Slednji je za obravnavano obdobje najpo­ membnejši, saj je takratno meščanstvo tako po iz­ obrazbi kot premoženju prednjačilo pri začetkih športa (oziroma turizma). Večinsko, torej slovensko prebivalstvo današnjega slovenskega območja si je konec 19. stoletja le redko zmoglo privoščiti ustrezno planinsko opremo ali celo gorskega vodnika. Zato ni čudno, da je bilo med takratnimi gorohodci največ­ krat najti Neslovence. Slednjih je bilo v Julijcih vedno več, Slovencev pa kljub odprti železniški progi proti Jesenicam in naprej v Trbiž dokaj malo. Takratne obiskovalce vzpetega sveta je kljub navdu­ šenju nad turizmom determiniralo običajno življe­ nje, ki so ga, še zlasti na območjih z narodno meša­ nim prebivalstvom, močno zaznamovali nacionalni boji. Ker so bili sestavni del njihovega vsakdana, svo­ jih političnih čustvovanj vsi niso mogli kar tako pusti­ ti doma ali v dolini. Kljub temu vse dogajanje ni bilo tako črno­belo ozi ­ roma izključujoče, kot bi morda po prebranem bil napačen vtis. Pogosto so (bila) zgodovinska dejstva res predstavljena precej enobarvno, a številni pri­ meri pričajo tudi o nasprotnem. Znani so prime­ ri, ki kažejo drugačno sliko in pričajo, da gorohodec nemške narodnosti še zdaleč ni bil le na strani uniče­ valcev slovenskih gora, prej nasprotno. Spomnimo se samo matematika, astronoma in graškega profesorja Johannesa Frischaufa, čigar ime še danes nosi koča na Okrešlju. Sprva je sicer res sodeloval z nemškimi pla­ ninci, a ker je bil prepričan, da pripadajo gore tistemu narodu, ki pod njimi biva, se je z njimi sprl. Po spo­ ru je začel sodelovati s slovenskimi planinci, vodil je gradnjo planinskih poti in koč ter nemalokdaj to tudi gmotno podpiral. Ker je "[…] z dobrimi sveti pospe- ševal društvene namene", je bil že leto po ustanovitvi Slovenskega planinskega društva imenovan za njego­ vega častnega člana. Med aktivne podpornike Slovenskega planinske­ ga društva (SPD) so sodila tudi ne tako znana ime­ na. Med njimi denimo Johanna (Ivana) Stein, katere zgodba govori v prid dejstvu, da so takratni gorniki nemškega porekla (tudi gmotno) podpirali slovensko planinstvo. Zaradi tega in ker gre za nekoliko neznan dogodek, se zdi prav, da ga predstavimo podrobneje. Zgodbo, ki se je končala tragično v Julijcih, je ome­ njalo več časopisov takratnega osrednjega slovenske­ ga prostora. Njen epilog pa se je v oblike javne zahvale zgodil v dunajskem časopisu Neue Freie Presse. Sestra pokojne se je želela na ta način javno zahvaliti SPD in rateškemu župniku Josipu Lavtižarju za pomoč pri reševanje ponesrečene sestre. A pojdimo po vrsti. Nesrečni dogodek je naj­ bolj izčrp no popisal neznani avtor konec septem­ bra 1899 v rubriki Društvene vesti, ki ga je objavil Reševanje Johanne (Ivane) Stein ZGODOVINA Marija Mojca Peternel Nacionalni prepiri v jugovzhodnem alpskem prostoru in širše v Avstro-Ogrski so v drugi polovici 19. stoletja zajeli celo slovensko območje, tudi planinstvo, o čemer je bilo že marsikaj napisanega. Na tem mestu morda le na kratko spomnimo, da je na Slovenskem začetnik nacionalnega gibanja bilo dobro situirano meščanstvo, katerega pomen (meščan; nem. Bürger) se veže na tri različne ravni: poleg polnopravnega prebivalca (privilegiranega) mesta v staroevropski (fevdalni) družbi in državljana, še tudi meščana po premoženju in izobrazbi 19. in zgodnjega 20. stoletja. Jalovec in Rateške Ponce Foto Oton Naglost 62 Planinski vestnik. 1 Ivana Stein, 57­letna dunajska učiteljica je že večkrat dopustovala v Ratečah. Bila je krepko in zelo izobražena ženska, dobrega srca, čeprav po besedah pisca tudi nervozna. Ivana je po pripovedih del svojega zaslužka pošiljala svojim ne­ čakom, ki so na Dunaju študirali, del pa namenja­ la ubožnim. Čeravno ni bila slovenskega rodu, se je navduševala in darovala za slovesno odprtje koče SPD v Planici. "Bila je jako dobra turistinja; obiskala je baje celo Monte Roso in Ortler; tudi na Kranjskem je bila na mnogih gorah, celo na Triglavu." Proti kon­ cu avgusta se je opozorilom navkljub sama, brez vo­ dnika odpravila na Ponco. Preden je odšla od nove koče v Planici, je v spominsko knjigo Slovenskega planinskega društva zapisala: "26. avgust 1899. Pred 6. uro zjutraj odhod iz Rateč: okoli 8. ure od tu sama na pot čez Ponco. – Ti, pot usode vseh živih! T ebi pri­ padam. Vodi me zdravo do Klanškega [jezera] brez moškega! Johanna Stein" Kot bi slutila usodo, je menda pred odhodom zapro­ sila neko žensko, naj zanjo moli pri sveti maši. Načr­ tovano pot na Ponco je baje zaupala le ženi, pri kateri je stanovala, morda se je na ta način tudi izognila pre­ govarjanjem, naj opusti to turo. Treba je namreč ve­ deti, da je gorništvo v tem času bilo še vedno v precej­ šnji meri moška domena. Na Ponco je srečno prispela, a je v nadaljevanju poti h Klanškemu jezeru zdrsnila v prepad: "Z vrha se pre­ cej daleč doli vidi lepa ravninica, in človek bi mislil, da se prav lahko pride do nje. V resnici pa je proti ome­ njeni ravnici globok prepad, in tako se je zgodilo, da je učiteljica padla ob navpični steni navzdol proti ravni­ ni na kup kamenja in se ubila. Brez dvoma je bila ta­ koj mrtva." Pisec in nasploh vsi izkušeni gorohodci so odločitev nesrečne učiteljice imeli za popolnoma nerazumno, saj do Klanškega jezera ne le da sploh ni nobene za­ znamovane poti, tja si brez vodnika niso upali niti iz­ kušeni turisti. Pogrešali so jo že isti dan zvečer, a ker je ni bilo niti v nedeljo zjutraj, je "poslal domači rate­ ški župnik, gospod Lavtižar, ki je sam jako dober tu­ rist in si je že veliko zaslug nabral za Slovensko pla­ ninsko društvo, ponjo štiri rateške izkušene može, ki je pa niso dobili." Reševalna akcija je zato stekla bolj na široko, saj se je vanjo vključila tudi Radovljiška podružnica SPD. Po dolgem iskanju so našli ponesrečenko, ki je imela pri sebi "daljnovid (daljnogled op. ur.) in 55 kr. v denar­ nici". Z velikimi napori so jo zvečer prinesli v Rateče. Reševalce, torej vodnike in nosače, je Radovljiška po­ družnica za težko delo bogato odškodovala, pogrebne stroške pa je prevzela rateška občina. Spomin na ne­ srečo je živel še naprej, saj je bil v Planinskem vestniku objavljen seznam darovalcev za spomenik ponesre­ čene "prijateljice naših planin", ponesrečenki so deni­ mo po poročanju Laibacher Zeitung pred slovesnim 1 N. A., Nesreča na Ponci, Planinski vestnik, 25. 9. 1899, 148–149. odprtjem koče v Tamarju najprej namenili nekaj be­ sed in ji v spomin položili tudi venec. Zgodba nesrečne Johanne (Ivane) Stein za sodobne bralce prinaša vsaj dva nauka. Prvi je v večkrat po­ novljenem opozorilu, da se je v gore varneje odpra­ viti v družbi, in da je za zahtevne ture (pot na Ponco je še danes označena za zelo zahtevno) priporočljivo spremstvo vodnika. Po drugi strani njena zgodba potrjuje uvodno misel o enostranskosti oziroma izključevanju dejstev. Johan­ na (Ivana) Stein je kljub nemškemu poreklu podpira­ la SPD, in to ne zgolj moralno, ampak tudi finančno. Reševanje ponesrečenke so organizirali in izvedli re­ ševalci slovenskega rodu, kar ne odraža samo njihove srčnosti, prizadevnosti oziroma truda. Celotna zgod­ ba, predvsem pa delovanje vseh akterjev, zagotovo presega okvire nacionalnih razprtij. Zgodba Ivane Stein oziroma dejstvo, da stvari ali do­ godki vendarle niso samo beli ali črni, bi lahko v času vedno očitnejših in pogostnejših oblik nacionalizmov bila v razmislek oziroma poduk. Še zlasti, če verjame­ mo, da je zgodovina učiteljica Življenja. m Zahvala sestre ponesrečene Johanne Stein v dunajskem časniku Neue Freie Presse leta 1899, v kateri se je ta s hvaležnostjo spomnila nesebične pomoči SPD ter predsednika njene radovljiške podružnice Huga Robleka. Arhiv Neue Freie Presse Čeprav se nacionalni boj običajno v gorah ni izrazito kazal, sploh v pri- meru turistov, ki so prihajali iz Nemčije in Avstrije (največji spori so po- tekali s ponemčenimi domačini), pa se je toliko bolj razplamtel v teda- njih časopisih. T udi v primeru reševanja med Ratečani priljubljene Ivane Stein je bilo tako. Odmeve opisuje kronist Janko Mlakar v članku 60 let slovenskega planinstva v Planinskem vestniku, 1953, št. 6, str. 247. "Isto leto so Nemci zopet izkopali kost, da so jo lahko glodali. Na Sre- dnji Ponci se je namreč smrtno ponesrečila Dunajčanka Ivana Stein. To priliko so hitro zgrabili alpenvereinovci, da so udarili po SPD, češ da s svojim zaznamovanjem nevarnih potov spravlja planince v nesrečo. Zelo zlobne tozadevne opazke so prinesle Mitteilungen in nekateri dru- gi nemški časopisi. Ponesrečenka si je bila pa sama kriva smrti, ker je hotela sestopiti na Klanjška jezera, v smeri, kjer ni bilo poti ne markacij. V Rateče je zahajala več let in se je v njih popolnoma udomačila. Zato so ji Ratečani priredili lep pogreb, kar so Nemci razglašali po listih kot reklamo za SPD." PLANINSKI VESTNIK oktober 2021 63