Božjepotni spomini in „odpustki".
Josip Mal — Ljubljana.
Že od nekdaj so se prijatelji in znanci med seboj obdarovali
s predmeti, ki naj bi trajno zbujali spomine na pobratimske vezi,
na razne življenjske in rodbinske dogodke, ali pa naj bi tudi
usmerjali pozornost na darovalčevo osebnost in njegove posebne
težnje in želje. Zlasti je bilo to še v navadi pri ženskem svetu, ki
je s pridnostjo in iznajdljivo spretnostjo svojih rok ustvarjal
marsikaj koristnega in uporabnega za tiho domačnost. Tako bomo
razumeli poročila iz poznega srednjega veka, da so redovnice
pošiljale iz samostana majhne spominke svojim sorodnikom,
znancem, podpornikom in drugim pobožnim dušam, vzdržavajoč
na ta način zvezo z zunanjim svetom, da se je tudi ta nanje
spominjal v duhu in molitvi.
Ti samostanski darovi so obstajali naravno predvsem v majh-
nih svetih podobicah na pergamentu, kesneje (izza 15. stoletja)
tudi na papirju, morda tudi še s kratkim spominskim napisom.
Kot darovi so bile razen tega v navadi lepo rezljane, kovane in
slikane skrinjice (relikviarji) s sv. močmi, pa tudi stvari čisto
posvetnega značaja: sir, medičarski izdelki, robci, obveze, ki so jih
rabili pri takrat običajnem zdravniškem puščanju krvi, lepo iz-
delani glavniki, žličke, nožki in podobna roba.
Iz visokega srednjega veka datira v svoji prvotni osnovi ve-
čina naših cerkvic. To pa nam dokazuje, da se je versko življenje
med ljudstvom posplošilo in poglobilo. V tej dobi je bil v vsej
svoji gotski pestrosti poslikan pretežni del naših cerkva: vedno
zopet in zopet prihajajo izpod poznejšega, največ baročnega be-
leža na dan slikarije na presni omet, ki nam razkrivajo tudi mar-
sikatero stran iz tedanjega vsakdanjega življenja. S tem v ozki
zvezi pa so zopet številna božja pota, ki so v 14. in 15. stoletju
nastala pri nas doma in na tujem. V spomin na ta božja pota.
Božjepotni spomini in »odpustki«. 187
ki so bila najčešće — že iz dušebrižniških ozirov — združena s
samostani, so kupovali pobožni romarji razne majhne spominke.
Ko so se pod papežem Bonifacijem IX. ob koncu 14. stoletja
zelo razširili odpustki, so se romarske svete podobice in drugi
spominski predmeti združili s spominom na prejete duhovne od-
pustke. V kesnejšem poimenovanju razume zato preprost Slovenec
pod besedo »odpustek« predvsem tudi tak predmetni spomin na
opravljeno božjo pot. Na take sličice so pozneje natisnili molit-
vico, ki jo je moral romar za dosego odpustka izmoliti. Podobice
pa so potem doma dali v okvir kot »hišni žegen«, jih nabili na
steno ali vrata, ali pa so jih kot redke svetinje shranjevali v
skrinjah in omarah. Prav zato, kot »svetinjice«, so jih pa prinašali
v dar tudi svojim prijateljem in znancem za spomin in dokaz, da
na božji poti v svojih prošnjah, molitvah in duhovnih daritvah
nanje niso pozabili.
Taki »odpustki« so predstavljali torej nekak ožji odnos med
romarjem in obdarovancem: dokaz prijateljskih vezi in čuvstev
so bili, podobno kakor so v 16. in 17. stoletju med plemstvom v
tem oziru bile v navadi rodbinske spominske knjige (Stamm-
bücher). Podobnost je postala še tem večja (dasi tu vmes ni no-
benih neposrednih razvojnih vezi), ker se je izza srede 18. stoletja
dalje začela med meščanstvom udomačevati sveta podobica kot
spomin prijateljstva. Seveda je mogla postati sveta podobica to
šele potem, ko je dobila primeren napis. Na ta način so se v tej
dobi pojavile različne spominske podobice n. pr. v zvezi s krstom,
birmo, godom, novo mašo, poroko ali zaroko.
V tem slednjem oziru so zlasti stare prispodobe o božjem in
človeškem srcu v veselih in lahkoživih desetletjih druge polovice
18. stoletja brez težave našle zvezo in prehod iz duhovnega v
posvetno življenje. Podpisi in napisi na podobicah so bili že
mnogo prej pogosto izraz pesniškega navdahnjenja. Pred sredo
18. stoletja pa ti stihi nikoli niso bili posvetnega značaja. Seveda
jih je težko časovno pravilno določiti; le če je več stihov, se da
včasih izluščiti okolje nastanka, deloma radi okoliščin, ki se
morda omenjajo, deloma pa radi izrazitejšega literarnega časov-
nega kolorita.
Tudi pri nas so se kajpak takrat taka voščila (posebno še
novoletna) udomačila. Saj Vodnik sam poje: »Za nov' let ne vem
—' Prineslo kaj bo. — Ga mislim pregledat, — Oib letu povedat, —
188 Josip Mal:
Kak dobro je b'lo.« Zopet ob drugi priliki pošilja za god cvetlico
»... Vodnik, — Nemaren nje skrbnik.« Kar je bilo običajno med
meščanskimi krogi, to je prišlo kaj kmalu v navado tudi med
preprosto podeželsko ljudstvo. Na svetih podobicah srečujemo
vedno češče n. pr. pod podobico sv. patrona voščila za god ali
sploh drugačne iz prijateljstva porojene reke. Odtod dalje do
čisto ljubavnih stihov in kitic je bil le kratek skok.
Uporabljali pa so običajne, splošno znane kitice, posluževali
so se torej izposojenih ali prevedenih stihov, pogosto pa sta si
zaljubljenca ob slovesu napisala v spomin besede, ki so bile izraz
in izliv najglobljih in naj taj ne j ših čuvstev. Naš »odpustek« pre-
neha torej biti to, kar je bil nekoč, da bi s sveto podobico zbujal
k pobožnosti in bil spomin na prejete duhovne dobrote. Prešel
je marveč kljub pobožnemu liku na posvetno polje in postaja s
svojimi napisi in stihotvorstvom deloma tudi že literarna zadeva.
Nekatere kitice, ki bi pri božjepotnih sejmarjih mogel še
danes nanje naleteti, so naravnost povzete iz Vodnikovih »kratkih
in poskočnih«, ki jih je naš pesnik najbrž tudi za podobne namene
priredil. Saj jih je večina od njih (blizu sto bo vseh skupaj) kakor
nalašč s svojimi bolj ali manj prikritimi namigavanji prirejena za
take napise na podobicah, posebno pa še na medičarskih in te-
stenih izdelkih (mali kruhek iz okolice Škofje Loke!), ki so si jih
zaljubljenci za šalo in za res ali pa tudi le za dvorjenje, ljubim-
kanje in hudomušno spogledovanije medsebojno darovali ali po-
šiljati dali. Vzemimo n. pr. samo nekatere Vodnikove kot so te-le:
»Moj ljubi je ribič, — Na skalci sedi, — En trnek ponuja, — K' se
rado lovi.« Ali »Prehentani Jaka! — Rad pije in je, — Vasuje in
skaka, — Da baba ne ve.« Ali druga: »Okoli se vlači — Vse ljube
noči, — Pri drugih se pači, — Le k meni ga ni.« Zopet drugo tare
zavist: »Je lepa, je mlada, — Pa nima moža, — Je grda, je stara
— Pa ima po dva.« Sledeča dvori dekletu, češ: »Je bela ko mleko,
— Rdeča ko kri, — Zaljubljeno gleda, — Na smeh se drži.« Druga
pa zbada: »Kopati ne morem, — Orati ne znam, — Dekleta bi
ljubil, — Al' to me je sram.« Itd.
Da taki stihi niso bili več primerni za napise »odpustkov« s
sveto podobico, to je popolnoma jasno. Ena Vodnikovih na to
menda naravnost kaže: »Le tista bo ljubca moja, — Ki cukrasti
gobček ima.« Na »malih kruhkih« in drugih medičarskih izdelkih,
ki so prišli baš v tej empirski in bidermajerski dobi v navado.
Božjepotni spomini in »odpustki«. 189
pa SO bili razposajeni napisi mogoči. Zelo mnogo takih zaljub-
Ijenskih napisov za sladkarije je napravil »Čbeličar« Miha Ka-
stelic. Ritem jim ni tako lahen in vihravo-razposajeno poskočen
kakor pri Vodnikovih. Manjka jim pravega notranjega doživetja
in občutja; ostajajo zato pri površju in so često bolj prisiljeno
okrogli in psevdonarodno fantovski.^
Naravno, da so cerkvena in božjepotna predstojništva opolzke
in poltene napise skušala zatirati. Ako so jih medičarji in sej mar j i
na stojnicah in šotorih očitno prodajali, se je neredko pripetilo,
da je odločen duhovnik sam ali s pomočjo cerkovnika pobral s
sladkarij vse količkaj spotekljive napise in jih sežgal. V dobi
vladajočega strogega janzenizma se je najbrž kaj takega prav
pogosto dogodilo. Ko pa je avstrijska vlada 1. 1855. sklenila s
Cerkvijo konkordat, se je duhovščina mogla celo naravnost skli-
cevati na § 9., ki določa, da bosta Cerkev in država skrbeli, da se
ne bodo širile knjige in tiskovine, ki so nevarne veri in nravnosti.
Oprt na to točko konkordata in glede na konkretno pritožbo
vikarja Al. Pibernika iz Loškega potoka je poleti 1858. prosil
ljubjanski škof Wolf deželno vlado za odpomoč zoper razvado,
da ob cerkvenih proščenjih, romarskih in tržnih dneh prodajajo
branjevci in sejmarji slaščičarske in medičarske izdelke, ki da so
opremljeni z nenravnimi napisi, ki žalijo neomadeževani čut mla-
dine. Škof je v dokazilo predložil troje napisov, ki mu jih je kot
corpora delicti poslal vikar Fibernik in ki se glasijo tako-le:
1. Sladko je ljubiti.
Slajši ko med
Znâblice kušniti
Svojmu deklet'.
2. Preljuba moja ljubca ne misli,
De je vse res, kar teb' ljudje govore.
3. Kolko noči sva prevasvala,
Ljubca moja ne si mi še serca dala.
Škof Wolf je menil, da so ti napisi spotekljivi in če se taka
ljubimkanje in nenravnost vsebujoča roba po deželi javno pro-
daja in v roke mladine pride, potem pač ne more biti drugače, da
' Pjim. o tem Grafenauerjevo označbo v Slov. biogr. leksikonu, str. 434. —
Za razvoj svete podobice vobče gl.: Adolf Spamer, Das kleine Andachtsbild vom
XIV. bis zum XX. Jahrhundert. München, 1930.
190 Josip Mal:
otopi Čut za dobro vzgojo in nrav in da se pokvarjenost med
mladino vedno bolj širi. Sklicujoč se na konkordat prosi zato
škof dalje, naj deželna vlada po orožnikih in okrajnih oblastvih
strogo nadzoruje kramarje, da ne bodo ob semanjih dneh in ob
shodih prodajali slaščičarskih, medičarskih in drugih igračnih
izdelkov z nespodobnimi napisi; če pa bi se to kljub temu do-
godilo, naj se jim tako blago zapleni in zoper nje uvede zakonita
preiskava.
Pri vladi je referent kajpak moral ugotoviti, da so konfisci-
rani napisi le relativno spotekljivi, sicer pa niso takega značaja,
da bi bilo treba prodajalca kaznovati in blago zapleniti.^ To
mnenje pa so potem izčrtali, ker je bilo treba o storjenih ukrepih
poročati tudi ordinariatu in bi bilo za vlado neprijetno pokazati,
da se ne strinja docela s škofovo sodbo.
V rešitvi je zato vlada ukrenila preventivno pot: policijskemu
ravnateljstvu v Ljubljani in okrajnima uradoma v Postojni in
Novem mestu je naročila, naj pazijo na tamošnje tiskovine, da
na takih napisnih listkih za medičarje ne bo nič takega, kar bi
ne bilo v skladu s § 25. tiskovnega zakona z dne 27. maja 1852;
pred izdajo naj se tiskovine vestno pregledajo in vse, kar ni
neoporečno, prepove. Seveda so tudi ostala okrajna oblastva po
deželi dobila naročilo, naj budno pazijo, da se ob shodih in
semanjih dneh ne bo prodajalo blago z napisi, ki so nemoralnega
značaja. Prodajalce je treba v danih primerih opozoriti, da spo-
tekljive napise odstranijo. Ako pozivu ne bi ugodili, naj se gra-
jano blago brez prizanesljivosti zapleni. — O tem ukrepu je
deželno predsedstvo obvestilo škofijski Ordinariat, vmivši mu
obenem tudi vlogo župnika Pibernika.*
V gornjih vrsticah sem hotel opozoriti na panogo umetnost-
nega udejstvovanja, ki je bila doslej pri nas prilično zanemarjena.
Jesenska razstava cerkvene umetnosti v prostorih ljubljanskega
velesejma 1. 1933. je v grafičnem oddelku pokazala tudi nekaj
razvoja nabožne podobice na Slovenskem. Dala je pobudo, da je
poleg maloštevilnih dotedanjih zbirateljev in ljubiteljev te in-
2 Saj se ne dajo primerjati n. pr. z Vodnikovo zasoljeno zbadljivko: O joj',
o joj! — Moj d'viški stan — Sinoč je bil — Na slam'co d'jan.
3 Muzejski arhiv v Ljubljani, odd. Predsedstveni spisi ilirskega gubernija,
št. 3010 de a. 1858.
Božjepotni spomini in »odpustki«. 191
timne umetnosti, ki je v zadnjih stoletjih bila namenjena pred-
vsem za kmetski konsum, bila priličena kmetskemu okusu in jo
je treba zato uvrstiti med ljudsko umetnost, postal na to stroko
pozoren še marsikdo drugi.
Po tem, kar sem omenjal glede razvoja nabožne podobice,
pa bo treba, da se oziramo razen na estetsko, umetniško stran
upodobitve tudi na pripisana voščila in posvetila: poleg likovne
strani bo treba torej v večji meri kot doslej upoštevati tudi be-
sedno stran. Pri slaščičarskih in testeninskih izdelkih empirske in
bidermajerske epohe mo videli, da so (tiskane) napise prispevali
odlični avtorji iz naše literarne zgodovine. Mnogo teh stihov
srečamo na božjepotnih stojnicah še današnji dan.
Ako začnemo sistematično zbirati gradivo, bo polagoma mo-
goče doseči prav zanimivo zbirko sentenc, ki so živele in prehajale
od roda do roda. Bo to zanimiv narodopisni prispevek za spozna-
vanje mišljenja in čuvstvovanja preprostega ljudstva, zrcalo bo
različnih dob in paleta, iz katere bodo odsevale barve in oblike
duševnega življenja. Saj so ti napisi spremljali mladega človeka
v vseh njegovih srčnih taj nah, željah in težavah. Stihi so mu bili
često v spodbudo in v tolažbo; pogosto pa veje iz njih prav samo-
nikla hudomušnost in zabavnost. Iz starih podobic bosta odsevali
predvsem vera in upanje, na novejših predmetih bo prevladovala
ljubezen, da se v prenesenem pomenu iiresničijo svetopisemske
besede: najmočnejša med njimi pa je ljubezen.
Pri močno razviti tehniki in ostri gospodarski borbi za ob-
stanek živi današnji človek v stalni živčni napetosti. V dobi tele-
grafa, telefona, radija, železnice in letal je še vedno neugnan, še
vedno išče novih načinov, da prometne in občevalne možnosti
še pospeši in še izpopolni. Brnenje stroja, — to je srčni utrip
današnjega človeka, ki si je izbral stroj za svojega gospodarja in
je v celem ustroju današnjega načina življenja sam zapadel in
podlegel stroju. Tak upehani čas človeku ne da priložnosti, da
v tihem premišljevanju prelista preostale priče verskega, umet-
nostnega in gospodarskega življenja svojih prednikov. Tisti malo-
številni, ki jim je bilo vrojeno nagnjenje ali, ki so drugače po-
klicani, da čuvajo ljudsko in narodno dediščino, naj zato skrbijo,
da se vse te priče prošlega življenja pravočasno zberejo, »da
konca ne vzamejo«.
192 Josip Mal: Božjepotni spomini in »odpustki«.
Résumé.
Wallfahrtsandenken (odpustki).
Der Verfasser bespricht das kleine Andachtsbild in Verbindung mit
geistl. Ablässen (slovenisch: odpustek). Er verfolgt weiter die Wandlung
des Begriffes Abiass(-bild) im ursprünglichen geistl. Sinn zum dinglichen,
wo im Slovenischen »odpustek« das Marktgeschenk, als Erinnerung zu-
gleich an die vollzogene Pilgerfahrt bedeutet!.
Um die Mitte des 18. Jhs. wird das Andachtsbild in Verbindung zu
den verschiedensten Beziehungen des häuslichen und gesellschaftlichen
Lebens (Taufe, Firmung, Ehe, Verlobung, Primiz u. s. w.) gebracht: es
wird — besoniderisi noch durch entspTechende Widmungen und passende
Aufschriften — zum Freundschaftsbild. Die Aufschrifitien werden mit
der Zeit ausschliesslich weltlichen Inhaltes und besonders von der Ju-
gend gerne als neckende Verständigung benützt.
Zu solchen Zwecken eignen sich die Andachtsbilder nicht immer
gut. Da kam gerade recht die in der Empire- und Biedermeierzeit auf-
getauchte Sitte der Brotteigmodellierungen, des verschiedenartigsten
kleinen Zuckerwerkes und Spielzeuges, was alles mit Aufschriften ver-
sehen wurde. Gegen unpassende und unmoralische Devisen haben sich
kirchliche Kreise gewehrt, wovon der Verfasser ein konkretes Beispiel
liefert und zugleich auf die volkskundliche Bedeutung und Notwendig-
keit des Sammeins der »odpustki« mit deren Aufschriften hinweist.