ZČ, Ljubljana, 50, 1996, številka 2 (103), strani 161-324 in V—VIII ZGODOVINSKI ČASOPIS HISTORICAL REVIEW UDK UDC 949.712(05) ISSN 0350-5774 GLASILO ZVEZE ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE Uredniški odbor: dr. Vasilij Melik (glavni in odgovorni urednik) Janez Stergar (namestnik glavnega urednika) Nataša Stergar (tehnični urednik) dr. Miro Stiplovšek dr. Peter Štih Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. Ponatis člankov in slik je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. Redakcija tega zvezka je bila zaključena 20. 8. 1996. Izdajateljski svet: dr. Milica Kacin-Wohinz, Zdravko Klanjšček, dr. Jože Koropec, Samo Kristen, dr. Vasilij Melik, dr. Darja Mihelič, dr. Janko Pleterski, Janez Stergar, Prvenka Turk Prevodi: Lidija Berden (angleščina), dr. Jože Mlinaric, Marija Javor Briški (nemščina) Zunanja oprema: Neta Zwitter Sedež uredništva in uprave: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, SI-1000 Ljubljana, Aškerčeva 2/1, tel.: (061) 1769-210 Letna naročnina: za nečlane in ustanove 4500 SIT, za društvene člane 3200 SIT, za društvene člane- upokojence 2400 SIT, za društvene člane-študente 1600 SIT (vse za leto 1996). Cena tega zvezka v prosti prodaji je 1200 SIT. Naročnina za tujino znaša za ustanove 75 DEM (50 USD), za posameznike 55 DEM (37 USD) in za študente 35 DEM (24 USD) oziroma ekvivalent v nacionalni valuti. Plačuje se na račun Zveze zgodovinskih društev Slovenije pri Novi Ljubljanski banki: 50100-620-133-27620- 10295/4. Tekoči račun: Sofinancirajo: Tisk: Naklada: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 50101-678-49040 Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani Znanstveno-raziskovalni center SAZU Littera pietà, d.o.o., Ljubljana, november 1996 2000 izvodov Po mnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št. 415-348/92 mb. z dne 24. 4. 1992 šteje Zgodovinski časopis za proizvod, od katerega se plačuje 5-odstotni prometni davek. ZGODOVINSKI ČASOPIS - LETNIK SO, LETO 1996, ŠTEVILKA 1 (102) KAZALO - CONTENTS RAZPRAVE - STUDIES Andrej P le ter sk i , Strukture tridelne ideologije v prostoru pri Slovanih 163-185 Structures of Threepartite Ideology in Space by Slavs Helmut Hundsbichler , Pavel Santonino v Sloveniji (1486 in 1487). Stvarnost in mentaliteta v potopisu iz pozne gotike 187-202 Paolo Santonino in Slovenia (1486 in 1487). Reality and Mentality in a Travel Book from Late Gothic Jože Mlinar ic , Celjan Martin Duelacher, župnik v Leskovcu pri Krškem in v Celju ter opat cistercijanskega samostana Rein pri Gradcu (1549-1559) 203-221 The Native of Celje Martin Duelacher, the Parish Priest in Leskovec at Krško and in Celje, and the Abbot of Cistercian Monastery Rein at Graz (1549-1559) Zvonka Z u p a n i č Slavec, Theodor Billroth, veliki kirurg, znanstvenik in humanist 223-238 Theodor Billroth, the Great Surgeon, Scientist and Humanist Avgust Lešnik, Ruski oktober v očeh nemške socialne demokracije v letih 1917-1919 239-253 The Russian October in the Eyes of the German Social Democracy 1917-1919 France Martin D o 1 i n a r, Sodni proces proti ljubljanskemu škofu dr. Gregoriju Rozmanu od 21. do 30. avgusta 1946 (2. del) 255-290 The Trial Against the Bishop of Ljubljana, Dr. Gregory Rozman, August 21-30, 1946 (Part 2) ZAPISI - NOTES Božo Repe, Nekaj pogledov na prenovo kurikulov pri pouku zgodovine 291-295 Some Views on Curricular Reform in History Teaching IN MEMORIAM Sergij Vilfan (Trst 5.4.1919 - Ljubljana 16.3.1996) (Vasilij M e 1 i k) 297-299 Imre Boba (Györ 23.10.1919 - Seattle 11.1.1996) (Jože Vel i ko nj a) 299-300 PROBLEMI IN DISKUSIJA - PROBLEMS AND DISCUSSION Nekaj pripomb in dopolnil h knjigi Bojana Godeše »Kdor ni z nami, je proti nam« (Janez Gradi šn ik) 301-302 Some Remarks nad Additions to the Book by Bojan Godeša »Kdor ni z nami, je proti nam« KONGRESI, SIMPOZIJI, DRUŠTVENO ŽIVLJENJE - CONGRESSES, SYMPOSIA, SOCIETY EVENTS »Lukamatija je sembrano živ konj«. Mednarodni simpozij ob 150-letnici železnic na Slovenskem, Celje, 30.-31. maj 1996 (Andrej Studen) 303 »Lukamatija je sembrano živ konj«. International Symposium on the Occasion of 150th Anniversary of Railways in Slovenia, Celje, 30-31 May 1996 OCENE IN POROČILA - REVIEWS AND REPORTS Gottfried Schramm, Anfänge des albanischen Christentums : die frühe Bekehrung der bessen und ihre langen Folgen (Rajko Bratož) 305-307 Inge Segvič-Belamarić, Joško Belamarić, Stare i rijetke knjige iz knjižnice Klasične gimnazije u Splitu : bibliofilski prilog povijesti humanizma u Dalmaciji (Anja Dular) 307-309 Jože Maček, Reluicija tlake v slovenskih deželah v stoletju pred zemljiško odvezo (Stane Granda) 309-310 Andrej Studen, Stanovati v Ljubljani (Andrej Pančur) 310-314 Dušan Nećak, Avstrijska legija II. (Miroslav St ip lovšek) 314-316 Zdenko Levental, Aufglühendem Boden (Egon Pel ikan) 316-317 Acta historico-oeconomica. Časopis za ekonomsku povijest, 19(l)(Jože Maček) 318 Acta historico-oeconomica. Časopis za ekonomsku povijest, 20 (1) (Jože Maček) 319 Helmut Jäger, Einführung in die Umweltgeschichte (Jože Maček) 319-320 Zborovanje Slovenskega muzejskega društva. Zbornik (Martin Š t e i n e r) 320-322 OBVESTILA - INFORMATIONS Obvestila o izhajanju Zgodovinskega časopisa (Janez Stergar) 323-324 Information on the Issuing of Zgodovinski časopis - Historical Review IZVLEČKI - ABSTRACTS Izvlečki razprav in člankov v Zgodovinskem časopisu 50, 1996, 1 in 2 V-VIII Abstracts from Papers and Articles in Zgodovinski časopis - Historical Review, 50, 1996, 1 and 2 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 2 (103) • 163-185 163 Andre j P l e t e r s k i Strukture tridelne ideologije v prostoru pri Slovanih 1. Uvod Glavni namen članka je pokazati obstoj trojnosti v religioznih predstavah in način njene izvedbe pri Slovanih, kar pa ne pomeni, da v tem vidim neko izrazito slovansko značilnost. Gradivo, ki ga obravnavam, izvira s prostora, ki so ga naseljevali, ali ga še naseljujejo Slovani. Zelo verjetno pa bo podobne primere mogoče najti tudi pri drugih indoevropskih narodih, morda celo širše. Hkrati želim opozoriti na pomembne topografske podrobnosti in ostanke na grobiščih (jame, kamni, prostor zunaj skupine grobov), na katere doslej nismo bili pozorni. Razlage, ki jih podajam na koncu, so seveda predvsem začasne, vendar je treba z diskusijo, ki bo dala nove podatke in poglede, nekje pač začeti. Trojnost pri Indoevropejcih je že pred desetletji dokazoval Dumézil in jo razlagal trifunkcijsko z delitvijo družbe na vojščake, kmete in duhovnike (Dumézil 1987). O trojnosti pri Slovanih se ni upal izreči. Poskuse Ivanova, Toporova in Gieysztorja, da bi dokazali tri družbene funkcije v slovanski mitologiji, je kritiziral Vana (1985, 237 ss) in dokazoval delitev le na dve funkciji, vladarsko in gospodarsko (Vana 1985, 239 ss). V bistvu isto bifunkcijsko (kultno- juridična in gospodarska) interpretacijo zagovarja v zadnjem času Banaszkiewicz (1993, 49 s), le da jo širi splošno na Indoevropejce. Dualistično naravo slovanskega verovanja je na podlagi topografske lege kultnih mest dokazoval že Peisker (1928). Tudi meni se je dvo funkcij ska in dualistična razlaga zdela prepričljiva, dokler ni Nikos Causidis 1988 pri Dejlovcih v severovzhodni Makedoniji odkril še »živi« skupek treh kultnih mest. Postalo je jasno, da je treba iskati še tretje kultno mesto. Tu prikazujem rezultate dosedanjega iskanja. Sledov je več, kot bi jih zaradi tisočletnega vpliva krščanstva pričakovali. So pa dodobra razdrobljeni in zakriti v patrocinijih, ljudskem izročilu, ledinskih imenih, historičnih zapisih. - In če obstaja tretja kultna točka v pokrajini, zakaj ne bi bila v skupku še četrta, peta...? Doslej zbrani primeri to zanikajo, trojnost je sklenjena, sama nase oprta struktura. 2. Katalog 2.1. Kultna mesta v pokrajini Katalog je sestavljen tako, da najprej predstavi celotni posamezni skupek, ki mu sledi opis njegovih svetih mest. Njihovo zaporedje se ujema s številkami na vsakokratni sliki. Vse meritve kotov in razdalj v pokrajini so bile narejene kabinetno na specialkah, na terenu bo potrebno v bodoče preveriti predvsem mikrousmerjenost posameznih stavb in še zlasti vidni stik med posameznimi točkami. Ključne besede so nosilne lastnosti svetega kraja, ki omogočajo strukturno primerjavo krajev med seboj in z drugimi vrstami virov. Z »zgoraj« je označena najvišja točka od treh, ostali dve s »spodaj«. Na vseh slikah je mreža voda in svetih mest verno prevzeta iz specialke, karikiran je le relief. 2.1.1. WechseHSl П Avstrija Teufelsriegel na polju Ebenfeld leži na severozahodni strani potoka Molzbach, Heiligenstatt in Antrittstein pa na njegovi jugovzhodni strani. Kot, ki ima vrh pri Antrittsteinu, med smerjo proti Heiligenstattu in smerjo proti vzpetini Teufelsriegel na Ebenfeldu meri približno 23,5°, kar se 164 A. PLETERSKI: STRUKTURE TRIDELNE IDEOLOGUE V PROSTORU PRI SLOVANIH Slika 1. Wechsel: 1. Heiligenstatt (St. Corona), 2. Teufelsriegel, 3. Antrittstein. povsem približuje četrtmi pravega kota. - Razmerje razdalj med Teufelsrieglom in Heiligenstattom ter Antrittsteinom in Heiligenstattom je 1 : V2. 2.1.1.1. Heiligenstatt (St. Corona) (SI. 1:1) Cerkev Sv. Corone ob studencu na vzhodnem pobočju hriba. Leta 1504 je v votlem deblu lipe ob studencu hlapec bližnjega samostana v Kirchbergu našel laket in pol visok lesen kipec. Ker je imel trojno krono, sojo imeli za Sv. Corono. Začeli so prihajati romarji, zato so zgradili najprej leseno kapelo in 1583 nekaj korakov stran zidano cerkvico (Haider - Berkey 1986, 13; Schmidl 1964). Kraj se je nekdaj imenoval Heiligenstatt in to že v stoletjih pred najdbo kipca (Haider - Berkey 1986, 13). Ključne besede: lipa, studenec, Corona, spodaj. 2.1.1.2. Teufelsriegel (SI. 1: 2) Naravni osamelec sredi ravnice Ebenfeld, ki se spušča proti severu. Po izročilu je nastala iz peska in kamenja, ki ju je vlekel ponoči hudič h gradbišču cerkve Sv. Wolfganga, ki stoji nekaj 100 m severneje. Ker se je zakasnil, je odbilo polnoč preden je prišel do gradbišča, zato je pustil vse kar na ravnici (Haider - Berkey 1986, 19). Gradnja cerkve Sv. Wolfganga se je začela najverjetneje konec 14. st. Po legendi je nastala na mestu, kamor se je zapičila sekirica, ki jo je z Antrittsteina vrgel Sv. Wolfgang (Haider - Berkey 1986, 17). Ključne besede: hudič, kamen, Wolfgang, spodaj. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 2 (103) 165 2.1.1.3. Antrittstein (SI. 1: 3) Skale pod grebenom gore Kampstein, na severnem pobočju. V veliki skali je »odtis stopala«, podoben v manjši skali nekaj korakov stran. Med obema je v kamenini majhna luknja. Tu naj bi po legendi stal Sv. Wolfgang in se opiral na koničasto gorniško palico, koje vrgel svojo sekirico, da bi z njo označil prostor nove cerkve (Haider - Berkey 1986, 17). Ključne besede: kamen, Wolfgang, vreči, sekira, zgoraj. 2.1.2. Millstatt fSl. 2). Avstrija Millstattsko jezero ločuje Sv. Wolfganga in Sv. Sigismunda na zahodu ter Hochgosch na jugu od Millstatta na vzhodu. Kot, ki ima svoj vrh pri Sv. Wolfgangu, določata smeri proti Hochgoschu in Millstattu. Meri 22°, kar je četrtina pravega kota. - Razmerje razdalj med Millstattom, Hochgoschem in Sv. Wolfgangom je 2 : 4 : 5 . 2.1.2.1. Millstatt (SI. 2: 1) Sedanja cerkev Sv. Salvatorja in Vsehsvetih stoji na južnem pobočju med potoki in blizu jezerske obale. Po izročilu, ki je bilo zapisano v 12. st., naj bi v kraju nekoč bila »ecclesia demonibus addicta«, ki jo je konec 8. ali v začetku 9. st. »dux« Domicijan očistil praznoverja in dal posvetiti Vsemsvetim (Pleterski 1994). Obstoj cerkve v tem času dokazujejo tudi kamnite plošče s pletenino vzidane v tamkajšnji samostan (Karpf 1994, 21 ss, 66). Po izročilu naj bi bilo Domicijanovi ženi ime Marija. Prva cerkev Vsehsvetih, Panteon v Rimu, je bila posvečena tudi Mariji. To dvoje in antični oltarček, najverjetneje iz Millstatta, posvečen nimfi izvira (Glaser 1983, 142 s), nakazujejo možnost Marijinega češčenja v tem kraju, ki je nadomestilo starejše češčenje vodnega božanstva (Pleterski 1994, 302). Hans-Dietrich Kahl v svoji najnovejši študiji opozarja na Slika 2. Millstatt: J. Millstatt, 2. St. Wolfgang, St. Sigismund, 3. Hochgosch, 4. Obermillstatt, 5. Laubendorf. 166 A. PLETERSKI: STRUKTURE TRIDELNE IDEOLOGUE V PROSTORU PRI SLOVANIH ugotovitev Petra Morawa (1963), da je prvotne zgodnjesrednjeveške trojne patrocinije zelo poredko zaslediti v celoti naštete v posameznih listinah, ker so običajno zapisovali samo tistega svetnika, ki je bil za izdajatelja v danem trenutku pomemben. Tako Kahl (1996, opomba 101) iz več listin rekonstruira prvotni trojni patrocinij: Salvator, Marija, Vsisveti. Marijino češčenje je bilo v Millstattu močno še 1660. Tedaj o njem piše pater Martin Bavčer, ki meni, da gre za Domicijanovo ženo Marijo (Bavčer 1660, 33). Eno uro hoda severovzhodno od Millstatta na gorskih pobočjih nad jezerom stoji v Obermillstattu cerkev Sv. Janeza Krstnika (SI. 2: 4). Verjetno je omenjena že v drugi polovici 11. st., nedvomno 1203 (Moro 1959, 139 s). Po ljudskem izročilu naj bi v kraju stal v starih časih ajdovski (»heidnischer«) tempelj. Ko so se ljudje pokristjanili, so na njegovem mestu postavili cerkvico z imenom Sv. Janez v lesu (St. Johann im Walde). Še pozneje so zgradili zidano cerkev. Pot, ki vodi k cerkvi se imenuje (»Heidenweg«) Ajdovska pot (Pogatschnig 1898, 7). Pridevnik ajdovski ima lahko več pomenov. Za nas sta važna dva; da označuje nekaj poganskega, ali da označuje nekaj drugorodnega. Če verjamemo izročilu, bi si ga trenutno lahko razložili na vsaj dva možna načina. Prvi je, da sedanja cerkev stoji na ostankih nekdanje zgodnjekrščanske cerkve. Ta razlaga se mi zdi manj verjetna. Prva cerkev je po izročilu stala v gozdu, medtem ko je danes v vasi, kar bi kazalo, da je bila tedaj njena neposredna okolica nenaseljena. Še pomembneje je, da je v bližnjem Laubendorm (SI. 2: 5) že bila odkrita zgodnjekrščanska cerkev (Dolenz 1962). Da bi obstajali v 6. st. dve sočasni cerkvi na razdalji treh kilometrov, je malo verjetno. Laubendorf ska je namreč lahko pokrivala potrebe širše okolice. Druga razlaga »templja« bi bila, da gre za pogansko svetišče iz staroslovanskega časa. Lega v gozdu bi temu ustrezala. Tudi Kahlu se zdi ta možnost verjetnejša. Domneva, da je postavitev cerkve pripisati Domicijanu (Kahl 1996, 46). V tem primeru bi imeli ob jezeru in na pobočju nad njim dve istočasni svetišči, od katerih zgornje z ostalimi ne tvori trikotnika, ki bi imel kot 22° - 23°. Verjetneje se mi zdi, da je zgornje svetišče nastalo po tem, ko je Domicijan ukinil spodnje svetišče. Staroverci so svoje češčenje prenesli v bolj odmaknjen kraj. Patrocinij Janeza Krstnika kaže na pomen, ki gaje še naprej imela voda. Pojasnjena pa bi bila tudi imenska povezava obeh krajev: Millstatt - Obermillstatt. Ključne besede: voda, Marija, spodaj. 2.1.2.2. Sv. Wolfgang (SI. 2: 2) Cerkev Sv. Wolfganga na hribu, nekaj metrov pod grebenom na severnem pobočju. Prvič je omenjena v pisnih virih 1187 (Karpf 1994, 23). Kamnite plošče okrašene s pletenino, ki so vzidane v sedanjo cerkveno stavbo, dokazujejo obstoj starejše cerkve na istem mestu najpozneje že na začetku 9. st., kar hkrati pomeni, da je prišlo do spremembe patrocinija, saj je Wolfgang postal svetnik šele 1052 (Karpf 1994, 23, 66). Cerkev je bila romarska, verniki so prinašali železne figurice svinj, darovali pa so večinoma volno, lan, jajca ali maslo (Gugitz 1951, 225, 229). Na velikonočni ponedeljek so iz jamice za oltarjem jemali zdravilno zemljo za svinjake (Karpf 1994, 24; Gugitz 1951, 240). Zemljišče z mlajšo cerkvijo Sv. Sigismunda nekaj 100 m južneje ima še 1615 oznako »an der Heiligenstatt« (Moro 1959, 101). Ključne besede: živina (svinje), Wolfgang, spodaj. 2.1.2.3. Hochgosch (SI. 2: 3) Najvišji vrh gorskega hrbta med Millstattskim jezerom in dolino Drave. Na njem se razprostira gradišče v velikosti 220 X 140 m. C-14 datacija lesenih brun v njegovih okopih je pokazala čas v razponu od 750 do 950 n. št. (Huber 1990, 3). Vhod v gradišče je na severozahodu, na strani proti St. Wolfgangu. Okopi objemajo močno skalovito površino. Po ljudskem izročilu naj bi na ledini »Schloßboden« nekoč stal ajdovski grad (»heidnisches Schloß«), ki je pripadal grofu Domicijanu (Pogatschnig 1898, 5 s). Kje natančno je bilo to mesto, danes ni več znano. Ključne besede: kamen, grad, zgoraj. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 2 (103) 167 Slika 3. Slovenj Gradec: 1. Homec, 2. Sv. Jurij na Legnu, 3. Puščava. 2.1.3. Slovenj Gradec fSl. 3Ì. Slovenija V Slovenjegraški kotlini ležijo vsa tri kultna mesta nekoliko nad dolinskim dnom. Kot z vrhom na Puščavi, med smerjo proti Homcu in smerjo proti Sv. Juriju na Legnu meri nekako 23°, kar se ujema s četrtino pravega kota. Sv. Jurij je od ostalih dveh ločen z reko Mislinjo. - Razmerje razdalj med Sv. Jurijem in Homcem ter Sv. Jurijem in Puščavo je 2 : 5. 2.1.3.1. Homec (SI. 3: 1) Grič ob desnem bregu potoka Homošnice. Na vrhu je cerkev Sv. Marije. V pisnih virih je prvič omenjena 1436 (Blaznik 1988, 405). Ključne besede: voda, Marija, spodaj. 2.1.3.2. Sv. Jurij na Legnu (SI. 3: 2) Cerkev Sv. Jurija na robu terase nad dolino. Arheološka izkopavanja (Strmčnik - Gulič 1994) so odkrila več starejših cerkvenih zgradb. Najstarejša je cerkvica (SI. 4) iz konca 9. st. s pripadajočim grobiščem. S svojo vzdolžno osjo je usmerjena proti Puščavi. Njen tloris ima za izhodišče kvadrat s stranico 3 m. Tej so dodali njeno polovico in še polovico polovice. Tako so dobili ožjo stranico cerkve in kvadratni tloris ladje. Diagonala tega kvadrata (torej njegova stranica X V2) je daljša stranica cerkve, njena polovica je širina apside. Dolžina apside je polovica ožje stranice cerkve. Ob cerkvi in v njej so posamezne jame za kole, ene nedvomno mlajše, druge morda starejše. Ključne besede: Jurij, spodaj. 2.1.3.3. Puščava (SI. 3:3) Greben hriba, ki se na jugovzhodu na Gradišču končuje z ostanki nekdanjega srednjeveškega gradu in cerkvijo Sv. Pankracija. Prvič je omenjena že 1174 (Blaznik 1988, 332). 168 A. PLETERSKI: STRUKTURE TRIDELNE IDEOLOGUE V PROSTORU PRI SLOVANIH Slika 4. Sv. Jurij na Legnu. Najstarejša cerkev (osnutek tlorisa po Miri Strmčnik-Gulič). Arheološka izkopavanja na Puščavi iz 1911 so še neobjavljena. Odkrito je bilo okostno grobišče (SI. 5) z grobovi iz različnih obdobij: mlajše prazgodovine, pozne antike in zgodnjega srednjega veka. Na skrajnem severozahodnem delu grobišča sta izjemna dva grobova - grobova skrčencev. Eden je prazgodovinski, drugi staroslovanski, le-ta nas na tem mestu zanima. Njegov spol in starost sta neznana. Označuje eno skrajno točko zgodnjesrednjeveškega grobišča. Drugo predstavljajo tri jame za kole na nasprotni strani. V njihovi bližini je bilo kamnito ognjišče z ostanki oglja, živalskih kosti in posod. Na vzpetini sredi grobišča je bila kamnita ploščad (Schmid 1937, 371) kot tretja izstopajoča točka grobišča. Razdalje med tremi jamami za kole so predstavljene v preveč grobem merilu za podrobnejšo analizo, dovolj jasno pa določajo črto, ki je usmerjena proti Homcu s cerkvijo Sv. Marije. Grob s skrčenim okostjem se navezuje na to črto s pravokotnico, ki je dolga približno 9 m, kar nam da 3 module po 3 m. Razdalja med pravokotnico in prvo jamo za kol meri 7 trojnih modulov. Ključne besede: Pankracij, kamen, zgoraj, grad. 2.1.4. Paški Kozjak fSl. 6\ Slovenija Kamni »za cerkev Sv. Neže« so vrh kota med smerjo proti Hudičevemu grabnu in smerjo proti Dobrni. Kot znaša četrtino pravega kota. Med kamni »Nežine cerkve« in Dobrno je dolina potoka Dobrnice. V njegovi strugi je »hudičeva luknja«. Razmerje razdalj med Dobrno in »hudičevo luknjo« ter Dobrno in kamni »Nežine cerkve« je približno 1 : V2. Razmerje razdalj med Dobrno in »hudičevo luknjo« ter »hudičevo luknjo« in kamni »Nežine cerkve« pa je približ­ no 2 : 1. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 2 (103) 169 2.1.4.1. Dobrna (SI. 6: 1) Cerkev Sv. Marije na nizki vzpetinici nad potokom Toplica. V bližini so izviri tople vode. Cerkev je prvič omenjena 1458 (Blaznik 1986, 148). Ključne besede: Marija, voda, spodaj. 2.1.4.2. Hudičev graben (SI. 6: 2) Tolmun v strugi potoka Dobrnice. Pomenljiva so okolna imena: Hudičev graben, Hudičev mlin, Parož, Zlodejev vrh, Kačnik. Po ljudskem izročilu je bila tu v strugi nekoč luknja, kamor so vsakih 12 let vrgli 11 do 12 let staro deklico, da so z njo zadovoljili hudiča. Ključne besede: v vodi, spodaj, hudič, rog, kač. 2.1.4.3. »Sv. Neža« (SI. 6: 3) Skupina skal vrh gore. Po ljudskem izročilu naj bi bilo to gradivo za cerkev Sv. Neže, ki pa ni bila nikoli sezidana. Cerkev naj bi stala približno 70 m južneje. N 4 \ / , o . 1 / °̂ V v"4 K 4 *4 N 4 0 (D ^ \ Л- ^°ft\# V \ <^§~^ ^ o— ^—74 ч v \ 4 \ \ Nx " 4 4 \ Vo-N \ ^ \ ^ ^ \ ^ \ <Çj-^ — T \ «J^W^ V 4 ^ ^ ^ ' V 4 ^ *. ^ ^ 4 % 20m Ч A Slika 5. Puščava. Grobišče. 170 A. PLETERSKI: STRUKTURE TRIDELNE IDEOLOGUE V PROSTORU PRI SLOVANIH Slika 6. Paški Kozjak: 1. Dobrna, 2. Hudičev graben, 3. »Sv. Neža«. Ključne besede: Neža (= ogenj), skala, zgoraj. 2.1.5. Dejlovce (SI. 71. Makedonija Tri kultna mesta ležijo na južnem pobočju gore Peren. Krst in Iliski kladenec ločuje hudourniška dolina. Samabuka je nad njima na položnem grebenu in je vrh kota, ki ga določata smeri proti Krstu in Iliskem kladencu. Kot meri približno četrtino pravega kota. Razmerij razdalj med kultnimi mesti zaradi slabe kartografske osnove, ki mije bila na voljo, ne navajam. 2.1.5.1. Iliski kladenec (SI. 7: 1) Hrastov gaj s studencem na jugozahodnem pobočju. V gaju je ognjišče za kuhanje in kamnita klop z mizo za uživanje hrane. Tu vsako leto 2. avgusta praznujejo Ilinden. Koljejo črnega ovna. Ob studencu je obred, med katerim mu darujejo hrano, pijačo, denar, cvetje, sveče, občasno tudi volno. Po ljudskem izročilu so vas Dejlovce nekoč zadele razne nesreče: slabe letine, bolezni ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 . 2 (103) 171 Slika 7. Dejlovce: L Iliski kladenec, 2. Krst, 3. Samabuka. ljudi in živine, ženske niso mogle roditi moških otrok. Tedaj se je nekomu sanjalo, da je treba zapreči v jarem par črnih volov, ki jih morata voditi dvojčka in z njimi zaorati brazdo okoli vaških meja, pri Iliskem kladencu pa zaklati črnega ovna. Odtlej to delajo vsako leto. Hrasti so sveta drevesa in se jih ne sme sekati (Čausidis 1994, 431 ss, Tab.: XCIX). Ključne besede: voda, Ilija, hrast, spodaj. 2.1.5.2. Krst (SI. 7:2) Kamnit in ob njem lesen križ, ki sta vsajena v pravokotno kamnito ploščad na položnem južnem pobočju. Nekoč jih je obdajala lesena ograda, ki je danes že močno razpadla. Zahodno je kamnita klop z mizo, katere osje usmerjena proti križema. Južneje od nje je starejša klop z mizo, ki pa jo je erozija že v veliki meri uničila. Do nedavna so tu praznovali Durdovden s pesmijo, plesom in pojedino (Čausidis 1994, 428 ss, Tab.: XCVIJ, XCVUJ). Postavljali so tudi živi stolp iz ljudi. Na tem mestu naj bi menda proslavljali tudi Ivanden. Ob križih so še vedno darovi denarja in volne. Ključne besede: Đurđe, Ivan, kamen, spodaj. 172 A. PLETERSKI: STRUKTURE TRIDELNE IDEOLOGUE V PROSTORU PRI SLOVANIH 2.1.5.3. Samabuka (S1.7: 3) Pravokoten kamnit prostor vrh položnega grebena. Zidovi so delno živa skala, deloma suhozid. Diagonala zgradbe je usmerjena proti Iliskemu kladencu. Sem nosijo vaščani, kadar so bolni ali v težavah, razne darove: volno, denar, žganje, perilo. V bližni raste osamljena bukev, ki se je ne sme sekati (Čausidis 1994, 428, Tab.: XCV, XCVI). Ključne besede, kamen, zgoraj, Perun(?), grad. Slika 8. Bled: 1. Otok na Blejskem jezeru, 2. Gradiška, 3. Dobra gora, 4. za Hmecam, 5. Koren, 6. Sv. Štefan, 7. Žale pri Zasipu, 8. Diese pri Bodeščah. ZGODOVINSKI ČASOPIS « 50 » 1996 • 2 (103) 173 7. 1 6 Rieri fSl. 8Y Slovenija Kot, ki ima vrh na Otoku, med smerema proti Gradiški in Dobri gori, meri 23°, kar je skoraj natančno četrtina pravega kota. Voda Blejskega jezera loči Otok od Gradiške ter Dobre gore. Zadnji dve pa ločuje prastara pot, ki gre čez sedlo med obema. Razmerja razdalj med Dobro goro in Gradiško, Gradiško in Otokom, Otokom in Dobro goro je 1 : 2 : (1 + V2). 2.1.6.1. Otok na Blejskem jezera (SI. 8: 1) Skalnat jezerski otok z božjepotno cerkvijo Sv. Marije in studencem ob severovzhodnem bregu. Po ljudskem izročilu, ki je bilo zapisano v prejšnjem stoletju, je bilo na otoku nekoč pogansko svetišče. Ni jasno, ali je to izročilo obstajalo izvirno in neodvisno od literarne konstrukcije Linharta (1981, 260), ki jo je povzel po starejšem Breckerfeldu, po kateri naj bi na otoku stal Radegastov tempelj, do katerega je bil speljan lesen most. Ker je formulacija enaka kot že prej pri Valvasorju (Rupel 1969, 238) za opis Radegastovega svetišča v Retri na Pomorjanskem, gre najverjetneje za samovoljno Breckerfeldovo priredbo. Mogoče je izročilo o poganskem svetišču izvirno, Radegast pa je očitno umeten dodatek. Arheološka izkopavanja (neobjavljena, le začasna poročila) so odkrila grobišče, ki po doslej objavljenih najdbah po mojem mnenju začenja sredi 9. st., ter ostanke cerkvenih stavb, od katerih naj bi bili dve še iz zgodnjega srednjega veka (Sribar 1971, 10 ss). Najstarejša skupina grobov in domnevni tloris najstarejše cerkve z zidano apsido (SI. 9) imata različno usmeritev, kar je že avtorja izkopavanj pripeljalo na misel, da so grobovi lahko tudi starejši (Sribar 1972, 391). Prav tako je opozoril na ostanke drugače usmerjene lesene zgradbe, kije tam stala pred domnevno prvo cerkvijo, vendar jo je opredelil le z eno luknjo za kol, drugo pa je pripisal leseni ladijski steni prve cerkve, ki je zato dobila povsem nesomeren videz (Sribar 1971, 12). Drugod meni, daje lesena predcerkvena zgradba starejša od grobišča (Sribar 1967, 63). Vsekakor v kratkih poročilih omenja več jam za kole (Sribar 1966, 155), od katerih pa niso vse vrisane v objavljene načrte. Trenutno sem se zato lahko oprl le na dve jami. Črta, ki ju povezuje, se ujema s smerjo najstarejše skupine grobov. Usmerjena je na vrh Gradiško. Razdalja med jamama ima za izhodišče kvadrat s stranico približno 3,13 m. Tej so dodali še polovico stranice modula in tako dobili stranico kvadrata, ki znaša tri dvojne korake. Diagonala tega kvadrata (torej stranica kvadrata X V2) je razdalja med jamama za kola. Prezgodaj je ugibati o njuni namembnosti, dokler najdišče ne bo objavljeno. Ključne besede: Marija, voda, spodaj. 2.1.6.2. Gradiška (SI. 8:2) Severovzhodni obronek sosednje Straže, ki se proti vzhodu končuje s prepadno pečino. Staro ledinsko ime je Gradiška, dolinica na vznožju pečine pa se imenuje Dindol, kar naj bi bila po mnenju jezikoslovca Dušana Čopa okrajšava prvotnega imena Devinji dol. Devin pa je bila potem lahko pečina nad Dindolom. Ključne besede: Devin, grad, spodaj. 2.1.6.3. Dobra gora (SI. 8:3) Hrib s prepadnimi pobočji. Ob njegovem jugovzhodnem vznožju Za Hmecam stoji kapelica (SI. 8: 4). Po ljudskem izročilu bi morala tam stati cerkev Sv. Štefana. A je bilo vedno znova vse, kar so čez dan sezidali, prestavljeno na Kupljenik Na Koren, kjer je danes kapelica (SI. 8: 5). Po drugi različici se je vsako noč selila svetnikova podoba. Ker pa je bila kapelica Na Koren preveč na samem, so zgradili cerkev Sv. Štefana na sedanjem mestu (SI. 8: 6), poleg vaških hiš. Prva omemba cerkve v pisnih virih je šele iz prve polovice 16. st. Postala je znana božja pot. Še v tem stoletju je bila razširjena šega, da so kmetje iz okoliških vasi vodili tja na Štefanovo (26. 12.) blagoslavljat konje. - Kapelica Za Hmecam stoji v podaljšku smeri z Otoka na Dobro goro, cerkev Sv. Štefana pa v podaljšku smeri od kapelice Za Hmecam proti kapelici Na Koren. - Povedka o 174 A. PLETERSKI: STRUKTURE TRIDELNE IDEOLOGUE V PROSTORU PRI SLOVANIH Slika 9. Otok na Blejskem jezeru: grobišče, najstarejša stavba in »prva« cerkev (osnutek po Šribarju). selitvi cerkve na Kupljenik kaže, da je mogoče povezovati prvotno češčenje Sv. Štefana s prostorom Dobre gore. Ključne besede: Štefan, dober, konj, zgoraj. 2.2. Grobišča 2.2.1. Prioskol'skoe 2 (SI. 10V Rusija Biritualno grobišče na vzpetini ob desnem bregu reke Oskol iz zgodnje stopnje kijevske kulture, konec 2./začetek 3. st. - sreda 3. st. (Oblomskij 1991, 18, 57 ss, 208 ss). Žgani grobovi so vpadljivo razvrščeni ob črti, ki povezuje jame za kole severnega in južnega dela. Te jame so hkrati severna in južna meja grobišča. Pravokotno na to črto poteka črta, ki jo določajo najbolj južni grob in dve jami za kola. Razdalja med grobom in prvim kolom je modul, katerega trikratnik je razdalja med glavnima koloma pravokotne smeri. Modul je približno 3,03 m. Tretja smer na grobišču povezuje jugozahodno jamo za kol s severovzhodno čez srednjo skupino kolov. Kot z glavno smerjo je četrtina pravega kota. Najbolj pogoste enote pri načrtovanju grobišča so modul, polovica modula ter diagonala kvadrata modula (torej modul X V2), od kotov pa pravi kot, polovica pravega kota in četrtina pravega kota. Opazno je, da se usmeritev grobov ravna bodisi po pravokotni mreži ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 2 (103) 175 Slika 10. Prioskoiskoe 2. Grobišče (osnutek tlorisa po Oblomskem). ali pa njenih diagonalah. Ker gre za žgane grobove njihov spol ni določljiv, vendar se mi zdi verjetna možnost, da različna smer pomeni različni spol umrlih. Koli so označevali tri dele grobišča. Na severnem delu so: jama brez arheoloških najdb, ki leži med dvema koloma, kol, ki določa osrednjo os, ter kol, prav tako na osrednji osi med dvema grobovoma, eden je žgan in drugi okostni (otrok star 13-15 let). Sredi med grobovi je skupina treh kolov, dva sta na mestu groba, ki je bil tako morda posebej označen. Tretja skupina kolov je na jugozahodu in označuje osnovne smeri grobišča, ob njih je lisa prežgane zemlje, ostanek kurišča. 2.2.2. Zale pri Zasipu fSl. Ili. Slovenca Grobišče na južnem pobočju ledeniške morene. Začetek pokopavanja je bil v drugi polovici 8. st. Izhodiščna točka, ki določa prostor grobišča, je na najvišji točki pobočja. Tu je bila jama, 176 A. PLETERSKI: STRUKTURE TRIDELNE IDEOLOGUE V PROSTORU PRI SLOVANIH Slika 11. Žale pri Zasipu. Grobišče. Slika 12. Diese pri Bodeščah. Grobišče. Merski sistem. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 2 (103) 177 zapolnjena z rdečo ilovico, brez vsakršnih najdb. Od tu gre izhodiščna smer na južneje ležečo Gradiško (SI. 8: 7). Od te smeri je bil odmerjen pravi kot proti vzhodu. Osnovni merski modul znaša približno 3,06 m. 4 module vstran od izhodišča po vzhodni pravokutnici stoji prinesen kamen, ki se mu okolni grobovi nekoliko ogibajo. Še naprej v isti smeri, nadaljnje 4 module daleč, sta dve jami za kol, za njima pa skala, ki delno sega nad največji grob grobišča. Jami sta tik ena ob drugi in najverjetneje nista sočasni, ampak je druga nastala, ko je bilo treba namesto starega postaviti nov kol. S tem je bil določen vzhodni rob grobišča. Smer kol - kamen - jama rdeče ilovice določa severni rob grobišča. Krožnica s polmerom modula, s središčem v izhodiščni točki določa prostor, ki ga obdajajo predvsem otroški grobovi. Na smeri izhodišče - Gradiška v razdalji, Slika 13. Diese pri Bodeščah. Grobišče. Prva generacija. 178 A. PLETERSKI: STRUKTURE TRIDELNE IDEOLOGUE V PROSTORU PRI SLOVANIH ki znaša 1 modul in 1 diagonalo modula (torej modul X V2) je otroški grob z izjemno usmeritvijo, ki je namerjena na osrednji kamen. Otrok (infans I) je imel izjemno številen nakit, značilen za ženske grobove (Knific, Pleterski 1993, 244). Najstarejši grobovi so bili izkopani ob upoštevanju modularnih razdalj. Grob vzhodne točke je usmerjen proti izjemnemu otroškemu grobu zahodnega dela. 2.2.3. Plese pri Bodeščah (SI. 12V Slovenija Grobišče na jugovzhodnem pobočju ledeniške gomile. Njegov južni rob predstavlja pot, ki gre mimo. Začetek pokopavanja je bil v drugi polovici 8. st. Izhodiščna točka grobišča je jama za največji kol na jugovzhodu grobišča. Od tu gre smer na Gradiško (SI. 8: 8). Osnovni modul meri približno 3,11 m. 3 module stran od jame za kol na izhodiščni smeri je jama za kol, ki označuje otroški grob skrčenca. Okolni grobovi se mu ogibajo. Vzhodno od izhodiščne jame za kol sta na smeri, ki z izhodiščno tvori četrtino pravega kota, še dve jami za kol. Prva je oddaljena polovico modula, druga pa od nje za diagonalo kvadrata, ki ga določa polovica modula. Torej je razmerje razdalj med tremi koli 1 : V2. Ob črti, ki jo določajo ti trije koli, je izjemen prazni grob, ki je bil na zahodu zapolnjen s kupom prodnikov, na vzhodu pa s tremi skalami, največja in najvišja je Slika 14. Diese pri Bodeščah. Grobišče. Tretja generacija. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 2 (103) 179 trikotne oblike inje sprva verjetno nekoliko gledala iz groba (Knific, Pleterski 1981, 486 ss). Pri tem grobu in preko njega so bili pokopani otroci. - Grobovi prve generacije (SI. 13) so bili osredotočeni okrog zahodnega otroškega groba, en otroški grob je bil ob kenotafu, grob pa, ki leži stran od ostalih, severovzhodno najverjetneje nakazuje obstoj tretje izjemne točke na grobišču. Žal je bil prav ta del grobišča pred desetletji močno poškodovan in je zato nismo našli. Ker so koli sčasoma propadli, natančne merske točke poznejšim generacijam niso bile več poznane. Ohranila pa seje zavest o načrtnosti pokopavanja. Posebej jasno jo je opaziti pri pokopu tretje generacije (SI. 14) okrog leta 900. Izhodišče je bila mreža kvadratov, ki imajo za stranico diagonalo kvadrata polovičnega modula (polovica modula X V2), torej staro razdaljo med skrajnima vzhodnima koloma ob kenotafu. Prav tako se usmeritev ne ujema več s starima osnovnima smerema. Opazne so naslednje razporeditve. 5 moških in 5 žensk v po 3 kvadratih, od tega v enem en grob v dveh po dva. Obe skupini se tako delita na skupine po 2 in 3. Skupini treh se delita še naprej na po enega in dva. Izpqstavljeni moški grob na zahodu leži med dvema otroškima grobovoma, sosednja moška grobova ležita med 3 mladeniškimi in 3 dekliškimi grobovi. Jugozahodno usmerjena pràvokotnica na osnovno smer proti Gradiški se dotika vogala najstarejše (Marofarjeve) hiše v vasi (Pleterski 1986, 26 ss). 2.3. Polje 2.3.1. Vas Bodešče in njeno polje (SI. 15). Slovenija Po ljudskem izročilu je 100 korakov od severovzhodnega kapa Marofarjeve hiše proti Dlescu zakopan zaklad. Zračna razdalja med hišo in Dlescom znaša 150 m, kar je natančno 100 Slika 15. Bodešče. Polje. 180 A. PLETERSKI: STRUKTURE TRIDELNE IDEOLOGUE V PROSTORU PRI SLOVANIH dvojnih korakov ali 50 modulov po 3 m. Razlika z velikostjo modula na grobišču je le navidezna. Ker zemljišče ni vodoravno, so za merjenje razdalje med hišo in grobiščem v resnici potrebni malo daljši koraki. Kot že rečeno, je smer te razdalje pravokotna na osnovno smer proti Gradiški. Kvadrat s stranico 100 dvojnih korakov ima diagonalo (stranica X V2). Ti dve enoti sta bili izhodišče pri določanju mej obdelovalnih površin, zlasti njiv, delno pa tudi travnikov. Osnovna parcelna oblika je pravokotnik z ožjo stranico 100 dvojnih korakov, daljša pa je njen -il. Usmeritev je v skladu z osnovno smerjo proti Gradiški (o metodi rekonstrukcije starih oblik poljske razdelitve: Pleterski 1995). 3. Razlaga 3.1. Tri kultna mesta v pokrajini Izbrani primeri segajo od Avstrije (Wechsel, Millstatt), kjer so nekoč živeli Slovani, čez Slovenijo (Bled, Paški Kozjak, Slovenj Gradec) do Makedonije (Dejlovce). V resnici, jih je mnogo, mnogo več. Samo v Sloveniji jih je slutiti več deset. Vsaka upravna enota je nekoč imela tako trojico. Podobno gostoto kaže razmestitev slovanskih svetišč npr. na področju zgornjega Pruta in srednjega Dnestra, kjer je ob reki Zbruč že raziskan skupek treh svetih prostorov (Rusanova - Timoščuk 1993, Ris. 13, 16). Pri vseh predstavljenih primerih opažamo, da so kultne točke medsebojno pravilno razporejene tako, da tvorijo četrtino pravega kota. To kaže na isti miselni vzorec, ki je v-različnih časih in na različnih krajih porajal enake rešitve. Hkrati omogoča predpostavko, da so bile kultne točke v vseh primerih posvečene istim trem božanstvom. V posameznih primerih je mogoče ugotoviti usmeritev kultne stavbe enega mesta proti drugemu mestu trojice. Ali so bolj ali manj pravilna razmerja razdalj med njimi res samo igra narave, trenutno ne vem. Zdi pa se mi potrebno na to opozoriti, saj bodo bodoči primeri to verjetno pojasnili. Za kakršnokoli interpretacijo se mi zdi koristno pregledati simbolne lastnosti, ki so povezane s kultnimi točkami (SI. 16). Pri obravnavi je bistveno, da ne obravnavamo posameznih točk iztrgano iz konteksta trojice, ker najdemo lahko isto lastnost pri različnih točkah, kar bi imelo za posledico napačno interpretacijo posamezne točke. Takoj padeta v oči stalna povezanost ene od treh točk z vodo in praviloma Marijo ter povezanost druge točke s skalo zgoraj. In če drži predpostavka, da gre v celoti za tri božanstva, je hitro mogoče sestaviti tri skupine kultnih točk: ženskega božanstva in dveh moških, nebeškega in zemeljskega. Marija, Ilija, Corona, Štefana studenec, voda spodai hudič, kača Wolfgang, Jurij, Devin, Parož kamen, konj, sekira grad zgoraj Stefan, Neža, Pankrac 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 Slika 16. 1 - Otok na Blejskem jezeru. 2 - Homec. 3 - Dobrna. 4 - St. Corona (Heiligenstatt). 5 - Iliski kladenec. 6 - Millstatt. 7 - Hudičev graben. 8 - Teufelsriegel. 9 - Sv. Jurij na Legnu. 10 - Krst. 11 -St. Wolfgang. 12 - Gradiška. 13 - Antrittstein. 14 - Sveta Neža. 15 - Dobra gora. 16 - Samabuka. 17 - Hochgosch. 18 - Puščava. ZGODOVINSKI ČASOPIS » 50 « 1996 « 2 (103) 181 3.1.1. Žensko božanstvo, povezano z vodo Kraji ob potokih in studencih, posvečeni Mariji, Coroni in v dejlovškem primeru Iliji. Vedno so pod nebeškim moškim bogom. Ob vodi so lahko sveta drevesa, enkrat je to lipa, drugič hrast. Značilno je, da je hrast ob Iliji, kar nakazuje možnost, da gre v Dejlovcih za češčenje Ognjene Marije - strele. V skladu s tem je tudi dejstvo, daje slovenska Sembija (Sv. Ilija) ženska. Ilija torej ni nujno vedno krščanska zamenjava Peruna, razen če se ta ne pojavlja tudi v ženski podobi. Coronino grško ime je Štefana, kar jo seveda takoj postavi v par s Štefanom. 3.1.2. Moško zemeljsko božanstvo Kraji, ki so spodaj, enkrat v vodi. Posvečeni so Juriju, Wolfgangu, Parožu, Devi. V krščanski preobleki je to hudič, zlodej. Zanj je značilen rog (Parož). Wolfgang nakazuje tako njegovo poveznost z volkom kot tudi pomen njegove hoje. Njegovo češčenje je spomladi, kar vse kaže na praslovanski mit plodnosti, ki je odvisna od Jurijeve spomladanske hoje (Katičič 1987, 1989, 1990, 1990a, 1991, 1992). Ima podobo kače, na njegovo mesto pade sekira (Ebenfeld na Wechslu), simbol za strelo. To so seveda osnovne prvine dvoboja boga groma z zmajem, Peruna z Velesom (Katičic' 1988). Ljudje se obračajo nanj s prošnjami za živino (svinje v primeru Sv. Wolfganga blizu Millstatta), kar ga ponovno kaže kot Velesa. V tem kontekstu se zdi povsem možna razlaga imena Devin, kot jo je ponudil že Peisker, iz staroindijske »deva« (=bog) in avestskega »daeva« (=hudič) (Peisker 1928, 26). 3.1.3. Moško nebeško božanstvo Njegovo mesto je vedno zgoraj. Znak je pogosto kamen. Ima lahko podobo konja in je dober (Dobra gora na Bledu). Ime Štefan kaže na češčenje o Božiču. Ime Neža - Agneza dokazuje njegovo zvezo z ognjem. Pankracij govori o Pantokratorju - Vsevladarju, ki meče sekiro - strelo, ko mu je ime Wolfgang. To seveda takoj spomni na Prokopijev opis vrhovnega boga Slovanov, ki je tvorec strele in gospodar vsega. Enačenje s Perunom se ponuja samo. Tudi tu srečujemo Wolfganga, ki je očitno nadomestil obe moški božanstvi hkrati, saj meče sekiro kot Perun in pomaga pri živini kot Veles. Če zaradi poenostavitve, vsa tri božanstva imenujem s samo po enim začasnim imenom, jih bom imenoval Perun, Veles, Mokoš. Dejansko jih je vsako imelo mnogo več, za primerjavo se samo spomnimo, koliko imen je imel germanski Odin. Od pravilnega razmerja med trojico je bilo po tedanjem prepričanju odvisno preživetje ljudi, od njega je bil odvisen dober začetek vsega. Zato ni presenetljivo, daje navedeno trojico mogoče slutiti v številnih izročilih »de origine gentis«, kjer poleg obvezne ženske osebe, nastopata brata dvojčka (lahko so tudi trije a se funkcionalno delijo na enega in dva, možnih je tudi pet, a v funkcionalnih skupinah po dva in tri), eden kozmogonsko ubija drugega. Ženska je njuna sestra, žena (primerjaj: Banaszkiewicz 1993). Številčno je to videti: 1 + (1 + 1), ali 1 + ((1 + 1) + 1), ali 1 + ((1 + 1 + 1) + (1 + 1). Okrajšano: 1 + 2, ali 1 + (2 + 1), ali 1 + (3 + 2). Še krajše: 1 + 2, ali 1 + 3, ali 1 + 5. Boj, hieros gamos, kozmogonija, so osnovne prvine praslovanskega mita plodnosti (Katičič 1987, 1989, 1990, 1990a, 1991, 1992). 3.2. Trije kultni deli grobišča Ker trenutno izhajam le iz štirih primerov, je interpretacija manj zanesljiva. Za severni ali zahodni del so značilne jame za kole, jame brez najdb, otroški (dekliški) grobovi, za srednji del koli ali dvignjen kamen (kamnita ploščad), za južni ali vzhodni del 1 ali 3 koli, grob, kamen nad grobom ali v njem. Te lastnosti nakazujejo povezavo z istimi tremi božanstvi, ki so v trojstvu v pokrajini. Severni ali zahodni del bi se dalo povezovati z Mokoš (prazne jame bi lahko simbolizirale njeno porodno funkcijo), srednji del kamen zgoraj povezuje s Perunom. Na jugu ali vzhodu skala na grobu ali v njem, kaže Velesa, ki se skriva pred Perunom, ali pa ga je ta celo že zadel, prodniki (Diese) morda simbolizirajo bivališče v vodi, v kateri Veles tudi lahko živi (Hudičev graben). Trije koli in tri skale v grobu (Diese) morda kažejo njegovo trojnost. Če ta razlaga drži, je eno njegovih imen tudi Triglav. 182 Д. PLETERSKI: STRUKTURE TRIDELNE IDEOLOGIJE V PROSTORU PRI SLOVANIH Grobišče je torej svet v malem. Tudi svet mrtvih uravnavajo tako kot živim isti bogovi. Metrična pravila je mogoče izvajati strožje kot v pokrajini. Tretja generacija Dlesca simbolizira številčne različice osnovnega mita »de origine gentis«. Je zapis stare vere v trenutku pred pokristjanjenjem. 4. Nekatera načela merskega sistema O tem, zakaj je osnovni modul dva dvojna koraka (od 3 do 3,13 m), na tem mestu ne bom razpravljal, ker je za to še prezgodaj. Božanski sorodstveno-zakonski trikotnik dveh mož in žene ponuja razlago priljubljenega razmerja med 1 in korenom iz 2. 1 sta moža - stranici kvadrata, diagonala, ki ju povezuje (V (1 + 1)) je žena. Uporaba teh razmerij simbolično ponavlja razmerje med bogovi, ki je osnova pravilnega ravnotežja narave. Isto razmerje ponazarja uporaba kota 22° - 23°. To je kot med Zemeljino osjo in ravnino Zemljine orbite okoli Sonca: ± 23,5° (Šprajc 1991, 14), kar je navidezna razlika v višini sonca v času enakonočja in obeh sončnih obratov. Božanstvi nebesnega in zemeljskega sta tako izenačeni s poletnim in zimskim sončnim obratom, enakonočje pa je božanstvo, ki ju povezuje. Merjenje s koraki je bilo hitro in preprosto, poleg tega pa je imelo že omenjeni pomen plodnosti, rodovitnosti in s tem življenja. Gotovo so si pomagali še s količki in vrvjo, kar je omogočalo preprosto določanje pravokotnic, diagonal, polovic, mnogokratnikov. Postavljanje celotnega meničnega prostorskega sistema se je po predstavljenih primerih začelo z določitvijo treh kultnih točk v pokrajini, ki jo je naselil nek rod. Velesovo mesto od Mokošinega ločuje voda, kar verjetno simbolizira ločnico med svetom živih in svetom mrtvih. Nato so si izbrali prostor grobišča. Priljubljene so bile vzpetine, pogosto južno ali vzhodno pobočje. Tu so postavili osnovno smer na eno od treh kultnih mest v pokrajini. Iz te smeri so izvedli s pomočjo modularne mreže lego treh kultnih mest v grobišču, njegove meje in marsikdaj natančno lego grobov. Na smeri, kije bila v odnosu z osnovno osjo grobišča, so izbrali prostor za naselbino. Zdi se, da je pri tem morala obstajati ločnica med naseljem in grobiščem, običajno je bila to pot, kije prevzela kot prostor gibanja funkcijo vode. V Bodeščah je razdalja med grobiščem in naselbino modul. Z njim so nato končno s hojo in vrvjo omejili polje, pri čemer so pazili, da so oblikovali pravokotnike z idealnim razmerjem stranic 1 : V 2. Spoznanje, da so tudi pri razporejanju hiš v naselju uporabljali metrična izhodišča, pa tako že ni več novo (Hanuliak - Kuzma - Salkovsky 1993, 60 ss). Uporaba istih načel na krajih, ki so medsebojno oddaljeni tisoče kilometrov ter stoletja in tisočletja, kaže, kako malo so se spremenile religiozne predstave, ki jih zato lahko upravičeno imenujemo časovni in prostorski predor. Dumézil se je torej zmotil v trofunkcijski interpretaciji, v trojnosti pa ne. •Raziskava je del projekta »Vzhodne Alpe in zahodni Balkan v arheoloških dobah«, katerega naročnik je Ministrstvo za znanost in tehnologijo R. Slovenije, izvajalec pa Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za arheologijo. - Zahvaljujem se Tamari Korošec, ki je po mojih predlogah z veščo roko izdelala risbe, in gdu. Wolfgangu Haider - Berkyu, ki mi je s prijateljsko prizadevnostjo stregel s podatki o Wechslu. Odkritje pravilne trojice ob Millstattskem jezeru dolgujem prof. dr. Hansu-Dietrichu Kahlu, ki meje vztrajno spodbujal, naj poskusim še s Hochgoschem. Poleg tega sem mu hvaležen za še neobjavljeni rokopis, ki mi ga je dal na voljo. **Članek je izpopolnjeno besedilo referata na mednarodnem simpoziju »Mythen und Glauben der heidnischen Slawen und Balten«, Baranów pri Sandomierzu, 5.-7. 10. 1995, Poljska. V angleščini naj bi izšel v začetni obliki v zborniku simpozija pod naslovom: »The trinity concept in the Slavonic ideological system and the Slavonic spatial measurement system«. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 2 (103) 183 Literatura BANASZKIEWICZ, J. 1993, Slawische Sagen DE ORIGINE GENTIS (Al - Masudi, Nestor, Kadlubek, Kosmas) - dioskurische Matrizen der Überlieferungen. - Mediaevalia historica Bohemica 3, 29 - 58. BAVČER, M. (pod pseudonimom: Gaudentius Hilarinus Goritianus), 1660, Leopoldo Romanorum Imperatori... Oratio... - Ponatis v: Pater Martin Bavčer: ob štiristoletnici rojstva, Nova Gorica - Ljubljana 1995. BLAZNIK, P. 1986, Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške do leta 1500 - 1. - Maribor. BLAZNIK, P. 1988, Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške do leta 1500 - 2. - Maribor. ČAUSIDIS, N. 1994, Mitskite sliki na južnite Sloveni. - Skopje. DOLENZ, H. 1962, Die frühchristliche Kirche von Laubendorf am Millstätter See. - Carinthia I 152, 38 - 64. DUMÉZIL, G. 1987, Tridelna ideologija Indoevropejcev. - Ljubljana (original: L'idéologie tripartie des Indo-Européens. - Bruxelles 1958.). GLASER F. 1983, Die römische Stadt Teurnia. - Klagenfurt. GUGITZ, G. 1951, Kärntens Wallfahrten im Volksglauben und Brauchtum. - Carinthia I / 141, 181 - 241. HAIDER - BERKY, W. 1986, Sagen aus dem niederösterreichischen Wechselgebiet. - Neunkirchen. HANULIAK, M., KUZMA, I., SALKOVSKY, P. 1993, Mužla - Čenkov I. - Materialia archaeologica Slovaca 10, Nitra. KAHL, H. - D. 1996, Was ist mit dem Millstätter Domitian? Abklopfen einer problematischen Klosterüberlieferung zur Missionierung der Alpenslawen in Oberkärnten. - Vorträge und Forschungen des Konstanzer Arbeitskreises für Mittelalterliche Geschichte, Sonderband, (v pripravi, citiram strani rokopisa). KARPF, K. 1994, Steinerne Kirchenausstattungen in Kärnten aus tassilonisch-karolingischer Zeit. - Tipkopisni magisterij, Otto-Friedrich-Universität Bamberg. KATIČIĆ, R. 1987, Hoditi - roditi. Spuren der Texte eines urslawischen Fruchtbarkeitsritus. - Wiener slavistisches Jahrbuch 33, 23 - 43. KATIČIĆ, R. 1988, Nachlese zum urslawischen Mythos vom Zweikampf des Donnergottes mit dem Drachen. - Wiener slavistisches Jahrbuch 34, 57 - 75. KATIČIĆ, R. 1989, Weiteres zur Rekonstruktion der Texte eines urslawischen Fruchtbarkeitsritus. - Wiener slavistisches Jahrbuch 35, 57 - 98. KATIČIĆ, R. 1990, Weiteres zur Rekonstruktion der Texte eines urslawischen Fruchtbarkeitsritus (2). - Wiener slavistisches Jahrbuch 36, 61 - 93. KATIČIĆ, R. 1990a, Nachträge zur Rekonstruktion des Textes eines urslawischen Fruchtbarkeitsritus. - Wiener slavistisches Jahrbuch 36, 187 - 190. KATIČIĆ, R. 1991, Nachträge zur Rekonstruktion des Textes eines urslawischen Fruchtbarkeitsritus. - Wiener slavistisches Jahrbuch 37, 37 - 39. KATIČIĆ, R. 1992, Baltische Ausblicke zur Rekonstruktion der Texte eines urslawischen Fruchtbarkeitsritus. - Wiener slavistisches Jahrbuch 38, 53 - 73. KNIFIC, T., PLETERSKI, A. 1981, Staroslovansko grobišče Diese pri Bodeščah. - Arheološki vestnik 32, 482 -523. KNIFIC, T., PLETERSKI, A. 1993, Staroslovanski grobišči v Spodnjih Gorjah in Zasipu. Arheološki vestnik 44, 235 - 267. LINHART, 1981 A., Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije. - Ljubljana (izvirna izdaja: Versuch einer Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der südlichen Slaven Oesterreichs. - Laibach 1788, 1791). MORAW, P. 1965, Ein Gedanke zur Patrozinienforschung. - Archiv für Mittelrheinische Kirchengeschichte 17, 9-26. MORO, G. 1959, Erläuterungen zum Historischen Atlas der österreichischen Alpenländer. II. Abteilung, Die Kirchen- und Grafschaftskarte, 8. Kärnten, 3. Oberkärnten nördlich der Drau. Klagenfurt. OBLOMSKIJ, A. M. 1991, Etničeskie processy na vodorazdele Dnepra i Dona v I - V w. n. e. - Moskva-Sumy. PEISKER, J. 1928, Koje su vjere bili stari Sloveni prije krštenja. - Starohrvatska prosvjeta N.S. 2, 55 - 86. PLETERSKI, A. 1986, Župa Bled. Nastanek, razvoj in prežitki. - Dela 1. razr. SAZU, Ljubljana. PLETERSKI, A. 1994, Ecclesia demonibus addicta. Povedka o poganskem svetišču v Millstattu. - Zgodovinski časopis 48, 297 - 306. PLETERSKI, A. 1995, Die Methode der Verknüpfung der retrogressiven Katasteranalyse mit schriftlichen und archäologischen Quellen. - Siedlungsforschung. Archäologie-Geschichte-Geographie 13, v tisku. POGATSCHNIG, V. 1898, Sagen von den Heiden im Gebiete des Millstättersees. - Carinthia I / 88, 4 - 8. 1 8 4 A. PLETERSKI: STRUKTURE TRIDELNE IDEOLOGUE V PROSTORU PRI SLOVANIH RUPEL, M. 1969, Valvasorjevo berilo. - Ljubljana (okrajšana izdaja originala: VALVASOR, J. W. 1689, Die Ehre des Herzogthums Crain. - Laybach). RUSANOVA, I. P., TTMOŠČUK, B. A. 1993, Jazyceskie svjatilišča drevnih Slavjan. - Moskva. SCHMID, W. 1937, Die Ringwälle des Bacherngebietes. - Mitteilungen der Prähistorischen Kommission der Akademie der Wissenschaften 2, 365 - 390). SCHMIDL, K. 1964, Aus der Geschichte von Sankt Corona. - Schwarztaler Bezirksbote, BB 64. STRMČNIK - GULIČ, M. 1994, Legen. Sveti Jurij zakladnica podatkov. Slovenj Gradec. ŠPRAJC, I. 1991, Arheoastronomija. - Ljubljana. SRIBAR, V. 1966, Arheološka raziskovanja na blejskem otoku. - Varstvo spomenikov 10, 154 - 159. SRIBAR, V. 1967, Tisoč let slovenske arhitekture na Blejskem otoku. - Sinteza 5 - 6, 60 - 64. SRIBAR, V. 1971, Blejski otok - oris zgodovine. - Bled. SRIBAR, V. 1972, K dataciji zgodnjesrednjeveške cerkvene arhitekture na Slovenskem. - Arheološki vestnik 23, 384 - 396. VANA, Z. 1985, K současnemu stavu studia slovanského pohanstvi. - Pamâtki archeologické 76, 228 - 250. Z u s a m m e n f a s s u n g RÄUMLICHE STRUKTUREN EINER DREITEILIGEN IDEOLOGIE BEI DEN SLAWEN Andrej Pleterski Das Hauptanliegen des Aufsatzes ist, das Bestehen einer Dreiteilung in den religiösen Vorstellungen und ihrer Ausführung bei den Slawen aufzuzeigen, die der Autor keinesfalls als ausgesprochen slawisches Charakteristikum betrachtet. Die Dreiteilung bei den Indoeuropäern hat schon vor einiger Zeit Dumézil nachgewiesen und erklärte sie dreifunktional mit der Teilung der Gesellschaft in Krieger, Bauern und Geistliche (Dumézil 1987). Über die Dreiteilung bei den Slawen wagte er nichts zu sagen. Die Versuche Ivanovs, Toporovs und Gieysztors, drei gesellschaftliche Funktionen in der slawischen Mythologie nachzuweisen, kritisierte Vana (1985, 237 ff) und zeigte eine Teilung in nur zwei Funktionen auf die herrschende und die wirtschaftliche (Vana 1985, 239 ff). Die im wesentlichen selbe bifunktionale (kultisch-juridische und wirtschaftliche) Interpretation befürwortet in letzter Zeit Banaszkiewicz (1993, 49 f), nur daß er sie generell auf die Indoeuropäer überträgt. Der Katalog zeigt Dreiergruppen von Kultstätten in der Landschaft, in den Gräberfeldern und die Beachtung heiliger Verhältnisse auf dem Feld des Dorfes Bodešče. Für welche Interpretation es sich auch handeln möge, es ist nützlich, die Symboleigenschaften zu überprüfen, die mit den Kultstellen (Abb 16) in Zusammenhang stehen. Bei der Untersuchung ist es wichtig, daß wir nicht die einzelnen Stellen aus dem Kontext der Dreiteilung herausgreifen, weil wir dieselbe Eigenschaft bei verschiedenen Stellen finden können dies hätte eine falsche Interpretation der einzelnen Stelle zur Folge. Ins Auge stechen sofort die ständig Verbindung einer der drei Stellen mit dem Wasser und in der Regel mit Maria sowie die Verbindung ешет Stelle mit dem Stein, der oben liegt. So kann man schnell drei Gruppen von Kultstellen bilden, die der weiblichen, mit dem Wasser verbundenen Gottheit und zwei männlichen, der himmlischen und der chthonischen geweiht sind. Dieselbe dreiteilige Ordnung wie in der Landschaft ist auch auf den Gräberfeldern zu finden, die sich auf diese Weise als Welt im Kleinen zeigen, die metrischen Regeln kann man hier strikter durchführen als in der Landschaft. Die Grundmaßeinheit waren zwei Doppelschritte (von 3 bis 3,13 m). Das göttliche ver- wandtschaftlich-eheliche Dreieck zweier Männer und einer Frau wurde veranschaulicht mit dem beliebten Verhältnis zwischen 1 und der Wurzel aus 2. 1 sind die Männer - die Quadratseiten, die Diagonale, die sie verbindet (V (1 + 1)) ist die Frau. Der Gebrauch dieser Verhältnisse wiederholt symbolisch das Verhältnis zwischen den Gottheiten, das die Grundlage eines richtigen Naturgleichgewichtes darstellt. Dasselbe Verhältnis veranschaulicht die Verwendung des Winkels von 22° - 23°, die die Verteilung aller Dreiergruppen der Kultstätten in der Landschaft aufzeigt. Das ist der Winkel zwischen der Erdachse und der Erdbahn: ± 23,5° (Sprajc 1991, 14), was einen scheinbaren Unterschied in der Sonnenhöhe zur Zeit des Äquinoktiums und beider Sonnenwenden darstellt. Die Gottheiten des Himmlischen und des Irdischen werden so gleichgesetzt mit der Sommer- und der Wintersonnenwende, die Tagundnachtgleiche ist hingegen die Gottheit, die"beide verbindet. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 2 (103) 185 Das Messen mit Schritten war schnell und einfach, daneben hatte es die Bedeutung der Fruchtbarkeit und damit des Lebens. Gewiß nahm man noch Stöcke und ein Seil zu Hilfe, was eine einfache Bestimmung von Senkrechten, Diagonalen, Hälften und Vielfachen ermöglichte. Die Aufstellung eines gesamten metrischen Raumsystems begann nach den vorgestellten Beispielen mit der Bestimmung dreier Kultstellen in der Landschaft, die ein Stamm besiedelte. Dann wählte man den Bereich des Gräberfeldes. Beliebt waren Anhöhen, häufig der Süd- oder Osthang. Hier legte man die Grundrichtung auf einer der drei Kultstellen in der Landschaft fest. Von dieser Richtung ausgehend, bestimmte man mit Hilfe eines Modulnetzes die Lage der drei Kultstellen im Gräberfeld, ihre Grenzen und manchmal die genaue Lage der Gräber. In der Richtung, die mit der Grundachse des Gräberfeldes übereinstimmte, wählte man den Bereich für die Siedlung aus. Wie es scheint, mußte es eine Grenzlinie zwischen der Siedlung und dem Gräberfeld gegeben haben, gewöhnlich war es ein Weg, der als Raum der Bewegung die Funktion des Wassers übernahm. In Bodešče ist die Entfernung zwischen dem Gräberfeld und der Siedlung ein Modul. Damit grenzte man schließlich mit dem Gehen und dem Seil das Feld ab, wobei man darauf achtete, daß man Rechtecke mit dem idealen Verhältnis der Seiten 1:^2 bildete. Die Erkenntnis, daß auch bei der Anordnung der Häuser in der Siedlung metrische Ausgangspunkte verwendet wurden, ist ohnehin nicht mehr neu (Hanuliak- Kuzma- Salkovsky 1993, 60 ff). Die Anwendung derselben Prinzipien an Orten, die Tausende von Kilometern sowie Hunderte und Tausende von Jahren voneinander entfernt sind, deuten darauf hin, wie wenig sich die religiösen Vorstellungen verändert haben, die wir deshalb zu Recht als zeitlichen und räumlichen Durchbruch bezeichnen können. Dumézil irrte sich in seiner dreifunktionalen Interpretation, in der Dreiteilung aber nicht. ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE SI-1000 Ljubljana, Aškerčeva 2, tel.: 061/17-69-210 Zveza zgodovinskih društev Slovenije je izdala zbornik Slovenija v letu 1945. V njem so objavljeni referati z mednarodnega znanstvenega posveta, kije bil septembra 1995 v Ljubljani. Članki o slovenski notranjepolitični in zunanjepolitični problematiki, o odnosu do sosedov, cerkveni, gospodarski in kulturni problematiki bodo nedvomno zanimivi za številne bralce. Prednaročniki so zbornik že dobili, ostali pa ga lahko (cena 1000 SIT + poštnina) naročite na sedežu ZZDS pisno ali po telefonu (061) 17-69-210 (Majda Čuden). Tistim, ki se niso udeležili predzadnjega zborovanja slovenskih zgodovinarjev v Ljubljani, sporočamo, da smo ponatisnili zbornik 27. zborovanje slovenskih zgodovinarjev, v katerem so objavljeni vsi referati z zborovanja leta 1994 v Ljubljani. V zborniku so povzeti rezultati novejših raziskav slovenske historiografije v zadnjih letih in poročila o dejavnosti društva. Razvoj turizma v Sloveniji pa je naslov zbornikov referatov z nedavnega 28. zborovanja slovenskih zgodovinarjev na Bledu; zbornik vključuje tudi dva referata o poldrugem stoletju izhajanja zgodovinske periodike na Slovenskem. Tudi ta dva zbornika lahko naročite na omenjenem naslovu oz. telefonski številki ZZDS. 186 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 2 (103) O CEM SMO PISALI ... pred štirimi desetletji? »Leto 1848 ni prineslo v tovarnah in v rudnikih zaposlenim otrokom nobenega izboljšanja. Priložnost za to pa je bila. »Osnutek temeljnih načel javnega šolstva v Avstriji,« ki naj bi dajalo okvirne smernice za novo organizacijo vseh šol, je v uvodu naglasu, da je dolžnost države, »omogočiti izobraževanje vsakomur, tudi najrevnejšim,« dolžnost staršev pa poskrbeti, da bodo dobili otroci »vsaj toliko pouka, kolikor ga bodo v bodoče posredovale javne osnovne šole;« to pa je bilo več kot pred letom 1848.« (Vlado Schmidt, Doneski k problemom otroškega dela v začetkih kapitalističnega razvoja na Slovenskem, ZČ 10-11/1956-1957, str. 150) ... pred tremi desetletji? »Ustanovitveni odlok IOOF je začrtal institutu zelo široko pot razvoja in aktivnosti. V odloku nas pa mora takoj v začetku zanimati dvoje: institutive naloge in institutova struktura. V prvem primeru je odlok določil, da institut »pripravlja znanstveni material in znanstvene izsledke, ki jih potrebuje narodnoosvobodilna borba v sedanjosti ter pri obnovitvenem delu po osvoboditvi, kakor tudi, da po znanstveni poti posreduje izkušnje narodnoosvobodilne borbe znanosti sami.« (France Škerl, Znanstveni institut, ZČ 19-20/1965-1966, str. 35) ... pred dvema desetletjema? »U memorandumu se ističe da bi se postizanjem predloženih granica ispunila davšnja težnja slovenskog naroda, iznijeta još 1848. za ujedinjenom Slovenijom i da bi takva Slovenija u okviru Jugoslavije bila čvrst bedem protiv njemačkog nadiranja prema istoku. Ovakvo rješenje pitanja slovenskih granica stvorilo bi također i branu prema imperijalističkim težnjama Italije na Jadranu i u Srednjoj Evropi koje če uvijek nači uporište u Trstu ako on ne bi pripao Jugoslaviji.« (Dragovan Sepie, Velika Britanija i pitanja revizije jugoslavensko-taljanske granice 1941, ZČ 30/1976, št. 1-2, str. 57) ... pred desetletjem? »Objava izvirnega pisanega gradiva je v vrstah zgodovinarjev (pa tudi arhivarjev, predstavnikov pomožnih zgodovinskih ved, jezikoslovcev, literanih zgodovinarjev ipd.) deležna različne pozornosti in neenotne naklonjenosti. Mnenja o tovrstnih objavah so deljena: Pretežni del raziskovalcev se do izdaj virov posebej ne opredeljuje; številni raziskovalci so objavam pisanega gradiva izrazito naklonjeni; najdejo pa se tudi »strokovnjaki«, ki se jim zdijo objave tujejezičnih pianih virov nesmiselne; sprašujejo se, čemu neki služi publikacija, ki skoraj ne vsebuje besedila v sodobnem jeziku.« (Darja Mihelič, Razmislek o objavljanju starejši arhivskih spisov, ZČ 40/1986, št. 1-2, str. 117) To - in še mnogo drugega zanimivega - poiščite v starejših Zgodovinskih časopisih, ki jih dobite na upravi ZČ ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 2 (103) • 187-202 187 H e l m u t H u n d s b i c h l e r Pavel Santonino v Sloveniji (1486 in 1487) Stvarnost in mentaliteta v potopisu iz pozne gotike V. svojem nemškem prevodu iz leta 1948 je Rudolf Egger menil, da bodo »Popotni dnevniki« Pavla Santonina »navdihnili še mnogo samostojnih znanstvenih del«.1 Tej napovedi lahko med tem pritrdimo iz več razlogov: prvič so mnoga tematska področja »Popotnih dnevnikov« vsebinsko dovolj bogata za samostojne publikacije.2 Drugič v »Popotnih dnevnikih« lahko najdemo tudi številne razkropljene podatke, ki predstavljajo majhne, a nepogrešljive zidake pri obravnavanju določenih vprašanj.3 Tretjič so Santoninovi »Popotni dnevniki« - kot celota - v kulturni zgodovini evropskega poznega srednjega veka tako edinstven dokument, da znanost glede »službenih poti« v takratnem času oziroma glede »poročil očividcev« o naših regijah ne razpolaga z nobenim boljšim dokumentom.4 Poleg tega v zadnjem času vse bolj prodirajo v ospredje prav posebne raziskovalne potrebe: tako bi bilo na primer potrebno nadoknaditi primanjkljaj obravnavanja Santoninovih poročil iz oz. o slovenskem prostoru. In pravtako pomembno je, da danes izhajamo iz novejših spoznanj, da lahko potopisi v veliki meri odsevajo tudi mentaliteto pisca, kot tudi časa, v katerem so nastali.5 Pričujoči prispevek naj bi upošteval predvsem zadnji 1 Rudolf Egger (prev.), Die Reisetagebücher des Paolo Santonino 1485-1487, Celovec, 1947, str. 8; ob tem prevodu prim, recenzijo Leopolda Schmidta, v: Österreichische Zeitschrift für Volkskunde 51, Neue Serie 2 (1948), str. 216-217; pričujoči članek želi izpolniti Schmidtovo zahtevo po podrobnejšem »komentiranju« (str. 217), vsaj kar se tiče potovanja po Sloveniji. 2 Helmut Hundsbichler, Realien zum Thema »Reisen in den Reisetagebüchern des Paolo Santonino (1485-1487), v: Die Funktion der schriftlichen Quelle in der Sachkulturforschung (Izdaja Institut für mittelalterliche Realienkunde Österreichs 1 = Zapisi zasedanja Avstrijske akademije znanosti, fil.-zgodovinski del 304/4), Dunaj 1976, str. 55-143 in 250-258; isti: Reise, Gastlichkeit und Nahrung im Spiegel der Reisetagebücher des Paolo Santonino (1485-1487), disertacija, Dunaj, 1979; isti: Gasthäuser und Pfarrhöfe als bischöfliche Unterkunft am Nordrand der Kirchenprovinz Aquileia. Beispiele aus den Tagebüchern des Paolo Santonino und aus verwandtem Quellenmaterial des 15. Jahrunderts, v: Hans C. Peyer (izd.), Gastfreundschaft, Taverne und Gasthaus im Mittelalter (Schriften des Historischen Kollegs, Kolloquien 3), München-Dunaj, 1983, str. 189-203; isti: »quibus omnibus victum prebet«. Zur Nahrungsmittel - Konsumtion in einem untersteirischen Herrschaftshof des Spätmittelalters, v: Herwig Ebner - Walter Höflechner idr. (izd.), Festschrift Othmar Pickl zum 60. Geburtstag, Gradec - Dunaj, 1987, str. 241-248; prim, tudi navedbe v opombi št. 9. 3 Napr. Giovanni Mercati, Una visita a Cilli del 1487, v: Scritti in onore di Bartolomeo Nogara, Vatikan, 1937, str. 263-273; Helmut Federhofer, Beiträge zur älteren Musikgeschichte Kärntens, v: Carinthia I, 145 (1955), str. 372-409; Wilhelm Neumann, Wer war Thomas von Villach, v: Neues aus Alt - Villach 1, 1964, str. 183-206; Karin Lindebner, Beiträge zur Geschichte des Handwerks in Villach, disertacija, Innsbruck, 1965; Klaus Voigt, Italienische Berichte aus dem spätmittelalterlichen Deutschland. Von Francesco Petrarca zu Andrea de' Franceschi (1333-1492), v: Kieler Historische Studien 17, Stuttgart, 1973, str. 196-202 (XVIII. Paulus Sanctoninus. Reisetagebücher über Kärnten, Steiermark und Krain von 1485 bis 1487); Helmut Hundsbichler, Stadtbegriff, Stadtbild und Stadtleben des 15. Jahrundert nach ausländischen Berichterstattern über Österrreich, v: Das Leben in der Stadt des Spätmittelalters, (izdaja Institut für mittelalterliche Realienkunde Österreichs 2 = Poročila zasedanja Avstrijske akademije znanosti, fil.-zg. oddelek 325), 2. ponatis, Dunaj, 1980, str. 111-133; isti: Der Beitrag deskriptiver Quellenbelege des 15. Jahrhunderts zur Kenntnis der Spätgotischen Stube in Österreich, v: Europäische Sachkultur des Mittelalters (izdaja Institut für Mittelalterliche Realienkunde Österreichs 4 = Poročila zasedanja fil.-zg. oddelka Avstrijske akademije znanosti 374), Dunaj, 1980, str. 29-55. 4 Prim Voigt, Italienische Berichte 197. 5 Michael Harbsmeier, Reisebeschreibungen als mentalitätsgeschichtliche Quellen: Überlegungen zu einer historisch-anthropologischen Untersuchung frühneuzeitlicher deutscher Reisebeschreibungen, v: Antoni Maçzak - Hans Jürgen Teuteberg (izd.), Reiseberichte als Quellen europäischer Kulturgeschichte, Aufgaben und Möglichkeiten der historischen Reiseforschung (Wolfenbütteler Forschungen 21), WolfenbUttel, 1982, str. 1-31. 188 H. HUNDSBICHLER: PAVEL SANTONINO V SLOVENIJI (1486 IN 1487) dve postavki. To pomeni skrenitev od običajno zastavljenih raziskovalnih ciljev, ki največkrat obravnavajo zgolj materialno kulturo ali zgodovino neke dežele. Namesto, da bi pokazali, »kako je bilo«, naj tukaj poizkusimo prikazati, kako si je treba razlagati in vrednotiti vsebino Santoninovih »Popotnih dnevnikov«. Pri tem se ne moremo opirati na nobenega od obstoječih prevodov, temveč le na izdajo izvirnika v srednjeveški latinščini.6 Ker je vir, kakršni so Santoninovi »Popotni dnevniki«, zelo kompleksen kar se tiče okoliščin, v katerih je nastal, kot tudi glede vsebine ter izraznih možnosti, bi moralo biti tudi kritično obravnavanje takšnih virov čim bolj obširno in interdisciplinarno. Moje osebne pristojnosti obsegajo zgodovino mentalitet, zgodovinsko antropologijo, kot tudi vsakdan in materialno kulturo,7 s poudarkom na prehrani in potovanju.8 Ostale vidike moram prepustiti drugim obravnavam. I. Zanimanje za Santoninove »Popotne dnevnike« po pravici v veliki meri presega njihov ožji zemljepisni okvir,9 in po pravici je Pavel Santonino v takrat prepotovanih deželah še danes presenetljivo dobro poznan.10 Najverjetneje sploh ne pretiravamo, če trdimo, da so »Popotni dnevniki« danes bistveno bolj znani, kot v času svojega nastanka, saj so bili prvotno »ljubiteljsko delo, kije služilo le osebnemu pomnjenju in izobraževanju prijateljev«. Verjetno je šlo za literarno vajo, ki je bila namenjena zgolj humanistično usmerjenemu krogu bralcev v Santoninovem rodnem kraju Videm." Vsekakor je Santonino svoje »Popotne dnevnike« pisal za svoje sodobnike in ne za nas. Mi postavljamo vprašanja, na katere njegovo delo nikdar ni imelo namena odgovarjati. Naše zanimanje se v precejšnji meri razlikuje od avtorjevega, kot tudi od interesov njegovega takratnega bralstva, in ker v nobenem primeru nismo neposredni naslovljena »Popotnih dnevnikov«, niti sodobniki ali celo »participants of history«, tudi ne posedujemo takratnega miselnega obzorja. Smo le srečni »kasnejši uporabniki«. Ker pa gre za povsem edinstven dokument, je vrednotenje njegovega pomena in reprezentativnosti bolj ali manj le nekakšno vprašanje vesti. In prav zato, ker je med tem preteklo pol tisočletja, ker Santonino poroča iz nekega povsem drugega časa in tako tudi ni mogel zastopati naših interesov, smo se dolžni posebej potruditi, da bi njegovo besedilo brali z ustrezno »drugačnimi« očmi.12 Ker pa na zgodovino ne 6 Giuseppe Vale (izd.), Itinerario di Paolo Santonino in Carintia, Stiria e Carniola negli anni 1485-1487 (Codice Vaticano Latino 3795), Studi e testi 103, Vatikan, 1943. 7 Pri tem sledim Gerhardu Jaritzu, Alltag und materielle Kultur des Mittelalters. Eine Auswahlbibliographie (Medium Aevum Quotidianum 7/8), Krems, 1986; isti: Zwischen Augenblick und Ewigkeit, Einführung in die Alltagsgeschichte des Mittelalters, Dunaj-Köln, 1989. 8 Ob tem prim. Maçzak - Teutenberg, Reiseberichte , kot tudi zbornik, ki sta ga izdala Xenja von Ertzdorff - Dieter Neukirch, Reisen und Reiseliteratur im Mittelalter und in der Frühen Neuzeit (Chloe. Beihefte zum Daphnis 13), Amsterdam-Atlanta /GA, 1992, predvsem naslednje prispevke: Peter Moraw, Reisen im europäischen Spätmittelalter im Licht der neueren historischen Forschung, str 113-139 (z bibliografijo); Ernst Bremer, Spätmitteralterliche Reiseliteratur - ein Genre? Überlieferungssymbiosen und Gattungstypologie, str. 329-355; Helmut Hundsbichler, Spätmittelalterliches Reisen und ikonographische Überlieferung , str. 255-288, tukaj 257-260. 9 V tej zvezi je potrebno omeniti: Voigt, Italienische Berichte; Helmut Hundsbichler, Biskupie peregrynacje w Alpach poudniowo - wschodnich w weietle dzienników podróy Paola Santonina (1485-1487), v: Kwartalnik Historii Kultury Materialnej 31, 1983, str. 345-359; Eiko Funada (prev.), Ein mittellateinisches Reisetagebuch aus den Ostalpen 1485.1486.1487 von Paolo Santonino, Tokyo, 1987 (prevod izvirnika v japonščino, s pregledom Helmuta Hundsbichlerja, Alltagsleben aus erster Hand. Die kulturgeschichtlichen Erkenntnisse aus den Reisetagebüchern des Paolo Santonino, ibd. str. 179-214). 1 0 prim, napr.: izbor kuharskih receptov : W. Newole - G.A. Pogatschnigg, Aus Kärntens köstlicher Küche, Celovec, 1976; televizijski film koroškega deželnega studia v oddaji »Österreich-Bild«, 26. 12. 1989, posvečen spominu na Santoninove postanke na Koroškem; prim, tudi leta 1994 novo izdani slovenski prevod Santoninovih »Popotnih dnevnikov«. 11 Nikoli ni bila razmnožena, temveč je že leta 1549 prišla v vatikanski arhiv (Vale, Itinerario 118; Voigt, Italienische Berichte 197). 1 2 Prim. Jacques Le Goff, Für ein anderes Mittelalter. Zeit, Arbeit und Kultur im Europa des 5.-15. Jahrhunderts, Weingarten, 1987; Aaron Gurjewitsch, Das Weltbild des mittelalterlichen Menschen, Fundus Bücher 55/56/57), Dresden, 1978. ZGODOVINSKI ČASOPIS « 50 « 1996 • 2 (103) 189 gledamo brez osebnih interesov, je za omejevanje lastne subjektivnosti poleg kritične obravnave virov vselej potrebna tudi neprenehna samokritika. Šele tako lahko nek zgodovinski dokument res pojmujemo kot znanstveni vir. Vse prehitro se lahko zgodi, da navidez »zanimiva«, »edinstvena«, »življenjska«, »osupljiva« ali »zabavna« poročila merimo z modernimi merili, v skladu z individualnimi predstavami in/ali pa te vire obravnavamo kot obče veljavne opise in/ali pa jih celo konzumiramo le kot domnevne kuriozitete. Pri vrednotenju nekega vira moramo razločevati med kvantiteto in kvaliteto. Obsežno Santoninovo gradivo ni tako homogeno zgoščeno, da bi nudilo reprezentativno podobo takratnega časa: Santonino na primer le malo govori o oblačilih, in le ker teh nekaj skromnih navedb izhaja iz Slovenije,13 jih tukaj ne moremo obiti. Po drugi strani Santonino na prvih dveh potovanjih (1485 in 1486) v 82 dneh potovanja vsega skupaj in extenso opiše 13 jedilnikov, medtem ko v 32 dneh tretjega (zgolj »slovenskega«) potovanja na podoben način opiše le še en sam samcat jedilnik.14 Zato je »Popotne dnevnike« v znanosti in v javnih publikacijah mogoče povezovati s predstavo edinstvenega in bogatega gradiva le z določenimi zadržki. Nihče naj ne pričakuje, da bi bilo na podlagi tega besedila mogoče napisati kakršnokoli izčrpno zgodovino materialne kulture ali celo oris vsakdanjega življenja: sicer morejo in morajo in tudi bodo strokovnjaki najrazličnejših smeri vedno znova posegali po tem viru (in ga ustrezno pogosto citirali), vendar celo najbogatejši odstavki15 za svoje področje konec koncev posredujejo le zidake, saj se mnoge podrobnosti ali podatki, ki bi si jih s sedanjega stališča želeli izvedeti, v dnevnikih pogosto sploh ne pojavijo.16 »Santonino« je torej veliko, sam po sebi pa še zdaleč ne vse. Razumljive simpatije do »našega« Santonina nas nikakor ne smejo privesti do tega, da bi njegove »Popotne dnevnike« nezavedno motrili in vrednotili skozi lokalno-patriotska, etnocentristična očala ali zgolj s stališča svoje znanstvene panoge. Tako kot vsi pisci je tudi Santonino konec koncev lahko zapisal le subjektivno, deloma celo nezavedno izbrane informacije, in tako kot vsi avtorji zgodovinskih potopisov tudi Santonino ne posreduje »opisov« in »informacij« v današnjem, dokumentarnem smislu, temveč lahko vsebina in stvarnost tega besedila prideta do veljave šele s pomočjo ustrezne interpretacije: gre za »stvarnost«, ki nam jo lahko nudi njegovo poročilo - in imamo tehten razlog, da to besedo zapišemo v navednicah.17 Kot že rečeno - takšno poročilo ne vsebuje konkretnega delčka materialne kulture, temveč, če vprašanje postavimo drugače, način poročanja odseva tudi nekaj mentalitete, značaja in osebnosti avtorja18 ter njegov odnos do stvarnosti. Kar najbolj realistične sodbe o tem viru si torej ne moremo ustvariti le z radovednim navdušenjem ali nebrzdano lahkovernostjo, temveč le tako, da se iz kritične razdalje poizkušamo vživeti v takratno pojmovanje. Pričujoči prispevek želi nanizati nekaj izhodišč za takšno obravnavanje virov. П. Povod za Santoninova potovanja je nenavaden, in tudi Santonino spotoma beleži predvsem vpadljive, nenavadne, ne-vsakdanje, ne-ljudske stvari in dogodke. Dolgo obdobje silnega pustošenja s strani turške vojske je povzročilo, da sta bila škofijsko skrbstvo za župnije, kot tudi samo cerkveno življenje na severnem robu Oglejskega patriarhata občutno zmanjšana: tako je Santonino v Čadramu - torej celo čisto blizu arhidiakonskega sedeža v Konjicah - naletel na sedemdesetletne birmane »otroke« (pueri septuagenarij), ki še nikoli niso 1 3 Prim, opombo 27 v H. poglavju; glede tega tudi Hundsbichler, Reise, Gastlichkeit und Nahrang, dodatek IX in X. 1 4 Prim. VI. poglavje. 15 Prim, tematska poglavja pri Hundsbichler, Reise, Gastlichkeit und Nahrung. 1 6 Zgolj za področje »potovanj« so to na primer: nastanitev, način orientacije, stroški potovanja, popotna obleka, transport prtljage. 1 7 Prim. Jaritz, Zwischen Augenblick und Ewigkeit, str.13-26; »'Resničnost podobe' ostaja 'resničnost podobe', 'resničnost potopisa' ostaja 'resničnost potopisa'; ne moreta postati življenjska stvarnost.« (ind. 19) 1 8 Prim. op. 5. 190 H. HUNDSBICHLER; PAVEL SANTONINO V SLOVENIJI (1486 IN 1487) videli kakšnega škofa.19 Zdaj naj bi (nove) posvetitve, birme in vizitacije končno spet vzpostavile urejene razmere za cerkveno življenje. To nalogo je dobil škof Pietro Carlo di Caorle, ki je tudi vodil delegacijo. Za administrativne potrebe mu je kot pisar Patriarhata ob strani stal pravnik Pavel Santonino. Lokalni gostitelji, s katerimi je delegacija v prvi vrsti prihajala v stik, so bili častni pripadniki deželnega višjega sloja (predvsem župniki, nadalje pripadniki nižjega plemstva, kot tudi predstojniki/ice samostanov).20 Santonino torej ni spoznal življenja preprostega (= kmečkega) ljudstva: klasičen izraz socialne »zavednosti« je, da avtor ob izvrstnem prigrizku popotne druščine (lautus et inesperatus apparatus) pri Sv. Janezu na Dravskem polju kmete omeni le kot goste za plotom in jih ob pogledu na pečene piščance in najboljše ribe v žafranovi omaki označi kot lačne (rustici famelici).21 Pravtako skopo Santonino poroča tudi o vsakdanjem življenju deželnega višjega sloja. Okusil je le njihov odnos do gostov - torej izredno situacijo. Poleg tega skoraj vsak dan na drugem prizorišču ob kaki izredni cerkveni slovesnosti prihaja v stik le s slavnostno razpoloženim ljudstvom. Govorimo lahko takorekoč o nekakšnem multipliciranem učinku vseh teh kriterijev. Zato je razumljivo, daje Santonino po svojem prvem odseku potovanja po Koroški dobil vtis, da tamkajšnje prebivalstvo neprekinjeno j in praznuje. Podobno je po poslovilnem obedu v Savniji duhovičil, kako se spričo tamkajšnje kvalitete in količine jedil vsakdanje hrane doma boji kot drugega posta.22 In tako gre verjetno za avtorjevo napačno sklepanje, ko Santonino v svojem opisu prebivalcem Savnije pripisuje izredno razkošno in na pravljičnih količinah mesa slonečo prehrano (largissimus victus): etnološke raziskave so pokazale, da ekcesivna prehrana ob praznikih kaže na skromne vsakdanje razmere.23 Zato gre pri tem verjetno za spremljevalne okoliščine, ki jih Santonino očitno ni dovolj upošteval in razumel. Primer prenočevanja v Kompolju kaže, da je škofov družbeni stan določal kakovost gostoljubja. Z izjemo škofa (presule excepte) je morala delegacija tukaj spati na prstenih tleh, postlanih s slamo.24 Ko škofa posebej omenja, Santonino opisuje standard, ki je bil dosti višji od njegovega lastnega družbenega položaja. Ta neobičajni standard se še posebej razločno pokaže na področju prehrane, vendar zadeva tudi gostoljubje na splošno: v poznogotskem času je stanovsko primeren odnos do gostov poleg dobrih jedil in izbranega vina25 vključeval tudi posebno naklanjanje pozornosti, s katerim so izkazovali spoštovanje do visokega gosta. »Dobra« hrana ni imela le okrepčilnega namena (predvsem refectio oz. se reficere), tudi ni pomenila le mojstrske priprave jedil (munde oz. mundissime parare), temveč se ta pojem prepleta z vrsto mentalnih motivacij. To je dobro razvidno iz ponavljajočih se Santoninovih opisov prijaznosti in/ali darežljivosti določenih gostiteljev ter posebnega prizadevanja za dobro počutje gostov (sprejem in/ali spremstvo, obdarovanje, nega telesa in higiena, povabilo k jedi, priprava ali podajanje jedil s strani domače dame, ustrezen prostor za obedovanje, dobro premišljen sedežni red, cvetlično okrasje, glasbena spremljava obeda in še mnogo več). Santonino vse to poimenuje s skupnim pojmom humanitatis officium, analogno značajsko potezo pa imenuje humanitas.26 Merilo za obseg tovrstnih prizadevanj je socialni položaj gosta in prav v Sloveniji lahko zasledimo široko paleto gostoljubja na višji ravni. Sem sodi tudi gostovemu in gostiteljevemu stanu primerno razkošje oblačil. To nam daje slutiti Santoninov opis bogatih oblačil Amalije in Hartmanna von Hollenegg na gradu Majšperk,27 1 9 Prim. Itinerario 227 (z robnim zapisom); Paolo Santonino, Popotni dnevniki, prevedel Primož Simoniti, Celovec 1991, str. 67. 2 0 Voigt, Italienische Berichte 198. 2 1 Vale, Itinerario 237, Simoniti 74. 2 2 Ibd. str. 170 oz. 253 in 266; Simoniti 37, 84; prim, tudi Hundsbichler, Reise, Gastlichkeit und Nahrung, str 303-309, pos. 305 si. И Nils - Arvid Bringéus, Man, Food and Milieu, v: Folk Life 8, 1970, str. 45-56, tukaj str. 50. 24 Vale, Itinerario 224; Simoniti 65. 25 Glede vina, pivskih navad in posodja prim. Hundsbichler, Reise, Gastlichkeit und Nahrung, str. 241-266, kot tudi dodatek XVII e. 26 Dokazi pri Hundsbichler, Reise, Gastlichkeit und Nahrung, str. 300, op. 1192; prim, tudi isti, Gasthäuser str 193 si. ZGODOVINSKI ČASOPIS » 50 • 1996 « 2 (103) Ш kjer vrednost ene obleke skupaj z vlečko in pasom, ocenjena na 500 goldinarjev, bistveno presega letni prihodek arhidiakonskih župnij, kot na primer Kranja, Konjic ali Beljaka.28 Vsekakor gre v našem primeru šele v drugi vrsti za kakršnokoli kategorizacijo oblačil, nakita, materialov, vrednosti itd. ali uvrščanje le teh v znanstvene terminologije in tipologije. Zdi se, da je Santonino v dragocenih oblačilih videl predvsem ustrezen in legitimen izraz nadpovprečno idealnih lastnosti njihovih nosilcev: izraz izjemno prisrčnega odnosa do gostov, kot tudi daminih plemenitih človeških vrlin.29 Samopoveličevanje njenega moža pa Santonino opravičuje s položajem viteza zlatega runa (ut equitem auratum decebat). Santonino verjetno ni šele tukaj naletel na tako dragocena oblačila - a tu si jih je bilo vredno še posebej vtisniti v spomin. Ш. Pravnik Pavel Santonino se zdi izobražen, literarno zainteresiran poročevalec, ki ni le mogel, temveč tudi »hotel« realistično poročati.30 Dve relativizaciji njegove »objektivnosti« se vseeno zdita upravičeni: Po eni strani se Santonino vedno znova predstavlja kot branitelj krščanskega svetovnega nazora ter zavzet zastopnik interesov Oglejskega patriarhata. Po drugi strani pa so »Popotni dnevniki« kot literarna vaja podvrženi določenim lastnostim te zvrsti in morajo glede vsebine in načina prikaza izpolnjevati določena pričakovanja bralstva (oz. kritikov), če naj avtor ne daje diletantskega vtisa. V tem ozira se Santonino (in s tem tudi njegovo pojmovanje stvarnosti) nahaja v neki »drugi« miselni shemi. Kakšno razumevanje samega sebe pa je povezoval s svojim delom? Glede tega sam navaja sicer skromna, a temeljna izhodišča s sledečima terminološkima opredelitvami: svoje delo imenuje tako historia?1 kot tudi itinerarium?2 Pojem historia je Rudolf Egger v svojem nemškem prevodu dokaj omalovažujoče omejil, češ da naj »ostane le pri imenu«.33 Vendar s tem verjetno ni hotel zanikati resnicoljubnosti »Popotnih dnevnikov« ter tega, da je avtor vreden našega zaupanja, temveč je verjetneje meril na način poročanja, ki je za naše pojmovanje izredno nesistematičen. Vendar pa izraz historia s srednjeveškega vidika vsekakakor implicira tudi zahtevo po objektivnem, resnem, »znanstvenem« poročanju. S tem je v prvi vrsti mišljeno realistično opisovanje dogodkov, ki jih je avtor videl na lastne oči, in vsaka historia - katerih zgled je Sveto pismo - konec koncev izpolnjuje tudi didaktičen namen božjega spoznanja.34 Težko verjetne, navidez fiktivne in že skoraj neverjetne tematike zato še prav posebej sodijo v miselni vzorec neke historia in v tem primera služijo kot moralizirajoče parabole, ki temeljijo na krščanskem svetovnem nazoru. To moramo tu še posebej poudariti, saj Santonino prav v opisu popotovanja po Sloveniji skorajda (teološko in versko 2 7 Santonino poroča, da je Amalija nosila »črno obleko, okoli vratu in na rokavih okrašeno z zlatom, velikimi biseri in dragocenimi kamni; poleg tega tudi dolg, z zlatom izvezen pas, katerega konca sta bila iz čistega zlata,« ter zlato ogrlico z velikim in dragocenim ametistom. Njeno glavo je pokrivalo okrasje z vrtnicami in zlatimi muhami v skladu s tamkajšnjimi običaji (ornamentimi iuxla patrium morem). Naslednji dan »jo opisuje v škrlatnordeči obleki, katere desni rokav je bil povsem izvezen ter okrašen z velikimi in majhnimi biseri«. Tokrat je nosila pas »iz čistega zlata in okrašen z mnogimi dragimi kamni. Obleka je imela vlečko, dolgo tri komolce in so jo strokovnjaki skupaj s pasom ocenili na več kot 500 goldinarjev«. Njen mož Hartmann je nosil kratko suknjo,.na glavi je imel rjavo pokrivalo iz svile (infula sericea et fusca) in na njem »čudovit okras iz dragih kamnov. Okrog vratu je imel dve zlati ogrlici in na eni izmed njiju je visel zlat križ z velikimi biseri in dragimi kamni velike vrednosti in visoke cene« (Vale, Itinerario, str. 237-240, Simoniti 74-77, tukaj citirano po Eggerju, Reisetagebücher, str. 152 in 156, kot tudi po Gerhardu Jaritzu, Zur materiellen Kultur der Steiermark im Zeitalter der Gotik, v: Gotik in der Steiermark. Razstavni katalog, Gradec, 1978, str. 35-44, tukaj 37). 2 8 Nad 300 goldinarjev, okrog 200 goldinarjev oz. nad 250 goldinarjev, prim VIII. poglavje. 2 9 Ob tem prim. III. poglavje. 3 0 Prim. Hundsbichler, Reise, Gastlichkeit und Nahrung, str. 16-25. 3 1 Vale, Itinerario, str. 185 in 202. 32 Ibd. str. 121, 168, 172,233,235. 3 3 Egger, Reisetagebücher 5. 3 4 Joachim Knape, 'Historie ' im Mittelalter und früher Neuzeit. Begriffs- und Gattungsgeschichtliche Untersuchungen im interdisziplinären Kontext (Saecvla spiritalia 10), Baden-Baden, 1984, pos. Str. 90 sl. 192 H. HUNDSBICHLER: PAVEL SANTONINO V SLOVENIJI (1486 IN 1487) didaktično) paradigmatično podrobno navaja neko tako primero, in sicer v obliki zgodbe o ukročenem merjascu pravkar omenjene Amalije von Hollenegg na Majšperku:35 krščansko vrlino krotkosti (mansuetudo) tukaj doseže žena, ki sama poseduje to vrlino (aper mansuetus a mansueta domina effectus). Nadaljnje podrobnosti se na prvi pogled zdijo izmišljene {quod egofalsum esse putassem, nisi propriis vidissem oculis). Vendar ponavljajoči se izrazi ob-čudovanja (magna admiratio; signum mirabile; in omnibus miris laudibus) po začetnem za-čudenju zbudijo asociacijo na čudež. Po drugi strani naj bi kratenje grobe divjine (atrax et silvestris bestia) s povsem človeškimi sredstvi - v tem primeru z vztrajnostjo in pravičnostjo (industria et dexterìtas) - očitno simboliziralo možnost, da v realnem življenju dejansko lahko dosežemo čudeže: v poučnem zaključku si avtor želi vplivati na sožitje med ljudmi, ki jim za zgled postavlja to epizodo, še posebej ženino krepostnost (disciplina). Pravtako za področje Slovenije Santonino zgovorno in zanimivo opisuje dogodek, ki je na drugačen način versko poučen: v letu 1486 naj bi v Framu zaobljuba sveti Mariji meritis ... et intercessione celorum regine pred utopitvijo obvarovala neko ženo skupaj z enim izmed njenih otrok.36 Sveta Marija je patrocinij bližnje župnijske cerkve v Slivnici,37 in očitno gre tu takorekoč za reklamo, naj se ljudje prepustijo varstvu Cerkve. Takšno razmišljanje naj bi se spričo navzočnosti in čudodelnega delovanja Cerkve v neposredni okolici še okrepilo. Izraz itinerarium pravtako vpliva na avtorjev odnos do stvarnosti: tudi itinerar seveda implicira neposredna izkustva očividca. Vendar moramo pri tem po novem ločiti med pojmoma »danes« in »takrat«: z današnjega vidika bi Santoninov opis Dravskega polja (campanea Petoviensis, tudi campus Drave in Trafeldf* lahko pohvalili kot dokaz smisla za stvarnost, kot dar opazovanja in sposobnost samostojne presoje39 - Santonino sam pa ga označuje kot odstopanje od itinerarja in ga zaključi kot nekakšen ekskurz: Nune vero ad itinerarii prosecutionem post longum diverticulum redeamus.m Je avtor sam ta odstavek razumel kot »inovatorski«? Poleg tega k literarnim značilnostim itinerarja sodi tudi cela vrsta tradicionalnih stalnic in stereotipov:41 na primer členitev pripovedi na posamezne dneve; navajanje oddaljenosti med kraji; etimologije krajevnih imen; opisi spotoma obiskanih ali videnih naselij, gradov, cerkva in drugih stavb; poročila o (slabem) stanju cest ter o težavnosti potovanja.42 Ni nujno, da bi bili ti stereotipi nepomenljivi pri raziskovanju takratnega vsakdana in stvarnosti.43 Vendar se ob tem postavlja dokaj aktualno vprašanje različnih kriterijev, ki ga tukaj lahko le nakažemo. Tako so na primer opisi mest v prvi vrsti retorične vaje, ki posnemajo antični zgled.44 Pogosto se v ospredju prikaza nahajajo pretežno splošne in z drugimi kraji primerljive lastnosti mest, ne pa posebne in individualne značilnosti. Tožbe o težavnosti potovanja pa se nanašajo na kvalitativno povsem drugo področje stvarnosti: »Potovanje« v verski simboliki predstavlja individualno življenjsko »pot«, saj je tudi tu premagovanje mnogih težav pogoj za doseg želenega cilja (vstop v nebeško kraljestvo).45 3 5 Vale, Itinerario, str. 238, Simoniti 74. 3 6 Ibd. str. 250, Simoniti 82. 3 7 Glede cerkvene »propagande« za zaobljube in romanja prim. Jaritz, Zwischen Augenblick und Ewigkeit str 119-122. 3 8 Vale, Itinerario, str. 234, 235, Simoniti 72. 3 9 Voigt, Italienische Berichte, str. 12-16. 4 0 Vale, Itinerario, str. 235, Simoniti 73. 4 1 Alfred Heit, Art. »Itinerar«, v: Lexikon des Mittelalters 5, München-Zürich, 1991, Str. 772-775; Voigt, Italienische Berichte, str. 16-23 in 197-201; Bremer, Spätmittelalterliches Reisen. 4 2 Prim, ob tem Hundsbichler, Realien zum Thema »Reisen«, str. 82-93. 4 3 Prim. Jaritz, Zwischen Augenblick und Ewigkeit, str. 24 si.; Gertrud Blaschitz, Lehrhafte Literatur als Quelle für mittelalterliche Realienkunde: »Der Jüngling« des Konrad von Haslau und der »Magezoge«, v Medium Aevum Quotidianum 28, 1994, str. 14-38. 4 4 Carl Joachim Classen, Die Stadt im Spiegel der Descriptores und Laudes urbium in der antiken und littelalterlichen Literatur bis zum Ende des zwölften Jahrunderts, Beiträge zur Altertumswissenschaft 2 Hildesheim-New York, 1980; Voigt, Italienische Berichte, str. 18-21. m ZGODOVINSKI ČASOPIS » 50 • 1996 • 2 (103) 193 IV. Po mnenju Klausa Voigta Santonino poroča v stilu svojega časa: z zanimanjem za vse in vsakogar, zelo podrobno in najverjetneje na podlagi vsakodnevnih zabeležk, vendar temu ustrezno tematsko neurejeno in brez ločevanja med bistvenim in nebistvenim.46 Pri podrobnejšem obravnavanju je za to na voljo razlaga, ki bi jo lahko formulirali v sledečo tezo: za mnoga od danes »pomembnih« in dobrodošlih tematskih področij v »Popotnih dnevnikih« bi - z malo pretiravanja - lahko rekli, da so pravzaprav le »stranski produkti«, ki se neposredno ne navezujejo na uradni namen potovanja, kot tudi ne izhajajo iz kakšnih posebnih Santoninovih pisateljskih ambicij. Po obdobju silnih opustošenj in sledeče obnove je bil nov prikaz stanja s cerkvenega stališča seveda potreben. In »Popotne dnevnike« je v veliki meri mogoče brati kot predlogo ali kot predelavo takšnega prikaza stanja.47 Pavel Santonino je v obliki uradnih spisov, ki jih je v svoji funkciji pisarja Oglejskega patriarhata najverjetneje sestavljal na licu mesta, za veliko število dogodkov in vsebin, oseb in krajev vendarle imel možnost, da »doma« še enkrat prebere dokumente in/ali iz njih črpa. Klasifikacija Santoninovega sloga kot »kanclijske-latinščine«, kot tudi dejstvo, da Santonino v nasprotju s tradicijo te zvrsti ne piše v vulgarni latinščini,48 to tezo potrjujeta. Pri obravnavanju njegovega odnosa do stvarnosti in mentalitete bi tako lahko zaključili, da je Santonino svoje »Popotne dnevnike« zaradi »uradnega« značaja svojih predlog še toliko verjetneje pojmoval kot »poročilo o dejstvih«. Kako je Santonino izkoriščal in udejanjal možnost »racionalizacije« (in objektiviranja) svoje literarne dejavnosti, jasno kaže listina za neko zahodnotirolsko podružnično cerkev v Salzburški nadškofiji, St. Chrysantheen v Norsachu: pri rutinsko ponavljajočih se vsebinah, kot tudi glede načina in vrstnega reda naštevanj Santonino v svojih »Popotnih dnevnikih« uporablja enake jezikovne vzorce in vsebinski razpored kot v svojih listinah.49 Gotovo ne pričakujemo preveč, če trdimo, da bi tudi slovenske etnološke raziskave za to lahko našle kakšno primerno vzporednico. Poleg tega so na izbiro tematskih področij, ki jih obravnava Santonino, verjetno vplivali tudi ukrepi uprave Patriarhata, ki so veljali za pripravo takšnih »službenih potovanj«: o krajih potovanja, posameznih gostiteljih in krajevni problematiki so se že v naprej (v pismih in/ali s pisnimi protokoli) dogovorili, in tudi zelo natančne navedbe razdalj med posameznimi cilji potovanja bi Santonino seveda komajda lahko »izvedel« spotoma, ampak najverjetneje izhajajo iz popotnih navodil (= opis poti), ki jih je za takšne namene pripravila oglejska kanclija.50 Na enak način si lahko razlagamo tudi druge Santoninove natančne geografske navedbe, saj težišče opisa pokrajine in mest očitno predstavljajo prav podatki o obsegu posamezne dioceze, o njenih mejah in sosedstvih. « Helmut Hundsbichler, Reise - »Kritik« versus Reise - »Lust« im Rahmen der »Welt« - Sicht um 1500, v: Cesty a cestovânf v život společnosti. Reisen im Leben der Gesellschaft. Konferenca Zgodovinskega instituta univerze J.E.Purkyne v stf na Labi (CZ), 6.-8.9.1994 (v tisku). 4 6 Prim. Hundsbichler, Reise, Gastlichkeit und Nahrung, str. 16-25; Voigt, Italienische Berichte, Str. 196-202. 4 7 Značilna tematska področja so predvsem: ropanje in uničevanje med turškimi vpadi; poročila o novo nastalih ali na novo posvečenih cerkvah / prizidkih / oltarjih / kostnicah / pokopališčih; omemba in opisi birmanja in drugih podrobnosti iz cerkvenega življenja; navedba prihodkov posameznih župnij; opis cerkvene opreme; priložnostna poročila o stanju ali utrjevanju cerkvenih zgradb. 4 8 Voigt, Italienische Berichte, str. 197 si., oz. 17. 4 9 Prim, odlomke pri Vale, Itinerario, str. 144, Simoniti 20, 21, oz. Georg Reitter, Sankt Chrysantheen. Das alte Wallfahrtsheiligtum in Osttirol und seine europäischen Kulturzusammenhänge, Schlern-Schriften 266, Innsbruck, 1976, Str. 38-41 (izvirnik, prepis in prevod); ... benediximus consecrauimus et dedicauimus nouam Ecclesiam sancii Crisancti martyris sitarti in saxo ..., cum tribus altaribus quorum primum ereximus in titulum sancii prefati, secundum ad laudem sanctorum XIIII Auditorium, quod est a dextris, tertium vero ad gloriam sancii Vulgangi episcopi et confessons: Et in eisdem altaribus pie reclusimus de sacris reliquiis sanctorum Bartholomei apostoli itd. - Za napotek o tej listini se zelo prisrčno zahvaljujem gospodu prof. dr. Herwigu Ebnerju (Gradec). 5 0 Prim. Hundsbichler, Realien zum Thema »Reisen«, str. 93 si.; Santoninove navedbe razdalj prav tam, str. 70 si. (Tabela 1 c: Itinerar tretjega potovanja). 194 H. HUNDSBICHLER: PAVEL SANTONINO V SLOVENIJI (1486 IN 1487) V. Santoninovo izrazno sredstvo je »službeni jezik«, (srednjeveška) latinščina. Zdi se, da Santonino ni bil le dobro seznanjen z antično latinščino,51 temveč je kot »latinski« avtor tudi sam premogel dokajšnjo mero sposobnosti pri pisanju in izražanju: kot izobražen notar je seveda moral znati takorekoč vsako vsebino obleči v ustrezne besede, poleg tega pa je bil na podlagi svojega poklicnega življenja še posebej izurjen in spreten v opisovanju, ki je bilo pomemben element poznosrednjeveških popotnih poročil. Verjetno je bil že po naravi zavzet in zgovoren opazovalec. In kako je Santonino ta »svoj potencial« uporabil v literarne namene? Glede tega lahko upravičeno predpostavljamo, da odgovorov na to vprašanje ne moremo najti v katerem od »službeno« predpisanih - skoraj obveznih - tematskih področjih, ki jih je narekovala tudi literarna zvrst. V veliko večji meri bi Santoninov pisateljski »doprinos« lahko prišel do izraza predvsem tam, kjer prevladuje neposrednost in spontanost, kjer se pokaže struktura njegove osebnosti in njegovega osebnega miselnega obzorja: to deloma velja za topografske značilnosti (kraji, zgradbe, pokrajine itd.), nadalje za odlomke, kjer Santonino pripoveduje s humorjem, predvsem pa za njegov »razpoznavni znak«, opisovanje obedov. 1. Razločevati moramo med dvema različicama topografskih opisov: po eni strani se moramo vprašati, kaj Santonino sam razume pod tem pojmom: čeprav nam ni posredoval tako malo podrobnosti o gradovih, pa sam osebno meni, da v cerkvenem okrožju Savniji, kjer se nahaja izredno veliko gradov, razen 20 morebitnih castella et arces pravzaprav ni natančno opisal nobene takšne utrdbe (speciali description compierti).52 Santonino je torej moral imeti jasno definirano predstavo o literarnem (ali morda tudi pravnem) kanonu opisovanja. Po drugi strani izrazi kot »z ribami bogato vodovje«, »bogati vinogradi«, »rodovitna polja«, »čudoviti sadovnjaki«, »lepa in cvetoča dolina«, »nedostopen grad«, »sposoben lovski pes«, »čudovit razgled«, »bogati župnijski prihodki« (to raznoliko naštevanje opisov slovenske pokrajine bi lahko še nadaljevali) nikakor niso intelektualne vrednostne sodbe ali umetniško motivirani čustveni izlivi, temveč gre v prvi vrsti za stereotipe, ki naj bi le dokazovali, da so omenjene danosti pravilne, zaželene in ustrezne - tako, kot bomo to še razložili za pojem »lepega«.53 Vrednost topografskih navedb in še posebej pokrajinskih opisov54 se v tem primera omejuje le na objektivna opažanja in lastne izkušnje. 2. Santoninov humor55 »navdihujejo« predvsem (prijetna in neprijetna) presenečenja, kot tudi dvoumne situacije, in očitno je bilo teh še posebej veliko prav na njegovem tretjem, torej 5 1 V uradnih zapisih uporablja citate latinskih klasikov (Horaca, Vergila in drugih) kot glose in komentarje (Vale Itinerario, str. 117). 5 2 Vale, Itinerario, str. 266 (Simoniti 70); kot tudi str. 190 si. ter 234 si. pri sledečih citatih. 5 3 VIII. poglavje. 5 4 Gorenjska (provincia Corniole): velikost in meje; kmetijstvo in gozdarstvo; velike količine in mnogovrstne hruške in jabolka, tu in tam dobre breskve in grenko grozdje, skoraj povsem slovensko govorno področje (fere ubique sclavum idioma); lepo raščeni ljudje svetle polti. - Dravsko polje in Savnija: opustošenje in stiska zaradi vojne; najdbe rimskih kamnov in prepis napisov na njih; hribovita pokrajina; vinogradništvo na »rimski način« (takoimenovana »sobna vzgoja«); z bogatimi pašniki pogojena reja koristnih domačih živali; telesna iznakaženost in nehigijenski življenjski slog prebivalstva (mares et /emine deformes et immundi); pretežna dvojezičnost, vendar prevladuje uporaba slovenskega jezika (sclavum idioma); navedba cen; »statistika porabe« savnijskega arhidiakonata. 5 5 Domačim lastnikom vinskih kleti na Dravskem polju očita, da zasačene krivce obvarujejo pred kaznijo (exonerare, ut levis faciliusque gradiantur) ter jih ohranijo pri življenju le zato, da bi jih tudi sami lahko še kdaj okradli (Vale, Itinerario, str. 235, Simoniti 73); posmehuje se preprostemu pastirju v Majšperku, ki povsem trdno verjame, da bi tudi sam lahko postal škof (ibd. 239, Simoniti 76); v Stranicah, kjer je mala hčerka oskrbnika grada Vitanje za zaušnice igrala karte s škofovim kaplanom (ludere ad cannulas pro inferendis alapis), se zabava ob tem, da je deklica izgubljajočemu kaplanu vsakič prisolila krepko zaušnico (ibd. 255, Simoniti 85); rektorju cerkve v Novi Cerkvi muzajoč se oporeče njegove številne otroke, ne deficeret genus suum (ibd. 258, Simoniti 87). Vendar se Santonino humoristično ponorčuje tudi iz samega sebe: ko je v samostanu Studenice neka mlajša in lepo grajena redovnica škofu služila kot dekla pri umivanju, naj bi se vsaj v mislih le težko brzdal (continentie limites preservare) (ibd. 247, Simoniti 81); prijetno potrebo (dura continentia) pa je Santonino občutil tudi, ko je dvakrat za mizo sedel ob lepi in temperamentni Amaliji von Hollenegg (ibd. 237 si., Simoniti 74, z robno pripombo: Sensi hic aliam legem immutatam in membris meis legi dei repugnantem), in medtem ko je v Kredu prvo srečanje z ušmi v postelji karikiral kot prima voluptas Sanctonini, poroča tudi o slabih izkušnjah svojih prijateljev z mrčesom v župnišču v Hočah ter pri tem čudovito posnema opis bitke (ibd. str. 175 in 249, Simoniti 39, 81). ZGODOVINSKI ČASOPIS » 50 » 1996 « 2 (103) 195 »slovenskem« potovanju: morda je ta porast humornih opisov - kot tudi podrobnejših opisov pokrajine in poudarjanja vernosti56 - neke vrste kompenzacija za njegovo očitno »utrujenost« od opisovanja obedov. 3. Glede na besednjak opisanih obedov, je moral Santonino izredno dobro poznati dietetično kuharsko knjigo svojega rojaka Bartolomea de' Sacchi (»Platina«), ki je leta 1480 izšla tudi v Furlaniji in nato več stoletij vplivala na celotno Evropo. Kulinarično - dietetično je bil Santonino torej za svoj čas kar se da na tekočem.57 Kompetentnost in visoka izobraženost na tem področju verjetno ne odsevata le Santoninovega osebnega »konjička«, temveč pogojujeta tudi veliko mero resnosti pri poročanju: v njegovih opisih ne zasledimo omalovažujočih stereotipov o kakršnih koli »barbarskih« prehrambenih navadah izven Italije, kot tudi ne pretiranega prikazovanja gostoljubnega sprejema pri gostiteljih iz želje po prestižu in samopovzdigovanju. Ta podatek je pomemben, saj se pomen in vrednost sorazmerno majhnega števila prehrambeno - zgodovinskih podatkov iz Slovenije s tem precej poveča. VI. Kljub manjši zgoščenosti gradiva pa prav slovenski deli potovanja vsebujejo tri različna merila za ocenjevanje jedil: 1. Jedi, s katerimi so postregli v samostanu Velesovo, niso vsebovale nihil dignum quod presenti historié inseri debeat.si Ta pripomba kaže tipičen paradoks, skrajno neprijeten za raziskovanje vsakdana; namreč, da se naš osnovni raziskovalni predmet - vse navadno, normalno, običajno - po navadi takratnim avtorjem sploh ne zdi omembe vreden: kot rečeno, Santonino ne govori o svojemu stanu ustrezni, tudi ne o vsakdanji kakovosti jedil, temveč predvsem o slovesnih pogostitvah škofa (nenamerno včasih tudi o skrajnem nasprotju). S tem bi skorajda lahko opredelili Santoninova merila, kaj je vredno opisa. 2. Skrajno »slab« obed Santonino z nekakšnim nezadovoljstvom nad stanu neprimerno pogostitvijo omenja v Grahovem. Tukaj je bil obed za popotnike očitno »improviziran«, saj ob prihodu ni bilo nič pripravljenega (nihil paratum invenimus). Santonino tamkajšnji repertoar jedil59 - ne brez samoironije prav s citatom iz Horacevih Satir, II, 2, 38 - pripisuje navadnemu prebivalstvu,60 v omenjeni vasi pa so to najverjetneje bili kmetje. Ker o njihovem načinu življenja vemo najmanj, smo lahko posebej srečni, da Santonino navaja podrobnosti tega jedilnika in na ta način prispeva pomenljiv mozaični kamenček o težko ugotovljivi vsakdanji prehrani na podeželju. Opredelitev vulgaria verjetno ni mišljena količinsko, temveč kakovostno (na primer v smislu pregovora »lakota je najboljši kuhar«). Nanaša se na vrsto in kombiniranje jedil in živil, ne na njihovo številčnost in količino: tukajšnjih pet zaporednih jedi na primer presega obseg obeda pri kantonu beljaške župnijske cerkve Sv. Jakoba (tri jedi za glavni obed).61 Pravtako očitno kmečkih jedi je bila popotna druščina deležna tudi v neki neimenovani vasi pri Kamniku, kjer je bil »celoten« obed sestavljen le iz sira in jajc. V Kredu se Santonino pritožuje, da so jim v nasprotju z bogatim jutranjim obrokom za večerjo postregli le z njegovimi skromni ostanki (cena ex reliquijs prandi]).62 5 6 VII. poglavje. 5 7 Hundsbichler, Reise, Gastlichkeit und Nahrung, str. 12 si. (z jezikovnimi dokazi). 5 8 Vale, Itinerario, str. 185, Simoniti 42. 5 9 1. sveži orehi (nuces récentes) 2. kozji sir (caseus caprinus) s temnim rženim kruhom (panis siligineus admodum niger) 3. kuhana jajca (ova aqua elixa) 4. soljene postrvi (trute salite) 5. kuhani piščanci (pulii assi). 60 Robna opomba: leiunus raro stomachus vulgaria temnit (Vale, Itinerario 177) 6 1 Prim. ibd. str. 194 si, Simoniti 48. 6 2 Prandium habuimus iuxta oppidum Stain, in rure, in quo nihil prêter caseum et ova habuimus (Vale, Itinerario, str. 266 oz. 175, Simoniti 91). 196 H. HUNDSBICHLER: PAVEL SANTONINO V SLOVENIJI (1486 IN 1487) 3. Odstopanja v drugo skrajnost - torej »navzgor«, višje od svoje družbene ravni - so za vsakega pripovedovalca na splošno bolj privlačna, takorekoč iz prestižnih razlogov. V skladu s tem Santonino svojo pozornost v prvi vrsti naklanja izrednim kulinaričnim dosežkom podeželskega višjega sloja. V Sloveniji sicer opiše »le« dve tovrstni pogostitvi, eno od njih zgolj pavšalno: arhidiakon cerkvene province Savnije, Valentin Fabri, v Konjicah postreže z izredno dobro večerjo (laicissima cena), ki bi po Santoninu »zadoščala in bila primerna tudi za kardinala«.63 Ta kvalitativna sodba je sama po sebi zelo spoštljiva, vendar pa jo s stališča zgodovine vsakdanjosti lahko ovrednotimo šele z upoštevanjem bolj subtilnih okoliščin: sloje za večer prihoda v cerkveno okrožje Savnijo po petdnevni poti iz Čedada, ki jo je deloma spremljalo pomanjkanje; šlo je za prvega od vsega skupaj šestih postankov popotne druščine pri tem gostitelju; in šlo je za tistega gostitelja, na katerega željo je sploh prišlo do tretjega potovanja. V Savniji je Valentin Fabri štel med stalne popotne spremljevalce in je po potrebi skrbel tudi za varnost popotne druščine. Ta izjemni obed torej očitno sodi v repertoar posebne pozornosti in odgovornosti dobrega gostitelja za svojega gosta. Celotni kontekst tega obeda je za zgodovino mentalitet zgleden primer vzročne povezave med okvirnimi danostmi in izoblikovanjem materialne kulture. Celo v mednarodnem obsegu gre za redkost, kadar je podrobno opisan celoten jedilnik nekega obeda, kot na primer tistega na gradu v Konjicah.64 V celotni Savniji, pravi Santonino, ni naletel na boljši in obilnejši obed kot je bil ta »sprevod« jedil (pompa ferculorum), in ta pohvala njegovo naštevanje naredi seveda še »zanimivejše«. Vendar se tudi tu naše zanimanje ne sme osredotočiti le na Savnijo, temveč naj nas interpretacija vodi do globljega razumevanja: v tem primeru gre takorekoč za poslovilni obed na sedežu arhidiakonata v Konjicah. Tokratni gostitelj je Friedrich Hollenegger, oskrbnik gradu, kjer je pogostitev potekala.65 Da je obed obsegal enajst jedi, nikakor ne kaže na požrešnost, saj so olikane navade pri mizi v plemiškem okolju dovoljevale pravzaprav le pokušino vsake jedi. Da je vsaka posamezna jed vendarle predstavljala tudi vsebinsko vrednostno merilo, kažejo naslednji primeri: rezanci so vrsta priprave testa, ki se je v južnonemškem prostoru oprijela šele v 16. stoletju inje Santoninu na Koroškem padla v oči kot »nova« jed; omemba iz Konjic je torej zgoden in zato ustrezno pomemben dokaz za širitev tega načina priprave iz Italije proti severu. Ohrovt s slanino je jed, ki tudi na Koroškem spada med slavnostne jedi deželnega višjega sloja. Meso v krvni juhi je bilo Santoninu poznano že s Koroškega in ga je spominjalo na tamkajšnje »meso v temini« (carnes in tenebris). Nobene ustrezne vzporednice iz avstrijskega prostora avtorju niso bile znane za obe jedi iz kozlića, kot tudi za neko »novo« jed (novum ferculum): tortice iz pretlačenega rakovega mesa.66 Tako kot pecivo s slanino so tudi te tortice sodile med vrhunske recepte mednarodne kuharske umetnosti poznega srednjega veka. Isto velja tudi za vizualno privlačno oblikovanje jedi - v našem primeru naletimo na v ponvi ustvarjene in zato skorajda »domače« gobe (fungi domestici). Za naša območja je značilna vzporednost mednarodnih »vrhunskih fosilov« in lokalnih živil, ki se tu pojavljajo predvsem v obliki sladke smetane ali zaključne ječmenove juhe. « Ibd. 225, Simoniti 65. 6 4 1. rezanci (vermiculi) s smetano (lactis pinguedo), posuti s sladkorjem (saccarum) 2. nadevan kopun (saginatus capo) in več kokoši v lastni omaki (pulii in suo iure elixï) 3. postrvi (trule) 4. nasekljan ohrovt (caulls comminuta) s kosom slanine (laridum sive succidia) 5. pečen kozlič (edus assus) s tremi in več piščanci (pulii) 6. krajevna specialiteta, takoimenovani »krofi« (carpiones) v juhi 7. kozlič (edina caro) v žafranovi omaki (croceum ius) 8. tortice (bucelle) iz pretlačenega rakovega mesa (ex cambaris contusis), pečene na maslu (butiro infrixorio decoquere) in potem okrašene s čebulo (čepe), defrutom (defrutum) in začimbami (aromata) 9. mesna jed (cibarium carnium), kuhana v krvi (in sanguine decoquere) 10. pecivo s slanino in žajbljem (fritule salviate) in »domače« gobe (fungi domestici) 11. ječmen (ordeum expilatum), namočen v gosti juhi (pingue ius) (Vale, Itinerario, str. 253, Simoniti 83, 84). 6 5 Naslednje podrobnosti poglobljeno pri Hundsbichler, Reise, Gastlichkeit und Nahrung, str. 303-309, 160 si 134-138, 146 si., 232 si., 184-189. 6 6 Prim, ob tem VII. poglavje. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 19% • 2 (103) 197 vn. Santonino doživlja in opisuje s svojega stališča do takrat očitno nepoznano kulturno področje: poroča o tujem, o subjektivno novem. Nezavedno merilo pri vrednotenju tujega in novega je vedno lastno in poznano.67 To pa je zakoreninjeno predvsem v mentalnem področju in je lahko povezano s predsodki in kolektivnimi predstavami o tujem in novem. Pri ego- ali etnocentrični primerjavi tujega z domačim na subjektivni vrednostni lestvici po navadi tisto, česar smo navajeni, kar nam je znano ter domače - in tukaj gre poleg tega še za »italijansko« - zavzema višjo raven. Dokaj jasno se pokaže Santoninova intelektualna zahtevnost oziroma njegova breziluzorna predstava o kulturni ravni v tujini, ko cerkveno provinco Savnijo po humanistični navadi že šteje med partes ultramontanas.6* Ob odhodu iz Italije Santonino torej občuti nekakšno kulturno mejo. V skladu s tem med 'nemškim' in 'slovenskim' večinoma razlikuje le glede jezika in zemljepisa, skoraj nikoli pa v kulturnem ozira. Tudi tistih nekaj frazeoloških izhodišč za to razločevanje ni vedno mogoče jasno opredeliti.69 Santonino sam ni razumel nobenega od teh dveh jezikov.70 Imena v Sloveniji prepotovanih krajev imenuje deloma po nemško, deloma v cerkvenem jeziku, latinščini in presenetljivo redko v slovenski obliki.71 Glede na kasnejše opise naj bi na Zgornjem Kranjskem in v Savniji skoraj popolnoma prevladoval slovenski jezik {sclavum ubique idioma), čeprav se v teh krajih razume tudi nemščina {germana lingua)?1 Pri nižjem plemstvu z nemškimi rodbinskimi imeni suum idioma verjetno pomeni nemški (materin) jezik, in v skladu s tem Santonino pri Amaliji von Hollenegg posebej poudari, da je poleg nemščine govorila tudi slovenščino {slabonicum ydioma)P Primerjav z Italijo74 se Santonino poslužuje predvsem zaradi boljšega razumevanja domačih bralcev - tako na primer omenja podobnost Save pri Kranju s Sočo. Le povsem redke primerjave se nanašajo na lokalne kulturne dosežke, vendar s tem pride do izraza njihov mednarodni »format«: kruh na Dravskem polju, ki »nikjer« drugje ni bolj bel in rahel {panes levés spongiosi et albissimi, quibus meliores numquam alibi vidi); hrana v Konjicah oz. cerkveni zaklad v Kranju bi v obeh primerih po kakovosti zadoščala za kardinala; v cerkveni provinci Savniji na splošno pa že omenjena kakovost in obilica hrane.75 Santonino je torej objektiven in dovolj dovzeten za stvarnost v tujini, da ni zapadel takoimenovanemu »barbarskemu verdiktu«, ki italijanskemu kulturnemu področju nekritično 6 7 Ortfried Schäffler ( izd.), Das Fremde. Erfahrungsmögl ichkei ten zwischen Faszinat ion und B e d r o h u n g , Opladen, 1991; Gerhard Jaritz, Das ' N e u e ' im 'Alltag' des Spätmittelalters: Annahme - Zurückweisung - Förderung, v: Alltag und Fortschritt im Mittelalter (izdaja Institut für mittelalterliche Realienkunde Österreichs 8 = poroči lo z zasedanja Avstri jske akademi je znanost i , fil.-zg. oddelek 470), Dunaj, 1986, str. 8 3 - 9 3 ; Helmut Hundsbichler, »Eigenwelten« und das »Fremde«, v: Bericht über den 26. Österreichischen Historikertag in G r a z (izdaja Verband Österreichischer Geschichstsvereine 34), Wien, 1995 (v tisku). 6» Vale, Itinerario, str. 223, Simoniti 65. 6 9 Naglavni okras Amalije von Hollenegg iz vrtnic in zlatih »muh« iuxta patrium morem (prim. op. 27), bi verjetno lahko bil tudi venec (nejasno se zdi, zakaj Egger, Reisetagebücher, str. 152, v njem vidi »po izročilu očetov z vrtnicami in zlatimi muhami čudovito izvezeno havbo«); staro stanje župnišča v Kranju se spričo »lokalnih pogojev in deželnih navad« (pro loci condickme et more patrie, prim, v tem poglavju spodaj) uvršča verjetno nad lokalno, vsekakor pa pod italijansko raven; podobno velja za neko - »glede na neudobnost in tesnobnost tistega prostora« (pro loci asperitate et angustia) - izdatno večerjo v Tržiču (Vale, Itinerario, str. 188, Simoniti 43); in izraz ovans et damans more Germanico j e Leopold Schmidt tolmačil kot opis poslovilnega vzklika (Schmidt, Rezension, str. 217 k Vale, Itinerario, str. 240, Simoniti 77). 70 Egger, Reisetagebücher, str. 8. 7 1 Latinščina se uporablja predvsem pri krajevnih imenih po patrociniju krajevne cerkve, nadalje seveda v primeru antičnih imenskih oblik Celja in Ptuja, kot tudi pri posebno lahki latinizaciji imen kot napr. Novum Forulum za Tržič. N a splošno prim, navedbe izvirne pisave pri Hundsbichler, Realien zum Thema »Reisen«, str. 66-73 (»Popotni dnevnik« iz leta 1486 in 1487). 7 2 Vale, Itinerario, str. 191 (Simoniti 46) in 266, prim. op. 54. " Ibd. str. 212, 237 in 238 (Simoniti 75). 7 4 Ob tem prim. Hundsbichler, Reise, Gastlichkeit und Nahrung, str. 267-287. 75 Prim. VI., Vi l i , in II. poglavje. 198 H. HUNDSBICHLER; PAVEL SANTONINO V SLOVENIJI (I486 IN 1487) pripisuje najvišje mesto:76 Santonino okusnim krofom (carpones boni saporis) s Konjiškega gradu sicer ne priznava enake okusnosti kot italijanskim carpiones, vendar pa se mu zdijo ščuke, ulovljene blizu Ptujske gore okusnejše kot italijanske (lusii quam in Italia meliores)?1 Pravtako sicer dvakrat (v Beljaku) dejansko uporabi izraz barbari - vendar s pozitivno konotacijo, da bi s to »ideologizirano« besedo svoje furlanske vrstnike posebej slikovito opozoril na zgleden sprejem v tujini. Prav to umetniško metodo »vrednostnega obrata« v Sloveniji uporabi še štirikrat.78 Jedi, ki jih Santonino označi kot »nove«, porajajo večplastna vprašanja:79 ob tem ostaja nerešeno, ali so bile jedi nove le znotraj njegovega subjektivnega poznavanja ali naj bi to bilo mišljeno s stališča lokalnega gostitelja, oziroma ali lahko gre za prvo omembo v »Popotnih dnevnikih«, nadalje ali gre za na novo prevzeto kulturno dobrino v prepotovanem območju, ali pa na splošno za inovacijo v smislu do tedaj neobstajajočih receptnih različic. Najverjetnejša se zdi tretja možnost. Nadalje obstaja »bistvena razlika, ali se pisna omemba neke nove jedi omejuje le na skromni besedi novum ferculum ali se omenja ustrezni kuharski recept,80 oziroma celo podaja takratno vrednotenje te novosti«. Dvakrat je bila popotna druščina v veliki meri naklonjena novostim na področju prehrane: na Ptujski gori so jagode v vinu - ut nocifructus - naletele na splošno odobravanje (fragra omnibus grata), in na gradu v Konjicah so do zadnjega pojedli neko jed, prav zato, ker je bila nova (quia novum erat) in ker je vse novo prijetno (omnia nova placent)}1 Takšna odprtost in pozitivno vrednotenje novega nikakor ne ustreza več »srednjeveškemu« načinu mišljenja, vendar se pri humanističnem avtorju iz domovine renesanse s stališča zgodovine mentalitet zdi pomembna poteza, ki zelo jasno kaže, da je Santonina njegovo potovanje »v neznano« očitno tudi veselilo. Lokalno opredeljiva novost zadeva hišo kranjskega župnika Matthiasa Operte.82 To pro loci condicione et more patrie »udobno« župnišče (domus commode strneta) je župnik - ki je izhajal iz Čedada - v različnih ozirih dal predelati »na italijanski način« (in multis italico ritu reformare). Ce v tem po eni strani lahko slutimo dokaz za zgodnje porajanje renesanse v južnoalpskem prostoru, pa odlomek zelo lepo pokaže dvoje: tukaj opisani prvi inovatorski podvig kaže pravzaprav le prenašanje kulture, ker gre za italijanskega pobudnika, »renesančni« gradbeni slog pa se je izven Italije razširjal na povsem drugačen način. Vendarle Santonino kaže še en pomemben podatek: pri župnišču v bližnji Škofji Loki, ki gaje tamkajšnji župnik Pankracij Egger leta 1486 na lastne stroške dal dvigniti do ustrezne višine (que noviter propria impensa erigitur satis alte), kot tudi pri opisu župnišča v Vitanjah, ki je bilo po naročilu župnika Martina Molitorja noviter strneta, kljub vsej aktualnosti gradbene dejavnosti manjka kakršen koli uporaben podatek o gradbenem slogu, in tudi v primeru samostana Studenice, kjer je bilo zunanje staro obzidje pred propadom, je kot mesto obeda »brez komentarja« omenjen nek arkadni hodnik v prvem nadstropju klavzure (porticus superior). Verjetno je bilo v takšnih primerih pomembnejše merilo to, da te gradnje za Oglejski patriarhat niso predstavljale stroškov: zavarovanje pokopališča župnijske cerkve v Šentjurju pri Celju z jarkom, varovalnim obzidjem, zobčastimi nadzidki in stolpiči 7 6 Voigt, Italienische Berichte, str. 13 si. 7 7 Vale, Itinerario, str. 253 (prim, jedi, navedene v op. 64) oz. ibd. str. 236 (Simoniti 73). 7 8 Neverjetna disciplina birmancev v Čadramu kljub močnemu pristisku množice (Vale, Itinerario, str. 227; Simoniti 67); izredna pobožnost nekega plemiškega zakonskega para in njunih podanikov pri neki posvetitvi (Hartmann von HoUenegg in žena Amalia, ibd. str. 237, Simoniti 74); nek koroški kravji pastir (bubulcus charinthiensis), ki so ga srečali pri gradu Majšperk, je kljub nepismenosti izredno dobro poznal premične in stalne praznične termine v cerkvenem koledarju (ibd. 239, Simoniti 76); župnik iz Šentjurja pri Celju, Jakob von Rudolfswerth, natančno pozna sveta mesta Jeruzalema in pobožno časti relikvije, ki jih je prinesel z romanja (ibd., str. 259; Simoniti 87, 88). 7 9 Glede sledečega prim. Hundsbichler, »Innovation« und »Kontinuität« als Determination von Alltag und Fortschritt, v: Alltag und Fortschritt im Mittelalter (Izdaja Institut für mittelalterliche Realienkunde Österreichs 8 = poročilo zasedanja fil.-zg. oddelka Avstrijske akademije znanosti 470), Dunaj, 1986, str. 65-81, tukaj 77. 8 0 Bucelle ex contusis cambaris confeete, deinde butiro infrixorw decode, ac demum čepe. def ruto aromutibus- que admixte (Vale, Itinerario, str. 253, Simoniti 84, prim. op. 64). 8 1 Ibd. str. 236 in 253; prim. Hundsbichler, Reise, Gastlichkeit und Nahrung, str. 277. 8 2 Vale, Itinerario, str. 183 si., Simoniti 41; glede osebnosti in porekla Matthiasa Operte prim. ibd. str. 59, op. 4. ZGODOVINSKI ČASOPIS » 50 « 1996 » 2 (103) 199 {mums lapideus circuiti circa, cum pinnis seu propugnaculis desuper dispositis) je bilo skupno delo krajanov {villici) in župnika. Tudi v primeru Škofje Loke so izrecno omenjena župnikova lastna sredstva, pravtako so tudi utrjevanje cerkve in vasi z dvajsetimi hišami na Ptujski gori izvedli vaščani sami.83 vin. Santoninove opombe glede župnišča v Kranju s pomočjo dodatnih sociološko - ekonomskih podatkov postanejo bistveno oprijemljivejše. Po eni strani gotovo lahko govorimo o stremenju po reprezentančnosti: gre za župnika, ki ga imenuje deželni glavar, in Operta sam je bil decretorum doctor inje leta 1480 nastopil službo arhidiakona v Kranju.84 Po drugi strani pa gre za ustrezno bogato župnijo. Iz več kot 30 podružnic je letno prejemala nad 300 goldinarjev, in izredno lepo grajena župna cerkev, posvečena svetemu Kancijanu (parrochialis ecclesia perpulchre edificata) ni razpolagala le z več kot enajstimi duhovniki in cerkvenim zborom, temveč je imela tudi zidane oboke {alta testudo), nove orgle {nova organa), kot tudi cerkveni zaklad, sestavljen iz bogoslužnih pripomočkov, knjig in paramentov, ex quibus omnibus quevis cathedralis ecclesia ad sufficientiam esset decorata. Ob tem lahko opazimo, da Santonino določena področja materialne kulture z besedami kot pulcher, decorare ali (na drugih mestih) tudi omare označi kot nosilce »lepote«. »Lepa« so lahko - le po številnih navedbah iz Slovenije sodeč - tako naselja ali gradovi kot tudi gradbeni kompleksi, posamezne zgradbe ali deli zgradb, tudi umetniški predmeti tako kot na primer prej omenjeni cerkveni zaklad, celo slovesen obed. Pojmi kot pulchritudo in {admodum ali satis) pulcher igrajo pomembno vlogo tudi pri opisovanju pokrajin in oseb. Stopnjevanje predstavljajo oblike kot perpulcher ali pulcherrimus, in kot kažejo besedila iz Kranja, v primeru zgradb ostaja tesna povezava z ostalimi kakovostnimi pridevki kot {per-) commodus, mirabilis ali minis. Ključnega pomena je opažanje, da pri opisu arhidiakonskega sedeža v Konjicah naletimo na podobne jezikovne in ekonomske poteze: tamkajšnja župnija je imela 25 podružnic in letne prihodke okoli 200 goldinarjev. »Lepo« župnišče {domus pulchra) je s postavitvijo dveh stolpičev, okopa in zidu po eni strani dajalo vtis gradu {species castri) in postalo varnejše {domus securior), po drugi strani pa je bilo zdaj še lepše {domus pulchrior). Na nekem drugem mestu je to župnišče označeno tudi kot commoda domus?5 Glede lepote in kakovosti torej župnišče v Konjicah ustreza enakim merilom kot tisto v Kranju, kar pa seveda ne kaže na identičen izgled, temveč gotovo na podoben način življenja in socialno razumevanje samega sebe. Tako okolica hiše v Konjicah - bogata ribogojnica {piscina), več vrtov {conplures horti) in čudovite vrste sadja (pomaria pulcherrima) - še posebej pa letna statistika »porabe« za oskrbo 43 oz. 70 oseb,86 kot jo navaja Santonino, verjetno pove tudi kaj o razmerah v Kranju. To hipotezo lahko podpremo s podatki o tretjem arhidiakonskem sedežu, ki ga je obiskal Santonino, namreč o sedežu koroškega arhidiakonata v Beljaku.87 Na ta način razpolagamo s precejšnjim številom opornih točk za ugotavljanje življenjskega sloga na sedežih cerkvene oblasti v času pozne gotike. Le v posameznih primerih nam ohranjene zgradbe omogočajo takorekoč podoživeti in ovrednotiti Santoninove zapisane vtise o arhitekturni »lepoti« - v tej zvezi bomo omenili posebno pomemben primer cerkve na Ptujski gori. »Lepotni« atributi se v določenem smislu izkažejo kot jezikovne okrajšave, ki zgodovinskemu preučevanju gradenj omogočajo sklepanje na visoko ali 8 3 Ibd. str. 180, 254, 229 si., 260 oz. 233 si. (vrstni red kot naveden). 8 4 Prim. op. 82. 8 5 Vale, Itinerario, str. 226 in 228, Simoniti 66, 67. 8fi Ibd. str. 226 in 266, prim, o tem obširneje Hundsbichler, »quibus omnibus victum prebet«. 8 7 Nad 250 goldinarjev letnih prihodkov, župnijska cerkev s čudovito izdelanim zvonikom (turris optima et pulchro artificio consumata) iz obdelanega kamna, obokana cerkvena ladja, osupljiv cerkveni zaklad, umetniške slike, 14 oltarjev, osem rednih (v župnišču bivajočih) in šest izrednih kaplanov, cerkveni zbor, po en scolasticus, cantor in pomožni kantor, od katerih sta zadnja dva vsak dan dobila po tri jedi za kosilo ter po dve za večerjo (Vale, Itinerario, str. 193-197, Simoniti 47-50). 200 H. HUNDSBICHLER: PAVEL SANTONINO V SLOVENIJI (1486 IN 1487) celo najvišjo kakovost gradnje v pozni gotiki. V primeru cerkva ali kapelic skoraj zagotovo vključujejo tudi oboke, in kadar se označbe nanašajo na posamezne hiše ali celotna naselja, gre za indikatorje kamnite gradnje (verjetno tudi za prevladujoče prekrivanje streh z opekami). Vendar prav pri Santoninu posamezne pripombe dokazujejo, da bi »sicer le pri zidanih zgradbah lahko govorili o stavbni lepoti, vendar da se je treba izogibati temu, da bi vsako zidano stavbo pojmovali kot lepo«:88 mesto Kranj habet, ut aiunt, Domos 400 ex muro constructas, satis pulchras: non tarnen omnes, in v Celju Santonino za tamkajšnje domus CXXX vel circa lapideis parietibus structe navaja omejitev: quarum alique pulchre sunt satis. V Skofji Loki posebej omeni gradnje s kamnito gradnjo in strešno kritino s skodlami: sunt in ipso oppido domus ducente. L muro extrude sed tebulis operte, v Tržiču pa sploh izbere obratno merilo vrednotenja in ne omenja nobenih zidanih ali celo »lepih« hiš, temveč le lesene gradnje (domus complures ex assidibus structe)}9 V Framu je ob poplavi v letu 1486 odplavilo veliko hiš,90 kar je bil neposreden vzrok za lesene gradnje, vendar te hiše ustrezajo običajni podobi gradnje na vasi. Pri vaških župniščih naj bi bila skromnost sloga ali obsega - na podlagi dveh opornih točk, ki ju navaja Santonino - v Sloveniji zgolj izjema: v Sv. Križu se zdi obed v primerjavi s podobo župnikove hišice (domuncula), ki jo Santonino simbolično imenuje tudi tugurium (koča), nesorazmerno privlačnejši. In pri Sv. Hemi, podružnici Sv. Križa, deževno vreme prisili gostitelja, da mora obed namesto pod košato bukvijo potekati pravtako in domucula ... capelloni dicte ecclesie. Po drugi strani pa primer iz Hoč, kjer je prejšnji župnik šele pravkar uredil župnišče, kaže, da zgolj dejstvo, da so jedli na prostem, nikakor še ne pomeni pomanjkljivega domovanja ali jedače.91 Nekaj zaključnih razmišljanj si gotovo zasluži vprašanje, zakaj naj bi prav omenjenim skromnim in deloma celo posrednim »lepotnim« atributom posvečali toliko pozornosti. Razlog je ta, da pisni viri iz poznogotskega časa glede »lepote« vedno nudijo le takšne skromne oporne točke. In za to spet obstaja razlog v smislu zgodovine mentalitet, ki ga lahko ponazorimo s pomočjo krščanske ureditve sveta: lepota v srednjem veku ni bila estetska kategorija v smislu sodobnega pojmovanja umetnosti, temveč pojem božjega. Zato je nekaj lepo le, kadar služi božjemu spoznanju (usus). Prav zato ne sme postati razkazovalni predmet ali služiti vizualnemu užitku, saj bi bila tako podvržena subjektivnim interesom (studiositas) - in privlačno ospredje čutne zadovoljitve bi iznakazilo pogled na pomembnejše ozadje. Neka zgradba, mesto, umetnina, obdelano polje, gozd itd. torej za srednji vek ni » lepota« v našem pomenu besede.92 Vsak prebivalec takratne dobe je poznal transcendentalni pomen, ki sta ga asociirala ključna pojma »lepo« in »lepota«, in prav pisec neke historié se je verjetno moral še prav posebej držati te miselne sheme. Mnogi izmed obravnavanih argumentov in primerov so pokazali, da tudi za vrednotenje virov s stališča kulturne zgodovine ali pa zgodovine mentalitet velja zakonitost o vzroku in posledicah. Sami viri prikazujejo ali predstavljajo po navadi le en del vzrokov in /ali le del posledic, torej ne celotnega izvirnega konteksta, tudi ne nekdanje stvarnosti v celoti. Da bi spoznali manjkajoči del (in to pomeni tudi; da bi posamezen vir lahko razumeli), potrebujemo ustrezna pomožna sredstva - na primer interpretacijo, komentar, primerjavo. Zato je premalo, če 8 8 Prim. Hundsbichler, Stadtbegriff, str. 120 si. 8 9 Vale, Itinerario, str. 183, 261, 180 in 188. «o Ibd. str. 250, Simoniti 82. 9 1 Ibd. str. 243 kot tudi odlomek Hospitati fuimus ... in domo dotis domini piebani, a ... quondam D. loanne Preprost strneta: ubi intre viridarium sub pomiferis arboribus bonam et lautam habuimus cenam (ibd. str. 249, Simoniti 81). 9 2 Več glede »lepe« pokrajine v srednjem veku pri Hundsbichler, Symbolwert »Landschaft«. Wahrnehmungen und Eroberung von Landschaft im Mittelalter, v: Wolfgang Kos (izd.), Die Eroberung der Landschaft, Semmering-Rax-Schneeberg (Katalog spodnjeavstrijskega narodnega muzeja, Neue Folge 295), Dunaj, 1992, str 381-390, tu pos. 385. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 2 (103) 201 nek vir le »beremo« in ga označimo kot »zanimivega«. Po dragi strani pa ne zadošča niti poizkus vrednotenja, kot je pričujoči, saj so ostali povsem neupoštevani: interesi in izsledki sorodnih panog (posebej umetnostne zgodovine, arheologije, zgodovinskih stavbarskih raziskav, vede o gradovih), možne primerjave in dopolnitve iz drugih virov (posebej lokalno pomembnega arhivskega gradiva), podatki o cerkveni, gospodarski in osebni zgodovini, o kulturnih in cerkvenih izgubah zaradi turških vpadov, o delitvi pripovedi na dneve, štetje ur in opisi posvetitvenih slovesnosti. Vendar so v smislu uvodnega citata Rudolfa Eggerja s tem omogočene še nove raziskave. Prevedla Amalija Mrgole Zusammenfassung PAOLO SANTONINO IN SLOWENIEN (I486 UND 1487) REALITÄT UND MENTALITÄT IN EINEM REISEBERICHT AUS DER SPÄTGOTIK Helmut Hundsbichler In der deutschen Übersetzung meinte Rudolf Egger im Jahre 1948, die »Reisetagebücher« des Paolo Santonino »werden in Fülle wissenschaftliche Einzelarbeit anregen«. Dieser Prognose kann man mittlerweile aus mehreren Überlegungen Recht geben: Erstens haben sich etliche Themenbereiche der »Reisetagebücher« als inhaltsreich genug für eigenständige Publikationen erwiesen. Dazu kommen zweitens zahlreiche in den »Reisetagebüchern« verstreute Einzelmitteilungen, welche für die Bearbeitung bestimmter Fragestellungen kleinere, aber unersetzliche Bausteine darstellen. Und drittens sind Santoninos »Reisetagebücher« - als Ganzes betrachtet - in der Kulturgeschichte des europäischen Spätmittelalters derart singular, daß die Forschung etwa für eine »Dienstreise« jener Zeit oder für einen »Augenzeugenbericht« aus unseren Regionen auf kein besseres Exemplum zurückgreifen kann. Aber zusätzlich werden mittlerweile auch bestimmte Desiderate immer vordringlicher: So etwa besteht zweifellos ein großer Nachholbedarf an Bearbeitungen von Santoninos Nachrichten aus dem bzw. über den slowenischen Raum. Und ebenso wichtig erscheint es, einmal von jenen neueren Erkenntnissen auszugehen, wonach Reiseberichte auch sehr stark die Mentalität ihres Autors und ihrer Entstehungszeit spiegeln können. Bei letzteren beiden Anliegen möchte der vorliegende Beitrag ansetzen. Dies bedeutet ein Abgehen von den herkömmlichen, meist unmittelbar auf die materielle Kultur oder auf die Landesgeschichte gerichteten Zielsetzungen. Anstatt zu zeigen, »wie es gewesen ist«, soll hier versucht werden zu zeigen, wie der Sachinhalt von Santoninos »Reisetagebüchern« zu erklären und zu bewerten ist. Grundlage hierfür kann keine der vorliegenden Übersetzungen sein, sondern nur die Edition des mittellateinischen Originaltextes. Da eine Quelle wie Santoninos »Reisetagebücher« von den Entstehungsbedingungen, vom Inhalt und von den Aussagemöglichkeiten her hochgradig komplex ist, sollte auch die quellenkritische Auseinander­ setzung möglichst umfassend und interdisziplinär erfolgen. Meine persönlichen Möglichkeiten erstrecken sich auf Mentalitätsgeschichte, historische Anthropologie sowie Alltag und materielle Kultur mit den Spezial­ gebieten Nahrung und Reise. Mögliche sonstige Ansatzpunkte muß ich anderen Bearbeitungen überlassen. Mit Recht geht das Interesse an Santoninos »Reisetagebüchern« weit über ihren engeren geographischen Bezugsrahmen hinaus, und mit Recht hat Paolo Santonino in den damals bereisten Regionen auch heute noch einen erstaunlichen Grad an Bekanntheit. Ja höchstwahrscheinlich ist die Behauptung nicht einmal übertrieben, daß die »Reisetagebücher« heute sogar wesentlich bekannter sind als zu ihrer Entstehungszeit: Denn ursprünglich sind sie »eine Liebhaberarbeit, die ausschließlich der persönlichen Erinnerung und der Unterrichtung von Freunden diente«, wohl eine literarische Übung, die nur für einen humanistisch interessierten Leserkreis in Santoninos Wohnort Udine bestimmt war. Jedenfalls hat Santonino seine »Reisetagebücher« für zeitgenössische Leser geschrieben, nicht für uns. Wir stellen Fragen, deren Beantwortung sein Werk nie beabsichtigt hat. Unsere Interessenslage unterscheidet sich beträchtlich von jener des Autors sowie von jener seines damaligen Leserpublikums, und da wir keine unmittelbaren Adressaten der »Reisetagebücher«, keine Zeitgenossen und keine »participants of history« sind, haben wir auch nicht deren Hintergrundwissen. Wir sind bloß glückliche »Nachnutzer«. Weil wir es aber mit einer ganz singulären Überlieferung zu tun haben, wird die Rechenschaft über deren Relevanz und Repräsentativität zu einer 2 0 2 H. HUNDSBICHLER: PAVEL SANTONINO V SLOVENIJI (1486 IN 1487) Gewissensfrage. Und gerade weil inzwischen ein halbes Jahrtausend vergangen ist, gerade weil Santonino aus einer völlig anderen Zeit berichtet, gerade weil er nicht unsere Intentionen vertreten haben kann, sind wir zu besonderen Anstrengungen verpflichtet, seinen Text auch mit entsprechend »anderen« Augen zu lesen. Aber weil wir nicht frei von subjektiven Interessen in die Geschichte blicken, bedarf es neben der Quellenkritik auch der permanenten Selbstkritik, um unsere Subjektivität zu minimieren. Erst dann können wir genau genommen eine Überlieferung als Quelle bezeichnen. Zu leicht kann der Fall eintreten, daß wir »interessant«, »singular«, »lebensnah«, »fesselnd« oder »amüsant« erscheinende Nachrichten nach modernen Kategorien und individuellen Vorstellungen messen und/oder als allgemeingültige Schilderungen auffassen und/oder gar nur als vermeintliche Kuriosa konsumieren. Bezüglich des Quellenwertes ist zwischen Quantität und Qualität zu unterscheiden. Santoninos Materialfülle hat nicht jene homogene Dichte, die für ein repräsentatives Bild Voraussetzung wäre: Beispielsweise sagt Santonino nur sehr wenig über Kleidung, und nur weil dieses Wenige aus Slowenien stammt, kann man es hier nicht übergehen. Andererseits beschreibt Santonino auf den beiden ersten Reisen (1485 und 1486) an 82 Reisetagen zusammen 13 Speisenfolgen in extenso, während auf den 32 Reisetagen der dritten (= rein »slowenischen«) Reise nur noch eine einzige Speisenfolge in vergleichbarer Weise beschrieben ist. Nur als undifferenzierte Summe »unter dem Strich« ist es daher gerechtfertigt, die »Reisetagebücher« in der Wissenschaft und in der Öffentlichkeit mit einzigartiger und reichhaltiger Materialfülle zu assoziieren. Aber niemand sollte erwarten, daß allein auf dieser Basis etwa eine kompetente Geschichte der materiellen Kultur oder gar ein Abriß des Alltagslebens geschrieben werden könnte: Zwar können und müssen und werden Fachleute unterschiedlichster Richtungen immer wieder auf diese Quelle zurückgreifen (und entsprechend oft wird sie zitiert), aber sogar die ergiebigsten Sachgebiete liefern für ihren Sektor letztlich nur Bausteine, und manche einschlägigen Details oder wissenswerten Desiderata kommen darin überhaupt nicht zur Sprache. »Santonino« ist also viel, er allein aber lange nicht alles. Umso weniger dürfen uns die verständlichen Sympathien für »unseren« Santonino dazu verleiten, seine »Reisetagebücher« unbewußt durch eine lokalpatriotische, ethnozentrische oder auch disziplinspezifische Brille zu betrachten und zu bewerten. Wie jeder Autor konnte ferner auch Santonino letztlich nur eine subjektive, teilweise sicherlich sogar unbewußte Auswahl von Mitteilungen niederschreiben, und wie jeder Autor eines historischen Reiseberichts liefert Santonino nicht »Beschreibung« und »Information« im heutigen, dokumentarischen Sinne, sondern Sachinhalt und Realität können erst nach geeigneter Interpretation zutage treten: Das ist die Art von »Realität«, die uns sein Bericht bieten kann - und wir haben guten Grund, dieses Wort unter Anführungszeichen zu setzen. Und wie schon angedeutet - ein solcher Bericht erschließt nicht einfach ein Stück materielle Kultur, sondern wenn man die Frage anders stellt, verrät die Art der Berichterstattung auch etwas über die Mentalität, den Charakter und die Persönlichkeit des Autors und seinen Umgang mit der Realität. Ein möglichst realistisches Urteil können wir also nicht mit neugieriger Begeisterung oder mit ungefilterter Gutgläubigkeit gewinnen, sondern nur mit einfühlender Anteilnahme aus kritischer Distanz. Einige Ansatzpunkte hierfür möchte der vorliegende Beitrag vor Augen führen. GORIŠKI LETNIK - ZBORNIK GORIŠKEGA MUZEJA Goriški muzej (Nova Gorica) je začel leta 1974 izdajati svojo redno letno publikacijo z naslovom »Goriški letnik«. Zbornik prinaša znanstvene in poljudno-znanstvene pri­ spevke predvsem s področja arheologije, etnologije, zgodovine, zgodovine umetnosti, literarne zgodovine; prispevki so vezani prvenstveno na prostor severne Primorske ter sosednje Furlanije. Tako sodelujejo v zborniku tudi tuji pisci z obmejnih področij. »Goriški letnik« želi biti tudi revija, ki naj ustvari dialog na znanstveni ravni ob naši zahodni meji. K temu naj poleg objav znanstvenih člankov pripomorejo tudi ocene in poročila o različnih periodičnih publikacijah, ki izhajajo v deželi Furlaniji-Julijski krajini. »Goriški letnik« lahko naročite pri Goriškem muzeju, Grajska 1, SI- 5001 Nova Gorica. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 2 (103) • 203-221 203 Jože M l i n a r i c Celjan Martin Duelacher, župnik v Leskovcu pri Krškem in v Celju ter opat cistercijanskega samostana Rein pri Gradcu (1549-1559) Martin Duelacher sodi vsekakor k izredno zanimivim osebnostim 16. stoletja, ki so luč sveta zagledale v Celju. Prištevamo ga k tistim cerkvenim gospodom, ki so jim dobre zveze z vplivnimi svetnimi veljaki in z visokimi cerkvenimi dostojanstveniki pripomogle do izdatnih beneficijev, do višjih služb v Cerkvi in do napredovanja na tedanji družbeni lestvici. Martin je mogel še v času pred Tridentinskim cerkvenim koncilom (1545-1563), ki je omejeval združevanje več beneficijev v rokah enega človeka, uživati več donosnih cerkvenih služb hkrati. Kot župniku v Leskovcu pri Krškem ter župniku in beneficiatu v Celju mu je uspelo pridobiti si pomemben položaj v cistercijanski opatiji Rein pri Gradcu. Zadnjih deset let življenja je bil Martin opat tega znamenitega samostana, matice naše stiske opatije. Dosegel je tudi čast naslovnega škofa in bil kratek čas celo škof v Dunajskem Novem mestu. Vse življenje je ostal povezan z rojstnim krajem in še z nekaterimi drugimi kraji na Štajerskem, kot opatu v Reinu pa mu je bila naložena skrb za njegovo posest na Dolenjskem in za stiski samostan. Martin je bil iz ugledne in vplivne ter po vsej verjetnosti premožne meščanske družine Duelacherjev, Tuelacherjev, Delacherjev ali Dolaherjev. Iz leta 1485 je znan Viljem Delaher, tedaj sod­ nik v Laškem. V letu 1489 je v Celju pobiral davke, pa mu je tedaj cesar Friderik Ш. naročil, naj Celjanom odpiše osemdeset funtov denarjev, ki naj bi jih plačali od svojih trgovskih poslov. Cesar je namreč želel, naj bi meščani utrdili svoje mesto in se takó zavarovali v onih nevarnih vojskinih časih.1 Proti koncu 15. stoletja in na začetku naslednjega srečamo v Celju mestnega sodnika z imenom Martin Duelacher, ki je to pomembno službo opravljal v dveh časovnih obdobjih: 1487-1489 in 1497-1502. V letu 1500 je Martin postal oskrbnik celjskega deželnoknežjega urada in je bil to še v letu 1506. Pred letom 1510 je bil mitničar v Celju.2 19. junija 1510 najdemo Duelacherja še med živimi, 25. oktobra istega leta pa je bil po vsej verjetnosti že pokojni.3 V drugi polovici 16. stoletja se Duelacherji (Tuelacher) omenjajo tudi v Krškem: 1558 je postal Boštjan Tuelacher krški meščan, v letih 1570 in 1575 pa se omenja Jurij, meščan Krškega in hasnovalec nekega domca v kraju.4 Prepričani smo, da se je kateri izmed članov te družine preselil v Krško iz Celja, saj vemo, daje duhovnik Martin Duelacher v letu 1535 dobil župnijo v bližnjem Leskovcu. Omenimo naj tudi, da se okoli leta 1505 omenja mariborski meščan Mihael Dolacher, daje bila v letu 1546 opatinja klaris v Škofji Loki Marta Duelacher in da J. V. Valvasor omenja nekega Nikolaja Durlacherja, ljubljanskega mestnega sodnika v letu 1588.5 1 1485, marec 20. (orig. perg. listine št. 8019 v Štajerskem deželnem arhivu - Gradec). I. Orožen, Cele. V Celi 1854, str. 117: 1489, marec 1., Innsbruck. 2 I. Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant III. Cilli 1880, str. 283. 1500, oktober 7. Mittheilungen des historischen Vereines für Steiermark (=MHVSt) XII (1863), št. 1084, str. 234. 1506, december 29., Celje: J. Mlinaric, Gradivo za zgodovino Maribora XIII. Maribor 1987, št. 15. Prim. 1506, september 14., Celje: MHVSt XIV (1865), št. 1478, str. 201. 1510, februar 21., Augsburg: MHVSt XII (1863), št. 1196, str. 246. 3 1510, junij 19., Celje: MHVSt XII (1863), št. 1210, str. 247. 1510, oktober 25., Villingen: MHVSt XII (1863), št. 1215, str. 248. Duelacherji se omenjajo v Celju tudi še kasneje: Mestna župnija Sv. Daniela v Celju, krstni knjigi: I. 1651-1667, str. 52, 77, 92, 106 in II. 1677-1723, str. 30 (Škofijski arhiv Maribor). 4 Collectanea, fase. 11, Krško, mestna knjiga, Arhiv Republike Slovenije Ljubljana (ARS) in 1/46-81-G VIII-4, ARS. 5 J. Mlinaric, Gradivo za zgodovino Maribora XVII. Maribor 1991, str. 252. 1546, april 6., Škofja Loka: E. Umek, Erbergi in Dolski arhiv 1. del. Ljubljana 1991, str. 53. J. V. Valvasor, Die Ehre... XI, str. 702. 204 J. MLINARIC: CELJAN MARTIN DUELACHER Martin Duelacher, kasnejši reinski opat (1549-1559), je bil ali sin ali pa vnuk omenjenega celjskega mestnega sodnika Martina. Hvalnica opatu navaja, da je ta prejel svoje ime po očetu. Znano je, da je prvi sin ponavadi dobil ime po očetu. Ker Martin še v letu 1558. navaja, da ima dve mladoletni sestri (ali polsestri), bi mestni sodnik Martin mogel biti prej njegov ded kakor pa oče.6 Podatek, daje bil Martin posvečen v duhovnika leta 1525, pa kaže, daje bil rojen okoli leta 1500.7 Osnovno izobrazbo je Martin po vsej verjetnosti prejel v rodnem mestu, premožnost v družini pa mu je vsekakor omogočila študije nekje na tujem. Daje Martin prišel daleč po svetu, priča podatek, daje bil posvečen v duhovnika v Budimu na Ogrskem: torej na kraju in v času pred odločujočo bitko pri Mohacsu (1526), koje padel zadnji češki in ogrsko-hrvatski kralj Ludovik IL, katerega dediščino so po pogodbi nasledili Habsburžani, ki so morali prevzeti skrb za protiturško obrambo. V duhovnika je Martina posvetil Peter, naslovni škof kraja Mocisso v Kapadociji v Mali Aziji.8 Postal je duhovnik oglejske škofije ter je nekako deset let po posvetitvi prejel župnijo Matere božje v Leskovcu pri Krškem, nekaj let za tem pa še župnijo in beneficij v rodnem Celju. Martin omenja v svoji oporoki iz leta 1558 svoje najbližje sorodstvo: brata Danijela ter sestre Ano, poročeno z Lovrencom Soršičem, ter mladoletni sestri: Nežo, zaročeno z Aleksijem Spannerjem, ki je tedaj opravljal službo njegovega tajnika, in Marto. Navaja pa tudi svaka Valentina Loskofskega, ki se skupaj s svojo ženo Ano omenja v nekem dokumentu iz leta 1556. Ker se Ana v oporoki iz 1558 ne omenja več, je morala tedaj biti že pokojna, saj bi bilo nenavadno, da bi je Martin v pogledu dediščine ne upošteval. V nekem dokumentu iz 1556 pa se navaja še ena izmed Martinovih sester z imenom Ana, iz česar moremo sklepati, da je žena Loskofskega bila Martinova sestra oziroma polsestra.9 K družini je sodil tudi Ivan Diiellacher, ki se je v letu 1558 poročil z Nežo, s hčerjo pokojnega Ahaca pl. Liechtensteina, gospoda gradu in gospoščine Murau na avstrijskem Štajerskem, deželnega komornika na Štajerskem in deželnega maršala na Koroškem, z vdovo Krištofa pl. Trautmannsdorfa. V ženitnem pismu se omenja tudi Vincenc Senftenperger, Ivanov svak in Martinov bratranec.10 Posamezni člani družine Duelacherjev so se torej povzpeli visoko na družbeni lestvici in se poročali v ugledne in premožne družine, k čemur jim je pomagal s svojim ugledom in z zvezami tudi Martin. Martin Duelacher si je prizadeval za pridobitev bogate in ugledne župnije v Leskovcu pri Krškem, ene izmed redkih dolenjskih dušnopastirskih postojank, ki ni bila pridružena (inkorporirana) stiškemu ali kostanjeviškemu samostanu ali pa v letu 1493. ustanovljeni novomeški prostiji. Leskovška župnija je bila »cesarska župnija«: deželni knez je imel nad njo patronatske pravice in s tem tudi pravico predlagati krajevnemu ordinariju, oglejskemu patriarhu, kandidata za župnika. Takó je v letu 1534 deželni knez in kralj Ferdinand I. predlagal oglejskemu patriarhu Marku Grimaniju (1529-1544) za mesto župnika Martina, ki ga je v naslednjem letu v imenu patriarha potrdil in umestil Danijel de Rubeis, škof v kraju Caorle (1513-1538), poznan kot posvečevalec cerkva in kapel na Slovenskem v letu 1523." Ker je glede na našo vednost imel 6 Orig. perg. listina 1558, julij 1., Gradec: XIV/15 in prepis v A. Lehr, Collectaneum Runense antiquitatum III, str. 773 (rokopis, delo reinskega profesa, arhivarja in kronista Alana Lehra 1727-1775 v arhivu samostana Rein (=AR). »Martinus Duellacher Carniolus (!) Tricesimus secundus Abbas Runensis. Canonice institutus a mundo Condito 5509, post Christi 1549 (Collectaneum Runense antiquitatum III, str. 410). Prim. Poetae Encomium - Hvalnica opatu Martinu Duelacherju (III, str. 410-411): po vsej verjetnosti delo patra Alana Lehra. 7 Collectaneum Runense antiquitatum III, str. 409 in 411. 8 »Petras Episcopus Mociensis dat Domino Martino Duelacher suam informacionem eum a se Budae in Vngaria in sacerdotem ordinatum fuisse, Anno 1525.« (Iz Repertorija B, fol. 375 in 376, nekoč v AR, danes izgubljen). Mocissus (Mocisso) v Kapadociji (Annuario ponitificio per l'anno 1963. Città del Vaticano 1963, str. 622). 9 Orig. perg. listina 1558, julij 1., Gradec: XIV/15 in prepis v Collectaneum Runense antiquitatum III, str. 773-774. 1556: Lade VII, AR. V dokumentih se sicer omenjajo tri sestre opata Martina, le neimenovani navaja v pismu z dne 4. julija 1566, da naj bi pokojni opat imel tri hčere, ki naj bi jim zagotovil premoženje. Nekatere okoliščine kažejo, da bi to moglo biti res (ibidem, str. 1109-1110). 1 0 Orig. perg. listina 1558, februar 16., Gradec: Državni arhiv Trebon, podružnica Cesky Krumlov (mikrofilm 2/1/d/l, Štajerski deželni arhiv Gradec). Običajno: Valentin Loskhoffskhy (1558, julij 1., Gradec: Collectaneum Runense antiquitatum III, str. 776) in Vinzenz Sennfftenberger ali Sennfftenperger (1558, februar 16., Gradec: ibidem, str. 757; 1558: ibidem, str. 789). ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 2 (103) 205 Martin tedaj le omenjeni beneficij, smemo domnevati, daje prva leta uprave te župnije tudi živel v Leskovcu, medtem ko je kasneje, po pridobitvi novih beneficijev, imel na župniji plačane vikarje. Martin se omenja kot leskovški župnik 1538, po prevzemu opatovske službe v Reinu (1549) pa je moral svetno in cerkveno oblast prositi, da bi smel imeti župnijo tudi kot predstojnik samostana.12 Po letu 1540 sije Martin prizadeval za pridobitev še ene župnije, namreč sv. Danijela v Celju, v čemer je tudi uspel. S prošnjo seje obrnil na kralja Ferdinanda I. in taje v letu 1543 prosil oglejskega patriarha Marka Grimanija, naj Martinu podeli župnijo in ga ukaže umestiti nanjo.13 Vemo, da je Martin imel v letu 1544 poleg obeh župnij, v Leskovcu in Celju, tudi še beneficij Žalostne Matere božje pri cerkvi sv. Danijela v rodnem kraju.14 Omenjeni beneficij s sedežem v kapeli Žalostne Matere božje pri župnijski cerkvi je bil ustanova gospodov Celjskih in obdarjen s precejšnjimi dohodki. Vsakokratni bénéficiât je namreč imel pravico do žitne in druge desetine pri Teharjah ter do gornine v okolici Šmartnega ob Paki in Polzele.15 Po letu 1540 se je Martinova življenjska pot pričela naglo vzpenjati in njegova služba v opatiji Rein mu je po nekaj letih pripravila pot do tamkajšnje prelature in celo do škofovskega posvećenja. Za točen čas Martinovega prihoda v Rein ne vemo. Že omenjena Hvalnica na opata Martina pravi, daje bil že deset let v samostanu, ko je postal škof v Dunajskem Novem mestu, iz česar sledi, da je prišel v Rein v letih 1543-1544.16 V Rein so Martina kot svetnega duhovnika pripeljale posebne okoliščine. Od konca leta 1533 je imel bogato in ugledno cistercijansko opatijo kot koadjutor opata Ludovik Ungnad, sin Ivana Ungnada, glavnega predstavnika protestantskega plemstva na Štajerskem in vplivnega moža na dvoru kralja Ferdinanda I. Od pomladi 1534 pa je Ludovik imel Rein kot komendatarni opat in s tem pravico do samostanskih dohodkov. Ludovik je bil tedaj še mladoleten, zato je opatijo v njegovem imenu vodil oče Ivan, ki je tudi obljubil, da bo sin ob polnoletnosti oblekel redovno obleko, česar pa ta ni nikoli storil. Takó je tudi reinsko opatijo kot mnoge druge zadelo zlo, ki je takó zelo škodovalo redovnemu in gospodarskemu življenju redovnih postojank. Komendatarni opatje so skušali iz ustanov izvleči kar največ koristi, zanemarjali gospodarstvo in na njihov račun delali dolgove. Spričo takih okoliščin je tudi redovno življenje skorajda zamrlo, število menihov seje manjšalo, novih poklicev ni bilo, takó daje tudi Rein premogel v tem času le še peščico redovnikov. Ker komendatarni opat, laik, ni mogel izvrševati duhovne oblasti, je redovno vodstvo za Rein imenovalo opata Heiligenkreuza. Neposredno duhovno vodstvo je v času komendature imel prior ali pa je za bogoslužje skrbel najeti svetni duhovnik, zlasti ob pomanjkanju redovnikov. Za reinsko opatijo vemo, daje leta 1545 imela šest menihov, ob koncu komendature (1549) pa je bil le še eden.17 Kakšno vlogo je Ungnad namenil Martinu Duelacherju? Glede na omejeno število redovnikov mu je bila vsekakor poverjena skrb za gospodarsko življenje: vodil je gospodarstvo, nadziral dohodke in izdatke ter v gmotnem ozira skrbel za konvent. Ko so si stiski menihi po smrti svojega predstojnika, opata 11 »Ferdinandus Rom. Rex praesentat D. Martinum Duelacher Patriarchae Venetiis pro parrochia Haselpach, ut eundem ibidem confirmet. Anno 1534.« »Anno sequenti 1535. a Daniele de Rubeis Episcopo de Capinlemus!, ut parrochus in Haselpach confirmatur.« (Collectaneum Runense antiquitatum III, str. 411). B. Cornagli, Posvečevanje in potrditev kapel v Sloveniji 1. 1523. GMDS XVII (1936), str. 144-147. Prim. J. Mlinaric, Stiska opatija 1136-1784. Novo mesto 1995, str. 327-328. 1 2 J. V. Valvasor VIII, str. 742: 1538. Pred Martinom pozna kot prvega župnika Andreja Diiringa, za Martinom pa Polidorja de Montagnano. Prim. M. Benedik, Krško in okolica v cerkvenoupravnem pogledu. Krško skozi čas. Zbornik ob 500-letnici mesta. Krško 1977, str. 159. 1 3 »Item Martinus a Ferdinando Rom. Rege praesentatur Patriarchae Venetiis, ut eum ad paraeciam S. Danielis in Civitate Cilleiensi installare et confirmare veut. Anno 1543. » (Collectaneum III, str. 411). 1 4 I. Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant IH. Culi 1880, str. 263: »Mein Martinus Duelacher pharrer zu Cilli guld und iärliches einkhomen« (ibidem, str. 283). I. Orožen, Zgodovina Celja in okolice I. Celje 1971, str. 611. 15 I. Orožen, Das Bisthum... III, str. 221 in 263. 1 6 Collectaneum Runense antiquitatum III, str. 410-411. Prim, dokument 1535, oktober 23., (Ebrach): »Regesta Runae intermonastica conscripsit p. Martinus Wild, professus Runensis MCMLXXVII« (regesti 1129-1756, tipkopis v AR, št. 1089). " J. Mlinaric, Kostanjeviška opatija 1234-1786. Kostanjevica na Krki 1987, str. 249. P.M. Wild, Die Äbte von Rein. Stift Rein 1129-1979. 850 Jahre Kultur und Glaube. Festschrift zum Jubiläum. Rein 1979, str. 55-56. 206 J. MLINARIC: CELJAN MARTIN DUELACHER -rs/ k- д\ ti ; t, * - * ? ! Ч ."„',« ?,î4f (лн He t j A ^ n C» T,. 1 '.- n ' . f : КНм iP'.AlJT.U). - • .. .. i Nt I*« №С|_шК!ЧЧ,'Ш< 'H Podoba opata Martina Duelacherja (1549-1559), križni hodnik v opatiji Rein Foto: Donner, Gratwein ZGODOVINSKI ČASOPIS « SO « 1996 » 2 (103) 207 Janeza Cerarja (1533/34-1549), za opata izbrali kostanj evi škega predstojnika Wolfganga Neffa (1540-1549), je Ivan Ungnad v imenu svojega sina Ludovika pri stiskih menihih protestiral, ker je do volitev prišlo brez vednosti njegovega sina oziroma Reina. Končno je Ungnad stiškim menihom naročil, naj se glede volitev sporazumejo z duhovnikom Martinom Duelacherjem.18 Zadnje kaže na velika pooblastila, ki jih je Martin imel v Reinu v času Ungnadov. V letu 1549 so bili Ludoviku dnevi njegove komendature šteti. Deželni knez in kralj Ferdinand I. je namreč vedno bolj posegal v življenje po samostanih, saj si je prizadeval, da bi se v času vedno bolj zmagovitega pohoda protestantizma v habsburških deželah versko in cerkveno življenje ter redovno življenje, ki je na nekaterih postojankah povsem propadlo, izboljšalo. Deželni knez pa je potreboval za protiturško obrambo vedno več sredstev, ki jih je dobil tudi iz samostanskih blagajn. Zato mu je bilo veliko do tega, da bi na redovnih postojankah vladale zdrave gospodarske razmere. Ferdinandu niso bile všeč razmere, kakršne so tedaj bile v Reinu, sicer pa tudi Ludovik Ungnad ni izpolnil obljube, da bo ob polnoletnosti oblekel redovno obleko. Končno se je moral Ludovik na posredovanje in ukaz deželnega kneza 5. maja 1549 Reinu odpovedati.19 Reinski samostan je zdaj potreboval rednega predstojnika, ki bi poskrbel za nove člane, uredil redovno življenje in postavil na noge gospodarstvo. Vemo, da v tem času konventa skorajda ni bilo, samostan je bil po krivdi Ungnadov zadolžen, mnoge posesti zastavljene. Svetna in redovna oblast sta uvideli, daje Martin Duelacher najboljši poznavalec razmer v samostanu, in sta menili, da bi bil pač najbolj primeren za njegovega predstojnika. Vsekakor pa so pri tem odigrali svojo vlogo tudi Ungnadi, ki so si od tega obetali gmotne koristi. Kdaj je Martin postal redovnik, ne vemo. Zanimivo je, da omenja Ivan Ungnad v pismu stiškim menihom marca meseca 1549 Martina kot duhovnika in ne govori o redovniku, kar bi kazalo na to, da Martin tedaj še ni naredil redovnih zaobljub.20 V skladu z redovnimi pravili bi moral Martin pred zaobljubami opravljati noviciat, za kar pa je spričo okoliščin po vsej verjetnosti dobil spregled. Iz dokumentov je razvidno, da Martin po izvolitvi za opata 29. julija 1549 od opata matičnega samostana Ebracha v Frankoniji ni prejel takoj potrditve. Rečeno je, da se je pri volitvah »dogodilo veliko nepravilnosti« in da je opat Ebracha Martina potrdil za predstojnika Reina »na osnovi spregleda«.21 Martin je ob izvolitvi za opata imel beneficije, katerih dohodke pa poslej kot menih in predstojnik samostana ne bi smel več uživati. Beneficiji in njihovi dohodki so v pravnem oziru morali preiti na samostan. Martin se je takoj po izvolitvi obrnil glede leskovške župnije na svetno in cerkveno oblast in že v letu 1549 je Martin po lastni izpovedi župnijo prejel »v dosmrtno hasnovanje«, nekateri viri pa govorijo, da je župnija bila reinskemu samostanu inkorporirana.22 Martinu oziroma Reinu sta župnijo potrdila leta 1549 papeški legat in škof Prosper ter deželni knez in kralj Ferdinand I. Celjsko župnijo je Martin imel v letu 1544.23 Zanimivo je, da so štajerski deželni stanovi imenje in dohodke te župnije v letu 1552 zasegli in jih »za letni činž« izročili opatu.24 Vemo, daje dežela imetnikom posesti, ki niso poravnali deželnih davkov, te zasegla in jih dala interesentom, ki so se zavezali v redu plačevati deželne davke. Iz zgornjega sledi, da Martin 1 8 Dokument z dne 6. marca 1549, Rein: Sam. A II, fase. 29, ARS. 19 Dokument z dne po 28. juliju 1549: Regesta Runae intermonastica, št. 1089. Prim. J. Mlinaric, Kostanjeviška opatija..., str. 249. 2 0 Dokument z dne 6. marca 1549, Rein: Sam. A II, fase. 29, ARS. 2 1 Opat Jernej Grudenegg v pismu opatu v Ebrachu Janezu dne 29. julija 1561 pravi takole: »Is (se. Martinus) domimi rerum potitus, habitumque ordinis indutus, collapsam domum aedificii restauravi!...« (Collectaneum Runense antiquitatum III, str. 830). A. Lehr navaja, daje bil Martin izvoljen za opata 29. julija 1549 (Collectaneum Runense antiquitatum) in B lat. 10. 28. julija: Stift Rein 1129-1979..., str. 55: izvoljen 28. julija, »...die confirmation auf ein dispensation geschehen seye, weillen vili unförmliches in der election gehandlt worden...« (Pismo z dne 4. novembra 1561, Rein: Collectaneum Runense antiquitatum III, str. 846). 2 2 Dokument z dne 3. decembra 1554, Rein (Collectaneum Runense antiquitatum III, str. 624-628). 2 3 »Iterum Martinus obtinet ab Episcopo Prospero Legato Sedis Apostolicae incorporationem super paraecia Gurgfeld, ut ista cum omni Jurisdictione ad Monasterium Runense pertineat. Anno 1549.« (Collectaneum Runense antiquitatum III, str. 411). Glej str. 205. 2 4 I. Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant HI. Cilli 1880, str. 284. 208 J. MLINARIC: CELJAN MARTIN DUELACHER Grb opata Martina Duelacherja, detajl podobe v križnem hodniku samostana Rein Foto: Donner, Gratwein v letu 1552 ni bil več gospod celjske župnije in da potemtakem ni bil on krivec za davčne zaostanke. Dohodke celjske nadarbine je Martin užival vse do leta 1557, ko je deželo prosil, naj imenje v višini trinajstih funtov v imenjski knjigi prepiše na sorodnika Danijela in Ivana Duelacherja.25 Znano je, da so se Ungnadi tudi po letu 1549, ko je opatijo prevzel Martin, vmešavali v zadeve Reina. Prihajalo je do trenj in sporov med samostanom in Ungnadi, ki so od opata terjali poravnavo stroškov, ki naj bi jih ti imeli v času komendature.26 Vemo tudi, da je bil opat Martin pod močnim vplivom Ungnadov in da je Ivan v letu 1550 opatu obljubil, da mu bo priskrbel škofovsko stolico v Dunajskem Novem mestu proti zagotovilu, da eden izmed njegovih sinov dobi dohodke reinske opatije.27 Leta 1553 je kralj Ferdinand Martina predlagal za škofa v Dunajskem Novem mestu, kar pa je bil le nekaj mesecev. Redovni kronisti trdijo, da se je Martin škofovski službi odpovedal »zaradi svojih različnih bolezni« (propter varias suas aegritudines), kar pa ni verjetno, ampak je bil k temu prisiljen.28 Ferdinand je namreč ugotovil mahinacije, ki so se glede 2 5 1557, februar 13.: ibidem, str. 284. Martin navaja nadarbino kot svojo še v testamentu z dne 1. julija 1558 (Collectaneum Runense antiquitatum III, str. 773-776) . 2 6 Prim. J. Mlinaric, Kostanjeviška opatija..., str. 249. 27 Stift Rein 1129-1979..., str. 55-56. 2 8 Stift Rein 1129-1979..., str. 55. A. Lehr trdi, da se je Martin škofiji v Dunajskem Novem mestu odpovedal po petih mesecih (Collectaneum Runense antiquitatum III, str. 410). O resignaciji po treh mesecih: besedilo na sliki opata ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 2 (103) 209 \ S T J t n i » X * » т ) amfilLs'llMЛфашаш Ла&$т ЛЈкилРкх êmm&^%m£J2â -At-, W •**t,l u. ^ f H ''lA-t»'«^»«^^^ w-rttóteA*»««^''-1.'' •t3*''* 'i?;,*' « T '~ЛТ / " \ %u< y*> * r .,/.-. ,л~£. Kralj Ferdinand I. predlaga opata Martina Duelacherja za škofa v Dunajskem Novem mestu (orig. perg. listina z dne 6. maja 1553, Šopronj: A XIV/5, Arhiv samostana Rein) Foto: N. Müller, Gradec te službe spiele med Martinom in Ungnadi, in je pisno pogodbo, sklenjeno med njimi 1550, razglasil za nično. Ferdinand, ki si je prizadeval za ureditev razmer v Reinu, k čemur je on sam pred leti odločilno pripomogel, je zdaj hotel preprečiti novo katastrofo. Martin Duelacher je že pred imenovanjem za škofa v Dunajskem Novem mestu nosil naslov naslovnega škofa. Večina virov navaja, daje bil imenovan za naslovnega škofa Gallipolija v letu 1551.29 A. Lehr pa trdi, da seje to zgodilo pod papežem Pavlom Ш., potemtakem v letih 1534-1549.30 Že omenjeno pismo Ivana Ungnada stiškim menihom iz marca meseca 1549 jasno priča, da Martin tedaj še ni nosil titule naslovnega škofa.31 Redovni kronisti nadalje navajajo, naj bi kardinal Krištof Martina Duelacherja imenoval za briksenškega pomožnega škofa (suffraganeus Brixinensis) in da si ga je za koadjutorja ali pomožnega škofa želel ali si ga celò že privzel ljubljanski škof Urban Textor (1543-1558).32 Omenimo naj tudi, daje kralj Ferdinand imenoval Martina v letu 1555 za svojega svetnika in hišnega kaplana, da ga je torej okitil z velikim priznanjem in odličjem. Kralj v dokumentu o imenovanju navaja, da so mu »verodostojni možje« poročali o njegovih duševnih kvalitetah, pri Martina v križnem hodniku reinskega samostana, enako: G. Schmutz, Historisch Topographisches Lexicon von Steyermark III, Gratz 1822, str. 342. 29 Stift Rein 1129-1979..., str. 55. 3 0 »Et ab eodem Paulo papa (sc. III. ) propter devotionem et honestam vitam suam Episcopus Calipoliensis intitulatus est. » (Collectanemu Runense antiquitatum III, str. 410). G. Schmutz (str. 342) pa pravi, daje dobil ta naslov od papeža Pavla IV. (1555-1559). 31 Dokument z dne 6. marca 1549, Rein (Sam. A II, fase. 29, AR). 32 Collectaneum Runense antiquitatum III, str. 410. G. Schmutz (str. 342): »Cardinal Christoph ernannte ihn zum Suffraganum von Brixen, und Urban Bischof von Laybach eilte, Martin zu seinen Coadjutor zu machen.« Besedilo je v objavi prepisal tudi I. Orožen (Das Bisthum..., str. 284). »A. Christophero S. R. E. Card, suffraganeus Prixinensis, ab Urbano episcopo Labacensi coadjutor insignitur.« (Besedilo na sliki Martina v križnem hodniku reinskega samostana). 210 J. MLINARIC: CELJAN MARTIN DUELACHER čemer navaja njegovo »vrlost, preudarnost, poštenost in dobre značajske kvalitete«. Tudi pohvali Martinovo skrb za sobrate, ki da jih spodbuja k pravemu redovnemu življenju in za redno opravljanje bogoslužja, da pa si tudi prizadeva za katoliško vero.33 Martinu Duelacherju ob nastopu opatovske službe ni bilo postlano z rožicami. Gospodarske razmere so bile vse kaj drugega kot ugodne, redovnega življenja takorekoč ni bilo, saj tudi ni bilo redovnikov. Medtem koje reinska opatija v letu 1451 premogla še oseminštirideset konventualov, jih je 1528 premogla še osem in 1545 jih je v samostanu bilo le še šest.34 Martin in njegov naslednik Jernej Grudenegg (1559-1577) sta si prizadevala za pridobitev novincev, kar jima je tudi uspelo. V letu 1556 naj bi konvent štel že trinajst in kmalu celo štiriindvajset menihov.35 Takó je kmalu po 1550 Martin poslal v samostan Presvete Trojice v Dunajskem Novem mestu dva svoja meniha, ker so trije zapustili svoj konvent.36 Pridobil si je tudi vrsto sposobnih redovnikov, saj jih je v času njegove opatovske službe kar pet prevzelo vodstvo v drugih cistercijanskih samostanih.37 Martin je po Ungnadih prevzel precej dolgov, ki jih je po lastnem zatrjevanju poravnal deloma iz lastnega žepa. Na samostan je pritiskala dežela z zahtevo po davkih, saj je denar nujno potrebovala za protiturško obrambo, za iste potrebe pa je opatu nalagal »posojila« tudi deželni knez. Duelacher je imel sitnosti tudi zaradi leskovške župnije, saj gaje njegov vikar tožil celo pri deželnem knezu. Težave pa so nastajale tudi v zvezi z Reinu podrejenimi opatijami. Vsakokratni reinski opat je namreč imel pravico vizitirati jih, predsedovati volitvam novih predstojnikov in bdeti nad redovnim in gospodarskim življenjem teh ustanov. Vse do 1535 so opatije: Lilienfeld v Nižji Avstriji, Vetrinj (Viktring) na Koroškem, Stična, Topusko ob Glini na Hrvatskem, Monošter (Szentgotthârd) in samostan Presvete Trojice v Dunajskem Novem mestu priznavale paterniteto Reina. V času komendatarnega opata pa je vrhovno redovno vodstvo odredilo, naj ima opat Heiligenkreuza pri Dunaju duhovno jurisdikcijo nad reinskim samostanom, za Reinu podrejene opatije pa so prevzeli skrb drugi samostani. Po odpravi komendature leta 1549 pa omenjeni samostani niso hoteli priznati reinskemu opatu njegovih pravic, a tudi opat Heiligenkreuza si je še naprej lastil pravice nad Reinom, poverjene mu le za čas, ko v Reinu ni bilo rednega opata.38 Martin Duelacher se je moral spoprijeti s prevzetimi dolgovi ter zadostiti zahtevam dežele in deželnega kneza. Takó je v letu 1556 Ferdinand I. prelatom na Štajerskem naložil plačilo vsote 50.000 goldinarjev t. i. posojila, ki jih je obljubil vrniti samostanom v letu dni. Od te vsote naj bi Rein plačal 5000 goldinarjev. Kasneje se je Martin moral še zavezati, da bo plačal tudi za žički samostan, in sicer 2440 goldinarjev.39 Ker je samostanska blagajna bila prazna, je Martin bil prisiljen dajati zemljo in letne dohodke v zakup ali pa jih za enkratno večjo vsoto zastaviti. Ker je bila nevarnost, da bi dalj časa zastavljena posest prišla iz rok samostana, je po zgledu predstojnikov drugih samostanov najemal kredite in v ta namen zastavljal druge posesti. Samostan se je takó v gospodarskem pogledu vrtel v začaranem krogu. Martin se je v tej denarni stiski leta 1556 obrnil s prošnjo na Ferdinanda L, naj bi od samostana ne zahteval omenjene vsote, češ daje zelo zadolžen in da je za samostan poravnal že prenekatero vsoto iz lastnega žepa. Prosil ga je nadalje, naj bi mu za nekaj časa prepustil dohodke od nekaterih župnij na Štajerskem in Kranjskem, in to v Celju, Laškem, Konjicah, Krškem, Trebnjem, Kamniku, Moravčah in na Dobu, na katerih je imel knez pravico patronata. Poudarja, da Ferdinand od teh župnij nima nikakih koristi, Reinu pa bi bilo veliko pomagano, saj bi opat mogel z njihovimi dohodki poravnati dolgove in si pridobiti nazaj zastavljene posesti. Dohodke omenjenih župnij naj bi deželni knez 3 3 Dokument z dne 6. novembra 1555, Dunaj (prepis v Collectaneum Runense antiquitatum III, str. 649-650). 3 4 A. Gasparitz, Ungnadi, str. 104. G. Jaritz, Die Konventualen der Zisterzen Rein, Sittich und Neuberg im Mittelalter (Örtliche Herkunft und ständische Stellung), I. Teil, Graz 1973 (tipkopis), str. 53-55. Prim. J. Mlinaric, Kostanjeviška opatija..., str. 249. M Stift Rein 1129-1979..., str. 37. 3 6 Samostan Presvete Trojice v Dunajskem Novem mestu: B XII, AR. " Stift Rein 1129-1979..., str. 56 in 57. 58 Glej str. 213. 3 9 Collectaneum Runense antiquitatum III, str. 707. Prim. J. Mlinaric, Kartuziji Žice in Jurklošter. Žička kartuzija ok. 1160-1782. Jurkloštrska kartuzija ok. 1170-1595. Maribor 1991, str. 256. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 2 (103) 211 Reinu prepustil le začasno, in to takó dolgo, da knez ne bo poravnal »posojil«, ki so mu jih morali dajati opat in njegovi predhodniki. Martin poudarja, da njegova ustanova nima inkorporirane župnije, medtem ko imajo druge opatije celo vrsto pridruženih župnij in s tem tudi dohodke.40 Martin Duelacher se je v tej denarni stiski zatekel k zastavljanju posesti in letnih dohodkov in je zastavil pet uradov: Weikersdorf pri Dunajskem Novem mestu, Habersdorf pri Hartbergu, Lichtenstern pri Maria Trostu, Edelsbach pri Eggersdorfu in Feistritz pri Ivniku (Eibiswald), kasneje pa je zastavil še samostansko posest na Dolenjskem, imenovano Temeniški urad.41 Opat si je denar povečini sposojal pri svojih sorodnikih in uradnikih: pri svaku Valentinu Loskofskem in njegovi ženi oziroma pri svoji sestri Ani, pri bratrancu Vincencu Senftenpergerju in bodočem svaku Aleksiju Spannerju, pa tudi še pri drugih, npr. pri Ivanu Khislu, gospodu gradu in gospoščine Fužine pri Ljubljani, Andreju Teuffenbachu, deželnem upravitelju na Štajerskem, Ivanu Hojsu in Gašperju Zebingerju, čigar sorodnik Ivan je v tistem času v Reinu opravljal službo oskrbnika.42 Reinsko posest na Dolenjskem, v imenjski knjigi 1546-1618 ocenjeno na 54 funtov, 6 krajcarjev in 3 denarje imenja, je opat Martin dal v zakup Ivanu Khislu že v prvem letu svoje opatovske službe.43 V letu 1554 pa sta Martin in Khisl sklenila novo pogodbo, s katero sta podaljšala zakup za nadaljnjih šest let (do 1560). Opat izrecno navaja, da je to storil, ker se je Pogled na opatijo Rein okoli 1825/35 (risba J. Kuwasseg). Foto: N. Müller, Gradec 4 0 Prošnja opata Martina z dne 30. julija 1556, Rein (Collectaneum Runense antiquitatum III, str. 709-710). 4 1 O. Pickl, Beiträge zur Wirtschaftsgeschichte der Zisterze Rein bis zum Beginn der Neuzeit: Stift Rein 1129-1979..., Str. 125. 4 2 1558: Collectaneum Runense antiquitatum III, str. 789. Prim, dokumenta: 1558, julij 1., Gradec (XIV/15 in prepis v Collectaneum Runense antiquitatum III, str. 773) in 1558, september 11., Rein (ibidem, str. 777-778). 4 3 Landbuch 1546-1618, fol. 9 (inv. št. 4, ARS). Prim. J. Mlinaric, Posest cistercijanskega samostana Rein na Dolenjskem. Kronika 35 (1987), str. 135. Prvo posest si je Rein pridobil na Dolenjskem v času opata Bernarda (1265-ok. 1281/82), kasneje seje ta večala z darovi in nakupi. (J. Mlinaric, Posest..., str. 130 si.). Omenimo naj, daje bila nekdanja reinska posest v okolici Maribora, ki si jo je samostan pridobil že v drugi polovici 13. stoletja, z dvema vinogradoma v letu 1535 skromen ostanek nekdanje posesti. (Urbar reinske posesti iz leta 1535, AR). Prim. J. Mlinaric, Posest cistercijanske opatije Rein na slovenskem Štajerskem od 1276 do okoli 1600. ČZN 24 (1988), str. 93-118. 2 1 2 J. MLINARIC: CELJAN MARTIN DUELACHER Khisl obvezal, da bo reinskim menihom v nekaterih zadevah na uslugo: zanje da bo npr. kupoval potrebščine, kot so živež in drago, kar da bo poskušal dobiti po nižji ceni, hkrati pa bo poskrbel za prevoz blaga v Rein. Opatu je tudi obljubil, da bo zakupnino poravnal za vsako leto posebej ter mu za nagrado dajal južno sadje in začimbe.44 Medtem pa se je finančna situacija samostana spremenila. Opat je namreč moral plačati deželnemu knezu za svoj samostan in za žičko kartuzijo kar 7.440 goldinarjev. Zato seje odločil, da prekliče svoj zakup Khislu in posest zastavi za 2.800 goldinarjev, a s pravico »večnega« odkupa. Prvi interesent je bil Khisl, ki mu je opat obljubil, da si bo pridobil potrebno soglasje deželnega kneza. Septembra 1557 je med Martinom in baronom Khislom prišlo do pogodbe, ki je določala, da je Khisl dolžan dogovorjeno vsoto deponirati v Gradcu, opat pa naj bi v roku dveh mesecev dal izdelati osnutek kupoprodajne pogodbe in si priskrbel ustrezno deželnoknežje soglasje. Pogodba je določala, da more posest rešiti iz zastave oziroma jo kupiti nazaj le opat in samó za svoj samostan in da gre predkupna pravica vselej le Khislu in njegovim naslednikom. Martin je baronu dovolil, da iz posesti izloči štiri do šest kmetij in si na zemlji postavi dvor (hof) ter da pozidati »ein thurn oder wonung«, za kar naj potroši štiristo funtov denarjev, ki naj bi jih Rein ob morebitni ponovni pridobitvi posesti poravnal Khislom.45 1. januarja 1558 je Khisl podpisal reverz o prejemu posesti. Naj omenimo, daje urad Temenica prišel kasneje ponovno v last opatije.46 Omenili smo že, da je opat Martin moral poleg 5000 goldinarjev, ki jih je Reinu naložil deželni knez, plačati še 2440 goldinarjev za žičko kartuzijo. Zato seje zadolžil pri Luki Szekelyju, gospodu Ormoža in Viltuša, ter mu zastavil nekaj samostanskih posesti na Štajerskem in v Avstriji. 1. julija 1556 je žički prior Herman Ursini baron Stummel (1556-1561) podpisal zadolžnico in se zavezal, da bo dolžno vsoto Martinu povrnil v letu dni. Leto je prišlo naokrog in prior Herman ni mogel plačati dolga, zato je Reinu zastavil posest, ki je sodila k žičkemu uradu Oplotnica: trideset podložnikov in še vrsto letnih dohodkov in pravic. Podložniki so bili v urbarialnih naseljih: Markečica (12 podložnikov), na Straži (4), na Keblju (4), v Malahorni (4) in pri Oplotnici (6). Rein je prejel tudi še pravico do gornine, vinske in žitne desetine v omenjenem uradu ter pravico do ribolova v Oplotnici.47 Dohodki s te posesti pa niso prišli v reinsko žitnico in klet, ampak sta si jih pridobila Lovrenc Soršič in njegova žena Ana, sestra opata Martina. Luka Szekely je vedno bolj pritiskal na opata Martina, naj mu že končno vrne dolg, ta pa tega ni mogel, in se je za pomoč obrnil na deželnega kneza. V zadevo se je vmešal tudi štajerski deželni vicedom Krištof Resch, ki je priorju Hermanu polagal na srce, naj vendar že poravna svoj dolg opatu, da bo ta mogel Szekelyju vrniti denar. Priorja je opomnil, da je nevarnost, da bi zgoraj omenjena žička posest prišla v roke barona Szekelyja, kajti zgodilo bi se lahko, da bi jo samostan za večno izgubil.48 Tudi Lovrenc Soršič je s priorjem sklenil pogodbo, po kateri je smel hasnovati dohodke omenjene posesti, in se zavezal, da bo Hermanu izplačal 2000 goldinarjev, ta pa naj bi jih poravnal opatu Martinu.49 Martin v oporoki iz 1558 navaja, da sta si omenjeno žičko posest in dohodke njegova sestra Ana in njen mož pridobila z njegovim denarjem in da zanje nista dala niti beliča!50 V začetku meseca novembra 1558 je prior Herman Soršiču in njegovi ženi Ani sporočil, da jima bo poravnal dolg v višini 2000 goldinarjev že koncem leta, češ da je zemlja žički kartuziji še kako potrebna.51 20. novembra pa opat Martin od priorja terja dolžno vsoto, kar naj bi storil vsaj ob prihodnjem božiču, če pa želi podložnike dobiti nazaj prej, pa naj svojo dolžnost stori čimprej. 4 4 Zakupna pogodba z dne 24. aprila 1554 (K XXXIV/2, AR). Prim. J. Mlinaric, Posest cistercijanskega samostana Rein na Dolenjskem. Kronika 35 (1987), str. 135-136. 4 5 Dokument z dne 25. maja 1558, Rein (K XXXIV/2, AR). Pogodba z dne 29. septembra 1557, Gradec (ibidem). 4 6 Dokument z dne 1. januarja 1558 (ibidem). Prim. J. Mlinaric, Posest..., str. 136. 4? Dokument z dne 1. julija 1556, Žice (Collectaneum Runense antiquitatum III, str. 769-771 in Lade VII, AR). Glej J. Mlinaric, Kartuziji Žice in Jurklošter..., str. 256-257. 4 8 Collectaneum Runense antiquitatum III, str. 769-771. 4 9 Dokument z dne 16. avgusta 1558, Oplotnica (ibidem, str. 771). 50 Orig. perg. listina 1558, julij 1., Gradec: XIV/15 in prepis v Collectaneum Runense antiquitatum III,\tr. 773. 5 1 Dokument z dne 1. novembra 1558, Ziče (Collectaneum Runense antiquitatum in Lade VII, AR). ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 « 1996 • 2 (103) 2 1 3 Zagrozi mu tudi, da bo sicer moral žičko posest in dohodke izročiti Luki Szekelyju, česar pa da ne bi rad storil. Navaja tudi, da bi rad z denarjem rešil iz zastave reinsko posest na Dolenjskem.52 Koncem leta 1558 je prior Herman Soršiču odpovedal pravico do nadaljnjega hasnovanja posesti in do sredine naslednjega leta je prior vsekakor že poravnal dolg,53 kajti 1. junija 1559 sta prior in Martinov naslednik, opat Jernej Grudenegg, žičkim podložnikom in sogornikom sporočila, da so odslej ponovno dolžni podrediti se žički kartuziji.54 Po smrti opata Martina (umrl 1. januarja 1559) je bil deželni vicedom Krištof Resch dolžan deželnemu knezu poročati o gospodarskem stanju reinske opatije in ta je od novega opata Jerneja terjal temeljito poročilo. 18. aprila 1559 opat Jernej poroča o zastavljenih posestih. Navaja, da mu je žički prior Herman obljubil poravnati dolg in da namerava z denarjem rešiti iz zastave reinsko posest na Dolenjskem, kar pa se, kot smo že omenili, ni zgodilo. Opat obljublja, da bo odkupil reinski urad Ivnik (Eibiswald), ki ga je njegov predhodnik, opat Martin, za 480 funtov denarjev zastavil Aleksiju Spannerju, zaročencu Martinove sestre Neže.55 Že v naslednjem mesecu je Aleksij deželo prosil, naj se posest v imenjski knjigi prepiše na reinsko opatijo. Jernej v omenjenem poročilu navaja, da je po predhodniku sprejel malo denarja, a veliko dolgov, vendar priznava, da sije ta moral denar izposoditi za poravnavo dolgov in plačilo »posojila« deželnemu knezu.56 Vsekakor gre za odkrito priznanje Martinovega naslednika! Ker pa si je opat Martin sposojal denar tudi pri sorodnikih in svojih uradnikih, s katerimi je bil v sorodstvu, ali pa so mu bili blizu, je vprašanje, ali niso dohodki zastavljenih posesti prekašali višine posojenih denarnih vsot? Vsekakor sta Martinova sestra Ana in njen mož Lovrenc Soršič imela koristi od Reinu zastavljene žičke posesti pri Oplotnici. Opat Martin Duelacher je ob prejemu reinske prelature imel težave s podrejenimi opatijami: Stično, Lilienfeldom, Vetrinjem, Topuskim in Monoštrom ter s samostanom Presvete Trojice v Dunajskem Novem mestu, ki se niso hoteli ponovno podrediti oblasti Reina. Že ob izvolitvi Martina za reinskega opata je konvent prosil za posredovanje opata iz Heiligenkreuza, saj je ta imel v času Ungnadov skrb za redovno življenje v Reinu.57 Zelo zgodaj je Reinu priznal njegove pravice stiski samostan, saj je njegov opat Wolfgang Neff (1549-1566) ob obisku v Reinu koncem novembra 1550 pisno potrdil, da sodi njegov samostan pod reinsko obedienco. Opat Wolfgang pravi, da je bila Stična »že od začetka svojega obstoja inkorporirana reinskemu samostanu«, ker pa je bil Rein nekaj časa brez rednega opata, je redovno vodstvo preneslo skrb za duhovne zadeve na vetrinjsko opatijo. Zdaj, ko ima Rein rednega predstojnika v osebi Martina Duelacherja, pa da Wolfgang priznava le njega za vizitatorja, ki mu obljublja dolžno spoštovanje in pokorščino.58 V začetku meseca julija 1551 najdemo opata Martina na vizitaciji v stiškem samostanu in ob tej priložnosti je opatu Wolfgangu in njegovim sobratom dal številna naročila v zvezi z redovnim in gospodarskim življenjem na postojanki.59 5. julija so redovniki opatu Martinu izročili promemorijo in v njej terjali nekatere spremembe v samostanu in v postopkih opata Wolfganga.60 Naslednjega dne je Wolfgang v pisnem odgovoru obljubil, da bo izpolnil vse upravičene zahteve sobratov, zavrnil pa je nekatere očitke kot neutemeljene.61 52 Dokument z dne 20. novembra 1558, Rein (ibidem, str. 772 in Lade VII, AR). 5 3 Prim. J. Mlinaric, Kartuziji Žice in Jurklošter..., str. 257. 5 4 Dokumenta z dne 1. junija 1559 (Lade VII, AR) in 10. junija 1559 (Collectaneum Runense antiquitatum III, str. 771). 55 Dokument z dne 18. aprila 1559, Rein (ibidem, str. 802-804). 56 Dokument z dne 7. maja 1559, Rein (ibidem, str. 805). 57 Prim. J. Mlinaric, Stiska opatija 1136-1784. Novo mesto 1995, str. 257. 5 8 Dokument z dne 28. novembra 1550, Rein (B lat. 10 in Collectaneum Runense antiquitatum III, str. 491). 5 9 Vizitacijski zapisnik z dne 2. julija 1551, Stična (A lat. 10 in Collectaneum Runense antiquitatum III, str. 484-487). Prim. J. Mlinaric, Stiska opatija..., str. 347-349. 60 Dokument z dne 5. julija 1551, Stična (Collectaneum Runense antiquitatum III, str. 487^(89). <>i Dokument z dne 6. julija 1551, Stična (ibidem, str. 489^190 in B lat. 10, AR). 214 J. MLINARIC: CELJAN MARTIN DUELACHER Ker pa se večina podrejenih opatij do leta 1551 še ni povrnila v obedienco Reina, je opat Martin prosil opata matičnega samostana Ebracha ter deželnega kneza in kralja Ferdinanda, naj posredujeta pri apostolski stolici.62 V letu 1553 se Martin pritožuje, da so se Reinu podredili opatje Stične, Monoštra in Dunajskega Novega mesta, da pa še vedno odklanjajo pokorščino predstojniki Lilienfelda, Vetrinja in Topuskega.63 Do pomladi naslednjega leta pa so se tudi omenjeni vrnili pod oblast Reina. Opat Martin je nato prosil kralja Ferdinanda, naj bi s posebno listino potrdil pravice Reina nad omenjenimi samostani, kar je ta tudi storil s posebno zlato bulo, izdano leta 1555.64 Takó seje končal večletni spor med reinsko opatijo in podrejenimi samostani, vendar je ta kasneje še nekajkrat izbruhnil na dan. Ko je Martin ugotovil, da opatje poslej ne bodo nasprotovali njegovim vizitacijam, seje v skladu z zahtevami redovnih statutov podal na vizitacije. Še v istem letu je predstojnike pisno obvestil o nameravani vizitaciji, hkrati pa jih opominjal, naj si prizadevajo za pravo redovno življenje. Tisti opatje, katerih samostane mu ne bi bilo mogoče obiskati, pa naj bi poslali pisno poročilo o stanju redovnega in gospodarskega življenja.65 Opat Martin si je prizadeval za pridobitev novih poklicev, kar mu je uspelo, ter je poskrbel za zadostno število redovnikov tudi za podrejene opatije, na katere je pošiljal tudi svoje profese. Na skrbi so mu bili dobri predstojniki in takó je v desetih letih priskrbel petim podrejenim opatijam predstojnike, ki so bili iz vrst menihov reinskega samostana. Opat Martin Duelacher je reševal tudi še druge težave podrejenih samostanov, takó npr. tiste, ki jih je opat samostana Presvete Trojice v Dunajskem Novem mestu imel s pridruženo župnijo sv. Mihaela v Mengšu. Patronatske pravice nad župnijo je imel oglejski patriarh, papež Nikolaj V. pa jih je v letu 1448 podelil kralju Frideriku V., ta pa v letu 1461 omenjenemu cistercijanskemu samostanu, ki je bil ustanova deželnega kneza iz leta 1444, v zameno za samostansko župnijo sv. Petra v Ljubljani, ki je prišla pod novonastalo ljubljansko škofijo. Papež Pij П. (1458-1464) je določil, naj bi mengeško župnijo upravljal kateri izmed samostanskih patrov, kar pa je bilo skorajda neizvedljivo.66 Opatje so na svojo župnijo postavljali svetne duhovnike, ki so jim prepustili del dohodkov, sicer pa nad njimi zaradi oddaljenosti niso imeli veliko kontrole. Mnogi vikarji so se na župniji počutili popolnoma neodvisne, kar je povzročalo trenja in spore med njimi in samostanskimi predstojniki. Pa tudi nekateri predstojniki samostana Presvete Trojice z nadarbino mengeške župnije niso postopali, kot bi to bilo treba, kar se je dogajalo zlasti v času, ko so reinsko opatijo imeli Ungnadi (1533-1549). V letu 1555. je večina župnijskih desetin bila v zakupu ali pa dana v zastavo, in to pod pogoji, ki so škodovali takó župniji sami kakor njenemu imetniku, samostanu.67 Potem ko je pravice Reina nad samostanom priznal njegov opat Janez Fein (1553-1557), je v zadevo posegel tudi Martin Duelacher.68 V poročilu deželnemu knezu o stanju podrejenega samostana navaja, da je cesar mengeški župniji podaril desetine z namenom, naj bi vsakokratni mengeški vikar samostanu Presvete Trojice v Dunajskem Novem mestu za vzdrževanje božje službe dal letno po 330 goldinarjev. Zaradi neurejenih razmer v Reinu, ki je bil dolžan nadzirati tudi gospodarsko življenje samostana, in zaradi malomarnosti nekaterih opatov so te desetine bile dane v zakup ali pa zastavljene, vendar njihovi hasnovalci niso plačevali deželnih davkov, kar je škodilo samostanu. Samostan pa je imel po besedah Martina tudi dolžnost plačevati vsakokratnemu vikarju po oseminsedemdeset goldinarjev na leto. Martin deželnemu knezu zagotavlja, da se bo, brž ko bo mogoče, podal na 6 2 Prim. J. Mlinaric, Kostanjeviška opatija..., str. 251. « Dokument pred 24. oktobrom 1553, Rein (Collectaneum Runense antiquitatum III, str. 558-565). Prim. J. Mlinaric, Stiska opatija 1136-1784. Novo mesto 1995, str. 346. 6 4 Orig. perg. listina 1555, november 15., Dunajsko Novo mesto (in prepis v Collectaneum Runense antiquitatum III, str. 650-652). 6 5 1555: ibidem, str. 636-637. Prim. J. Mlinaric, Stiska opatija..., str. 346. 6 6 J. Höfler, O prvih cerkvah in pražupnijah na Slovenskem. Ljubljana 1986, str. 28-29. J. Turk, O početkih ljubljanske škofije (Popravki in dostavki). ČZN XXXII (1937), str. 83. Prim. J. Mlinaric, Stiska opatija..., str. 583 in 827. « Dokument z dne 14. februarja 1555, Rein (Collectaneum Runense antiquitatum III, str. 642-643). 6 8 Dokument pred 24. oktobrom 1553, Rein (ibidem, str. 558-565). ZGODOVINSKI ČASOPIS » 50 » 1996 « 2 (103) 215 Kranjsko, da razišče zadevo in se pogovori s tistimi, ki imajo župnijske desetine, da bi samostan ne utrpel še večje škode. Navaja, da so opati dolžni po redovnih statutih vsaj enkrat v dveh letih nadrejenemu opatu predložiti podroben seznam dohodkov in izdatkov svoje ustanove, kar pa da se je opustilo v času, ko je Rein imel komendatarnega opata. Martin navaja, da sta mu doslej obračun poslala le stiski opat Wolfgang in opat samostana Presvete Trojice v Dunajskem Novem mestu Janez Fein. Omenja tudi, da je moral opat Fein v preteklem letu plačati za najbolj nujne samostanske zadeve kar sedemsto goldinarjev.69 V letu 1558 je cesar Ferdinand naročil kranjskemu deželnemu vicedomu, naj se pozanima glede desetin mengeške župnije in skuša ugotoviti, ali so te bile dane v zakup pred izdajo njegovega patenta, ki je prepovedoval brez deželnoknežjega privoljenja dajati posest in dohodke v zakup, jih zastavljati ali prodati, ali po objavi patenta. Če bi se namreč to zgodilo po objavi patenta, bi bilo moč zlahka preklicati vse pogodbe.70 Opat Janez Fein je Martinu zatrjeval, da bi spričo težav, s katerimi se je srečaval vsak dan takó v samostanu kakor zunaj njega, najraje odšel na župnijo Mengeš, če pa to ne bi bilo mogoče, pa bi se umaknil za zidove kartuzije Gaming v Nižji Avstriji, koder bi našel svoj mir.71 Spori zaradi mengeške desetine so se nadaljevali tudi pod Martinovim naslednikom, opatom Jernejem.72 Zaradi težav, v katere so zašli opatje samostana Presvete Trojice v Dunajskem Novem mestu, je njegov opat Matej Eisenbart (1663-1683) v letu 1668 župnijo v Mengšu z vikariati sv. Marjete v Dolu, sv. Marije v Čemšeniku, sv. Andreja v Vačah in sv. Petra in Pavla v Zagorju prodal stiškemu opatu Maksimilijanu Mottochu (1661-1680).73 Martinu Duelacherju je delal težave tudi njegov vikar na župniji v Leskovcu pri Krškem Ivan Zistlpacher. To je bil tudi čas, ko je Krško postajalo močno središče protestantskega gibanja pri nas. Takó je Adam Bohorič v letu 1551 v Krškem ustanovil zasebno šolo, v katero je do osemnajstega leta starosti hodil tudi Krčan Jurij Dalmatin, ki je v letu 1565 odšel na študij v Tübingen.74 Vemo, da je moral Martin po izvolitvi za reinskega opata (1549) ponovno prositi za potrditev pravice do leskovške župnije, kar je prejel takó od cerkvene oblasti kakor tudi od deželnega kneza in kralja Ferdinanda I.75 V letu 1554 je omenjeni vikar skupaj z nekaterimi župljani tožil Martina pri deželnem knezu, češ da mu ta nalaga previsoke letne dajatve za to, da ima kot vikar leskovško župnijo in da zato ne more popravljati župnišča in drugih stavb. Martin naj bi tudi bil kriv za to, da je na župniji vse propadalo, pobral je le dohodke, ničesar pa ni popravil. Vikar je Martina tudi tožil, češ da mu namerava župnijo odvzeti in jo izročiti nekomu drugemu. Na osnovi zgornje pritožbe je Ferdinand od Martina terjal pojasnila. Hotel je vedeti, s kakšno pravico da ima leskovško župnijo, ko pa ima on kot deželni knez nad njo pravico patronata. Nad pritožbo ogorčeni Martin zavrača trditve vikarja Zistlpacherja in »njegove pijanske druščine« (zechgseln) v pismu, ki ga je naslovil na dvornega podkanclerja dr. Jakoba Jonasa. Martin je želel, naj bi deželni knez čimprej izvedel vso resnico od njega samega, menil pa je, da bo to moč prej, če bo iskal posredovanja pri podkanclerju. Poudarja, da sta mu župnijo izročila takó cerkvena oblast kakor tudi knez sam, in sicer dosmrtno, nakar naj bi pravica patronata ponovno pripadla deželnemu knezu. Meni, da vladarju ne jemlje nobenih pravic. Podkanclerju je Martin priložil tudi dokument, ki mu ga je v zvezi z leskovško župnijo dal spisati papeški legat. Zavrača vikarjevo trditev, da mu nalaga previsoke letne dajatve, ampak trdi nasprotno, da mu jih je celò zmanjšal. Sicer pa bi se po Martinovih besedah mogel vikar pritožiti pri njem in ga prositi za zmanjšanje denarne vsote, ki jo je dolžan dajati vsako leto, ne pa da išče druge, neprimerne 6 9 Dokument z dne 14. februarja 1555, Rein (ibidem, str. 642-643). 7 0 Dokument z dne 8. novembra 1558 (ibidem, str. 850-851). 7 1 Pismo z dne 29. avgusta 1555, Dunajsko Novo mesto (ibidem, str. 644-645). Prim. J. Mlinaric, Stiska opatija..., str. 258. 7 2 Dokument z dne 3. marca 1561, Dunajsko Novo mesto (B XII, AR). 7 3 Pogodba z dne 13. septembra 1668, Ljubljana (B lat. 10 in Sam. A I, fase. 1, AR). Prim. J. Mlinaric, Stiska opatija..., str. 827. 7 4 J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda. Celovec 1911, str. 635. A. Slodnjak, Slovensko slovstvo. Ljubljana 1968, str. 37-39. 75 Glej str. 205. 216 J. MLINARIC: CELJAN MARTIN DUELACHER poti. Martin se nadalje pritožuje nad vikarjevo nepokorščino, češ da bi se moral zglasiti pri njem večkrat, kar pa da je storil v štirih letih le en samkrat, in sicer v prvem letu svoje vikarske službe. Zatrjuje, da bi vikarju zmanjšal vsoto, če bi se ta pri njem oglasil, in mu dokazal, da je ta zares previsoka. Zavrača tudi trditev, daje denar, ki gaje prejemal z leskovške župnije, porabil zase, pač pa da je resnica, da je denar uporabil v korist samostana, ki je ob nastopu njegove opatovske službe bil v razpadajočem stanju (paufelig), za kar je uporabil celo dediščino, ki jo je prejel po svojem očetu. Tudi zavrača trditve, daje kriv za propadanje župnijskih stavb in da za župnijo ni storil ničesar. Prepričan je, da bi komisija, ki bi pregledala stanje na župniji, ugotovila prav nasprotno: da je namreč opat veliko storil zanjo. Navaja, da je dal na novo pozidati župnišče, majerijo, parmo, hleve in vsa druga pripadajoča poslopja, ki jih je vikarju ob njegovem nastopu službe izročil v odličnem stanju. Martin nadalje navaja, da je dal pozidati župnijsko cerkev, ki da je predtem bila le »tesna in majhna kapela« (ain ennge claine cappelln), in da je pozidal še eno cerkev in jo dal opremiti z zakramentsko hišico, zakristijo, oboki, stebri, kapelami, prižnico in oltarji, takó da veliko duhovne gospode in ljudi iz plemstva zatrjuje, da bi takó lepa cerkev bila v okras vsakemu mestu. Martin navaja, da o tem, da je cerkev dal postaviti on, pričajo na njeni stavbi letnica in opatovske insignije. Tudi je poskrbel za mašne plašče, obleke za levite in drugo opremo. Poudarja, daje v to vložil ne le veliko truda, ampak tudi lastnega denarja, kar da pač vedo vikar in vsi župljani in kar mu morajo priznati kot resnično. Martin nadalje zavrača trditev vikarja, češ da bo leskovško župnijo za veliko vsoto denarja prodal »einem weisjogkischen briester«, kar da mu nikoli ni prišlo na misel. Naslovljenca prosi, naj bi pri deželnem knezu dosegel, da bi ta od vikarja terjal, naj dokaže, komu in za kakšno vsoto naj bi Martin imel namen župnijo prodati. Omenja pa, da gaje nek kanonik in pridigar iz Zagreba, po imenu Emerik, sicer učen in bogaboječ duhovnik, nedavno v pismu prosil, naj bi mu pripomogel do župnije, češ da so mu Turki v zadnjih napadih opustošili posesti. Martin je bil pripravljen odpovedati se župniji, če bi omenjeni kanonik bil pripravljen bivati v Leskovcu ter si od deželnega kneza pridobiti ustrezno dovoljenje. Na Martinovo pismo pa da kanonik ni odgovoril. Opat je prosil, naj bi mu Ferdinand pustil župnijo do njegove smrti, če pa bi ta to zavrnil, pa je naslovljenca prosil, naj bi posredoval, da bi župnijo dobil Krištof Lackner, magister svobodnih umetnosti, ki da je poštenega in pobožnega življenja in ki ga je priporočil tudi ljubljanski škof, njegov posvečevalec. Martin nadalje navaja, da je svoje opolnomočje dal že spisati za notarja, da bi ta v primeru potrebe sestavil dokument o opatovi odpovedi na leskovško župnijo.76 Opat je pooblastil Štefana Wollgemueta, naj bi poiskal kakega notarja, ki naj bi spisal dokument o njegovi resignaciji na župnijo. Martin navaja, da se župniji odpoveduje »iz jasnih razlogov«, zlasti še »zaradi herezij in zmot, ki pretresajo katoliško vero«, v korist Krištofa Lacknerja, magistra svobodnih umetnosti in filozofije, ki da je učen, katoliški, neomadeževanega življenja in ki bo s svojim zgledom in učenostjo dobro upravljal župnijo in bo župljanom dober pastir.77 Naj omenimo, daje v zvezi z nameravano resignacijo ohranjenih premalo dokumentov, da bi si mogli ustvariti objektivno sliko o dogajanju. Trditev, da bi Martin omenjenemu kanoniku prepustil leskovško župnijo brezplačno, je kaj malo verjetna. Pač pa je Martin slutil, da mu bo 7 6 Pismo opata Martina podkanclerju dr. Jakobu Jonasu z dne 3. decembra 1554, Rein (Collectaneum Runense antiquitatum III, str. 624-628). »das ich den pfarhof zu Haslpach in grund von neuen nuzlichen erpaut, sambt maierhaus oder mayerhof, teen, ställn und andern zugehörungen..., sonder auch die pfarkirchen, da eemais nuer ain ennge claine cappelln gwest, mit schwerer müe und arbait erhebt, das auch ein weitere schene grosse khierchen von grundt angefangen erpaut, und dermassen mit sacramenthaus, sagrar, gwelben, pfeiller, paarkierchen, predigstuel und altarn geizieret, dass meniglich und vili der geistlichen und von adi sagen, das solliche schene khierchen ein zier in ainer statt war... auf wellich gepeii wie dan die jar zali meiner insignia derhalben darin zu befinden und aus weisen neben meiner müee mir nicht wenig gelt aus meinen peütl aufgangen, neben dem, das ichs auch mit andern ornaten, als messgewanten, leviten röckh, corkhappen und dergleichen versehen: welches mein vicari sambt der gantzen pfarrmenig wol wissen und bekhennen werden müessen.« (Collectaneum Runense antiquitatum III, str. 626). Leskovški župnik n. je bil odstavljen 1560 in od 20. decembra 1560 je bil tod za župnika Ivan Kiselbacher (Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko II (1892), str. 61). 7 7 »Quod ex certa scientia, et causis evidentibus ac bene praemeditatis: presertim vero intuitu hujus tam deplorandi rerum humanarum status: ubi sacra catholica Christiana Religio tam horrendis haeresium et errorum fluctibus periclitatur...« (2. december 1554, Rein: ibidem, str. 628-629). ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 2 (103) 217 t,J?» V, ^ * -(V*- A-"- »-Л- . ,*V- '!? » T »»KS Opa/ Marti« Duelacher da 1. julija 1558 zapisati oporoko (orig. perg. listina XIV/15/1, Arhiv samostana Rein). Foto: N. Müller, Gradec morda deželni knez odvzel župnijo, pa se ji je raje odpovedal v korist Lacknerja. Domnevati smemo, da je Lackner imel vplivne posrednike, med katerimi se omenja tudi ljubljanski škof Urban Textor (1543-1558), ki da je zanj posredoval. Tudi odpoved v korist Lacknerja ni bila »brezplačna« (unentgeltlich)! Zanimiva je tudi naglica, s katero je Martin dal sestaviti akt o resignaciji, saj je pooblastilo za Štefana Wollgemueta bilo spisano dan pred pismom, naslovljenim na podkanclerja Jakoba Jonasa. Zanimalo bi nas predvsem, kaj se skriva v formulaciji, da se Martin župniji odpoveduje »iz evidentnih vzrokov«. Zatrjevanje, da bo Lackner dober župnik župljanom v času, ko seje širila nova vera, pa je bilo zanj vsekakor dobro priporočilo! V letu 1557 je opat Martin že močno bolehal, saj v pismu iz meseca decembra trdi, da so zdravniki dobili v času njegove težke bolezni za zdravljenje veliko denarja.78 V sredini naslednjega leta pa je Martin že čutil potrebo, da da spisati oporoko, v kateri je za svoje dediče imenoval svojega brata Danijela ter sestre Ano, Nežo in Marto. Navaja, da gre za premoženje, ki si ga je pridobil pred nastopom opatovske službe, in za takó, ki si ga je sicer pridobil po imenovanju za reinskega predstojnika, da pa ga je kupil z denarjem, ki si ga je »s trudom« pridobil že preje. Po smrti nameni sorodnikom naslednje: hišo v Celju, dva mlina in opuščeni mlin v celjski okolici, štiristo goldinarjev, ki jih je posodil celjskemu mestnemu magistratu na petodstotne obresti, sedemsto goldinarjev, ki jih je posodil štajerskemu deželnemu vicedomu Krištofu Reschu na osemodstotne obresti, trinajst funtov imenja, kupljenih od štajerskih deželnih stanov, ter posest, dohodke in pravice, ki jih je kupil od žičkega priorja Hermana v uradu Oplotnica. Martin navaja, da se pri Celju kupljene posesti sicer glasijo na njegovega brata Danijela, tiste iz urada Oplotnice pa na Lovrenca Soršiča, moža Martinove sestre Ane, da pa je posest bila kupljena z opatovim denarjem, pri čemer opat poudarja, da sorodniki niso dali zanjo niti beliča, zato jim je ta bila dana le v hasnovanje, ne pa v last.79 Omenjenih trinajst funtov imenja se vsekakor nanaša na nadarbino ™ »vertzern auch in unsern schwären khranckhait gar vil, das die artzt gelt haben wollen...« (Collectaneum Runense antiquitatum III, Str. 744). Prim, tudi 1557: ibidem, str. 808. 218 J. MLINARIC: CELJAN MARTIN DUELACHER celjske župnije, ki si jo je Martin pridobil od štajerskih deželnih stanov v letu 1552 in za katere je v začetku leta 1557 stanove prosil, naj jo v imenjski knjigi prepišejo na brata Danijela in bratranca Ivana Duelacherja.80 Za žičko posest pa vemo, dajo je prior Herman odkupil v naslednjem letu.81 Vsa posest naj bi se ocenila in sorodniki naj bi po njegovi smrti dobili enake deleže. Ker pa sta Martinovi sestri, Neža in Marta, bili tedaj še mladoletni, je opat zanju določil skrbnika: svaka Lovrenca Soršiča in svojega tajnika Aleksija Spannerja, zaročenega z Martinovo sestro Nežo. Skrbnika sta bila dolžna s premoženjem pametno ravnati in podati vsako leto obračun. Martin je tudi odredil, da naj bi po njegovi smrti premoženje razdelil njegov svak Valentin Loskofsky ob nadzoru celjskega mestnega sodnika in sveta. Martin si je pridržal pravico, da oporoko prekliče, spremeni ali pa posameznikom da različne deleže, če pa te zadnje želje ne bi spremenil, tedaj naj bi ta oporoka ostala v veljavi.82 Čez dobra dva meseca, in sicer ob deveti nočni uri, je Martin dal spisati še eno oporoko, pri čemer pa ni preklical prejšnje - zdaj v korist svojih najbližjih uradnikov in služabnikov. Že čas pisanja oporoke kaže, da je Martin pričakoval zadnjo uro, pa tudi to, da je odredil kraj pokopa in pogrebne obrede. Martin navaja, daje dal oporoko spisati po dolgi bolezni in se želi z njo oddolžiti vsem, ki so mu zvesto služili. Od sveta se želi ločiti »v pravi krščanski veri«, po njegovi smrti pa naj molijo tri dni psalter, šele nato naj ga položijo v krsti v grobnico, pripravljeno zanj v kapeli sv. Katarine. Opravijo naj pogrebne slovesnosti, kakršne gredo opatu: spominjajo naj se ga še sedmi in trideseti dan po njegovi smrti pri bogoslužju, revežem pa naj razdelijo miloščino. V oporoki se nato navajajo vsi, ki naj bi bili deležni Martinove dobrote. Nekdanji opat samostana Presvete Trojice v Dunajskem Novem mestu Janez Fein (1553-1557), ki je po resignaciji bival v reinskem samostanu, naj bi dobil dosmrtno provizijo, kot mu je bila obljubljena, ter nekaj žita in vina; v zahvalo, da je bil Martinov spovednik, pa naj prejme kukulo (belo redovno obleko). Bodočemu svaku Aleksiju Spannerju je opat namenil kraškega konja in opremo, oskrbniku Ivanu Zebingerju tri štrtine vina, od katerih naj bo eden ljutomerčan, služba pa naj mu preneha leto dni po opatovi smrti, ko naj se ga izplača. Melhiorju Reinwaldtu, svojemu komorniku, je opat zapisal po štiri štrtine ljutomerčana in radgončana, puškarski mojster Ivan in njegova žena naj bi dobila dva štrtina vina, pridvornemu sodniku Ivanu Märendöckhu pa naj bi plačali njegov zaslužek. Stari ženici Katarini Schreiner, ki je bivala v bližini samostana in je opatu v njegovi bolezni stregla, je odredil dosmrtno oskrbo, dnevno četrt vina in za vsake kvatre po trideset krajcarjev. Vsi hlapci in dekle, strežniki in strežnice naj bi štirinajst dni po opatovi smrti dobili plačo, kar naj bi se jim izplačalo iz prodaje starega vina.83 V letu 1558 si je Martin hotel priskrbeti tudi potrditev nekaterih privilegijev svetne in cerkvene oblasti, tako zase osebno kakor za svojo ustanovo, ter si zagotoviti oskrbo v primeru odpovedi opatovski službi. V ta namen je pisal Janezu Kobenzlu ter ga prosil, naj bi poskrbel za potrditev privilegijev, med katerimi izrecno omenja zlato bulo, ki jo je izstavil za reinski samostan leta 1555 kralj Ferdinand in s katero je ta reinskemu opatu potrdil pravice nad podrejenimi opatijami. Prosil je tudi za spregled za nošenje redovne obleke (zunaj samostana), češ da menihi v »teh hudobnih časih« zaradi nošnje redovne obleke trpijo preganjanje in so izpostavljeni nevarnostim, kar da se je opatu že nekajkrat dogodilo. Glede zahtev, ki jih je imel v primera resignacije, pa opat navaja naslednje. Če bi se zaradi slabosti ali starosti hotel opatiji odpovedati, naj bi dobil primerno oskrbo in njemu primeren položaj v samostanu, kar naj bi zanj potrdil že zdaj 7 9 Orig. perg. listina 1558, julij 1., Gradec: XIV/15 in prepis v Collectaneum Runense antiquitatum III, str. 773-776. 8 0 I. Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant III, Cilli 1880, str. 284. 1557, februar 13.: ibidem. 8 1 Dokumenta z dne 1. junija 1559 (Lade Vil, AR) in 10. junija 1559 (Collectaneum Runense antiquitatum III, str. 771). 8 2 Orig. perg. listina 1558, julij 1., Gradec: XIV/15 in prepis v Collectaneum Runense antiquitatum III, str. 773-776. Dokument sta pečatila in podpisala: Martinov svak Valentin Loskofsky in celjski mestni sodnik. 8 3 Oporoka z dne 11. septembra 1558, Rein (ibidem, str. 777-778). Glede svojega pokopa pravi Martin naslednje: »...soll unser leib in unser schon gemachtes epetaffium in S. Catharina capellen in ainer verschlagnen druchen hingelegt werden...« ZGODOVINSKI ČASOPIS »50 • 1996 • 2 (103) 219 i t * : .4 Js*-*^-» ' •£•> » of* "Ir4™ j - ', < "-t," • *f - > v.* ~*v I Samostan Rein s severne strani. Slika G. Eberta iz leta 1836. Foto: N. Müller, Gradec sam papež. Martin naj bi po odpovedi opatovski službi ne bil podrejen bodočemu opatu in naj bi smel svobodno razpolagati z vsem svojim premoženjem. Vsako leto naj bi prejel od samostana po stodvajset dukatov, češ da si to zasluži, ker da je za Rein poplačal veliko dolgov in zanj ponovno pridobil odtujeno posest in podložnike. Tudi si je Martin izgovoril samostansko cerkev Strassengel (pri Judendorfu pri Gradcu) s pripadajočimi vinogradi in z dragimi dohodki.84 Opat Martin Duelacher se kljub bolezni ni odpovedal svoji službi, ki jo je po podpisu druge oporoke 11. septembra 1558 opravljal še nekako štiri mesece. Martina je mučila med drugim tudi vodenica (hydropisi laborans) inje na novega leta dan 1559 ob deseti nočni uri zatisnil oči.85 O smrti opata sta prior Janez in konvent obvestila Jerneja Grudenegga, reinskega profesa in od leta 1557 opata v samostanu Presvete Trojice v Dunajskem Novem mestu.86 21. marca 1559 je reinski konvent za svojega predstojnika izvolil omenjenega Jerneja, doma iz Škofje Loke, ki je reinsko opatijo vodil do leta 1577.87 Za njim je prevzel vodstvo opatije znameniti Jurij Freyseisen, tudi naše gore list, doma iz Savinjske doline, in jo na veliko korist postojanke, reda in naših cisterc vodil do leta 1605.88 Reinski menih, arhivar in kronist pater Alanus Lehr (1727-1775) je v Ш. zvezku (str. 410-411) svojega dela Collectaneum Runense antiquitatum zapisal Hvalnico (Poetae Encomium) 8 4 1558: Collectaneum Runense antiquitatum III, str. 780-781. 8 5 Pismo priorja in konventa z dne 1. januarja 1559, Rein (ibidem, str. 791). A. Lehr pravi: »Tandem eodem anno (sc. 1559) D. Martinus Duellacher Abbas Runensis die 1. I., qua erat dominica, moriebatur, hydropisi laborans...« 8 6 Collectaneum Runense antiquitatum III, Str. 792. 8 7 V pismu z dne 29. julija 1559 Martina pohvali njegov naslednik Jernej Grudenegg: »Is domina rerum potitus, habitumque ordinis indutus, collapsam domum aedificii restauravi^ et Cisterciensis ordinis honorem incuria praefati Ungnadi labefactatum renovavit et in pristinum statum magna religiosorum et conventualium frequentia restituii.« (ibidem, str. 830). Stift Rein 1129-1979..., str. 56. 8 8 Stift Rein 1129-1979, str. 56. 2 2 0 J. MLINARIC: CELJAN MARTIN DUELACHER opatu Martinu Duelacherju. Pesem, ki obsega trinajst latinskih distihov, je po vsej verjetnosti delo Alana Lehra. Hvalnica Duelacher Martin prejel ime je Martin po očetu. On edini je bil vreden opata časti. Svetim se vedno rečem je posvečal in Kristusu služil. Bilje predstojnik pošten: priča življenje o tem. Tuje sholarje sprejel je vedno in zvest se jim skazal, tudi vsega jim je dal, kar je potrebno bilo. Varuh bil revežem vsem, tolažnik bil je vdovam prijazen, tudi darove dajal všečne učenim možem. Kar propadlo je že in kar bi razpadlo, popravil: on postavil je vse zlomljeno spet na nogé. Tudi v skrbi za vse sobrate odpravil razvade, kot do tedaj so bile, dobre odslej vpeljal. Kar pustili poprej so celic nemarno propasti, mož pobožni jih vse s trudom je spet obnovil. Res, ko je slišal o vseh njegovih visokih vrlinah, Ferdinand je tedaj, vzvišena Avstrija, knez njega pač cenil na moč in čast mu veliko izkazal, svét je poslušal njegov, kot da bi oče ga dal. Da, potem ko deset že let preživel je v Reinu, prošnje, kadilo dajal tja je na sveti oltar, v Dunajskem Novem je mestu postal še škof za nagrado, tam da bi pasel ovcé, božjo besedo sejal. Toda, ko ves je bolan, oropan moči, že obležal, breme sprejeto voljno z blagim je glasom oddal. Končno prišlo je le-to, kar usoda je bedna hotela: saj vodenično je zlo ugonobilo moža. V križnem hodniku reinske opatije visi podoba Martina Duelacherja z naslednjim besedilom: MARTINUS DUELACHER XXXII.DUS RUNAE ABBAS . POST LONGA MONASTERI! HUJUS NUBILA PHAEBUS . EX PAROCHO / GURGFELTENSI AD PRAESULAREM EVECTUS DIGNITATEM . BONA MONASTERI! PROPEMODUM OBRUTA . AEDIFICIA VETUSTA / ET DISCIPLINAM REGULÄREM RUINAE PROXIMAM RESOLIDAT, FILIALES RUNAE CONVENTUS TEMPORE SAECULARIS ADMINISTRATI/ONIS DEFLECTENTES PER BULLAM APOSTOLICAM ET DECRETUM CAESAREUM REVOCAT, NON TAM MONASTICAE PERFECTIONIS, / SED ET FIDEI CATHOLICAE IN TERRA NOSTRA PROMOTOR INSIGNIS НШС A PAULO Ш. TITULO EPISCOPI GALIPOLENSIS, A CHRIST/OPHERO S. R. E. CARD. SUFFRAGANEUS PRIXINENSIS, AB URBANO EPISCOPO LABACENSI COADIUTOR INSIGNITUR. A FERDINANDO / I. ET CAROLO ARCHID. AUST CONSILIARIUS INTIMUS ET CAPELLANUS AULICUS DENOMINATUR / ET AB EODEM AD EPISCOP/ATUM NEOSTADIENSEM PROMOVETUR. QUEM POST Ш MENSES RESIGNANS DECENNIO PRAESULTATUS RUNENSIS COMPLETO AD MELIORA ABUT AO MDLIX. ZGODOVINSKI ČASOPIS « 50 » 1996 « 2 (103) 221 Zusammenfassung MARTINUS DUELACHER AUS CELJE/CILLI, PFARRER ES LESKOVEC/HASELBACH BEI KRŠKO/GURKFELD UND CELJE, ABT DES ZISTERZIENSERKLOSTERS REIN BEI GRAZ (1549-1559) Jože Mlinaric Martinus Duelacher zählt zweifelsohne zu den ausserordentlich interessanten Persönlichkeiten des 16. Jahrhunderts, denen Celje ihr Geburtsort war. Er gehört aber auch der Zahl jener Kirchenleute an, denen gute Beziehungen zu den einflussreichen weltlichen und kirchlichen Persönlichkeiten zu höheren Ämtern in der Kirche verhalfen. Martinus gelang es in der Zeit vor dem Trienter Konzil (1545-1563), der einer Person mit mehreren Kirchenbenefizien ausgestattet zu sein verbat, mehrere reiche Benefizien zu erlangen. Als Pfarrer von Leskovec und Celje gelang es ihm eine bedeutende Funktion in dem Zisterzienserkloster in Rein zu erhalten. In den letzten zehn Jahren seines Lebens war Martinus Duelacher Abt von Rein, des Mutterklosters unserer Abtei von Stična; erlang die Würde eines Titularbischofs und war kurze Zeit sogar Bischof von Wiener Neustadt. Sein ganzes Leben war Martinus mit seinem Geburtsort und seinen Leuten, sowie auch mit einigen anderen Orten seiner Heimat verbunden. Als Abt von Rein hatte er enge Beziehungen zu Unterkrain, wo das Kloster schon seit dem 13. Jahrhundert Besitz hatte. Martinus Duelacher, ein Sohn oder Enkelkind des Stadtrichters von Celje Martinus, wurde um das Jahr 1500 geboren. Als Sohn einer wohlhabender Familie kam er weit in die Fremde, wo er auch höhere Studien absolvierte. Bemerkenswert ist die Tatsache, dass Martinus die Priesterweihe in dem ungarischen Budim erhielt. Er wurde Priester des Patriarchats von Aquileja und erhielt ungefähr zehn Jahre nach seiner Priesterweihe die Pfarre zur Heiligen Maria in Leskovec bei Krško, einige Jahre danach aber auch noch die Pfarre zum Heiligen Daniel in Celje. In den Jahren 1543-1544 kam Martinus nach Rein, wo er in der Zeit des Kommendatarabtes Ludwig Ungnad, des Sohnes des steirischen Landeshauptmannes Hans, für die Wirtschaft die Obsorge trug. Als im Jahre, 1549 König Ferdinand I. die Kommendatur im Kloster abschaffte, wurde Martinus Abt und leitete das Kloster bis zu seinem Tode im Jahre 1559. Die Folgen der Kommendatur waren verheerend: die Zahl der Mönche war auf einige Mönche zusammengeschrumpft und die wirtschaftliche Lage war äusserst jämmerlich. Martinus bemühte sich um baldige Verbesserung der Lage in seinem Kloster, sowie auch in den, seinem Kloster unterstehenden Abteien. Im Jahre 1551 visitierte er im Kloster Stična/Sittich und bei dieser Gelegenheit gab er dem Abt Wolfgang Neff und seinen Mitbrüdern gute und nützliche Ratschläge und Anweisungen, wodurch die spirituelle und materielle Lage unserer Abtei sich verbesserte. ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE - CZN ČZN je revija z najdaljšo tradicijo med slovensko zgodovinsko periodiko, saj izhaja že od leta 1904. Objavlja prispevke, ki niso zanimivi le za bralce iz severovzhodne Slovenije, ampak posegajo tudi v širši okvir slovenske zgodovine. ČZN izdaja Zgodovinsko društvo v Maribor s sodelovanjem mariborske univerze. Revijo je mogoče naročiti pri Založbi Obzorja, 2001 Maribor, Partizanska 5. 222 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 2 (103) ZBIRKA ZGODOVINSKEGA ČASOPISA Na upravi Zgodovinskega časopisa (SI-1000 Ljubljana, Aškerčeva 2, telefon 061/17-69-210) lahko naročite naslednje zvezke knjižne zbirke ZČ: 1. Edvard Kardelj-Sperans in slovensko zgodovinopisje. Lj. 1980, 44 str. - 320 SIT. - Zbornik ob štiridesetletnici izida knjige »Razvoj slovenskega narodnega vprašanja«. 2. Franc Šebjanič: Šolnik in domoljub Adam Farkaš (1730-1786). Lj. 1982, 24 str. - razprodan. - O zaslužnem prekmurskem protestantskem učenjaku in rektorju šopronskega liceja. 3. Zgodovina denarstva in bančništva na Slovenskem. Posvetovanje ob štiridesetletnici Denarnega zavoda Slovenije. Lj. 1987, 134 str. - 880 SIT. - Denarstvo, bančništvo, zaslužki, cene in življenski stroški od antike dalje. 4. Dušan Kos: Bela krajina v poznem srednjem veku. Lj. 1987, 76 str. - 600 SIT. - Politične, upravne in cerkvene razmere, plemstvo, gospostva, mesta, agrarna kolonizacija. 5. Janez Cvirn: Boj za Celje. Politična orientacija celjskega nemštva 1861-1907. Lj. 1988, 88 str. - 640 SIT. - Postopni prehod od liberalne politike, do narodnostnega radikalizma, vsenemštva, antisemizma in poudarjanja superiornosti. 6. Predrag Belic: Prva tri desetletja jezuitov in Slovenci (1546-1569). Lj. 1989, 40 str. - 320 SIT. - Dopisovanje škofa Textorja z Ignacijem Lojolskim o cerkvenih razmerah v Sloveniji, filoprotestantski slovenski študenti teologije v Rimu. 7. Marta Verginella: Družina v dolini pri Trstu v 19. stoletju. Lj. - Trst 1990, 36 str. - 280 SIT. - Večplasten vpogled v družinsko življenje vaške skupnosti, tipologija družin in poročnih zvez ter spremembe zaradi bližine mesta Trsta. 8. Rajko Bratož: Vpliv oglejske cerkve na vzhodnoalpski in predalpski prostor od 4. do 8. stoletja. Lj. 1990, 72 str. + pril. - 560 SIT. - Krščanstvo v nekdanjem slovenskem prostoru od nastopa verske svobode do pokristjanjenja Slovencev. 9. Petra Svoljšak: Slovenski begunci v Italiji med prvo svetovno vojno. Lj. 1991, 56 str. - 400 SIT. - Leta 1915 so italijanske oblasti z desnega brega Soče izselile civilno prebivalstvo v različne kraje Italije; domov so se vrnili spomladi 1919. 10. Bogo Grafenauer: Oblikovanje severne slovenske narodnostne meje. Lj. 1994, 44 str. - 320 SIT. - Narodnostna meja seje do srede 19. stoletja pomikala na jug zlasti z agrarno kolonizacijo, nato pa z nasilno asimilacijo slovenskega prebivalstva. 11. Peter Stih: Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem. Lj. 1994, 266 str. - 1600 SIT. - Pregled posesti ene najpomembnejših plemiških rodbin na Slovenskem med začetkom 12. in koncem 15. stoletja. 12. Rajko Bratož: Bitka pri Frigidu v izročilu antičnih in srednjeveških avtorjev. Lj. 1994, 48 str. - 400 SIT. - 5. in 6.9.394 je v Vipavski dolini v največji antični bitki na naših tleh krščanski cesar Teodozij premagal zadnjega poganskega cesarja Evgenija. 13. Miha Kosi: Templarji na Slovenskem. Prispevek k reševanju nekaterih vprašanj srednjeveške zgodovine Prekmurja, Bele Krajine in Ljubljane. Lj. 1995, 48 str. - 480 SIT. - Vse skrivnosti križarskega viteškega redu še niso odkrite. 14. Marjeta Keršič Svetel: Ceško-slovenski stiki med svetovnima vojnama. Lj. 1996, 88 str. - 800 SIT. - Povezovanje na političnem, gospodarskem in kulturnem področju; živahno društveno življenje Cehov na Slovenskem. 15. Olga Janša-Zorn: Historično društvo za Kranjsko. Lj. 1996, 320 str. - 4000 SIT. - Delovanje društva od 1843 do njegove združitve z Muzejskim društvom za Kranjsko 1885, objave v njegovem glasilu »Mittheilungen« v letih 1846-68. Cena celotne zbirke je 9600 SIT. Članom ZZDS priznavamo 25 % dodatnega popusta, študentom pa 50 % popusta. Možnost obročnega odplačevanja. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 19% • 2 (103) • 223-238 223 Zvonka Z u p a n i č S lavec Theodor Billroth, veliki kirurg, znanstvenik in humanist Ob stoletnici smrti Das Wissen ist nur das Material zum Denken. T. Billroth: Aphorismen. Wien 1886 Iz Billrothovega življenjepisa Karl Theodor Billroth seje rodil 26. aprila 1829 protestantskemu župniku C.A.T. Billrothu na otoku Rügen v nekdanji Prusiji. Oče mu je zgodaj umrl, zato je njegova družina živela pri starem očetu, uglednem meščanu in dolgoletnem županu v Greiswaldu. Bil je naklonjen lepim umetnostim in predvsem glasbi, zanjo je navdušil mladega Theodorja. Ta bi se bil skoraj odločil za študij glasbe in je le zaradi materinega nasprotovanja pristal na medicinski fakulteti. Mati je v sinu videla lastnosti, vredne dobrega zdravnika. Po opravljeni maturi v revolucionarnem letu 1848 je začel študirati v domačem kraju. Že po prvem semestra ga srečamo v Göttingenu. To je bila doba velikih imen te pruske univerze. Na njej so poučevali kemik Friedrich Wöhler (1800-1882) - znano je, da je prvi sintetiziral organsko snov sečnino, fiziolog Rudolf Wagner (1805-1864), matematik Carl Friedrich Gauss (1777-1855), ki je zgradil prvo električno brzojavno napravo. Takrat so bili v Göttingenu še anatom CM. Langenbeck (1776-1851), internist C.H. Fuchs (1803-1855) in patolog R.H. Lotze (1817-1881) (1). Leta 1851 je Billrothu umrla mati in ostal je brez gmotne podpore. Skrbi gaje rešila stara mati Z.D. Willich; ona je pela v berlinski operi. V Göttingenu je mladi Billroth spoznal kolega Georga Meissnerja (1829-1905), kasnejšega znanega fiziologa in odkritelja po njem imenovanih tipalnih telesc in t.i. Meissnerjevega živčnega pleteža v črevesni steni. Vezalo ju je dosmrtno prijateljstvo. Še enkrat je Billroth zamenjal univerzo; jeseni 1851 je šel v Berlin. Sredi 19. stoletja seje v naravoslovju kolo razvoja vrtelo hitro. Novo znanje je izpodrinilo spekulativnost, ki je vladala v 18. stoletju. V Berlinu so Billrotha učili znameniti zdravniki: internist M.H. Romberg (1795-1873), kirurg B. von Langenbeck, J.L. Schönlein in drugi. Za svojo disertacijo je izbral temo z naslovom Über die Ursache und Natur derjenigen Veränderungen, welche nach Durchschneidung beider Nn. vagi, in der Lunge auftreten (O vzroku in naravi tistih sprememb, ki po prerezu obeh vagusov nastopata v pljučih). Teme se je lotil resno, v prvem delu s fiziološkega, v drugem s patoanatomskega vidika. V septembru 1852 je promoviral. Pred njim je bil le še izpit za praktičnega zdravnika, ranocelnika in porodnega pomočnika, podobno današnjemu strokovnemu izpitu. Marca 1853 je bilo tudi to za njim (2). Z bolnišničnim delom je Billroth prvič prišel v stik pri dr. Graefeju na okulističnem oddelku berlinske bolnišnice. Albrecht von Graefe, najvidnejši okulist 19. stoletja, je populariziral v praksi oftalmoskop, odkritje fiziologa H. Helmholza iz 1. 1851 (3). Naklonjena družina je mlademu zdravniku omogočila, da se je razgledal po medicinskih centrih. Potoval je na Dunaj, v Pariz in London. V šestih mesecih si je ustvaril približno sliko o stanju tedanje medicine v Evropi. Na Dunaju so ga navdušili nekateri zdravniki, patolog Karl von Rokitansky, dermatolog Ferdinand von Hebra in klinik Josef Škoda. Prvi je s pomočjo novosti v patofiziologiji poskušal doseči varnejšo terapijo, Škoda pa je nove preiskovalne metode, kot perkusijo (utemeljil Auenbrugger, 1761) in avskultacijo (utemeljil Leannec, 1819), pripeljal do znanstvene diagnostike (4). Prvo dunajsko šolo sta sredi 18. stoletja osnovala Flamca Boerhaave in Anton de Haën, učenca 2 2 4 Z. ZUPANIČ SLAVEC: THEODOR BILLROTH, VELIKI KIRURG Gerharda van Swietna, osebnega zdravnika Marije Terezije. Slava te šole je že zbledela, po letu 1840 pa je nastala druga dunajska šola z imenitnimi učitelji Škodo, Hebro, Rokitanskim (5). Mednje nedvomno šteje tudi najpomembnejši nemški anatom 19. stoletja Joseph Hyrtl (6). Tako je Billroth pisal 1. 1853 iz avstrijske metropole: »Kar sem si želel na Dunaju, upam, da bom dosegel; sodeloval sem na dveh tečajih, namreč pri Hebri o kožnih boleznih in pri Rokitanskijevem asistentu Heschlu o patološki anatomiji. To je prevzaprav demonstracija primerov. Videti mnoge stvari, o katerih sem doslej samo slišal (ali tudi ne), mi je najvažnejše. Tečaj pri Hebri je sijajen, kar nam prinaša, je najnovejše.« (7) Z dunajskim študijem je bil nadvse zadovoljen, veliko manj s pariškim in londonskim. Ni čudno torej, da je bil njegov pogled vedno obrnjen proti Dunaju in je 1867 tam tudi prevzel vodstvo Druge kirurške klinike. Berlinsko obdobje Billroth je na začetku svoje zdravniške prakse doživel podobno usodo kot številni mladi in nepoznani zdravniki. Njegova nova ordinacija je samevala. Ker v dveh mesecih ni dočakal nobenega bolnika, je pomagal pri zdravniku za reveže; on je imel polne roke dela. Naključje je hotelo, da je Billroth izvedel za izpraznjeno mesto na kirurški kliniki pri prof. Bernardu Langenbecku. Ta se ga je dobro spominjal z odlično opravljenega izpita in mu dal priložnost. Konec oktobra 1853 je nastopil službo. Najprej mu je bil zaupan ženski oddelek. Billroth je bil več kot zadovoljen. Dobival je sicer skromno plačilo, omogočeno pa mu je bilo znanstveno delo. V začetku svoje kariere se je posvečal raziskavam tumorjev; mikroskopiral je, se poglabljal v anatomsko in patološko znanje o njih in 1855 izdal svoje prvo delo Über den Bau der Schileimpolypen (O zgradbi sluzničnih polipov). Tudi pri naslednjem Billrothovem večjem delu so njegove mikroskopske študije v neposredni povezavi s kirurško prakso Untersuchungen über die Entwicklung der Blutgefässe ( Raziskave o razvoju krvnih žil, Berlin 1856) (8). Leta asistence pri Langenbecku so bila polna negotovosti. Billroth je ves čas iskal primerno priložnost, da bi dobil stalno delovno mesto. Podaljševanje delovnega razmerja za dve leti ga je obremenjevalo. V letu 1856 je umrl berlinski patolog Meckel in Billroth je upal, da se mu ponuja trajnejša rešitev, toda mesto je dobil slavni Rudolf Virchow, nekdanji prosektor v berlinski Charité in avtor znanega dela Celična patologija (1855), ki velja za začetek celularne patologije (9). Leta 1856 je Billroth v službi prvič napredoval. Postal je prvi zdravnik - asistent prof. Langenbecka in prevzel vodstvo poliklinike. S tem se je njegovo delo vse bolj premikalo v operacijske dvorane, sam pa se je težko ločil od histologije in mikroskopiranja. Veliko je delal, postopoma tudi več publiciral, poučeval splošno in specialno kirurgijo ter vodil praktične operacijske tečaje. Obsežno histopatološko gradivo, plod nekajletnega dela, je Billroth septembra 1858 objavil v knjigi Beiträge zur pathologischen Histologie (Prispevki k patološki histologiji) (10). S kolegoma Gurtlom in Esmarchom je proti koncu berlinskih asistentskih let začel izdajati revijo z naslovom Archiv für Chirurgie, unter Mitwirkung von B. Langenbeck, herausgegeben von Esmarch, Gurtl und Billroth (Arhiv za klinično kirurgijo, izdajatelj B. Langenbeck, uredništvo Esmarch, Gurtl in Billroth). Še eno delo izpod Billrothovega peresa je izšlo v Berlinu. Že kot študenta so ga zanimala zgodovinska obravnavanja v medicini. Proučil je zgodovino strelnih ran in objavil spis Historischen Studien über die Beurtheilung und Behandlung der Schusswunden vom fünfzehnten Jahrhundert bis auf die neueste Zeit (Zgodovinske študije o presoji in obravnavi strelnih ran od 15. stoletja do najnovejšega časa) (11). Dokazal je, da ima odprto zdravljenje ran veliko prednosti. Billrothovo trdo delo od zgodnjega jutra do pozne noči je našlo odmev v nemškem prostoru. Čutil je, da je rojen za ustvarjalno delo, in dolgo časa je iskal odgovornejšo službo. O božiču 1859 je dobil povabilo za direktorja kirurške klinike v Ztirichu (12,13). ZGODOVINSKI ČASOPIS » 50 » 1996 • 2 (103) 2 2 5 Ziiriško obdobje Največja bolnišnica v Zürichu je sredi 19. stoletja lahko sprejela okoli 4000 bolnikov letno. Kirurški oddelek je imel šest sob s po desetimi posteljami, na otroškem in očesnem oddelku pa je bilo še dodatnih 30 postelj. Na kirurški oddelek je Billroth vpeljal nov red, poostril higieno, nakupil nov kirurški instrumentarij (pred tem je moral vsak kirurg sam skrbeti za posodabljanje svoje opreme), razširil anatomsko zbirko... Kmalu se je v Zürichu počutil domačega. Sprejeli so ga kolegi na fakulteti in kliniki, spoznal je nove prijatelje, živel pestro družabno življenje. V dveh letih poučevanja je ugotovil, katerih sprememb bi bil medicinski študij potreben, in 1862 predložil svojo vizijo o reformi študija kot Ideen über das Studium der Mediziner auf der Hochschule zu Zürich und über die Mittel und Wege, die Lehrmittel zu erweitern und zu vervollkommen (Misli o študiju medicincev na visoki šoli v Zürichu) (14). Po odkritju anestetikov je kirurgija dobila krila. Kirurgi so sredi 19. stoletja znali operirati že marsikaj brez bolečine. Problemi so se začenjali po operacijah; rane so pordečele, bolnike je tresla mrzlica, dobili so vročino in v nekaj dneh se je uresničil znani ironični rek »Operacija uspela, bolnik umrl«. Billroth je v Zürichu prešel od proučevanja patološke anatomije k študiju infekcije ran. Skrbno je delal poskuse, si beležil rezultate, analiziral in sklepal. Po temeljitih raziskavah je objavil tri študije; prvo 1861, drugo tri leta kasneje in tretjo 1868. Leta 1862 je v svojo prakso uvedel odprto zdravljenje ran, najprej pri amputacijah, pozneje tudi pri odprtih zlomih, vendar le na ekstremitetah; izkušnja, ki jo je že pol stoletja pred njim prav tako na Dunaju propagiral dr. Vincenz Kern! Pri tem se moramo zavedati dejstva, da so pred ero antisepse vse rane pokrivali z nečistimi lopami ali t. i. suho šarpijo (bombažno prejo), ki je bila vse prej kot čista (15). Leta 1865 je Billroth namesto šarpije začel uporabljati vato, ki jo je bilo mogoče močiti. Naslednji korak je bilo redno merjenje telesne temperature. Billroth je poskušal odkriti vzročno zvezo med ranami in pojavom mrzlice, a mu ni uspelo. Znanstveni dokaz o parazitarnih vzrokih infekcij so dala šele spoznanja Roberta Kocha (1878) in Luisa Pasteurja. Predhodnika mikrobiologije Italijan Fracastoro v 16. stol. in Marko Anton Plenčič iz Solkana sredi 18. stol. sta predvidevala obstoj specifičnih povzročiteljev za specifične bolezni in menila, da so očem nevidni (16). Neodvisno od Billrotha je v Glasgowu poskušal preprečevati infekcije ran z najraz­ ličnejšimi sredstvi škotski kirurg Joseph Lister (1827-1912) in 1867 odkril karbolno kislino. Taje v veliki meri varovala pred vnetji; tako je antisepsa dramatično spremenila operativne rezultate kirurgov po vsem svetu (17). Billroth je bil po naravi skeptik in seje moral o vsaki stvari najprej prepričati sam. Zato tudi ni takoj začel uporabljati karbolne kisline. Z odprtim zdravljenjem ran je imel zelo dobre izkušnje in ni čutil potrebe po novi metodi. Šele v svojem dunajskem obdobju je poslal asistenta Wölflerja v Glasgow in po njegovem navdušenju 1878 na svoji kliniki uvedel antisepso s karbolno kislino (18). Čeprav Billrothu v njegovih delih o mrzlicah ni uspelo odkriti vzroka zanje oziroma povzročiteljev, je bilo veliko vredno že njegovo spoznanje, da stopnje mrzlice ne pogojujejo velikost, način in teža poškodbe. Zelo pomembno je, da je vpeljal termometrijo v vsakdanjo prakso (19). Standardna dela kirurgije Billroth je po večletnem zuriškem delovanju objavil svoje izkušnje in znanstvena dognanja v priročniku za študente in zdravnike Allgemeine chirurgische Pathologie und Therapie (Splošna kirurška patologija in terapija, 1863) (20). Povezal je anatomske raziskave in klinična izkustva in po zgledu angleške strokovne literature priročnik razdelil v 50 poglavij. Delo je urejeno sistematično, vodi od posamičnega k splošnemu, od preprostejših vsebin do zahtevnejših in usmerja k praktični kirurgiji. V njem je poudarjena povezava kirurgije z interno medicino. To, v mojstrskem jeziku napisano delo, je imelo velik uspeh. Billroth je z njim dal praktični kirurgiji trdno teoretično, anatomsko in fiziološko podlago. Strokovnjaki so bili navdušeni. Kmalu so sledili prevodi v francoščino, angleščino, italijanščino, španščino, madžarščino, poljščino, ruščino, 226 Z. ZUPANIČ SLAVEC: THEODOR BILLROTH, VELIKI KIRURG srbščino, hrvaščino in japonščino. To je bila senzacija za tisti čas! Kritičnim kolegom, ki so si želeli obsežnejšo predstavitev, je Billroth odgovoril v predgovoru k 2. izdaji (1866), malenkostno predelani in posodobljeni: »Rad bi poudaril, da knjiga nima namena izčrpati predmeta; naj zamika za kirurgijo zainteresirane in jim približa znanstvena stališča. Obenem naj jih pouči o osnovnih načelih za prakso in poznejši študij.« (21) Že čez leto dni je bila potrebna nova izdaja. Billroth je izjavil, da ta uspeh sicer godi njegovi nečimrnosti in denarnici, ne daje pa mu niti desetine zadovoljstva, ki gaje doživljal, koje svoja prejšnja mala znanstvena dela z očetovskim pogumom pošiljal v svet. Različne publicistične izkušnje so mu omogočale, da je s kritičnim pogledom ocenil modne načine v znanstvenem pisanju, ki so povzemali snov v kratkih pravilih; njim nasproti je postavil svojo metodo pisanja. Prizadeval sije, da ne bi takratni principi pisanja postali temelj njegovega pisanja, pazil pa je tudi na ažurnost prispevkov, ki jih je pregledoval kot urednik revije Arhivi za klinično kirurgijo (1. 1860 ustanovil Langenbeck). S še večjo skrbnostjo in prizadevnostjo se je posvetil priročniku Handbuch der allgemeinen und speziellen Chirurgie (Priročnik splošne in specialne kirurgije) (22), ki gaje 1865 izdal skupaj z dunajskim kolegom Franzem von Pitho (1810-1875). Med sodelavce je povabil skoro vse, ki so se v nemški, švicarski in avstrijski kirurgiji uveljavili, Friedricha von Esmarcha (1823-1908), Ernsta Juliusa Gurtla (1825-1899), Theodorja Kocherja (1841-1917), Georga Alberta Luckeja (1829-1894), Gustava Simona (1824-1876), Karla Thierscha (1822-1895) in Richarda Volkmanna (1830-1889). Tako raznolik ansambel je bilo nemogoče enotno uglasiti, zato je ostalo povabilo le na papirju, družilo pa jih je skupno delo v novoustanovljenem stanovskem društvu. Medicinsko znanost in družabnost naj bi pospeševala redna srečanja Medicinski venček v Zürichu, ki jih je Billroth začel 20. maja 1865. Vsaka dva tedna so se pod njegovim predsedstvom srečevali profesorji in študenti medicinske fakultete ter v Zürichu službujoči zdravniki, izmenjavali misli in izkušnje. Na začetku sestanka je kak študent imel kratko predavanje, sledila je razprava. Družabni večer je vedno začel Billroth s klavirskimi improvizacijami. Pri veselem požirku so ostajali dolgo skupaj. Billroth si je pridobil sloves prizadevnega kirurga; novembra 1864 so ga povabili na heidelberško fakulteto. Ponudbo iz Rostocka 1. 1860je bil takoj odklonil, tokrat pa seje odločil, da bo odpotoval v Heidelberg. Da ga v Zürichu ne bi izgubili, so mu ponudili ugodnejše gmotne možnosti in ga v veselje sodelavcev in študentov zadržali. Zuriški kolega Karel Tiersch je spodbudil Billrotha, da bi svoje delo statistično preverjal. Tega velikega projekta se je lotil z enako delovno vnemo in entuziazmom kot vsakega dela. Za obdobje 1860 -1865 je obdelal 3500 anamnez svojih bolnikov; da pa bi bilo delo še temeljitejše, je bolnikom sledil tudi po odpustu. Zato je na občinske in župnijske urade naslovil kar 15.000 (!) pisem. Vse dobljene rezultate je dal na vpogled. Nihče do tedaj ni imel poguma, da bi pokazal tudi neuspehe, on pa je to storil. Zato so rezultati velikokrat naredili napačen vtis in pripeljali do nepravilnih sklepov. Z doslednostjo je v korist medicinske znanosti in bolnikov Billroth zahteval odkrito priznavanje resnice. Svoje v Zürichu začeto statistično delo je v obliki letnih poročil kljub velikim službenim obremenitvam nadaljeval 16 let. Prva njegova publikacija te vrste je knjiga Chirurgische Klinik, Zürich 1860-1867. Erfahrungen auf dem Gebiete der praktischen Chirurgie (Kirurška klinika, Zürich 1860-1867. Izkušnje v praktični kirurgiji). Z njo se je Theodor Billroth zapisal med pionirje statističnih metod v medicini. Služba človeku Billroth je imel odlično kirurško tehniko, je pa tudi globoko sočustvoval z usodo bolnikov; ti so neomajno zaupali v njegove zdravniške sposobnosti. Sodelavci so cenili predvsem človeške kvalitete pomembnega kirurga. Njegova zavzetost in veselje do dela sta bila neskončna. Ob sedmih zjutraj je začenjal (pred tem je vsako jutro vadil na svoji violi), do osmih je imel operacijski tečaj. Sledilo je enourno predavanje, nato je šel na vizito. Od 10.30 do 12 je imel govorilno uro in nato je operiral do 14. Po kratkem opoldanskem odmoru seje od 15. ure dalje posvečal eksperimentalnim raziskavam. Vmes je opravil potrebne operacije in obiskal paciente. V ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 2 (103) 227 Theodor Billroth (ploski relief Lojzeta Dolinarja, 1965) poznih popoldanskih urah je prišlo na vrsto publicistično delo. Večer pa je pripadal družini in prijateljem umetnosti. Neredko pa je dolgo v noč trajalo njegovo znanstveno delo. Pri vseh uspehih je Billroth ostal skromen človek; tuja mu je bila težnja za materialnim bogastvom. S svojim življenjem je bil popolnoma zadovoljen. Nekako tako je zapisal kolegu Hissu v pismu 9. aprila 1866. Ustvarjalna ziiriška leta je Billrothu zagrenila smrt osemletnega sina. Umrl je zaradi škrlatinke. Vsa družina je bila pretresena, odpovedala se je živahnemu družabnemu življenju. Billroth je iskal priložnosti za zamenjavo službe. Dogovarjal se je z Leipzigom in Berlinom, najbolj pa sije želel oditi na Dunaj. Tam je leta 1865 umrl kirurg Franz Schuh inje bilo mesto na Drugi kirurški kliniki prosto. Tokrat je šlo vse gladko; 12. maja 1867 je bil Billroth uradno imenovan za c.kr. profesorja Druge kirurške klinike. Čutil je, da se v njegovo življenje spet vračata zadovoljstvo in sreča. Dunajska mojstrska leta Avstrijci niso bili navdušeni nad izbiro Theodorja Billrotha za profesorja kirurgije na dunajski medicinski fakulteti. Bil je Prus in povrhu še protestant. Sicer je prihajal iz nevtralne Švice, a v njihovih očeh je ostal Prus in s tem zastopnik sile, katere stremljenje po širitvi ozemlja je pred nekaj meseci stalo življenje 43.000 ljudi v prusko-avstrijski vojni (1866). Ko so si fevdalnoabsolutistične sile, ki jim je revolucionarna Francija prizadela hude izgube, v dobi restavracije spet opomogle, se je proti vsem liberalnim in demokratičnim stremljenjem usmerjeni boj obrnil tudi proti medicinskemu napredku. Politični obnovi je sledila obnova preživelih medicinskih teoremov in dogem. Protagonist in gibalo teh spletk je bil dvorni 2 2 8 Z. ZUPAN1Ć SLAVEC: THEODOR BILLROTH, VELIKI KIRURG zdravnik, dunajski modni zdravnik in direktor medicinske fakultete Joseph Andreas von Stifft (1760-1836). Njegov program, ki mu je vtisnila pečat samovolja policijske države, seje prav tako usmeril proti zdravstveno-političnim pridobitvam, proti napredku v medicinskem pouku, znanosti in organizacijski strukturi. V neugodnem ozračju Stifftovega časa (1803-1836) seje znižala raven medicinskega Dunaja, povprečnost je dobila rodovitno gojišče. Ni manjkalo sposobnih praktikov, a v teoretičnem in raziskovalnem delu niso imeli pravih vzornikov. V tem času je na Dunaju nastal operaterski zavod, ki gaje sprva vodil Winzern Kern (1760-1829), zdravnik, pomemben tudi za Slovence, saj je na Kranjsko vpeljal cepljenje proti črnim kozam. Začel je z odprtim zdravljenjem ran, ki mu je prineslo evropsko slavo, vendar so njegovi nasledniki pozabili na nekatere njegove dosežke; med drugim je pol stoletja za njim Billroth na istem mestu ponovno odkrival odprto zdravljenje ran (23, 24). Revolucionarno leto 1848 je prineslo zahteve študentov in mladih znanstvenikov po reformi medicinskega študija, posebno po uvedbi svobodnega poučevanja in učenja. Prav tako naj bi bila fakultetna ustava zagotovila avtonomijo učnega osebja in odstranila državne predpise. Ustanovitelj nove, zahtevam časa primerne ureditve študija je bil Frankov (Johann Peter Frank, utemeljitelj socialne medicine in higiene) učenec Ludwig von Turkheim (1777-1846). Na njegovo pobudo je bilo ustanovljeno Društvo zdravnikov na Dunaju (1837). Zanimivo pri tem je, da je Društvo zdravnikov na Kranjskem nastalo kot tretje v Evropi; po dunajskem je bilo ustanovljeno še praško. Turkheimov napredni študijski načrt je temeljil na najnovejših naravoslovnih spoznanjih in demonstrativnem pouku. Turkheim je ustvarjal prve pogoje za nastanek novega razcveta dunajske medicine, izpeljal pa jih je patolog Karl von Rokitansky. Theodor Billroth je med študijskim potovanjem 1853 spoznal pridobitve mlajše dunajske šole. Njegov neposredni predhodnik Franz Schuh je na podlagi objavljenih del in pouka Rokitanskega in Škode dosegel prodor avstrijske znanstvene kirurgije. Schuh je v Drugo kirurško kliniko, ustanovljeno 1841, uvedel znanstveno utemeljeno diagnostiko in s tem razširil terapevtske možnosti. Ob eksperimentalni kirurgiji se je predvsem posvetil raziskovanju tumorjev in zlasti razlikovanju med malignimi in benignimi tvorbami. Direktor Prve kirurške klinike je bil ob Billrothovem nastopu službe Johann Heinrich Dumreicher von Österreicher (1815-1889). Bilje dober predavatelj, študentom prvih semestrov je nazorno posredoval znanje. Ni pa bil med tistimi, ki so pozdravili Billrothov prihod na Dunaj. Vedel je, da ni kos mnogostranski nadarjenosti tekmeca na Drugi kirurški kliniki. Pa prenesel je spor, ki ga je imel z Langenbeckom, Billrothovim učiteljem, tudi nanj. Theodor Billroth je prišel ob pravem času, da povede k novemu višku že zbledelo slavo mlajše dunajske šole. Dobro je sodeloval s Franzem von Pitho; taje od 1. 1857 vodil Jožefovo akademijo. Leta 1865 sta skupaj spisala knjigo Handbuch der allgemeinen und speziellen Chirurgie (Priročnik splošne in specialne kirurgije). Billroth si je zastavil daljnosežni cilj. Ni mu bilo do enkratnih senzacionalnih uspehov, ampak za široko kirurško prakso z zagotovljenimi standardnimi operacijami. To je zahtevalo znanstveno podlago. Billroth je s človeško širino mimogrede osvojil srca in misli svojih asistentov. Ustvaril je močan in zvest kolektiv. Povezovali so jih skupno delo in prijateljski odnosi. Na Dunaju je nadaljeval statistično delo, sicer pa je bil osredotočen na kirurško zdravljenje novotvorb, hudih poškodb in kroničnih bolezni kosti in sklepov. Ob prevzemu Druge kirurške klinike je imel 62 postelj, v letu dni je njihovo število povečal na 90, a še ni bil zadovoljen. Število postelj je bilo še vedno nižje kot v Ziirichu. Čeprav je bil preobremenjen z delom, je nadaljeval s statistiko in predložil poročila o tem v letih 1869, 1870 in kasneje 1871 do 1876. Žal je pri statističnem delu ostal osamljen. Čeprav je bilo spoznanje grenko, je vedel, daje na pravi poti. Statistična poročila 16 let njegove prakse so neprecenljiv dokument; kažejo njegovo znanstveno in človeško veličino. Billroth je v svojem raznolikem življenje marsikaj doživel. Kot zdravnik seje srečal tudi z zdravljenjem na bojišču. Prostovoljno! V francosko-pruski vojni se ni mogel odreči skušnjavi, da kot Prus odhiti rojakom na pomoč. Z asistentom Vincenzem Czernyjem (1842-1916) sta 28. julija ZGODOVINSKI ČASOPIS » 50 « 1996 • 2 (103) 2 2 9 1870 odpotovala v Stuttgart. Po bitki pri Weissenburgu (Wissenbourg) so na stotine ranjenih zasilno oskrbovali le štirje mestni zdravniki. Billrothu so ranjenci pripovedovali, kako so jih dva do tri dni s samokolnicami in vozovi vozili do železnice in zdravniško slabo oskrbljene odlagali v tovorne vagone. V zmešnjavi je Billroth prevzel organizacijo weissenburskih vojaških bolnišnic. V mesecu dni je uredil medicinsko oskrbo, nato so ga pozvali v Mannheim, da prevzame vodstvo rezervnih lazaretov. Te je dotlej oskrboval Richard Volkmann; njega so premestili v Metz. Billroth se je zelo zavzemal za humano ravnanje z vojnimi ujetniki. Konec septembra se je moral vrniti ponovno na Dunaj; klicale so ga pedagoške obveznosti. Svoje izkušnje iz vojnega časa je popisal v delu Chirurgische Briefe aus den Kriegs-Lazaretten in Weissenburg und Mannheim 1870 (Kirurška pisma iz vojnih lazaretov v Weissenburgu in Mannheimu 1870) (25). Prva pisma so obarvana s patriotskimi čustvi, od enajstega naprej pa imajo veliko strokovno vrednost: obravnavajo vojaško-medicinsko-etična vprašanja; Billroth opisuje humano ravnanje z nasprot­ niki, kirurško oskrbo vojnih ran, ureditev lazaretov, prevoz ranjencev in ponovno problem infekcije. Njegovo ponovno srečanje z inficiranimi ranami, tokrat na bojišču, ga je spodbudilo, da je znova opazoval rane in iskal vzroke za pojav vročice. Poglobil se je v teoretske osnove, k sodelovanju je celo pritegnil vodilnega biologa tedanjega časa F.J. Cohna (1828-1898). Po več kot petletnem delu je 1874 izdal obsežno knjigo Untersuchungen über die Vegetationsformen von Coccobacteria septica und den Anteil, welchen sie an der Entstehung und Verbreitung der accidentellen Wundkrankheiten haben; Versuch einer wissenschaftlichen Kritik der verschiedenen Methoden der antiseptischen Wundbehandlung (Raziskave vegetativnih oblik kokobakterije septice in delež, ki ga imajo pri nastanku in razširjanju naključnih bolezni zaradi ran s podnaslovom Poskus znanstvene kritike metod antiseptičnega ravnanja z ranami) (26). Billroth je takrat podlegel dvojni zmoti. Domneval je, daje gnitje vzrok septikemije, na mikroorganizme pa je gledal kot na različne oblike ene same polimorfne bakterije. Tudi Robert Koch, čigar epohalne študije o vnetju ran (sepsi) so končno znanstveno dokazale njihov parazitarni izvor, je bil Billrothu dolžan za mnoge spodbude. Pisal je svojemu spoštovanemu kolegu: »Ko sem začel svoje prve raziskave, sem bil popolnoma pod vtisom vaših študij o kokobakteriji septici, ki so bile takrat izdane, in tega vtisa še do danes nisem izgubil.« Theodor Billroth ni vztrajal na svojem stališču; bilje pripravljen popraviti svoje zmote. Kirurška ledina Theodor Billroth je z uvedbo nujnih reform in s pionirskimi deli prinesel dunajski kirurgiji svetovno slavo. Oranje kirurške ledine in razvoj novih operacijskih postopkov so bili možni le zato, ker svoje kirurške umetnosti ni jemal kot dovršeno tehniko, ampak se je opiral na histološko in patofiziološko znanje. V svojem delovanju je združil teorijo, sijajen kirurški postopek in vizijo. V Billrothovem času seje uresničila večtisočletna želja kirurgov. Uporaba narkoze z etrom (1846) in kloroformom (1847), uvedba antisepse (1867), ki se je po odkritju povzročiteljev infekcij razširila še na asepso (1881), so bolnika odrešile bolečin in preprečile infekcijo ran. Tako so se v Billrothovem času združile odločujoče objektivne in subjektivne možnosti za uspešno kirurško delo. Po zgledu britanskega kirurga Thomasa Spencerja Wellsa (1818-1897) je Billroth že v Ziirichu operativno odstranjeval jajčnike in tako operacijo uvrstil v standarni kirurški program. Operativno zdravljenje tumorjev na jajčnikih je že v letu 1809 še brez anestezije in antiseptičnih metod opravljal ameriški kirurg Ephraim Mac Dowell (1771-1830). Francoski kirurg Emile Pean (1830-1898) je prenesel novico o tem v Evropo in angleški kirurg Thomas Spencer Wells, začetnik trebušne kirurgije, je uveljavil to operacijo tudi v Evropi. Veljala je za edino učinkovito zdravljenje tumorjev na jajčnikih, a mnogi kirurgi so jo še vedno odklanjali; bali so se vnetja trebušne mrene (peritonitisa). Billroth se na področju ginekološke kirurgije priznava za učenca Spencerja Wellsa. Ni si prisvajal vloge inovatorja, bolj posrednika. Zavedal se je, da je medicinska veda obsežna in nepregledna, zato je ob sodelovanju z drugimi kirurgi širil obseg operativnega dela. 230 Z. ZUPANIČ SLAVEC: THEODOR BILLROTH, VELIKI KIRURG Na operativno ledino je Billroth stopil prvič v 1. 1871 z rezom požiralnika. Brezupni položaj bolnikov z rakom na požiralniku ga je pripeljal do zamisli, da bi odstranil njegov bolni del. Po študijah na truplih, temeljitih anatomskih in fiziološkoeksperimentalnih delih je pri nekem psu izrezal centimeter in pol dolg kos požiralnika. Dokazal je, da se je z rednim sondiranjem mogoče izogniti zožitvi požiralnika zaradi brazgotinjenja. Prišel je do ugotovitve, da lahko operacija uspe tudi pri človeku. Tako je 1877 njegov nekdanji asistent Vincem Czerny izpeljal prvo delno odstranitev požiralnika v vratnem delu (parcialna oesophagotomia, diagnoza rak požiralnika v vratnem delu). Operativni posegi pri raku na požiralniku v prsnem delu so bili možni šele, ko je Billrothov učenec Johann von Mikulicz (1850-1905) odkril ravnanje z različnimi pritiski v prsnem košu, po nemškem zdravniku Ferdinandu Sauerbruchu, začetniku prsne kirurgije (27). Billrothu gre primat tudi pri odstranitvi grla (laryngectomia), leta 1873. Duhovni oče kirurgije grla je bil glavni kirurg pariške bolnišnice Hôtel-Dieu Pierre Josef Desault ( 1744-1795). Priporočal je, da se po odstranitvi grla v zožitve napeljejo kanile. Prva operativna cepljenja grla so opravili pri odstranitvah tujkov, njihov začetnik je bil Francoz Pelletan (1788). Tudi Billrothov berlinski učitelj Langenbeck je 1822 izvedel ponesrečeno razcepljenje grla. Prvi poskus operacije grla zaradi odstranitve tumorja je 1844 opravil Nemec Ehrmann, ni pa mogel rešiti problema rekonstrukcije dihalne poti. Pripravljalna dela za Billrothovo zgodovinsko dejanje je opravljal Czerny še v času, ko je bil njegov asistent. Želel je ugotoviti, ali je odstranitev grla izvedljiva in kdaj je indicirana. Po podrobno pripravljenem načrtu za operacijo jo je Billroth prvič izpeljal 24. novembra 1873. Razklal je grlo in odstranil tumor leve glasilke. Že čez en mesec je prišlo do ponovitve, ki PH0TOGRÂPHISCHES ATEUER «T KUNSTVERUB V I C T O R A N G E R E R Wieden, Theresiamimgasse №4. D E P O T S : *r$tä L E I P Z I G ^ P A R I S LONDON . SHERMAN« VWEl. A.H0UIUER0N. "k WILLIAM lUKS. hjx-ò— Billrothova hčerka Helene; na hrbet fotografije je Billroth napisal njene rojstne podatke in čas nastanka fotografije ZGODOVINSKI ČASOPIS « 50 » 1996 « 2 (103) 231 je bila povezana z zelo težkim dihanjem. Nato je Billroth 31. decembra 1873 grlo v celoti odstranil in mu vstavil umetno grlo, ki sta ga izdelala njegova učenca Vincenz Czerny in Kari Gussenbauer (1842-1903). S pomočjo tega je bolnik mogel govoriti (umrl je po devetih mesecih zaradi ponovne rakave rašče). Billrothovemu sijajnemu uspehu, o katerem je Gussenbauer izčrpno poročal, so sledila razočaranja. Karl Thiersch (1880) pa je kirurški postopek poenostavil in dosegel izboljšanje operativnih rezultatov. Skupaj s Theodorjem Kocherjem ima Billroth velike zasluge za kirurgijo ščitnice. Izpopolnil je tehniko za odstranitev golše (predvsem delno odstranitev in izluščenje) in navdušil svoja učenca Antona von Eiselsberga (1860-1939) in Antona Wólflerja za osnovne kirurške posege na golši (28). Veliko pozornost je Billroth posvečal tudi narkozi. Že v začetku svoje kirurške prakse (1. 1857) je delal z amilinom (pentalom). Smrtni primeri s kloroformom so ga napotili k temu, da razvije nov narkotik (3 dele kloroforma in po en del alkohola in etra), čemur je nato večina kirurgov veliko let dajala prednost kot t.i. Billrothovi mešanici. Zaradi obsežnih klinično-operativnih del in poučevanja Billroth ni imel časa, da bi nadaljeval delo za tehnični razvoj kirurgije in drugih, za kirurgijo pomembnih predkliničnih predmetov. Moral seje tudi odreči ponovni predelavi svoje najbolj znane knjige Splošna kirurška patologija in terapija. Za 9. izdajo je pridobil svojega učenca in prijatelja Alexandra von Winiwarterja. Pooblastil ga je, naj ne vztraja pri dotedanji verziji, in izrazil izrecno željo, da se celotna knjiga pri naslednjih izdajah vedno bolj predelava po nazorih mlajše kirurške generacije. Svojemu nasledniku je svetoval le, naj ne bo knjiga preobsežna, in se nesebično odpovedal honorarju. V predgovoru k 9. izdaji svojega slavnega učbenika seje avtor poslovil. Winiwarter je v naslednji izdaji knjigo posodobil in razširil in bil na Billrothovo željo imenovan za soavtorja. Nedvomno predstavlja višek Billrothovega kirurškega dela prispevek h kirurgiji želodca in črevesja. Podobno kot pri kirurgiji grla so bili opravljeni prvi posegi na želodcu zaradi odstranitve tujih teles. Znanstveno kirurgijo želodca je Theodor Billroth uvedel leta 1881. Že dolgo je razmišljal o možnosti za odstranitev rakavega želodca. Teoretično in eksperimentalno je isti problem 1810 predstavil neki zdravnik Theodor Merrem v svoji disertaciji. Uspešna delna resekcija požiralnika je spodbudila Billrothova učenca Gussenbauerja in Winiwarterja, da sta se začela sistematično pripravljati na delno odstranitev želodca. Na patološko-anatomskem inštitutu sta temeljito razčlenila različne operativne protokole, opravila sta poskuse na psih in dokazala, da je mogoče živeti tudi z želodčnim krnom. Leto ali dve pred njima sta pariški kirurg Jules Emile Pean in njegov kulmski kolega Ludwig Ritter Rüdiger von Rydygier tvegala nekaj resekcij rakavega želodca. Ker pa so bolniki nekaj dni po operaciji umrli, sta opustila nadaljnje poskuse. Konec januarja 1881 so na Billrothovi kliniki sprejeli 43-letno bolnico, mater osmih otrok, z rakavo raščo na prehodu želodca v dvanajstnik (karcinom pilorusa); bila je v brezupnem stanju. Po natančnih posvetovanjih s šefom Prve kirurške klinike se je Billroth odločil za operacijo, ki je postala zgodovinska. S pomočjo anestezista Barbierisa sta v enoinpolurni operaciji bolnici odstranila rakavi del želodca in preostali del prisila na dvanajstnik. Dan potem je bilo bolničino stanje vidno boljše, okrevala je celo hitreje, kot so pričakovali. Pri želodčni resekciji je bila posebna težava neskladnost prečnega reza želodca z dvanajstnikom, oboje je bilo potrebno izravnati pri šivanju. Obstajala je nevarnost za zastajanje hrane v nastalih žepih, za perforacije in popuščanje šivov. Po odstranitvi bolnega dela želodca je Billroth povezal želodčni krn z dvanajstnikom (metoda Billroth I, gastroduodenostomoza). Ta postopek, ki ga kirurgi še danes uporabljajo, so nekateri kirurgi modificirali (Theodor Kocher, Hans von Haberer - opravil je nad 3.000 želodčnih resekcij - in Max Madiener) (29, 30). Pri karcinomu pilorusa, ki ga ni bilo mogoče operirati, je Billrothov učenec Wölfler (pri njem je na graški medicinski fakulteti študiral Edo Šlajmer) na podbudo Carla Nicoladonija (1847-1902) prvikrat izpeljal operativno povezavo želodca in tankega črevesa (gastroente- rostomozo). Billroth je ta postopek uporabil pri svoji napovedani drugi metodi želodčne resekcije 2 3 2 Z. ZUPANIČ SLAVEC: THEODOR BILLROTH, VELIKI KIRURG (Billroth //), pri kateri je želodčni krn prisil na zgornjo zanko tankega črevesa in dvanajstnik slepo zaprl. Tudi to metodo so večkrat nebistveno spremenili, med drugimi Kroenlein, Eiselsberg, Mikulicz, Polya-Reichel. Želodčne resekcije so kasneje opravljali tudi pri brazgotinastih zožitvah in tumorjih ob izhodu iz želodca (pylorus). O prvih osmih želodčnih operacijah do 1885 je obširno poročal Billrothov učenec Viktor von Hacker (1852-1933). Njemu se je pridužil Anton von Eiselsberg (dunajski učitelj kirurgije Franca Derganca star.) in pisal o kirurških posegih od marca 1885 do oktobra 1889. V tej dobi so na Billrothovi kliniki opravili 37 želodčnih resekcij in 19 gastroenterostomoz. Največji problem je ostajala operacijska tehnika, natančneje - povezava debele želodčne stene s tankim dvanajstnikom. Najpogostejši vzroki smrti po odstranitvi zadnjega dela želodca (resekcija pilorusa) so bili posledica tehničnih napak, največkrat zaradi ne dovolj tesnega šivanja in ker so popustili šivi (dehiscenca šivov). Zato je Billroth želodčne in črevesne šive delal izredno vestno. Razmere, v kakršnih je Billroth delal, že dolgo niso ustrezale niti higienskim predpisom, kaj šele sodobnim merilom. Čeprav je veljal za kirurško veličino v mednarodnem prostoru, niti njegovi uspehi niso mogli prepričati državnih organov, da bi zgradili novo kirurško kliniko. Sam je naročil pri znanem dunajskem arhitektu Franzu von Gruberju načrt za klinično zgradbo po lastnih zamislih. Žal izgradnje ni dočakal. Nadaljeval je svoje delo z jasno zastavljenimi cilji. Na X. mednarodnem medicinskem kongresu, na katerem je bil poleg lorda Listra izvoljen v častno predsedstvo, je med razpravami poročal o 124 resekcijah želodčno-črevesnega kanala, o gastroenterostomozah in odpravljanju brazgotin zaradi kroničnih bolezenskih procesov. Težišče njegovega referata so bile operacijske metode in tehnike. Poudaril je pomen operacij pri brazgotinastih zožitvah črevesja in pilorusa ali pri neozdravljivih črevesnih fistulah. Med drugim je izrazil prepričanje, da kdor je doživel izboljšanje pri bolnikih po odstranitvi pilorusnih ali črevesnih zožitev, ne bo dvomil o tem, da ti bolniki del življenja, ki jim je še preostal, po operaciji prežive z veliko boljšim počutjem, ne bruhajo več in lahko vsaj po malem jedo. Žal pa se z resekcijo pri želodčnem ali črevesnem raku pogosto ne doseže radikalno ozdravljenje. Billroth je sklenil svoj referat z upanjem, da bodo tehnične pomanjkljivosti v prihodnosti odpravljene (31). Poleg opisanega je Theodor Billroth tudi na drugih področjih svoje stroke naredil odlične stvari. Omenimo le opekline, ozebline, zmečkanine, raztrganine, transplantacijo tkiv in kosti, osteotomije. S pisanjem pa se je posvečal tudi transfuziji krvi, nauku o tumorjih, kirurškim inštrumentom, operacijam itd. Mnogovrstne so bile njegove spodbude še na drugih medicinskih področjih, posebno v urologiji in ginekologiji. Izboljšal je tehniko odstranjevanja cist na jajčnikih, opravil številne odstranitve maternice itd. Pri zatiranju raka se ni omejil le na kirurške posege. Z zanimanjem je v začetku devetdesetih let sledil predlogu Dumreicherjevega učenca Alberta von Mosetig-Moorhofa (1838-1907) o vbrizgavanju anilinskih barv za zajezitev rasti karcinomov. S svojim gigantskim delom je Billroth odločilno spremenil delež kirurgije v celotni medicini. Ob skupnem deluje premagal dotedanje meje z interno medicino. Sredi našega stoletja zapisana ugotovitev kirurga Hansa von Habererja, da so Billroth in njegovi učenci uvedli metode, s katerimi še danes v njihovi prvotni ali dopolnjeni obliki zdravimo bolezenske spremembe želodca in dvanajstnika, pove, kako izreden strokovnjak je bil prof. Billroth. Reforma medicinskega šolstva Ugledni kirurg se je zavedal pomena kvalitetnega poučevanja, zato se je zavzemal za korenito reformo medicinskega študija. Prizadeval si je za prostorsko razširitev fakultete, za omejen vpis (numerus clausus), ker v njegovem času vsaj tretjina študentov ni mogla na predavanja oz. vaje, saj preprosto zanje ni bilo prostora! Temeljito kot vseh drugih stvari seje lotil reforme študija. Proučil je vso možno literaturo in se obrnil celo na utemeljitelja celične patologije Rudolfa Virchowa - tudi on se je svoj čas ukvarjal s podobno temo - in po večletnih pripravah 1876 izdal študijo Über das Lehren und Lernen der medicinischen Wissenschaften an den Universitäten der Deutschen Nation nebst allgemeinen Bemerkungen über Universitäten (0 ZGODOVINSKI ČASOPIS » 50 « 1996 • 2 (103) 233 poučevanju in učenju medicinskih znanosti na univerzah nemške narodnosti poleg splošnih opomb o univerzah). Delo je naletelo na buren odmev. Ni čudno! Billroth je ubiral polemične tone in črtil ministrske figure, grajal nemogoče razmere na fakulteti ter s konstruktivnimi predlogi poskušal izboljšati obstoječe stanje. V svojem deluje tudi upošteval zahtevo cesarja Jožefa П. On je zapisal, da se ne smejo študentje medicine učiti ničesar takega, kar bi potem redko ali sploh nikdar mogli uporabiti v dobro države. Vendar je utemeljeval potrebo po teoretičnem predznanju. Pravi namreč, da mora vsak študent znati vsaj malo mikroskopirati in uporabljati laboratorij. Naravoslovna metodologija mora biti za medicinca osnova. Knjiga ima tudi svoje pomanjkljivosti; podcenjuje npr. pomen in vlogo socialne medicine in higiene. Billrothu se je namreč zdela družbena vloga človeka kot posameznika nepomembna. Zaradi številnih očitkov se je po desetih letih odločil in objavljeno delo dopolnil s spisom Aphorismen zum Lehren und Lernen der medizinischen Wissenchafien (Aforizmi k poučevanju in učenju medicinskih znanosti) (32). V osnovi ni spremenil svojih pogledov; trdno stoji na prepričanju, da lahko medicino študirajo le inteligentni ljudje, da morajo biti predani svojemu poklicu, pravi, da jim mora delo postati pravi življenjski užitek... Billroth je bil prepričan, da je potrebno od vlade zahtevati spremembe, ker bo v razvoju zaostal, kdor ne napreduje. Billrothova kirurška šola Veliki učitelj in zdravnik je svoje znanje nesebično delil z učenci. Nad svojimi asistenti je bdel z očetovsko ljubeznijo, jih vodil, spodbujal, usmerjal in jim pomagal priti na pomembne položaje v evropskem prostoru. Dobili so jih Czerny v Freiburgu, Wölfler v Gradcu, Gussenbauer sprva v Ličgu, po Billrothovi smrti pa je njega nasledil na Dunaju, Eiselsberg sprva v Utrechtu, kasneje v Königsbergu in od 1901 na Dunaju, Mikulicz v Krakovu (33). Tako se je razširila Billrothova šola po vsej Evropi. Sprašujemo se, kako se je Billroth ob tolikem delu sproščal, kje je iskal inspiracije, kaj ga je v delu spodbujalo. Da je bil genialen človek, je po vsem povedanem že več kot jasno, hkrati je bil izredno nadarjen za glasbo. Billrothova stara mati, rojena Willich (morda je ime slovanskega izvora!?) je bila pevka v berlinski operi, njegov stari oče pa seje prav tako navduševal nad lepimi umetnostmi. Igranje na klavir je bilo Billrothu bila skozi vse življenje v veliko veselje in sprostitev. Že v Ziirichu je bil duhovni vodja prijetnega preživljanja prostega časa med zdravniki in študenti. Zbirali so se ob večerih dvakrat mesečno. Začeli so s strokovnim predavanjem, debato pa nadaljevali ob glasbi. Billroth je virtuozno igral različne klavirske partiture, tudi najzahtevnejše. V Ziirichu je spoznal glasbenike, s katerimi je igral v godalnem kvartetu. Pridno je vadil violo, da je bil kos profesionalcem. Sam je celo komponiral in prav tako v Ziirichu spoznal tudi Johannesa Brahmsa. Življenje na Dunaju je med njima stkalo prijateljstvo, ki je trajalo. Billroth je bil glasbeno tako razgledan, da mu je Brahms dal vsako novo delo prvemu v pregled in recenzijo. Tudi prva izvedba je bila običajno na Brahmsovem domu. Ohranjena bogata korespondenca med znanima možema je izšla v knjigi Billroth im Briefwechsel mit Brahms (Billrothovo dopisovanje z Brahmsom) (34). Ni naključje, daje Billroth kot velik poznavalec glasbe dolga leta pisal glasbene kritike za razne časopise! Glasba mu je pomagala odlagati utrujenost; spretnost njegovih prstov na inštrumentih pa se je sijajno prenašala v njegovo kirurško tehniko. Billroth je precej potoval. Slavnega zdravnika so vabili k operacijam v Atene, Neapelj, Carigrad, Lizbono in Petrograd. Večkrat je z Brahmsom potoval po Italiji. Čeprav mu na Dunaju ni uspelo zgraditi nove kirurške klinike, vse je ostale le pri načrtih, je ustanovil šolo za posvetne strežnice Rudolfinerhaus, z moderno bolnišnico. Zanje je leta 1881 spisal učbenik Die Krankenpflege im Hause und im Hospitale (Nega bolnika na domu in v bolnišnici) (35). Preveden je bil v devet svetovnih jezikov, ves zaslužek pa je avtor namenil za izgradnjo in vzdrževanje bolnišnice (Rudolfinerhaus). Država je namreč odrekla vsakršno podporo. Negovalke pač niso bile več samo nune. Nenehna prerekanja z vlado in konservativnimi silami na fakulteti so Billrotha izčrpavala. Iz tega so 1886 izšli bojeviti aforizmi z originalnim naslovom Aphorismen zum Lehren und Lernen 2 3 4 Z. ZUPAN1Ć SLAVEC: THEODOR BILLROTH, VELIKI KIRURG der medizinische Wissenschaften (Aforizmi za poučevanje in učenje medicinske znanosti); sam pa je doživel prvi srčni infarkt. Zavedal seje resnosti svojega zdravstvenega stanja. Za nekaj časa je izpregel, si opomogel in nadaljeval svoje življenje v galopirajočem tempu. Leta 1888 je bil izvoljen za predsednika Gesellschaft der Arzte (Zdravniškega društva) in imenovan za člana avstrijske gospodarske zbornice. Slednja mu je ponudila možnost, da izkoristi tribuno parlamenta za svoje zdravstveno-politične težnje. Zdravništvu je dal zgraditi stavbo Zdravniškega društva in jo 27. oktobra 1893 slovesno odprl. Časti so ga doletele z različnih koncev, a se jih je otresal. Ko so mu hoteli podeliti naziv ekscelenca, se mu je odrekel in se zadovoljil s častnim znakom za znanost in umetnost. Zdravstvene težave so postajale vse pogostejše in hujše. Oslabelo srce se je upiralo tolikemu delu in odgovornostim. Dobro se je počutil na Jadranu. Prihajal je v Opatijo. Nekajkrat je tudi operiral v reški bolnišnici, sicer pa seje trudil iz Opatije narediti svetovno znano zdravilišče s talaso in hidroterapijo. Poznal se je tudi z nekaterimi hrvaškimi zdravniki: V. Dorđevićem, V. Schwarzem, J. Fonom, A. Grossichem in drugimi. Leta 1887 je postal častni član Zbora liječnika Hrvatske (36). Smrt gaje nepričakovano doletela 6. februarja 1894 v Opatiji (37, 38). Slovenski zdravniki, učenci Billrothove šole V Arhivu Univerze na Dunaju sem prišla do podatkov, kateri slovenski študentje so v obdobju delovanja prof. Billrotha in njegove šole promovirali na Dunaju. Po protokolih promovirancev med leti 1863 in 1899 je v Billrothovem času na Dunaju promoviralo: 41 Kranjcev, 11 Štajercev, 52 Primorcev (med njimi 21 Istranov, doma v glavnem iz Pirana, Kopra in Pulja). Za posamezne študente ne obstajajo izpitni zapisniki, po katerih bi lahko z gotovostjo trdila, kdo je opravil izpit ravno pri prof. Billrothu. Izpitne protokole iz posameznih rigorozov podajajo člani komisij, točni popisi, pri katerem predavatelju je slušatelj predmet poslušal in absolviral, pa so razvidni iz indeksov. V zbirki Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete imamo indeks Eda Šlajmerja, ki je 1888 promoviral na graški medicinski fakulteti in ima v indeksu vpisano in podpisano kirurgijo pri prof. Wolflerju, Billrothovem asistentu (zasedel kirurško stolico na mladi graški medicinski fakulteti, ustanovljeni 1863). Zamudno pregledovanje protokolov promovirancev (39) pa je odkrilo zanimive podatke. Od slovenskih diplomantov dunajske medicinske fakultete slovenskega porekla so nekateri odigrali pomembno vlogo v razvoju slovenske medicine, tudi kirurgije. Če se omejim na najvažnejše, ne morem mimo naslednjih imen. Stanko Stergar (1850-1915) iz Hrastja pri Šentjerneju na Dolenjskem je prvih 13 let služboval v Logatcu, nato je 1894 postal okrožni zdravnik v Ljubljani; s svojo širino, plemenito, humoristično in sončno naravo seje vidno vključil v življenje kranjskega zdravništva in bil tudi predsednik Društva zdravnikov na Kranjskem. Pomemben Billrothov učenec je bil dr. Vinko Gregorio, sin ugledne ljubljanske zdravniške družine, ki se je pri dr. Valenti specializiral za porodničarja, kasneje pa postal primarij dermatološkega oddelka ljubljanske bolnišnice in to delo opravljal vse do upokojitve, polnih 31 let. Bil je močna osebnost, steber zdravstvenega življenja na Kranjskem, prav tako predsednik Društva zdravnikov na Kranjskem ter pomemben politični delavec. Ustanovil je Krajcarsko družbo, z namenom, da bi zbral dovolj prostovoljnih prispevkov za izgradnjo Narodnega doma v Ljubljani. Bil je iniciator Delniško-hotelske družbe Union in njen pomemben delničar. Najdemo ga med ustanovitelji Zdravniške zbornice za Kranjsko (1891) in Pokrajinskega sklada za zdravnike in sirote. Urejal je slovenski del Liječničkega vijesnika, kateremu so med leti 1909-1929 slovenski zdravniki pošiljali svoje strokovne prispevke, 1929 pa ustanovili lastno glasilo Zdravniški vestnik. Tudi dr. Alfred Valenta, promoviran 1896. leta, je v Ljubljani nadaljeval tradicijo svojega očeta v ginekologiji in porodništvu in med leti 1898 in 1918 vodil ljubljansko porodnišnico. Samo leto za Valento je na Dunaju promoviral tudi Janez Plečnik. Za slovensko medicino je predstavljal prvega učitelja in strokovnjaka za anatomijo in patologijo, veliko pa se je ukvarjal tudi s porajajočo se slovensko medicinsko terminologijo. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 2 (103) 2 3 5 Se trije pomembni zdravniki, učenci Billrothovega nauka, so se zasidrali v slovenski prostor; to so pionirji slovenske kirurgije. Edo Šlajmer in Peter Defranceschi sta črpala svoje kirurško znanje pri graškem profesorju Wölflerju, enem najljubših asistentov Theodorja Billrotha, Franc Derganc star. pa se je predal vodstvu zanesljive kirurške roke prof. Antona von Eiselsberga, Billorthovega naslednika na Dunaju. Prva dva sta prihajala iz Čabra in Novega mesta. Edo Šlajmer je promoviral v Gradcu 1888 in po smrti Frana Fuxa 1892 dobil mesto primanja kirurškega oddelka v Ljubljani ter ga vodil vse do svoje upokojitve 1911. Prvi je v slovensko medicino vpeljal asepso. Rane niso več smrdele po gnoju, bile so čiste. V Ljubljani je imel uspehe, kakor še noben kirurg pred njim. S posebnim veseljem je deloval na t.i. mejišču med kirurgijo in interno medicino. Prvi v naših deželah je začel uporabljati rentgenski aparat in razvijati rentgensko diagnostiko. Ob balkanski vojni je skupaj z dr. Oražnom oskrboval ranjence. Veliko je prispeval k razvoju kirurgije. Po njegovih zamislih je bila zgrajena sodobna bolnišnica, imenovana Šlajmerjev dom. Še danes v njej domuje ljubljanska ortopedska klinika. Slovenska univerza upravičeno šteje dr. Eda Šlajmerja za svojega profesorja kirurgije honoris causa. Peter Defranceschi je svoje kirurško znanje prenesel na Dolenjsko. V Kandiji pri Novem mestu so zgradili moško bolnišnico in leta 1894 je v njej sprejel mesto ordinarija in okrožnega zdravnika. Podobno kot njegov sodobnik Šlajmer je tudi on uveljavil antiseptična in aseptična načela, opremil bolnišnico s sodobnimi sterilizacijskimi napravami, uporabljal lumbalno anestezijo in se z entuziazmom, pa tudi uspehom loteval najzahtevnejših operacij. Tudi on je uporabljal rentgenski aparat in v svojem strokovnem delovanju ni zaostajal za ljubljansko ali zagrebško bolnišnico. Najmlajši med našimi pionirji kirurgije je dr. Franc Derganc star. Leta 1903 je promoviral na Dunaju, kirurgijo pa poslušal pri prof. Eiselsbergu. Z njim je vzpostavil pristen osebni odnos. Bil je odličen študent, s spretno roko in dobro intuicijo. Specializacijo iz kirurgije je opravil na dunajskem Zavodu za operacijske gojence. Vsestransko nadarjenost mladega zdravnika je opazil tudi prof. Eiselsberg in mu ponudil mesto asistenta. Do oktobra 1906 je Derganc ostal na Dunaju, nato se je na povabilo Eda Šlajmerja vrnil v Ljubljano in bil 1910 imenovan za primanja. Delal je skupaj s kolegom Josipom Stojcem. Slednji je bil tudi bakteriolog. Franc Derganc si je v Ljubljani na Komenskega ulici zgradil privatni sanatorij Emona in ga do smrti vodil. Med drugo svetovno vojno je dal zatočišče in kirurško oskrbo ranjenim partizanom. V tej stavbi danes domujeta uredništvo Zdravniškega vestnika in Slovensko zdravniško društvo. Derganc je bil plodovit pisec, strokovnjak, veliko je objavljal v različnih, tudi tujih strokovnih revijah: Wiener klinische Wochenschrift, Zentralblatt für Chirurgie, Münchener medizinische Wochenschrift, Archiv für Chirurgie. Leta 1929 je bil pobudnik in soustanovitelj glasila slovenskega zdravništva Zdravniški vestnik in njegov prvi urednik. Enciklopedično izobražen je snoval ne le na strokovnem področju, ampak bil tudi literat, pisatelj in filozof. V slovensko kirurgijo je prinesel Billrothovo znanje, ga dopolnil z novimi, lastnimi in tujimi spoznanji in se zapisal v zgodovino slovenskega zdravstva. Vpliv Theodorja Billrotha, njegove šole in njegovih učencev, ki so zasedli vodilna mesta po kirurških klinikah in medicinskih fakultetah Srednje Evrope, na razvoj slovenske kirurgije je tako velik, da se tudi slovenski zdravniki, še posebej pa kirurgi s spoštovanjem, hvaležnostjo in visokimi mislimi spominjamo pomembnega moža skalpela. Da pa ni bil Billroth znan le med »ljudmi v belem«, pričajo spomini in zgodbe, najpogosteje njegovih bolnikov. Tako zasledimo v spominih Henrika Turne, daje imel sestro, ki se ji je »sušila« noga in so pisali prof. Billrothu na Dunaj. Povabil jo je na svojo kliniko, vendar pod pogojem, da bo predstavljena študentom. Skoraj 20 centimetrov krajšo nogo so ji na Dunaju natezali in ji predpisali posebno dieto. Kmalu seje noga podaljšala, po šestmesečni hospitalizaciji je bila skoraj enako dolga kot druga, mišično močna noga. Domov se je vrnila skoraj zdrava. Iz zapisa je čutiti prisrčnost Billrothovega značaja (41). Tudi Matija Murko v Spominih popisuje lastno izkušnjo z Billrothom. Kot dunajski študent je slavnega kirurga obiskal zaradi močno razširjene žile na senceh. Profesor se je odločil za operacijo in ga zadržal kot »interessanter Fall« ter ga štiri tedne po operaciji z velikim zadovoljstvom predstavil svojim slušateljem; bilo je njegovo poslednje predavanje pred smrtjo (42). 2 3 6 Z. ZUPANIĆ SLAVEC: THEODOR BILLROTH, VELIKI KIRURG Zaključek V 65 letih svojega življenja je Theodor Billroth napravil toliko, da pisati o njem pravzaprav pomeni pisati zgodovino kirurgije druge polovice 19. stoletja. Malo pred smrtjo je v zavesti, daje dopolnil bogato življenje, zapisal: »Ko sem prispel do meje človeške starosti, imam za seboj bogato življenje, življenje, kije padlo v eno najpomembnejših dob naše znanosti, v čas, koje bil nemški hrast kirurgije zasajen tesno poleg neizčrpnega vira naravoslovja, anatomije in fiziologije in je iz njega vedno srkal novo hrano.« Njegov učenec Mikulicz je ob smrti slavnega učitelja rekel: »Odšla je ena od najpleme- nitejših narav, borec za dobro, lepo in resnično, prava junaška narava, ki je tvegala vse, tudi lastni jaz, če je šlo za to, da dobi ali brani resnično in dobro.« Literatura: 1. Genschorek W.: Wegbereiter der Chirurgie. Leipzig : S. Hirzel Verlag, BSB B.G. Teubner Verlagsgesell­ schaft, 1983: 117-120. 2. Curriculum vitae Christiana Alberta Theodorja Billrotha. Archiv der Universität Wien 028,23.3.1867. No. Z 258. 3. Glesinger L.: Povijest medicine. Zagreb : Školska knjiga, 1978: 254. 4. Pintar I.: Kratka zgodovina medicine. Ljubljana : Medicinska fakulteta, 1950:264, 287. 5. Lesky E.: Die Wiener medizinische Schule im 19. Jahrhundert. Graz-Köln : Verlag Böhlau, 1978: 119. 6. Gasser R.J.: Der Anatom Joseph Hyrtl 1810-1894, Wien-München-Berlin : Hyrtl-Museum Perchtoldsdorf, 1991: 7-70. 7. Glej 1, str. 127-128. 8. Ibid, stran 130. 9. Glesinger L.: Medicina kroz vjekove. Zagreb : Zora, 1954: 250. 10. Glej 1, stran 137. 11. Ibid, stran 140. 12. Pisno povabilo dr. Brauna dr. Billrothu v Zürich, da zasede mesto profesorja na dunajski medicinski fakulteti. Archiv der Universität Wien 026, 027, 16.3.1867. No. Z 258. 13. Odgovor dr. Billrotha dr. Braunu 23.3.1867. Archiv der Universität Wien 030. Z 258. 14. Glej 1, stran 147. 15. Borisov P.: Od ranocelništva do začetkov znanstvene kirurgije na Slovenskem. Ljubljana : SAZU, 1977: 254. 16. Marušič B., Marušič L: Slovenski rojak dr. Marko Anton Plenčič (1705-1786). Solkan-Nova Gorica, 1967. 17. Siegerist H.E.: Grosse Ärzte. München : J. F. Lehmanns Verlag, 1954: 342-347. 18. Meyer-Steineg-Sudhoff: Geschichte der Medizin. Jenna : Verlag von Gustav Fischer, 1928: 421. 19. Glej 1, stran 152. 20. Billroth T.: Allgemeine chirurgische Pathologie und Therapie. Zürich, 1863. 21. Glej 1, stran 155. 22. Billroth T., Pitha F.: Handbuch der allgemeinen und specielen Chirurgie. Zürich, 1865. 23. Pintar L: Mediko-kirurški učni zavod, njegov nastanek, razmah in konec. Habilitacijska disertacija. Ljubljana : Učiteljska tiskarna, 1939: 36-40. Kernovo delovanje med Slovenci, bil je profesor anatomije, kirurgije in porodništva na Mediko-kirurškem učnem zavodu v Ljubljani (1797-1805), je pustilo globoke sledi. Ni le poučeval omenjenih predmetov, k nam je vpeljal cepljenje proti črnim kozam, ki so ga druge habsburške dedne province dobile šele deset let za Slovenci; Trst, Reka, Gorica, Karlovec in Zadar pa so prav tako dobivali cepivo iz Ljubljane in ne z Dunaja. 24. Kernov učenec Wattman je med leti 1816 in 1818 predaval teoretično in praktično kirurgijo na ljubljanskem kirurškem liceju, po Kernovi smrti pa je prevzel dunajsko kirurško stolico. Glej 1, strani 58-59. 25. Glej 1, stran 181. 26. Ibid, stran 183-184. 27. Genschorek W.F.: Sauerbruch. Leipzig : S. Hirzel Verlag, 1980: 33. 28. Schönbauer: Die Schule Eiseisberg. Ziba Symposium, Band 3, Heft 6, Febr. 1956, strani 170-173. 29. Gjanković: O šesdeset godišnjici prve uspješno izvedene resekcije želudca. Liječ Vijestn 63; 1941: 443^45. 30. Glej 1, stran 203-205. 31. Glej 1, stran 207-208. ZGODOVINSKI ČASOPIS » 50 » 19% » 2 (103) 2 3 7 32. Billroth T.: Aphorismen zum Lehren und Lernen der medizinische Wissenschaften. Wien, 1886. 33. Derganc F. star.: Billroth in Kern. Zdrav Vestn 1929; 1: 49-55. 34. Greither A.: Billroth im Briefwechsel mit Brahms. München-Berlin : Urban & Schwarzenberg, 1964. 35. Billroth T.: Die Krankenpflege im Hause und im Hospitale. Ein Handbuch für Familien und Krankenpflegerinnen zum Besten des Rudolphiner Vereins. Wien, 1881. 36. Grmek M.D.: Billroth, Theodor. V: Medicinska enciklopedija. Zv. 1. Zagreb: Jugoslavenski leksikografski zavod, 1967: 451. 37. Osmrtnica dr. Theodorja Christiana Billrotha. Dunaj 7.2.1894. Archiv der Universität Wien, št. 043. 38. Die feierliche Inauguration des Rectors der Wiener Universität für das Studienjahr 1894/9. Wien : Selbstverlag der k.k. Universität, 1894: 10-13. 39. Maisei T.: Die Denkmäler im Arkadenhof der Universität Wien. Wien : Archiv der Universität, 1990: 28. 40. Medizinisches Promotions-Protokol med leti 1871-1912. Archiv der Universität Wien. 41. Tuma H.: Iz mojega življenja. Ljubljana : Naša založba, 1937: strani 25-26. 42. Murko M.: Spomini. Ljubljana : Slovenska matica, 1951: stran 50. Nekateri slovenski zdravniki, ki so imeli Billrothovo šolo (v oklepajih so letnice njihove promocije): Anton Arko (1873), Stanislav Stergar (1876), Vincenc Gregorič (1881), Julius Dereani (1887), Gustav Moravec (1890), Emil Kartin (1893), Franjo Kogoj (1893), Alojzij Valenta von Marchthurn (1894), Jože Milavec (1899), Janez Plečnik (1899), Lev Kreft (1899), Fran Gosti (1900), Josip Tičar (1901), Jernej Demšar (1901, Josip Stoje (1901), Lojz Kraigher (1903), Mauricij Rus (1903), Josip Pogačnik (1905), Alfred Šerko (1909), Leopold Ješe (1911) in drugi. Z u s a m m e n f a s s u n g THEODOR BILLROTH, DER GROßE CHIRURG, WISSENSCHAFTLER UND HUMANIST Zvonka Zupanič Slavec Theodor Billroth war einer der bedeutendsten Chirurgen der zweiten Hälfte des neunzehnten Jahrhunderts. Er wurde im Jahre 1829 auf der Insel Rügen im ehemaligen Preussen geboren. An der Berliner chirurgischen Klinik war er Langenbecks Assistent (1853-60), nach Zürich wurde er als Professor und Direktor der Chirurgischen Klinik (1860-67) geladen, der Rest seines Lebens verbrachte er als Professor der Chirurgie und Leiter der Zweiten Chirurgischen Klinik in Wien (1867-94). In Berlin beschäftigte er sich vornämlich mit patologischer Histologie, in Zürich widmete er sich nach und nach der operativen Chirurgie, bei seiner Arbeit in Wien wurden in ihm der Spitzenoperateur, brillianter Pedagoge und hervorragende Reformator des Medizinstudiums vereinigt. Er reforschte geschichtliche und gegenwärtige Arten der Wundheilung von Schusswunden, führte das regelmässige Messen der Körpertemperatur bei Verwundeten ein, einen wasserdichten Verband (Billroth Batist) und offene Wundheilung (Pflege). Das frühe Einsetzen des Gebrauchs von Antisepsis ermöglichte breite chirurgische Indikationen. Die Zeit Billroths Lebens und Arbeit kollidiren mit der Einführung des Gebrauchs der Anestesie, Antisepsis und späterder Asepsis, dass beflügelte die Chirurgie. Billroth hat grosse Verdienste für die ausserordentliche Entwicklung der Chirurgie in Wien in der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts. Auf der Wiener medizinischen Fakultät hat er das Niveau der pedagogischen Arbeit angehoben und eine Schule zur Erziehung ziviler Pflegerinen gegründet. Laufend verfolgte er die Ursachen der postoperativen Infektionen. Sein Pionierwerk auf diasem Gebiet gleicht dem Listers 1867. Der war der Vorgänger und gleichzeitig der Zeitgenosse der Entdecker der Mikroorganismen R. Koch und L. Pasteurs 1881. Er schreib das glänzendste Lehrbuch der Chirurgie; auc das Pflegelehrbuch stammt aus seiner Feder. Zahllose slowenische Ärzte Diplomanten die Wiener medizinische Fakultät waren des breiten teoretischen und praktischen Wissens des ruhmreichen Lehrers teilhaftig: Stanko Stergar, Vinko Gregorič, Alfred Valenta, Janez Plečnik und andere. Billroths Schüler Eiseisberg, Wölfler, Czerny, Barbieri, Gussenbauer und andere haben slowenischen Ärzte Edo Šlajmer, Franc Derganc, Peter Defranceschi das reiche Wissen des grossen Lehrers vermittelt. 2 3 8 Z. ZUPANIĆ SLAVEC: THEODOR BILLROTH, VELIKI KIRURG Billroth besuchte immer wieder die Adria. An der Opatija Riviera fand er günstige Verhältnisse für seine Gesundheit und die notwendige Ruhe. Mit seiner Hilfe entwickelte sich Opatija in eine der führenden Städte an der Adria mit Talasotherapie und Heliotherapie. Gelegentlich seiner Besuche hat er einige male im Rijeka Krankhaus operirt. Im Jahre 1887 wurde er Ehrenmitglied des Zbor lječnika Hrvatske. Billroth war seiner Natur nach ein Künstler, unmittelbar und intuitiv ein hervorragender Musiker. Drei Jahrzehnte verband ihn mit Johannes Brahms eine innige Freundschaft. Die Buchsammlung der Briefe zwischen der beiden Riesen im musikalischen und medizinischen Bereich veranschaulicht uns ihr gemeinsames Verhältniss. Auf dem Forschungsgebiet war Billroth ein Wissenschaftler Visionär, entschiedener und überlegter Kämpfere ums Wohl der Menschheit und ein grosser Humanist. Za Slovenski zdravstveni muzej Institut za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani že nekaj desetletij z velikimi napori in nesistematično oblikuje zdravstveno zbirko v okviru aktivnosti, povezanih z ustanavljenjem Slovenskega zdravstvenega muzeja, nujno potrebnega za ohranitev nacionalne zdravstvene kulture. Pozivamo vse ustanove s področja zdravstva, vse ostale pravne osebe in zasebnike, da čimprej podarijo bodoči muzejski zbirki najrazličnejše predmete, aparature in drugo, povezano z zgodovino medicine (na naših tleh). Kontaktni naslov: Inštitut za zgodovino medicine, dr. Zvonka Zupanič Slavec, Zaloška 7a, SI-1000 Ljubljana, tel./fax (061= 317-559, E-mail "cirila.toplak@uni-mb.si" ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 2 (103) • 239-253 239 Avgust L e š n i k Ruski oktober v očeh nemške socialne demokracije v letih 1917-1919 Nemški proletariat, ki je že vse od leta 1915 izražal spontan odpor proti vsemu, kar je prinašala vojna, je bil politično in organizacijsko razcepljen, bolje rečeno njegovo vodstvo, na tri idejne usmeritve znotraj socialističnega gibanja: socialšoviniste (SPD - Sozialdemokratische Partei Deutschlands), socialpacifiste (USPD - Unabhängige Sozialdemokratische Partei Deutschlands) in revolucionarje (leve skupine, med katerimi je bila najvplivnejša Spartakova zveza). Z rusko oktobrsko revolucijo se je ta razcepljenost samo še poglobila. Medtem ko je nemški proletariat na novembrskih in decembrskih manifestacijah leta 1917 - kljub vladni prepovedi - z navdušenjem pozdravljal rusko socialistično revolucijo, diktaturo proletariata in ponujene sovjetske pogoje za mir, so bili odzivi na »ruske dogodke« v vodstvih socialističnih strank različni. Desni socialdemokrati (vodstvo Socialdemokratske stranke Nemčije /SPD/), ki so sprejeli ruski oktober dokaj hladno, so bili prepričani, da bo diktatura proletariata v Rusiji odigrala svojo vlogo s podpisom mirovnega sporazuma in da bo zatem prišlo do prehoda boljševikov na reformistične pozicije. Dejstvo, da je prišlo do socialistične revolucije, so pojasnjevali s sovpadanjem specifičnih zgodovinskih in ekonomskih okoliščin ter posebnostjo duše ruskega človeka; boljševizem kot rezultat takšnih specifičnostih je bil po njihovem mnenju, zelo nevaren za zahodno demokracijo. Sicer pa je desnica zmago oktobrske revolucije pripisala sebi - če ne bi bilo glasovanja za vojne kredite in zmag nemške vojske nad ruskimi armadami, bi boljševiki prišli v Sibirijo in ne na oblast.1 Vodstvo pacifistične USPD (Neodvisne socialdemokratske stranke Nemčije) je videlo vrednost oktobrske revolucije predvsem v njeni mirovni pobudi; zato je pozvalo nemški proletariat, da naj aktivno podpre miroljubno politiko socialistične vlade v Rusiji. Medtem pa je desno krilo v stranki pod geslom svobodne kritike začelo ostro kampanjo proti ruski socialistični revoluciji. Njen nosilec je bil strankin ideolog K. Kautsky, ki je v svojem delu »Diktatura proletariata«2 sicer priznal, da je »prvič v svetovni zgodovini neka socialistična partija postala vladar velikega carstva«, vendar je ta »socialistična partija, ki danes upravlja v Rusiji, prišla na oblast, boreč se proti drugim socialističnim partijam... Ona vlada na temelju izključitve drugih socialističnih partij iz upravnih teles. Nasprotje med obema socialističnima smerema (op. boljševiške in menjševiške) ne temelji na osebni ljubosumnosti, temveč je to nasprotje dveh v temelju nasprotnih metod: demokratske in diktatorske. Obe smeri hočeta isto: proletariat in s tem človeštvo osvoboditi po poti socializma. Toda pot, po kateri gredo eni, smatrajo drugi za stranpot, ki vodi v propad... Naša partijska dolžnost je, da se v sporu med ruskimi brati ne odločimo niti za eno niti za drugo stran, preden temeljito ne proučimo argumentov enih in drugih. V tem nas želijo mnogi tovariši ovirati. Oni izjavljajo, da je naša dolžnost brez razmišljanja podpreti tisto smer ruskega socializma, ki je na oblasti. Vsako drugo stališče ogroža revolucijo in sam socializem. Toda to ne pomeni nič drugega, kot da se sprejme kot dokazano tisto, kar se mora pravzaprav 1 F. Golovačev, Rabočee dviženie i socialdemokratija Germanu v godi pervoj mirovoj vojni (avgust 1914- oktjabr 1918 g.), Moskva 1960, str. 292-302. 2 K. Kautsky, Die Diktatur des Proletariats, Wien 1918; isti, Diktatura proletarijata, v: 'Ortodoksni marksizam' i reformizam (Izbor spisov), Zagreb 1979. 240 A. LEŠNIK: RUSKI OKTOBER V OČEH SOCIALNE DEMOKRACIJE proučiti: da je ena smer šla po pravi poti in da jo moramo ohrabriti, da po tej poti nadaljuje. Zahtevajoč najsvobodnejšo diskusijo, smo seveda na tleh demokracije. Diktatura ne želi samo ovreči nasprotno mišljenje, ampak nasilno zadušiti njegovo razodetje. Tako sta obe metodi, demokratska in diktatorska, nespravljivi in konfrontirani, še preden seje začela diskusija... Vendar za zdaj v naši partiji še ne vlada diktatura; pri nas se še svobodno diskutira... Zato želimo proučiti naslednje: kakšen pomen ima demokracija za proletariat, kaj razumemo pod diktaturo proletariata in kakšne pogoje ustvarja diktatura kot oblika vladavine za osvoboditev proletariata.«3 Kautsky je v nadaljevanju dokazoval nezmožnost dolgotrajnejšega obstoja diktature proletariata v zaostali kmečki Rusiji: »Tisto, kar se nam prikazuje kot diktatura proletariata, če bi se seveda dosledno izpeljalo - in če bi en razred sploh lahko izvajal diktaturo neposredno, kar pa lahko sama partija - bi se oblikovalo v kmečko diktaturo.«4 Kautsky je zato rešitev videl v vrnitvi na meščansko demokracijo, čeprav v Rusiji - v pravem smislu besede - ni nikdar obstajala. Zakaj na meščansko demokracijo? Vprašal se je, ali res drži trditev, da je socializem samo cilj in demokracija samo sredstvo za dosego tega cilja. In odgovoril: »Socializem pravzaprav ni naš končni cilj, temveč ta cilj pomeni 'ukinitev vsake vrste izkoriščanja in tlačenja, pa naj bo naravnano proti razredu, partiji, spolu, rasi' (Erfurtski program).5 Ta cilj želimo doseči s proletarskim razrednim bojem, ker se proletariat kot najnižji razred ne more osvoboditi, če ne ukine vseh vzrokov izkoriščanja in tlačenja... Demokracija in socializem se potemtakem ne razlikujeta v tem, daje ona sredstvo in on cilj. Oboje je sredstvo za isti cilj: Mi si socializma brez demokracije ne moremo predstavljati. Pod izrazom moderni socializem ne razumemo le družbeno organizirane produkcije, temveč tudi demokratično organizirano družbo. Zato je za nas socializem nujno povezan z demokracijo. Ni socializma brez demokracije. Oboje pa se razlikuje v nečem drugem: Demokracija je in še kako možna brez socializma. Celo čisto demokracijo si lahko zamislimo brez socializma, npr. v majhnih vaških skupnostih, v katerih obstaja popolna enakost ekonomskih pogojev za vsakogar, na podlagi privatnega lastništva nad sredstvi za proizvodnjo. V vsakem slučaju lahko rečemo, da je demokracija možna brez socializma in pred njim...6 V demokraciji, v kateri vlada večina ljudstva, se lahko uvede socializem šele takrat, ko se zanj pridobi večina. To je dolga in mučna pot. Mnogo hitreje pridemo do cilja, če se energična in cilja zavedajoča manjšina dokoplje do državne oblasti in jo izkoristi za uresničitev socialističnih ukrepov. Njeni uspehi bi takoj delovali prepričljivo in hitro bi usmerili večino, ki se je do zdaj upirala, v socializem. To zveni zelo mamljivo in tako je zvenelo tudi iz ust starega Weitlinga. Ima pa eno napako - da predpostavlja tisto, kar je treba šele dokazati...7 Vsebino socializma lahko popularno strnemo v stavek: 'Svobodo in kruh za vse.' To je tisto, kar množice od njega pričakujejo, zato se za njega zavzemajo. Svoboda ni nič manj pomembna kot kruh. Tudi dobro situirani, celo bogati razredi so se borili za svojo svobodo. Potreba po svobodi, po samoopredelitvi, je v človekovi naravi prav tako kot potreba po hrani... Do zdaj je bila socialdemokracija najvztrajnejši zaščitnik svobode vseh tlačenih, ne samo mezdnih delavcev, temveč tudi žena, preganjanih religij in ras, Židov, črncev, Kitajcev itd. S tem si je pridobila pristaše daleč izven kroga mezdnih delavcev... Čim jim je diktatura proletariata vzela pravno varnost, so se vsi ti drobni trgovci, obrtniki, srednji in veliki kmetje, večina intelektualcev prelevili v sovražnike socializma in diktature proletariata, čeprav so se predtem zavzemali za socializem, ker se je boril za svobodo vseh. S tem se ne more nobenega pridobiti, razen tistega, ki je že 3 Ibidem, str. 109-110. 4 Ibidem, str. 150. 5 Lenin je v »Državi in revoluciji«, sklicujoč se na Engelsa, pojasnil boljševiške cilje: »Naš končni cilj je uničenje države, t. j . vsakega organiziranega in sistematičnega nasilja, vsakega nasilja nad ljudmi sploh. Mi ne čakamo prihoda takšnega družbenega reda, v katerem ne bo veljalo načelo podrejanja manjšine večini. Toda ko težimo po socializmu, smo prepričani, da bo prerasel v komunizem in da bo v zvezi s tem izginila vsaka potreba po nasilju nad ljudmi sploh, po podrejanju enega človeka drugemu, enega dela prebivalstva drugemu delu, kajti ljudje se bodo navadili spoštovati elementarne pogoje družbenega sožitja brez nasilja in podreditve.« (Lenin, Izbrana dela, III, str. 248.) 6 K. Kautsky, v: 'Ortodoksni marksizam' i reformizam, str. 110-112. 7 Ibidem, str. 156. ZGODOVINSKI ČASOPIS « 50 • 1996 • 2 (103) 241 socialist. Lahko se samo pomnožijo sovražniki socializma... Niso najboljše tiste množice, ki za kruh in igre žrtvujejo svobodo. Nedvomno bi materialno blagostanje privedlo h komunizmu mnoge, ki so se do njega vedli nezaupljivo ali se odtujili od njega zaradi njegove politike brezpravnosti. Toda to blagostanje mora resnično priti, in to hitro, ne kot obljuba prihodnosti, če hoče diktatura proletariata pokazati svoje učinke. In s čim naj se doseže to blagostanje... v deželi, ki je ekonomsko še tako malo razvita (Rusija), kjer je proletariat samo manjšina... Socializem - to pomeni obče blagostanje znotraj moderne kulture - postane možnost samo s hitrim razvojem produktivnih sil... Samo tam, kjer seje proletariat šolal v zadružni, sindikalni, mestni samoupravi in s sodelovanjem v državni zakonodaji in nadzoru vlade in kjer so številni intelektualci pripravljeni nuditi svoje usluge socialistični produkciji, se lahko takoj, brez ovir, zamenja kapitalizem... Že od samega začetka se mora zato predpostaviti, da bodo povsod tam, kjer se lahko proletariat obdrži na državni oblasti samo z diktaturo nasproti demokraciji, težave, s katerimi je socializem konfrontiran, tako velike, da izgleda pravzaprav izključeno, da lahko diktatura prinese blagostanje ter na ta način pomiri - z nasilniškim režimom - ljudske množice potem, ko jim je vzela politične svoboščine.«8 Kautsky je zaključil, da v Rusiji ne vlada diktatura proletariata, temveč diktatura boljševiške partije. Rešitev revolucionarnih pridobitev je videl v pravočasni zamenjavi diktature z demokracijo.9 Lenin seje na Kautskijeva izvajanja odzval s polemičnim delom »Proletarska revolucija in renegat Kautsky«10 ter s člankom »O 'demokraciji' in diktaturi«.11 Kautskemu je očital, da je celotno vprašanje skrčil na političnopravno vprašanje, namesto da bi marksistično analiziral pojem socializma in še zlasti demokracije, t. j . njeno razredno vsebino, je ostal pri navadnem formalizmu, formalnopravni opredelitvi tega pojma, kar ga je privedlo do povsem nerevolucionarnih sklepov. Če je Kautsky v delu »Diktatura proletariata« opredelil še nekoliko nejasno »demokracijo« kot »oblast večine, pa tudi zaščito manjšine«, seje v naslednjem spisu, ki gaje izdal leto kasneje, »Demokracija ali diktatura«,12 postavil proti diktaturi, ki v Nemčiji ni potrebna, ter menil, dà moramo zato »na demokracijo budno paziti in se bojevati za splošno, enako, tajno volilno pravico, za kar se bojujemo že več kot pol stoletja«.13 Diktaturo je identificiral s »stanjem«, če pa bi postala »oblika oblasti«, bi to pomenilo brezpravnost opozicije, odpravo volilne pravice, svobode zborovanja in dogovarjanja, potem ne bi bila več diktatura proletariata, temveč posameznika ali stranke.14 S takšnim stališčem je Kautsky nedvoumno zavrnil revolucionarni boj in diktaturo proletariata ter razglasil parlamentarni boj za edino možnega in pravilnega. Ker si socializma ni moč predstavljati brez demokracije, demokracija pa je »oblast večine«, delavski razred ne more osvojiti in obdržati oblasti, če te večine nima. Če pa to večino ima, potem jo bo dobil tudi na volilnih lističih. Ko bi proletariat oblast osvojil, je ne bi le obdržal, temveč tudi razširil, saj - nevarnosti ni, večina je z njim. Tako je oborožena revolucija ad acta.15 Razumljivo je, da so takšne teze, ki so postale tudi uradno stališče centristične politike, izzvale oster odpor oziroma polemiko na 1. kongresu Kominteme /KI/, saj je končno šlo za dva nasprotujoča si pogleda in koncepta »dveh« Internacional na razvoj socializma. V istem obdobju je izdal Kautsky še tretji spis proti boljševikom: »Terorizem in komunizem«,16 v katerem je analiziral pariško komuno in sovjete ter zastopal enake teze kot v prejšnjih dveh delih. Boljševikom je očital, da so se obdržali na oblasti samo tako, da so se vse bolj odrekali socialističnim načelom in postali oportunisti.17 Osnovni greh boljševikov je po s Ibidem, str. 156-158. 9 Ibidem, str. 188. i" Lenin, Izbrana dela, IV, str. 24-129. 11 Lenjin, Izabrana dela, XII, str. 454-458. 1 2 K. Kautsky, Demokratie oder Diktatur, Berlin 1919. 1 3 Ibidem, str. 46. 1 4 K. Kautsky, v: 'Ortodoksni marksizam' i reformizam, str. 132-133. 15 P. Vranicki, Zgodovina marksizma, I, Ljubljana 1983, str. 317 (K. Kautsky). 1 6 K. Kautsky, Terrorismus und Kommunismus, Berlin 1919. 242 A. LEŠNIK: RUSKI OKTOBER V OČEH SOCIALNE DEMOKRACIJE njegovem njihova diktatura, kar pomeni, da v Rusiji še ni bilo pogojev, da bi se socializem uresničil, ter je zato državljanska vojna nujna posledica tega stanja. »Ker obstaja le alternativa: demokracija ali državljanska vojna, sklepam, da tam, kjer še ni mogoč socializem na demokratičnih osnovah, kjer ga odklanja večina prebivalstva, še ni čas zanj, medtem ko boljševizem misli, da bo manjšina morala povsod vsiliti socializem, to pa se lahko zgodi le z diktaturo in državljansko vojno...18 Demokracija je nemogoča brez ljudskega predstavništva, ki izhaja iz splošne, enake volilne pravice.«19 S Kautskijevim novim delom je ostro polemiziral L. Trocki v spisu »Terorizem in komunizem«,20 v katerem je branil ruski oktober. Kautskemu je očital nedialektičnost in formalizem v njegovem razumevanju demokracije ter njegovo pomanjkljivo razumevanje revolucionarnega toka v Sovjetski Rusiji, ki ga ocenjuje z liberalističnih in formalističnih pozicij, kot tudi prikrivanje resnice, da številnih vprašanj ni bilo in ni mogoče reševati prav zato, ker je tu imperializem vsilil državljansko vojno, strahovlado in blokado. »On (Kautsky) odklanja boljševiško melodijo, ki mu para ušesa, vendar ne išče druge. Uganka je enostavna: stari glasbenik sploh ne želi več igrati na instrument revolucije.«21 Trockemu je Kautsky odgovoril s knjigo »Od demokracije do državnega suženjstva«,22 v kateri je dosledno zagovarjal svoja stališča in zapisal, da je »državno suženjstvo - skrajna točka boljševiškega komunizma«.23 Ker ima boljševizem v »teoriji in praksi izrazito reakcionaren značaj, bo ostal temen madež v zgodovini socializma«.24 Kautskijeva stališča do ključnih teoretičnih in praktičnih vprašanj razvoja socializma so pomembna predvsem zato, ker je z njimi podal teoretično platformo socialdemokracije nasploh, in ne samo njenega centrističnega krila, se pravi tistega dela svetovnega socialističnega gibanja, ki socializma in demokracije (parlamentarne) ni izključeval. V nasprotju z nemško desnico in centrom je levica na splošno navdušeno pozdravila oktobrsko revolucijo in pozvala nemške delavce, da sledijo primeru svojih ruskih tovarišev. R. Luxemburg, ki je dočakala ruski oktober v zaporu, je v njem videla začetek svetovne socialistične revolucije, ki se bo uspešno končala, če jo bo podprl in nadaljeval proletariat drugih dežel, ter obenem izrekla nekaj kritičnih pripomb na sam potek revolucije, vendar se le-te v mnogočem razlikujejo od kritičnih pripomb Kautskega. Svojo oceno in kritiko ruske revolucije je napisala jeseni 1918 v delu »Ruska revolucija«,25 brez vsakršnih dokumentov ali stikov, ki bi ji bili nujno potrebni. V tem delu, ki so ga nasprotniki Lenina in III. internacionale često zlorabljali, v komunističnem gibanju pa neredko apriori odklanjali, je R. Luxemburg, po eni strani oktobrsko revolucijo kot dogodek svetovnozgodovinskega pomena, kot začetek svetovne socialistične revolucije navdušeno pozdravila; po drugi pa je dokaj ostro kritizirala Leninovo reševanje kmečkega in nacionalnega vprašanja, razpust ustavodajne skupščine in sploh pojmovanje odnosa med demokracijo in diktaturo pri Leninu in Trockem. Njen namen ni bil s kritičnimi pripombami zanikati tega zgodovinskega dogodka, ki je bil, kot piše, neposredno nadaljevanje revolucije iz let 1905-1907, ne pa darilo nemških »osvoboditeljev«26 (kot so govorili v SPD!), temveč je razumela rusko revolucijo predvsem kot negacijo Kautskyjevih stališč, pa tudi njegovih somišljenikov, ki so bili prepričani, da Rusija za socialno revolucijo še ni zrela in daje naredilo rusko delavsko gibanje 1 7 Ibidem, str. 133: »Obdržali so se sicer kot osebe, žrtvovali pa so svoja načela in se pokazali kot pravi oportunisti. Boljševizem je sicer res zmagal v Rusiji, socializem pa je tam že zdaj doživel poraz.« >s Ibidem, str. 145. '» Ibidem, str. 150. 2 0 L. Trocki, Iz revolucije, Rijeka 1971, str. 127-296 (Terorizam i komunizam); napisano 1920. 2 ' Ibidem, str. 293. 2 2 K. Kautsky, Von der Demokratie zur Staatsklaverei, Berlin 1921. » Ibidem, str. 122. 2 4 Ibidem, str. 127-128. 2 5 Prva izdaja tega nedokončanega rokopisa z naslovom »Die russische Revolution« je izšla v redakciji Paula Levija 1922; Rosa Luxemburg, Izbrani spisi, Ljubljana 1977, str. 741-782: K ruski revoluciji /uredniški naslov/. 2 6 Ibidem, str. 748. ZGODOVINSKI ČASOPIS » 50 » 1996 » 2 (103) 243 veliko napako, ko je buržoazno revolucijo nadaljevalo s socialistično. Podala je stališče, da je Kautsky zastopal povsem isto tezo kot ruski menjševiki P. Akselrod, F. Dan in dragi, ki so zahtevali sodelovanje z liberalno buržoazijo,27 ter mu očitala, da si je v času vojne teoretično prizadeval za isto, za kar si je prizadeval Scheidemann v praksi - zapuščal in hromil je socializem z vsakim svojim stališčem. »Kautsky, uradni tempeljski čuvar marksizma, si prizadeva od izbruha vojne sem teoretično za isto, za kar si prizadevajo Scheidemanni v praksi, namreč za: 1. Internacionalo kot instrument miru, 2. razorožitev in Društvo narodov, nacionalizem, in 3. demokracijo, ne pa za socializem«.28 »V tem položaju je pripadla boljševiški smeri zgodovinska zasluga, da je od vsega začetka razglašala in se z železno doslednostjo držala tiste taktike, ki je edina lahko rešila demokracijo in odprla revoluciji nadaljnjo pot. Vso oblast izključno v roke delavskim in kmečkim množicam, v roke sovjetom - to je bil dejansko edini izhod iz težav, v katere je zašla revolucija, to je bil zamah, ki je presekal gordijski vozel, izpeljal revolucijo iz zagate in ji očistil pot za nadaljnji neovirani razvoj. Leninska stranka je bila tako v Rusiji edina, ki je dojela v tistem prvem razdobju prave interese revolucije, bila je njen gonilni element, v tem pomenu torej edina stranka, ki je uresničevala resnično socialistično politiko.«29 Boljševiki so kot namen prevzema oblasti takoj objavili revolucionarni program: »Ne zagotovitev meščanske demokracije, pač pa diktaturo proletariata, ki vodi k uresničenju socializma.«30 V nadaljevanju je R. Luxemburg kritično ocenila prve ukrepe revolucionarne oblasti. Glede boljševiške taktike do kmečkega prebivalstva je menila, daje bilo geslo, da se zemlja neposredno in takoj zaseže ter razdeli med kmete, brez dvoma najkrajši in najbolj preprost in najbolj zgoščen obrazec, da bi dosegli dvoje: strmoglavili veleposest in takoj navezali kmete na revolucionarno oblast. Kot politični ukrep za utrditev proletarsko-socialistične vlade je bila ta taktika odlična. Toda to, da si kmetje pillaste zemljo, nima ponavadi nič skupnega s socialističnim gospodarstvom. Razdelitev zemlje med kmete, drobitev velikih in organiziranih posestev kot nesocialistični ukrep ni bil nujen, je menila Rosa, ker s tem ni nastala družbena lastnina, ampak nova privatna lastnina. Po njenem mnenju mora socializem lastninsko pravico prenesti na ljudstvo, ali, kar je v socialistični deželi eno in isto, na državo. »Nacionalizacija velike in srednje posesti ter združitev industrije in kmetijstva, to sta temeljna vidika vsake socialistične gospodarske reforme, brez katerih ni socializma.«31 Rosa se sprašuje, zakaj Lenin govori o »nujni centralizaciji v industriji, o nacionalizaciji bank, trgovine in industrije. Zakaj tudi ne zemlje? Tu, nasprotno, decentralizacija in privatna lastnina... Leninov lastni zemljiški program je bil pred revolucijo drugačen.32 Zdaj je geslo ('Pojdite in vzemite si zemljo!') prevzel od zaničevanih socialnih revolucionarjev, oziroma pravilneje, od spontanega kmečkega gibanja.33 S pomočjo komitejev ali brez njih so se z agrarno 2 7 »Zagrizeni v fikcijo o meščanskem značaju ruske revolucije - saj za socialno revolucijo Rusija po njihovem še ni bila zrela - so se obupano oklepali koalicije z meščanskimi liberalci, se pravi, da so vztrajali pri posiljeni zvezi tistih elementov, ki jih je naravni notranji tok revolucije nujno ločil in ki so prišli v najostrejše medsebojno nasprotje. Akselrodi in Dani so hoteli za vsako ceno sodelovati s prav tistimi razredi in strankami, ki so najhuje ogrožali revolucijo in demokracijo kot njeno prvo pridobitev.« (Ibidem, str. 749.) 2 8 Ibidem. » Ibidem, str. 750. 3 0 Ibidem, str. 753. »S tem so boljševiki rešili sloveče vprašanje o 'ljudski večini', vprašanje, ki leži nemškim socialnim demokratom že od nekdaj na prsih kot mora. Kot pridni učenci parlamentarnega kretenizma so preprosto prenašali na revolucijo pogrošno modrost parlamentarnega otroškega igrišča: Če hočeš kaj doseči, moraš imeti večino. Torej moramo biti tudi v revoluciji najprej 'večina'. Resnična dialektika revolucije pa postavlja to parlamentarno modrost na glavo: ne s pomočjo večine do revolucionarne taktike, pač pa s pomočjo revolucionarne taktike do večine. Samo stranka, ki zna voditi, to je poganjati stvar naprej, si v revolucionarni vihri pridobi privržence. Zaradi odločnosti, s katero so Lenin in tovariši v odločilnem trenutku izdali edino revolucionarno geslo: Vso oblast delavcem in kmetom!, so se prelevili čez noč iz preganjane, obrekovane, 'ilegalne' manjšine, katere voditelji so se morali kot Marat skrivati po kleteh, v popolnega gospodarja položaja.« (Ibidem, str. 752-753.) 31 Ibidem, str. 754-755. 3 2 V delu »Naloge proletariata v naši revoluciji« (aprila 1917) se je Lenin pod točko »Agrarni program« zavzel za nacionalizacijo zemlje: »Zahtevati moramo nacionalizacijo vse zemlje, to se pravi, zahtevati moramo, da vsa zemlja v državi preide v last centralne državne oblasti.« (Lenin, Izbrana dela, III, str. 32.) 244 A. LEŠNIK: RUSKI OKTOBER V OČEH SOCIALNE DEMOKRACIJE revolucijo okoristili pretežno bogati kmetje in oderuhi, ki so sestavljali vaško buržoazijo in so imeli v vsaki ruski vasi lokalno oblast dejansko v svojih rokah... Delitev zemlje ni odpravila socialne in gospodarske neenakosti med kmeti, ampak jo je še stopnjevala, razredna nasprotja na vasi je še bolj zaostrila. Ta premik moči pa je škodoval proletarskim in socialističnim interesom... Leninska zemljiška reforma je ustvarila socializmu na vasi novo, mogočno plast sovražnikov, katerih odpor bo nevarnejši in bolj žilav, kot je bil odpor plemiških veleposestnikov.«34 R. Luxemburg se je nadalje izrekla proti Leninovemu reševanju nacionalnega vprašanja in s tem, kot pred leti, ponovno odprla vprašanje pravice narodov do samoodločbe.35 »Kaj pravzaprav pomeni ta pravica? Saj sodi k a-b-c vsake socialistične politike, da se bori proti vsem oblikam zatiranja, torej tudi proti zatiranju naroda... Lenin in tovariši so očitno pričakovali, da bodo kot bojevniki za svobodo narodov, in sicer 'do odcepitve od države', pridobili v Finski, Ukrajini, Poljski, Litvi, baltskih državah, pri Kavkazijcih itn. prav toliko zvestih zaveznikov revolucije. Doživeli pa so prav nasprotno. Drug za drugim so ti 'narodi' izrabili pravkar podarjeno svobodo za to, da so se kot smrtni sovražniki ruske revolucije povezali proti njej z nemškim imperializmom in ponesli pod njegovim varstvom zastavo protirevolucije v samo Rusijo. Lep zgled za to je bila medigra z Ukrajino v Brestu,36 zaradi katere je prišlo do odločilnega preobrata v teh pogajanjih in v celotnem notranjem in zunanjem političnem položaju boljševikov.«37 Skratka, Rosa je v svoji kritiki ponovila misel, da bo pravica narodov do samoodločbe še ena napaka več, ki jo bo buržoazija izkoristila. »Boljševiki so morali v svojo največjo škodo in v škodo revolucije spoznati, da v kapitalizmu ni samoodločbe 'naroda', da si v razredni družbi vsak razred naroda prizadeva drugače se 'samoodločiti' in da se morajo za meščanske razrede vidiki narodne svobode popolnoma umakniti razrednemu gospostvu. Finsko meščanstvo in ukrajinsko malomeščanstvo sta si bila popolnoma edina v tem, da je boljša nemška oblast kot narodna svoboda, če naj bi bila ta povezana z nevarnostjo 'boljševizma'.«38 Luxemburgova je tudi nasprotovala boljševiškemu odnosu do ustavodajne skupščine,39 saj je bila prepričana, da so z razpustom le-te okrnili svobodo javnega življenja, tiska, zborovanja itd., za katere je menila, da so edino možno sredstvo za politično prebujanje množic. »Svoboda samo za pristaše vlade, samo za člane določene stranke, pa naj jih je še toliko, sploh ni svoboda. 3 3 O spremenjenem stališču je Lenin spregovoril na II. vseruskem kongresu sovjetov delavskih in vojaških odposlancev (8. XI. 1917) v »Poročilu o zemlji«: Tu se govori, da so samo odločbo in naročilo sestavili socialni revolucionarji. Nič ne de. Mar ni vseeno, kdo jo je sestavil? Ker smo demokratična vlada, ne moremo iti preko sklepa spodnjih ljudskih plasti, pa čeprav se z njim ne bi strinjali.« (Ibidem, str. 304.) 3 4 R. Luxemburg, Izbrani spisi, str. 756-757. 3 5 Ibidem, str. 423-478: Narodnostno vprašanje in avtonomija (objavljeno 1908/1909). 3 6 Nacionalistični ukrajinski centralni svet je 27. januarja 1918 podpisal s centralnimi silami pogodbo, čeprav je takrat njegov režim že propadel in je sovjetska oblast zmagala skoraj v vsej Ukrajini. Nemčija je s to pogodbo dobila pravico, da zasede Ukrajino, in je med pogajanji v Brest-Litovsku 27. in 28. jan. 1918 ultimativno postavljala aneksionistične zahteve. 3 7 R. Luxemburg, Izbrani spisi, str. 759-760. 3 8 Ibidem, str. 760. 3 9 Volitve v ustavodajno skupščino, ki so jih prejšnje, predoktobrske vlade nenehno prelagale, so navsezadnje bile - dva tedna po prevzemu boljševiške oblasti - v zadnjem tednu novembra 1917. To so bile neobičajne, morda najbolj nenavadne volitve, kar jih pozna zgodovina (potekale so na temelju zakona bivšega režima ter z volilnimi seznami, ki so bili pripravljeni že pred oktobrom; vodile in nadzorovale so jih pretežno komisije, ki jih je bila določila že vlada Kerenskega, v glavnem iz vrst kadetov, menjševikov in socialrevolucionarjev). Rezultati volitev (svoj glas je oddala samo polovica volilcev) so bili naslednji: boljševiki so dobili 25% vseh glasov, socialrevolucionarji /eseri/ 58%, socialdemokratski menjševiki 4%, 13% meščanske stranke ter desnica, od tega so nekaj več kot 4% dobili kadeti sami! Za boljševike je glasovala večina delavskega razreda in to v najpomembnejših industrijskih središčh, za esere (zemljo!) pa kmečko prebivalstvo. Po Leninovem mnenju je imela boljševiška partija (»kot stranka večine II. kongresa sovjetov«) »pred ljudstvom pravico in dolžnost, da sestavi vlado«. Baza soglasja med boljševiško vlado in kmeti (zemljo so »dobili« že z dekretom II. kongresa sovjetov, 8. XI. 1917!) pa je bila dosežena, ko so vključili v vlado tudi predstavnike levih eserov, ki so se malo pred tem odcepili od desnice. Problem nastane, potem ko ustavodajna skupščina (v njej so imeli večino desni eseri!) ni hotela priznati sovjetske oblasti in njenih poglavitnih dekretov; tedaj so se boljševiki in levi eseri sporazumeli, da jo razpuste (5./6. januarja 1918). Glej: G. Boffa, Ruska revolucija, Zgodovina revolucij XX. stoletja, I, Ljubljana 1970, str. 316-333 (Razpustitev ustavodajne skupščine). ZGODOVINSKI ČASOPIS « 50 • 1996 » 2 (103) 2 4 5 Svoboda je vedno svoboda za tiste, ki drugače mislijo. Ne zaradi fanatičnega verovanja v 'pravičnost', ampak ker je vse poživilno, zdravilno in očiščujoče v politični svobodi vezano na to bistvo in ker preneha delovati, če postane 'svoboda' privilegij.«40 Lenin in Trocki sta postavila namesto predstavniških teles, izvoljenih s splošnimi ljudskimi volitvami, sovjete kot edino pravo predstavništvo delovnih množic. Toda z zadušitvijo političnega življenja v vsej deželi, piše Rosa, mora tudi življenje sovjetov vse bolj in bolj usihati. »Brez splošnih volitev, neomejene svobode tiska in zborovanj, svobodnega boja mnenj zamre življenje v sleherni javni ustanovi, postane le senca življenja, v kateri ostane dejavna samo še birokracija. Javno življenje počasi zamre, nekaj ducatov partijskih voditeljev neizčrpne energije in brezmejnega idealizma dirigira in vlada... Kdaj pa kdaj spravijo delavsko elito na zborovanja, da ploska govorom voditeljev in da soglasno sprejme predlagane resolucije. V bistvu gre torej za gospostvo klike. Vsekakor je to diktatura, vendar ne diktatura proletariata, ampak diktatura peščice politikov, to je diktatura v meščanskem smislu, v smislu jakobinske vlade. Da, še več: tako stanje mora prinesti v javno življenje podivjanost: atentati, streljanje talcev itn. To je objektivni zakon, ki se mu ne more izmakniti nobena stranka.«41 »Temeljna napaka v teoriji Lenina in Trockega je pač v tem,« zaključuje R. Luxemburg, »da natanko tako kot Kautsky postavljata demokracijo proti diktaturi. 'Diktatura ali demokracija', tako zastavljajo vprašanje boljševiki in Kautsky. Slednji se odloči seveda za demokracijo, in sicer za meščansko demokracijo, ker mu pač pomeni nasprotje socialističnega prevrata. Lenin in Trocki se, nasprotno, odločita za diktaturo v nasprotju z demokracijo in s tem za diktaturo peščice ljudi, to je za diktaturo po meščanskem vzoru. Gre za dva nasprotna pola, ki sta oba daleč proč od resnično socialistične politike. Ko prevzame proletariat oblast, se ne more ravnati po nasvetu Kautskega in se s pretvezo o 'nezrelosti dežele' odreči socialističnemu prevratu ter se posvetiti izključno demokraciji, ne da bi pri tem izdal samega sebe, internacionalo in revolucijo. Zelo odločno... sme in mora takoj ukrepati v duhu socialistične preobrazbe, mora torej izvajati diktaturo, toda diktaturo razreda, ne stranke ali klike, diktaturo razreda, torej diktaturo v najširši javnosti, ob kar najbolj živem sodelovanju ljudskih množic, v neomejeni demokraciji. 'Kot marksisti nismo nikoli oboževali formalne demokracije', piše Trocki... Da nismo oboževali formalne demokracije, pomeni samo tole: vedno razlikujemo socialno jedro od politične oblike meščanske demokracije, vedno odkrivamo grenko jedro socialne neenakosti in nesvobode pod sladko lupino formalne enakosti in svobode, pa ne zato, da bi to dvoje zavrgli, ampak da bi spodbudilo delavski razred, da se ne zadovolji z lupino, ampak da si pribori politično oblast, da bi to lupino napolnil z novo vsebino. Ko pride proletariat na oblast, je njegova zgodovinska naloga, da ustvari namesto meščanske socialistično demokracijo, ne pa da odpravi sleherno demokracijo... Socialistična demokracija ni torej nič drugega kot diktatura proletariata. Da, diktatura! Toda ta diktatura je v načinu, kako se uporablja demokracija, ne pa v njeni odpravi... Vendar mora biti to diktatura razreda, ne pa kake vodilne manjšine v imenu razreda...«42 Rosina kritika je bila vedno izredno ostra, saj je bila zanjo kritika osnova naprednemu socialističnemu gibanju; bila je prepričana, da bi boljševiki ravnali drugače - v duhu njene kritike, če ne bi bili v tako težkih pogojih ter pod pritiskom vojne in nemške okupacije. Kljub napakam je boljševikom pripisala zgodovinsko zaslugo, da so z osvojitvijo politične oblasti in s praktičnim zastavljanjem vprašanja o uresničenju socializma stopili na čelo mednarodnega proletariata: »Naj nemški vladni socialisti le kričijo, kako je boljševiška oblast v Rusiji le spačena podoba diktature proletariata. Če je to bila in če je, potem je zato, ker je pač sad obnašanja nemškega proletariata, ki je bilo spačena podoba socialističnega razrednega boja. Nad nami vsemi je zakon zgodovine. Socialistični družbeni sistem je mogoče uresničiti le v mednarodnem merilu... V Rusiji so vprašanje lahko le zastavili; niso pa ga mogli rešiti v Rusiji, ker je rešljivo le v mednarodnem okviru... V tem zadnjem razdobju, ko stojimo po vsem svetu pred odločilnimi končnimi boji, je bil 4 0 R. Luxemburg, Izbrani spisi, str. 781. <" Ibidem, str. 773. « Ibidem, str. 773-775. 246 A. LESNIK; RUSKI OKTOBER V OČEH SOCIALNE DEMOKRACIJE in je najpomembnejši problem socializma pravzaprav akutno vprašanje epohe, ne to ali ono podrobno vprašanje taktike, ampak: akcijska sposobnost proletariata, dejavnost množic, volja po oblasti socializma sploh. V tem pogledu so bili Lenin, Trocki in tovariši prvi, ki so dali svetovnemu proletariatu zgled, in doslej so še zmerom edini, ki lahko vzkliknejo s Huttnom43: Jaz sem si upal!«44 Aktualnost Rosinega dela ostaja v njenih splošnih pogledih na demokracijo, v poudarjanju zgodovinsko primarne vloge ljudskih množic, v opozarjanju na nevarnost birokratizma v družbi, v potrebi po kontroli oblasti, zlasti pa v nujnosti, da se socialistična demokracija (in če je danes vse bolj aktualna »država socialne blaginje«, lahko posplošimo kar na »sodobno demokracijo«) razvija ne samo na političnem, marveč tudi na socialnem in ekonomskem področju. Če vemo, da sta bila tako Kautsky kot Lenin v vlogi, ko sta »morala« zagovarjati oziroma braniti stališča dveh nasprotujočih si socialističnih usmeritev, saj so bila njuna stališča največkrat vpeta v dnevno politiko in medsebojno obtoževanje, potem se zdi, da so bila stališča in opozorila »neobremenjene« R. Luxemburg teoretični prispevek, ki je v konkretnem problemu prekašal teorijo prvih dveh. Nedvomno pa so teoretični prispevki vseh treh odločilno vplivali na nadaljnji razvoj socialističnega gibanja v vsej njegovi idejni paleti. Ce se ozremo k nemški socialdemokraciji kot stranki, lahko ugotovimo, daje ta vendarle - kljub svojim nenehnim notranjim idejnim sporom - ohranila organizacijsko enotnost vse do leta 1917. Potem ko je predsedstvo SPD 17. I. 1917 izključilo iz SPD vso opozicijo in nakar se je ta aprila 1917 v Gothi združila, je bila nemška socialdemokracija organizacijsko razcepljena v dve samostojni stranki: SPD in USPD. S slednjo so se združili tudi spartakovci kot najpomembnejša leva smer, čeprav USPD ni uspelo vključiti v svoje vrste celotne nemške levice. Stališče USPD oziroma Kautskega do oktobrske revolucije in njegove razprave o zrelosti oziroma nezrelosti Rusije za socialistično revolucijo so še bolj poglobila že tako zrahljane vezi med spartakovci, ki so se solidarizirali z boljševiško revolucijo, in centristi znotraj USPD. Nadaljnjo notranjo diferenciacijo v USPD na desno krilo (na čelu s Kautskym, ki je vse bolj gravitiralo k SPD) in levo (prešlo je na pozicije spartakovcev) so pospešili revolucionarni nemiri januarja 1918.45 »Odprto pismo«, ki ga je F. Mehring junija 1918 poslal boljševikom,46 je označilo temeljno obdobje v oblikovanju spartakovske zavesti,47 ne le zaradi nepreklicne solidarnosti z ruskimi revolucionarji, 4 3 Ulrich von Hütten (1488-1523), nemški humanist in bojevnik za reformacijo, domnevni soavtor »Pisem mračnjakov«. 4 4 R. Luxemburg, Izbrani spisi, str. 776-777. 4 5 Ko so sredi januarja 1918 nemški pogajalci - računajoč na težave ruske revolucije, zavrnili sovjetsko pobudo za mir brez aneksij in kontribucij - predali sovjetski strani v imenu centralnih sil (v ultimativni obliki) svoje mirovne pogoje, ki so predvideli ogromne aneksije (Ukrajina, baltske dežele), je prišlo med delavstvom Avstrije in Nemčije do množičnih protestov. Spartakovci so - v oporo delavskim manifestacijam v Avstro-Ogrski in zaradi nasprotovanja nemškim stališčem na pogajanjih v Brest-Litovsku - pozvali s proglasom delavstvo na politični množični štrajk (»Am Montag 28. Januar beginnt der Massenstreik«). Osnovne zahteve (sedem točk) štrajka so bile objavljene v Vorwärtsu, 29.1. 1918: »1. Takojšnja zagotovitev miru brez aneksij, na podlagi pobude ruskih ljudskih komisarjev v Brest-Litovsku' 2. Sodelovanje delavskih predstavnikov vseh dežel na mirovnih pogajanjih; 3. Racionirana razdelitev živil; 4 Ukinitev obsednega stanja v podjetjih; 5. Ukinitev vojaške oblasti v industrijskih podjetjih; 6. Izpustitev vseh političnih zapornikov; 7. Demokratizacija vseh državnih ustanov Nemčije.« (Dokumenten und Materialen zur Geschichte der deutschen Arbeiterbewegung, H/2, Berlin 1957, str. 71-73.) Delavski svet Berlina je izvolil stavkovni Akcijski odbor 11 članov, ki ga je vodil R. Müller; naknadno so bili izvoljeni, kljub nasprotovanju delavstva, v odbor tudi predstavniki USPD (Haase, Dittmann, Ledebour) in SPD (Eben, Scheidemann, Braun). Iz Berlina, kjer je dosegel štrajk višek 30 /31 januarja in je že spominjal na državljansko vojno, se je stavka razširila na vso državo; to je bil do tedaj največji politični štrajk v Nemčiji. Predstavniki SPD in USPD so si v Akcijskem odboru prizadevali umiriti nezadovoljne množice ter dosegli, da so - kljub nasprotovanju Spartaka - 3. februarja prekinili s 6-dnevnim štrajkom. Januarski štrajk je pokazal vso slabost organizacijske razbitosti nemškega proletarita in nezmožnost skupnega sodelovanja vodstev različnih socialdemkratskih strank in skupin v konkretnem revolucionarnem boju, kar je na drugi strani ohrabrilo vlado, da je sprejela ostre ukrepe za zadušitev štrajka. 4 6 Ibidem, str. 158-162 (»Offenes Schreiben Franz Mehrings an die Bolschewiki vom 3. Juni 1918«), •" »Spartakovci, ki edini razumejo sedanje zgodovinske naloge delavskega razreda v Nemčiji, so kljub razširjenim zvezam po vsej državi in v vojski, še vedno maloštevilna skupina; naklada njihovih izdaj ne presega 5.500 izvodov pa tudi njihov vpliv v Delavskem svetu Berlina je premajhen,« je pisal boljševik V. Miljutin Leninu. (V. Mujbegovič Komunistička partija Nemačke 1918-1923, Beograd 1968, str. 88.) ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 » 1996 » 2 (103) 2 4 7 ampak predvsem zato, ker je vsebovalo neusmiljeno kritiko USPD. Z Mehringovim pismom so spartakovci priznali neuspeh poskusa, da bi USPD uporabili za nemško revolucijo. Mehringovo pismo je bilo pomembno tudi zato, ker je odprlo pot za ponovno zbližanje med spartakovci in drugimi skupinami radikalne levice, predvsem pa z bremensko skupino, ki se je zbirala okrog tednika »Arbeiterpolitik« (K. Radek, eden njegovih poglavitnih predstavnikov je skrbel za stike z boljševiki). Le-ta je ostro obsodil »kompromis v Gothi« (pristop Spartaka k USPD) in je prvi poudaril potrebo po ustanovitvi nove delavske stranke v Nemčiji.48 Mehringovo pismo je predstavljalo tudi konkreten prispevek k pripravam za združitev skupin radikalne levice. Njihova prva skupna konferenca za področje rajha je bila 7. oktobra 1918 v Gothi. Poročilo s te konference je bilo zadnji sestavek, ki so ga objavili v Spartakovih pismih oktobra 1918.49 Čeprav niti takrat ni prišlo do organizacijske odcepitve od USPD, je pristop bremenskih in hamburških radikalnih levičarjev še poglobil odmik od stališč USPD, ki je sledila liniji Wilsonovega pacifizma in - znotraj - geslu parlamentarizma.50 Nasproti minimalizmu USPD so združene skupine radikalne levice prevzele pobudo za spodbujanje množičnih nemirov (splošnega ljudskega gibanja), da bi dosegle ustanovitev delavskih in vojaških svetov v vseh večjih krajih Nemčije. V svetih so videli tiste borbene organe, ki edini lahko zagotovijo uresničitev njihovih programskih smernic - bližnje revolucije, ki mora najprej rešiti vsa tista vprašanja, ki jih je že postavila in ne rešila revolucija 1848; uresničitev demokratičnih zahtev niso smatrali za cilj, temveč šele predpogoj za začetek socialistične revolucije.51 Med tem so vladajoče sile v nemški monarhiji poskušale s politično reformo zadovoljiti demokratične zahteve množic. 3. oktobra 1918 seje z novo vlado (pod predsedstvom liberalnega Maxa von Badena), ki je bila pripravljena pogajati se z antanto,52 začela doba parlamentarizma. V vlado so prvikrat vstopili - zaradi utrditve »nacionalne enotnosti« - tudi socialni demokrati (G. Bauer in P. Scheidemann). Vlada je, zavedajoč se nevarnosti izbruha revolucije v državi, sicer proglasila splošno amnestijo vseh političnih zapornikov, toda »najhujšega« ji, še pred sklenjenim premirjem, ni uspelo preprečiti. Novembrsko revolucionarno gibanje 1918, ki se je začelo z upori mornarjev v Kielu, Wilhelmshavnu, Hamburgu in Bremnu, je v naslednjih dneh zajelo delavstvo v vseh večjih nemških mestih po državi; revolucionarne množice so ustanavljale svete ter zahtevale republiko. Vlada, ki se je zavedala, da ne bo mogla zajeziti revolucionarnega vala, je 8. novembra odstopila; Max von Baden pa je določil za svojega naslednika voditelja SPD Friedricha Eberta.53 9. novembra je revolucija dosegla višek, ko je P. Scheidemann razglasil republiko, dve uri zatem pa je K. Liebknecht v imenu Spartaka šel še dlje in razglasil socialistično republiko, v kateri pripada vsa oblast svetom; zadnji nemški cesarje zvečer odstopil in zbežal na Nizozemsko. Bilo je razumljivo, da je v trenutku, ko je poraz obsodil na propad staro ureditev, prevzela odgovornost nove poti politična sila, ki je bila do takrat v opoziciji, če odmislimo obdobje »državljanskega miru« med vojno. Ta sila je bila socialna demokracija, ki je vedno imela podporo velike večine delavskih množic. Neodvisno od politične sodbe o tem ali onem stališču stranke je pomenila SPD za večino nemškega proletariata še vedno stranko razrednega boja, veličastno tradicijo delavskih in antimilitarističnih bojev, dragoceno dediščino socialnih in kulturnih ustanov. Le malokdo med 4 8 E. Collotti, Nemška revolucija, Zgodovina revolucij XX. stoletja, II, str. 8. 4 9 Spartakusbriefe, str. 469-471. 3 0 5. oktobra 1918 je USPD izdala proglas, v katerem je izrekla splošno kritiko imperializma in zahtevala premirje; o nalogah proletariata v socialnem prevratu pa ni niti besede.« (Ibidem, str. 469.) 5 1 Ibidem, str. 469-471. Dokumenti oktobrske konference so opredelili predvidene revolucionarne boje kot boj za diktaturo proletariata, kot neposredno pomoč Sovjetski Rusiji; nemško revolucijo pa razumeli kot del svetovne proletarske revolucije. Na konferenci ni bilo bistvenih nesoglasij med levimi skupinami; edino bremenska levica je ponovno zahtevala od Spartaka, da izstopi iz USPD, ter da se vsa nemška levica združi v novo samostojno delavsko stranko. 5 2 Istega dne je Wilson v posebni noti dal jasno vedeti, daje iluzorno pričakovati, da se bodo pričeli pogovori ali premirje, preden bi se nemški cesar Viljem II. odrekel oblasti. 53 P. C. Witt, Friedrich Ebert, Bonn 1982, str. 86-108 (Reichskanzler und Volksbeauftragter: 9. November 1918 - 11. Februar 1919). 248 A. LEŠNIK: RUSKI OKTOBER V OČEH SOCIALNE DEMOKRACIJE delavskimi množicami bi bil lahko predvidel, da si SPD na oblasti za prvi cilj ne bo postavila razvoja revolucije, ampak njeno zadušitev, da bo torej le krila vključevanje starih konservativnih in militarističnih sil v novo republiko. Istega dne, 9. novembra, je vodstvo SPD začelo pogovore o formiranju skupne vlade z USPD, predvsem zaradi lastnega oslabelega položaja, pa tudi težnje po ponovni enotnosti delavskih strank. Ebert. je ponudil sodelovanje v vladi tudi popularnemu socialističnemu voditelju K. Liebknechtu; ta je svoj pristanek pogojeval s sprejetjem zahtev USPD, med katerimi so najpomembnejše naslednje: 1. nemška socialistična republika; 2. vsa zakonodajna in izvršna oblast delavskim svetom; 3. izključitev buržoaznih predstavnikov iz vlade. Ker so v predsedstvu SPD smatrali, da je 2. in 3. zahteva v nasprotju s principi demokracije, je poskus s K. Liebknechtom propadel, medtem ko so predstavniki USPD, kljub zavrnitvi njihovih pogojev, stopili v vlado.54 Tu sta se konfrontirala dva pristopa: medtem koje bila osvojitev ljudske oblasti za spartakovce cilj, ki gaje treba doseči z bojem, je bila za večinsko socialno demokracijo to preprosta operacija na vrhu, prehod oblasti od starih k novim veljakom. V tem kontekstu so spartakovci spodbujali množice k ustanovitvi socialistične republike, k razširjanju delavskih svetov - »Vso oblast svetom!«; nasprotno pa je SPD, ki se je bala ponovitve »oktobrske revolucije« v Nemčiji, 9. novembra v svojem manifestu, ki ga je objavil Vorwärts, trdila, da je z imenovanjem Ebertove vlade »javna oblast prešla v roke ljudstva«, ter sporočila, da bo kmalu sklicana ustavodajna ljudska skupščina.55 Novembrska revolucija seje začela v znamenju ustanavljanja delavskih in vojaških svetov, ki so se pojavljali sicer že prej, v obdobju velikih štrajkov 1917-1918, vendar je šele novembrski prevrat omogočil in pospešil njihovo širjenje. Zato je bil proces diferenciacije znotraj socialističnih partij in skupin po 9. novembru pospešen z opredeljevanjem za ali proti delavskim svetom, oziroma za ali proti ljudski skupščini kot tudi za ali proti nadaljevanju revolucionarnega procesa. Relativno kratek dvomesečni rok, od novembrskega prevrata do volitev v ljudsko skupščino 19. januarja 1919, je bil izpolnjen z intenzivnim političnim bojem kot tudi s splošnim pregrupiranjem sil v vrstah delavskih in meščanskih strank. Večinska socialdemokracija, z vlado Eberta in Scheidemanna na čelu, je imela jasne in določene (socialdemokratske) koncepcije v pogledu perspektive nadaljnjega notranjega razvoja države: ohranjevanje obstoječega (vladajočega) stanja, zaustavitev in izkoreninjenje revolucionarnih tendenc ter zagotovitev socialnega miru, vzpostavitev ustavnega reda parlamentarne demokracije in v tem cilju kar najhitrejša izpeljava volitev v ljudsko skupščino. Za vladajoče socialdemokrate je bila sprememba državne ureditve v korist »republike« vrhunec revolucionarnega dometa; od tu niso bili pripravljeni iti dalje. Takoj po razglasitvi republike so se dogodki vrstili drug za drugim. 10. novembra je bila ustanovljena nova vlada, ki so jo sestavljali F. Ebert, P. Scheidemann, O. Landsberg /SPD/ ter H. Haase, W. Dittmann in E. Barth /USPD/. Skupščina delavskih in vojaških svetov v Berlinu, ki je zastopala celotno nemško revolucionarno gibanje, je novo vlado, imenovano svet ljudskih komisarjev, potrdila; obenem je berlinski svet na pritisk revolucionarnih množic le sprejel resolucijo, v kateri je zapisal, daje postala Nemčija socialistična republika in da vsa oblast pripada svetom. Istega dne je general Groener, ki je zamenjal Ludendorffa na mestu vrhovnega poveljnika vojske, sporočil Ebertu, da je vojska na voljo novi vladi za vzdrževanje reda in discipline; očitno se je bal, da bi to nalogo prevzeli vojaški sveti. Hkrati pa Groener ni zamolčal Ebertu, kakšna bi morala biti politična »nagrada« za pomoč vladi; v svojih spominih56 je zapisal: »Oficirji so od vlade zahtevali boj proti boljševizmu, v katerega bi se tudi sami vključili. Ebert je sprejel moj predlog o zavezništvu.« Tako se je republika rodila pod težo političnih pogojev, ki jih je postavila stara vojaška kasta. Le-ta seje zagrizeno borila, da bi razprave o bodoči ustavni ureditvi Nemčije speljala k parlamentarni rešitvi in k volitvam za ljudsko skupščino, da bi tako onemogočila revolucionarno vrenje med množicami delavcev in demobiliziranih vojakov.57 5 4 Dokumente und Materialen zur Geschichte der deutschen Arbeiterbewegung, U/2, str. 331-332 (O pogojih USPD in odgovoru predsedstva SPD). 3 5 E. Collotti, Nemška revolucija, Zgodovina revolucij XX. stoletja, II, str. 13-14. 5 6 W. Groener, Lebenserinnerungen. Jugend, Generalstab, Weltkrieg, Göttingen 1957. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 « 1996 » 2 (103) 249 Nova vlada je po podpisu premirja v Compiegnu (11. novembra) objavila naslednji dan svoj »socialistični« program (ukinitev izrednega stanja in cenzure, amnestija političnih zapornikov, svoboda govora in zborovanja, 8-urni delovnik, razširitev socialnozdravstvenega zavarovanja, uvedba splošne in enake volilne pravice), ki vsebinsko ni presegal okvire meščanskodemo- kratičnih reform, saj ni predvideval - kljub zahtevam množic po podružbljanju velikih industrij in agrarni reformi - nikakršnih lastninskih sprememb (»Vlada bo ohranila obstoječo proizvodnjo in ščitila privatno lastnino«).58 Naslednji korak v utrjevanju vladnih pozicij je predstavljal podpis premirja med sindikalnimi voditelji in predstavniki velikih industrij (15. novembra). Cilj sporazuma je bil preprečiti množične manifestacije in določiti za edino zakonito obliko pogajanj neposredne pogovore med sindikati in podjetniki. Že 12. novembra pa je vlada sprožila mehanizem ustanavljanja kmečkih svetov, ki so bili pod neposrednim vplivom večinskih socialistov, s ciljem - da ne bi izgubila nadzorstva nad podeželjem, kjer je vrelo tudi zaradi vrnitve demobiliziranih kmetov. Medtem ko je večinska socialdemokracija nadzorovala socialne nemire, so se radikalne težnje strnile v spartakističnem gibanju in v vrstah t. i. »revolucionarnih poveljnikov«, ki so jih sestavljali pretežno predstavniki sindikatov. V dani situaciji (Ebertovo usmeritev je K. Liebknecht 10. novembra definiral v krilatici: »Kontrarevolucija nastopa, ona je med nami!«)59 je Spartak videl svojo nalogo predvsem v nadaljnjem revolucioniranju proletariata s ciljem, da ga pripelje na pozicije diktature proletariata. Po prihodu R. Luxemburg in L. Jogichesa iz zapora je bil 11. novembra v Berlinu posvet vodilnih spartakovcev; na njem je skupina prvič oblikovala strogo organizacijsko strukturo (organizacija mora imeti značaj zveze, lastni program in statut) ter se preimenovala (na predlog L. Jogichesa) v »Spartakusbund«; zvezo je vodila 13-članska »centrala« (v njo so bili izvoljeni vsi znani spartakovci: R. Luxemburg, K. Liebknecht, L. Jogiches, R Levi, H. Eberlein, E. Meyer, W. Pieck, A. Thalheimer).60 Na posvetu so sicer mnogi zahtevali, da naj Spartak takoj izstopi iz USPD, vendar so le sprejeli predlog R. Luxemburg, ki je insistirala, da naj Spartak kot samostojna skupina (tedaj je štela okrog 1.000 članov) vztraja v okviru USPD vse do zadnjega - do strankinega kongresa ter na njem potegne za seboj čim večje število članstva v novo partijo. Spartakova zveza je prek svojega novega glasila »Die Rote Fahne«61 (pod uredništvom R. Luxemburg in K. Liebknechta) pričela z močno revolucionarno propagando (zahteva po revolucionarni akciji in boju za socializem) ter komentiranjem aktualnih dogajanj. »Ni bilo čutiti silovitosti, mogočnega zanosa socialistične misli, da bo le ena stvar lahko odpravila ta zla: nadaljevanje revolucije onkraj te začetne stopnje, boj za popolno uresničitev cilja proletarskega gibanja, popolno priznanje zgodovinske naloge proletariata«, je komentiral 'Die rote Fahne' sejo berlinskega sveta 19. novembra.62 Vojska, ki se je na zahodni fronti sicer začela umikati, ne pa tudi iz Ukrajine in baltskih držav, je ostala trdno v rokah generalnega štaba, vsa državna administracija v rokah prejšnjega režima, državo pa so začeli preplavljati razni prostovoljni odredi, sestavljeni iz oficirjev in podoficirjev. Eden od teh je 6. decembra v Berlinu streljal na demonstrante, ki so zahtevali dovršitev revolucije. Posledica krvavega vpada soldateske, ki sta jo najeli reakcija in sama socialdemokratska vlada, da bi zadušila revolucionarno vrenje, so bile velike demonstracije 7. in 8. decembra v Berlinu; demonstranti so zahtevali odstranitev kapitulantske vlade, vso oblast delavskim in vojaškim svetom, takojšnjo razorožitev oficirjev in ustanovitev rdeče garde. Še 5 7 E. Collotti, Nemška revolucija, str. 17-18. 5 8 Dokumente und Materialen zur Geschichte der deutschen Arbeiterbewegung, H/2, str. 366-367. 5 9 V. Mujbegovic, Komunistička partija Nemačke, str. 100. 6 0 1. Krivoguz, Spartak i obrazovanie Komunističeskoj partii Germanu, Moskva 1962, str. 161. 6i Glasilo Die Rote Fahne je izšlo prvič 9. novembra 1918, s podnaslovom: »Predstavniki revolucionarnega ljudstva, Skupina Spartak, zavzeli redakcijo glasila 'Berliner Lokal-Anzeiger' in s tem pričeli z izdajanjem novega glasila«. « Die Rote Fahne, št. 5, 20. XI. 1918. 250 A. LEŠNIK: RUSKI OKTOBER V OČEH SOCIALNE DEMOKRACIJE konkretnejša je bila Spartakova zveza, ki je 14. decembra - tik pred zasedanjem prvega vsenemškega kongresa svetov - objavila svoj program, v katerem je zahtevala predvsem: 1. utrditev prehoda oblasti (razorožitev policije, oficirjev stare vojske in kontrarevolu- cionarnih vojakov, ustanovitev delavske »rdeče garde« za obrambo revolucije in odstavitev starih vojaških struktur); 2. politične zahteve (ustanovitev »enotne nemške socialistične republike, v kateri naj bi bila zakonodajna in administrativna oblast v rokah delavskih in vojaških svetov, ki bi jih povezoval centralni svet; le-ta bi volil izvršni svet, ki bi opravljal funkcijo vrhovnega organa zakonodajne in izvršilne oblasti); 3. ekonomske zahteve (nacionalizacija vseh bank, rudnikov, velikih industrijskih in trgovskih podjetij; razlastitev velikih in srednjih kmetijskih posestev, ki bi jih zamenjalo socialistično zadružno upravljanje); 4. na zunanjepolitičnem področju pa je program predvidel takojšnjo povezavo »z bratskimi strankami v tujini, da bi prenesli socialistično revolucijo na mednarodno osnovo in dali miru pečat in zagotovilo mednarodnega pobratenja ter revolucionarnega upora svetovnega proletariata«.63 Kolikšna je bila moč oziroma vpliv Spartakove zveze na nemški proletariat, je pokazal prvi vsenemški kongres delavskih in vojaških svetov (Berlin, 16. - 21. ХП. 1918). Med skupno 489 delegati je bilo 289 predstavnikov SPD, ki se je lahko opirala tudi na nekaj desetin drugih meščanskih in zmernih delegatov, medtem ko je radikalno usmeritev zastopalo 90 delegatov USPD, 10 spartakovce64 in nekaj predstavnikov »revolucionarnih poveljnikov«. SPD je torej že na začetku obvladala kongres, ki je obravnaval temeljna vprašanja vodenja politične in gospodarske oblasti;65 predvsem se je bilo treba odločiti med dvojim: sovjetska ali parlamentarna republika? Načeti pa je bilo treba tudi vprašanje podružbljenja produkcijskih sredstev. Kljub temu, da je predsednik izvršnega sveta sovjetov in vodja »revolucionarnih poveljnikov« Richard Müller ostro obtožil sovjet ljudskih komisarjev (vlado), in kljub pritisku spartakovcev, ki so organizirali velike množične demonstracije (250 tisoč delavcev je zahtevalo, da kongres razglasi Nemčijo za socialistično republiko), je radikalno krilo kongresa doživelo hud poraz. Poročilo večinskega socialista Maxa Cohena-Reussa je namreč nedvoumno naznanjalo konec sovjetskega gibanja in prenos vse oblasti na ljudsko skupščino, ki naj bi jo volili 19. januarja 1919. Emst Däumig, delegat USPD, je pravilno označil Cohenove predloge kot smrtno obsodbo sovjetskega sistema, a se je zaman skušal temu upreti. Teoretik finančnega kapitala R. Hilferding pa je v razpravi o ekonomski strategiji svaril delegate, da se nikakor ne gre spuščati v prezgodnje podružbitve. Zato je kongres pooblastil vlado, da začne podružbljati tiste industrijske sektorje, ki so že zreli za reformo; ta pa je ugotovila, da noben sektor ni zrel za tako radikalno spremembo.66 Odločilni udarec svetom je na kongresu zadal 18. decembra sprejeti sklep, da svet ljudskih komisarjev prevzame zakonodajalno in izvršilno oblast, dokler ne bo dokončne ureditve sprejela ljudska skupščina. Takšna odločitev je po eni strani vodila k zaostritvi nasprotij v delavskem gibanju, po drugi pa pospešila zavezništvo večinske socialne demokracije z zmernimi (desno krilo USPD) in v končni fazi tudi s kontrarevolucionarnimi tokovi.67 V ostrem članku »Ebertovi podrepniki« je R. Luxemburg obtožila Eberta in njegove privržence, da so kongres sovjetov ponižali na stopnjo lastne »garde podrepnikov«. Mesec in pol po izbruhu je bila revolucija, piše Rosa, na robu propada: »Ustanovitev delavskih in vojaških sovjetov je bila izhodiščna točka in edina otipljiva pridobitev revolucije 9. novembra. Prvi kongres teh sovjetov je uničil njeno edino pridobitev, 6 3 Ibidem, št. 29, 14. XII. 1918: »Was will der Spartakusbund?«. Ta dokument je bil z neznatnimi spremembami sprejet na ustanovnem kongresu KPD kot program nove stranke. 6 4 Spartakovce sta zastopala med drugimi F. Heckert in E. Levine, kajti niti R. Luxemburg niti K. Liebknecht nista bila izvoljena; večina delegatov pa je tudi zavrnila predlog, da bi kljub temu sodelovala na kongresu. 6 5 Allgemeiner Kongress der Arbeiter- und Soldatenräte Deutschlands, West Berlin 1973. 6 6 E. Collotti, Nemška revolucija, str. 20-21. 6 7 W. Tormin, Zwischen Rätediktatur und sozialer Demokratie. Die Geschichte der Rätebewegung in der deutschen Revolution 1918/1919, Düsseldorf 1954. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 2 (103) 2M odvzel je proletariate oblast, podrl vse, kar smo storili 9. novembra, in povrnil revolucijo v preteklost!...«68 Radikalizacijo spartakističnega gibanja v naslednjih tednih lahko razumemo le v luči pešanja revolucionarnega zagona. Zmaga na vsenemškem kongresu delavskih in vojaških sovjetov, ki so jih zdaj že popolnoma nadzorovali, je spodbudila večinske socialiste, da čimprej opravijo z vse bolj šibkim revolucionarnim gibanjem.69 Po kontrarevolucionarnem vpadu 6. decembra v Berlinu so se v vsej Nemčiji vrstili spopadi med reakcionarnimi vojaki na eni ter stavkajočimi delavci in vojaškimi oddelki, ki so se priključili revolucionarnemu gibanju, na drugi strani; spopadi so vse bolj dobivali naravo državljanske vojne. Zaradi odkritega kontrarevolucionarnega preobrata, ki ga je SPD izvedla s pomočjo oboroženih sil (posredovanje generalov s Hindenburgom na čelu),70 so Haase, Dittmann in Barth /USPD/ 29. decembra izstopili iz vlade, da bi tako ločili svojo odgovornost od odgovornosti večinske SPD.71 Berlinski krvavi božič je pospešil proces razjasnjevanja tako znotraj revolucionarnih sil kot v širšem okviru delavskega gibanja. Čeprav je USPD izstopila iz vlade, pa ni bila pripravljena sklicati strankinega kongresa; zato se je Spartakova zveza odločila, da se dokončno tudi formalno in organizacijsko odcepi od USPD. 30. decembra je bila v Berlinu še zadnja državna konferenca Spartakove zveze,72 ki seje končala 1. januarja 1919 z razglasitvijo KP Nemčije.73 Osrednji točki dnevnega reda konference sta bili poročilo K. Liebknechta o krizi v USPD in R. Luxemburg o programu nove stranke. K. Liebknecht je v svojem poročilu orisal posledice neuspešne dejavnosti USPD, ki po polomu na parlamentarni ravni ni izrabila revolucionarnih možnosti, skritih v izvenparlamentarni dejavnosti množic. Liebknecht je tudi priznal, da seje poskus spartakovcev, da bi v akcijo pritegnili USPD (zato so tudi sodelovali na kongresu v Gothi), izjalovil kot 'Sizifovo delo': »Po novembrski revoluciji nas je pomanjkanje načelnosti v USPD prisililo k odločanju, kakšen naj bo v prihodnje naš odnos do stranke. Sodelovanje ljudskih komisarjev v vladi (neodvisni ljudski komisarji so bili Ebertov in Scheidemannov 'figov list' in izstop USPD iz vlade sploh nista vplivala na razvoj dogodkov: zvestoba revoluciji je torej zahtevala odmik od stranke, ki ni bila nič več 'socialistična stranka delavskega boja'. S prekinitvijo organizacijskih vezi z USPD se bo Spartakova zveza preoblikovala v samostojno stranko, imenovano KP Nemčije.«74 « Die Rote Fahne, št. 35, 20. XII. 1918. 6 9 Spartakova zveza in levi neodvisni se niso sprijaznili z odločitvami kongresa vsenemškega kongresa sovjetov; z demonstracijami svojih revolucionarnih pristašev so poskusili zrušiti Ebertovo vlado. 7 0 S privolitvijo vlade so kontrarevolucionarne čete pod vodstvom generala A. Lequisa 22. decembra vkorakale v Berlin in naslednji dan streljale na divizijo ljudske mornarice, eno prvih vojaških enot, ki se je vključila v revolucionarno gibanje in se je zdaj uprla vladnemu poskusu, da bi jo pregnali iz Berlina. Napad na revolucionarne mornarje je še bolj podžgal razkačeno množico, kije 24. decembra vdrla v prostore socialdemokratskega glasila Vorwärts in jih tudi zasedla (»nekoč slavni glasnik socialdemokracije se je zdaj postavil na čelo protirevolucionarnega in protispartakističnega gibanja in ostro napadel mornarje, v katerih so delavci videli zaščitnike svojih revolucionarnih zahtev«) ter obkolila vlado. Ebert je poklical na pomoč vrhovno komando (Groenerja), ki je z vojaštvom pregnala demonstrante z ulic. Krvavi dogodki so sprožili razpravo o odnosu ljudskih komisarjev do oboroženih sil. Republika, ki ni imela dovolj poguma, da bi takoj na začetku ustanovila rdečo gardo za obrambo revolucionarnega gibanja, se je zdaj soočila z enim temeljnih nasprotij, ki so izvirali že iz njenega nastanka (Republika se je rodila pod težo političnih pogojev, ki jih je postavila stara vojaška kasta!). 7 1 Ebert je na njihovo mesto postavil G. Noskeja (pooblaščen za vojaške zadeve) in R. Wisslla; s tem je bila postavljena enotna socialdemokratska vlada. 7 2 Na konferenci, na kateri je sodelovalo skupno 127 delegatov iz 56 mest (spartakovci /88/, internacionalni komunisti Nemčije /29/ ter delegati svobodne socialistične mladine, 'rdečih' vojakov in Sovjetske Rusije), so najprej opravili organizacijsko združitev med Spartakovo zvezo in IKD (Internationale Kommunisten Deutschlands) ter se proglasili za ustanovni kongres Komunistične partije Nemčije. Bremenska, hamburška, miinchenska in dresdenska levica so se 23. novembra združili v IKD; od 27. novembra dalje so izdajali svoje glasilo Der Kommunist, prek katerega so se zavzemali za diktaturo proletariata, podružbljenje industrije in za solidarnost z rusko revolucijo. (Dokumente und Materialen zur Geschichte der deutschen Arbeiterbewegung, H/2, str. 456-458.) 7 3 Bericht über den Gründungsparteitag der Kommunistischen Partei Deutschlands (Spartakusbund) vom 30. Dezember 1918 bis 1. Januar 1919, Berlin, o.J.; The German Revolution and the Debate on Soviet Power. Documents: 1918-1919, New York 1986, str. 157-213 (Founding the German Communist Party). 7 4 Ibidem, str. 168-170 (Resolution on Founding the Communist Party of Germany, by K. Liebknecht). 252 A. LEŠNIK: RUSKI OKTOBER V OČEH SOCIALNE DEMOKRACIJE Program nove stranke, ki je bil objavljen 14. XII. 1918 v Die Rote Fahne,75 je razložila R. Luxemburg v kontekstu revolucionarnih dogodkov v zadnjih dveh mesecih: »Revolucija 9. novembra je bila polna pomanjkljivosti in hib. Temu se ne smemo čuditi. To je bila revolucija, ki je prišla po štirih letih vojne, po štirih letih, v katerih sije nemški proletariat po zaslugi vzorne šole socialne demokracije in svobodnih sindikatov nakopal toliko sramote in tako zatajil svoje socialistične naloge kakor nikjer drugje. Če stojimo trdno na tleh zgodovinskega razvoja - in kot marksisti in socialisti tako tudi stojimo - potem ne moremo pričakovati, da bomo v Nemčiji, kije imela na dan 4. avgusta in vsa štiri leta pozneje tako klavrno podobo, doživeli naenkrat 9: novembra 1918 sijajno, razredno zavedno in k cilju jasno usmerjeno revolucijo. Kar smo doživeli 9. novembra, je bilo veliko bolj zlom obstoječega imperializma kot zmaga nekega novega načela. Prišel je kratko malo trenutek, ko seje imperializem kot orjak na lončenih nogah, znotraj ves trhel, moral sesuti vase. Kar je temu sledilo, je bilo bolj ali manj zmedeno, nenačrtno in prav malo zavestno gibanje. Edino povezovalno, edino trajno in edino odrešilno je bilo v tem gibanju geslo: oblikovanje delavskih in vojaških svetov. To je bilo tisto geslo te revolucije, ki ji je takoj vtisnilo poseben pečat proletarske, socialistične revolucije, in sicer ob vseh pomanjkljivostih in hibah prvega trenutka.«76 Razlaga Rose je bila tudi svarilo, da je treba realistično gledati na možnosti razvoja revolucionarnega gibanja, brez slepil o enotnosti delavskega gibanja. Le-to se je celo razbilo, ko je socialna demokracija prešla na kontrarevolucionarne pozicije. Prihodnost revolucije je bila vezana na dejavnost množic: revolucije ni mogoče izpeljati z odlokom ali s spremembo vlade, »revolucija je dejanje množic«.77 Z rojstvom nove stranke sta se torej soočili dve temeljni alternativi, ki ju je postavila »novembrska revolucija«: medtem koje 9. november za SPD pomenil cilj revolucije, je bil za KPD le izhodiščna točka. Revolucionarno gibanje tudi v januarju 1919 ne pojenjuje. 5. januarja so komunisti, neodvisni in revolucionarni poveljniki priredili velike demonstracije v Berlinu,78 ki so izzvenele kot plebiscit proti vladi; demonstranti so zahtevali predvsem razorožitev kontrarevolucionarnih sil in promilitarističnih oddelkov. To so bile po 9. novembru najbolj množične demonstracije v Berlinu, ki so presenetile celo voditelje organiziranih sil radikalne levice. Čeprav je med demonstranti krožilo geslo o revolucionarnem prevzemu oblasti, si revolucionarni »Akcijski odbor« (sestavljali so ga predstavniki KPD, USPD in revolucionarnih poveljnikov) ni domišljal, da bi lahko v enem dopoldnevu prevzeli oblast.79 Še preden je »akcijski odbor« izdelal natančnejši načrt za delo, je G. Noske poklical na pomoč protirevolucionarne prostovoljske odrede, naj zadušijo revolucijo. 11. januarja je Noske prevzel poveljstvo nad vsemi vojaškimi oddelki v Berlinu in v krvavih bojih, ki so prenehali med 12. in 13. januarjem je bila revolucija poražena; ubitih je bilo nekaj tisoč delavcev, predvsem komunistov. 15. januarja so prostovoljski odredi ujeli in takoj ubili voditelja KP Nemčije R. Luxemburg in K. Liebknechta, sredi marca pa še L. Jogichesa; KPD je bila obglavljena, njeno glasilo »Die Rote Fahne« pa prepovedano. Neposredno po porazu revolucije in nasilju vlade in kontrarevolucije so tekle priprave za volitve v ljudsko skupčino, določene za 19. januar; na volitvah je SPD dobila 163 sedežev, USPD 22, medtem ko so meščanske stranke prejele skupno 260 glasov (skladno z odločitvijo ustanovnega kongresa KPD komunisti niso sodelovali na volitvah). Z izvolitvijo ljudske skupščine so izginili še zadnji sledovi revolucije: centralni sovjet socialistične republike, ki so ga izvolili na vsenemškem kongresu delavskih in vojaških sovjetov, je 4. februarja 1919 prepustil oblast ustavodajni 7 5 R. Luxemburg, Izbrani spisi, str. 823-836 (Kaj hoče Spartakova zveza?). 7 6 Ibidem, str. 891 (Ustanovni kongres KP Nemčije). 7 7 Ibidem, str. 898. 7 8 4. januarja je vlada - med čistko - odstavila berlinskega policijskega načelnika E. Eichhorna, člana USPD; po mnenju KPD njegova odstavitev ni bila le poskus odpraviti edino vplivno osebo, ki ji je berlinski revolucionarni proletariat še zaupal, temveč je tudi napovedala nasilno zadušitev delavskih nemirov. »Die Rote Fahne« je 5. januarja v znak protesta pozval proletariat na množične demonstracije. 7 9 R. Luxemburg je preroško čutila nesrečno usodo revolucionarnega gibanja, ki je bilo prepuščeno samemu sebi in odvisno le od spontanega navdušenja množic. 8. januarja je ogorčeno zapisala: »Ni dovolj poslati množic, naj demonstrirajo; treba jim je dati politične naloge.« (Die Rote Fahne, št. 8, 8. I. 1919: Versäumte Pflichten.) ZGODOVINSKI ČASOPIS » 50 « 1996 • 2 (103) 253 skupščini. To dejanje ni bilo le formalnost, ampak je pomenilo tudi popoln polom poskusa, da bi ustvarili nove oblike vladavine, ki bi izhajala neposredno iz ljudstva. Konstituanta se je sestala 6. februarja v Weimarju; njena prva naloga je bila, da formalno uredi vladne organe v okviru »demokratičnih« zakonitostih. 11. februarja je skupščina, v kateri je imela večino »weimarska koalicija« (tvorili so jo socialni demokrati, katoliški center in demokratska stranka), izvolila F. Eberta za predsednika weimarske republike, sestavo vlade pa je zaupala predstavniku SDS P. Scheidemannu. 31. julija 1919 je skupščina sprejela še novo »weimarsko« ustavo ter pred tem (22. junija) ratificirala versajsko mirovno pogodbo. Konstituanta v Weimarju ni ustvarila takšne republike, o kateri je govoril Ebert novembra 1918, ampak tipično meščansko parlamentarno državo. Z izvolitvijo ljudske skupščine se je tako končalo zadnje obdobje t. i. »novembrske revolucije«.80 Nedvomno je izbruh novembrske revolucije v Nemčiji vlival upanje in optimizem Moskvi, da bo le prišlo do tako željene svetovne proletarske revolucije; sedaj po njenem porazu pa bodo ocene in pričakovanja, tako Lenina kot drugih boljševiških voditeljev, dobila realnejši okvir.81 Summary THE RUSSIAN OCTOBER IN THE EYES OF THE GERMAN SOCIAL DEMOCRACY IN THE YEARS 1917-1919 Avgust Lešnik In all the three - ideologically different - German socialist parties responses to the »Russian October« were quite different: - the right social democrats (SPD), who gave the Russian October a pretty cold reception, explained the Russian Revolution as a coincidence of specific historical and economical circumstances with the particular soul of Russians; according to them bolshevism as a result of such circumstances was a great danger to western democracy; - the centralist USPD saw the value of the October Revolution mainly in its initiative for peace; accordingly it called German proletariat to give an active support to the peace policy of the socialist government of Russia; - different than the German right and centre the left (Spartak's Alliance) gave the October Revolution an enthusiastic welcome, they called German workers to follow the example of their Russian comrades. In this context the author presents theoretical views of K. Kautsky and R. Luxemburg on key questions opened by the Russian Revolution and underlines Kautsky's views of crucial theoretical and practical questions about the development of socialism were important mainly because through them he provided a theoretical platform for social democracy in general, not only for its centralist wing, i.e. that part of the world socialist movement which never excluded the possibility of socialism and (parliamentary) democracy. 8 0 Glej: W. Nimitz, Die Novemberrevolution 1918 in Deutschland, Berlin 1962; Geschichte der deutschen Sozialdemokratie 1917-1945 /kolektivno delo/, Berlin 1982, str. 31-73 (Die Sozialdemokratie in der November­ revolution); S. Miller, Die Bürde der Macht. Die deutsche Sozialdemokratie 1918-1920, Düsseldorf 1974; P. Levi, Zwischen Spartakus und Sozialdemokratie, Frankfurt-Wien 1969. 81 Več o tem glej: A. Lešnik, Razcep v mednarodnem socializmu (1914-1923), Koper 1994. Isti, Berlinska konferenca treh internacional - poskus oblikovanja poltike "enotne fronte", ZČ 48, 1994, str. 537-546. 254 ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 2(103) arhivi glasilo Arhivskega društva Slovenije in arhivov Slovenije Arhivi so začeli izhajati leta 1978 in so osrednje glasilo Arhivskega društva Slovenije. Do sedaj je izšlo osemnajst letnikov, vsak letnik pa obsega dvojno številko. Glasilo spremlja arhivska vprašanja od organizacije in načrtovanja dela v arhivih, vrednotenja, urejanja in popisovanja gradiva do njegove uporabe ter dogajanja v arhivski stroki tako doma kot v svetu. Poleg prispevkov s področja arhivistike, arhivske dejavnosti in arhivske tehnike, objavljajo Arhivi tudi prispevke s področja zgodovinskih pomožnih ved, prispevke o virih, fondih, strukturi institucij in zgodovini državnih ureditev. Arhivi niso namenjeni le arhivskim strokovnim delavcem, ampak tudi uporabnikom arhivskega gradiva za raziskovalne, študijske, kulturne in izobraževalne namene, pa tudi drugim, ki uporabljajo gradivo za različne uradne, poslovne in osebne namene. Glasilo skuša razvijati strokovne, izobraževalne in informacijske funkcije arhivov ter povezovati arhivsko stroko s sorodnimi družboslovnimi vedami, zlasti z zgodovino, pomožnimi zgodovinskimi vedami, informatiko ipd. Prispevki so razdeljeni v naslednje rubrike: Članki in razprave - Iz prakse za prakso - Iz arhivskih fondov in zbirk - Poročila o delu Arhivskega društva Slovenije - Poročila o delu arhivov in zborovanjih - Ocene in poročila o publikacijah in razstavah - Osebne vesti - Nove pridobitve arhivov - Bibliografija arhivskih delavcev - Sinopsisi. Arhive lahko kupite ali naročite pri Arhivskem društvu Slovenije, Zvezdarska 1, 1000 Ljubljana, tel. (061) 1251 222, fax (061) 216 551. Cena za dvojno številko je 2000 SIT, za člane Arhivskega društva Slovenije 1000 SIT ter za dijake in študente 500 SIT. Pri Arhivskem društvu Slovenije lahko naročite tudi starejše številke Arhivov in druge publikacije Arhivskega društva. Boris M. Gombač SLOVENIJA, ITALIJA : OD PREZIRANJA DO PRIZNANJA Branko Gradišnik, Jože Šušmelj (ur.) SLOVENIJA, ITALIJA : BELA KNJIGA O DIPLOMATSKIH ODNOSIH SLOVENIA, ITALY : WHITE BOOK ON DIPLOMATIC RELATIONS Avtor in urednika so v strnjenem tekstu, zbranem v dveh knjigah, prikazali dvestoletne stalne zaplete obeh sosed na slovenski zahodni narodnostni meji. Potem ko so tudi zgodovinska vprašanja postala del političnega izsiljevanja naših zahodnih sobivalcev v Evropi, je stroka odgovorila s projektom, ki je prikazal te odnose od francoske revolucije do danes. Ob še neobjavljenih dokumentih v beli knjigi, je tu še razprava, ki skuša razjasniti vzroke historičnih zapletov, ki so se v tem prostoru kazali skozi zadnja stoletja v dramatičnem sosledju udarcev in protiudarcev prevejanih nacionalnih in mednarodnih diplomacij; te Slovencem niso bile vedno prav naklonjene. Članom ZZDS je komplet obeh knjig na voljo po znižani ceni 3000 SIT pri založbi Debora, 1000 Ljubljana, Jeranova la, tel.: (o61) 1264-141. Možno je tudi plačilo na tri čeke. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 2 (103) • 255-290 255 F r a n c e M a r t i n D o l i n a r Sodni proces proti ljubljanskemu škofu dr. Gregoriju Rozmanu od 21. do 30. avgusta 1946 (2. del) 4. ROZMANOVO POLITIČNO DELOVANJE MED VOJNO 4.1 Sestanki političnih strank v nadškofijskem dvorcu Obtožnica škofa Rozmana bremeni, da je »na pobudo italijanskih okupacijskih funkcio­ narjev Roatte in Robottija skliceval v škofijskem dvorcu razne predstavnike bivših strank v cilju, da pod krinko borbe proti komunizmu obsodijo napore slovenskega naroda za svobodo, neodvisnost in obstoj«.1 Na enem izmed takih sestankov, ki naj bi jih po navedbah obtožnice v svojem škofijskem dvorcu skliceval in vodil obtoženi Rozman, naj bi bil 16. februarja 1942 izdelan predlog za sodelovanje z italijanskimi oblastmi. O tem sestanku naj bi pričal »Akt divizije Isonzo« 1/5 H z dne 17. februarja 1942. Sodnim spisom je res priložena promemoria (v slovenskem prevodu memorandum), ki pa je nepodpisan in brez slehernih znakov, ki bi govorili za njegov izvor. V tem memorandumu je izrecno rečeno, da so udeleženci na sestanku v škofijskem dvorcu ustanovili neke vrste komite,2 ki naj bi bil posrednik med narodom in italijanskimi oblastmi. Naloga komiteja bi bila omogočiti Italijanom boljše vodenje zasedenega ozemlja. V ta namen naj bi sodelujoči Italijanom postavili tri pogoje in sicer: odstranitev ljubljanskega župana in članov mestnega sveta; dovoljenje za »neposredno, vendar z legalnimi sredstvi, bojevanje proti komunistični kugi« (slovenski prevajalec je ost v italijanskem dokumentu spretno prenesel na drugo stran in italijanski tekst »permesso di combattere direttamente - con mezzi legali il contagio comunista«, »dvoumno« prevedel: da se samostojno, z legalnimi sredstvi pobija komunistična nevarnost); in dovoljenje za organiziranje mladine.3 Škof Rozman o takšnem sestanku v škofijskem dvorcu ne ve ničesar. Nobenega dvoma ni, da so se politične stranke od jeseni 1941 intenzivno dogovarjale, kako uskladiti svoje politično sodelovanje. Sad tega dogovarjanja je bila ustanovitev Slovenske zaveze za narodovo osvoboditev aprila 1942.4 Vsaj del predstavnikov teh strank je videl v danih razmerah v škofu največjo moralno avtoriteto na Slovenskem. V medsebojnih pogovorih so (brez škofove vednosti ali sodelovanja), skušali predstavniki posameznih političnih strank določiti tudi škofovo vlogo v političnem življenju slovenskega naroda v času okupacije. Toda škof je odklanjal sleherno aktivno vlogo v političnem življenju in se omejil zgolj na karitativno-humanitarno in ideološko-duhovno področje. O škofovem sodelovanju na nekem političnem sestanku 16. februarja 1942 ne govori nobena od ' AMNZ, Proces Rozman 80/6, 23; Proces 1946, 35-36; Škofa Rozmana odgovor, str. 5. 2 Ker so podatki v pismu zelo zmedeni, je možno, da je bil pod »komite« mišljen Direktorij JNS, ki je bil ustanovljen avgusta ali septembra 1941. Člani direktorija so bili dr. A. Kramer, dr. O. Pirkmajer, ing. Janko Mačkovšek, ing. Bogdan Ferlinc, dr. V. Vrhunc, Milan Mravlje in R. Žitnik. Prim. Jera Vodušek-Starič, »Dosje« Mačkovšek, 44, op. 30.L. 3 AMNZ, Proces Rozman 80/6, 3139-3140 italijanski tekst; 3141-3143 slovenski prevod. 4 Prim. Jera Vodušek-Starič, »Dosje« Mačkovšek, 140-151. 256 F. M. DOLINAR: SODNI PROCES PROTI LJUBLJANSKEMU ŠKOFU ROZMANU »sodelujočih« strani. To pa je spričo »podrobnosti«, kijih dokument navaja in aktualnosti njegove vsebine (konkretne točke sodelovanja z Italijani), skorajda nerazumljivo. Zato nas toliko bolj preseneča italijanska »reakcija na ponujeno sodelovanje«, ki vzbuja resne dvome o pristnosti vsebine zgoraj navedenega dokumenta. Dne 10. marca 1942 je poveljnik pehotne divizije »Sardinski grenadirji« general Taddeo Orlando pisal poveljniku XI. armadnega zbora, generalu Mariu Robotti(ju). V pismu se sklicuje na dopisa z dne 18. in 23. februarja, vendar brez navedbe njune vsebine.5 V svojem pismu general Orlando navaja, da je iz »običajno dobro obveščenega vira« zvedel, da je imela »Slovenska katoliška stranka nov sestanek, na katerem da so obravnavali politično situacijo v tej pokrajini«. Na tem sestanku naj bi bilo sklenjeno, da se mimo Visokega komisariata pošlje v Rim pismo, ki naj bi pojasnilo temeljne napake, katere je zagrešila italijanska civilna oblast v pokrajini. V tem uvodnem delu pisma presenečata dve ugotovitvi: 1. če so na zgoraj omenjenem sestanku 16. februarja 1942 predstavniki političnih strank ponudili Italijanom tesnejše sodelovanje, je nerazumljivo, da le nekaj dni zatem (največ dva tedna) žele obiti civilno okupacijsko oblast v Ljubljani. Še več, to civilno oblast, s katero naj bi želeli tesneje sodelovati, celo tožijo v Rim. Vsakemu je vendar jasno, da na taki podlagi sodelovanje ni možno. In 2., če je »običajno dobro obveščen vir« bil tako natančno seznanjen z vsebino pisma, ki naj bi bilo namenjeno v Rim, je vsaj presenetljivo, da ni vedel, komu v Rimu naj bi bilo to pismo namenjeno. Pismo je pisano v duhu in jeziku italijanske okupacijske propagande. Njegova vsebina pa vsaj deloma ni sporna. Vsaka oblast, tudi v mirnodobnem času, želi imeti kar se da točne podatke o beguncih na njenem ozemlju (npr. današnji begunci iz Bosne), pač zaradi njihovega vzdrževanja, ne nazadnje pa tudi zaradi preprečevanja medsebojnih obračunavanj, če so begunci iz različnih ideoloških taborov. Da bi begunci iz nemškega zasedbenega ozemlja smeli bivati v Ljubljanski pokrajini, si je škof Rozman prizadeval od prvih dni okupacije. Tega mu v tem času tudi njegovi idejni nasprotniki niso očitali kot zločin. Posebna pozornost je veljala v tem primeru oficirskemu kadru. V vojnem času je nedvomno izjemno pomembno preprečiti njihovo sodelovanje s sovražnikom. Malo verjetno je, da bi nekdo iz t.im. meščanskih strank Italijanom predlagal, naj zaplenijo radijske sprejemnike, da ljudje ne bi mogli poslušati poročil iz Londona (točka 4). Kot primer je izrecno naveden govor kralja. »Slovenska krščanska stranka« pa je vendar vso svojo politiko gradila na zvestobi kralju. V pismu je še govora o pomankljivi italijanski propagandi (česa v pismu ni rečeno, verjetno fašizma) in pa, da je »slovensko osebje v vseh državnih uradih, zlasti pri policiji, telefonu, pošti in železnici« v službi širjenja komunizma. Slednja obtožba je seveda zelo dvorezna, ker sta imeli v državnih uradih svoje ljudi obe strani in bi bilo zato s strani »Slovenske krščanske stranke«, kot jo dokument imenuje, skrajno nespametno vse razglasiti za komuniste. Najpomembnejši podatek v tem pismu pa je, da škof Rozman na tem sestanku (če je bil) ni sodeloval. Če bi, bi ga »običajno dobro obveščeni vir« nedvomno z velikim zadovoljstvom imenoval! Robottijev pripis, datiran 12. marca »Poslati takoj na armijo in dobro podčrtati, da jaz že več mesecev vprašujem za te ukrepe. Sedaj pa čutijo (potrebo) po njih celo Slovenci«,6 daje slutiti pravi vir in tudi namen Orlandovega pisma. Orlando in Robotti sta pri svojih nadrejenih iskala večje pristojnosti nad civilnim prebivalstvom, ker med Slovenci nista našla ljudi, ki bi bili pripravljeni na takšno kolaboracijo z Italijani, kot sta si jo zamišljala oba italijanska oficirja. General Mario Robotti je vsebino Orlandovega pisma nemudoma (12. marca) posredoval poveljniku 2. italijanske armade, generalu Vittoriu Ambrosiu.7 V svojem pismu je general še 5 AMNZ, Proces Rozman 80/6, 3144-3145 italijanski tekst, 3146-3147 slovenski prevod. 6 AMNZ, Proces Rozman 80/6, 3145, prevod 3147. 7 AMNZ, Proces Rozman 80/6, 3148-3140 (3150). ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 » 2 (103) 257 pripisal, da se zdi, daje to pismo včeraj (torej 11. marca) neki prelat v škofovem imenu nesel v Rim kardinalu Maglione(ju).8 Svoj sum potrdi s priloženim dokumentom službujočega časnika na ljubljanski železniški postaji, kapitana Uga Pigazzi(ja), daje 11. marca 1942 z direktnim vlakom v Rim odpotoval škofov zaupnik, ki je kardinalu Vincencu Maglione(ju) nesel osebno zapečateno škofovo pismo. Službujoči časnik pisma ni odprl in tudi ne bral.9 Zato o njegovi vsebini ni mogel poročati ničesar. Škofovo pismo kardinalu Maglioneju, ki je bilo po izjavi službujočega časnika veliko in precej debelo,10 je nesel v Rim salezijanec dr. Franc Blatnik." Dr. Franc Blatnik je nesel kardinalu Maglioneju v Rim dokumentacijo, s katero je želel podkrepiti svojo prošnjo za pomilostitev 28 Slovencev, ki jih je vojaško sodišče v Ljubljani obsodilo na smrt.12 Vendar o tem podrobneje v poglavju škof Rozman in Vatikan. Sestanek pri škofu Rozmanu 12. septembra 1942 Stopnjevanje nasilja v Ljubljanski pokrajini in vedno hujši italijanski pritiski na škofa Rozmana, da bi ga pridobili »na svojo stran«, je prisililo ljubljanskega škofa Gregorija Rozmana, daje 12. septembra 1942 sklical predstavnike političnih strank na Slovenskem na pogovor v škofijskem dvorcu.13 Iz škofovega odgovora na obtožbe procesa proti njemu in iz pripravljalnega sestanka JNS, bi se dalo sklepati, da je do konkretnega sestanka pri škofu prišlo na pobudo treh demokratičnih strank (SLS, JNS in socialistične stranke).14 Škof Rozman je na sestanek povabil naslednje predstavnike meščanskih strank in kulturnih ustanov: dr. Marko Natlačen, dr. Albin Šmajd, Ivan Avsenek, Marko Kranjc, Rudolf Smersu, Miloš Stare (vsi SLS), dr. Dinko Pue, dr. Vladimir Šuklje, dr. Jože Lavrič, ing. Janko Mačkovšek, dr. Otmar Pirkmajer, dr. Marjan Zaje, Ivan Mohorič (vsi iz vrst liberalcev), dr. Celestin Jelene, Jože Petejan (oba SSJ), dr. Milko Kos (rektor univerze), dr. Stojan Bajič, dr. France Koblar (predsednik kluba slovenskih literatov), Alojz Mihelčič (senator), dr. Milan Vidmar (predsednik akademije) in dr. Dragotin Lončar (predsednik SM). Slednja dva se sestanka pri škofu nista udeležila.15 Dr. Albin Šmajd sije v svoj dnevnik, v katerem je navedel imena udeležencev, zapisal tudi tri kratke točke, o katerih so očitno pri škofu razpravljali, in sicer: »1. ali je mogoče kaj storiti; 2. kaj uspešnega storiti; 3. na kakšen način bi mogli uspešno vplivati na dogodke pri nas.«16 Podrobnejšo informacijo o pogovoru na škofiji si je zapisal ing. Janko Mačkovšek. O pogovoru je namreč razpravljal direktorij JNS 18. septembra 1942. O pogovoru je zbranim udeležencem direktorija poročal O. Pirkmajer in vsebino pogovora vključil v točke, ki jih je obravnaval direktorij. Te se glase: »a. Ali zahteva narodna nesreča, da se strnemo vsi Slovenci v složno narodno skupnost, ki naj brani bitne narodne koristi in nudi narodu moralno oporo, da ne 8 AMNZ, Proces Rozman 80/6, 3149. 9 AMNZ, Proces Rozman 80/6, 3151. 1 0 »...una busta di dimensioni interno-protocollo, abbastanza voluminosa, fornita di suggelli ceralacca ...« AMNZ, Proces Rozman 80/6, 3151. " Jakob Kolarič, Škof Rozman III., 201-202. 1 2 Prim. Actes et Documents, vol. 8, št. 302, str. 456-457. 13 V: Dok. SOVE II 0024141 je ohranjeno lastnoročno podpisano Rozmanovo vabilo dr. Albinu Šmajdu, ki se glasi: »Najvljudneje Vas prosim, da se izvolite zglasiti v soboto, dne 12. t.m. ob 16 h v škofijskem dvorcu, Pred škofijo 4, II. nadstropje desno na razgovor o važni narodni zadevi. Z izrazi odličnega spoštovanja Gregorij Rozman, škof ljubljanski«. 1 4 »Tri demokratične stranke (SLS, JNS in socialistična stranka) so hotele prirediti konec aprila ali v začetku maja (škofova pomota v datumu. Lahko pa da so takšen sestanek že dalj časa načrtovali in so bile Roattove grožnje le neposreden povod za njegovo hitro uresničitev) skupen razgovor o položaju pod okupacijo. Ker pa tak sestanek pred očmi okupatorja ne bi bil brez resne nevarnosti za udeležence, sem bil naprošen, da bi dal za ta sestanek prostor v moji hiši in da bi vodil formalno tudi predsedstvo sestanka ter tako prevzel odgovornost pred oblastniki fašistične okupacije. Predstavniki strank so bili prepričani, da bi si italijanski okupator ne upal kakorkoli postopati zoper škofa, če bi bil sestanek odkrit. // Tej prošnji treh strank sem ugodil in sem prepričan, da sem demokratični stvari in slovenskemu narodu naredil s tem uslugo.« Prim. Škofa Rozmana odgovor, str. 5-6. •s AMNZ, Šmajdov dnevnik, ZA 600-20 (inv. 638), 1159. l e AMNZ, Šmajdov dnevnik, 1159. 258 F. M. DOLINAR: SODNI PROCES PROTI LJUBLJANSKEMU ŠKOFU ROZMANU klone? b. Ali smo edini v tem, da je treba s skupnimi silami zatreti vse, kar bi hotelo narodovo nesrečo izrabiti v politične strankarske namene? c. Ali se strinjamo, da moramo ustvariti enotno organizirano karitativno službo, ki naj bi pomagala, ker gre za življenje naroda? č. Kakšen je lahko odnos Slovencev do okupacijske oblasti? d. Kako naj dosežemo, da bo okupacijska oblast upoštevala mednarodno zajamčene pravice okupiranega področja?«17 Kaj je pravzaprav nagnilo škofa Rozmana, da je v svojem dvorcu sklical sestanek političnih strank? Od spomladi 1942 se je v Ljubljanski pokrajini vedno bolj stopnjevalo nasilje, katerega žrtve so bili večinoma nedolžni ljudje. Na vsako partizansko akcijo so Italijani odgovorili z represalijami: streljanjem talcev, požiganjem slovenskih vasi in interniranjem ljudi, zlasti mladine v italijanska taborišča.18 Do 23. februarja so Italijani Ljubljano obdali z bodečo žico.19 Če so se izjave Visokega komisarja Graziolija, izrečene na sestanku s poveljnikom XI. armadnega zbora generalom Robottijem, »da poslej ne bo mogoče ne zmanjšati ne ukiniti naše povračilne akcije, še več, da jo bo treba okrepiti, če smo že na tej poti... Če jih ne bodo postrelile vojaške oblasti, jih bom postrelil jaz«,20 nanašale na partizanske oddelke, ki so napadali italijanske transporte, izjava Maria Robottija slaba dva meseca kasneje, ni dopuščala nobenega dvoma več. Na sestanku poveljstva XI. armadnega zbora 26. junija 1942 je svojim podrejenim nedvoumno ukazal: »Zapomniti si je treba, da se bodo rezultati upoštevali samo po številu mrtvih upornikov. Koncepcija naših nadrejenih: za vsako ceno je treba obnoviti italijansko prevlado in ugled, pa čeprav bi morali izginiti vsi Slovenci in bi morala biti uničena vsa Slovenija«.21 Vesten izpolnjevalec takšnih navodil je nedvomno bil polkovnik Aguscia, ki je zapisal, da je »Slovence treba pobiti kot pse: brez usmiljenja«.22 General Mario Roatta je iste grožnje ponovil tudi ljubljanskemu škofu Gregoriju Rozmanu. Izjavil je, da se Italijani »ne čutijo več vezane glede pravic, ki so jih dali s konstitucijonalno uredbo Slovencem v kulturnem in gospodarskem pogledu« in da bodo, če bodo smatrali za potrebno, »ekrasirali celo pokrajino«.23 V svojem poročilu v Švico je ing. Janko Mačkovšek še zapisal, da se »v teh okolnostih pojavlja na vseh straneh želja, naj bi se s posebno ekipo inavgurirala oportunistična politika izvestnega sodelovanja z okupatorjem, češ da je to edina možnost obvarovati narod pred najhujšim in omogočiti neko dobo oddiha«.24 Položaj v Ljubljanski pokrajini v tem času je zelo jasno analiziral bogoslovni profesor dr. Lambert Ehrlich v spomenici, ki jo je 1. aprila 1942 izročil italijanskemu vrhovnemu poveljstvu v Ljubljani.25 V prvem delu svoje spomenice dr. Ehrlich spomni Italijane na njihove obljube, ki so jih dali Slovencem po okupaciji Slovenije oziroma po priključivi Ljubljanske pokrajine Kraljevini Italiji. Posebej poudari, »da po mednarodnem pravu more Italija izvrševati le začasno državno oblast, kakor ji to dovoljuje vojaška zasedba ... o popolni podreditvi /Slovenije Italiji/ zdaj še ne more biti govora, ker je državna oblast kr. Jugoslavije od mnogih držav še pravno priznana«. Prve tri mesece je bil položaj pod Italijani znosen, pravi Ehrlich, nato pa na račun Italijanov zapiše hudo kritiko: »Danes so se razmere popolnoma izpremenile in zdi se, da se Slovencem pod nemško okupacijo v marsikaterem ozira bolje godi kot pod italijansko«. 1 7 Jera Vodušek-Starič, »Dosje« Mačkovšek, 44. 1 8 O tem podrobneje Tone Ferenc, Fašisti brez krinke. Dokumenti 1941-1942, Maribor 1987,90; Jera Vodušek-Starič, »Dosje« Mačkovšek, predvsem 3. poglavje: Mačkovškova korespondenca s Švico med drugo sv. vojno, 101-138; Jakob Kolarič, Škof Rozman, III., 98-101. 1 9 Tone Ferenc, Fašisti brez krinke, 257, op. 6; Jakob Kolarič, Škof Rozman III., 98. 2 0 Tone Ferenc, Fašisti brez krinke, 329. 2 1 Tone Ferenc, Fašisti brez krinke, 389. 2 2 Jakob Kolarič, Škof Rozman III., 101. 2 3 Jera Vodušek Starič, »Dosje« Mačkovšek, 157. 2 4 Jera Vodušek Starič, »Dosje« Mačkovšek, 157. 2 5 Spomenico je v celoti objavil Ivan Bratko v: Proces 1946, 151-154. ZGODOVINSKI ČASOPIS « 50 » 1996 • 2 (103) 2 5 9 To svojo oceno razmer v Ljubljanski pokrajini podrobneje analizira v drugem delu spomenice. Italijani so prelomili svojo obljubo kulturne avtonomije. »Sinteze vseh dogajanj na celotnem slovenskem ozemlju nas silijo do sklepa«, pravi Ehrlich, »da je končni namen kompetentnih faktorjev osi: popolno uničenje slovenstva kot takega. V tem nam tudi potrjuje grozotno dejstvo množičnega preseljevanja slovenskega življa, ki so ga začeli izvajati Nemci na Gorenjskem in Štajerskem in ga zdaj v drugi obliki nadaljujejo Italijani v Ljubljanski pokrajini.« V tretjem delu svoje spomenice pa prof. Ehrlich navede nekaj konkretnih predlogov za izboljšanje položaja v Ljubljanski pokrajini. Na prvem mestu zahteva, da oblast zagotovi Slovencem varnost življenja. V ta namen naj italijanska oblast omogoči Slovencem avtonomno varnostno službo in dejansko soudeležbo pri upravni oblasti. »Sosvet 14 predstavnikov je dejansko samo na papirju«, ugotavlja Ehrlich v svoji spomenici. In nadaljuje: »Aretirani, konfinirani in internirani Slovenci, ki jih je ta usoda doletela po nedolžnem, naj bi se takoj vrnili na domove, da se s tem omili neizmerno gorje tolikih slovenskih družin. // Pavšalni požigi vasi naj takoj prenehajo in požgane vasi naj se po možnosti takoj obnove. // Slovenskemu časopisju naj se takoj omogoči večja svoboda v tem smislu, da more med slovenskim ljudstvom opravljati primerno propagando proti komunizmu«. Ta je namreč po splošnem prepričanju s svojimi akcijami proti italijanski okupacijski oblasti povzročil represalije proti civilnemu prebivalstvu v Ljubljanski pokrajini. Svojo spomenico prof. Ehrlich zaključi z zahtevo, da naj se »ustroj in delovanje sedanje kvesture temeljito preuredi po željah slovenskih predstavnikov.«26 Ivan Bratkoje pod objavo Ehrlichove spomenice lakonično pripisal: »Uspeh 'spomenice'je bil - nič«.27 Vendar je potrebno priznati, da je bila spomenica v danih okoliščinah pogumno dejanje in resen poskus preprečiti italijanske represalije nad civilnim prebivalstvom v Ljubljanski pokrajini. O tem, kako preprečiti represalije nad civilnim prebivalstvom, je razmišljal tudi škof Rozman in to je bil povod, daje 12. septembra sklical k sebi na pogovor predstavnike slovenskih političnih strank. Reakcije udeležencev sestanka pri škofu O sestanku pri škofu 12. septembra 1942 so se nam ohranila tri pričevanja: sočasno, zgoraj navedeno pričevanje pravnika dr. Ota Pirkmajerja, ki nam ga je ohranil med svojo dokumentacijo ing. Janko Mačkovšek28 in dve povojni pričevanji. Pred Komisijo za ugotavljane vojnih zločincev je 3. decembra 1945 pričal ljubljanski odvetnik dr. Vladimir Šuklje,29 pred Vojaškim sodiščem Ljubljanskega vojnega področja v Ljubljani pa 16. avgusta 1946 redni profesor na akademiji za igralsko umetnost dr. France Koblar.30 Slednji dve pričevanji sta bili podani že pod vtisom konca vojne in zmagoslavja partizanske vojske ne samo nad okupatorjem ampak tudi nad domobranci. Ker izjavi škofa Rozmana ne obremenjujeta za vojne zločine, kot to želi obtožnica, sta še toliko bolj dragoceni. Pričevanje dr. Vladimirja Sukljeta z dne 3. decembra 194531 O sestanku pri škofu nam Vladimir Šuklje navede nekaj dragocenih podrobnosti. Točnega datuma se Šuklje zaradi časovne odmaknjenosti ni spomnil (pravi v avgustu 1942). Vabljeni so očitno vedeli, na kakšen pogovor jih škof vabi, zato so se predstavniki JNZ, dr. Vladimir Šuklje, dr. Albert Kramer, dr. Otmar Pirkmajer, ing. Janko Mačkovšek in dr. Stojan Bajič, ter dr. Celestin Jelene kot predstavnik socialistov, dan pred napovedanim sestankom pri škofu zbrali pri dr. Kramerju in se dogovorili za enoten nastop pri škofu. Navzoči naj bi si bili edini v tem: »da 26 Proces 1946, 151-154. и Proces 1946, 154. 2 8 Jera Vodušek Starič, »Dosje« Mačkovšek, 44. » AMNZ, Proces Rozman 80/6, 3132 (A339296-A339297). 30 AMNZ, Proces Rozman 80/6, 3128 (A339298-A229300). 31 AMNZ, Proces Rozman 80/6, 3132-3121A. 260 F. M. DOLINAR: SODNI PROCES PROTI LJUBLJANSKEMU ŠKOFU ROZMANU italijanskim zahtevam v nobeni obliki ni mogoče ugoditi in da glede tega soglasno zavzamemo negativno stališče, ki ga na konferenci osebno zavzamemo. Dogovorili smo se, da bo o tem načelno izjavo podal dr. Pirkmajer ne samo v imenu JNS, temveč v imenu vseh naprednih skupin, dočim bomo vsi ostali njegovo takšno načelno izjavo podprli«.32 S tem so se navzoči že tudi dogovorili za potek sestanka, na katerega je škof, kot je razvidno iz pričevanj Šukljeta in Koblarja, tudi pristal. Šuklje nato navede udeležence sestanka pri škofu. Za razliko od Šmajda, Šuklje kot udeleženca sestanka ne navaja Rudolfa Smersuja, njegovo izjavo pa bi se dalo razumeti, kot da se je sestanka udeležil dr. Albert Kramar. Po kratki uvodni besedi škofa Rozmana, v kateri je razložil namen sestanka, naj bi vsi udeleženci po Šukljetovi izjavi italijanskim zahtevam izrecno nasprotovali, le dr. Milko Kos »kot nepolitičen človek« ni hotel podati nobene izjave. Škof Rozman naj bi dejal, »da sta ga obiskala italijanska generala Roatta in Robotu, da sta mu izjavila, da italijanska okupacijska oblast ne more trpeti na ozemlju ljubljanske pokrajine nobenega odporniškega gibanja, da je treba vsako tako gibanje ustaviti in partizanski pokret zatreti; če bi tega Slovenci sami ne ustavili, da je italijanska vojna sila zadosti močna in da razpolaga z (!) tehnično zadostnimi sredstvi, da to nasilno stori in - če treba - tudi vse ljudstvo iz te pokrajine nasilno preseli. Škof je nato rekel, da so bile te grožnje resno izrečene, da se glede tega od njega zahteva odgovor in da mu naj z ozirom na to mi povemo po vrsti vsak svoje mnenje. Sam ni stavil nobenega predloga, svojega mnenja ni povedal, niti ni dal nobene konkretne pobude«.33 Dr. Koblar je na tem sestanku ostro nasprotoval predlogom dr. Marka Natlačena, dr. Albina Šmajda, Miloša Stareta in dr. Marjana Zajca, da bi organizirali odpor proti partizanskemu gibanju. Spor naj bi pomiril Šuklje, češ da so bili povabljeni povedati samo svoje mnenje, ne pa dajati pobude za konkretne akcije. Škof se jim je za udeležbo zahvalil, »ni pa podal nobene konkretne izjave niti o tem, kaj namerava italijanskima generaloma Roatti in Robottiju odgovoriti, niti kaj misli sicer napraviti.«34 Koblerjevo pričevanje z dne 16. avgusta 1946 Dr. Francetu Koblarju se je sestanek pri škofu očitno vtisnil globoko v spomin. Poleg točnega datuma (navaja sicer 11. september 1942), sije zapomnil celo, kako so udeleženci sedeli pri mizi. V svojem seznamu udeležencev ne navaja imenoma dr. Jožeta Lavriča, dr. Stojana Bajiča in dr. Alberta Kramerja. Iz Rozmanovih uvodnih besed navaja samo grožnje generala Roatte. Izjave ostalih udeležencev se v glavnem ujemajo s poročilom dr. Šukljeta, le da so nekoliko daljše in bolj konkretne. Koblar nekoliko obširneje spregovori tudi o svojih izjavah, ki da so vzbudile polemiko, ker je govoril o osvobodilnem gibanju. O samem sestanku pa je imel Koblar vtis, »da je bilo vse samo tipanje in daje škof sklical sestanek v prvi vrsti iz lastne dušne stiske, obenem pa morda že po nasvetu kake skupine, ki je mislila na samoobrambo v obliki poznejših vaških straž. Ko je škof na koncu povedal, da je sedaj slišal naše misli in da kakor vidi, ni mogoče ničesar ukreniti, je prosil, naj bi v primeru, da nas še kdaj pokliče, ne odrekli pomoči.«35 Zelo dragocena pa je v Koblarjevem pričevanju njegova ocena škofa Rozmana. Koblar je bil namreč nekaj dni po sestanku ponovno pri škofu in je protestiral proti pisanju Slovenca, ki je izrabil njegov nastop na sestanku 12. septembra 1942. S škofom sta se očitno dolgo pogovarjala, tudi »o značaju in o osvobodilnem odporu«. Koblar izrecno poudarja, da iz škofovih besed »ni videl nobene sovražnosti, pač pa samo zaskrbljenost«. Isti občutek je imel tudi kasneje, ko je bil pri škofu kot odposlanec OF 1. maja 1945. Pomenljiva pa je Koblarjeva ocena škofa Rozmana. Takole pravi: »Kakor presodim, je bil osebno nesamostojen, silno tenkočuten, vdal pa se je vedno 32 A M N Z , Proces R o z m a n 80/6, 3132. 33 A M N Z , Porces R o z m a n 80/6, 3132. 3 4 AMNZ, Proces Rozman 80/6, 3132A; o sestanku tudi Bojan Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam Ljubljana 1995, 202-203. 35 A M N Z , P r o c e s R o z m a n 80/6, 3129. ZGODOVINSKI ČASOPIS « 50 » 1996 • 2 (103) 261 pritisku svoje mnogo aktivnejše politične okolice. Tako sodim, da do tedaj škof ni napravil še nobenega koraka, ki bi bil odločilneje vplival na narodni razdor, pač pa, da je tedaj že omagoval v svojem zadržanju.« In nekoliko kasneje: »K tej splošni karakteristiki bi dodal to, da sem vedno slišal in tudi čutil, da so odločilen vpliv imeli pri škofu zastopniki obeh radikalnih katoliških frakcij, to so bili Mladci in Stražarji in da so celo v tem, kdo bo odločilno vplival na škofa, včasih nastala med njimi ostra trenja. Mi drugi pa smo prav zaradi tega stali v ozadju in čutili, da ni mogoče pri njem vplivati v javnih zadevah; sam pa se je prav zaradi tega čutil osamljenega«.36 Če Koblarjeva ocena drži in sojo z njim delili tudi drugi, ostaja seveda odprto vprašanje in z njim tudi odgovornost »naprednega bloka«, da niso »škofove neodločnosti« bolje izkoristili v njihovem boju proti okupatorju. 4.2 Škofova spomenica z dne 12. septembra 1942? Iz vseh treh pričevanj je jasno razvidno, da so Italijani pričakovali konkreten Rozmanov odgovor na zahteve generalov Roatte in Robottija. Tega naj bi škof Rozman podal v posebni spomenici po zgoraj omenjenem sestanku 12. septembra 1942. Tako je razumeti tudi škofov odgovor na obtožnico. Takole pravi: »Pri tej konferenci se je sklenilo, da se sestavi spomenica, ki naj bi obsegala vse pritožbe zoper pravne kršitve okupacijske oblasti in temu odgovarjajoče predloge (podčrtal FD), in naj bi jo škof osebno v imenu teh treh strank izročil. V tej spomenici je bilo govora tudi o nezadostni zaščiti osebne imovine in življenja slovenskega prebivalstva« (podčrtal FD).37 Novejša literatura navaja dva »Rozmanova dokumenta« po sestanku 12. septembra 1942. Pri prvem naj bi šlo za spomenico, kije datirana na sam dan sestanka in naj bi jo škof Rozman 12. septembra 1942 izročil poveljniku XI. »armijskega korpusa« generalu Robottiju.38 Drugi dokument pa je Rozmanova »Pro memoria« Visokemu komisarju Grazioliju z dne 26. septembra 1942,39 o kateri bo govora nekoliko kasneje. Presenetljivo pri tem je, da se italijanski tekst obremenilnega dokumenta spomenice z dne 12. septembra 1942, ni našel. Obtožnica tega teksta ne pozna. V Ameriškem nacionalnem arhivu v Washingtonu ga je v nemškem prevodu odkril in prvi uporabil prof. Jožo Tomasevich.40 V slovenščino je sporni dokument prevedel in objavil Dušan Biber.41 Po njem ga je povzel Ivan Jan in ga prav tako objavil v Delu v šestem nadaljevanju svoje »serije« O resnični podobi škofa Rozmana.42 Sporni dokument je bil naknadno uvrščen tudi v dokumentacijo o škofu Rozmanu, ki jo hrani Arhiv ministrstva za notranje zadeve, in sicer nemški43 in slovenski prevod.44 Spomenica z dne 12. septembra 1942 je sporna iz več razlogov. Sestanek pri škofu je bil tega dne ob 16. uri popoldne. Po ohranjenih poročilih sodeč, je trajal precej dolgo. Skrajno neverjetno je, da bi škof Rozman nato v poznih nočnih urah sestavil še tako dolgo in občutljivo spomenico ter jo takoj odnesel generalu Robottiju. 3 6 AMNZ, Proces Rozman 80/6, 3130. 3 7 Škofa Rozmana odgovor, 6. 3 8 AMNZ, Proces Rozman 80/6, 3825-3829 slovenski prevod, 3830-3837 nemški prevod. 3 ' ARS II (prej IZDG), Protirevolucionarni arhiv, fond MVAC, fase. 122, II 0253132 - II 0253134. 4 0 War and Revolution in Yugoslavia, 1941-1945, The Chetniks, Stanford University Press, Stanfort, California 1975, str. 224. Delo je nato izšlo tudi v hrvaškem prevodu z naslovom Četnici u dragom svjetskom ratu 1941-1945, Zagreb 1975; Dušan Biber, Gregorij Rozman in narodno izdajstvo. Neobjavljeni dokumenti iz domačih in tujih arhivov, Delo, Sobotna priloga, 24. april 1976, str. 21; Tone Ferenc, Fašisti brez krinke, 432—433, op. 2. 4 1 Dušan Biber, Gregorij Rozman in narodno izdajstvo. Neobjavljeni dokumenti iz domačih in tujih arhivov. Ob poskusu rehabilitacije pobudnikov belogardizma, v: Delo, Sobotna priloga, 24. april 1976, str. 20-21. 4 2 Delo, Sobotna priloga, 22. februarja 1986, str. 25. Gre za dopolnjen članek, ki gaje Jan objavil v Koledarju Prešernove družbe za leto 1986, str. 115-141. 4 3 AMNZ, Proces Rozman 80/6, 3830-3837. +» AMNZ, Proces Rozman 80/6, 3825-3829. 262 F. M. DOLINAR; SODNI PROCES PROTI LJUBLJANSKEMU ŠKOFU ROZMANU Omenjena spomenica govori »o resnem sodelovanju zdravega dela Slovencev z italijanskimi oblastmi, da bi znova vzpostavili red in izkoreninili prevratniške in uporniške elemente.« Zato italijanskim vojaškim oblastem predlaga ustanovitev oboroženih straž pod slovenskim poveljstvom, ki bodo lažje in bolj učinkovito izsledile prevratniške elemente kot Italijani, ki ne znajo slovenskega jezika. S tem, da bodo te straže zagotovile red in omogočile mirno življenje, bo izključena nevarnost, da bi pustili krivce na svobodi, nedolžne pa kaznovali. Formiranje oboroženih partizanskih skupin po gozdovih naj bi preprečevale posebne enote pod poveljstvom nekdanjih jugoslovanskih oficirjev. Tem je potrebno čim prej omogočiti njihovo vrnitev iz taborišč. V Ljubljani pa naj bi deloval še poseben »korpus tajne policije, ki bi štel 500 mož in bi bil oborožen z revolverji. Lahko trdimo, da bi v roku šestih tednov odkrili, prijeli in izročili oblastem nevarne elemente.« General Robotti je spomenico, skupaj s svojimi pripombami, posredoval svojim nadrejenim. V teh pripombah je v celoti podprl »program dela, kot sta ga izdelala škof in njegov zaupnik«. Dvom v Rozmanovo avtorstvo dokumenta vzbuja že sam tekst spomenice, ki je v popolnem nasprotju za načeli, ki jih je iznesel na sestanku. V nasprotju pa je tudi s tem, kar so o škofu zapisale priče sestanka, dr. Pirkmajer, dr. Šuklje in dr. Koblar. V svojem zagovoru je škof Rozman izrecno zapisal, daje bilo sklenjeno, da naj spomenica obsega »vse pritožbe zoper pravne kršitve okupacijske oblasti in temu odgovarjajoče predloge, in naj bi jo škof osebno v imenu teh treh strank izročil. V tej spomenici je bilo govora tudi o nezadostni zaščiti osebne imovine in življenja slovenskega naroda.«45 Teh zahtev pa v zgoraj navedeni spomenici ni. Vsebuje pa jih Rozmanov memorandum Visokemu komisarju z dne 26. septembra 1942. Vendar o tem nekoliko kasneje. Pri »spomenici« z dne 12. septembra 1942 izstopa naravnost vpadljiva podobnost s predlogi dr. Lovra Hacina, ki jih je od avgusta do novembra 1942 posredoval italijanskim oblastem v Rimu za ustanovitev posebne politične policije v Ljubljanski pokrajini.46 Ker je v sporni »spomenici« omenjen »škofov zaupnik«, sama spomenica pa je pisana v prvi osebi množine, ni izključeno, da je tekst »spomenice« pripravil nekdo iz skupine, ki je na sestanku zagovarjala odpor proti partizanskemu gibanju. Ko pa je videl Koblarjevo reakcijo na takšen predlog in slišal ostala mnenja članov JNS in socialistov, se mu ni zdelo primerno predlagati navzočim sporne »spomenice« kot skupne izjave. Možno pa je tudi, da je nekdo iz radikalnega krila SNS to »spomenico« pokazal Italijanom še pred samim sestankom kot neke vrste »dnevni red« pogovora. Robotti pa je tekst sprejel že »kot rezultat pogovora« in ga kot »škofov dokument« poslal naprej. Tako bi nam bila tudi razumljiva reakcija Visokega komisarja, ko mu je škof Rozman 26. septembra 1942 prinesel svojo »pro memorio«.47 Rozmanova »Pro memoria« z dne 26. septembra 1942 Sad sestanka političnih strank pri škofu Rozmanu 12. septembra 1942 je bila Rozmanova »Pro memoria« visokemu komisarju Grazioliu 26. septembra 1942.48 V svoji »Pro memorii« škof Rozman ugotavlja, da »so Slovenci narod, ki s samozatajevanjem prenaša svojo največjo narodno nesrečo ... Večina naroda obsoja nesrečne podvige neodgovornih elementov, ki so pod krinko narodnega osvobodilnega boja započeli teroristične akcije nad Slovenci in Italijani in nad premoženjem naroda«. Slovenski narod odklanja odgovornost za zločine komunistov. Slovenci 4 5 Škofa Rozmana odgovor, str. 6. 4 6 Proces 1946, str. 49. 4 7 »Ko sem izročil spomenico visokemu komisarju, je bil ves divji, da si upa kdo fašistični oblasti delati očitke ki po njegovem naziranju soploh niso utemeljeni, in je odkrito dejal, da bi zastopnike političnih strank dal takoj zapreti! če bi si bili drznili stopiti osebno predenj s tako vlogo.« Škofa Rozmana odgovor, str. 6. 4 8 ARS II (prej IZDG), Protirevolucionarni arhiv, fond MVAC, fase. 122, II 0253132 - II 0253134 Tekst spomenice je objavil Metod Mikuž, Ljubljanski škof dr. Gregorij Rozman in njegova okolica med NOB v Ljubljana v ilegali, IV. del: Do zloma okupatorjev, Ljubljana 1970, 324-325. Prim, tudi Jakob Kolarič, Škof Rozman Ш 203 in 248; Franček Saje, Belogardizem, 498; Tone Ferenc, Fašisti brez krinke, 433, op.3. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 » 2 (103) 263 priznavajo, da je Italija pri zasedbi slovenskega ozemlja ravnala drugače od ostalih dveh okupatorjev inje celo »nudila varno pribežališče mnogim našim sonarodnjakom, ki so se zatekli v ljubljansko pokrajino.« S statutom 3. maja 1941 je Italija priznala »naše narodno ime, zagotovila naš narodni jezik, narodno individualnost in avtonomen položaj.« Uvajanje fašističnih ustanov in začetki raznarodovanja Slovencev, so povzročili veliko razočaranje med ljudstvom, ki ga še stopnjujejo represalije (imenoma so navedeni streljanje talcev, požigi, aretacije in konfinacije) ter uvedba kolektivne odgovornosti za početje OF. Ljudje dobivajo občutek brezpravnosti in ne verjamejo več v dobro voljo oblasti. Slovenci imajo pravico, »da varujejo svojo nacionalno čast in ohranijo svoj narodni ponos in značaj«. Škof Rozman nato predlaga Visokemu komisarju, naj prekliče ali vsaj omili izjemne ukrepe, ki so bili uvedeni po 1. septembru 1941. Svoje predloge je škof Rozman strnil v 20 točk, v katerih prosi: da se uveljavi stroga pravičnost v upravi; naj načeloma veljajo zakoni, ki so v Ljubljanski pokrajini veljali do 6. aprila 1941; naj bo zajamčena osebna svoboda, hišna pravica in lastništvo, dalje svoboda kulture, vesti in vere; naj se izpuste iz zaporov in internacije, oziroma konfinacije vsi, za katere niso dani zakoniti pogoji za omejitev; naj se vzpostavi javni red in mir in zagotovi varnost življenja in imetja; naj se prebivalstvu zagotovi primerna prehrana; naj se izdelajo predlogi za poživitev gospodarstva; Ljubljani naj se omogoči prometna zveza z zaledjem; naj se reducirajo prometne omejitve v Ljubljanski pokrajini; naj se ljudem omogoči zaposlitev in zaslužek; naj vsak lojalen Slovenec dobi domovinsko pravico v Ljubljanski pokrajini, ne glede na njegovo rojstvo; naj se poglobi socialna služba in ne ovirajo dobrodelne akcije; naj se zagotovi primeren dohodek javnim nameščencem; naj se zagotovi obstoj družinam vojnih ujetnikov; naj se preneha z uvajanjem fašističnih ustanov in dopušča delovanje domačih kulturnih in socialnih ustanov; naj se upokojencem dvignejo dohodki skladno z inflacijo; naj upoštevajo samoupravo kulturnih, gospodarskih in socialnih ustanov javnopravnega značaja; naj se zagotovi redno šolanje mladine; naj se omogoči poslovanje občin kot samoupravnih edinic; in naj se prične popravljati vojna škoda, povzročena vsled vojnih operacij. Škof Rozman zaključi svoje pismo s prepričanjem, da bi izpolnitev »teh želja bila garancija, da se bodo lojalni elementi znatno ojačali, da se bo sožitje pod novim gospodarjem pokrajine in njenim narodom poglobilo in da bodo tudi brez težav mogle iz samega naroda ven zrasti sile, ki bodo pripomogle k splošnemu pomirjenju pokrajine.«49 K tekstu »Pro memorie« je Metod Mikuž zapisal: »Če ne bi bilo prav tega zadnjega odstavka, ki zelo jasno namiguje na še večji nastop belogardističnih straž, bi mogli spomenico v glavnem oceniti kot pogumno dejanje«.5" Ne glede na Mikužev komentar Rozmanove »Pro memorije« glede nedokazane trditve o Rozmanovem sodelovanju pri ustanavljanju bele garde, je bila škofova spomenica (pro memoria) nedvomno pogumno dejanje. Bila je pogumno dejanje predvsem zaradi škofove jasne in odločne obsodbe italijanizacije in fašizacije Slovencev. Bila je pogumno dejanje zaradi škofove jasne obsodbe italijanskega nasilja nad civilnim prebivalstvom. Škof Rozman je odklanjal sleherno nasilje. Obsojal je tudi nasilje aktivistov OF, ki je sprožilo italijanske represalije. Za Rozmana je bila vojna zlo, tako kot je bila zanj zlo revolucija, čeprav je zmotno upal, da za razliko od revolucionarjev (velja za vse revolucije v preteklosti), »redna vojska« še priznava določila mednarodnega prava v vojnem času. Ker ni bil politik in ne vojak, se ni spuščal na področje »vojaške logike«, ampak je brezpogojno zahteval spolnjevanje določil mednarodnega prava za vojne razmere. Želel je preprečiti prelivanje krvi in je bil zato pripravljen v okviru mednarodnega prava na določeno sodelovanje z okupatorjem. Njegovi stiki z okupacijskimi oblastniki so imeli en sam namen: preprečiti prelivanje krvi, preprečiti masovno internacijo Slovencev v taborišča, zagotoviti v danih okoliščinah kolikor toliko dostojno preživetje težko preiskušanega ljudstva. Z današnjega vidika (in ravno to je narobe. Presojati jih moramo iz takratnih okoliščin) so 4 9 ARS II (prej IZDG), Protirevolucionarni arhiv, Fond MVAC, fase. 122. 5 0 Metod Mikuž, Ilegala IV., 325; prim, tudi Bojan Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, Ljubljana 1995, 203-204. 2 6 4 F. M. DOLINAR: SODNI PROCES PROTI LJUBLJANSKEMU ŠKOFU ROZMANU posamezne odločitve škofa Rozmana lahko tudi sporne, ni pa mu mogoče odrekati njegovega iskrenega prizadevanja, da bi slovenski narod preživel vojno s čim manj žrtvami. 4.3 Rozman in Narodni odbor Zavesten poseg v slovensko politično življenje pa je škof Rozman tvegal s podpisom izjave skupnega predstavništva SLS, JNS in socialistov, na podlagi katere je prišlo do ustanovitve Narodnega odbora. Škof Rozman naj bi po izjavi dr. Tineta Debeljaka omenjeno izjavo podpisal 29. oktobra 1944 s psevdonimom »Andreje«.51 Zaradi konspiracije so se vsi podpisniki - kakih tri sto po številu - podpisali s psevdonimom. Preseneča nas le, da škof Rozman sam kasneje tega dejanja nikoli ne omenja. Izjava je predvidevala združitev celotnega slovenskega ozemlja, ki bi bilo kot samostojna politična enota vključeno v Jugoslavijo pod dinastijo Karadjordjevicev. Naloga Narodnega odbora, ki je sklical prvo sejo slovenskega parlamenta 3. maja 1945, je bila, prevzeti oblast od nemškega okupatorja in se nato kot edini predstavnik slovenskega naroda pogajati z zavezniki glede nadaljnje usode Slovenije. Sloje torej za poskus legalizacije svojega medvojnega ravnanja, ker da so predstavniki meščanskega kroga ves čas vojne delovali po navodilih legalne in od zaveznikov še vedno priznane jugoslovanske vlade v begunstvu. Pri tem so seveda člani Narodnega odbora spregledali dejstvo, da so zavezniki vsaj od sporazuma Tito Šubašič 2. novembra 1944 priznavali in podpirali partizanski boj proti nemškemu okupatorju in da so si slovenski domobranci zaradi svojega sodelovanja z okupatorsko vojsko, zapravili simpatije zaveznikov.52 Na podlagi ohranjene dokumentacije lahko sklepamo, da škof Rozman pri ustanavljanju Narodnega odbora ni sodeloval, je pa njegovo delo podpiral, saj so ga člani Narodnega odbora očitno sproti seznanjali o svojih političnih potezah.53 Glede Narodnega odbora obtožnica škofa Rozmana bremeni: »V škofijskem dvorcu so se pod vodstvom obtoženega Rozmana sestajali člani tako zvanega 'Narodnega odbora za Slovenijo' ki so organizirali združitev vseh do tedaj sodelujočih kvizlinških enot, to je 'Slovenskih domobrancev', Mihajlovičevih četnikov, 'Slovenske legije', 'Sokolske legije', 'Narodne legije', in 'Narodne varnostne straže na Primorskem'. // Dne 28. aprila je Rozman pozval soobtoženega Rupnika na sestanek tako zvanega 'Narodnega odbora', ki se je vršil v škofovi sprejemnici in kateremu je obtoženi Rozman dajal svoje direktive in navodila.«54 Na obtožbo odgovarja škof Rozman v točki IV./3 in točkah XII./1 in 2 svojega »Odgovora«.55 Škofov odgovor se glasi: »Narodni odbor ni imel nikdar svojih sej v škofijski rezidenci - razen one edine dne 28. aprila 1945, o kateri poroča točka ХП. zagovora«. Ohranjena dokumentacija daje škofu prav in tudi sodišče ni moglo dokumentirati drugega sestanka Narodnega odbora pri škofu, razen tistega, kije izrecno naveden v obtožnici. Seja Narodnega odbora 28. aprila 1945 V svojem odgovoru na obtožnico škof pravi, daje za sestanek Narodnega odbora 28. aprila 1945 dal na voljo svoje prostore v škofijski palači. Na sestanku pa je bil »navzoč kot priča, kaj se v moji hiši dogaja. Da bi se razprava ne zavlekla predaleč in ne bi seja predolgo trajala, sem skušal s kratkimi pripombami in vprašanji naravnati razgovor vedno zopet na obravnavajoči predmet, kadar se je hotela debata od njega oddaljiti. Samo v toliko in v ta namen sem povzel nekajkrat besedo. Slo je za vprašanje prevzema oblasti od strani Narodnega odbora«56 in s tem povezano 5" Jakob Kolarič, Škof Rozman III., 392 in 802, op. 279; Bojan Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam, Ljubljana 1995, 354-355 in tam navedena literatura. 5 2 Zapisnik o zaslišanju Franca Snoja v prostorih javnega tožolstva za mesto Ljubljana dne 12. avgusta 1946 v AMNZ, Proces Rozman 80/6, 3124-3127; Jakob Kolarič, Škof Rozman III., 231 in 323. 53 Dokumentacija SOVE, Škof Lenič 57/66 in 33/113. и Proces 1946, 42. 5 5 Škofa Rozmana odgovor, str. 5 in 13-14. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 ' 2 (103) 265 zamenjavo generala Rupnika kot predsednika pokrajinske vlade.57 Zato je bil na ta sestanek Narodnega odbora povabljen tudi Rupnik. V pričakovanju, da bodo Slovenijo v kratkem zasedli zavezniki, se je Narodni odbor pripravljal, da bo še pred njihovim prihodom prevzel vojaško in civilno oblast od Nemcev v svoje roke. V ta namen je bilo potrebno z vodilnih mest odstraniti vse, ki so bili odkrito v službi Nemcev - in general Leon Rupnik je to nedvomno bil - da jim zavezniki zaradi njih ne bi delali težav. Naivnost članov Narodnega odbora je seveda bila v tem, da so napačno ocenili odnos zaveznikov do Titove partizanske vojske v Jugoslaviji in predvsem v tem, da niso upoštevali svaril, ki so jim jih v tej zvezi pošiljali iz Londona.58 Po izjavi na procesu soobtoženega generala Rupnika, ga je na sestanek Narodnega odbora v škofijskem domu po telefonu povabil škof sam, vendar je škof pri tem izrecno poudaril, da je samo gostitelj sestanka, ne pa tudi idejni pobudnik.59 Metod Mikuž je potek sestanka na podlagi Rupnikovih izjav povzel v štirih točkah: Na prošnjo predsedujočega dr. Jožeta Basaja je Rupnik najprej poročal o trenutnem vojaškem položaju v Sloveniji. Nato so govorili, kako urediti status domobrancev ob prihodu zaveznikov (z njim so očitno računali, kot z gotovim dejstvom). Narodni odbor je od Rupnika zahteval, naj pri Nemcih doseže takojšnjo izročitev vojaške in civilne oblasti Narodnemu odbora, predajo težkega orožja slovenskim domobrancem in da takoj zapuste deželo. Narodni odbor jim bo zagotovil varen umik. Rupnik naj bi dejal, da s prenosom civilne oblasti ne bo težav, ker gre dejansko samo za zamenjavo predsednika pokrajinske vlade, ne verjame pa, da bodo Nemci pristali na predajo vojaške oblasti in razorožitev. Sam si teh predlogov ne upa predložiti generalu Rösenerju, je pa pripravljen posredovati sprejem pri njem za člane Narodnega odbora.60 Na izrecno vprašanje pomočnika vojaškega tožilca: »Kaj pa škof, kakšno vlogo je imel škof?« (pri teh pogovorih), je Rupnik odgovoril: »Škof se je tudi mešal v te razgovore z raznimi opombami in vprašanji«.61 Takšen Rupnikov odgovor pa v jedru potrjuje škofovo izjavo, da je pogovor na škofiji do neke meje usmerjal, da so govorniki ostali pri temi pogovora. Nadaljnje »politične akcije« škofa Rozmana so bile v tem, daje tudi osebno posredoval pri generalu Rupniku naj odstopi s svojega položaja in posreduje sestanek predstavnikov Narodnega odbora pri Rösenerju; da se je pridružil delegaciji Narodnega odbora pri Rösenerju 1. maja (po izjavi Rösenerja 30. aprila), kije generalu izročila zahtevo Narodnega odbora o predaji vojaške in civilne oblasti Narodnemu odboru, predaji težkega orožja domobrancem in o tem, da nemška vojska nemudoma zapusti deželo. Rösener je bil očitno razdvojen in je od Narodnega odbora zahteval pismeno spomenico v tej zadevi, ki jo bo lahko predložil svojim nadrejenim. Spomenico Narodnega odbora, ki stajo podpisala dr. Jože Basaj in dr. Matija Zajčje Rösenerju 2. maja izročil dr. Zaje. Tretjega maja 1945 zvečer ob 19. uri je bilo na Taboru v Ljubljani prvo zasedanje slovenskega parlamenta, ki je v svojem razglasu prevzel vso oblast v svoje roke.62 Škof Rozman se je zasedanja na Taboru udeležil očitno le kot opazovalec, saj nihče ne poroča o kakršnemkoli njegovem nastopu na zasedanju. Se je pa s sestanka vrnil zelo slabe volje.63 Očitno se je zavedal (ali vsaj slutil) neskladnosti med politično in vojaško stvarnostjo v Sloveniji in utopističnimi 5 6 Škofa Rozmana odgovor, 13-14. 5 7 Takratni škofov tajnik in kasnejši ljubljanski pomožni škof dr. Stanko Lenič je v svojem spisu Podoba škofa dr. Gregorija Rozmana, ki ga je moral napisati v zaporu o tem med drugim zapisal: »Tiste zadnje dni je bil pri škofu nek večji sestanek, ki se gaje udeležil tudi Rupnik in njegov zet in tajnik dr. Kociper. Od naših se spominjam le Škerbca. Sklepam, da je moralo biti takrat govora o Rupnikovem odstopu, ker mi je škof po sestanku rekel: 'Zadnji čas je, da bi Rupnik odstopil, pa se tako krčevito drži. Pa sam bi morda popustil, a je videti, da mu Kociper ne da'«. Dokumentacija SOVE, Škof Lenič, 33/113. 5 8 Govori dr. Kuharja na londonskem radiu, pisma dr. Izidorja Cankarja in dr. Mihe Kreka glede prisege domobrancev in podobno. 5 9 Proces 1946, 109; Metod Mikuž, Ljubljana v Ilegali IV., 327. « Metod Mikuž, Ljubljana v ilegali, IV.,328-329. <" Proces 1946, 110. 62 Metod Mikuž, Ljubljana v ilegali, IV., 330-336. « Dokumentacija SOVE, Škof Lenič, 33/113. 266 F. M. DOLINAR: SODNI PROCES PROTI LJUBLJANSKEMU ŠKOFU ROZMANU željami in zahtevami Narodnega odbora. Zavedal se je, da Narodni odbor nima za sabo enodušne podpore slovenskega ljudstva; da nima politične in še manj vojaške moči, ki bi mu zagotovila uresničitev zadanih si ciljev; in da nima na svoji strani pomoči zaveznikov, ki bi zaustavili prodiranje zmagovite partizanske vojske, ki je že nekaj časa dala jasno vedeti, da bo ona prevzela vso oblast v deželi v svoje roke. Ko je Ròsener zvedel za razglas Narodnega odbora - takoj naslednji dan ga je objavil dnevnik Slovenec - je za Ljubljano razglasil obsedno stanje in dal zapreti glavnega urednika Slovenca. Zaradi vedno hujšega pritiska partizanske vojske, ki je nezadržno prodirala proti Ljubljani, so se začeli Nemci pospešeno pripravljati na umik. General Rupnik je z Rösenerjevim dovoljenjem 4. maja 1945 predal civilno oblast v Ljubljanski pokrajini (tej so priključili tudi Gorenjsko) Narodnemu odboru in odstopil z vseh položajev. V noči od 4. na 5. maj je Rösener povabil škofa v vladno palačo k predaji oblasti Narodnemu odboru, vendar se člani Narodnega odbora ponoči očitno niso upali k Rösenerju. Prenos oblasti se je nato izvršil 5. maja dopoldne. Škof Rozman se je tega, zgolj simboličnega dejanja predaje politične oblasti Narodnemu odboru pri generalu Rösenerju še udeležil,64 nato pa popoldne zapustil Ljubljano in se umaknil v Celovec. Z nemško vojsko pa se je iz Slovenije umikala tudi tista vojska, ki jo je Narodni odbor 3. maja 1945 razglasil za narodno vojsko. Iz povedanega je razvidno, da je bil škof Rozman idejam in programu Narodnega odbora blizu, ni pa bil njegov član in tudi ni aktivno sodeloval pri oblikovanju njegovega programa. 5. ROZMANOVO »SODELOVANJE« Z ITALIJANSKIM OKUPATORJEM Obtožnica škofu Rozmanu očita, da se je »takoj stavil v odkrito službo italijanskega in kasneje nemškega okupatorja, ter je sam kakor tudi njegov škofijski dvor postal center zbiranja izdajalskega delovanja združenih kvizlinških elementov v Sloveniji ves čas sovražne okupacije.«65 5.1 Rozmanov odnos do italijanskih okupacijskih oblasti Svoj načelen odnos do italijanskih okupacijskih oblasti je škof Rozman pojasnil v razglasu, ki ga je 31. julija 1941 objavil v Ljubljanskem škofijskem listu: »Kar pa se tiče sodelovanja predstavnikov Cerkve z novo oblastjo fašistične Italije, je za nas katoličane merodajna božja beseda, ki pravi: 'Vsak človek bodi višjim oblastem pokoren; ni je namreč oblasti, razen od Boga, in te, ki so, so od Boga postavljene' (Rim 13,1). S tega stališča priznavamo oblast, kije nad nami, in bomo po svoji vesti radi sodelovali v časno in večno korist ljudstva, med katero nas je božja Previdnost za duhovnike postavila.«66 S svojo izjavo škof Rozman ne odobrava italijanske okupacije. Vzel je na znanje dejstvo, da je okupator zasedel domovino, da je razdelil njegovo škofijo in da bo uradne stvari moral reševati z njim. V tej točki bo do oblasti lojalen, pričakuje pa seveda tudi od novih oblastnikov, da bodo lojalni do njega in do njemu podrejenih vernikov. Neposredno po končani vojni, je generalni vikar ljubljanske škofije in ljubljanski stolni prost, mons. Ignacij Nadrah 15. maja 1945 ukazal duhovnikom ljubljanske škofije, da na binkoštno nedeljo po vseh pridigah in šmarničnem branju preberejo vernikom naslednje oznanilo: »Po štirih letih hudega trpljenja pod tujim jarmom je Jugoslavija zopet prosta. Z njo je svobodna tudi Slovenija in to ne samo tisti del Slovenije, ki je pripadal prejšnji Jugoslaviji, ampak Slovenija z 6 4 Metod Mikuž, Ljubljana v ilegali, IV., 337. Njegov tajnik dr. Stanko Lenič v svojem zapisu o škofu Rozmanu glede tega obiska pravi: »Ponoči med 4. in 5. majem sta škofa prišla obiskat dva nemška oficirja, češ da vabi general Rosener predstavnike Slovencev k sebi, da bo izročil oblast Slovencem. Škofje šel, a seje kmalu vrnil in povedal, da m bilo nikogar drugega, zato sem se tudi jaz vrnil«. Škofje nato dopoldne sprejel odposlanca, ki mu je prinesel pismo iz Celovca z vabilom, naj nemudoma pride v Celovec; imel nato sejo kapitlja, na kateri je bilo sklenjeno, da se vabilu odzove; nato pa je bil »dopoldne še enkrat klican k Rösenerju, kjer je ta izročil oblast.« SOVA, Škof Lenič, 34/114. 6 3 Bratko, Proces 1946, 33. 6 6 LŠL, št. 4-6/1941, str. 35. ZGODOVINSKI ČASOPIS « 50 • 1996 « 2 (103) 2 6 7 vsemi pokrajinami, v katerih prebivajo Slovenci. Ta Slovenija se bo v federativni Jugoslaviji sama vladala. Slovenija ima sedaj svojo zakonito vlado. Dolžni smo ji po nauku katoliške Cerkve spoštovanje, pokorščino in zvestobo. Sv. Pavel pravi v listu Rimljanov: 'Vsak človek bodi višjim oblastem pokoren; ni je namreč oblasti razen od Boga, in te, ki so, so od Boga postavljene. Kdor se torej ustavlja oblasti, se upira božji naredbi; kateri pa se upirajo, si bodo sodbo nakopali.' (Rim 13,1.2). Samo takrat bi oblasti ne smeli biti pokorni, če bi zahtevala od nas kaj takega, kar bi bilo zoper božjo voljo. Tedaj bi morali reči s sv. Petrom: 'Sodite, ali je prav pred Bogom, vas poslušati bolj kot Boga!' (Apd 4,19). Prepričani pa smo, da ne bo naša vlada nikdar takega od nas zahtevala, kar bi bilo zoper našo vest. Zagotovljena nam je popolna svoboda bogoslužja v cerkvi in zunaj nje in krščanski nauk v šolah. Kot dobri katoličani bomo novo vlado podpirali v njeni skrbi za blaginjo našega naroda, pri tem pa ne bomo pozabili na tisto, o čemer pravi Jezus: 'Le eno je potrebno', to je, da izpolnjujemo v vsem božjo voljo in tako zveličamo svoje duše«.67 V podobnem duhu je bila po drugi svetovni vojni sestavljena tudi Spomenica duhovščine ljubljanske škofije, ki so jo 11. julija 1945 podpisali novi generalni vikar Anton Vovk za ljubljansko škofijo in bogoslovno semenišče, dr. Franc Kimovec za stolni kapitelj, dr. Andrej Snoj za Teološko fakulteto, Josip Šimenc za malo semenišče ljubljanske škofije, dr. Janez Arnejc za župnike ljubljanske škofije, Stanko Perčič za kaplane ljubljanske škofije, dr. Pavel Simončič za katehete ljubljanske škofije, p. Teodor Tavčar za slovensko frančiškansko provinco, p. Ludovik Lederhas za Družbo Jezusovo, p. dr. Stanko Dostal za križniški red, Ivan Špan za salezijansko družbo in Lovro Sedej za Misijonsko družbo sv. Vincencija Pavelskega.68 V nekaterih poudarkih pa se spomenica iz leta 1945 vendarle bistveno razlikuje od Rozmanovega besedila leta 1941. Če spomenico ljubljanskih duhovnikov primerjamo z, do oblasti vendarle nevtralnim razglasom škofa Rozmana leta 1941, postanemo pozorni, da se tokrat podpisniki v celoti identificirajo z novo oblastjo v Sloveniji, oziroma v Jugoslaviji. Spomenica pa je »poučna« tudi zaradi stališča, ki so ga takratni najvišji predstavniki cerkvenih ustanov v ljubljanski škofiji zavzeli do zadržanja nekaterih predstavnikov Cerkve med drugo svetovno vojno. Za osvetlitev problema naj navedem le dva odstavka iz omenjene spomenice: »Podpisani zastopniki svetne in redovne duhovščine ljubljanske škofije ... s pričujočo spomenico damo izraza svojemu patriotičnemu čustvovanju in naši Narodni vladi ter naši Osrednji vladi v Beogradu javno izpovemo svojo iskreno pripravljenost, da delo naših narodnih oblasti za vsakršno blaginjo naroda v svojem poklicnem delu odločno podpremo in v svojem območju s prepričanjem zvesto ispolnjujemo (!) narodne in državljanske dolžnosti, kar nam tudi naša vera ukazuje«. In nekoliko dalje: »Naši narodni vladi pa izjavljamo svojo iskreno vdanost, svoje spoštovanje, pokorščino in zvestobo, ki nam jo veleva naravno etična in posebej božja zapoved, a nam jo spontano prebuja in neti naša narodna zavest.« Podpisniki torej, brez navedbe vira, upoštevajo isto Pavlovo načelo, kot ga je v svojem tekstu uporabil škof Rozman 31. julija 1941 in za njim generalni vikar Ignacij Nadrah 15. maja 1945 (vsak v drugačnih okoliščinah seveda), namreč, da bodi »Vsak človek višjim oblastem pokoren ...« (Rim, 13,1). Izjemno zanimiv pa je drugi del spomenice, v katerem se podpisniki v prvi in drugi točki jasno opredelijo do dogodkov med drugo svetovno vojno in do odnosa dela slovenskih (ne samo ljubljanskih) duhovnikov do okupacijskih oblasti. Takole pravijo: »1. Zavedajoč se pomena svojih izjav z neizprosno iskrenostjo do sebe in do vsakogar obsojamo69 že vsako zanemarjanje patriotičnih dolžnosti. Zavestno izdajstvo nad narodom pa obsojamo še toliko bolj, kolikor hujša grehota je pred Bogom in kolikor bolj narodu škoduje. Zavedamo se, da je tak tudi božji nauk, ki ga moramo najprej sami spolnjevati in učiti, šele potem smemo zahtevati, da ga spolnjujejo tudi drugi. <" NŠAL, Ordinariat 1901-1956, št. 892/1945. 6 8 NŠAL, Državne zadeve. 6 9 Vse poudarjene tekste v spomenici podčrtal FMD. 268 F. M. DOLINAR: SODNI PROCES PROTI LJUBLJANSKEMU ŠKOFU ROZMANU 2. Zato resnično obžalujemo, da so take in podobne napake v dobi okupacije zagrešili tudi nekateri duhovniki in nekateri katoličani. Zaradi nepoučenosti, propagande, napačnega in včasih tudi naravnost neresničnega poročanja listov ter pritiska okupatorjev je mogoče tako krivdo sicer razumeti, a je ni mogoče docela opravičiti. Ne moremo si misliti, da bi dobre vernike in duhovnike kdaj vodila zlonamernost; do takega ravnanja je po naši sodbi moglo priti le zaradi strahu pred brezboštvom. Obžalujemo in ostro obsojamo dalje vsa brezpravna nasilna dejanja, zlasti še dejanje 'črne roke', ki smo jo vedno obsojali ...«70 Podpisniki, med katerimi je bil tudi pooblaščeni Rozmanov generalni vikar Anton Vovk, ki je od 15. junija 1945 uradno vodil ljubljansko škofijo,71 priznavajo in ostro obsojajo, da so tudi nekateri duhovniki zagrešili narodno izdajstvo, vendar mednje ne prištevajo škofa Rozmana, čeprav je nova oblast to od generalnega vikarja izrecno zahtevala.72 Tako je n.pr. 11. julija 1947 notranji minister Boris Kraigher takrat že ljubljanskemu pomožnemu škofu Antonu Vovku (za škofa posvečen 1. decembra 1946) med drugim zabrusil: »Povem Vam naravnost: mi Vas kot škofa in generalnega vikarja ne priznamo, ker ste bili imenovani brez naše privolitve. Prvo, kar zahtevamo je, da je odstranjen popolnoma škof Rozman - izdajalec, ki je dejansko še danes ljubljanski škof. Zločinec ne bo na čelu škofije. Poznam Vaš cerkveni zakonik in paragraf, ki nastavlja generalnega vikarja, če je škof zaprt ali zadržan. Rozman je obsojen73 in kot tak ne bo nikdar ljubljanski škof; Vi kot generalni vikar pa demonstrirate po celem svetu Rozmanovo zadržanost, ki naj bi kdaj minila. Tega mi ne bomo trpeli. Če hočete, da se naše razmerje uredi, je na Vas, da odžagate popolnoma Rozmana. Sicer lahko delate različne dopise in vloge, a vse brez uspeha. Zapihal bo preko Vas drugačni veter. Pa se brigajte za svoje salezijance ali karkoli: če ne odstranite popolnoma Rozmana, ne bo nič. Mi se ne bojimo ne Angležev, ne bomo šli sedaj v Pariz, pa mislite, da se bomo bali Nuncija ali Vatikana. Lepega dne lahko odstavimo Nuncija in z Vatikanom pretrgamo vsako zvezo.74 Pripravite se tudi na skorajšnje težave. Vatikan bo najbrže tudi brez nas imenoval administratorja za Primorsko. Bomo nastopili še ostreje. Mar mislite, da naj bo administrator Primorske podložen Margottiju, ki je v naših očeh navaden zločinec! Opozarjam: uredite imenovanje cerkvenega oblastnika ljubljanske škofije in Vatikan naj ne prezre naše vlade ob podobnih imenovanjih...« »Odžaganje Rozmana« je bila rdeča nit celotnega pogovora med Kraigherjem in Vovkom: »Ce hočete drugačnih odnosov in če se hočete odmakniti težki bodočnosti: Odžagajte popolnoma Rozmana. Sicer bo naše medsebojno gledanje še čudno.«75 Navedeni dokument je izjemno dragocen predvsem zaradi tega, ker je iz korespondence med Vovkom in Tomažičem razvidno, da tudi mariborski škof Rozmana ni obsojal »kot izdajalca« in ker sta bila oba škofa prepričana, da s pritiski političnih oblasti ni mogoče nadomestiti zgodovinskih argumentov. Je pa Spomenica ljubljanske duhovščine poučna tudi zaradi tega, ker jasno kaže, da novi oblasti ni bilo do urejanja medsebojnih odnosov s Katoliško cerkvijo v Sloveniji. Da ji ni šlo za ugotavljanje stvarnih dejstev v medsebojnih odnosih in za mirno sožitje. Oblast je potrebovala razrednega sovražnika, zato ji izrazi lojalnosti katoliških duhovnikov niso bili po volji. Spomenico je v celoti ignorirala čeprav jo je Slovenski poročevalec 14. julija 1945 objavil na prvi strani. Predstavniki ljubljanske škofije so se novi slovenski vladi poklonili 11. julija 1945. Ob tej priložnosti je generalni vikar Anton Vovk prebral zgoraj omenjeno spomenico. Brez odmeva pa je 7 0 NŠAL, Državne zadeve, Spomenica duhovščine ljubljanske škofije, 11. julij 1945, str. 1. in 2. 7 1 NŠAL, Državne zadeve, dopis 1083/1945. 7 2 Prim. Pismo ljubljanskega pomožnega škofa Antona Vovka mariborskemu škofu Ivanu Jožefu Tomažiču 18 julija 1947, v: Škofijski arhiv Maribor, F 113/5. 7 3 Sodba je bila izrečena 30. avgusta 1946. 7 4 To se je dejansko zgodilo leta 1952. Nekdanji veleposlanik Jugoslavije pri Svetem sedežu v svoji knjigi Vatikan u suvremenom svijetu, Zagreb 1980 glede tega navaja dva datuma: na str. 59 pravi, da je do prekinitve diplomatskih odnosov med Jugoslavijo in Vatikanom prišlo 17. decembra 1952, na str. 315 pa, da se je to zgodilo 5 decembra 1952. 7 5 Pogovor s Krajgherjem si je zapisal škof Vovk in »zapisnik« poslal v vednost mariborskemu škofu Tomažiču Glej: SAM, F 113/5. ZGODOVINSKI ČASOPIS . 50 • 1996 • 2 (103) 269 ostala prošnja ljubljanskega generalnega vikarja 27. maja 1945, da bi se poklonili maršalu Titu ob njegovem obisku v Ljubljani.76 Zelo kmalu pa je uporabila, za del slovenske javnosti nadvse učinkovit trik: »uradnim cerkvenim predstavnikom v Sloveniji« je vedno znova očitala, češ da niso obsodili ravnanja Katoliške cerkve (torej ne posameznikov) med drugo svetovno vojno. Nepojasnjeno ostaja vprašanje, zakaj se katoliška stran ves čas po vojni proti tem očitkom ni sklicevala na zgoraj navedeno spomenico. 5.2 Rozmanovo posredovanje za zapornike in internirance Največji del stikov škofa Rozmana z italijanskimi okupacijskimi oblastmi na eni in s Svetim sedežem v Vatikanu na drugi strani, zapolnjuje škofovo posredovanje za zaprte, internirane in na smrt obsojene Slovence, pa tudi za druge (npr. hrvaške Žide), trpeče zaradi vojnih grozot. To so mu priznavali tudi njegovi nasprotniki,77 čeprav so mu kasneje nekateri podtikali, da je »interveniral... (le) za odpust onih internirancev, ki so se izjavili pripravljene vstopiti v 'teroristično organizacijo bele garde'.«78 Na zlaganost takih trditev smo opozorili že uvodoma ob primeru narodnega heroja Toneta Tomšiča.79 Seznam Rozmanovih intervencij je zelo dolg in ga seveda ni mogoče v tej kratki ekspertizi v celoti izčrpati in analizirati.80 Rozmanova posredovanja lahko razvrstimo v naslednje skupine: 5.2.1 Rozmanovo posredovanje za preganjane duhovnike Ena prvih zadev, ki jih je moral reševati ljubljanski škof Rozman neposredno po okupaciji Slovenije, je bil položaj duhovnikov, ki so jih Nemci pregnali iz njihovih župnij. Škof Rozman se je zavzel, da bi Nemci internirane in zaprte duhovnike izpustili iz svojih zaporov in taborišč in da bi se vsi pregnani duhovniki, tudi tisti iz lavantinsko-mariborske škofije, smeli naseliti in delovati v Ljubljanski pokrajini. V ta namen je stekla obsežna diplomatska akcija, ki jo je sprožil škof Rozman s svojimi poročili in prošnjami na Sveti sedež v Vatikanu. Celotna dokumentacija v Vatikanskem arhivu nam žal še vedno ni dostopna,81 vendar si moremo na podlagi dosedaj objavljenih dokumentov vendarle ustvariti dokaj jasno sliko o Rozmanovih stikih s Svetim sedežem. Rozmanova poročila v Vatikan, kako postopajo Nemci z duhovniki na zasedenem ozemlju, je Sveti sedež preko svojega nuncija pri italijanski vladi, mons. Borgongini Duca, že 5. maja 1941 preveril pri italijanskem zunanjem ministru Galeazzu Ciano. Minister je novice o preganjanju duhovnikov na »nemškem ozemlju« potrdil in pri tem takoj zagotovil, da oni (namreč Italijani) v Ljubljanski pokrajini z duhovniki dobro postopajo.82 Takoj nato je Sveti sedež 16. maja 7<> NŠAL, Državne zadeve. Tekst spomenice in Kidričev odgovor nanjo je objavil Miloš Ribaf, Obisk zastopnikov duhovščine ljubljanske škofije pri Borisu Kidriču pred 40 leti, v: Mohorjev koledar za leto 1985, Celje 1984, 134-135. 7 7 Metod Mikuž je v svojem ekspozeju Slovenska duhovščina in Osvobodilna fronta, ki ga je napisal tik pred koncem druge svetovne vojne (pismo je datirano »Na veliko noč 1945« - Velika noč je tega leta bila 1. aprila 1945), o škofu Rozmanu med drugim zapisal: »Mislil je in to nedvomno iskreno, da bo pomagal s svojo nesebično dobrotljivostjo (to je v resnici tudi delal in interveniral za vsakega zaprtega ali interniranega Slovenca, če je bil zaprošen, pa tudi če je zanj zvedel)«. Dokument hrani ARS (prej IZDG), SNOS, fase. 457/IV. 7 8 Škofa Rozmana odgovor, str. 8, točka Vile. 7 9 Prim, poglavje: Sodni postopek proti škofu Rozmanu in njegov zagovor. Primer intervencije za Toneta Tomšiča je zaradi okoliščin na sodnem procesu proti škofu Rozmanu eden najbolj prepričljivih dokazov, kako si je povojna sodna oblast prizadevala odstraniti vse dokaze, ki so govorili v prid škofovi trditvi, da ni delal razlik, ko je pri okupatorskih oblasteh interveniral za internirane, zaprte ali obsojene. V nekaterih primerih so bile njegove intervence žal neuspešne, tudi v primeru Toneta Tomšiča, ki je bil 16. maja 1942 obsojen na smrt in nato v največji tajnosti 21. maja 1942 ustreljen v gramozni jami v Ljubljani. 8 0 Večji del te dokumentacije je zbran v ARS, enota za dislocirano arhivsko gradivo (d. a. g.) I., f. 122. V tem fase, so Rozmanove prošnje in odgovori pristojnih italijanskih oblasti za 40 zapornikov oziroma internirancev. Posamezni primeri pa so tudi v drugih fondih ARS in predvsem v AMNZ. 8 1 Prim, negativna odgovora, ki ju je na svojo prošnjo v tej zadevi dobil ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar in sicer iz vatikanskega Državnega tajništva 6. oktobra 1995 in iz Vatikanskega arhiva 8. oktobra 1995. 8 2 Actes et Documents, vol. 4., št. 337, 480-481; Na dokumentacijo o Slovencih v tej zbirki je opozoril Janko Pleterski, Vatikanski dokumenti o Slovencih in Sloveniji 1940-1945, v: Grafenauerjev zbornik, Ljubljana 1996, 635-648. 270 F. M. DOLINAR: SODNI PROCES PROTI LJUBLJANSKEMU ŠKOFU ROZMANU 1941 uradno zaprosil italijansko vlado, naj pri svojih zaveznikih Nemcih posreduje za zaprte jugoslovanske duhovnike v nemški zasedbeni coni. Pri tem seje Sveti sedež skliceval na poročila, ki jih je dobil od ljubljanskega škofa Rozmana.83 Na vlogo Svetega sedeža je italijansko veleposlaništvo pri Svetem sedežu 22. maja 1941 Državnemu tajništvu v Vatikanu sporočilo, da na podlagi prejetih poročil natančno proučuje položaj klera v mariborski in ljubljanski škofiji.84 Dne 26. maja 1941 je o resničnosti poročil o nacističnem nasilju proti Cerkvi in duhovnikom v Nemčiji in v Sloveniji poročal tudi tajnik za izredne zadeve v Vatikanskem državnem tajništvu, mons. Domenico Tardini.85 Po tem poročilu je vatikanski državni tajnik kardinal Luigi Maglione ljubljanskemu škofu posredoval pomoč, ki jo je papež Pij ХП. namenil za slovenske duhovnike in bogoslovce.86 Sveti sedež je zbiranje pomoči za prizadete v vojni v veliki meri organiziral v Združenih državah Amerike in je o žalostnem stanju na okupiranih ozemljih sproti obveščal svojega apostolskega delegata v Washingtonu, Amieta Giovannija Cicognania in newyorskega nadškofa Francesca Spellmana.87 Vendar se škof Rozman ni zanašal samo na pomoč iz tujine, ampak jo je organiziral tudi doma. V posebnem pismu, datiranem 11. avgusta 1941, je pozval vse svoje duhovnike, naj po svojih močeh pomagajo sobratom v stiski, zlasti tistim, ki so bili pregnani iz svojih župnij. V ta namen je ustanovil poseben odbor, ki je zbiral sredstva in jih delil potrebnim.88 Škofova prizadevanja so vsaj deloma obrodila sadove. Vrsta pregnanih duhovnikov z Gorenjske, Zasavja in Štajerske seje smela naseliti v Ljubljanski pokrajini. Škof Rozman jim je skušal zagotoviti bivanje na večjih župnijah ali v redovnih skupnostih (zlasti v Stični). Štajerski duhovniki so se v Ljubljani tudi sami organizirali. Njihov zastopnik (neke vrste komisar) je postal dr. Stanko Cajnkar.89 Poročila o nasilju Nemcev nad duhovniki na okupiranem ozemlju so se hitro širila po Evropi. Zagrebški nadškof Alojzij Stepinac je Sveti sedež 3. decembra 1941 obvestil, da Nemci tudi na Hrvaškem ne pustijo pri miru izgnanih slovenskih duhovnikov.90 Vatikanski nuncij v Franciji mons. Valeri pa je 8. oktobra 1942 poročal Državnemu tajniku kardinalu Maglioneu, da so Nemci v Mariboru prisilili zaprte frančiškane in jezuite, da so morali podirati tamkajšnjo pravoslavno cerkev.91 5.2.2 Rozman posreduje za zapornike in obsojene Povedali smo že, da škof Rozman pri svojih intervencijah za zaprte, internirane in obsojene Slovence ni delal nobenih razlik. To seveda ni ostalo prikrito italijanskim in kasneje nemškim okupatorskim oblastnikom v Ljubljani, ki so dali občasno to škofu tudi vedeti.92 Zato je bilo žal prenekatero Rozmanovo posredovanje pri njih neuspešno.93 Veliko več pa je bilo seveda tistih, pri katerih je bilo njegovo posredovanje uspešno. » Actes et Documents, vol. 4, št. 349, 492-493: Jakob Kolarič, Škof Rozman III., Dokument št. 16. 84 Actes et Documents, vol.4, št. 371, 509. O tem podrobneje Miloš Ribâr, Nacistični ukrepi zoper duhovščino lavantinske škofije 1941-1945, v: Zbornik ob 750-letnici mariborske škofije, Maribor 1978, 53-59. 8 5 Actes et Documents, vol. 4, št. 374, 514-515. 8 6 Actes et Documents, vol. 8, št. 139, 262, op. 3. 8 7 Actes et Documents, vol. 5, št. 37, 132. 8 8 NŠAL, Spisi, Kler 1889-1940. 8 9 Prim, pismo duhovnika Alojzija Juranoviča škofu Tomažiču z dne 19. maja 1941 v: ŠAM, F 113/2a. 9 0 Actes et Documents, vol. 8, št. 216, 368-370. 9 1 Actes et Documents, vol. 5, št. 499, 737-738. 9 2 Samo tako je mogoče razumeti očitek o zadržanosti ljubljanskega škofa v Spomenici o razmerah v Ljubljanski pokrajini z dne 3. 8. 1942, prim.: Tone Ferenc, Fašisti brez krinke, Dok. 95, str. 415; in zahtevo generala Robottija »da je treba čimprej doseči od škofa konkretno, aktivno in dejansko sodelovanje ...« Njegove prošnje bodo uresničene samo na podlagi konkretnega sodelovanja. Prim. Ferenc, n.d., dok. 102, str. 433; General Rösener pa je v svojem pism škofu Rozmanu z dne 24. septembra 1944 škofu očital, da prosi za svoje duhovnike, ki odkrito sodelujejo s partizani Prim NSAL, Vojaške zadeve. ZGODOVINSKI ČASOPIS « 50 « 1996 » 2 (103) 27_1 Obvestila o zapornikih in sodnih procesih proti njim je škof Rozman dobival na različne načine, čeprav prevladujejo osebne prošnje prizadetih ali njihovih sorodnikov.94 V posebno težkih primerih je škof Rozman prosil za posredovanje tudi Sveti sedež. V času tržaškega procesa od 2. do 14. decembra 1941 proti šestdesetim slovenskim narodnjakom in komunistom, je škof Rozman nemudoma telegrafsko prosil papeža Pija ХП., naj osebno posreduje za obtožene.95 S podobno prošnjo so se na Sveti sedež obrnili tudi ministri jugoslovanske vlade v Londonu.96 Na to posredovanje je apostolski nuncij v Italiji 8. decembra 1941 osebno obiskal zunanjega ministra Ciana in ga v papeževem imenu prosil za obtožene na sodnem procesu v Trstu.97 Za obtožene je na prošnjo nekaterih slovenskih duhovnikov tržaške škofije interveniral tudi tržaški škof Antonio Santin.98 Kljub papeževemu osebnemu posredovanju je sodišče obsodilo na smrt devet ljudi. Štirim so kasneje smrtno kazen spremenili v zaporno.99 Na drugem velikem procesu so italijanske vojaške oblasti 25. februarja 1942 postavile pred vojaško sodišče v Ljubljani 69 oseb iz vasi Preserje. Obtožili so jih, da so sodelovali s partizani pri napadu na preserski postaji.100 Tudi v tem primeru je škof Rozman takoj posredoval pri najvišjih italijanskih oblasteh. Za pomilostitev se je zavzelo še več slovenskih uglednih osebnosti. Kljub temu je vojaško sodišče v Ljubljani 7. marca 1942 obsodilo 28 ljudi na smrt, 12 na dosmrtno ječo, 10 na zaporne kazni, 19 pa jih je pomilostilo. Za obsojene na smrt je stekla obsežna diplomatska akcija. Škof Rozman je v noči od 7. na 8. marec telegrafsko zaprosil za posredovanje papeža Pija ХП. Naslednji dan je poslal v Vatikan še eno brzojavko, s katero prosi papeža, »naj pri pristojnih oblasteh posreduje, da se prepreči skrajna posledica«.101 Vatikanski državni tajnik je še isti dan posredoval pri italijanskem zunanjem ministru Cianu.102 Na to posredovanje so nato pomilostili še 12 obsojenih na smrt, ostalih 16 pa so 10. marca 1942 ustrelili v gramozni jami v Ljubljani.103 Podobno je škof Rozman prosil za posredovanje papeža Pija ХП., ko je junija 1942 zvedel, da grozi obtoženim pred vojaškim sodiščem v Ljubljani smrtna kazen. Državni tajnik kardinal Maglione je 27. junija 1942 naročil nunciju pri italijanski vladi v Rimu, naj skuša v papeževem imenu preko zunanjega ministra Ciana doseči pomilostitev obtoženih.104 Nuncij je nato 14. julija 1942 obvestil kardinala Maglioneja, da obsodba še ni izrečena, da pa so obtožbe na račun obsojenih zelo hude. Zunanji minister mu je obljubil, da ga bo o poteku dogodkov sproti obveščal. V svojem poročilu kardinalu z dne 11. avgusta 1942 je nuncij Borgogini Duca obvestil kardinala državnega tajnika, da ga je zunanje ministrstvo pravkar ustno obvestilo, da sta bili na sodnem procesu v Ljubljani dvema izrečeni smrtni obsodbi, tretjemu pa dosmrtna ječa. Nuncij je zunanjemu ministru Cianu izrazil svoje obžalovanje, da je imelo papeževo posredovanje žal negativen izid.105 V dokumentaciji sodnega procesa proti škofu Rozmanu je obsežna dokumentacija o prošnjah posameznikov, da bi škof posredoval pri okupacijskih oblasteh za njihove najbližje sorodnike, o Rozmanovih tozadevnih vlogah in o sporočilih pristojnih okupacijskih oblasti o - v 9 3 Obsojeni na smrt na vojaškem sodišču v Ljubljani 25. februarja 1942 so bili 10. marca 1942 ustreljeni na izrecno zahtevo visokega komisarja Graziolia, čeprav je zanje škof interveniral celo preko papeža Pija XII. Prim.: Tone Ferenc, Fašisti brez krinke, str. 292, op. 10. 9 4 Tako je npr. celo Vida Tomšič leta 1941 iz zapora sporočila domačim, naj obveste škofa, kako se jim godi v zapora. AMNZ, Proces Rozman 80/6, A 339285. '5 Actes et Documents, vol. 8, št. 224, 377. 96 Actes et Documents, vol. 8, št. 226, 379. 9 7 Actes et Documents, vol. 8, št. 228, 380. 9 8 Actes et Documents, vol. 8, št. 234, 386. 9 9 Tone Ferenc, Fašisti brez krinke, str. 220-221, op. 10. K» Tone Ferenc, Fašisti brez krinke, 292, op. 10. 'oi Actes et Documents, vol. 8, št. 302, 456-457. 1 0 2 Actes et Documents, vol. 8, št. 302, 456-457. 1 0 3 Tone Ferenc, Fašisti brez krinke, 292-293, op. 10. 1 0 4 Actes et Documents, vol..8, št. 411, 573. 1 0 5 Actes et Documents, vol. 8, št. 427, 598-599. 2 7 2 F. M. DOLINAR: SODNI PROCES PROTI LJUBLJANSKEMU ŠKOFU ROZMANU večini primerov vendarle pozitivnih - rešitvah škofovih prošenj.106 V prošnjah škof Rozman poudarja, da so aretirani dobri katoličani, da niso pristaši komunizma ali celo, da so odločni nasprotniki komunizma, če jih pozna, da prevzame za njih odgovornost, če pa jih ni poznal, se je skliceval na pričevanje in priporočila drugih. So se pa kasneje mnogi odpuščeni interniranci resda vključili v MVAC. Nekateri interniranci pa so v tem duhu pisali tudi svoje prošnje škofu Rozmanu za posredovanje pri italijanskih oblasteh v upanju, da bo taboriščno vodstvo njihove prošnje bolj gotovo posredovalo naslovniku. Škof Rozman v svojem zagovoru sicer izrecno pravi, da »intervencij za odpust tistih, ki so bili pripravljeni vstopiti v MVAC ali v Vaško stražo«, ni nikoli vršil.'07 Vendar imamo na voljo dokumente, ki jih je mogoče razumeti drugače. Tako je v svoji prošnji generalu Roatti za izpustitev interniranih bivših jugoslovanskih oficirjev 2. novembra 1942 med drugim zapisal, da bi izpuščeni oficirji lahko »prevzeli vodstvo posameznih čet prostovoljne antikomunistične milice slovenske.« In nekoliko nižje: »Zagotavljam vam, da so predlagane osebe skrbno izbrane in popolnoma zanesljive, ki bodo v borbi zoper komunistične partizane vse možno storile, da se čim prej in čim temeljiteje odstranijo«.108 Očitno pa so šle mimo škofa prošnje posameznih župnikov, ki so se obračali direktno na Visokega komisarja v Ljubljani s prošnjami za izpust internirancev iz njihovih župnij, da bi se lahko vključili v MVAC ali v vaške straže. Teh prošenj škof Rozman, vsaj po podatkih, ki jih je zbralo vojaško sodišče v Ljubljani, ni priporočal!109 Ni pa mogoče dokazati, da zanje ni vedel. 5.2.3 Rozmanovo posredovanje za slovenske izgnance in internirance Po okupaciji dela Slovenije so Nemci izdelali načrt nasilne preselitve »slovenske inteligence, politično obremenjenih, narodno zavednih Slovencev« v Srbijo, na Hrvaško in v Nemčijo. Del pregnancev pa so ponudili tudi Italiji in Bolgariji.110 Na načrtovano »etnično čiščenje« slovenskega ozemlja, ki so ga okupirali Nemci, se je takoj odzval ljubljanski škof dr. Gregorij Rozman. Meseca junija je kar dvakrat poslal v Rim profesorja Teološke fakultete v Ljubljani dr. Ignacija Lenčka, da je o zločinskem načrtu seznanil Sveti sedež.111 Vatikansko državno tajništvo je nato 20. junija 1941 preko italijanskega veleposlaništva pri Svetem sedežu uradno protestiralo pri nemški vladi proti nasilnim preselitvam Slovencev iz njihove domovine.112 Dne 12. julija 1941 je svetnik pri italijanskem veleposlaništvu Badusio Rizzo vatikanskemu državnemu tajniku kardinalu Maglioneju potrdil, da se je nasilno preseljevanje Slovencev že začelo. V svoji uradni noti je Rizzo vzvišen in žaljiv. O Slovencih govori kot o »elementi sloveni« in o »quantità di elementi di razza slovena«.113 Zadnje dni oktobra 1941 je škof Rozman ponovno interveniral v Rimu zaradi nasilnega preseljevanja Slovencev. Tajnik škofijskega ordinariata in škofov kaplan Jože Prešeren (tajnik od 1934) je škofovo pisno poročilo o množičnih deportacijah Slovencev izročil kardinalu Maglioneju 1 0 6 AMNZ, Proces Rozman 80/6. 1 0 7 Škofa Rozmana odgovor, str. 8, VII.,l/e. io« AMNZ, Proces Rozman 80/6, 3485. _ m Po podatkih, ki jih hrani AMNZ, Proces Rozman 80/6, je 3. 11. 1942 župnik Majdič skupaj s sodraškim županom Petrom Prijateljem prosil Visokega komisarja za izpustitev 225 oseb iz župnije Sodražica, ki so se pripravljeni vključiti v oborožen odpor proti komunistom (3215-3116); 12. 11. 1942 je podobno prošnjo na Poveljstvo II armade " ^ ' 0 1 V ' 1 , Z e l l m e l j s k i ž u p m k C i r i l M i l a v e c < 3 2 2 0>' 2 1 - ! '• 1 9 4 2 Pa je isti župnik priporočil seznam oseb iz njegove župnije (3221), ki jih je občina Zelimlje poslala poveljstvu XI. armadnega zbora (3224 in 3225 ); tomišeljski župnik Jožef Muren je 21. 11. 1941 prosil Poveljstvo XI. armadnega zbora za izpustitev 98 faranov iz taborišča na Rabu in štirih faranov iz taborišča v Gonarsu (3226-3230), prav tako z namenom, da se vključijo v MVAC. 1 1 0 Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979, 738-739. 1 1 1 Kolarič, Škof Rozman III., 247. 1 1 2 Actes et Documents, vol. 4, št. 413, 561. "3 Actes et Documents, vol. 8, st. 112, 225. Kolarič je v svojem prevodu te trdote brez potrebe omilil in je prevedel »elementi sloveni« s »slovenskih ljudi«, »quantità di elementi di razza slovena« pa z »kar mogoče največjega števila ljudi slovenske narodnosti«. Prim. Škof Rozman III., dok. 17. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 2 (103) 273 in 1. novembra v privatni avdienci papežu tudi osebno poročal o položaju v Sloveniji.114 Po informacijah, ki jih je dobilo od škofa Rozmana, je vatikansko Državno tajništvo 4. novembra 1941 brzojavno obvestilo svojega nuncija v Berlinu, naj pri nemškem zunanjem ministrstvu posreduje za nasilno preseljene Slovence. Vendar je bil nemški zunanji minister za nuncija nedosegljiv. Po ponovnih poskusih je nuncija 11. novembra končno sprejel državni tajnik na zunanjem ministrstvu baron von Weizsäcker. »Uspeh« pogovora je bila Weizsäckerjeva lakonična ugotovitev, da se bodo deportacije Slovencev »žal še stopnjevale«. Ker je sprejel nuncija v zadevi deportacij Slovencev, se je moral baron Weizsäcker nato zagovarjati pri zunanjem ministru. Zadevo so rešili tako, da je bil Weizsäckerjev pogovor z nuncijem razglašen za »striktno privatne narave«.115 O neuspelem poskusu prizadevanj za deportirane Slovence v Nemčijo pri vladi v Berlinu, je kardinal Maglione 21. decembra 1941 preko tajnika Jožeta Prešerna (taje bil očitno ponovno v Rimu in je Državnemu tajništvu posredoval nova poročila o stanju v Sloveniji) pisno obvestil škofa Rozmana. Obenem škofu sporoča, da so za deportirance v Srbijo beograjskemu nadškofu poslali finančno pomoč.116 Nič manj težaven ni bil v tem pogledu položaj Slovencev v italijanski okupacijski coni. Italijani sicer niso načrtno izseljevali slovenskega prebivalstva z določenega ozemlja, so pa Slovence množično pošiljali v koncentracijska taborišča v takratni Italiji. Podobno kot za zapornike, je tudi za internirance škof Rozman zvedel večinoma od njih osebno, oziroma od njihovih sorodnikov. Tako je n.pr. 22. junija 1941 vojaški kaplan, poročnik Cesare Salvatori, posredoval prošnjo 35 internirancev v koncentracijskem taborišču v Vidmu. Na pobudo njegovega predhodnika, vojaškega kaplana, poročnika Onoria Sasida (zamenjan je bil pred dobrim tednom, pravi Salvatore v svojem pismu), internirana škofa prosijo, naj preko župnikov posreduje pri pristojnih italijanskih oblasteh za potrdilo o njihovem stalnem bivališču v Ljubljanski pokrajini. Na podlagi tega potrdila bodo odpuščeni iz taborišča in se bodo lahko vrnili na svoje domove.117 Kaplan Salvatori je svojemu pismu priložil seznam slovenskih internirancev iz ljubljanske škofije, pod katerim je že njegov predhodnik Sasida napisal podobno prošnjo na ljubljanskega škofa.118 Razlog za zamenjavo kaplana Saside v Salvatorijevem pismu ni naveden, pač pa, da je bil Salvatore za službo v taborišču izbran zaradi svojega znanja slovenskega jezika. Salvatore ne pozabi povedati, daje za internirance dobro poskrbel tudi duhovno in jim je vsako nedeljo razložil mašno berilo in evangelij tudi v slovenskem jeziku.119 Škof Rozman se je za poslan seznam kaplanu Salvatoriju zahvalil in nato sproti pošiljal zaželjene dokumente upravi taborišča v Vidmu.120 V gradivu procesa proti škofu Rozmanu pred vojaškim sodiščem v Ljubljani se večina prošenj nanaša na škofovo posredovanje za internirance po italijanskih taboriščih.121 Tiste prošnje, v katerih naj bi prosilci izrazili željo, da bi se po odpustu iz taborišča vključili v oborožene enote MVAC, so sredstva javnega obveščanja v času procesa spretno izrabljala pri oblikovanju javnega mnenja proti obtoženemu škofu Gregoriju Rozmanu. Med temi je bilo veliko medijske pozornosti namenjene »primeru Avguštin Kamer«. Na to »medijsko vojno« po ljubljanskem radiu, se je odzval škof Rozman v svojem pisnem zagovoru. Na obtožnico: »Interveniral je za odpust onih internirancev, ki so se izjavili pripravljene vstopiti v 'teroristično organizacijo bele garde'. Kot 1 1 4 Actes et Documents, vol. 8, št. 241, 391-392; Kolarič, Škof Rozman III., dok. 19. »5 Actes et Documents, vol. 5, št. 156, 322-323; Kolarič, Škof Rozman III., dok. 20. »o Actes et Documents, vol. 8, št. 241, 391-392. 117 AMNZ, Proces Rozman 80/6, 3434. " 8 AMNZ, Proces Rozman 80/6, 3435. "9 AMNZ, Proces Rozman 80/6, 3434. i2 0 AMNZ, Proces Rozman 80/6, 3436. I2t v gradivu so ohranjene prošnje prizadetih, na katere je škof Rozman lastnoročno napisal svoje priporočilo pristojnim italijanskim oblastem za izpustitev interniranca, ter sporočila Visokega komisarja, kadar je bila prošnja ugodno rešena. 274 F. M. DOLINAR: SODNI PROCES PROTI LJUBLJANSKEMU ŠKOFU ROZMANU dokaz služi dopisnica nekega Karla Avguština iz taborišča Gonars«,122 je škof Rozman zapisal: »Intervencij za odpust tistih, ki so bili pripravljeni vstopiti v MVAC ali v Vaško stražo, nisem nikoli vršil. Omenjeno trditev obtožnice naj bi dokazovala neka dopisnica interniranca Karla Avguština pozimi leta 1942. Zadeva je bila sledeča: Prejel sem dopisnico iz Gonarsa z naslovom: Njegovi Svetosti, ki se je v besedilu ponovno do odvratnosti ponavljal. Vsebina dopisnice je bila pretirano ponižna prošnja za intervencijo za odpust. Prosilec je navajal kot vzrok svojo najvdanejšo željo, da bi se v imenu božjem boril v MVAC zoper komuniste. Takoj sem spoznal, da predstavlja ta karta najbrž past zame, da bi bil tu dokaz, kako škof intervenira samo za tiste, ki pristopajo v MVAC. Iz pretiranega naslova, kakor bi ga noben katoličan v škofiji ne uporabljal, se je moglo tudi sklepati, da si je nekdo dovolil šalo. Zato sem tudi po pravici dvomil, če neki Karel Avguštin sploh obstaja. Raztrgal sem karto in jo uničil. Od kod ima sodišče to karto? Moral je biti že v taborišču narejen duplikat, da bi se mogel pri priložnosti uporabiti zoper škofa. Sodišče trdi, da sem dne 2. marca 1942 za dopisnika te karte interveniral in daje bil že 8. marca odrejen njegov izpust. Zadeva se nikakor ne ujema, ker za dopisnika te karte nisem interveniral. Če je bil imenovani odpuščen, čisto gotovo ni bil na mojo intervencijo. Vse dokazovanje se torej razblini v nič.«123 V »zadevi Karner« gre verjetno res za zelo spretno režirano manipulacijo, katere pravi protagonisti so ostali prikriti, vendar stvar vseeno ni tako preprosta, oziroma se »vse dokazovanje« ne »razblini v nič«, kot je v svojem odgovora zapisal škof Rozman. Kronologija dogodkov v »zadevi Karner«, je dokaj jasna, nekoliko manj morda »kompliciranost postopka«, v katerega so bile vključene najvišje vojaške osebnosti Višjega poveljstva oboroženih sil za Slovenijo in Dalmacijo s sedežem na Sušaku,124 poveljstvo XI. armandnega zbora,125 poveljstvo ХХШ. armadnega zbora s sedežem v Trstu in poveljstvo kraljevih karabinjerjev pri XI. armadnem zboru.126 Karnerjeva dopisnica je datirana 1. januarja 1943.127 Pisana je res v »pretirano ponižnem« slogu. Res je tudi, da vsak povprečen katoličan ve, da se z naslovom »Vaša svetost« nagovori le papeža. Prevajalec je to posebnost spretno obšel in je naslov namesto »A Sua Santità« prevedel v »Eccellenza«, kar že nakazuje priredbo.128 Postopek za izpustitev Karnerja je tekel od 1. januarja 1943 do 5. marca 1943, koje polkovnik Bruno Lucini iz poveljstva XI. armadnega zbora sporočil Uradu za informacije Višjega poveljstva oboroženih sil za Slovenijo in Dalmacijo, daje ljubljanski škof dal pozitivno mnenje za izpust Avguština »Kramerja« (to je že tretja oblika priimka v »uradnih« dokumentih) iz taborišča.129 Pred tem se je 2. marca 1943 škof Rozman s kratkim 1 2 2 V predloženi obtožnici vojaški tožilec ni tako konkreten. Zapisal je le: »Obtoženi Rozman je isposloval (!) mnogim internirancem izpust iz taborišč z namenom, da pridobi in poveča število pripadnikov izdajalskih formacij.« AMNZ, Proces Rozman 80/6, 27; prim. Ivan Bratko, Proces Rozman, 41. Se je pa škof Rozman zmotil (ali pa ga akustično po radiu ni dobro razumel) pri imenu interniranca. Ni šlo za nekega »Karla Auguština« ampak za »Karner Avguština«. Prim. Škofa Rozmana odgovor, str. 8, VH./le. 1 2 3 Škofa Rozmana odgovor, str. 8-9, VII./le. Obe mesti v tekstu podčrtal FMD. 1 2 4 Na čelu poveljstva 2. italijanske armade, ki se je od maja 1942 do maja 1943 imenovalo Višje poveljstvo oboroženih sil za Slovenijo in Dalmacijo (Comando superiore Forze Armate Slovenia-Dalmazia), so bili generali Vittorio Ambrosio (1941), Mario Roatta (1942) in Mario Robotti (1943). 1 2 5 XI. armadni zbor je bil ves čas podrejen poveljstvu 2. armade. Poveljevali so mu general Mario Robotti in polkovnik Annibale Gallo do 2. septembra 1943, nato pa general Gastone Gambara in polkovnik Bruno Lucini. Sedež poveljstva je bil do I. maja 1941 na Vrhniki, nato v Ljubljani (do 14. julija 1941), v Planini pri Rakeku (do 5. oktobra 1941) in nato do konca italijanske okupacije v Ljubljani (v nekdanji Kazini na današnjem Kongresnem trgu). 1 2 6 Njihovi poveljniki so bili major Gabriele Pianese, za njim podpolkovnik Luigi Brucchietti, nato major Angelo D' Amato in končno polkovnik Giuseppe Agueci, ki si je pridobil sloves s svojo beležko: »Slovence bi morali pobiti kot pse, brez vsakega usmiljenja«. Prim. Tone Ferenc, Fašisti brez krinke, 76. i " AMNZ, Proces Rozman 80/6, 3537. '2« Dokumentaciji sta priložena dva prevoda slovenskega teksta. Oba sta naslovljena na Commissione provinciale di censura di Udine. Prvega je podpisal »il capo ufficio informazioni, magg. Monico Vittorio«. Prim. AMNZ, Proces Rozman 80/6, 3536; drugega pa »Il presidente« - podpis je nečitljiv - videmske prefekture. Prim. AMNZ, Proces Rozman 80/6, 3539-3540. ' » AMNZ, Proces Rozman 80/6, 3270. Kronologija postopka je bila naslednja: 1. januarja 1943 napiše Karner ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 . 1996 • 2 (103) 275 pismom poročniku Luci Maguglianiu zavzel za izpustitev Avguština Karnerja.130 Pri tem postopku seveda ostaja vrsta odprtih vprašanj: a) Kdaj in kako je škof Rozman prejel sporno Karnerjevo dopisnico? b) Če je škof Rozman, kot sam zagotavlja v svojem zagovoru, dopisnico uničil, od kod izvira dopisnica, ki je bila priložena obremenilnemu gradivu na procesu proti škofu Rozmanu? Na dopisnici ni nobenih znakov, da bi bila odposlana po pošti, c) Kljub zagotovilu v svojem zagovoru, da »za dopisnika te karte« (mišljena je Karnerjeva dopisnica) ni interveniral, je škof Rozman 2. marca 1943 izpustitev Karnerja priporočil. Proti svoji navadi brez utemeljitve in v zelo splošni obliki.131 Je škofa zavedel napačen priimek? To bi seveda pomenilo, da je bilo takšnih »nastavljenih« provokacij še nekaj. Vendar zanje v gradivu, ki nam je trenutno na voljo, nimamo potrdila. Škofova okolica je postala zelo zgodaj pozorna na dejstvo, da so Italijani vedno bolj pogosto aretirali člane Katoliške akcije. Na to dejstvo je škof Rozman kar nekajkrat opozoril italijanske oblasti. Tako je v prošnji za oprostitev Petra Janežiča, grobarja pri sv. Križu v Ljubljani, med drugim zapisal: »Imenovani ni noben pristaš komunizma, ampak odločno katoliškega prepričanja, zavzemal se je samo za svojo službo, red in legalnost. In ravno zato je po mnenju zanesljivih duhovnikov bila napravljena proti njemu anonimna ovadba. Nasprotniki so se maščevali nad njim, ker ni bil njihov pristaš«.132 Ali, ko je prosil za izpustitev Albina Anžiča, dopisnico škofu (proces Rozman 3537); 17. januarja pošlje poveljstvo XXII. armadnega zbora prevod Karnerjeve dopisnice Poveljstvu XI. armadnega zbora (proces Rozman 3538); 26. januarja pošlje Višje poveljstvo oboroženih sil za Slovenijo in Dalmacijo kopijo istega pisma Uradu I. Poveljstva XI. armadnega zbora (Proces Rozman 3541); 2. februarja zahteva Poveljstvo kraljevih karabinjerjev od postojanke v Ribnici podrobnejše informacije o Karnerju in vzrokih za njegovo internacijo (Proces Rozman 3542); 5. februarja je poveljstvo XIV. bataljona v Ribnici sporočilo svojemu poveljstvu pri XI. armadnem zboru, da je bil Karner interniran zaradi varnostnih ukrepov, da pa ni bil proti njemu sprožen noben kazenski ali političen postopek (Proces Rozman 3239); 7. februarja je višje poveljstvo oboroženih sil za Slovenijo in Dalmacijo poslalo I. uradu poveljstva XI. armadnega zbora v Ljubljano original Karnerjeve dopisnice »con preghiera di accertamenti e notizie«, s prošnjo, da jim original vrnejo (proces Rozman 3543). Škof Rozman očitno o »zadevi Karner« ni vedel še ničesar. 8. februarja je poveljstvo XI. armadnega zbora (podpisan je polkovnik Bruno Lucini) poveljstvu karabinjerjev pri XI. armadnem zboru izdalo pozitivno mnenje za izpustitev Karnerja iz taborišča. Pismo je pisano na papirju z glavo XI. armadnega zbora in podpisano (Proces Rozman 3240); 14. februarja je takšno mnenje poslalo tudi Višjemu poveljstvu oboroženih sil za Slovenijo in Damacijo (Proces Rozman 3271); V dokumentaciji procesa sta temu dokumentu priložena še: kratek povzetek Karnerjevega pisma škofu Rozmanu v italijanščini (3272) in »točke postopka« v procesu Karner (3273); 19. februarja je Višje poveljstvo oboroženih sil za Slovenijo in Dalmacijo sporočilo poveljstvu XI. armadnega zbora, da bo odobrilo izpustitev Karnerja, če zanj da priporočilo ljubljanski škof (Proces 3241). Petega marca 1943 je polkovnik Bruno Lucini s poveljstva XI. armadnega zbora sporočil Višjemu poveljstvu oboroženih sil za Slovenijo in Dalmacijo: »Riferimento foglio CS/27/13-3-S del 19 febbraio u.s., avendo il Vescovo di Lubiana espresso parere favorevole, il nominato in oggetto è stato richiesto, per la liberazione, all' Intendenza di codesto Comando il 28 febbraio u.s. con foglio 3/2694. (Proces 3270). 130 Pismo se glasi: Al Sig. Tenente Luca Magugliani, Lubiana. Dichiaro che nulla osta da parte mia alla liberazione di Karner Agostino, di Francesco e Catarina nato nel 1912 a Breze pri Ribnici, anzi la raccomando. // Ringraziandovi per la vostra attività benefica in favore degli internati // Vi saluto con distinta stima. // Il vescovo di Lubiana / Dott. Gregorio Rozman. Na pismu je škofov lastoročni podpis in pečat škofijskega ordinariata (Proces 3546).. 1 3 1 Prim. op. 60. Sicer je škof Rozman svoje prošnje za izpustitev internirancev vedno kratko utemeljil. N.pr. 6.7. 1942 »Dr. Vilfan Sergij, di Franc e Ida, roj. 1919, adv. pripravnik v Ljubljani, mi je dobro znan in izjavljam, da je odločno antikomunističnega mišljenja in delovanja. Njegovega znanja ital. jezika sem se poslužil sam na potovanju v Rim 1. 1938. Prošnjo njegove gospe matere najtopleje priporočam«. Istega dne je napisal tudi naslednje priporočilo: »Avv. dr. Franc Leskovic, Franca in Marije Marenčič, roj. 28. XI. 1903, via Petrarca 20, je bil odpeljan v zapore radi suma komunizma. Poznam g. Leskovica in prevzamem zanj vsako garancijo, da ni komunist, pač pa po vsem mišljenju in življenju nasproten vsakemu komunizmu ali kakršnemkoli prevratu.« Če pa osebe ni poznal, je navajal priporočila drugih, kot n.pr. »Podpisani škof ljubljanski se obračam na Vas v sledeči zadevi: ga. Marjeta Erzin, n. Dobrovoljc, je bila pred vojaškim sodiščem oproščena vsake krivde. Vendar ni bila izpuščena na svobodo, ampak prepuščena R. Qu. (alla R. Questore). // Dobil sem od najodličnejših duhovnikov o njej najboljša poročila. Je v vsakem ozira zanesljiva oseba, popolnoma izključeno, da bi sodelovala z komunisti. Prosim Vas lepo, g. kvestor, da mi storite to uslugo in imenovano gospo, ki je že v letih in šibkega zdravja, izpustite na svobodo.« Pri tem velja pripomniti, da se italijanski prevod Rozmanovega priporočila ne ujema vedno z lastnoročno pisanim škofovim slovenskim tekstom. Gre za podrobnosti, ki pa včasih dajo prošnji drugačne poudarke. Pri zadnji prošnji je n.pr. prevajalec izpustil sodelovanje s komunisti in poudaril, daje gospa Marjeta Erzin »persona degna di fiducia, veramente catolica convinta, in ogni riguardo degna di mia calda raccomandazione«. Vsi teksti iz: ARS, dis. I. f. 122. 1 3 2 Kopija v gradivu procesa ni podpisana in ne datirana. Peter Janežič pa je bil aretiran 7. novembra 1942. Prim. ARS, dis. L, f. 122. 276 F. M. DOLINAR: SODNI PROCES PROTI LJUBLJANSKEMU ŠKOFU ROZMANU Jakoba Pavčiča in Vinka Pavčiča: »Vsi trije so delovni člani katoliške akcije med delavstvom, zato jih komunisti sovražijo in ni izključeno, da so jih oni sami naznanili oblasti kot komuniste. Ob meji pri Štepanji vasi jih je straža obdržala na podlagi seznama komunizma osumljenih oseb, ki so ga imeli pri sebi. // Iz dosedanjih dogodkov moram sklepati, da hočejo komunisti uničiti katoliško akcijo mladih delavcev, ker so njihove člane začeli sistematično uničevati: Jakoša Franca iz Bizovika so partizani nasilno odpeljali (s) seboj in po vseh znakih ubili, oropali vso hišo; Polšeta Janeza so na Jezici ubili in vrgli v Savo; zgoraj omenjene tri pa so ovadili oblasti kot komuniste.// Prosim Vas, upoštevajte ta dejstva in verujte moji izjavi, da imenovani niso komunisti, ne protiitalijani, marveč vneti člani Katoliške akcije, ki se bori z vso doslednostjo proti brezbožnemu komunizmu«.133 Prošnje za izboljšanje stanja v italijanskih taboriščih Posebno poglavje v dejavnosti škofa Rozmana med drugo svetovno vojno, je njegova akcija za izboljšanje stanja v italijanskih taboriščih. Škof Rozman si je prizadeval, da bi vsa taborišča, v katerih so bivali slovenski internirana, dobila slovenske duhovnike, ki bi jim bili v stiskah v oporo. Tako je npr. 14. aprila 1942 prosil goriškega nadškofa Margottija, naj omogoči njegovemu duhovniku Jožetu Godini dostop do taborišča Gonars, da bi mogel v njem med Slovenci opravljati najnujnejše pastoralno delo.134 So pa v taboriščih delovali tudi italijanski duhovniki. Vsaj nekateri so bili zaradi tega povezani tudi s škofom Rozmanom.135 Preko svojih duhovnikov se je škof Rozman seznanil s težavnim položajem internirancev v italijanskih taboriščih in takoj začel obsežno diplomatsko akcijo za izboljšanje njihovega položaja. Preko Rozmanovih intervencij pri Svetem sedežu je svet sploh zvedel za kritične razmere, v katerih so živeli internirana v italijanskih taboriščih. Tako je n.pr. 9. junija 1942 vatikanski državni tajnik kardinal Maglione poslal vatikanskemu nunciju pri italijanski vladi Borgonginiu Duca kopijo pisma, ki ga je v Vatikan pisal ljubljanski škof Rozman in v katerem opozarja na težke razmere v taborišču Gonars. Iz kardinalovega pisma dalje zvemo, da se je Rozman že pred tem sestal z nuncijem Borgonginijem in ga prosil, naj se z obiskom taborišča osebno prepriča, v kakšnih razmerah žive internirana.136 V svojem pismu kardinalu Maglioneju z dne 24. julija 1942 je nuncij sporočil, da bo skušal taborišče obiskati meseca avgusta. Nekaj dni kasneje je Državno tajništvo nuncija še naprosilo, naj se skuša seznaniti s celotnim stanjem jugoslovanskih internirancev po italijanskih taboriščih in jim razdeli pomoč, ki jo je zanje namenil Sveti sedež. Tu pa je nuncij naletel na nepričakovano oviro. Italijanske policijske oblasti nunciju najprej niso dovolile obiska taborišč in mu niso bile pripravljene pokazati seznama internirancev.137 Vendar je nuncij s svojo akcijo nadaljeval in o svojem delu kardinalu državnemu tajniku poročal 20. avgusta 1942. Njegovo pismo žal ni objavljeno, se pa nanj sklicuje v svojem pismu kardinalu Maglioneju z dne 26. oktobra 1942 in pravi, daje v svojem poročilu 20. avgusta opisal okoliščine, v katerih se v taborišču nahajajo mladoletniki. V pogovoru z zunanjim ministrom je vztrajal pri prošnji, da se mladoletnike premesti in loči od odraslih. Vlada seje načelno strinjala, da premesti 200 fantov pod nadzor Svetega sedeža v Ilirski kolegij v Anconi. S tem pa vprašanje mladoletnikov v taborišču Gonars še ni bilo rešeno in ne odpravljene v celoti težke razmere, v katerih so internirana živeli. Zato je nuncij Borgongini glede položaja v taboriščih zunanjega ministra opozoril v posebni spomenici, ki jo je priložil svojemu pismu kardinalu v vednost.138 Kardinal Maglione je nato 19. oktobra 1942 brzojavno spomnil nuncija Borgonginija na »nekatere dokumente, ki zadevajo zmedeni in revolucionarni položaj v Ljubljanski provinci in še posebej 1 3 3 Prošnja je bila odposlana 9. januarja 1942. Prim. ARS dis. I., fase. 122. 1 3 4 ARS, dis.I., fase. 122. 1 3 5 Prim, škofova zahvala p. Placidu Cortese, O.F.Conv. v: ARS, dis. I., fase. 122. 13* Actes et Documents, vol. 8, št. 393, 555-556; Kolarič, Škof Rozman III., Dok. 2. 1 3 7 P"™- nuncijevo pismo kardinalu Maglioneju 31. avgusta 1942, v: Actes et Documents, vol 8 št 393 556 on 2; Kolarič, Škof Rozman III., dok. 2, op. 2. ' ' 13*> Actes et Documents, vol. 8, št. 327, 699; Kolarič, Škof Rozman III., Dok. 7. ZGODOVINSKI ČASOPIS » 50 » 1996 • 2 (103) 2 7 7 (na) spomenico, ki se nanaša na koncentracijska taborišča za Slovence v Italiji.« Nuncij je kardinalu odgovoril 26. oktobra 1942: »Znano mi je že bilo obširnejše poročilo, ne pa še spomenica, ki sem jo pozorno proučil«.139 Kdo je bil avtor omenjene spomenice, iz nuncijevega pisma ni razvidno. Da jo je pisal ljubljanski škof Rozman, zvemo iz pisma jezuita p. Tacchia Venturia kardinalu Maglioneu.140 Do omenjene spomenice je nuncij Borgongini v svojem pismu zavzel naslednje stališče: »Gotovo je, da so Slovence odvažali kar navprek in je taborišče v Gonarsu dokaz tega pospešenega izseljevanja. Res je, da je internirancev, ki bi jih moralo biti 3000, ko sem prišel tja, bilo več kot 5000; res je tudi, da so mladoletniki, čeprav so skupina zase, v istem taborišču z odraslimi vseh vrst in vseh političnih barv. Prehrana je taka kakor v vojaških taboriščih in tudi paketov ne manjka. Vode je kar dovolj. Barake so nove, enake kot jih imajo italijanski vojaki, ki taborijo v okolici Rima ...« Za gmotno stanje internirancev v Gonarsu ga ne skrbi (Raba, kjer je 20000 internirancev, žal ne poznam, pravi nuncij v svojem pismu, ker je zunaj njegove pristojnosti. Na kardinalovo željo pa je pripravljen iti tudi tja). Resnični problem vidi »v internatskem življenju samem: prisilna brezdelnost, pomankanje dobrih knjig, verska oskrba, skrčena na najmanjšo možnost (en italijanski duhovnik, ki govori slovensko, za 5000 oseb), sredi množice pa komunisti ali kakorkoli brezverni ljudje.« Problem je tudi v tem, ker italijanska vlada slovenskim duhovnikom ne zaupa! Vojaške oblasti so zaprle celo salezijanskega duhovnika Blatnika (torej enega izmed Rozmanovih kurirjev) in ga kljub ponovnim intervencijam nuncija Borgonginija še vedno drže v zaporu Regina Coeli v Rimu.141 Nuncij predlaga, da bi v pogajanja o usodi internirancev vključili jezuitskega patra Tacchi Venturija, ki bi lahko posredoval direktno pri duceju.142 Rozmanovo prizadevanje za izboljšanje življenskih razmer v italijanskih taboriščih je posebej poudarjeno tudi v poročilu, ki gaje Slovenska zaveza novembra 1942 poslala v London.143 Škofovo posredovanje za internirance je kmalu postalo nadležno tudi italijanskim okupacijskim oblastem. Osemindvajsetega decembra 1942 je Visoki komisar za ljubljansko provinco Emilio Grazioli poročal v Kabinet Ministrstva za zunanje zadeve v Rimu, da je »od posebnega škofovega sekretarja«144 dobil zaupno novico, da je škof Rozman »ob avdienci pri papežu prav posebno poudaril težak položaj Slovencev interniranih v vojaških taboriščih, posebno žena in otrok.«145 Omenili smo že, daje škof Rozman novembra 1942 v posebni spomenici Svetemu sedežu opozoril na težak položaj slovenskih internirancev, ki so bili iz taborišča Gonars premeščeni v taborišči v Renicci in v Arezzo. Na pobudo kardinala Maglionea je p. Tacchi Venturi takoj interveniral pri duceju in dobil od njega 21. novembra 1942 zagotovilo, da so njegovo intervenco takoj posredovali pristojnim vojaškim oblastem v taborišču Renicci.146 13' Actes et Documents, vol. 8, št. 327, 698; Kolarič, Škof Rozman III., Dok. 7. 1 4 0 Actes et Documents, vol. 9, št. 51, 126. Venturijevo pismo je datirano 13.2. 1943. 1 4 1 Na papeževo intervenco je bil izpuščen 6. 12. 1942. Prim. Kolarič, Škof Rozman III., 199. 1 4 2 P. Tacchi Venturi Pietro, S.J. je bil rektor jezuitskega kolegija sv. Frančiška za zunanje misijone, konzultor vatikanske obredne kongregacije in častni akademik rimske akademije sv. Tomaža Akvinskega, imel pa je očitno dobre zveze tudi z Mussolinijem. 1 4 3 "Škof Rozman se trudi in dela, da bi lajšal bedo doma in v koncentracijskih taboriščih in preprečeval krivice. Zastavlja v ta namen pri vojaških in civilnih oblasteh svojo avtoriteto. Od komunistov je že dolgo obsojen na smrt, ki grozijo, da bodo to izvršili, pa če tudi pade petsto talcev.« Jera Vodušek Starič, »Dosje Mačkovšek«, 26-27. Poročilo še posebej izpostavlja Rozmanovo prizadevanje, da bi iz taborišča na Rabu izpustili »nedoletne« otroke. Prav tam, 29. 144 Tajniki škofijskega ordinariata so ta čas bili Jože Prešeren (od leta 1934), Stanislav Lenič (od 1940) in Roman Malavašič (od 1942). Po izjavi Francka Sajeta, naj bi bil Graziolijev »zaupni vir« prav Roman Malavašič. Prim. Franček Saje, Belogardizem, Ljubljana 1952 (II. izdaja), 506. 1 4 5 AMNZ, Proces Rozman 80/6, 3837-3838. V poročilu je med drugim še rečeno, da je škof »poleg tega prosil za večjo zaščito italijanskih oblasti tistega dela prebivalstva, ki živi na nekontroliranem področju in je izpostavljeno komunističnim akcijam. // Škofje baje dobil vsa zagotovila papeža, ki se je podrobno zanimal za položaj tega ozemlja, posebno pa za pobijanje duhovnikov, ki jih smatra za 'žrtve krščanstva'. // Mons. Rozmanu je poleg tega zagotovil, da bo - po njegovi intervenci na najvišji ravni - slovensko prebivalstvo deležno izboljšanja. // Papež je baje dal škofu precejšnjo vsoto denarja, ki naj bi jo zbrali ameriški Slovenci in ki jo je dal papežu bivši minister Snoj zato, da bi jo porabili za protikomunistično borbo. Ta vest pa še ni mogla biti potrjena.« 1 4 6 Actes et Documents, vol. 9, št. 51, 126. 278 F. M. DOLINAR: SODNI PROCES PROTI LJUBLJANSKEMU ŠKOFU ROZMANU Podrobna poročila o stanju v taborišču na otoku Rabu je škof Rozman dobival od slovenskih šolskih sester, ki so imele svojo redovno hišo na otoku,147 in o tem sproti obveščal Državno tajništvo v Rimu. O uspehih obsežne diplomatske akcije, ki jo je vatikansko Državno tajništvo sprožilo na podlagi Rozmanovih poročil, je poročal vatikanski nuncij pri italijanski vladi Borgongini Duca v svojem pismu kardinalu Maglioneu 31. januarja 1943. V svojem poročilu nuncij posebej poudarja, da se je Sveti oče zavzel za vse ljudi brez razlike, ne glede na njihovo nacionalnost, prepričanje ali veroizpoved. Na izrecno željo papeža Pija ХП. je nuncij osebno obiskal 106 taborišč po vsej Italiji, nadaljnih pet pa so obiskali tajniki njegove nunciature. Pri teh obiskih je poleg pastoralnih zadev v taboriščih (nastavitve dušnih pastirjev, urejanje bogoslužnih prostorov), urejal predvsem žgoče probleme taboriščnega življenja. Na izrecno kardinalovo željo je obiskal taborišče v Gonarsu in dosegel določene olajšave za internirance. Upa, da bo v kratkem lahko obiskal taborišče na otoku Rabu, kjer je interniranih 50000 Slovencev in Hrvatov. Pogajanja z zunanjim ministrstvom za premestitev 200 slovenskih otrok iz taborišča Gonars v ilirski zavod v Loretu pa se zapletajo zaradi vojaške birokracije. Je pa postala nunciatura zbirališče in posredovalka informacij med internirana in njihovimi sorodniki.148 8. februarja 1943 je mons. Giovanni B. Montini (kasnejši papež Pavel VI, (1963-1978) iz Državnega tajništva sporočil nunciju Borgonginiju, daje 23. januarja 1943 papež Pij ХП. namenil 300000 lir za slovenske internirance v Italiji. Mons. Montini naroča nunciju, da naj denar pravično razdeli tudi med ostale jugoslovanske internirance in še posebej omenja Hrvate.149 Le nekaj dni zatem (11. 2. 1943) je nuncij poročal kardinalu Maglioneju, da ga je uradno obiskal novi podsekretar v italijanskem zunanjem ministrstvu Giuseppe Bastianini. V polurnem pogovoru je nuncij gosta opozoril na težavno stanje internirancev v italijanskih taboriščih in mu omenil svoj skorajšnji obisk taborišča na otoku Rabu. Na Bastianinija je papeževa finančna pomoč internirancem očitno naredila velik vtis, iz nuncijevega pisma pa se zdi, da je njegov nameravan obisk na Rabu preslišal.150 Škof Rozman je s svojo akcijo za internirance nadaljeval tudi doma. Dne 11. februarja 1943 se je sestal z generalom Mariom Robottijem in ga opozoril na govorice o množičnem umiranju internirancev na Rabu.151 Že čez dva dni (13. 2.) je general Robotti škofu Rozmanu poslal preglednico, iz katere je v času od 1. januarja do 10. februarja 1943 razvidno postopno upadanje smrtnih primerov v taborišču na Rabu. Število interniranih se je v tem času znižalo od 4330 na 2819 internirancev (poročilo govori o »media presenze«), kljub temu navaja poročilo 247 smrtnih primerov.152 Istega dne, kot Robottijevo pismo, je datirano poročilo jezuitskega patra Tacchi Venturia kardinalu Maglioneu, v katerem mu poroča, da mu je italijansko zunanje ministrstvo posredovalo poročilo Vojnega ministrstva o stanju v italijanskih taboriščih. V tem poročilu škof Rozman sicer ni imenovan, vsi podatki pa potrjujejo škofove opise. Po obisku nuncija v različnih taboriščih po Italiji februarja 1943 pa so se razmere v teh taboriščih vendarle nekoliko izboljšale, je zapisal p. Tacchi Venturi v svoje poročilo.153 P. Tacchi Venturi seje ponovno oglasil 2. marca 1943 in kardinalu Maglioneju poročal o svoji intervenci za internirane Slovence in Hrvate pri generalu Antoniu Sorice, državnem podtajniku na vojnem ministrstvu. Tacchi Venturi kardinalu zagotavlja, da so se stvari vendarle začele premikati na bolje, čeprav žal še vedno zelo počasi.154 Dva dni kasneje (4. marca) je '•" Kolarič, Škof Rozman III., 173-181. 1 4 8 Actes et Documents, vol. 9, št. 38, 109-113. 1 4 9 Actes et Documetns, vol. 9, št. 43, 118-119; Kolarič, Škof Rozman III., dok. 6. 150 Actes et Documents , vol. 9, št. 112, 224-225. 1 5 1 ARS, dis. I., fase. 122. Prim, tudi Franček Saje, Belogardizem, 527. '52 ARS, dis. I., fase. 122. "53 Actes et Documents, vol. 9., št. 51, 126-127. 1 5 4 Actes et Documents, vol. 9, št. 73, 164; Kolarič, Škof Rozman III., dok. 4. ZGODOVINSKI ČASOPIS » 50 » 1996 • 2 (103) 279 kardinal Maglione ponovno naročil nunciju Borgonginiju, naj posreduje za jugoslovanske internirance v Italiji in še zlasti na otoku Rabu, kjer žive interniranci v najslabših pogojih.155 V akcijo za izboljšanje razmer na otoku Rabu se je vključil tudi ameriški Rdeči križ in prosil mednarodni Rdeči križ v Ženevi za posredovanje, da bi smeli jugoslovanski inerniranci na Rabu prejemati kot ostali politični zaporniki podporo Rdečega križa.156 Kardinal Maglione je apostolskemu delegatu v Washingtonu odgovoril 22. aprila 1943 in ga obvestil o tem, kaj vse je do tedaj Sveti sedež že storil za izboljšanje razmer v italijanskih taboriščih. Poroča mu tudi, da je meseca februarja nuncij Borgongini obiskal vsa italijanska taborišča, razen na Rabu. Tam so sicer razmere najhujše, vendar je zaradi bližine vojne pot do tja preveč nevarna. Po posredovanju Svetega sedeža so bili iz tega taborišča premeščeni otroci, velik del žensk in starčkov, skupno število internirancev pa seje od 15000 skrčilo na dva tisoč.157 Istega dne (4. marca 1943) je nuncij Borgongini prosil kardinala Maglionea, naj skuša pri italijanski vladi doseči, da bodo tudi interniranci na Rabu mogli prejemati pomoč Mednarodnega rdečega križa.158 Rozmanova prizadevanja za internirance so se seveda nadaljevala tudi doma. Tako je 26. aprila 1943 poveljnik XI. armadnega zbora, general Gastone Gatinara, škofu Rozmanu sporočil, da je dal izpustiti iz taborišča 122 internirancev, za katere je škof prosil. Škofova prošnja v dokumentaciji, ki nam je trenutno na voljo, ni ohranjena, v generalovem pismu pa tudi ni navedeno, iz katerega taborišča so bili izpuščeni interniranci.159 Prizadevanja za izboljšanje položaja v taborišču na Rabu so počasi vendarle začela roditi sadove. Nuncij Borgongini je 25. maja 1943 kardinalu Maglioneju sporočil, da bodo italijanske oblasti internirancem na Rabu (teh je bilo ta čas okrog 4000) dovolile pomoč Mednarodnega rdečega križa. Nuncij je mnenja, da bi tako pomoč potrebovalo tudi taborišče Fraschette (Alatri), kjer je prav tako interniranih 4000 oseb.160 Papež Pij XII. je na avdienci 25. maja 1943 salezijanskemu duhovniku dr. Francu Blatniku zagotovil, da se bo še naprej zavzemal za slovenske internirance in jim pošiljal pomoč. Za slovenske in hrvaške otroke je dal na voljo dva zavoda, za 200 dečkov v Loretu in za 200 deklic pri uršulinkah v Rimu.16' Kardinal Maglione je nato 17. junija 1943 obvestil nuncija Bernardinija v Bernu, da je Italija dovolila človekoljubno pomoč internirancem na Rabu, če bo ta pritekala direktno od Mednarodnega rdečega križa in ne bo vzbujala sovražnih čustev do Italije. Kardinal prosi nuncija, naj presodi, če bi se dala pomoč Rdečega križa dobiti tudi za internirance v taborišču Fraschette.162 Apostolski delegat v Washingtonu, mons. Cicongnani je 4. avgusta 1943 posredoval kardinalu Maglioneju prošnjo jugoslovanskega veleposlanika, da bi Sveti sedež interveniral za približno 100000 jugoslovanskih internirancev po vsej Italiji, ki živijo v izredno hudih razmerah.163 Kardinal Maglione je 24. avgusta 1943 pooblastil apostolskega delegata v Londonu mons. Godfreya naj jugoslovanski vladi sporoči, da je italijanska vlada zaradi posredovanja Svetega sedeža začela pripravljati razpustitev taborišč za Slovence in Hrvate.164 Uspeh celotne diplomatske akcije v prid slovenskim in hrvaškim internirancem ni bil posebno velik. Stanje v taborišču je najbolj avtentično popisal krški škof dr. Josip Srebrnič na avdienci pri papežu dne 25. avgusta 1943. Njegovo poročilo je tako prizadelo mons. Tardinija v 1 5 5 Actes et Documents, vol. 9, št. 75, 166. ' 5 б Prim, poročilo apostolskega delegata v Washingtonu mons. Amleta Cicognanija kardinalu Maglioneju, 9. aprila 1943, v: Actes et Documents, vol. 9, St. 145, 244-245; Kolarič, Škof Rožman III., dok. 8. ' " Actes et Documents, vol. 9, št. 159, 261; Kolarič, Škof Rožman 111., dok. 10. ' 5 S Actes et Documents, vol. 9, št. 158, 260; Kolarič, Škof Rožman III., dok. 9. •59 ARS, dis.I., fase. 99 (Zbirka o belogardizmu). 1 6 0 Actes et Documents, vol 9, št. 189, 313; Kolarič, Škof Rožman III., dok. 11. •«• AMNZ, Proces Rožman 80/6, 3550. 1 6 2 Actes et Documents, vol. 9, št. 103, 344-345; Kolarič, Škof Rožman III., dok. 12. 1 6 3 Actes et Documents, vol. 9, št. 284, 419-420; Kolarič, Škof Rožman III., dok. 13. Vse te intervence za internirance so bile že po padcu Mussolinija 25. julija 1943. 1 6 4 Actes et Documents, vol. 9, št. 309, 446; Kolarič, Škof Rožman III., dok. 14. 2 8 0 F. M. DOLINAR: SODNI PROCES PROTI LJUBLJANSKEMU ŠKOFU ROZMANU državnem tajništvu, daje 11. avgusta 1943 resignirano zapisal, daje Sveti sedež sicer mnogokrat interveniral za civilne jetnike in internirance, vendar »dosegel ni nič ali skoraj nič«.165 Vendar to dejstvo ne zmanjšuje pomena in vloge Svetega sedeža pri reševanju perečega vprašanja internirancev v italijanskih taboriščih, ki so ga sprožila prav Rozmanova poročila osrednjim cerkvenim oblastem v Vatikanu. Zgoraj navedem podatki o aktivnosti Svetega sedeža postavljajo na laž trditve, da se je vatikanska diplomacija udinjala fašističnim oblastem v Italiji in da je škof Rozman visokim vatikanskim predstavnikom posredoval podatke, ki naj bi jih nato fašistična oblast izrabila za obračun s politično nezanesljivimi ljudmi in komunisti. Originalna Rozmanova poročila v Rim nam resda še vedno niso dosegljiva, objavljeni podatki o dejavnosti Svetega sedeža med drugo svetovno vojno pa so več kot zgovorni tudi glede odnosa ljubljanskega škofa do italijanskega okupatorja. Škofovo posredovanje za člane protikomunističnega tabora Škof Rozman je smatral oborožen boj proti številčno močnejšemu in vojaško bolje opremljenemu ter izvežbanemu okupatorju za prenagljen in gaje odklanjal. Slovenski narod se ne bi smel izpostaviti tveganju, da ga okupator fizično uniči. Zato je obsojal »provokacije« partizanov, ki so s svojimi nasilnimi dejanji izzivali okupatorjeve represalije z isto odločnostjo, kot je obsojal pobijanje vodilnih članov protikomunističnega tabora. V svojih poročilih Svetemu sedežu v Vatikanu je vedno znova opozarjal na kritične razmere v Ljubljanski pokrajini. Vsebino njegovih poročil moremo deloma izluščiti iz dokumentov vatikanskega Državnega tajništva, ki se često sklicuje na Rozmanova poročila, deloma pa so nam jo ohranili Rozmanovi najožji sodelavci in zaupniki. Med njimi je imel pomembno vlogo salezijanski duhovnik dr. Franc Blatnik, ki je svoje spomine na Rozmanovo dejavnost med drugo svetovno vojno v veliki meri zaupal Rozmanovemu življenjepiscu dr. Jakobu Kolariču. Rozmanova ocena razmer v Ljubljanski pokrajini je razvidna tudi iz note, ki jo je vatikansko Državno tajništvo 5. junija 1942 posredovalo italijanskemu veleposlaništvu pri Svetem sedežu. V njej je posebej poudarjeno, da »zdrav del naroda« trpi zaradi groženj s strani komunističnih partizanov, ki nasilno mobilizirajo mladino in izvajajo teror nad ljudstvom, vojaške (okupacijske) oblasti pa nimajo dovolj moči, da bi nemočno ljudstvo branili pred komunisti. Še več, zaradi represalij, ki so bile posledica partizanskih akcij, so Italijani požgali nekaj vasi, v katerih so se pred tem zadrževali partizani. Ljudje so iz strahu zbežali v gozdove in bati seje, da bodo tudi njih imeli za partizane. Najbolj pa je ljudi prizadelo streljanje talcev. Slovensko ljudstvo nestrpno pričakuje, »da ga bodo uspešneje branili in pravičneje sodili«, je še zapisano v noti državnega tajništva.166 Rozmanovo posredovanje za Jude Rekli smo že, da škof Rozman ni delal razlike pri osebah, ki so se zatekle po njegovo pomoč. Po vzpostavitvi profašistične Nezavisne države Hrvaške leta 1941 so v Ljubljansko pokrajino pribežali tudi mnogi hrvaški Judje. Ker niso imeli dovoljenja za bivanje, je obstajala resna nevarnost, da jih bo italijanska okupacijska oblast vrnila na Hrvaško in s tem dokončno zapečatila njihovo usodo. Zato je ljubljanski škof Rozman 6. septembra 1941 brzojavno prosil vatikanskega državnega tajnika kardinala Maglioneja, naj posreduje pri italijanskem notranjem ministrstvu, da krščenih hrvaških Judov ne bi vračali na Hrvaško, ampak konfinirali nekje znotraj kraljestva.167 Kardinal Maglione je takoj naprosil jezuitskega patra Tacchi Venturia za posredovanje. Tacchi Venturi seje sestal z načelnikom policije v Rimu in dosegel, daje v njegovi prisotnosti telefonsko naročil kvestorju v Ljubljani, da se Rozmanovi prošnji ugodi.168 '«s Actes et Documents, vol. 9, št. 290, 425; Kolarič, Škof Rozman III., dok. 15. i«« Actes et Documents, vol. 8, št. 391, 552-553; Kolarič, Škof Rozman III., dok. 1. " " Actes et Documents, vol. 8, št. 140, 263; Kolarič, Škof Rozman III., dok. 24. '68 Actes et Documents, vol. 8, št. 147,272; Kolarič, Škof Rozman III., dok. 25. ZGODOVINSKI ČASOPIS » 50 • 1996 • 2 (103) 28J_ Dne 17. septembra 1941 je škof Rozman ponovno pisal kardinalu Maglioneju in ga prosil, da bi krščene Jude ločili od ostalih, ko bo prišlo do tega, »da se bodo morali zbrati v tako imenovanih koncentracijskih taboriščih«. Kardinal Maglione je Rozmanovo pismo 3. oktobra posredoval p. Tacchi Venturiu, ki mu je 18. oktobra posredoval zagotovilo državnega podtajnika v italijanskem ministrstvu za notranje zadeve Guida Buffarini Guidia, da so bile »upravičene želje ljubljanskega škofa po večini že izpolnjene in bodo v bodočnosti še bolj, upamo, da v najbližji, ko bo na razpolago cerkev, ki se mora postaviti v prav tistem taborišču Ferramonti di Tarsia, kjer bodo ti reveži skupno nastanjeni«.169 5.3 Rozmanov odnos do Vaških straž in do MVAC Obtožnica škofu Rozmanu očita, da je »v škofijskem dvorcu predsedoval sestankom tkzv. 'Odbora vaških straž', ... (in) daje dajal podrejenim cerkvenim funkcionarjem, župnikom in kaplanom navodila za ustanavljanje oboroženih kvizlinških oddelkov, ki so skupno z okupatorjem hodili v akcije, so vršili ovaduške posle in nezaslišane zločine.«170 V svojem odgovoru škof Rozman takšne obtožbe odločno zanika. Pravi, da ni ustanovil in ne bil navzoč pri ustanavljanju vaških straž in MVAC. Nikoli ni izdal »kakšne naloge ali katerega povelja in nikdar delal kake propagande zanje« in zatorej ne more biti odgovoren za zločine, ki naj bi jih zagrešili člani vaških straž ali MVAC. Tudi duhovnikom ni dajal nikakršnih navodil za ustanavljanje ali celo ukaze za rekrutiranje.171 V obtožnici gre nedvomno za zelo spreten manever vojaškega tožilca, ki je skušal odgovornost za vsa dejanja duhovnikov v Ljubljanski pokrajini (vsi tudi niso bili iz ljubljanske škofije) med vojno, naprtiti škofu Rozmanu. Približno tako, kot če bi hoteli za vsako ravnanje vojaka na fronti klicati na odgovornost njegovega generala. 5.3.1 Vprašanje vojaških kuratov Vojaški kurati pri Vaških stražah in v MVAC Pred in med drugo svetovno vojno je bila splošna praksa v Evropi, da so posamezni vojaški oddelki imeli svojega duhovnika - kurata, ki je zaradi svoje službe dobil (pod)oficirski naslov. Vojaški kurati so bili uveljavljeni tudi v jugoslovanski vojski pred njeno kapitulacijo 17. aprila 1941 in med njimi je bilo tudi nekaj slovenskih duhovnikov.172 Iz podatkov, ki so nam trenutno na voljo, ni razvidno, da bi imele vaške straže posebne vojaške kurate. Za »vaške stražarje« so bili pristojni krajevni duhovniki, ki so se v večini primerov očitno zelo angažirali pri oblikovanju oboroženih skupin za zaščito domačih vasi.173 To je razvidno tudi iz dopisa poveljnika XI. armadnega zbora, generala Maria Robottia, Višjemu poveljstvu oboroženih sil za Slovenijo in Dalmacijo z dne 1. septembra 1942, v katerem priporoča prošnjo krajevnih duhovnikov, da bi smeli biti oboroženi s samokresi. O duhovnikih izrecno pravi, da so, »kot je znano, večinoma ustanovitelji in vodje oddelkov MVAC«.174 i« Actes et Documents, vol. 8, št. 176, 318-319; Kolarič, Škof Rozman III., dok. 26. ™ AMNZ, Proces Rozman 80/6, 25; Božič, Proces, 39. 1 7 1 Škofa Rozmana odgovor, str. 8, VI[.,l/a-c. 172 Npr. Janez Dežman, Rihard Zaje (višji vojaški duhovnik), Franc Kupljenik in Ivan Hrovat. N Š A L , Vojaške zadeve. " 3 Prva vaška straža j e bila ustanovljena 15. julija 1942 v Št. Joštu nad Horjulom, torej več kot eno leto po okupaciji. T a datum j e izjemno pomemben zaradi kronologije dogodkov! 174 A M N Z , Proces Rozman 80/6, 3186-3188. Vaške straže j e slovensko zgodovinopisje tega obdobja poimenovalo »bela garda«. S tem izrazom označuje oborožene formacije tistega dela slovenskega prebivalstva, ki j e nasprotoval K P S pri organiziranju odpora proti okupaciji in j e bil združen v Slovenski zavezi. Italijanski okupator j o j e oborožil, od 1. maja 1942 (!) s e j e imenovala M V A C (Milizia volontaria anticomunista). Prim. Leksikon Cankarjeve založbe, 3. izdaja, Ljubljana 1994, 83. Datum 1. maj 1942 je seveda v nasprotju s splošno sprejetim podatkom v prejšnji opombi, d a j e bila prva vaška straža ustanovljena 15. julija 1942 (!) v Št. Joštu nad Horjulom. 282 F. M. DOLINAR: SODNI PROCES PROTI LJUBLJANSKEMU ŠKOFU ROZMANU Vojaške duhovnike - kurate so seveda imeli oddelki italijanske vojske in ti so se občasno obračali tudi na škofa Rozmana v zadevah, ki so bile v pristojnosti krajevnega ordinarija.175 Oddelki vaških straž oziroma MVAC so dobili po izjavi škofa Rozmana lastne duhovnike »na izrecno in ponovno prošnjo moštva in deloma tudi oficirjev z utemeljitvijo, da more kaplan s pomočjo verskega pouka in drugih dušnopastirskih sredstev obvarovati moštvo pred podivjanostjo in krivičnimi postopki«.176 Organizacijo pastoralne oskrbe slovenskih oboroženih oddelkov in pogajanja za namestitev vojaških duhovnikov s pristojnimi vojaškimi oblastmi, je škof Rozman zaupal docentu za moralno teologijo na Teološki fakulteti v Ljubljani dr. Ignaciju Lenčku, med drugim tudi zaradi njegovega odličnega znanja italijanščine. Za vojaške duhovnike so se očitno prvi javili nekdanji jugoslovanski vojaški kurati. Tako je npr. 28. septembra 1942 Franc Kupljenik prosil škofa Rozmana, če sme oditi za vojaškega duhovnika v »Legijo smrti« in obenem prosil »za tozadevna navodila in fakultete. Posebno naj bo izraženo dovoljenje o nošenju in rabi orožja za slučaj osebnega napada, napada na pohodu in doma«. Škof Rozman mu je 2. avgusta 1942 odpisal: »Dovoljujem, da greste za kurata po Vaši lastni prošnji. Vaše delo je dušnopastirsko in nič drugega. Posebno poudarjam, da je treba redno - kolikor seveda mogoče - pridigati, dati priložnost za zakramente. Fakultete priložene. Orožje nositi izključno le za silobran, nikakor pa ne za kake druge akcije, v smislu moralke.«177 Škofova navodila so zelo jasna: kuratovo poslanstvo je izključno dušnopastirsko. Nedvoumna je tudi škofova omejitev glede nošnje orožja. Žal nekateri duhovniki teh škofovih navodil niso spoštovali, za njihova dejanja pa škof seveda ni mogel biti direktno odgovoren. Pretok informacij, ki jih je dobival škof Rozman s terena o »ekscesih« posameznih duhovnikov je bil tudi zaradi »cenzure« škofove neposredne okolice zelo pomankljiv. Nekatere podrobnosti o delovanju vojaških kuratov je škof dejansko zvedel šele po vojni. To velja tudi glede nošnje in uporabe orožja. Vendar pa je škof vedel, da so nekateri duhovniki oboroženi s samokresi.178 S formiranjem prostovoljne protikomunistične milice (Milizia volontaria anticomunista - MVAC)179 se je pojavila želja, da bi po zgledu italijanskih vojaških formacij organizirali tudi slovenske vojaške duhovnike. Poleti 1943 se je dr. Ignacij Lenček glede tega pogajal z Višjim poveljstvom oboroženih sil za Slovenijo in Dalmacijo in z generalom Armandom Lubrano, ki je pri poveljstvu XI. armadnega zbora vodil poseben urad za MVAC.180 Na podlagi teh pogajanj je 4. junija 1943 uradu MVAC pri poveljstvu XI. armadnega zbora predlagal ustanovitev 16 mest za vojaške kaplane (kurate). Če se poveljstvu zdi številka previsoka, je zapisal v svojem pismu, naj mu sporoče, koliko kaplanov so največ pripravljeni sprejeti. Pri tem je dr. Lenček že napravil tudi razporeditev, kje so vojaški kaplani najbolj potrebni.181 Poveljstvo XI. armadnega zbora je dr. Lenčku le delno ustreglo in uradno nastavilo deset vojaških kaplanov, ki so bili na plačilni listi 1 7 3 Tako je npr. italijanski vojaški duhovnik Romolo Mignella 9. avgusta 1942 prosil škofijski Ordinariat v Ljubljani za dovoljenje, da sme blagosloviti križev pot v vojaški bolnici v Ljubljani. NŠAL, Vojaške zadeve. 1 7 6 Škofa Rozmana odgovor, str. 9-10, VII., 2/b. 1 7 7 NŠAL, Vojaške zadeve. 1 7 8 Dr. Ignacij Lenček je dovoljenje za nošenje samokresa dobil že 8. marca 1942, Ignacij Kunstelj in Janez Lavrih 11. novembra 1942. Niso pa vojaški kurati ob prevzemu svoje službe avtomatično dobili tudi dovoljenja za nošenje orožja. Prim, prošnjo kurata Petra Križaja, v: AMNZ, Proces Rozman 80/6, 3352. Prvega septembra 1943 pa je poveljnik XI. armadnega zbora, general Mario Robottti,Višjemu poveljstvu oboroženih sil za Slovenijo in Dalmacijo priporočil prošnjo nekaterih krajevnih duhovnikov, da bi smeli biti oboroženi s samokresi. Prim. AMNZ, Proces Rozman 80/6 3186-3188. 1 7 9 Tako je general Roatta sporazumno z ustaško vlado v Zagrebu imenoval vse neitalijanske oddelke na območju 2. italijanske armade. Dne 28. avgusta 1942 je Roatta izdal osnovna navodila za ustanavljanje in organizacijo oddelkov MVAC. Prim. Tone Ferenc, Fašisti brez krinke, 427, op. 7. Iz previdnostnih razlogov italijanske oblasti v Ljubljanski pokrajini niso dopuščale večjih enot od bataljona, pa še to samo tri bataljone, vse drugo moštvo pa je moralo biti v posadkah. Tone Ferenc, Fašisti brez krinke, 91. "80 Poseben urad za MVAC so pri poveljstvu XI. armadnega zbora ustanovili 28. avgusta 1942. Najprej gaje vodil podpolkovnik fašistične milice Aurelio Languasco, za njim major fašistične milice Antonio Mammucari, končno pa general Armando Lubrano. V tem uradu je bil tudi častnik iz vrst MVAC. Prim. Tone Ferenc, Fašisti brez krinke 91 in 427, op. 7. '8i AMNZ, Proces Rozman 80/6, 3251. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 « 1996 » 2 (103) 2 8 3 italijanske vojske. To so bili Franc Kunstelj za področje Rovt, Ivan Remškar za področje Brezovice, Jože Šolar za področje Grahovega, Franc Šeškar za področje Studenec - Ig, Peter Križaj za področje Bizovika, salezijanec Štefan Pintarič za področje Mlačevega, Janez Dolšina za področje Velikih Lašč, Franc Kupljenik za področje Šentruperta, Janez Jenko za področje Ljubljane in Ivan Lavrih za področje Dobrepolja.182 Po podatkih škofijskega ordinariata v Ljubljani so delovali kot vojaški kaplani še Franc Froelih v Novem mestu, Štefan Kraljic na Vrhniki, Jakob Mavec v Semiču za Belo Krajino in Avguštin Žavbi, prav tako na Vrhniki.183 Vendar ti duhovniki niso bili na plačilni listi XI. armadnega zbora v Ljubljani, čeprav je dr. Lenček poveljstvu za vojne kurate predlagal še Jakoba Mavca za Belo Krajino, Stanislava Šinkovca za Grčarice in Temenico in Viktorja Turka za Begunje pri Cerknici.184 Vsi ti duhovniki so seveda po cerkvenih predpisih morali imeti škofovo dovoljenje (dekret) za opravljanje svoje posebne službe. Tega jim je škof na podlagi Lenčkovega izbora in priporočila tudi dal. Iz dokumentov, ki so nam dosegljivi, je jasno, da je škof Rozman oborožen boj proti komunizmu sprejemal, ni ga pa pobudil, kot trdi obtožnica. Je pa dosledno zahteval, da se vojaški kurati in sploh duhovniki ne vmešavajo v vojaške zadeve. Nandetu Babniku, ki mu je predlagal, daje potrebno proti komunizmu nastopiti z orožjem, naj bi Rozman dejal: »To ni naša naloga«.185 Je pa podobnih izjav v ohranjenih dokumentih še več. Glede prošnje duhovnikov, da bi smeli nositi orožje za samoobrambo, pa naj bi škof Rozman dr. Lenčku citiral papeževo izjavo: »Ali si morete misliti Kristusa z revolverjem?«186 Podobno je pisal leta 1944 novomeškemu proštu Cerimi: »Duhovniki proč od vsakega orožja, to je hudičevo delo.« Žal vsi kurati in tudi nekateri duhovniki teh škofovih besed niso spoštovali. Vojaški kurati pri slovenskih domobrancih Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 so se razmere seveda spremenile. Namesto enot MVAC pod italijanskim patronatom je že 25. septembra general Leon Rupnik sklenil s SS generalom in višjim policijskim vodjem Erwinom Ròsenerjem sporazum o ustanovitvi slovenske milice, imenovane slovenski domobranci, ki naj bi jo sestavljali prostovoljci za boj proti partizanom. Dne 24. septembra 1943 je dnevnik Slovenec objavil obvestilo poveljstva slovenskih domobrancev, daje bila ustanovljena Slovenska domobranska legija in povabil »poštene, za borbo sposobne Slovence od 18. do 35. leta, naj se jim prostovoljno pridružijo«.187 Če je škof Rozman organizacijo vojaških kuratov pri MVAC v celoti prepustil dr. Ignaciju Lenčku in je praktično le potrjeval njegove predloge, se je pri organizaciji vojaških kuratov pri slovenskih domobrancih osebno zelo angažiral. Tako je že 18. novembra 1943 opozoril organizacijski štab slovenskih domobrancev, da ne bi pri izdelavi statuta pozabili na domobranske kurate, »ki naj v verskem oziru oskrbujejo domobrance«. Najprimernejše se mu je zdelo, da bi imel vsak bataljon svojega kurata. V izrednih razmerah vojak potrebuje intenzivnejše dušnopastirstvo, pravi škof Rozman. Poleg tega so bivši člani vaških straž navajeni, da ima vsaka edinica svojega duhovnika. Glede kuratov naj se organizacijski štab obrne naravnost na škofijski Ordinariat. Tam pa, kjer ne bo mogoče zagotoviti lastnega kurata, bo potrebna pooblastila za dušnopastirstvo med domobranci dobil krajevni duhovnik.188 V imenu organizacijskega štaba je škofu Rozmanu 4. decembra 1943 odgovoril podpolkovnik Kren in zapisal, da se v pogledu postavljanja bataljonskih kuratov popolnoma strinjajo s škofom, prosijo le, da bi nastavili tiste, ki so se s svojim delom in požrtvovalnostjo že 182 A M N Z , Proces R o z m a n 80/6, 3251-3266 in personalne mape posameznih kuratov: 3331-3380. 183 S e z n a m svetnih d u h o v n i k o v ljubljanske škofije po stanju z dne 1. septembra 1943. N Š A L , Spisi, Kler 1889-1940. 184 A M N Z , Proces Rozman 80/6, 3255-3259. '85 Kolarič, Škof Rozman III., 284. Citat naj bi bil vzet iz Babnikovega dnevnika. •86 Dokumentaci ja S O V E , Leničev življenjepis, 29/111. 187 Zgodovina Slovencev Cankarjeve založbe, Ljubljana 1979, 806. '88 N Š A L , Vojaške zadeve. 284 F. M. DOLINAR: SODNI PROCES PROTI LJUBLJANSKEMU ŠKOFU ROZMANU izkazali pri MVAC. Najprej so zaprosili za nastavitev sedmih kuratov.189 Škof Rozman je nato 6. decembra organizacijskemu štabu poslal imena naslednjih kuratov: Franc Frölich za enoto Novo mesto, Peter Križaj za šolski bataljon v Ljubljani, Franc Kunstelj za enoto v Rovtah, Franc Kupljenik za enoto v Kostanjevici, Ivan Remškar za enoto na Brezovici pri Ljubljani, Franc Šeškar za I. bataljon v Ljubljani in Avgust Žavbi za enoto na Vrhniki.190 K večjemu prizadevanju za čim večje število vojaških kuratov je škofa Rozmana verjetno spodbudilo poročilo kurata 6. čete skupine Rakovnik Franca Kupljenika z dne 3. decembra 1943. Kupljenik v svojem pismu najprej poroča o svojem delovanju in delovanju čete, ki po kapitulaciji Italije ni bila razpuščena. Nato pa nadaljuje: »Po več kot enoletni izkušnji in življenju med vojaki v težkih in mirnejših dneh sem videl kako potreben je kurat med vojaki. Že samo prisotnost kurata v najtežjih dneh borb in ofenziv je velikanskega pomena. Prav tako ob času raznih 'razpadov', ko je vse zmešano. Zato prosim, razdelite kurate po četah, na teren z njimi, ne v štab (v Novem mestu je n.pr. v štabu samo 6 takozvanih kuratov). Tu kurati opravljajo razne pisarniške posle, fantje pa vedno prosijo 'dajte skomandirat, da pride en gospod k nam'. // Osnujte, če že ni, oziroma če je še g. Dr. Lenček za vrhovnega vojnega kurata in to sporočite vsem kuratom, da zopet začnemo po enotnem načrtu delati.«191 Še bolj je zanimiv predlog glede duhovne oskrbe domobrancev z dne 7. decembra 1943, ki so ga podpisali člani odbora za socialno-moralno obnovo Slovenije.192 V uvodu pisma, ki je naslovljeno na škofijski Ordinariat, so zapisali: »V našem odboru - ki se je najprej lotil pereče zadeve: kako našo deželo in ljudstvo rešiti komunističnega divjanja, ter je našel pri civilni in vojaški oblasti veliko razumevanja in upoštevanja - je prišlo na razgovor tudi to, kako so domobranci versko oskrbljeni.« In nato nadaljujejo: »1. Zelo važno je namreč, da so stalno zaposleni. Ako se dolgočasijo, trpi njih disciplina in vojaška 'morala'. Ena pridiga na teden je premalo. Komunisti instruirajo, preparirajo in dresirajo pridobljene mobilizirance vsak dan pet ur, da jim ubijajo v glavo svojo ideologijo. Tudi domobranci bi morali imeti vsakodneven pouk kakor o vojaških in drugih svetnih, tako tudi o verskih zadevah. Potrebna so jim verska predavanja, najbolje vsak dan. Če vojni kurati tega dela sami ne zmorejo, naj se povabijo za taka predavanja tudi drugi duhovniki. 2. Da naj se jim nudi tudi zadostna prilika za sv. mašo in prejem zakramentov, se razume. A mašo imajo menda na realni gimnaziji v telovadnici, na obrtni šoli pa na hodniku. To se nam zdi neprimerno, ko je po cerkvah dosti prostora (recimo pri uršulinkah in pri sv. Jožefu). Bilo bi tudi bolj spodbudno zanje in za ljudstvo, ko bi korakali po mestu k božji službi. 3. Naše domobranstvo je ustrojeno po nemški vojski. Ta pa nima nikakih vojnih kuratov. Zato slišimo, da so vojni kurati prideljeni vojnim poveljnikom kot adjutanti. To smatramo za neumestno. V Novem mestu, kjer so domobranci postrelili več terencev, delajo odgovornega za vse to vojnega kurata Wolbanga. Vojni kurati naj bi bili neodvisni od vojnega poveljstva in naj izvršujejo samo dušno pastirstvo, v vojne operacije naj se pa nič ne vmešavajo. Če vojaška oblast kuratom v tem razmerju do nje ne daje plače, naj bi se škofijski Ordinariat obrnil do pokrajinske oblasti, da naj za plačo kuratom ona skrbi. Da se bo vse pravilno vršilo, naj se imenuje - če ni že imenovan - višji vojni kurat, ki naj prevzame nadzorstvo nad vsem dušnopastirskim delom med domobranci in daje navodila, kako naj se pastirstvo med njimi izvršuje. 4. Višji kurat naj prosi vojna poveljstva, naj dajo vsem podrejenim poveljnikom navodila, da se ne bodo ljudje brez pravega vzroka streljali, zato naj se - kolikor je v vojnem metežu pač mogoče - vedno preišče, kdo je res smrti vreden; in da naj se da obsojenemu pred usmrtitvijo vedno prilika za 1 8 9 Izpisano številko sedem je kasneje nekdo z roko popravil v štiri. 1 9 0 NŠAL, Vojaške zadeve. 1 9 1 NŠAL, Vojaške zadeve. i»2 Dokument so lastnoročno podpisali: predsednik F. Kalan, tajnik prof. Peterlin in člani odbora- župnik Škulj dr. Hacin, dr. Maršič, bénéficiât Oven, ravnatelj Wagner, Anton Mrkun, kaplan Zevnik, kaplan Mervec in dr. Magušar.' NŠAL, Vojaške zadeve. ZGODOVINSKI ČASOPIS « 50 » 1996 « 2 (103) 285 prejem zakramentov. Kurati naj gredo tudi na bojišča, da tam nudijo ranjencem in umirajočim brez razlike duhovno pomoč.«193 Ta dokument jasno opredeljuje bistvene naloge vojaškega kurata in njegov položaj v slovenskem domobranstvu. Na podlagi dosedaj pregledane dokumentacije lahko predvidevamo, da je takšno stališče zastopal tudi škof Rozman, ki je ves čas poudarjal, daje naloga vojaških kuratov samo dušnopastirska. V mesecu decembru 1943 je organizacijski štab slovenskih domobrancev ustanovil poseben katoliški duhovnijski odsek in njegovo vodstvo kot verskemu referentu poveril kuratu-stotniku Petru Križaju. Križaj je 30. decembra 1943 škofijskemu ordinariatu predložil sedem vojaških kuratov in sicer po naslednjem vrstnem redu: Franc Šeškar za I. šolsko skupino, Štefan Kraljic za П. šolsko skupino, Wolbang Karel za I. bojno skupino, Avgust Žavbi za П. bojno skupino, Franc Frölich za Ш. bojno skupino, Franc Kunstelj za IV. bojno skupino in Ivan Remškar za V. bojno skupino ter prosil škofijski Ordinariat za soglasje, preden gre »celoten seznam v odobrenje na nemško komando«.194 Škofijski Ordinariat pa očitno z imenovanjem Petra Križaja za verskega referenta ni bil zadovoljen in je že 29. decembra 1943 namesto njega Poveljstvu slovenskih domobrancev predlagal tri kandidate, in sicer univerzitetnega docenta dr. Ignacija Lenčka, po službi najstarejšega kurata Jakoba Mavca ali salezijanca dr. Franca Blatnika. »Izbrani kurat pri štabu naj bi bil starešina vseh kuratov in bi pri štabu urejeval vsa tozadevna vprašanja«, je še zapisal škof Rozman v svojem predlogu.195 Vendar so se stvari obračale drugače, kot je načrtoval škof in so predlagali člani Odbora za socialno-moralno obnovo Slovenije. Četrtega januarja 1944 je namreč verski referent Peter Križaj škofijskemu ordinariatu sporočil, da je organizacijski štab poveljstva slovenskih domobrancev odločil, da šolskim in bojnim skupinam od sedaj več ne pripada vojaški kurat. Te odločitve ni utemeljil. Z istim odlokom je bil tudi Peter Križaj razrešen dolžnosti verskega referenta in premeščen v organizacijski odbor z nalogo skrbeti za ranjence, pokopavati mrliče in voditi mrliško knjigo.196 Naslednji danje škof Rozman prejel tudi uradno obvestilo, ki gaje podpisal poročnik F. Ravnikar. S tem so bili službe kurata v svojih enotah razrešeni Franc Kunstelj, Ivan Remškar in Avguštin Žavbi, 7. januarja pa še kurat I. bojne skupine Franc Šeškar.197 Škof Rozman je bil nad tako odločitvijo poveljstva očitno zelo presenečen in je nanjo 8. januarja 1944 reagiral s posebno spomenico poveljniku slovenskega domobranstva. Tudi ta dokument navajam v celoti, ker se mi zdi ključen za škofov odnos do domobranstva sploh, saj odseva razhajanja glede organizacije domobranstva v samem vodstvu in ker na nek način tudi pogojuje škofove odločitve glede domobrancev vse do konca vojne. Dokument se glasi: »V zvezi z razgovorom, ki ga je imel moj zastopnik dr. Ignacij Lenček dne 4. januarja 44 z gospodom poveljnikom, predlagam v zadevi ureditve kuratske službe pri Slovenskih domobrancih sledeče: I. Imenovan naj bi bil namesto dosedanjega verskega referenta višji kurat pri organizacijskem štabu, ki bi imel te naloge: 1. organizacija dušnopastirske službe pri Slov. domobranstvu predlaga ustanovitev potrebnih kuratskih mest oziroma njihovo združitev, predlaga poveljstvu primerno osebo za namestitev oziroma premestitev; določitev pomožne dušnopastirske službe, kjer ni mogoče postaviti posebnih kuratov itd. 2. Skrb za enotnost v delu in postopanju kuratov v duhovni službi. 3. Nadzorovanja kuratov in njihovega sodelovanja. 4. Izdajanje smernic in navodil kuratom za dvig morale in discipline moštva. 193 NŠAL, Vojaške zadeve. w NŠAL, Vojaške zadeve. 195 NŠAL, Vojaške zadeve. '96 NŠAL, Vojaške zadeve. '97 NŠAL, Vojaške zadeve. 2 8 6 F. M. DOLINAR: SODNI PROCES PROTI LJUBLJANSKEMU ŠKOFU ROZMANU 5. Zastopstvo kuratov pri vrhovnem poveljstvu Slov. domobranstva in pri škofu. 6. Vzdrževanje veze med org. štabom in škofijskim ordinariatom. Moj predlog je, da bi bil ta višji kurat, ki ne bi imel direktnega stika z moštvom razen pri izrednih prilikah, le nekak honorarni nastavnik brez čina, brez redne plače, le s primernim honorarjem za kritje strogo službenih stroškov (potnin itd.) in z dovoljenjem vstopa k edinicam in prostega gibanja po Pokrajini. Ako je iz vojaškega stališča takšno imenovanje možno, kar zelo želim, predlagam na to mesto gospoda docenta dr. Ignacija Lenčka, ki je isto funkcijo vršil že pri vaških stražah. Za pravega kurata pa ne bi mogel biti imenovan. Ako tako imenovanje ne bi bilo možno, potem predlagam na to mesto bivšega kurata Štefana Kraljica, ki je po letih duhovske službe najstarejši izmed kuratov pri vaških stražah. V slučaju potrebe bi se to mesto moglo združiti z mestom kurata za Ljubljano. Dosedanjega verskega referenta Petra Križaja za to mesto ne smatram sposobnega, brez ozira na njegov vojaški čin stotnika, ker mu manjka službena in življenska izkušnja, ko je šele študije dovršil in še ni bil v nobeni dušnopastirski ali upravni službi. II. Smatram za nujno potrebno, da ima slovensko domobranstvo večje število duhovnikov-kuratov, kot je to bilo v redni vojski običajno. Navajam za to samo dva razloga: a) Domobranstvo je vojska prostovoljcev, ki so se priglasili predvsem iz idejnih nagibov za borbo proti komunistični revoluciji. Če te ideje, ki so pač tudi versko-nravnega značaja, obledijo, nujno začne upadati borbenost in navdušenje, ki je pri prostovoljcih bistvenega pomena, s tem pa se zrahlja tudi disciplina. Zaradi tega je treba nujno vzdrževati idejne nagibe nepretrgoma v prvotni moči in jasnosti, kar je nedvomno delo kuratov. b) Moštvo po veliki večini - skoraj moremo reči celotno moštvo želi in prosi, da ima po bojnih in šolskih skupinah kurate, ker čuti potrebo po intenzivnejši verski oskrbi. Pri prostovoljcih in pri borbi zoper revolucijo komunizma pa že iz preprostih psihologičnih razlogov ni mogoče brez resne škode za stvar samo ignorirati take želje in prošnje. Iz teh razlogov se mi zde potrebna sledeča kuratska mesta: 1. Bolnica in osrednja pisarna matrik slov. domobranstva. Na tem mestu zaradi mene more ostati sedanji kurat Peter Križaj, ki pa bo mogel in moral pomagati tudi ljubljanskemu kuratu. 2. Ljubljana: vojašnica, šolski bataljoni, bloki. Za to mesto se mi zdi najprimernejši in najsposobnejši Štefan Kraljic, zlasti če bi ta kurat bil ob enem višji kurat pri org. štabu. 3. Ljubljana-okolica: Brezovica, Dobrova, Borovnica, Podpeč, Ig, Škofljica, Devica Marija v Polju, Jezica, Dravlje itd. 4. Vrhnika s kraji Logatec, Rakek, Rovte, Št. Jošt, Polhov Gradec, Horjul itd. 5. Novo mesto s Kostanjevico in drugimi postojankami do Grosuplja. 5. Kočevje z vsem ozemljem čez Ribnico, Vel. Lašče do Grosuplja. 7. Bela Krajina s sedežem v Črnomlju, kadar bodo tam posatke slov. domobrancev. Imena za imenovanje teh kuratov bo predložil višji kurat pri org. štabu, čim bo imenovan. Nekateri teritoriji (n. pr. Novo mesto, Vrhnika, Kočevje) so tako obširni, da bo kurat nujno moral pritegniti še krajevnega duhovnika za nedeljsko božjo službo, spovedovanje in eventuelne govore versko-nravne vsebine. Ti duhovniki bi imeli nekako funkcijo honorarnih kuratov v bivši jugoslovanski vojski. Zelo prosim, da bi ta moj predlog sprejeli. Upam, da se bo brez posebnih težav našel primeren način. Ne gre mi toliko za vojaške čine kuratov, marveč v prvi vrsti za to, da bi slovensko domobranstvo bilo duhovno krepko podprto.198 Na škofov predlog je 16. januarja 1944 kratko odgovoril poveljnik slovenskih domobrancev podpolkovnik Kren in škofijskemu ordinariatu sporočil, da je bil dr. Ignacij Lenček imenovan za vojnega kurata in verskega referenta v Organizacijskem štabu s činom stotnika. »Dosedanji referent za verske posle g. Križaj Peter je postavljen za kurata v bolnici, s tem pa vodi osrednjo pisarno matrik Slov. 198 NŠAL, Vojaške zadeve. Dokument je bil odposlan še isti dan pod št. 55/1944. ZGODOVINSKI ČASOPIS » 50 » 1996 « 2 (103) 287 domobranstva. Ostali kurati bodo postavljeni po predlogu novega referenta za verske posle, po predhodnem sporazumu s Škofijskim ordinariatom.«1" Novi verski referent je kot docent moralne teologije želel najprej razčistiti vprašanje svojih pristojnosti in je škofijskemu ordinariatu postavil vprašanje, če tudi za slovenske domobrance veljajo vsa dovoljenja in privilegiji, ki so jih pristojne rimske kongregacije v času vojne podelile vojaškim kuratom redne vojske.200 Škof verskemu referentu Lenčku odgovarja še isti dan s pojasnilom, da ima ustno dovoljenje Svetega očeta, da »fakultete rimskih kongregacij« veljajo tudi za slovenske domobrance in jih zatorej podeljuje sedanjim in bodočim kuratom.201 Skupaj z gornjim vprašanjem je dr. Lenček škofu predložil v potrditev prvih šest kuratov (Franc Frölich, Štefan Kraljic, Peter Križaj, Franc Kunstelj, Ivan Remškar in Franc Šeškar) s prošnjo, da jim škof izda uradno potrdilo in priporočilo, »s katerim se bodo gg. kurati mogli izkazati oz. uveljaviti pri gg. župnikih in drugih duhovnikih«. Zase pa je prosil, naj se takemu potrdilu še doda, »da je nekako tudi zastopnik škof. ordinariata, da bo njegovo delo organiziranja dušnega pastirstva med domobranci bolj uspešno in da se bodo lažje in hitreje odpravila ev. nesoglasja.«202 Nekoliko kasneje (26. junija 1944) je bil za vojaškega kurata imenovan še Janez Jenko.203 Seznam svetnih in redovnih duhovnikov ljubljanske škofije za leto 1944 (stanje 16. 8.), navaja naslednje kurate z oficirskim činom: dr. Ignacij Lenček in Ignacij Kunstelj kot kurata-stotnika; Štefan Kraljic, Franc Šeškar, Franc Kunstelj in Ivan Remškar pa kot kurate nadporočnike. Poveljnik domobrancev, podpolkovnik Kren je 3. septembra 1944 s privoljenjem generala Rösenerja povišal v čin nadporočnika še naslednje kurate: Jakoba Mavca, Antona Poldo, Matija Sinka, Franca Kupljenika, Jožeta Šolar in Franca Pezdirja.204 Krajevni duhovniki pa niso bili povsod zadovoljni z delovanjem vojaških kuratov. Tako se je 22. februarja 1944 župnik iz Rovt Jožef Zalokar škofu pritožil čez Franca Kunstlja.205 Dne 10. junija 1944 se je škof Rozman obrnil na Predsednika pokrajinske uprave, div. generala Leona Rupnika s prošnjo, da bi ostala v veljavi uredba Visokega komisarja, ki ni bila nikoli preklicana in ki je določala, da duhovniki ne vrše vojaške službe, razen kot vojaški kurati. Škof predsednika prosi, da bi to uredbo razširili tudi na duhovniške pripravnike, torej na tisti letnik teologije, ko se bogoslovci že pripravljajo na mašniško posvećenje.206 Avgusta 1944 je Odbor za dolenjske in notranjske begunce v Ljubljani prosil predsednika pokrajinske uprave v Ljubljani generala Rupnika za povišanje števila vojnih kuratov pri domobrancih. Rupnik jim je odgovoril 21. avgusta 1944, naj se v tej zadevi pogovorijo z ljubljanskim škofom, osebno pa meni, da bi bilo koristno, če bi na tisoč domobrancev prišel po en kurat. Odbor je Rupnikovo pismo očitno posredoval škofu,207 saj je ta 14. septembra 1944 dejansko prosil generala Rösenerja, da bi število kuratov povišali tako, da bi na tisoč domobrancev prišel en kurat. Svoj predlog je utemeljeval s podobnimi razlogi, kot že 8. januarja 1944 v pismu poveljniku slovenskega domobranstva.208 V svojem odgovoru z dne 24. septembra 1944 je general Rösener dovolil nastavitev še šestih vojaških kuratov, odklonil pa je izpustitev duhovnikov Leopolda Kampa (sic! dejansko Campa) in Franca Šiška. Campa je bil obtožen, da se je ponovno goreče zavzemal za »bandite in ™ NŠAL, Vojaške zadeve (dopis št. 1086). 2 0 0 NŠAL, Vojaške zadeve, dopis 6/44. 201 N Š A L , Vojaške zadeve, dopis 156/1944. 2 0 2 NŠAL, Vojaške zadeve, dopis 5/44. 2 0 3 NŠAL, Vojaške zadeve. 2 0 4 NŠAL, Vojaške zadeve. 2 0 5 NŠAL, Vojaške zadeve. 2 0 6 NŠAL, Vojaške zadeve, dopis 1095/1044. 2 0 7 Pismo je namreč shranjeno v NŠAL, Vojaške zadeve, na njem pa je koncept Rozmanovega pisma Rösenerju, datiran 14. septembra 1944, številka protokola ni navedena. 2 0 8 NŠAL, Vojaške zadeve. 288 F. M. DOLINAR: SODNI PROCES PROTI LJUBLJANSKEMU ŠKOFU ROZMANU jih z vsemi častmi pokopaval na župnijskem pokopališču«, Šeškar pa naj bi na domobrance vplival destruktivno. Rosener opozarja škofa, da ima foto-dokumentacijo še za nekaj takšnih duhovnikov, ki z vsemi častmi pokopavajo »bandite« na javnih pokopališčih. Zato je pokrajinski upravi že ukazal, da se »banditov« ne sme več pokopavati na javnih pokopališčih.209 Škof Rozman je nato 28. oktobra 1944 Rosenerju sporočil imena šestih novih vojaških kuratov. To so bili Jakob Mavec, Anton Polda, Franc Kuplenik, Jože Šolar, Matija Šink in Franc Pezdir. Glede Čampa in Šeškarja je škof prijavo vzel na znanje in izrazil upanje, da se bo kasneje zanju našla ugodna rešitev.210 Vzdržal pa se je komentarja na račun obtožb proti drugim duhovnikom.211 Nad duhovniki v »Operacijskem področju Jadransko Primorje« se je 7. oktobra 1944 pritožil tudi general Rupnik, češ da z zvonjenjem opozarjajo »tolovaje« (sic) na prihod nemških čet. Ce se bo to nadaljevalo, opozarja general Rupnik, bodo ti duhovniki najstrožje kaznovani, zvonovi pa zaplenjeni. Škof Rozman je Rupniku odgovoril še isti dan in mu zagotovil, da med duhovniki, s katerimi še more vzdrževati stike, nima nobenega, ki »bi neprisiljen karkoli storil v prid tolovajem«. Ne more pa odgovarjati za tiste, s katerimi že več kot eno leto nima nobenega stika, »ker so ves čas trdno pod tolovajsko oblastjo, kamor niso prišle ne nemške čete, ne domobranske edinke« (svojevrstna kritika njihove vojaške neučinkovitosti). Meni pa, da je do takih pojavov, če so resnični, lahko prišlo le na kakšni podružnici.212 Rozmanov predlog novih kuratov je 16. oktobra 1944 potrdil policijski generalmajor Harm in istočasno škofa opozoril, da je velik del slovenske duhovščine odkrito anglofilsko usmerjen. Zato prosi, naj škof novoimenovanim kuratom zabiča, da se bodo ukvarjali samo z dušnopastirsko dejavnostjo in tako omogočili uspešnejšo borbo proti komunistom.213 Škof Rozman je to dovoljenje 19. oktobra posredoval Verskemu oddelku pri organizacijskem štabu slovenskega domobranstva z naročilom, da se imenovani kurati »čimprej dejansko nastavijo in razmestijo«.214 Iz povedanega je razvidno, da so imeli vsi vojaški kurati od škofa Rozmana dokaj jasna navodila glede njihove dušnopastirske dejavnosti. Taje vključevala tudi idejno vzgojo slovenskih prostovoljcev v MVAC, oziroma v domobranstvu. To je od njih zahtevala tudi vojaška oblast. Če je kdaj kakšen kurat svoja pooblastila prekoračil, zato ni mogoče kriviti škofa Rozmana. 5.3.2 Kolaboracija duhovnikov V tej zvezi mora ostati odprto vprašanje kolaboracije duhovnikov z italijanskim, oziroma nemškim okupatorjem. Kolaboracije dela duhovnikov, ki so delovali v Ljubljanski pokrajini, ni mogoče zanikati. O tem je vojaško tožilstvo v Ljubljani zbralo dovolj podatkov, čeprav bo seveda potrebno vsak primer posebej preveriti. Med t.im. »dokaznim gradivom« je namreč vse preveč shematičnih izpovedi prič. Pripovedi so si preveč podobne. Včasih so povedane kar z istimi besedami. Iz njih veje preveč sovraštva, da bi mogle biti avtentične v vseh navedenih podrobnostih. Najbolj sumljive so seveda tiste, iz katerih se jasno vidi, da »priče« obtoženca sploh niso poznale, da niso vedele njegovega priimka in ne njegove službe in da se v navedenem času »Krivičnega dela« fizično ni mogel nahajati na mestu »zločina«. So pa Italijani očitno imeli med duhovniki svoje zaupnike, ki so jih dejansko obveščali o komunistih in njihovih simpatizerjih ter o partizanskih premikih.215 2 0 9 NŠAL, Vojaške zadeve, dopis 1870/1944. 2 1 0 Prvega so Nemci odpeljali v taborišče Mauthausen, drugega pa v Taborišče Dachau: prim. Palme mučeništva Celje 1995, 15-16. 2 1 1 NŠAL, Vojaške zadeve. 2 1 2 NŠAL, Vojaške zadeve, dopis 1941/1944. 2 13 NŠAL, Vojaške zadeve, dopis 1994/1944. 2 1 4 NŠAL, Vojaške zadeve, dopis 1994/1944. 2 * o < o < u 3 iSSUSÏ- ri S- D. O. g ST 7? rt 3/ЧЗ 5 o » a » =•,— < -• S. T = 3 -• i" 3 £3. 0< 3 . o O 3 ft _, ^- p B _. 3 8 § H 3 * | 3 g S "»•£. 2. — o. 3 _ а N SS E T 3 er £ • rt' O 3 o < 3_ i o o . •v •a o o и S* C 3 g . < 0«t 3 g* o 'S N 01 o . s D. < 3 3 3 T3 o P3 i" „ o •o o 3 K P o •o o (K) p & •o 3 3 n N 1 p 3 o rt 3 - 7T 3 s 1 3 rt < •a o er 3* тг s i rt p " 3 o TD s rt N g p W) < n Er I • ^ § o s < n n "O t 5 ' 3 N 3 o n . 2t o T3 o 0Q ,o 3 p 3 < 3 rt 3 C 1 < 3 o Î C 5* p < o < o n 5* 7Г o *rt g - •o o o < p 3 o •o o < s 3 5Г 3 3 3 " a* o p s rt < 3 rt sr 7Г n 00 p o 3 1 0Q 5 ' l e * Ä 3 rt M S S" C O Q Crt P < o S! M ft rt > N r m H m » K > a ? D. 3 C Ö 4 T \ « ti g l i SÌ: 2> s o a. a . N o » 3 io. o 2.°5 -̂ И N J S 2 . 2 < ? S 3 5 o o < S?- 5 s3 3 1 ? s S, s 5 8-'i?S:ff |. Ji. iT * 3 ürS r S : ?T r g- s s. s- < = S S S. M i. 3 & S S 3 §• ET ï a « s S . & _ *U - H 2 4 o. f-a cr g > rr "8 r P <" VK И CS £" 2! si " ' a: i 3 P 0Q * • VO S 3 П1 O. b ov " 5 < 3 - N o t t !<§" J. 3 M 03 — • < t« p s " n ? з a. er =r oo &= ег£ l § < 3 < n з F- 11IfII r s i.111. rt wi —. p 3 — з s ча. в" o K' £*. C o 75 < Lft E* A* 00 Г 3 t - a ž t- 5" o rt e-3 ^•oo £ 7 5 ' â.S-5 = сл O P < F s ES* B » Š o 4l"s s E: * S C а И O < И * 0 0 < î Ol £ O ^ 5 - 3 5 Ì !l ч а "o g s o 00 P3 o S ï C a" 2. S S "s:00 a 3 — 3 N S 5 g'S K, з < з — o o з Z P N rt 2L • 1 - 0 0 3 p 5 ÎS I g a oo • S. S» *r П 3 . - 9 H s p Ti o p N 50 O C O ;* 4 3 « k r i i &i • S - 8 . & S3 î S У • | 2 ï ï î> o> 0 \ l ) Q D 3 u. d S ГоЗ-= : S м б ° £ .g >* ' i s -Ич " " ^ в о " а . 3£-2 E . -5 u o 5 S ^ — 3 ° O J = i - 0 .2 .0 - S **-S rt во «t E.S o S "2 ~ •a ï l lS - u -C o \ и p ° ? cd C o> - »-8-S - O o ,*• 3-SS a 2 £ •S e • u rt 06 "e e ,= rt i t - 'S w • s s « £>8 a ; .«< Зд en J •C X а c rt 2 * ö . < a S3 • •" S.-3 M J3 - o ^ « 2 - i£ ! £ 2 i 8} c O Л S E 1 1 * 5 3 § ? • ^ 8 8 - 24 52 а '-3 •=•8 •» S3 ^ * "' » S o g .a t s •o E S Ž £ o g - S N 2 •a S S •s >, S3 з 3 s - >.-g g. g 2 | § | g • S f c ë a l 3 £ S § .S S- m .2 o ^ -' 2 x g « a 8 H I i - u ö S o •f .s 2 -S "2 siili •g1 j ; o-E g uni c 5 3 s c (3T3 u и £ a 0 û § = i£3S=| c "* з > 2 Š .5 £ M ï2 II e -g eo'S 'Џ I I S c J-s'a •BSD < S3 "S 2 S I îsi : { £ £ > > . • " a s u - o -д o " > тз тз t ! e . д ц . > а i* 1 £ ° - 3 от 3 o & a '5 j K o -a u 1 — « (rt C "âj O o '§ S-S S3 . д ^ « .t: E >-, 2-S M.2 i j i C3 .W S « •S E S '8 C Л •g CU > N KJ ^ O г̂ < a S •c a ш ta o ? 0. X СЛ ' 5 . >« ? N j -J S> 3 o S - 2 > j i fil •2 ï - 3 ^ S3 s 2 - S S S g lili c u з ,У o-S>2fe t- »*-. -a c 22 o a> « — ^ . 2 S S'S и N >,-= s s S 3 Sì E rt 'S « > H 1 S -o ° = U «3 • i l S ' a .S >> o s и 3 O 3 • S » ? 2 o ® < р з — rt S J 1 < S & s ' u ja Û « ' " l c2 H "a? o f2 t e " 'S 1.3 o a. OS o « * Sa и f i - 0 d. < J I I * 3 ."— V) § 1 c g S S «•S ° = g B S « (U (rt u > > (- 3 5 -a £ И S •a -s - > .o Д ' r t s u =i c= •S i "• E S S2 U O u и "ä -O a> ^ O si's ž-- i "a op-- 3 S rt = | H S o 8 •B .2 o- • « g s „i § СЧ o И N t>0 2 rt bO s-s-s J- « rt to J= U c eo a S ' n S -C u ., S.S « rt S i t a.' g S «-g-s e b - «•§ < ?J -S 3 • Š J 1 -8 • i l l ' s •S S и " 4 а u — S 3 » » 5 s S s < * - i E % SP* S 8 Ë13.S2T3 « IC D.-C С Т Ј Е З o e a f3 •S rt X (£; rt M Ü O *аЗ c 2 2P « X! .5 a s o. s fio g S д S o o. • B " - O 8 1111 •a g S S c bo g Ji E-g E-o § i I s u £ 2 b •«""S » & o - . 2 s r I? £ » I : o S а o i o S « u ^ c 3 ^ §••§? O Jo O EP 7T O- tfi i t s » . w i 3 Se, lil 2Г »" ?r n 3 S g » m Z 2oe o S 3 3 S g = 2.0Q C P P h-. O -_. 3 B * ? л a P 3 s.S. » S o rt ;*"0 ï | S S»' •o 2? S. a. > » Q 5 3 3 O — D- E < - s- o g a 8' N ere s. ,T 3 , a S s; » P SO* 2. = •Š e OS 8 S z s» o< t . S' P T, 3, C a 3 ?T : s гг : S. l= : g 2. S? : 3 - s — ^ D S" — n 2. ui S 3 B. 3 — p l ' I I I § S? 3o o-a S O. 3 rt 3 p 3". 8 £ 4 g"?r -o 3 0Q P Г P O H < » " ' N ' СЛ < 3/ P srs 3 s. 2 o 5 <=. з_ £". CÏ S" .< rt p, rt Г! 7 O O X r m X B n 3 a i? S a S ST.3. 3 3 I 3-ГГ"*-». s, IT •o cT 3 S 3 ч5 t o O Ц 0O 3 3 a 3 3 n S 3- 3 Z S. -o 3 D - O ЕГ > O- O) C * t o S ==1 S 3 —• Џ m N S 3 0"а- rt 0Q 3 I. II | S | •o o g K O. £ . & 2 o ™ p „ 2.1, S- R O B S-S "S s-i.3. = • . 1 * •f-i-E o S? < .4!" Ä 3 « s Sf 1 = ^ P- C сл g o з" o T) 8 8 S §1 I S &3 » ЈЗ. s- p 3 EL -* u , S - « 3 S & -u l g » | I P £•§•"8 §• »-g E 2 , 3 CL= | 8 3 - 3 ^ 1 3 p S S 3 N S. 3 РГ W s РГ > r 8 e = < w to > O. £. Q. S 9 2 ?" g • s S г s B. s g- S1 2 !• i и Е S 3 S- fr) гт D. o rt =1. M a i | < f | .3Fs.a b o p Î2. 3 ^ 3 ^ Ér t § §• S I 1 S-S-2-. | i : r l l .S| . | | - B ?Г2 2 E-B S.V,- ^E1 ! ,T 3 S-H P 5 3 VÌ' 7? o . . - _, 11*11II p — & . _ чг- rt - i O i !" rt 3- n u;. o -—- 3.-0 -o =•.<_. 3 . , 3 o o n g £•§ g* g: S & Q< H- rt s 5*T3 ^ p_ p rip C g. C a _ * rt 5 E P O 3 v. ^Г. t« 3 : O P < -a 3- O « ? i r < E 8 S ? 3 3 . l . O ^ - P rt 3* 2: Л E "• 3 rt - ™ — 5: s? g. s-1 " s4 s- s- а з I 9?» 8-1 § 1 p' ö ' o гг P. 15' s- _. з S - - n r t — _ 4 - 4 r t i?s-fff l u f f ""! FA •—• VI X O ГТ" 3 CK ^ З Ј ^ р С Р ^ - ? « S - I T ^ N g - c g g - g- > § а g s s= S- g.^:^-S.W. g-!V ч o. I l S=8 S ^ g ^ ^ - | . з ; P g" c E i S и 3; 3 — rt f ü C a ?5 5" —. I -i M e I fr n a S I S •o I« 4.1 fc e -t. = Z o £ s w J s y a z 3 T3 • o C S C .s •— l ï •s 5 .ï . * I f .1 o o.Sbb « ja b = J» S US- ° > d s ž . I § i C 3 o * •S< Sag •s « .H'S O H ! и -a ra = § S. a a e p « -3 i s ? ; O a °" 2 S r- 'S J? o. S2 »- « >~ 5 ° S =>- t * fr S S u g „•£-s S š | ° ~ « > • § = (Л U IH ' 3 B S 'S ч J .= S .= > o -^ e § s = s "> 3 o «- S - g i j ô *£? .S o « l ias •i l i l £ o-B .i H < a. H t ; s S 1 1 8 - - •o .5 S S I S'S" S L_ V « „ .S O. tO « — = .5 §iïïl *E. « ° 3 s| is- s i * ! S^i O C C T3 J3 1/) Д m C- u « e 3 3 & ° H c •s > g P O C « ^ d) *3S 2 1 1 .s-g | « S-s O <ü « л js -a л — s CS t j T! « 5 s .a •a S —-> v <-> r i "S IS s >Uo z-2 J I P U -O > 3 (J o .ti X ) J = Û C s U flj • d C j = 4- o M * C 5 a, o x> X ! P f3 U Û 3 ti •= *§ "o X! • * K £ > C 3 ~ J3 И *-> ^ 5 ? u e .2 ' u u « (U O Cu c -O 3 i £ « 3 I & si £ "" 'S 8 ia l iJa .S.Si S-§5 S-2JŽ? S g" w o « — .C — S" M „•S s j s f •• ï o | a . € o u s ^ o u c = M %° = u- ë -° s ,e •I 8. g I ° | •£ ö" ï ' - l j a - S - ' S i a e : S c .S и t^ u o« i i? l i H i li • 3 X! e fi o ir us Z s Si Ü : ' ï S S S u u ta 1? N Ш W3 •8 JZ H s 2 £ & g U § B » g •s ' S "S L" = s p S > § "g § - > 2 •d o сч is a . * ! s s i < i. u "-fi * C O - " rt O *П сч CO m U n 3 =j C •Ц» .•» ^ -a e « b l i b i l i - . » • S U ' " I O T I 5 | . . . . u ^ o ^ и e и a " a 3 0 Ç E E oo 13 O s S ' - l ° °- '•£ a S J: Z " и " § • - •">•! "S I = З̂ з -3 ° •| s 3 в -s S 3 S"JJ ° j= 3 2'K w) iS м м g ' ^ g 'g 2 1 3 >,>.« I '§• S i 1 § € l e s s i l i o s œ .a 1 1 7 3 •g >,.&.! "> « Ï Î « ra - ц ë -S >-S\! ^3 O 3 rt 0) •*"» ~ , . s s « u- 1Ђ-Ј S 1 11 SP 3 -9 -3 e > " O u ï •" J = ï J I «»- "3 £ č _ -c Ћ f S > Јг z < C >сл л U J J H S ' ? § £ Š ° - »ö c §•£ ' a> u o .2 C c ^ •s | s = §•§ = =3 g. o g "» •§ .S ZGODOVINSKI ČASOPIS osrednja slovenska historična revija glasilo Zveze zgodovinskih društev Slovenije Na sedežu Zveze zgodovinskih društev Slovenije, v Ljubljani, Aškerčeva 2/1, tel: 061/1769-210, lahko dobite naslednje zvezke Zgodovinskega časopisa (ZČ): 1/1947 (pon. 1977) - 560 SIT 31/1977, šl 2-3/1948-49 (1988) - 720 SIT 31/1977, šl 4/1950 (1987) - 680 SIT 32/1978, šl 5/1951 (1987) - 860 SIT 32/1978, šl 6-7/1952-53 (1986) - 1120 SIT 32/1978, šl 8/1954 (1990) - 780 SIT 33/1979, šl 9/1955 (1989) - 720 SIT 33/1979, ši 10-11/1956-57 (1990) - 780 SIT 33/1979, ši 12-13/1958-59 (1991) - 780 SIT 33/1979, ši 14/1960 (1993) - 840 SIT 34/1980, ši 15/1961 (1989) - 580 SIT 34/1980, ši 16/1962 (1991) - 640 SIT 34/1980, ši 17/1963 (1978)-720 SIT 35/1981, ši 18/1964 (1980) - 700 SIT 35/1981, ši 19-20/1965-66 (1985) - 780 SIT 35/1981, ši 21/1967 (1992)-700 SIT 36/1982, ši 22/1968, št. 1 -2 ( 1983) - 440 SIT 36/1982, ši 22/1968, št. 3-4 (1994) - 840 SIT 36/1982, ši 23/1969, št. 1-2 (1989) - 500 SIT 37/1983, ši 23/1969, št. 3-4 (1989) - 420 SIT 37/1983, ši 24/1970, št. 1-2 (1981) - 420 SIT 37/1983, ši 24/1970, št. 3-4 (1988) - 480 SIT 38/1984, ši 25/1971, št. 1-2 (1985) - 500 SIT 38/1984, ši 25/1971, št. 3-4 (1986) - 480 SIT 38/1984, ši 26/1972, št. 1 -2 ( 1980) - 580 SIT 39/1985, ši 26/1972, št. 3-4 (1984) - 540 SIT 39/1985, ši 27/1973, št. 1-2 (1989) - 500 SIT 39/1985, ši 27/1973, št. 3-4 (1988) - 540 SIT 40/1986, ši 28/1974, št. 1-2 (1988) - 540 SIT 40/1986, ši 28/1974, št. 3-4 (1993) - 720 SIT 40/1986, ši 29/1975, št. 1-2 (1994) - 960 SIT 41/1987, ši 29/1975, št. 3-4 (1995) - 960 SIT 41/1987, ši 30/1976, št. 1-2 - 700 SIT 41/1987, ši 30/1976, št. 3-4 - 560 SIT 41/1987, ši 31/1977, št. 1-2 - pred ponatisom 42/1988, ši 3(1995)-1040 SIT 4 - 4 4 0 SIT 1-2-540 SIT 3 - 420 SIT 4 - 4 4 0 SIT 1 - 500 SIT . 2 - 4 4 0 SIT . 3 - 4 2 0 SIT . 4 - 3 6 0 SIT . 1-2 - 620 SIT . 3 - 3 0 0 SIT . 4 - 3 0 0 SIT . 1-2 - 500 SIT . 3 - 3 4 0 SIT . 4 - 2 8 0 SIT . 1-2-480 SIT . 3 - 3 0 0 SIT . 4 - 2 8 0 SIT . 1-2-420 SIT . 3 - 2 8 0 SIT . 4 - 3 0 0 SIT . 1-2-420 SIT . 3 - 2 8 0 SIT . 4 - 3 0 0 SIT . 1-2-440 SIT . 3 - 4 0 0 SIT . 4 - 3 0 0 SIT . 1-2 - 540 SIT . 3 - 4 8 0 SIT . 4 - 4 8 0 SIT . 1 - 5 4 0 SIT . 2 - 5 0 0 SIT . 3 - razprodan . 4 - 4 8 0 SIT . 1 - 4 2 0 SIT 42/1988, š 42/1988, š 42/1988, š 43/1989, š 43/1989, šl 43/1989, š 43/1989, š 44/1990, š' 44/1990, ši 44/1990, ši 44/1990, š 45/1991, š 45/1991, š 45/1991, š 45/1991, š 46/1992, š 46/1992, š 46/1992, ši 46/1992, š 47/1993, š 47/1993, ši 47/1993,š 47/1993,š 48/1994, š 48/1994, š 48/1994, ši 48/1994, š 49/1995, š 49/1995, š 49/1995,š 49/1995. ši 50/1996. š 50/1996, š 2- 3- 4- 1 - . 2 - . 3- 4- 1 - 2- 3- 4- 1 - 2- 3- 4- 1 - 2- 3- 4- 1 - . 2- 3- 4- 1 - . 2- 3- 4- 1 - 2- 3- 4- 1 - 2- 420 SIT 440 SIT 420 SIT 420 SIT 420 SIT 440 SIT 440 SIT 420 SIT 440 SIT 440 SIT 480 SIT 480 SIT 480 SIT 440 SIT 480 SIT 420 SIT 420 SIT 360 SIT 440 SIT 600 SIT 600 SIT 600 SIT 600 SIT 680 SIT 800 SIT 880 SIT 960 SIT 960 SIT 1080 SIT 1080 SIT 1080 SIT 1160 SIT 1200 SIT Člani zgodovinskih in muzejskih društev s poravnanimi tekočimi društvenimi obveznostmi imajo na navedene cene 25-odstotni popust, študentje pa 50-odstotni popust. Za nakup kompleta ZČ odobravamo poseben popust. Za naročila, večja od 4000 SIT, je možno brezobrestno obročno odplačevanje. Ob takojšnjem plačilu pri nakupih v vrednosti nad 4000 SIT dajemo dodatni 10-odstotni popust. Za naročila iz tujine zaračunamo 60-odstotni pribitek na cene knjižne zaloge. Pri poštnini nad 70 SIT zaračunamo dejanske poštne stroške. Publikacije lahko naročite in prejmete osebno na sedežu Zveze zgodovinskih društev Slovenije, prav tako pa tudi po pošti. ISSN D350-S774 9 770350 577019 INSTITUT Zfi NOVEJŠO ZGODOVINO R dp _ ZGODOVINSKI Cas.A 1996 941/949 120030121,2 ZČ, Ljubljana, 50, 1996, številka 2 (103), strani 161-324 in V—VIM