LETTO (ANO) XLIV (38) Štev. (No.) 10 ESLOVENIA LIBRE ' t BUENOS AIRES 28. marca 1985 Dragi rojaki! JJtVNA TRIBUNA Samoupravljanje v krizi Neue Züricher Zeitung, 22. 1. 1985; Prir. P. D. Vemo iz tukajšnjih časopisov ''n televizije o potresu, ki je pred kratkim prizadel provinco Mendozo. Nekatere domove naših rojakov je v večji ali manjši meri prizadelo, pa tudi vso tamkajšnjo slovensko skupnost, kajti tudi skupnemu slovenskemu Domu ni bilo prizaneseno, kot smo brali v poročilu predsednika arh. Bajuka v tem časopisu. Tamkajšni prizadeti o tem ne marajo kaj več govoriti, še manj prositi za pomoč nas slovenske rojake v Buenos Airesu. Moralna dolžnost nas vseh Slovencev v Argentini pa je, da prizadetim pomagamo. Iz naše literature in pripovedovanja starejših vemo, da ko se je kdaj v Sloveniji na deželi komu zgodila nesreča, recimo, da je komu hiša pogorela, so vsi vaščani brez razlike takoj priskočili in s skupnimi močmi postavili prizadetemu nov dom. Če trdimo, da ohranj'amo zdrave slovenske tradicije, dokažimo sedaj v dejanju, da so te tradicije v nas še vedno žive. če trdimo, da smo vsi rojaki v Argentini ena sama velika družina, dokažimo, da to drži, in izkažimo solidarnost z našimi brati v potrebi. Kako moremo to storiti? Društvo Zedinjena Slovenija in slovenski Domovi v Velikem Buenos Airesu so na zadnji seji Medorga-nizacijskega sveta sprejeli sklep, da z vsemi močmi pođprej'o akcijo prodaje srečk v ta namen. Posebej so se za to zavezali predsedniki Domov in mladinske organizacije. Akcija se zaključi z žrebanjem srečk na Slovenskem dnevu. Le še dobrih l4 dni je do tedaj. Ko se bodo obrnili na Vas, prosimo, da res vsak kupi toliko srečk, kolikor zmore. Ob 40-letnici našega zdomstva se kljub in navkljub težki gospodarski krizi, ki jo vsi preživljamo, izkažimo velikodušni in solidarni s prizadetimi brati v Mendozi. Komunistična partija v Sloveniji stoji pred vprašanjem svoje kontinuitete zaradi izguibe ugleda pri mlajši generaciji, če naj partija izpolnjuje vodilno vlogo v družbi, mora za to imeti pripravljene usposobljene ljudi, ki bi določali cilje, načine, sredstva, sredstva, da se na oblasti ne samo obdrži, ampak potegne za seboj mase. Od teh je odvisno, ali bo partija uresničila svoj program. Slovenija ni Rusija! Samoupravna oblika gospodarstva je gotovo ena izmed stvarnosti v političnem življenju naroda, vendar še do sedaj ni jasno, če je' vsaj teoretično višja oblika komunizma ali pa je samo spaček med kapitalistično in socialistično obliko ekonomije. Njeni dosežki bi morali biti že zdavnaj vidni v praksi, kljub temu, da je v teoriji že tolikokrat menjala smer in se prav odlikuje po svoji družbeni protislovnosti. Prav pri tem pa mečejo krivdo na. pomanjkanje sposobnih ljudi, ki bi bili sposobni in zmožni organizirati partijo, da se obdrži kot avantgarda delavskega gibanja. Vse se reformira, reorganizira, le partija sama in njene strukture ostajajo v bistvu, kot so bile, ker so kriteriji za ocene vodilnih v družbi še vedno odvisni od pripadnosti politični strukturi, ne pa od znanstvenega, strokovnega znanja. Za staro partijsko gardo je vpitje po demokratizaciji glas vpijočega v puščavi, vendar je prav od procesa demokratizacije odvisna gospodarska in duhovna preobrazba družbenih struktur, ki je pa v zadnjih letih toliko zastala, da je propad marksizma na dlani. Strokovnjaki Slovenski narod in Kot smo že objavili v Svobodni Sloveniji 7. marca, so v začetku januarja priredili kulturniki dvodnevno javno tribuno v novem Cankarjevem domu, ki je doživela velik uspeh, saj je posegla v precejšnje število problemov. Ponatisnili smo članek K. Humarja iz Katoliškega glasu, kjer obravnava uvodni govor predsednika Društva pisateljev To. neta Partljiča. Naj omenimo še eno misel iz govora predsednika Partljiča: „Imam prijatelja, morda.ta trenutek enega najboljših slovenskih pisateljev sploh, ki je bil obsojen na enoleten zapor -— in potem od predsednika SRS po treh mesecih po-milolščen — ker mn je sicer zavedni koroški Slovenec stisnil v roko knjigo o ‘nesrečnih’ roških dogodkih, češ, glej, kaj pišejo zunaj1 o vas. če je hotel zvedeti, kaj se je približno dogajalo, je moral brati sovražno in emigrantsko knjigo, kajti pri nas se je do nedavnega ’— zgodovini navkljub — o teh dogodkih v glavnem šepetalo.“ Zanimivi so tudi posegi drugih slovenskih kulturnikov v to debato. Hude očijlke skupnosti je nanizal Dimitrij Rupel, ko je govoril o splošni slovenski kulturi, saj je na neki anketni lestvici kultura kot vrednota pristala na 19. mestu, in pa da 46% Slovencev letno ne prebere nobene knjige, kar je skoraj nepojmljivo . dejstvo. Tudi je Rupel zahteval možnost različnih mnenj, saj „moderen narod ni cerkveni zbor, kjer pojejo vsi v en glas“. Drugi govornik, slovenski pisatelj Ciril Zlobec, je najprej napadel „skupna jedra“, da so bila trojanski konj jugoslovanskih centralističnih teženj v kulturi, opozoril pa je tudi na aktualen „projekt 2000“, v katerem je kulturi pripisano le nepomembno in sila skromno mesto. Tudi on se je zavzel za debato o vročih „tabuiziranih temah“. in razumniki, ki jih še more pritegniti partija-, so iz vrst karieristov in oportunistov, ki se odločijo zanjo iz materialnih prednosti, prav to vzbuja največji odpor pri mlajši generaciji. Če je preživetje kapitalizma odvisno od istih predpostavk, se te izvajajo v demokraciji in svobodi, medtem ko v slovenskem gospodarstvu in kulturi o tem odloča peščica sivih eminenc s svojimi dvomljivmi zaslugami iz časov NOB. Razvoj zaenkrat še ne kaže večje demokratičnosti partije ali večjo možnost odločanja v samoupravljanju, ampak gre ravno v obratno smer. Partija je tako postala parazit na družbenem telesu, svoj obstanek pa kot vodilna sila skuša obdržati na neupravičen način s pomočjo tistih, ki se ji u-dinjajo. Seveda pride pri tem na dan tu pa tam vsa pokvarjenost sistema, kopičenje vodilnih funkcij, ki so dokaz, da v njej manjka kontrole in kritike. V praksi so vodilni položaji prihranjeni zvestim, vdanim, preizkušenim, medtem ko so strokovne kvalifikacije na drugem mestu. Če je „beg možganov“-strokovnja-kov v deželah kapitalizma pogojen z večjo plačo v drugih državah, se v tem socia1 istična Slovenija ne more ponašati drugače, le da je sramota tokrat še večja, ker je povezana s politično neangažiranostjo. Gledano iz daljave na samouprav-Ijalsko obliko slovenskega gospodarstva in na politični sistem oblasti se nam upravičeno lahko pojavi vprašanje, kako gleda Cerkev na ta družbeni pojav. Zdi se, da bi v luči cerkvenih naukov o socialni pravičnosti bila sprejemljiva samouprav- slovenska kultura Bojan Štih je povezal sedanje stanje kulture z gospodarsko delavnostjo, saj je jasno povedal, da imamo doma le 3% male industrije, koncentracija velike industrije pa je vedno nosilka raznarodovalnih procesov. Zanimiv in resničen je njegov rek, da je „globalna kriza socialistične družbe boljševiškega tipa pripomogla k poslabšanju položaja slovenska naroda“. Prepričljiv je bil prispevek pesnika Janeza Menarta, ki je trdil, da se že dobra tretjina Slovencev čuti ogrožena pri vprašanju materinega jezika. Svoje kritične osti je usmeril tudi na delegate v zveznih ustanovah, ki samovoljno govorijo v slabem srbohrvaškem jeziku in da „kdor v zvezni skupščini ne govori v slovenščini, izpodkopava ustavo“. Kritiziral je tudi dejstvo, da se ne podnaslavljajo vsi filmi s slovenščino, in tudi čuden odnos ljubljanske televizije do slovenskega jezika. Slišati je tudi nasprotno mnenje. Miloš Mikeln je očital lahkomiselnost in absurd Spomenki Hribar na podlagi citata „ali zoper okupatorji k sovjetizaciji ali zoper sovjeti'zacijo z okupatorjem“. Napade1 je slovensko „nacionalno hipo-hondrijo“ in tiste, ki trdijb, da so naše nesreče krivi Srbi! „...nekaterih poedinih provokacij in publicističnih manipulatorjev, ki poskušajo zadnje čase manipulirati nacionalno zavest in kompenzirati nekatere nacionalne probleme.“ Ta nj’egov glas je bil bolj osamljen, saj so drugi precej enoglasno prikazovali nacionalne in kulturne probleme, pa tudi politične. Spomenka Hribar je odgovorila. Mikelnu, da je ideološki ekskluzivi-zem utemeljen na preživeli boljševički identifikaciji naroda in razreda, vzrok današnjega razdvajanja, ter se zavzela za pluralizem mišljenja. Posebej je treba omeniti govor (Nad. na 2. str.) 1 .falska oblika gospodarstva, ker Cerkev ni vezana na nobeno določeno in končnoveljavno obliko družbenega sistema, odklanjati pa mora tako izkoriščevalsko kapitalistično kot parazitsko socialistično obliko zaradi socialne nepravičnosti. Kar pa tiče politične ureditve, bi morala biti odklonjena zaradi nespoštovanja človeškega dostojanstva. V tem je bistvo stalinizacije, katere proces v Slovenji še ni končan. Slovenska družba je še vedno vertikalna; če se obdržuje, ni to zaradi horizontalne razsežnosti, še manj pa, ker bi Izkoristila vse možnosti. Imenovanja od zgoraj, volitve samo „za“ in „ne“ so zaenkrat še zelo slab pripomoček za pravično u-reditev človeške družbe, posebno pri nas, kjer smo si nekdaj „prosti volili vero in postave" in ne navsezadnje tudi ljudi. Tone Brulc Prof. Krašovec izpuščen Temeljno sodišče v Ljubljani je obsodilo lansko leto prof. Jožeta Krašovca na mesec dni zapora pogojno za dobo pet let zavoljo nekega predavanja na teološkem tečaju leta 1980; predavanje je potem izšlo v tisku leta 1981. Prof. Krašovec se je po izreku sodbe pritožil na višje sodišče, ki je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo temeljnemu sodišču. To slednje je primer znova obravnavalo 31. januarja letos, in prof. Krašovca oprostilo z utemeljitvijo, „da v predavanju ni moč zaslediti elementov kaznivega dejanja širjenja lažnih vesti“. Ali ne bi moglo tega ugotoviti sodišče že pri obravnavi in bi se tako izognili škodljivim polemikam? (K. G.) Nekdaj tako občudovani jugoslovanski gospodarski sistem samoupravljanja je v krizi. Ta se ne' prikazuje samo v obupnem gospodarskem sistemu, temveč je vzrok tendencam dezintegracije in to v vrstah komunistov kakor tudi federacije same. Po Titovi dobi je partija federa-lizirana, t. j. razdeljena v vodstvo raznih republik, ki med seboj1 tekmujejo in to v takšni meri, da čestokrat ne sprejmejo ali izvrše sklepov, ki zadevajo vsejugoslovanske probleme. Neuspeh samoupravljanja je tolikšen, da so zahteve po reformi vedno večje. Zagrebški politolog Jovan Mirič je izjavil: „če smo v zadnjih desetih letih zapadli v največjo in najtežjo družbeno krizo, je pametno in umestno, da se vprašamo, če ni te krize rodil sistem sam?“ Takšna vprašanja so se javljala že v prejšnjih letih. A oblasti so kritikom odgovarjale, češ sistem je dober, le v praksi ga je- treba bolje izvrševati. V območju gospodarstva pa te teze pri najboljši volji ni moči obdržati. Tu govorijo številke in te povedo, da je Jugoslavija imela leta 1983 v inozemstvu 20 milijard dolarjev dolga. Inflacij'a je bila 60 pro-centna. Za letos napovedujejo še večjo. Uradno je vpisanih en milijon brezposelnih in to pri šestih milijonih delovnih moči. Čeprav so same izkušnje dokazale, da ta samoupravni gospodarski sistem ni uspešen, je odločilni impulz moral priti iz inozemstva, če hoče izpolniti svoje obveznosti, mora jugoslovanska vlada nujno dobiti kredite. Prišla pa je v zadrego, ko je morala dokazati, da lahko izpolni za to potrebne' pogoje.' Vlada je bila prisiljena vpeljati strog varčevalni program, kot npr. spremembo v bančnem in deviznem sistemu, v razvrednotenju državne valute, davčno razbremenitev gospodarstva, proste cene za vsaj 55% vseih proizvodov, strožje predpise za določevanje plač ter določitev realne obrestne mere. Vsem, tako jugoslovanskim gospodarstvenikom kakor tudi izvedencem mednarodnega gospodarskega fonda je bilo jasno, da bodo te določbe imele le takrat uspeh, če se bodo vsestransko izvršile. Zato je jugoslovanska vlada v poletju leta 1983 predložila natančno pripravljeni dolgoročni program za ustaljenje gospodarstva tako parlamentu kakor partiji. Ta program je pripravila tkzv. Krajgherjeva komisija, ki je bila sestavljena iz več kot 300 strokovnjakov (juristov, gospodarstvenikov in politologov). Parlament in partija sta ga sprejela, vendar so že takoj v začetku nastale težave pri izvrševanju predpisov, posebno še, ker so v sami Krajgher-jevi komisij; bili člani nesoglasni. Zato je konec preteklega leta moral podpredsednik jugoslovanske vlade priznati, da so v zaostanku pri izvrševanju programa. Ker pa je pro- Ker so bili partizani v OF nrnenja, dai se bosta Nemčija in SZ v tej vojni skupno borili, so se v času, ko so nemške in italijanske čete še zasedale Slovenijo, na vse načine trudili ustvariti pogoje, da bi Nemci zasedli čim večji del. ... V ta namen, so v posameznih dolenjskih občinah, katere so Italijani že zasedli, organizirali majhne skupine domačinov, da so z nacističnimi zastavami šli Nemcem naproti im, jih prosili, naj zasedejo še njihove občine. Župana v Šmihelu - Stopičah pri Novem mestu Brulca, 'člana Slovenske legije, ki se je gram dolgoročen, pomeni ta zaostanek, da bodo rabili več časa, da ga izpeljejo. Vsekakor pa „pomeni podlago za perspektive, s katerimi bo-'bomo vstopili v 21. stoletje“, je do- dal. Ta izjava torej pomeni, da je ta gospodarska reforma prenešena ad kalendas graecas (to je — nikoli). Očividno je, da se velik del partije protivi tej gospodarski reformi in jo zavira. Noben funkcionar se ne izjavi javno proti njej, ker pač za to ne more navesti nobenih tehtnih razlogov. Funkcionarji na odločilnih položajih pa dobro vedo, da bi te gospodarske reforme ogrožale ves politični obstoj države. XII.' kongres komunistov je že leta 1982 zahteval temeljito analizo političnega Sistema, da bi tako pripravili osnove za potrebne spremembe, naredilo se pa ni nič. Toda konec preteklega oktobra so politiki in novinarji bili mnenja, da je prav pomanjkanje; političnega sistema krivo, da gospodarske reforme niso imele uspeha. Tej1 zahtevi sta se krepko uprla Slovenca Marinc in Popit, ki pravita, da ni potrebna sprememba sistema kot takega, temveč je potrebna sprememba znotraj sistema! M. Daljević je nato sarkastično izjavil, da vlada v javnosti gotovo zmeda, ker nekateri politiki hočejo spremembo sistema, medtem ko drugi predlagajo le kozmetični poseg vanj, tretji pa sploh ne želijo nobenih sprememb. List „Komunist“ je napisal: Vsi funkcionarji in birokrati, ki so dosegli „mesto na soncu“, imajo samo en cilj, namreč da ohranijo status quo. Sicer bi radi videli, da vlada ne bi imela taikšnih težav in problemov, da bi pa na revolucionarni način res do tega prišli, jih ne zanima, najmanj pa, da bi izgubili svoja moč. V partiji sami je dosti funkcionarjev, ki ne marajo nobenih sprememb, ker bi bilo treba pokazati, kaj So, kaj imajo 'in kaj s: hočejo obdržati. Dej njih se raje odpove vsem revolucionarnim ciljem partije, kakor pa da bi se odpovedal: najmanjšemu svojih privilegijev. Znano je, da mnogi visoki uradniki izrabljajo svojte’ vplive v lastne interese. Poleg tega ima vsaka republika pravico veta pri izvrševanju zveznih določb. Jasno je torej', da se na ta način zavira ali celo o-nemogoča mnogo načrtov. Upoštevajoč te razmere v sedanji Jugoslaviji se inozemski opazovalci vprašujejo, kako naj partija izvršuje svoje cilje, če je na vsejugoslovanskem področju brez vodstva? Še za časa Tita so leta 1979 prog'asi-li princip skupnega vodstva, to pa je poskrbelo, da danes Jugoslavija nima nobenega politika, ki bi imel karizmo ad pa naravno avtoriteto, ki bi bila priznana po vsej' državi. Spričo notranjega nesoglasja stranke zaradi krajevnih interesov ni čudno, da gospodarske reforme ne dosežejo zaželenih uspehov. takemu početju uprl. in njegovega najstarejšega sino so pozneje zaradi tega ubili. V okolici Trebnjega so s svojimi a-genti segnali skupaj kakih 200 kmetov, jim dali nacistično zastavo in jim naročili, naj v dvostopih pod vodstvom komunistično usmerjenega učitelja vkorakajo v Trebnje. Ta/m so trčili ob italijansko posadko; prišlo je do prerekanja in Italijani so se poslužili orožja. To nespametno, po komunistih zasnovano dejanje, je 32 ljudi plačalo z življenjem. Taboriščni airhiv priča, I, str. 39 arh. Jure Vombergar predsednik Zedinjene Slovenije ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■BUBO■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■ Vai MlIVNlafllMBBfl&nni VMI Vprašanje kontinuitete Med nas je usekalo... Ob 40-letnici našega begunstva IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI JAVNA TRIBUNA (Nad. s 1. str.) tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, ki se je uprl „'ideološki koncepciji reševanja naroda“, omenil „obglavljanje slovenske suverenosti“, kritiziral matico, da ni prispevala vsega zoper asimilacijo in se zavzemal za kulturno delovanje, ki se ni za-čeld šele leta 1941 ! To javno tribuno je spremljalo občinstvo z izredno pazljivostjo, o njej so razpravljali še potem na televizij; in po raznih revijah in časopisih. V Delu je napisal o njej daljši članek Boris Majer, član predsedstva OK. Povedal je, da bo ena naslednjih sej CK ZKS posvečena problematiki kulture. Mnenja je, da so minili časi monolitnosti, posvaril pa je tudi, da „je Edvard Kardelj zapisal, da se Zveza komunistov odpoveduje vmešavanju v umetnost, kar .se tiče stila... ne odpoveduje se pa boju za njeno socialistično in humanistično usmerjenost in vsebino.“ Franc Šetinc, predsednik SZDL, pa istotam napada precej trdo to tribuno in ji očita celo vrsto pregreh, kot „šarlatanstvo“ Pahorja, ki da je odtujen „ne samo od matice, temveč tudi od zamejskih Slovencev“ ; napade še „absurd“ Hribarjeve, ter „kritičen in včasih žaljiv odnos do Kardelja“, „preživelo svetobolje in bogoiskateljstvo“, nasprotovanje Srbom itd. Sicer se izjavi tudi on za nadaljevanje te vrste debate, a kritizira „premajhno koordinacijo s Socialistično zvezo“. Slovenski „kulturni minister“ Matjaž Kmecl pa je objavil v Naših razgledih Opombo, kjer sicer pravi, da je bilo na Tribuni malo preveč črnoglednosti kot „npr. da bije slovenstvu zadnja ura, da se nam nikoli ni godilo tako hudo kot zdaj in da nismo dosegli prav ničesar“, pri tem pa prizna nekaj zanimivih točk: da so res nekatere vidne osebnosti Lansko leto je minilo petdeset let od ustanovitve „Folklornega instituta“, ki ga je ustanovil France Marolt leta 1934. Po Maroltovi zamisli naj bi institut zbiral slovensko pesemsko, instrumentalno in plesno izročilo, ga vsebinsko, jezikovno in oblikovno na znanstveni način raziskoval in s tem ohranjal kot eno najvažnejših vej kulturnega udejstvovanja. Svoje izsledke naj bi objavljal in s tem pripomogel poznanju kulturne zgodovine naroda. Kot pripomoček k temu naj bi se ustanovila institutova knjižnica in arhiv, ki bi hranil naše bogastvo, ga primerjal z drugimi narodi, jim ga posredoval in ohranil tudi zanamcem. Danes ima „Folklorni institut“ zgledno urejeno kartoteko po šestih različnih vidikih in hrani 1260 magnetofonskih trakov z več kot 37.000 posnetki pesmi in instrumentalne glasbe. Njegova zbirka je zrastla po letu 1957, ko je dobila v svojo last zbirko Karla govorile o stapljanju narodov kot marksistično priznani nuji, da se je s šolskimi jedri zelo agresivno oznanjala denacionalizacija šolstva (in da je zatišje samo začasno), da je bila huda pamfletistična gonja zoper „slovenski egoizem“ itd. Kot zadnji odmev na to tribuno je padla odločilna beseda: predsednik OK ZKS, Andrej Marinc, je povedal še svojo besedo, besedo partije (v Knijževnih listih, Delo, 7. marca. Prinašamo le del) : Pismo Tonetu Partljiču: „Ali res misliš, da je mogoče v naši družibi dopustiti — in to še pod pretvezo humanizma -—■ takšno javno razglabljanje o smrti in žrtvah slovenskega, naroda, ki se konča celo z idejami, da se v Ljubljani, mestu-heroju, postavi obelisk z napisom: „Umrlim za domovino“? Ljudje doživljajo takšne ideje — pa naj je to namen njihovih avtorjev ali ne — kot izenačevanje padlega partizana s fašisti in njihovimi pomagači, ubitega otroka, matere, z mrtvim izdajalcem svojega naroda in domovine! če bi kdorkoli v to privolil, bi bil to poskus sprave z nespravljivim — botanje z izdajalci. Ne delajmo s; iluzij, da temu ni tako. Takšne ideje pomenijo ponovno obujanje vsega hudega, kar je za nami. Prepričan sem o tem, da je življenje samo in čas obnove in graditve naše skupnosti te rane v glavnem že zdavnaj zacelilo. Zato bi to pomenilo ponovno podpihovanje strasti in razvrščanje med živimi (sinovi, hčerami, vnuki ■— med tistimi, ki skupaj gradijo bolj humano in svobodno življenje), kam in h komu kdo pripada. To bi bilo strašno! Nepojmljivo je, da tega posameznik; s takšnimi idejami nočejo razumeti, a se štejejo za humaniste, intelektualce, znanstvenike, in ne vem še za kaj, celo za komuniste. Zato naj mislijo karkoli hočejo. To je njihova pravica. A naj to počno zase in ne javno.“ štreklja, ki obsega 13.000 pesmi iz različnih krajev. Velik del te zbirke je še v rokopisu in gradivo ni bilo objavljeno. Institutova raziskovalna skupina je 1. 1963 raziskala Rezijo in posnela na plošče veliko pesmi, ki jih imamo za najstarejše o kraljeviču Marku, o Lepi Vidic, o Godcu v predpeklu in ki so posebnost v slovenski in evropski folklori. Obdelala je tudi Porabje, kjer so posneli stotine pesmi in navezali tudi kulturne stike s porabskimi Slovenci. Prav tako so bile posnete pesmi in plesi ter njihove variante v Rožu, Zilji in Podjuni, Zmaga Kumer, ki ima pri nabiranju, obdelavi in objavljanju folklornega materiala velike zasluge, je pred desetimi leti izdala antologijo „Pesmi slovenske dežele“, medtem ko je Mirko Ramovš, ki se bavi z obdelavo plesa, izdal knjigo „Plesat me pelji“. Institut je sedaj pod okriljem Slo- Alfonsinovo potovanje v ZDA je izredno pozitivno odjeknilo v severni državi, a 'imelo doma tak odmev, kot bi ga malokdo pričakoval. Narod nasploh, zlasti pa še politični krogi in skupne opazovalcev in strokovnjakov, so temn obisku pripisali izredno važnost. V tem se res niso zmotili, marsikaj je v bodoči argentinski politiki odvisno od teh pet dni. ko je dr. Alfonsin romal po ZDA. Nič NEPREDVIDENEGA Poudarjamo. Predsednikovo potovanje je imelo dvojen prizvok: politični in gospodarski. Politični namen je bil ojačiti prijateljske vezi. Od samega nastopa se je radikalna vlada trudila, da prepriča ZDA, da „smo na zahodu“ in da Argentina nima nobenih želja zamenjati svoje mesto v sklopu veleblokov. O tem so si v Washingtonu na jasnem. Drug namen, in to je izrecno poudaril dr. Alfonsin, pa je bil prepričati ameriško vlado, in. tudi ameriške vojaške kroge, da v bodočih medsebojnih razmerjih ne bo nikakršnih presenečenj. „N‘ič nepredvidenega“ ne bo storila radikalna vlada. Buenos Aires in Washington bosta o marsičem imela drugačna stališča, a to bo eden in drug že v naprej vedel. Nikdar več naj ne bo „presenečenji“, ki ga je general Galtieri pripravil, ko je ukazal in-vazijb Malvinov. Dogodek je globoko zarezan v Reagonov spomin, in sploh v spomin ameriške diplomacije. Da niso v vsem edini je ^pokaza-ia jAifonslnova zavzetost za nikara-ški primer. Argentinski predsednik je poudarjal zahtevo o „nevmešava-nju“ v notranje zadeve drugih držav, in pozival k mirni rešitvi problema. Buenos Aires ne bo nikdar, pod radikali, podprl morebitno invazijo Nikaragve — a se ji tudi ne bo zoperstavil. Washington pa ve, da more vedno računati na argentinsko blago voljo, in da ob La Plati ni nevarnosti sovjetskih baz ali kaj podobnega. Kar se politike tiče, je konec avantur. GOSPODARSKA LOTERIJA Avanture se pa nadaljujejo na e-konomskem področju. Ves politični kredit, ki ga je predsednik Alfonsin dobil na obisku, je takoj zapravil v pogajanjih z Mednarodnim denarnim fondom. Argentina je znova zašla v večji zastanek v plačevanju obresti svojega do'ga, medtem venske akademije znanosti in umetnosti kot posebna sekcija za slovensko narodopisje, tako da slovenska dediščina ne bo propadla, ker nam hi bila dana v last, ampaka samo v varstvo, da jo hranimo za rodove, kakor lepo pravi Zmaga Kumer. ko je Fond enostavno ustavil dotok novih kreditov. Razlog je enostaven. Ob priliki zadnjega soglasja med Fondom in argentinsko gospodarsko oblastjo so se pogodili za nekatere temeljne u-krepe, ki naj bi jih radikal; podvze- li. Medtem so sklenili, naj bi inflacija ne presegla 300% letno. Pri Fondu so smatrali to številko za preblago. — a so popustili. A kaj'. Že projekcija prvega trimesečja je pokazala na 600% letno inflacijo. , Še tri mesece, jn projekcija je kazala cilj 1.200% letne inflacije. Pri Fondu so rekli: Dovolj! In dotok že odobrenih kreditov se je ustavil. Logično, ne da se popraviti kar je že zavoženo. Niti Fond tega ne zahteva. Hočejo le imeti zagotovilo, da se bodo v Argentini zresnili in skušali inflaciji napraviti konec. „Boj proti 'inflacij je sedaj naša proriteta“, je dejal Alfonsin časnikarjem in bankirjem na severu, a Fond hoče dejanj', ne besed. Vsled danih okoliščin, in kot posebno milost, so pristali na nova pogajanja in na novo pogodbo. A hoteli so prej skupno pregledati nov argentinski gospodarski načrt. Zato se je gospodarski minister Sourouille tako hitro vrnil v Buenos Aires, da ta načrt pripravi. Pogajanja bodo dolga in težka, a država nima drugega izhoda kot pristati na vedno bolj stroge zahteve fonda. Po poldrugem letu vladanja 'izgleda, da bodo sedaj podvzeli ukrepe, ki bi jih morali u-resničiti že dolgo tega ■— tedaj z manj'šo politično ceno. Vendar še obstaja upanje, da bo vlada ukazala konec dosedanje gospodarske loterije. ČRNO TEČE ZLATO Vsi so vedeli, da je eden Alfonsi-novih ciljev v ZDA zainteresirati petrolejske -velikaše s severa na argentinske zakopane zaklade. Niso pa vedeli, kakšno vabo bo predsednik nabodel na postavljeni trnek. Zato je bij škandal toliko večji, ko je v Houstonu domala obljubil „proste petrolejske pogodbe“, nekako po vzorcu petrolejskega programa, ki ga je svoj čas uvedel 'tedanji predsednik Frondizi, pa jih je poznejša radikalna vlada dr. lillà ukinila. Ta poteza je sprožila pravo ideološko polemiko. Vlada trdi, da je taka politika predvidena v strankinem programu. Da to niso koncesije v stilu Frondizijevih, temveč pogodbe, ki bodo vedno pustile v vladnih ro-kah odločilno besedo. Ena temeljnih razlik jte, da bo vlada tujim podjetjem plačala v dolarjih, pesih ali predelanem petro’eju, nikdar pa ne v surovem petroleju. Petrolejska reaktivaclja naj bi pospešila tudi industrijsko reaktivacijo petrokemije. Prizori polnih jam neuporabljenega petroleja, znani iz Frondi-zijeve dobe, naj hi se nikdar več ne povrnili, država pa naj bi vseeno dosegla petrolejsko samozadostnost, in tudi 'izvažala velike količine nafte in podobnega. „Imamo petroleja, da lahko plačamo pet zunanjih dolgov“, se je pred kratkim slišalo. In spričo tega dejstva, in pa splošne krize, so radikal; segli po zadnjem o-rodj'u in pri tem nekoliko zatisnili ušesa spričo ideoloških odtenkov. Razum’jivo je, da sta tako leva kot desna opozicija to priliko izrabili. Cena, ki jo bo morala plačati radikalna vlada bo izredna. Zaenkrat jo rešujejo ti obupani politič-no-ideološki ukrepi, in pa dejstvo, da je peronizem globoko razbit, kljub nekaterim zadnjim pojavom navideznega zbližanja. To zbližanje je prišlo do izraza zlasti na asadu, ki ga je organiziral predsednik peronističnega senatnega bloka Saadi. Med grižljaji mesa in požirki vina je bila rečena marsikatera prijazna beseda med sicer ostro nasprotnimi možmi. A nekateri opazovalci so mnenja, da je na politični areni drugače. Tam da primanjkuje mesa in vina za toliko povabljenih. In čudeži zaenkrat niso v modi v argentinski politiki. Tone Mizerit MEDNARODNI TEDEN V VZHODNI NEMČIJI je bil v zapletenem dogodku ubit major severnoameriške vojske, 37-letni Arthur Donald Nicholson. Opis dogodka je dvojen. Sovjeti trdijo, da je omenjeni oficir v prepovedanem ozemlju sovjetske baze fotografiral. tamošnje inštalacije. Ko so ga presenetili je skušal pobegniti, nakar ga je zadel strel sovjetskega vojaka. Nicholson naj bi bil torej špi-jon. Amerikanci pa trdijo, da ni bil na omenjenem ozemlju, in da je vsa zadeva enostaven umor. Ni jasno, kako se bo zaplet končal. VOJNA med Iranom ter Irakom se nadaljuje, in vedno bolj trpi civilno prebivalstvo. Združeni narodi so že večkrat pozvali in rotili bojujoče se stranke, naj opustijo napade na civilne objekte. Ta teden je bil znova napadena iranska prestolnica Bagdad z raketami, medtem • pa so iralška letala bombardirala Teheran. Križev pot se nadaljuje. BRAZILCI se nahajajo v vedno hujši zagati. Novi predsednik TariCredo Neves, zaradi bolezni in operacije sploh ni möge1 nastopiti svojih funkcij. Ko so že dali rok ozdravljenja, in so se pojavile prve fotografije nekoliko o-krepčanega predsednika, je novica o potrebi operacije na srcu znova razburkala brazilsko morje. Mnogi se že zaskrbljeno ozirajo proti vojašnicam. ZANIMIVO STATISTIKO so izvedli v Italiji: 30% Italijanov obiskuje bolj ali manj redno nedeljsko mašo; med njimi 4,1% komunistov, 29% socialistov, liberalcev 29% in 60% demokristjanov; 36% žensk in 24% moških, 41% starih in 24% mladih, 31% bogatih in 22% revnih. ■ ■■RHesBBKB&iiBagt-ffiiasaHBBKflsaaBKRBiiaäiiiisKs&aBBBxaBasEHavilVBaBi 15© let FoIMornéga mstiitita Nekaj o „izdajalcih" Bili so časi na Slovenskem, ko je bila ena najbolj rabljenih besedi „izdajalec“. To so bili časi vojne in revolucije, pa leta po končani vojni. Tudi danes je to besedo slišati in jo bo slišati, ko bomo v maju obhajali 40-letnico konca druge svetovne vojne, na Slovenskem in v Jugoslaviji pa tudi zmago komunistične revolucije. Zato bodo nujno prišli na dan tudi spomini na tiste dogodke in ljudi. Kaj pomeni v slovarju komunistične partije beseda „izdajalec“? Da moremo razumeti vsebino te besede v pojmovanju partije, se moramo ozreti v dobo Josipa Stalina in njegovih čistk v tridesetih letih našega stoletja. Gojko Nikoliš, star partijec in španski borec, piše v „Naših razgledih“: „Stalinovi procesi so trajali, glave so padale, in to glave starih boljševikov — zakaj? Le kako more star boljševik nenadoma postati ameriški, nemški in kdove čigav vohun — mednarodni vohun, izdajalec? Kako to?“ SRAMOTILNA NALEPKA ZA NASPROTNIKE KOMUNIZMA Da se je Stalin rešil svojih tekmecev in lahko uvedel svojo absolutistično oblast v Sovjetski zvezi, ali „kult oseb- nosti“, kot je dejal N. Hrulščev, je svoje tekmece obtožil vohunstva, jih postavil pred sodišče ter jih obsodil kot „izdajalce“. Podobno je počel z ukrajinskimi kmeti ob prisilni kolektivizaciji v začetku tridesetih let: milijone in milijone ljudi je obtožil izdajalstva, jih postrelil ali poslal v Sibirijo. Saj je beseda „izdajalec“ najbolj primerna nalepka, ki jo lahko vsak čas pritisneš na čelo svojemu nasprotniku, da opravičiš njegovo nasilno smrt in mu pri tem odvzameš še moralno čast, To metodo je do viška pripeljal Stalin in z njim njegovi zvesti občudovalci. Tako je francoski komunistični voditelj Maurice Thorez leta 1938 trdil, da so pravosodni organi v Sovjetski zvezi (tajna policija NKVD) naredili zelo, veliko uslugo stvari miru, ko so neusmiljeno udarili po trockistično-buharinov-skih „izdajalcih“ ter „morilcih“ in „a-gentih“ gestapa, „petokolonaših“ (NR 22. febr. 1985). Podobno so mislili vsi pravoverni partijci tistega časa, tudi slovenski in jugoslovanski. SLOVENSKI KOMUNISTI PO STALINOVI POTI Izšiolani v Sovjetski zvezi so slovenski komunisti prinesli s seboj tudi sta- linistične metode za boj zoper „sovražnika“. Med temi je bila tudi ta,, da nasprotnika razglasiš za „narodnega izdajalca“. Saj ni potrebno, da iščeš in dokažeš njegovo krivdo, dovolj je, da mu daš vzdevek izdajalca. Ljudstvo, ki ne misli rado, bo verjelo in zadeva je rešena. „Človek je po svojem zaznavanju o-mejeno bitje. Povprečnež rad sprejema neresnice (še bolj velja za polresnice — o. p.). Povprečen človek se ne poglablja v bistvo stvari, temveč želi biti podložnik, želi ( se pokoravati višji pameti, da mu ni treba misliti,“ pravi G. Nikoliš v istem intervjuju. To smo izkusili med vojno neštetokrat, ko so koga likvidirali kot „izdajalca“. „Je že kaj naredil,“ so ljudje ponavljali. Kaj je naredil, pa niso vpraševali. Na ta način so se vršile sodbe in likvidacije med vojno in po vojni. „Izdajalci“ so postali škofje (Rožman, Ste-pinae, Margotti), duhovniki (Piščanc, Sluga, Anton Pisk v Kanalu, Izidor Zavadlav v Gorenjem poluj), dekleta, celo otroci, fantje, možje, žene, starci in starke. Po vojni pa „dachauci“, Nagodetova skupina in drugi. V kategorijo „izdajalcev“ si lahko uvrstil kogar koli, ker po Stalinovo ni bilo potrebno iskati dokazov o izdajstvu. Večkrat ni bilo niti sence kake krivde, le medel sum ali možnost, da si škodil partiji in narodnoosvobodilni borbi. Posebno težka krivda je bila, če si se upal govoriti proti komunizmu ali širiti kako literaturo. Zaradi tega so kanonika Mirka Brumata razglasili za „izdajalca“, četudi je samo pridigal in molil. Smrti je ušel, ker se je 2. maja Ì94I5 umaknil iz Gorice, še več „izdajalcev“ je bilo drugod po Sloveniji, posebno v tedanji Ljubljanski pokrajini. Tam so ijh šteli na deset tisoče. Ob koncu vojne so v maju in juniju 194:5 pobili deset tisoč „izdajalske hlapčevske domobranske vojske“ (Mitja Ribičič, NR 28. dec. 1984). Ko človek sedaj po 40 letih od tistih časov gleda nazaj, se mora zgroziti, da smo Slovenci bili „narod izdajalcev“. Saj jih nikjer v Evropi niso poznali toliko. MISLITI S SVOJO GLAVO JE ZA PARTIJO ZLOČIN Kako to ? Zelo preprosto. Med vojno in hitro po njej je na Slovenskem šlo za zmago revolucije in za slepo vero v partijsko vodstvo, v Stalina in v Sovjetsko zvezo. To je trajalo do preloma s Stalinom poleti 1948. V zgodaj o-menjenem intervjuju je namreč nasled-naj izpoved: „Mislil sem (v mladih letih), da je Stalin nesmrten in da je dialektični materializem vsemogočen ter da je mogoče s sovjetsko znanostjo kot vsemogočno ustvarjati čudeže, v kakršne smo verjeli: da je pšenični klas velik kot koruzni storž... šlo je za samovoljno podrejanje absolutistični disciplini, kot popolno vero v vse, kar prihaja ‘od zgoraj’, iz višjih forumov za vero v partijo...“ Iz samopodreje-nosti partiji in iz vere vanjo je mogoče razumeti, zakaj so nastali „izdajalci“. Bili so ljudje, ki so mislili s svojo glavo in se niso podrejali temu, kar je prihajalo „od zgoraj“,, ki niso kot ovce tekali za partijo in njenimi gesli. Da je ironija še večja: leta 1948 je v Stalinovih očeh in pred partijami vsega sveta postal „izdajalec“ tudi Tito in jugoslovanska partija, ker sta se uprla sovjetski partiji. Zaključimo z dr. A. Sfiligojem. Po končani vojni so ga jugoslovanske oblasti aretirale in zaprle v Ajdovščini. Rešil ga je dr. Dinko Puc, bivši ban v Ljubljani. Boris Krajgher, tedanji načelnik OZNE za Primorsko, je odvrnil: „Sfiligoj je vendar proti nam.“ A so ga le izpustili, da ni končal kot „izdajalec“ kot toliko drugih v istem času. Zato dr. Sfiligoj zaključuje: „Ni treba, da kaj zagrešiš proti zakonu, kriv si zločina že samo zato, ker nisi komunist in mora® zaradi tega pred vojno sodišče.“ Beseda „izdajalec“ v izrazoslovju komunističnih partij ni torej nujno povezana s kakim zločinom, še najmanj pa s kakim resničnim izdajstvom. (Katoliški glas, 7. marca 1985) MOLIEROV „NAMIŠLJENI BOLNIK“ NOVICE IZ S IZOLA — Kasete s trakovi za električne pisalne stroje izdeluje Dora in jih izvaža Olivettiju v Italijo. Lani so jih izvozili kar en milijon, z letošnjim naročilom pa dosežejo dva milijona štiristo tisoč. LJUBLJANA — France Vodnik je dobil novo nagrado s Poljske. Podelila mu ga je poljska sekcija Zveze evropske kulture „za zasluge za poljsko kulturo“. Vodnik je prevedel okoli trideset literarnih del in sestavil Poljsko-slovenski slovar; že prej je dobil od tam tri nagrade. MARIBOR — „Rusalka“ A. Dvoršaka je po 14. letih spet stopila na mariborski oder. Kritik ni zadovoljen s scenografijo (premalo fantazije) in režijo (statična), pohvali pa zbor (pripravil Maks Feguš), dirigenta (Samo Hubad) in nekatere pevce: Rusalka (Olga Gra-celj) je glasovno nadpovprečna a premalo temperamentalna in pevsko zagnana; princ (František Divora) je glasovno sposoben, pa se preveč nagiba k dramskemu podajanju. HRASTNIK —■ Vdor 'vode v premogovni rudnik Hrastnik onemogoča odkop. Voda in razmočen material sta. o-nemogočila nadaljnji odkop, zato je proizvodnja premoga za 500 ton dnevno nižja. Na minuto priteče 500: litrov vode; prej je je priteklo desetkrat manj. To pa povzroča, da se podpor j e pogreza. LJUBLJANA — Za obnovo Črne gore je Slovenija od 1979 do 1983 prispevala 6,17 milijard dinarjev, kar predstavlja 15,1% vsega jugoslovanskega prispevka. Obveznosti za 1985 pa znašajo 665,2 milijona (podatki za leto 1984 še niso na razpolago). LJUBLJANA — Opera je že dve, tri leta v krizi. Zdaj je skupščina občine Ljubljana-Center sprejela začasni ukrep družbenega varstva (interven-ción, po „naše“). Punčica problema naj bi bilo prenašanje samoupravnih modelov iz gospodarstva v svet kulture. SEČOVLJE — Obnovo solin bodo končali do leta ali do sredine prihodnjega. Celotno polje meri 680 ha; dva dela bodo izrabili za pridobivanje soli, v tretjem bodo gojili ribe, školjke in male rakce. PRISTAVA — 30.000 rilcev bodo letno vzredili na novi prašičji farmi na Knšlkem polju. S tem bi zagotovili o-sikifoo Ljubljane in slovenske obale s 3.000 ton svinjine letno. Edino večjo skrb povzroča le možnost, da bi gnojevka onesnaževala podtalnico. POSTOJNA — Slovenski krasoslov-ni muzej bodo ustanovili z. glavnim sedežem v Postojni. Združeval bi vso dejavnost Notranjske in posebej še Krasa ter urejal zbirke in jih razstavljal v Postojni, potem pa še po drugih turističnih jamah. Slovenski informativni tednik Teleks je dne 10. januarja objavil članek o rodnosti v Sloveniji. Najnovejši podatki namreč kažejo, da je rodnost v Sloveniji padla pod mejo, ki zagotavlja obnavljanje naroda, članek sicer kritizira vlado, čelš da nič ne naredi glede tega problema, zelo pa napada tudi stališče tistih, ki zahtevajo ukinjanje splava in izražajo „religiozno obarvane želje, da bi se ženska vrnila k materinstvu“. Nekateri odstavki sicer precej dolgega članka bodo naše bralce gotovo zanimali, zato jih posredujemo: Dejstvo je, da se Slovenci niso nikoli hitro množili. Na ozemlju današnje Slovenije je živelo sredi osemnajstega stoletja okoli 830 tisoč prebivalcev — po dobrih dvesto letih nas je komaj za milijon več. V času zadnjega popisa je živelo v naši republiki 1,891.864 ljudi. Dokler se nek narod povečuje, četudi počasi, ni nobenega razloga za vznemirjenost. Preplah dobi svoje prave korenine v tistem trenutku, ko se narod ne obnavlja več, ko začne rast prebivalstva stagnirati, ali še huje, ko se začne narod številčno zmanjševati. Izračunali so, da mora biti totalna mera fertilnosti 2,15, da se narod lahko obnavlja. Drugače povedano, to po- LJUBLJANA — Industrija v Sloveniji je lani najmanj povečala svojo proizvodnjo, zato je pa izvozila za 3,5-krat več kot je bil lanski prirastek njene proizvodnje. Tako ugotavlja Ekonomski institut ljubljanske pravne fakultete. BREŽICE — Zaloge lignita, ki so jih odkrili zadnja leta okoli Globokega, so ocenili okoli 10 milijonov ton. Do konca leta bodo ugotovili še ostale razmere; če bodo ugodne, bi že. čez 5 let odprli nov rudnik. JESENICE1 — Festival amaterskega filma bo pripravila skupina Odeon Jesenice ob svoji 20-letnici. Povabili bodo za mesec april okoli sto bratskih drulštev in nagradili najboljši dokumentarni, igrani, animirani in žanrski film. (žanr: slikanje nravi in običajev, kot se kažejo v vsakdanjem življenju.) LJUBLJANA — Mineralna gnojila so zagotovljena za letošnjo spomladno setev: 153 kg na hektar v povprečju. Vendar se lahko zgodi, da bodo ostala neporabljena, če bo primerjava cen tako neustrezna. Gnojilom se je v obdobju 1980-1984 cena povišala za 600%, kmetijskih pridelkom pa le 527 odstotkov. Zato so predlagali, da bi povečali regres za gnojila in znižali obrestne mere za kredite za gnojila. LJUBLJANA — Kozmetični izdelki Ilirije-Vedrog ne plačujejo več licenc. Zadnja je bila za barve za lase Kole-ston zahodnonemlške firme Wella in še to je zamenjala pogodba, da jo od sedaj naprej Ilirija-Vedrog izdeluje s kooperantskim odnosom. Sprememba je kot dokaz visoke kakovosti slovenskega produkta, V svet bo izšlo iz Slovenije milijon tub barvil za. lase, ki se bodo vsako leto povečale za 10%. GORNJA RADGONA — Moskovski TV program bodo lahko sprejemali v Sloveniji preko posebne antene, ki jih bo začela serijsko izdelovati Gorenjeva delovna organizacija Elrad. ZG. GAMELJNE — Pletenine iz tovarne Rašica gredo dobro v prodajo, kljub manjši kupni moči. Zato iščejo povečati izvoz: 40% zmogljivosti je zasedanih z delom, za izvoz; zaradi težje prodaje na zahod so začeli iskati kupce v SZ, od koder dobivajo v zameno bombaž, pa še v Irak in Iran. Pred dvema letoma so delali na strojih, ki so bili večinoma izrabljeni, zato so kupili nekaj novih elektronskih strojev. LJUBLJANA — Primerjanje med cenami živil leta 1980 in letošnjimi ni ravno vzpodbudno. Kupna moč se je precej znižala, cene so pa vseeno zrasle. Leta 1980 so lahko z mesečno plačo kupili 2.259 jajc, letos pa le 1.590. Prej bi kupili 339 kg limon, letos pa 132 kg. Realno se je govedina podražila za 37,8%, svinjina za 38,5%, očiščeni piščanci pa kar celih 80'%. meni, da mora vsaka ženska statistično roditi 2,15 otroka. V šestdesetih in sedemdesetih letih smo imeli v Sloveniji res relativno- velik naravni prirastek (razliko med živorojenimi in umrlimi). Posebej če smo se primerjali s Hrvati ali Vojvodinci, smo se lahko krepko potrkali po prsih, če® pri nas je vse O. K. Vse do leta 1982: je bila razlika med živorojenimi in umrlimi več kot 10 tisoč v korist živorojenih. Pred tremi leti pa je znašal naravni prirastek le še 9.156 malčkov — skoraj pol manj kot na primer v letih od i960 do 1956. Zadnja leta vse drugače Število navorojenčkov pada vse od leta 1979. Še leta 1980 so jih Slovenke rodile 29.902, dve leti kasneje pa 27.995. Natančnih statističnih podatkov za zadnji dve leti ni, vendar vse kaže, da število novorojenčkov še pada, s čimer se zmanjšuje tudi naravni prirastek, saj je smrtnost zadnjih nekaj let obstala na številki 18 tisoč. Postopoma se zmanjšuje tudi totalna mera fertilnosti. Po podatkih iz Statističnega letopisa SR Slovenije za leto 1983 je vsaka Slovenka leta 1966 rodila povprečno 2,4 otroka, leta 1980 2,2 otroka in 1981, le še 2,1 otroka. V „Slovensko gledališče v Buenos Airesu“ je na odrskih deskah Slovenske hilše zaigralo petkrat (15., 16., 22., 23., in 24. marca t. 1.) Molierovega Namišljenega bolnika v priredbi režiserja Maksa Borštnika. Namišljeni bolnik je poslednje delo Moliera (Jeana-Baptista Poquelina, 1622-1673). Molière, tedaj že ljubljenec Ludvika XIV., je delo uprizoril v kraljevskem „Francoskem gledališču“ v Parizu, igral protagonista, ves bolan po četrti predstavi omahnil in čez nekaj ur nato umrl. Delo sodi med t. i. komedije nravi ali značajske komedije. Avtor si je v tem delu jedko privoščil tiste zdravnike, ki so menda v tedanjih časih „zdravili“ svoje paciente zlasti s šarlatanstvom, klisti-ranjem in puščanjem krvi, zavračali pa znanstvena dognanja medicine. Kaj je nameraval Molière z Nami- FLANICA -— Prejšnji teden sto se tu začeli skakalni poleti za svetovno prvenstvo. Istočasno bodo tudi praznovali 50-letnico prve planiške skakalnice. Snega je še dovolj, pomagajo pa tudi z umetno narejenim. Upajo, da se bo kot vedno tega slavja udeležilo veliko skakalcev in gledalcev. UMRLI SO OD 30. jan. do 8. febr. 80: LJUBLJANA — Herman Bizjak; Ladislav Lenart; Matevž Okršlar; Tone Kovačič; Stane Bufolin;v Olga Savnik; Frančiška Slana roj. Fister, 77; Janez Vrečko; Terezija Dekleva; Franc Kuzman; Terezija Dekleva roj. Herman; Ivanka Brišlčik roj. Ostroulška, 95; Jožef Lenart, 73; Marija Podobnik roj. Kravanja; Janez Marn; Roza Pajk; Mara Hafner-Zajc roj. Zemljič; Stanko Hauptman; Marija Hafner roj. Fik, SO; Srečko Cirman, 62; Franc Stepančič; dr. Marija Stupica; Marija Breceljnik; Rada Antončič-Zlokas roj. Košir; Rozi Sever; Ivanka Nedeljo-'Sever; Angelika Karakaš; Ivanka Stare-Zupan; Valentin Jenko; dr. Svetozar Ilešič; Anton Založnik; Apolonija Bonšek roj. Poje; A-dolf Jenko; Gita More roj. Kolenc; Jožica Deržaj roj. Podbregar, 83; Marija Škrabi roj. Tome, 65; Ana O'branović roj. Hodnik; Vladimir Štrubelj; Frančiška Nussdorfer roj. Rus; Josipina Hribar. RAZNI KRAJI — Savica Prah roj. Sever, Kranj; dr. Amalija-Marija Lom-par roj.. Rehberger, Beograd; Gabrijel Vovk, Novo mesto; Rudolf Ahčin, Tržič; Bojan Medvel st., Koper; Ana Kovačič roj. Strmole, 74, Veliki Gaber; Franc čepar, Ajdovščina; Stanislav Tanko, Pivka; Jože Medved, Muljava; Roza Šket, Stari trg pri Trebnjem; Rudolf Terpin, 89, Vipolže; Frančiška Bavdek Rupar, 81, Rute; Hedvika Pečar roj. Eber, Celje; Alojzij Resman, 84, Bled; Marija Novak (Vavptova mama), Žužemberk; Leopold Nemanič, 80, Suhor pri Metliki; Maks Medja, Jesenice; Ivan Purkat, Prhajevo; Alojz Pihler, Ptuj; Bogomir Dekleva; Francka Jelenc, Velike Lašče; Ana Lorti, Radeče; Jože Babič, Škofja Loka; Franc Mrlak, 80, Borovnica; Jelka Višnar roj. Marčič; Alojz Sketelj, 76, Domžale; Jožefa Pue roj. Spenda), 80«, Stožice; Anton Založnik, 82, Notranje Gorice; Marija Bertko, 79, Cezarji; Frančiška Erjavec roj. Gruden; Ludvik Seražin, Zg. Gamlejne; žipk. Franc Kolenc,^ Miklavž pri Ormožu; Dušan Petrič, Laško; Ivana Kuhar roj. Šimenc (Kovačeva mama), Videm; žtpk. Martin Lupše,; Vojnik; Frančiška Perme roj. Širk, Mala Kostrvniea; Jože Cof, Zavrh. zadnjih treh letih je totalna mera fertilnosti nabrž že padla. Prelom z relativno ugodnim demografskim gibanjem se ujema s Sasom, ki ga danes skorajda brez izjeme o-značujemo kot „začetek krize“. Videti je, kot bi s krizo prišle na dan vse tiste demografske značilnosti, ki so jih ugodni pogoji rojevanja (materialna blaginja, navidezni napredek družbe, izboljšan položaj matere) uspeli zajeziti in prikriti.' Po mnenju demografa dr. Janeza Malačiča z Ekonomske fakultete v Ljubljani so se za ugodnimi številkami odvijali tudi pri nas vsi tisti demografski procesi, ki so značilni za druge evropske države, in ki so privedli do tega, da se mnogi narodi ne obnavljajo več. Zadnja leta baje tudi manj priseljencev iz drugih republik Na slovenski demografski trenutek je vplivalo tudi zmanjšanje števila priseljenih iz drugih republik. Od leta 1963 je prišlo in ostalo v Sloveniji povprečno 3.000 ljudi iz sosednjih republik. Ob konstantno nizki rodnosti je bil to precejšen obliž k večanju števila prebivalcev Slovenije. Z zmanjšanjem priseljevanja po letu 1980 in padanjem rodnosti v istem ,ča;su smo Slovenci v celoti in na videz kar naenkrat stopili v obdobje resnih demografskih problemov. Tisto, kar se je v resnici kuhalo v ozadju, je sedaj šljenim bolnikom ? Nuditi razvedrilo in zabavo, hkrati pa se ponorčevati iz formalistične medicine in z bičanjem človeških slabosti in družbenih razvad o-pozoriti občinstvo, naj živi po pameti in zdravih naravnih nagnjenjih. Argan, namišlejni bolnik, je središče veseloigre. Domišlja si, da je hudo bolan, obda se z zdravili in zdravniki ter celò namerava s prisilo poročiti svojo hčer Angeliko z enim izmed njih. Vendar si je Angelika že izbrala zaročenca po svojem srcu. Belina, Arga-nova druga žena, hlini sočutje in ljubezen do Argana, v resnici ga pa zaničuje in zanemarja, kuje pa naklep, da bi svoji pastorki spravila v samostan in se grabežljivo polastila vse dediščine. Mladi zdravnik Tomaž Diafoirus, kratke pameti in izumetničenih manir, ki mu je Argan obljubil Angeliko za ženo, s svojim prismuknjenim dvorjenjem kajlpak ne osvoji dekleta. Kleantu, Amgelikinem izvoljencu, se posreči priti v hišo, ker se predstavi kot namestnik glasbenega učitelja. Mlada zaljubljenca si z igranjem in petjem izipove-dujeta svoja čustva, Argan pa sprevidi igro, nažene Kleanta, hčeri pa zagrozi s samostanom, če se ne M hotela poročiti z ženinom, ki ji ga je 'bil on izbral. Beralt, Argonov brat, ki v komediji skupaj s služkinjo Toaneto predstavlja zdravo naravno čutenje in mišljenje, hoče strezniti brata, mu dopovedati, da je zdrav, mu odpreti oči glede žene in ga prepričati, da bi se Angelika lahko poročila po svojem sren. To doseže s pomočjo prebrisane služkinje, ko se Argan „naredi mrtvega“ in odkrije resnična čustva žene Beline in hčerke Angelike. Brat mu še svetuje, naj Argan sam postane zdravnik, čeiš da je za to najbolj potrebna zdravniška obleka in zdravniška kapa. Komedija se konča z burleskno doktorsko promocijo z recitacijo, petjem in plesom, v splošno veselje igralcev in občinstva. Režiser Borštnik je vsa 3 dejanja strnil v enega. Obe medigri je črtal. Na prazni oder so v začetku igre med glasbo prinesli najpotrebnejšo odrsko opremo igralci sami in jo v teku igre ob spremembi scen premikali, prinašali ali odnašali. Protagonista je predstavil Borštnik sam. Videti je pri vsaki novi uprizoritvi komedij, da je rojen komik in da d'o potankosti obvlada odrsko tehniko. Z lahkotno duhovitostjo ponazarja besedno govorico z mimiko obraza in kretenj. Njegov lik je bil notranje in zunanje dograjen in nam bo ostal v spominu. Predstave SGBA so vsako leto na visoki amaterski ravni. To je bilo tudi ob Namišljenem bolniku, čeprav je bilo med igralci nekaj zelo mladih in novih moči. Presenečenje predstave je bila zlasti Lučka Jereb v zahtevni vlogi služkinje Toanete. Pokazala je izrazit igralski talent. Močno komično žilico smo ponovno ugotovili pri Blažu Mikliču (Tomaž Diafoirius) in Andreju Peršuhu (notar) odkrili pa pri Emilu Urbančiču (goslpod Diafoirius, zdravnik). z vso silo brizgnilo čez rob, na katerem smo varno spali. Statistični podatki in kazalci, do katerih lahko sproti pridejo demografi, kažejo, da se prebivalstvo Slovenije komajda še obnavlja, ali pa sploh ne več. Posledice —■ če bodo šla demografska gibanja v tej smeri — so lahko čez petdeset ali sto let katastrofalne. (V zadnjem delu članka, avtor Bojan Plelšiec razpravlja o raznih načinih, po katerih bi lahko pospeševali rodnost med Slovenci. Poudarja pa, da ni mogoče misliti na ukinjanje pravice ženske do splava oziroma do prekinitve nosečnosti, ker je to baje ena najosnovnejših pravic žensk.) Eden od redkih „ukrepov“, ki še učinkovito delujejo, je splav. S tem se je, na vso srečo, ohranila vsaj temeljna pravica žensk, da same odločajo, ali bodo rodile in kdaj bodo rodile, četudi je res, da se na drugi strani število rojstev močno zmanjšuje. Ravno to pa so kot argument že uporabili nasprotniki splava — ne le, da je zanje splav nehumano dejanje, temveč tudi zmanj-šhije število rojstev. Tu so že skrite zahteve po represivni prebivalstveni politiki. Ukinili naj bi eno od osnovnih pridobitev žensk in jih tako prisilili, da več rojevajo. Res je, da se število splavov povečuje, da se je ieta 1980' na 100 splavov rodilo le 107 otrok in da je skupno število splavov v Jugoslaviji več kot 500 tisoč na leto... Šemo milijon nos bo SLOVENCI v ARGENTINI Poroka: V soboto 23. marca t. 1. sta se poročila Andrej Filipič in gdč. Lidija Maček. Za priči sta bila ženinov oče Marjan Filipič in nevestina mati ga. Cecilija Maček. Poročil ju je g. France Bergant. Čestitamo! Smrti: V Ramos Mejiji je umrl 24. marca Alojzij Mali; 25. marca v San Justu Alojzija Jereb roj. Urbančič, v Kanadi pa Peter Markeš, član Slovenskega narodnega odbora in podnačelnik Slovenske ljudske stranke za Kanado. Naj počivajo v miru! Mladostno zaljubljeno dvojico Angelike in Kleanta sta sveže in zasanjano odigrala Marjana Šušteršič in Dominik Olblak, varljivo Belino, Arganovo drugo ženo, z vzvišeno zadržanostjo Tinka Loboda, navihano Luizano, Arganovo hčerkico, s prikupno ljubkostjo Lučka Poznič, resnobnega Beralta z besedno in igralsko uglajenostjo Pavel Fajdiga, smešnega apotekarja in slovitega zdravnika Purgona s primerno karakterizacijo pa France Hribovšek in Štefan Burja. V sklepni komedijantski sceni je bil Urbančič predsednik medicinske fakultete, Peršuh, Burja, Miklič in Hribovšek pa zdravniki. Spremna glasba je bila Francoisa Couperina in Milana Magistra ml., o-svetljavo je imel na skrbi Bogdan Magister, kot asistenta režije sta pomagala Fajdiga in Oblak, vodstvo predstave pa je bilo v rokah Lojzeta Rezlja. Predstavo so omogočili z mecenskim delom Majda Kelc, Katica Dimnik, Lojze Rezelj in igralci sami. Sproščeno igranje vseh igralcev je potegnilo za seboj občinstvo, da je z vedrim zanimanjem sledilo dogajanjem na odru, na koncu pa s hvaležnostjo nagradilo igralce in še posebej Borštnika z navdušenim ploskanjem. J. š. Razstava Ob priliki predstave Molierove komedije sta priredili svojo slikarsko razstavo pred vstopom v dvorano v Slovenski hiši sestri Andreja in Marjeta Dolinar. Obe mladi slikarki — Marjeta je ravnokar končala slikarsko šolo — sta že prej razstavljali ob podobnih prilikah, pa tudi pri razstavah v argentinski javnosti, kot na primer pri skupinskih mestnih razstavah v Moronu in drugod. To ptot je starejša sestra Andr e j-ka razstavila pet svojih olj; večinoma so to tihožitja, eno pa je ženska figura. Njeno slikanje je svobodno in u-mirjeno s harmonično povezavo. Njena sestra Marjetka je tudi razstavila štiri dela. Njena tri olja so kompozicionalna tiohžitja, predvsem v temnih barvah, pa siproiščen pastel Drevesa. Veseli smo delovanja in vednega napredka pri obeh slikarkah in jima želimo uspeha tako med Slovenci kot med domačini. SIoiiaš’k«*v dom se prisrčno zahvaljuje vsem rojakom, ki so velikodušno podprli naiš Dom s svojo številno navzočnostjo, lepimi dobitki in mnogimi izrazi solidarnosti. Še posebno zahvalo vsem našim sodelavcem, ki so vso tombolsko prireditev odlično izvedli. Vsem Bog povrni! JADRAM - DOMAVA V Gradežu (v tržaškem zalivu) je potekalo mednarodno srečanje, ki je obravnavalo plovni prekop Jadran-Donava. To srečanje je organiziralo italijansko ministrstvo za zunanje zadeve in se ga je udeležilo okrog 450 strokovnjakov iz Italije, Jugoslavije, Avstrije, Madžarske in Francije. Ta vodna pot bi bila speljana z Jadranskega morja z izhodiščem v Tržiču najprej po Soči, nato po Vipavi, v predoru pod Javorni-koih do Vrhnike in od tu dalje po Ljubljanici do Ljubljane. Od Ljubljane dalje je predvideno nadaljevanje prekopa vzdolž Save do Zidanega mosta, kjer bi se en krak obrnil proti severu ter mimo Maribora dosegel Donavo. En krak bi se nadaljeval po Savi do Šarnca, kjer bi se odcepil do reke ter dosegel Donavo pri Vukovaru. Strokovnjaki so v razpravi poudarili zlasti pomen kraka Zidani most-Maribor-Donava (pri Bratislavi), ki bi lahko pritegnil k Jadranu znatne tokove blaga iz Srednje Evrope in v nasprotno smer. SREDNJEŠOLSKI TEČAJ RAVN. MARKA BAJUKA V SLOVENSKI HIŠI sporoča Zedinjeni Sloveniji in tudi vsem zacijam ter staršem šolski urnik za leto Domovom ter organi-1985 : Marec: 30.; april: 13. in 20.; maj: 4. In 18.; junij: 8. in 22.; julij: 6. in 27.;, avgust: 10., (17. profesorska seja in sestanek s starši) in 24.; september: 7., 14. in 28.; oktober: 5. (12. izlet) in 19.; november: 2., sklepna seja 9. in zaključna prireditev 16. Prosimo vse, da te datume upoštevajo! Ravnateljstvo Ali ste vedeli, da vam $a 50.000 vloženih pri nas v enem mese-cu prinese več Ikot $a 10.000 obresti, poleg tega pa ste še zavarovani in upravičeni «do raznih drugih podpor in ugodnosti? Seveda 'vam je denar vedno na voljo! Kar se denarja tiče, vam SLOGA iz svoje 30-letne prakse lahko marsikaj nudi. Informacije v naši pisarni: Bmé. Mitre 97 . Ramos Mejia - Tel. 658-6574 ali 654-6438 vse dni od ponedeljka do petka od 15. do 19. ure. Podružnica v (Slovenskem domu, Cordoba 129 - San Martin - Tel. 755-1266 uraduje, ob itorkih in četrtkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah po slovenski maši do 11.30 ure. ■ ! 1955-SLOVENSKI DAN-1985 ■ 30 LET SOLIDARNOSTI MED NAMI IN OB 40-LETNICI NAŠEGA ZDOMSTVA NA BELO NEDELJO, 14. APRILA, V SLOVENSKI VASI ■ spored : 11.00 ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ É , 11.30 13.00 16.00 Nato Otvoritev z dviganjem zastav in pozdravom predsednika Zedinjene Slovenije, nato odhod iz Doma v cerkev Marije Kraljice ‘Sv. maša. Daruje delegat msgr. A. Ore.har Kosilo Akademija: „BOG IN SLOVENIJA! — 40 LET ZVESTOBE!“ • Pozdrav predsednika Društva Slovenska vas • Govor dr. M. Kremžarja • „Naša zgodba“ — v besedi in pesmi napovedovavca, solistov, recitatorjev in pevskih zborov Prosta zabava (Sodeluje orkester „Magnum“) Prijateljska napitnica in nagradno žrebanje v pomoč mendoškim rojakom prizadetim zaradi potresa. ODPRI ROKE, ODPRI SRCE! NARODNE NOŠE: PRIDITE V ČIM VEČJEM ŠTEVILU K OTVORITVI IN SVETI MAŠI! Vabi ZEDINJENA SLOVENIJA ESL0VENIA LIBRE Fundador: MILOŠ STARE REDACCION Y ADMINISTRACION: RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Telèfono: 6 9-9 5 03 Glavni urednik: Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj o M o.S~