Leto XYI. V Celju, dne 10. januarja 1906. 1. i ____ Štev. 4. Uredništvo je v Schillerjevi cesti št. 3. — Dopise blagovolite frankirati. rokopisi se ne vračajo. Izhaja trikrat na teden, vsak' pondeljek, sredo in petek ter velja za Avstrijo in Nemčijo 12 kron. pol leta H kron. 3 mesece 3 krone. Za Ameriko in druge dežele toliko več. kolikor znaša poštnina, namreč: Na leto 17 kron. pol leta 8 kron 50 vin. Naročnina se pošilja upravništvu. plačuje se vnaprej. Za inserate se plačuje 1 krono temeljne pristojbine ter od vsake petit-vrste po £0 vinarjev za vsakokrat ; za večje inserate in mnogokratno inseriranje znaten popust. Volilna reforma. (Politična študija.) III. Prizadevanja politikov in časnikarstva za dosego volilne reforme so pripravila vlado, da je po ministru Lasser-ju predložila dne 15. decembra 1872. volilno reformo, katera se je sprejela dne 2. aprila 1873. Po tej se je cel volilni red za državni zbor pre-drugačil in sicer: 1. Število poslancev se pomnoži na 353. 2. Voli se v kmečki skupini po volilnih možeh, v drugih skupinah neposredno. Volilci sami volijo državne poslance, ne, kakor do sedaj, deželni zbori. 3. Volilec je vsak polnoleten mož, avstrijski državljan, neomadeževan, ki plača 5 gld. direktnega davka na leto. 4. Poslanec postane lahko vsak, ki ima volilno pravico in je 30 let star. 5. Skupini veleposestnikov nripade 85, trgovskim komoram 21, mestom 118, kmečkim občinam 129 mandatov. Ta volilni red temelji na zastopstvu interesov posameznih stanov in izključuje z določbo, da je volilna pravica odvisna od plačila direktnega davka v znesku 5 gld. na leto, manjše posestnike, obrtnike in delavce od volilne pravice. Ta volilni red se je nekaj pre-drugačil na podlagi volilnega reda od 4. oktobra 1882,; v prvi vrsti so se določili volilni okraji za skupino veleposestnikov na Češkem. IV. Radi določbe, da je volilec le oni, kateri plačuje najmanj 5 gld. direktnega davka na leto, so bili okrog 4 milijoni avstrijskih državljanov, kateri so plačevali manj davka ali vobče nobenega davka, od volilne pravice izključeni, pojavljali so se razni glasovi za odpravo te krivične določbe. Ver-gani, nižjeavstrijski deželni poslanec, zahteva v brošuri „volilna reforma" (1886.): 1. Da je volilec vsak avstrijski državljan, 24 let star, kateri ima lastninsko pravico; pač pa predlaga, da naj imajo volilci, kateri ne plačujejo nobenega direktnega davka, le en glas, volilci v kateri plačujejo direktnega davka do 10 gld., dva glasa, volilci z direktnim davkom 10 — 100 gld. tri glase, nadalje volilci z direktnim davkom 100—250 gld. pet glasov. 2. Volitve se naj vrše v okraju, kjer je okrajna sodnija, dovoljeno pa, je tudi oddati uradno glasovnico, katera naj ima obliko zalepke, pri občinskem uradu. 3. Vsak volilec je dolžan se volitve udeležiti; ako iz neopravičenega vzroka izostane, se naj kaznuje z denarno globo ali zaporom in pozove, da tekom sledečih 24 ur pred volilno komisijo svojo glasovnico odda. 4. Volitev naj bo svobodna vseh uplivov, upoštevajo naj se narodne manjšine. V. Zelo dalekosežnega pomena pa je v.olilna predloga, katero je predložil ministrski predsednik grof Taaffe dne 10. oktobra 1893. državnemu zboru; ista se približuje splošni volilni pravici, ne temelji pa na principu enake volilne pravice. Ta predloga sicer pridržuje skupino veleposestnikov ter trgovskih in obrtnih zbornic; pač pa podeljuje volilno pravico v skupini mest in kmečkih občin: l) osebam, katere so bile v vojski, katere imajo pravico nositi vojaško svetinjo ali imajo podčastniški certifikat; 2) osebam, ki /najo brati in pisati in so zadostile vojaški dolžnosti in 3) onim, kateri plačujejo kak davek ali morejo z delavsko ali poselsko knjižico dokazati stalno službo. Ta predloga upošteva poleg denarnega davka krvni davek in izključuje analfabete od volilne pravice. Državni zbor je z ogorčenjem cdklonil to predlogo, ker je takrat bilo še preveč ukoreninjeno mnenje, u,i dilavili zbor more le na podlagi raznih skupin zastopati interese volil-cèv iz raznih stanov. Vendar pa je ta predloga največ pripomogla, da so se politiki raznih narodnostij in strank začel' pečati z vprašanjem, na kak način bi bilo mogoče podeliti volilno pravico onim slojem, kateri so bili od nje dosedaj izključeni. Posi. Dipauli (nemški klerikalec) priporoča pomno-ženje poslancev kmečkih občin, njegov tovariš baron Morsey je proti vsakemu upoštevanju izobrazbe. Rumun Lupul predlaga za delavce novo peto kurijo, vsi novi volilci, majhni davkoplačevalci in izobraženci, naj se razdele v že obstoječe kurije. Plener (nemški liberalec) je za upeljavo delavskih komor, katerim se naj podeli volilna pravica za državni zbor; njegov somišljenik Bärnreither predlaga podelitev volilne pravice industrijskim delavcem, kateri so združeni v bolniških blagajnah in zavarovalnicah zoper nezgodo, v posebni novi delavski kuriji. Poljak Rustovski se v imenu poljskega kluba zavzame za ustanovitev pete kurije in uvrščenje vseh majhnih davkoplačevalcev v njo. Funke (nemški liberalec) želi ločitev obrtnikov od delavcev, ker imajo obrtniki staine sedeže, medtem ko delavci istih nimajo. Scheicher (kršč, socijalist) hoče razdeliti vse vo-lilce v pet volilnih skupin in sicer: l) skupina učiteljev in uradnikov, 2) skupina samostojnih, 3) nesamostojnih trgovcev in obrtnikov, 4) skupina samostojnih, 5) nesamostojnih kmetovalcev; voli se naj za 40—60 tisoč vo-lilcev en poslanec. Princ Schwarzenberg (konservativni veleposestnik) predlaga uvrščenje vseh novih volilcev v že obstoječe skupine mest in kmečkih občin ter njih razdelitev v tri volilne razrede; razun tega se še naj upeljejo posebne delavske komore in povsod neposredna volilna pravica. Nobeden izmed teh predlogov ni našel dovolj glasnega odmeva; še le poslancu Kraus-u (nemški liberalec) se je posrečilo staviti predlog, kateri je postal postava; LISTEK. Blagor v vrtu cvetočih breskev. Čudna povest. Češki napisal Julius Zeyer. (Dalje.) Stresla sva torej s sebe to vsakdanje življenje kakor prah z obleke in šla, kamor so naju nesle noge. Potikala sva se po stepi, prepotovala skoro celi Krim. O krasni spomini, časi, polni sladkosti, kako mi polnite dušo s hrepenenjem! Kako bi vas mogel pozabiti, vi hrastovi in bukovi gozdovi, odevajoč se s pomladnim oblačilom, vas, vonjajoče po vijolicah in klinčkovem parfumu \ divjih peonij, odpirajočih svoje rožnate kelihe v globoki senci vaših tišin ! Zgrinjali ste se nad šumečimi vodami, širili se do morja, zdaj plakajočega, zdaj grmečega pri vaših nogah! Nad vami so krožili orli, dvigale se nebotične gore, rožnate v jutranji zariji, modre opoludne in vijoličaste, kadar se je sklanjalo solnce k zapadu. Nekdaj ste se razstopale pred nama in nama kazale potem v dolgih razgledih mirne doline, kjer so dremale pri mesečni luči vasice in mesteca, kjer so sanjale pod zvezdami mošeje z gracijoznimi minareti, obrobljene s temnimi cipresami, kjer so se ogledovale v morju bele vile v senci magnolijevih dreves, granatov in kovinsko se lesketajočih lavorik. In dočim sem sesal v se take poglede, so mi zvenele v ušesih sladke sicilske pesmi Umbrianijeve, in moja fantazija je obljudovala palače in mošeje, vrte in pustinje s postavami, ki so igrale glavno ulogo pri čudovitih dogodljajih, katere mi je pripovedoval Umbriani nevtrudljivo od jutra do večera. Res, živel sem v fantomih ,. Tisoč in ene noči". Nekoč sva popolnoma zašla in zdelo se nama je, da že od rana hodiva v krogu. Korakala sva torej, da bi prišla vrh gore, od koder bi se lahko orientirala. Končno sva našla ozko pot, izdolbeno v skalo. Hitro naju je privedla iz gozda, in glej, pred najinimi nogami je ležala široka pokrajina, pokrita tja daleč do morja z valovi gričev in gora, prerastlih s hrastovimi gozdovi. Mesec je stal na nebu in v njegovem svitu sva videla čredo ovac. pasočih se na loki, ki se je razprostirala od pota proti dolini. Iz doline je stopala lahka megla, in iz mirnih gozdov se je zdaj-pazdaj oglasilo klicanje ptičev. Na pot so padale velikanske sence, podobne sencam obrov, in plapolanje rudečih plamenov. Nedaleč sva zagledala veliko jamo, v kateri so se greli pri ognju tatarski pastirji. Bil je mraz, in bila sva trudna; ogenj naju je vabil. Jama je bila visoka in kakor zložena iz skal, pravi brlog kiklopov. Umbriani se je pogovarjal s Tatarji, in njihovi nezaupni pogledi so kmalu zažareli prijazno. Pozvali so naju, naj prisedeva. Imeli so pestre, cenene preproge, kakoršne se izdelujejo v Bahčisaraju: ponudili so nama eno z najljubeznivejšo gostoljubnostjo, Dali so nama tudi zeleno trebušnato posodo z dolgim vratom, polno „buze", sladkega piva, varjenega iz prosa. Umbriani je kupil od njih kos koštruna, ki so ga prinesli kot pripravljeno žrtev iz ozadja jame, ter jim rekel, da pripravi večerjo za naju in za nje. Gotovo bi celo Aleksander Dumas ne bil mogel pripraviti svojim gostom večerje z večjo gracijo in eleganco, kakor je storil to Umbriani. Rezal je majhne k,ose mesa, jih natikal na dolge droge in spekel najboljše ,.šišlike", kar sem jih sploh kdaj pokusil. Tatarji so bili očarani, ko jim je podajal njihovo narodno jed, pripravljeno s tako klasično popolnostjo. Iz samega veselja so se dali pregovoriti, eia so vkljub prepovedi prorokovi izpili ostanek najinega krimskega vina. Potem so legli in spali, kakor se mi je zdelo, z odprtimi očmi. Mogoče je pa tudi, da so molili ali razmišljali o svojem pivskem prestopku. Midva sva dolgo molče gledala v ogenj. Bila sva trudna, toda spanje ni prišlo. Pokrajina, lesketajoča se v mesečnem svitu, vsa srebrna in kakor zavita v dim kadila, je premočno vplivala na naju. Vsak hip sem vstal in gledal od praga jame v belo svetli-kajočo se daljavo. Potem sem se vračal z vedno novim navdušenjem k ognju, kjer je sedel Umbriani. zatopljen v misli. Nikdar mi ni bil tako ljub, kakor ono noč. Privijal sem se k njemu kakor k svojemu bratu; ko sem ga videl žalostnega, sem ga hotel predramiti iz spominov, ki so ga, kakor se je zdelo, delali otožneea, in torej sem mu rekel kakor sem delal to često, če sem hotel slišati o kakem njegovem dogodljaju: „Umbriani-Šeberezada, povej nam eno krasnih bajk, katere znaš." Ta trenotek sem opiral glavo ob njegovo ramo. „O čem naj pripovedujem?" vpraša. „O Mingeji", odvrnem tiho. Čutil sem, kako silno je vztrepetal, a rekel je samo kratko „da". Vzravnam se in mu sedem nasproti, da bi mu videl v oči: tako je delalo njegovo pripovedovanje vedno močnejši vtis. Napeto sem čakal. (Dalje prihodnjič.) ostanejo naj dosedanje skupine, pač pa s