ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 21. decembra 2000 Leto X, št.25-26 Rodjeni že pred Sveto nočjov Snejg je samo tak copoto pred tistim božičom. Neba se je parala, zgrabili so go materinski krči. Ranjeni drauti na električni sojaj so bili nutpoviti z bato, kusto na tri prste. Nutzamotana Elektr(ik)a je komaj dobila sapo, kak bi te v tej njenoj nevoli leko sveklino davala. (Elektriko) noseče žnaure so tö velke banjate in poveznjene črvé mele, nji so že tö pargimale bolečine. Tü pa tam so snežne dejtece - kak kakši parauvni bejli globonclinge - kapali iz materinoga gnejzda na kusto, meko postelo na zemli... V bauti je samo petruli posvejt goro. Na stenaj in plafonaj so plesali čüdni stvauri. Okajeni glažonjasti cilinder je čemernomi bautoši s črnim tenjom nutoblejko njegvi zatučeni krumplovi naus. Nevolo je delo, ka ma je prej že davnik dojparteko delovni čas. Ge sam stau na konci dugoga reda, biu sam štirinajsti. Strašno sam se bojo, ka krüj pa cuker prva sfalita, kak ge na red pridem, ali pa ka baukaš-bautaš dojfudne siromačko petrolejko in nam da v rit nogačo, nej pa pogačo. Pri vsakši šatciji me je bodnilo v srce, klüknilo v mozgé. Baugi vala, pa sam bliže. ,, Tau je nej pravica ”, sam si mislo, „ka je skor dvakrat telko štacij kak kelko lejt ge mam. ”Bodnilo me je v srce, klüknilo v mozgé. Oča nebeški, pá sam bliže... Pri dvanajsti štaciji sam ge tö skor mrau, kak tisti, šteroga rojstvo smo že tak fejst čakali. Pri štirinajstom postajališči sta krü pa cuker bila v moj ginglavi cejkar, v njim grob položena... Biu sam srečen, kak že dugo nej. Biu sam srečen, kak če bi nej samo pravi božič biu, liki mali božič tö. Vanej je snejg samo tak copoto. Neba se je parala, zgrabili so go materinske tuge. Zimska neba je od bolečin telko djaukala, ka so mi njene zmrznjene cotaste skuzé do kaulan segale. Kmica je bila kak biks. Od iž je samo tü pa tam kakša sveklina trpetala. V siromačkaj karlupaj so stari badjüsasti špajetke manjasto packali, rauri pa žmetno zdihavali, saupli. Svojo gausto bejlo žalost štera je blüzi šaule po kulni vonjala, so prauti čemeriklistim oblakom fudili. Z ene velke drejve je za pet žaklov snega dojzgrmelo, drnjarilo je, kak če bi se zemla odprla ali pa neba pa zemla vküp letejla. V straji sam glavou prauti grmasti grmanci lüčo, s cejkarom pa počo po snagej, kak če bi sto kakšoga korata bujti. Začka se je razpočila, kak krapanca od čamaraj, gda go zgrabijo, ka je čaralica! ,,Jezoš Marija! Zdaj ma doma bujejo! Sveti Baug, s koj de zdaj mama figice pekla na Sveti den?! Jaj,jaj!... Mati mi je dala slejdnjo desetko, štera se je tak dugo skrivala pri rami!Jaajj,jaajj!... ” V sveti nevoli sam začno iz snega z rokami vküper grabiti cuker. Tak palajfi, kak sam si v svoji kratki pameti mislo, ka gde more biti bejli cuker, v bejlom snejgi, v črni nauči. Cukarin snejg sam pakivo v cejkar z drauvnimi lüknjami. V kmici sam poko po snagej in gde sam čüto kaj raskavoga, sam s strašno silo zagrabo, kak v velki vročini in pečini žeden človek vodau pri cürki. Pec, pec... Pec, pec... Kak kakša mokra mlüča ali ronja za posaudo prati, prva kak jo vöožmičeš. Sveta Marija! Tau more biti razčejsana začka?!... ”Pec, pec...,, Tau je cejkar.” Brž ga vardejen. Nikši pöc ge v njem, šteri se pikniva, kak gda smo vodau kvapili na cuker in si tisto na vlase mazali ka so vrteli nej tak stau nad čelov, kak če bi nas koza dojpolizala... Sisifus je don vüdo, ka tisto, ka dela, nikšoga aska nema. Skor sam se tak počüto, kak pri dvanajsti štacji tisti, šteroga rojstvo smo ranč tiste dni čakali. Najraj bi mrau, depa smrt je nej pa nej prišla. Doj sam seu v mrzlo in mokro bejlo nebesko perdje in sam djauko. Cejkar s sne- gom sam stiskavo k sebi. Bridke skuze so mi kvapile v njega. Gor na sladki cuker, gor na bejli snejg. Ena skuza, ena snežinka. Moja skuza, snežinkina smrt. Druga skuza, druga smrt. Depa prava smrt je nej pa nej stejla priti... Prišla pa je ena velka črna tenja-imenja: Gašpar Margit neni. Mejla je velko toplo bejlo rokau. Ranč nej samo eno, liki dvej. Z eno ma je pobaužala po glavi, z drugo pa primlila za rokau in me vö s snega potegnila. Pelala me je nazaj prauti bauti. Cejkar, iz šteroga je nika kvapilo, sam ešče itak k sebi stiskavo. Skem bole sam ga obimo, tem bole je kvapilo. Skuzé pa so mi tekle kak povaudenj po velkom vihernom déži, zaman me je ,, Gospa ’’ trauštala. Nika sam nej vüdo, nika nej čüu. Gnauk pa sam samo na pamet vzöu, ka je v mojom ginglavom cejkari pa takša lejpa cejla, süja začka bila s cukrom, kak na začetki. Pa- per nikanej moker, nikanej razčejsani. Začka je bila zvogibana z dvej takšim lejpimi trdimi vüjami, kak gda malomi bikeci ore začnejo vörasti. „ Gospa ” mi je ešče tau tö na düšo privezala, naj nikoma nika ne gučim, kaj se je z menov zgodilo... Meni se je gnauk samo tak vidlo, kak če bi en angeu mimo nas füčno. Snejg je samo tak copoto tisti večer. Nebi se je düša parala, materinske bolečine so go že začnile pargimati... Par dni je ešče falilo od Svete nauči, depa v moji düši se je že tisti večer naraudo mali Jezoš. Francek Mukič 2 20-letnica slovenske katedre Male gezike gučijo velki lidgé 5. decembra so v Somboteli na Visokoj šauli svetili, ka na tej šauli že dvajsti lejt včijo slovensko rejč tö. Istina, ka so slovenski gezik začnili včiti že ’68. leta, dapa te je bijo samo slovenski lektorat, katedro so gorpostavili '80. leta. Moji spomini segajo nazaj v tista lejta, gda sta na lektorati včile profesorica Marija Grgič pa profesorica dr. Zlata Vokač, stero smo mi samo za Zlata neni, za tetico Zlato zvali. Tau sta bili tej dvej ženski, sterima dja leko zavalim, ka sam se dobro navčila slovenski. Profesorici Mariji sam (h)valežna za tau, ka sam gorprišla, ka če si ovakši kak so drudji lidje, če je tvoja materna rejč ovakša, zatok si nej menja vrejden. Pa na tau tö, ka je rejsan nikša čüda, ka smo Slovenci na Vogrskom že več kak djezero lejt ostali Slovenci. Tau sva si pogučavali vnoči, gda sam se z njauv pelala domau v Sakalavce, gde je vtujnapisala, kakšne domanje menje majo rami. Nücala je k svoji doktorski disertaciji. Eštje za več pa moram Baug plati povedati Zdaj že pokojni tatici Zlati, stera nas je mejla tak rada, kak če bi njeni mlajši bili. Ona je s takšo lübeznostjo gučala o slovenskom geziki, o slovenski literaturi, kulturi, ka če si sto ali nej, si go mogo z očami pa lampami poslüšati. Dapa če je vidla, ka smo trüdni, nas je začnila štrikat včiti, je nam pripovejdala, kak trbej tau ali tisto küjati. Dostakrat, gda je vidla, ka smo nej meli pejneze (steri študen pa ma), nam je pravla, vi samo oprite mojo kišto, tam so vsigdar kakšni cigaretlinge, kakša čokolada pa si vzemite. Tau je povedala s takšo materinsko toplino, ka je nikoga nej zbantüvala. Dja sam dosta bila z njauv Sama to, ka so drüdje, stere so se za leranco včile, ovak mele vöre. Zatok sva se dostakrat po dvej, po tri vöre y. Nej mi je trbelo tanazaj na šaulo titi, pravla mi je, naj pridem raj v njeno sobo v kolegiumi, pa va tam mejle vöro. Tau je vsigdar tak prauto večera bilau. Dugo sam nej gorprišla, Zakoj dja po tej večeraj vnoči ne morem spati. Te se nama pa gnauk samo presvejtilo! Una je trno rada tej (čaj) pila. Gda sam prišla, ga je že vsigdar küjala pa mi ga ponidila. Küjala je rusuški čaj, takšoga pravoga, krepkoga, črnoga. Gda sva gor- prišla na tau, ka dja zavolo čaja ne morem spati, je zame vsigdar ejkstra sküjala sadnoga (gyümölcstea). Dostavse je znala o svejti, o kulturi, od nje sam se navčila, ka če kaj ščeš dosegniti, za tau moraš redno pa trdo delati. Pripovejdanje z njauv je bila najbaukša šaula za djezik, v tisti lejtaj sam se največ navčila pravo slovensko. Eške eno sam se navčila od nje. Tau, ka v srci ne smejš nositi sovraštvo (gyűlö-let). Istina, ka je ona v svojom žitki dosta trpala (pred njenimi očami so med bojnov dolastr- lili njenoga pojba, s sterim sta se stejla ženiti, nji so vöodpelali v Srbijo ptt.), dapa njena osebnost (személyiség) je dun izžarevala lübezen. Gda sam že delala, sam se notra dala spisati na slovensko katedro pa za dvej leti diplomirala. Tisti cajti so mi nej ostali tak v spomini, vej smo pa te samo vsakši mejsec na en den šli na konsultacije. Vejm pa, ka sam se redno morala včiti, ka nam je profesorica Elizabeta Bernjak vsigdar dosti gordala. Dapa za tau mi je tö nej žau. Vsakši ma svoje spomine na slovensko katedro v Somboteli, eni lejpe eni bole britke. Na tej katedri je v dvajsetij lejtaj dobilo diplomo 60 školnikov pa leranc. Kak bi lepau bilau, če bi lübezen do materne rejči tö vcepili v nji, ka sta go meni vcepili dvej profesorici. Pri ništernih je vejndrik tak, nej sam pa gvüšna ka pri vsakšom. Na svetašnji djilejš v Sombotel je prišla slovenska veleposlanica Ida Močivnik, generalni konzul z Varaša dr. Zlatko Muršec, prejdnji univerz iz Maribora, Ljubljane pa Budimpešte. Prišli so pa skurok vsi nekdanešnji študenje tö. Prejdjen katedre dr. Karel Gadányi je v svojom pozdravnom guči tapravo, kak se je tau začnilo. Pred dvajstimi lejtami ma je prej direktor Szalay v rokau potisno eno krejdo pa ma je pravo, ka od jeseni morajo začniti slovensko včiti. Če bi prej nej bilau mariborske Pe- dagoške akademije, stera jim je dosti pomagala, ne vej, kak bi bilau. V živlenji katedre so bila takša lejta, gda so nej meli zavole študentov Porabja, tak je pa med tejmi 60 diplomanti več Madžarov tö. Katedra je vsakšo tretjo leto organizirala Slavistične dneve, na štere so prišli v Sombotel najbaukši slavisti iz več rosagov. Prejdjen katedre je najbole na tau Ponosen (büszke), ka je največ njini študentov prišlo nazaj v Porabje. Dr. István Nyomárkai, Profesor Univerze Eötvös L. v Budimpešti je emo predavanje o tom, ka so prej mali geziki (med tejmi je slovenski tö) v nevarnosti, ka vömergejo. Na tau je reagirala edna od govornic, gda je pravla, ka leko ka so naši geziki mali geziki, dapa male gezike gučijo velki lidgé. Ob 20. obletnici Katedre za slovenski jezik in književnost sta prejeli rektorsko pohvalo za pedagoško delo profesorici Elizabeta Emberšič in Ibolya Dončec. Miklošičevo nagrado je dobila profesorica Elizabeta Bernjak, ki opravlja naloge slovenskega lektorja v Sombotelu od 1.1982. Za objektivno poročanje o delu katedre je prejel Miklošičevo priznanje Ernest Ružič, novinar iz Slovenije. M. Sukič V imeni nekdanešnji študentov se je zavalo Laci Domjan, steri Zdaj vči na števanovskoj šauli. »Spomini na slovensko katedro! Kdo bi mislil, da tisti zlati stari časi tako hitro minejo, seminarske naloge se pozabijo in naša skupna preteklost postane zgodovina. Pred sedemnajstimi leti se je skupina mladih ljudi iz dalnjega slovenskega Porabja napotila v velki »varaš« Sombotel s plemenitim namenom, da bi od staršev in starih staršev podedovano znanje materinščine dokazali na sprejemnem izpitu v predavalnici Katedre za slovenski jezik in književnost na Visoki učiteljski šoli. Po uspešnem izpitu smo se trije mladi fantje usmerili v Győr, v kasarno, kjer smo se borili s puško na rami za lastno kožo in domovino. Čez leto dni se je začel naslednji boj z lažjim orožjem v rokah: s peresi in papirji in večkrat s profesoricami in profesorji (na teoretični ravni). Pri začetnih korakih so nam zelo dosti pomagali dobro znani domači obrazi iz Števanovcev: profesor Karel Krajcar in profesorica Vijolica Dončec. Naš redni advokat je bil dr. Karel Gadanji, predstojnik nase višje enote. Visokoletečih literarnih misli iz ust nase profesorice Elizabete Bernjakove (bilingvizem, bilabialnost, aktualizacija, nepretrgana kontinuiteta. Potovanje od Gaberja do Lendave itd.) sploh nisem mogel razumeti v prvih dneh sombotelskega bivanja. Baug moj, Bog moj, kaj pa tü iščem? - sem se spraševal po prvem mesecu. Boljše bi bilo doma pri mami in očetu, tisto slovenščino vsaj razumem (cvöder nej). Kdaj bomo imeli že čik-pavzo? - smo pomislili mi, ubogi porabski zajčki: Anderko, Bartakovič, Črenko, Majcan, Domjan in naš Madžar Karči Mlinar (Molnár). Ampak naša ne ravno »redkobesedna« gospa Elizabeta enostavno ni hotela kaditi in mirovati, samo brez konca govoriti, narekovati, seminarske naloge dajati in ZH sestavljati. Njeno geslo se je glasilo takole: Majcan ti to, Domjan ti to, vsepovsod in zmeraj slovensko! Dragi moji bivši soštudentje, pomislimo malo na tiste večera ko smo imeli generalke, priprave za nastope nase ti. dramske sekcije, na nastope v Ljubljani, v Novem mestu. Počasi smo se spoznavali, se spoštovali in lepo skupaj delovali. Še zdaj vidim pred sobo Lindo (Lazarjevo, trenutno Banhidijeva), ki je večkrat preprečila moj samomor (seveda na odru), tudi Čosičeva (alias tetica Tímea Hrvatica) še za mano kriči, če me zagleda. To je zame sijajen dokaz, da je imela dobrega šoferja in ljubimca (na odru). Morali bi videti Majcanov obraz, ko me je po 10-sekundni mrtvaški tišini na odru srednje dvorane Cankaijevega doma tiho vprašal: »A si res pozabil? Takrat sem se naučil za vse življenje, da najmanj dvakrat moraš piti in samo potem govoriti. Pa še nekaj besed o mariborskih časih. Zahvaljujoč slovenščini sva še z Zoltanom Vladimira (kot študenta ruščine bi morala iti za en semester v Rusijo) rešila in se je naša tetica preselila v 5. semestru v Maribor na PA. Vsi profesorji so nas lepo sprejeli, nase delo je usmerjala dr. Zinka Zorko, ki zelo dobro obvlada skrivnosti porabskega dialekta in pozna dušo porabskega človeka. Profesorica Alenka Glazer nam je podrobno predstavila literarno obdobje slovenske moderne. Njena poštenost, radodarnosti in predanost književnosti bodo dolgo živele v naših dejanjih. Tudi profesor Janko Čar se je trudil, da postanem široko izobražen oče. Hvala vsem Vam, ki ste vložili v nase izobraževanje toliko energije in časa. Ne smem pozabiti tistih ljudi (svoje starše in stare starše, sosede), ki so mi predali nase domače porabsko narečje. Upajmo, da se bo Vaše in niihovo skupno delo nadaljevalo pri naših lastnih otrocih, saj jih imamo na voljo. Na koncu mojih misli Vam prisrčno želim, da se čez pet let, ob 25. obletnici Katedre spet srečamo v ravno tako lepem (ali še večjem) številu. Hvala za pozornost.« Porabje, 21. decembra 2000 3 Papiri pripovejdajo Znaki Srca Jezušovoga V Slovenskoj krajini (Prekmurji) so 18. augustuša 1929 vödali „Znake Srca Jezušovoga”. Znaki, značke (jelvény) so se dobile na uredništvu Marijinega tista v Črensovcih. Znaki so bili Prausni ali pozlačeni. Prausni so koštali 3 din, pozlačeni po 10 din. V Ameriko so pošilali samo pozlačene. Cena je bila najmenje 25 centov, leko so pa več tö plačali. Vse se je sirautam dalo, ka je bilau od stroškov više. Na Znaki je „ spodkar cerkev katoličanska, okoli nje topoli ali jegnjedje, nad tema pa plava v zraki prebodjeno Srce, ki čuva naš kraj, našo cerkev. Ljübezen božega Srca je na znaki, ki nas vči ljübiti požrtvovalno svojega bližnjega, svoj dom, da ostane veren Jezušovoj cerkvi. Kre dva kraja je trnjav venec, znamenje trpljenja, brez šteroga nega prave ljübezni do Boga i bližnjega, pa zeleni listek lipe z cvetom klinčka, naše zemlje drevom i rožov v znamenje, ka prava ljübezen napuni vsakoga z vüpanjom, ka pride endok venec zmage z rož kak plačilo za našo ljübezen, štero smo nosili v svojem srci do Boga i bližnjega, to je do svojega doma, do svoje cerkve.” Znaki Srca Jezušovoga so bili znaki Slovenske krajine. V Marijinom listi leko štemo, gda aj bi nosili lidgé te znake: „na Gospodnove svetke, kak na Božič, Tri kralovo, Svečnico, Vüzem, Zastoplenje (Velko Telovo), na Telovo, na Srce Jezušovo, prve petke ali nedele i na god Kristuša Kralja, zadnjo nedelo meseca oktobra.” Paulek cerkveni svetkov pa so novine priporačale nositi te znake „v vsakoj fari, kda je tam proščenje (buča)”. Na priliko: „na Malo Mešo si opičijo v obleko podobo Marijinoga Sinü, njegovo Srce tišinski farniki, na Jožefovo cankovski na Križovo črensovski, na Velko mešo törjanski itd. S tem jezeri poka- žejo en den, ka so sinovje edne matere slovenske, edne cerkve, i ka jih žive i navdüšüje ljübezen do Srca božega, štero je življenje dalo za nje.” Znake naj bi nosili na narodne svetke tö. Gda se mladina, drüštva, narod zbira pri razni prilikaj. Nosili bi ga nej samo doma, liki na tihinskom tö. »Naši delavci, raztepeni po državi i celom sveti, se bodo po tom Znaki spoznavali. Naši Kanadanci, razločeni po strašnih šumaj velikoga angleškoga dominiona, se bodo po tom Znaki vküp zbirali. Naši krü slüžeči v Nemčiji, v Franciji, i drügi državaj sveta razškropljeni, bodo po tom Znaki dobili moč i tolažbo, ka do mirno prenašali svoje križe, delali pridno naprej, ar jih znak opiminao bo, ka delajo za tiste, ki v tom ljübljenom domačem kraji prebivajo, šteroga kaže znak. Naši Amerikanci iz Severne, Srednje i Jüžne Amerike bodo po tom Znaki, šteroga si opičijo v obleko, vužgali ogenj v svojem srci do svoje mile domovine, kde njim je zibelka tekla, kde so čüli to Sladko reč od ljübe mamike i dragoga ajteka: dete moje, te znak jih bo pripelao na grob svojih dragih, kde bodo v dühi pokleknoli i molili za svoje drage domače.” Znake so dühovniki blagoslovili ka „do meli še vekšo moč proti hüdomi”. Znaki so bili v obrambo v žitki, posebno na smrtni vöri. Marija Kozar V RADOSTNEM PRIČAKOVANJU December je prav poseben, za večino ljudi pa najlepši in najbolj pričakovan mesec v letu; vse leto smo hiteli, vzklikali znancem ob bežnih srečanjih, da nimamo časa, odštevali dneve in se čudili, kako hitro vse mineva. V decembru pa se koraki kar sami upočasnijo, oko začudeno ostrmi nad igro svetlobe sredi mestnega vrveža, zvezdice in kresničke nam mežikajo z dreves po parkih in drevoredih. In doma preudarno razmišljamo, kako bomo polepšali pričakovanjski december. Naš dom naj žari z nami, vzdušje v njem naj zbuja prijetne občutke. Ne mislim na drage okraske in modne dodatke; vse takorekoč lahko pripravite sami, potrebujete le preproste materiale, malo domišljije in spretnosti. Pri izdelavi takih okraskov lahko sodeluje vsa družina, najbolj pa se tega veselijo otroci. Ljudje že nekaj stoletij po vsem svetu ob božičnih in novoletnih praznikih krasijo svoje domove s smrekovimi ali jelkinimi vejicami, največkrat pa s celimi drevesci. Le-te seveda polepšajo z okraski. Modni so čim bolj svetleči in pisani, razne figurice, kroglice, lučke in drugo. Vse to seveda lahko kupimo v trgovinah, a bolj izvirno je, če naredimo sami. Svetleči papirji, trakci, srebrni in zlati spreji, dobre ideje in veselje do ustvarjanja -in naše božično drevo bo zažarelo v vsej lepoti. Najbolj učinkovite so različne ikebane, ki jih prav tako pripravimo sami. Potrebujemo različne vejice, ki jih zataknemo v cvetličarsko gobo ali damo v poljubno vazo in krasimo. A s čim? Na sprehodu po gozdu naberemo različne storže, liste, vejice s pisanimi plodovi, dodamo zanimive posušene travniške rastline. Nekatere pustimo naravne, druge obarvamo z različnimi barvami; za ta čas sta najprimernejši zlata, ki jo dopolnimo s toplimi barvami, npr. rdečo, rjavo, oranžno, in srebrna, ki jo kombiniramo s t. i. hladnimi barvami, npr. modro in sivo. Taki pisani umetnini dodamo kakšen svetleč trakec, obvezno pa sveče, zaže- ljeno je, da so v skladni barvi, in božično-novoletna ikebana je gotova. Moram pripomniti, da tega teksta ne prepisujem iz kakšne posebne priloge katere od ženskih revij, ampak izdelovanje takih prazničnih ikeban prakticiram že dolgo. Vsako leto jih naredim v vseh prostorih, vsako leto so drugačne in predvsem moje. In to je tisto tiho zadovoljstvo, ki me obide ob pogledu nanje. To so moji prazniki. No, tudi v predbožičnem času se v stanovanju lahko z drobnimi okraski nakazujejo prazniki. Predpraznični čas se namreč začne s prvo adventno nedeljo (letos je le-ta bila 3. decembra), ko v cerkvah na adventnem vencu prižgejo prvo svečo, naslednje tri pa do božiča. Tudi doma lahko izdelamo adventni venček iz različnih vejic in ga okrasimo s štirimi svečkami. In da bo veselo pričakovanje vidno tudi na zunaj, naredimo še en venček, ga domiselno okrasimo in obesimo na vhodna vrata. Zelo lepe so tudi girlande in lučke na oknih. Dom smo torej okrasili in toplo nam je pri srcih. V skrivnostnih pričakovanjih kljub odraslosti postanemo spet otroci, ki čakajo Miklavža, božička in dedka Mraza. Vsi trije dobri možje namreč živijo v naši podzavesti in so nesporni del nečesa lepega, svetlega, drage- ga v nas; so simboli lepote, dobrote, pozitivnega dela naše osebnosti. Bodimo, vsaj v teh lepih praznikih, to, kar smo: čudoviti ljudje... Kupujemo ali sami izdelujemo darilca, s katerimi bomo v imenu teh dobrih mož polepšali praznike najdražjim. V teh praznikih si dovolimo biti igrivi, nagajivi otroci, ki pod božičnim drevescem iščejo darila in se veselijo malenkosti. Škoda, da si to dovolimo le enkrat letno... Koga obdarujemo? Seveda otroke in vse, ki jih imamo radi, saj verjetno ni človeka, ki ne bi maral biti obdarovan. Najlepše sprejeta darila so tista, ki jih podarjamo s srcem. Obdarovanec to namreč čuti. In kaj podarjamo? Preproste, prisrčne malenkosti, z njimi pa ljubezen, pozornost, naklonjenost, iskrenost in odkritost. To je največ, kar lahko damo. Božično-novoletni prazniki pa naj ne bodo prazniki le na zunaj; čudovito se je sprehajati po okrašenem mestu, gledati božično drevo ali dobiti darilo, toda če se nas prazniki ne dotaknejo v srcih, smo zamudili veliki trenutek. Božič v srcu je pravi praznik; praznik ljubezni, miru in lepote, ko ob voščilu prijatelju ali le bežnemu znancu v mislih sporočimo: mir s teboj, vse dobro ti želim, rad te imam... In - imeti rad vse ljudi, jih sprejemati take, kot so, pomeni imeti rad sebe, boga v sebi... Boga, ki je lepota, dobrota, mir in najskrivnostnejša ljubezen... Dragi bralci, v letu, ki se svetlika na obzorju, vam želim mnogo notranje in zunanje lepote, jasnih misli in pozitivne energije... VALERIJA PERGER Porabje, 21. decembra 2000 4 Ludvik Vrečič - prvi prekmurski akademsko izobraženi slikar Izstopa njegova ustvarjalnost V razstavišču Pokrajinskega muzeja v Murski Soboti je postavljena spominska razstava Ludvik Vrečič (1900--1945). Višji kustos Janez Balažic je po večletnem zahtevnem delu odkril in evidentiral 176 Vrečičevih del, na razstavi pa si lahko ogledamo 100 umetniških slik, 30 risb in akvarelov. Hkrati je pri Pomurski založbi v zbirki Monumenta Pannonica izšla likovna monografija Ludvik Vrečič, s spremnim esejem Mete Gabršek Prosenc. V jubilejno leto sodita tudi literami deli Zdenka Kodriča, roman Barva dežja ali pritlikavec iz kavarne Pilvax in drama Vlak čez jezero-, predstavo pripravlja Prešernovo gledališče iz Kranja, ki je napovedalo nastop tudi v Murski Soboti. Ludvik Vrečič se je rodil leta 1900 v Skakovcih in študiral na visoki slikarski šoli v Budimpešti. Nekaj časa je poučeval risanje, nato pa živel in ustvarjal kot svobodni umetnik. Zgovoren je podatek, da je imel leta 1928 retrospektivno razstavo v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani, kjer se je predstavil z 226 deli. Na razstavi, kot ocenjuje umetnostni zgodovinar Franc Obal, je Vrečič prvič predstavil slovenskemu občinstvu značilne prekmurske pejsaže, sončne vzhode in zahode, romske motive in folklorne značilnosti življenja te severovzhodne pokrajine. Slikar se je izobraževal, živel in ustvarjal na Madžarskem, največ v Budimpešti in prihajal v domači kraj, zato so najboljše slike nastale iz okolja, iz katerega je izhajal in kamor se je vračal. Janez Balažic: »Ko se sprašujem, kdo je Ludvik Vrečič, se mi seveda osmisli predvsem kot slikar. Pri tem se strinjam s tistimi, ki se jim ob misli zastavlja - kako pomenljivo - vprašanje, kaj je pravzaprav gnalo skakovskega dečka v svet. Naivno bi bilo misliti, da je to bila zgolj sla po lepem, ukaželjnosti, uspehu in podobno, kajti Lajoša je bil dan tisti nemir, ki sodi v večnostni krog iskanja. Na tej poti je vedno tako, da na kakšni vmesni postaji slej ko prej ugotoviš, da je odgovor na to, kar iš- češ, morda kje tam, od koder si. Zato je na mestu vprašanje, kaj je skakovskega slikarja iz svetovljanske Pešte vleklo naokrog in venomer nazaj v rodno Slovensko krajino, na obron- ke Goričkega. (...) Zdi se, da je samota ter vanjo zapredena ljubezen to, kar je neponovljivo Vrečičevo izročilo.« O izjemnosti umetniške osebnosti Ludvika Vrečiča govori dejstvo, da se je od malega zapisal likovni umetnosti. Risbe iz časov, ko je štel komaj kaj več kot deset let, slutljivo izkazujejo njegova ustvarjalna hotenja. Neka- tere podobe prežema čarno panonsko razpoloženje, njihova močna izpovednost pa priča o izvirnosti in danostih Vrečičevega umetniškega genija, tako Janez Balažic. Kljub kratkemu življenju je zapuščina akademskega slikarja Ludvika Vrečiča bogata. Ob 100. obletnici rojstva ugotavljajo, da je nepopolna in fragmentarna. Raziskovalcem je uspelo dokumentirati vsa dostopna dela na Slovenskem - v monografiji je 32 barvnih reprodukcij in črnobele reprodukcije vseh 176 znanih slik -še naprej ostaja problem katalogiziranja tistih del, ki so se ohranila na Madžarskem. Večina slik je bila slabo ohranjenih. Zdaj, ko je restavriran ves fond muzejskih slik, 70 del in veliko tistih iz zasebnih zbirk, je mogoče reči, da je Vrečičeva dediščina rešena. Obletnica rojstva in spominska razstava sta priložnost za prepoznavanje umetniške vloge Ludvika Vrečiča v širšem, slovenskem in srednjeevropskem okvira. To je zahtevna naloga, ker njegov opus stoji na ključnem, izhodiščnem mestu, v 20. stoletju vsekakor izjemno zanimive rasti evropskega in prekmurskega slikarstva. Manj zahtevno a važno je, da se bodo s pričujočo razstavo, ki jo bodo po 11.2.2001 prenesli iz Sobote v Ljubljano in Maribor z Vrečičevimi deli podrobneje seznanili tudi ljubitelji njegovih portretov in krajin. To je že začeta Hoja za Vrečičem, kot je esej v monografiji naslovila Meta Gabršek Prosenc. In tisto dokončno: Ludvika Vrečiča je 4. julija 1945 na železniški postaji v Monoru (blizu Budimpešte) ustrelil ruski vojak in s tem, v romanu Barva dežja zelo dobro opisanim dejanjem, preknil življenjsko pot in ustvarjalni zamah človeka in umetnika. Ernest Ružič OBIŠČITE KOMPASOVE BREZCARINSKE PRODAJALNE (DUTY FREE SHOPE) NA MEJNIH PREHODIH V HODOŠU IN KUZMI BOGATA PONUDBA V HODOŠU TUDI PRODAJA ZA FORINTE ODPRTO VSAK DAN OD 8. DO 20. URE VESELE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO BRALCEM PORABJA IN SLOVENCEM NA MADŽARSKEM Porabje, 21. decembra 2000 5 Občni zbor penzionistov ...samo včásin nam sapa sfali 26. novembra je bilau v Monoštri v Slovenskom daumi srečanje Drüštva Porabski slovenski penzionistov. Srečanje se je začnilo z nastopom murskosoboške glasbene šole. Za bogati program se je poskrbela Slovenska zveza. Po programi je drüštvo imelo občni zbor, na sterom je predsednica Irena Barber taprajla, ka smo v tom leti vse napravili, organizirali, kelko srečanj, izletov smo meli, kelko naši betežni članov smo gorpoiskali. Znano je, da imamo sponzore tö, steri pomagajo našo drüštvo s pejnazi. Brezi njine pomoči nika nej bi mogli naredti. Naše drüštvo je preci veliko, več kak 1 10 članov mamo. Naš letošnji proračun je biu več kak en milijon forintov. Zatok nam dobro spadne tista pomoč, stero smo dobili od Slovenske zveze, stera nas od začetka največ pomaga, pa od Državne slovenske samouprave tö. Pomagale so nam slovenske samouprave po slovenski vesnicaj pa eške monoštrska lokalna samouprava tö. Hvala Vsejm, steri ste nam pomagali, na vašo pomauč računamo tadale tö. Slovenski penzionisti se vsakšo leto dvakrat, trikrat srečüvlemo. Vsakšo leto slobaud vzememo od staroga leta tö. Letos smo tau srečanje zatok meli tak rano, ka smo znali, ka kasneje nede mesta v restavraciji Lipa, vejmo pa ka bi se v adventskom časi naši lidgé nej tak veselili, kak so se pred njim. V restavraciji so nas že ča- kali muzikanti tria Črnko. Naše drüštvo je člane Presenetilo (meglepte) z darom, za božič so člani dobili saloncuker. Tau je dobra ideja (ötlet), zatok ka nas več kak polovica sama žive, pa nej gvüšno, ka si vsakši naredi doma krispan. Tau srečanje je dobra zavolo toga tö, ka si malo vzememo cajt pa si v tom letečom svejti pripovejdamo. Hvala našim gostom, steri so si tö vzeli cajt za tau. (Jožini Hirnök predsednik zveze, Klari Fodor, sekretarki, Martini Ropoši, predsedniki DSS, Evi Lazar, predsednici slov. samouprave na G. Se- nik.) Malo težko smo se segrejli, zatok je fudaš večkat pravo, ka ne vej, ka je z nami, ka se prej ne vüpamo plesati. Gda smo povečerjali pa ma- lo spili, smo že bole batrivni gratali. Gda je že skoro polovica lüdi plesala, te nam muzikanti pravijo, ka oni več nemajo volé igrati, in do Zdaj domau, ka se uni prej nam gvüšno ne vidijo. Pridejo pa drugi muzikantje. Vidimo, ka svojo šker vküpberejo pa tavö na dvera dejo. Barberova Irena nas je tolažila, gda vidimo, da eni dejo not na dvera. Tisti, steri je prlé na kitaro igro, je Zdaj kosau brüso, eden bovnjaroš je bobno na velkom bobnji, ena gospa ribala na ribaši, na sterom so prva gvant prali. Druga gospa je mejla na leseni vilaj nikše cingole-cangole, tretja pa velke grable. Dapa ne mislite, ka bi gralala, raj je ritem davala. Te je pa prišo fudaš tö nazaj pa vövtegno fude, mi smo pa samo gledali pa poslüšali. No, tej so pa nas rejsan „razdražili”! Vsi, steri smo se leko gibali, smo bili na parketi. Stari cajti so mi na pamet Prišli, vse je tak koražno bilou kak inda svejta na gostüvanji. Tau bi naša mladina mogla videti pa slišati, tau je več vrejdno od diskona. Marijana Sukč je malo nevoščena bila, ka naše babice tak dobra znajo plesati Rozinko. Nej, ka bi ona nej znala, liki čüdivala se je, ka kelko energije majo. Naša generacija je že več hüdi, težki lejt prestala, etak pa ranč vpamet ne vzememo, če Rozinko plešemo, samo včasi nam sapa sfali ali kašna nauga nototeče... Dapa te si črejvle menimo pa idemo dale. Leko so tou Andovci, Števanovci, Sakalovci ali Senika pa Slovenska ves, ob tej prilikaj se pokaže, ka vsi mamo skupne šege, skupne navade - pa ka je najbola važno (fontos), naš materni gezik. Vsi se dobro poznamo, skurok v vsakši vesi se najde kakšna žlata, kakši padaške, Zakoj bi se pa te nej poštüvali. Bog daj, da bi tau tak ostalo pa da bi meli lejpo prihodnost (jövő) tö. Pred svetki, ki se približavajo, želejm vsejm porabskm Slovencom, Slovencom na drugi strani meje in po svejti blagoslovljene in mérne svetke pa dosti sreče v l. 2001. Vera Gašpar Na občnom zbori penzionistov so nastaupili mlajši iz soboške glasbene šaule Mužikaši z ribašom, kosauv, grablami so v dobro volau spravili vsakšoga Pomurske mlekarne iz Murske Sobote Vam nudijo kvalitetne izdelke: - trajno mleko in smetana - maslo 15,20,125 in 250 g - mleko v prahu 500 g (hrana za dojenčke) - instant posneto mleko 400 g - raslintska smetana - sir LIVADA -ledeni čaj - instant kava - Gibko (napitek za športnike) - SADKO - sadje s smetano - cappuccino - ledena kava - pudingi -instant domači čaj Sodobna proizvodnja, tradicija in izkušenost kolektiva so jamstvo kvalitete izdelkov POMURSKE MLEKARNE d.d. 9000 Murska Sobota, Industrijska ul. 10, p.p. 230 Telefon: 02/5361200 Porabje, 21. decembra 2000 6 BICIKLIN »Francek stani, dola je spadno snejg. Idi pa Pogledni brš vö na okno,« pravi Oča. Francek je osem lejt star mali pojbiček. Mater nejma, Oča ga sam gorarani. Štiri lejt star je bijo, gda je mater zgübo. Od tistoga mau večer vsigdar težko zaspi, zazranka pa s skonznatimi očami se prebidi. Oča tau vej, dapa vsigdar tak dela, kak če bi nej vpamat vzejo. Francek se je zdaj tü skonznatni Prebüdo, gda ga je oča trauso naj gorastane. Tau se ma je senjalo, ka je edan angel na dvera notrastaupo, steri ranč tak vögledo kak njegva mati. Gda zaspi, vsakši večer te angel pride k njemi. Rokau ma gora na glavau deja pa tak lopau popejvo kak samo njegva mati vejdla. Tašuga reda je sploj veseli. Prvin kak bi se Prebüdo, zdaj je tü pozno (čutil) edno rokau na obrazi, dapa ta je sploj skaurdnjatna bila. Francek mali vedo, ka je ta rauka nej drügoga kak očetova. Niške nejma tašo krepko rokau kak on. Pa itak, gda njegvo sejro glavau pogladi, tak rajo naredi, kak če bi on edan mali čučak bijo. »Mali, ka bau,« strausi še enkrat Franceka oča, »Pogledni kak velki snejg je spadno!« Kak si je oči vöaupro, je vido, kak svejkla je tjünja. Je vö pogledno na okno, tam je pa vse bejlo bilau. Brž je goraskaučo pa že pri okni stau. Tak skrak se je nagno k okni, ka je tista vse sparna gratala. Z malimi prsti je eden borič začno malati na okno, dapa gda je na pulonje prišo, te je taknjau. Oča je tau vido pa včasin ga je pito: »Na, ka naj ti Jezuš na božič prinese?« »Meni vseedno,« pravo Francek pa je borič dolazbriso z okne. Gda je še nej odo v šaulo, te je še vörvo, ka jezuš prinase dar. Dapa zdaj že vej, ka tau nej istino, zato ka drügi mlajši so ma taprajli ka stariške dejajo darilo pod krispan. Zato je pravo, ka njemi vseedno. Vedo je, ka sploj srmačko živijo. Na jesti kumar majo pejnaze. Črejvli, s sterimi v šaulo odi, so tü dosti vekši. Tak dé v njij kak reca, nej ka bi ma dola z noge spadnili. Oča je tü vedo, ka drago darilo ne more küpiti, dobro če na borič kakšen cuker leko dejajo. Dosta duga majo, še ram so nej mogli vöplačati. Dočas ka je žena živela, dočas je leko odo delat tüsé pa tamta. Dapa zdaj od maloga že ne mora. »Spij mlejko, ka sam ti na sto djau, zravni se pa bejži. Nej ka bi zamüdo šaulo!« Dva minuta še bilau do ausme, gda je Francek šaulini prag prejkstaupo. Vse trpeto, gda si je na mesto dola sejo. Zato ka drügi mlajši so se ma vsigdar caunali. Zdaj srečo emo, kesnau prišo pa školnik že tü notrastaupo za njim. Zdaj so se ma nej mogli caunati. Na slejdnjoj vöri je školnik spitavo mlajše, kakšno darilo dobijo na božič. Edan za drügim so kričali, nej so mogli vöprestati svoj red. »Dja igrico dobim, dja sam dobim, so gučali edan za drugim. Samo Francek je sejdo, on je nika nej pravo, samo dola pod sto gledo. »Pa ti, ka dobiš, Francek,« pita školnik. »Dja pa...,« brž gorastane, »dja, dja...« Nej smo taprajti, ka so oni srmacke pa on ne dobi darila, zato ka mlajši bi se ma še bola caunali. Gda drügi djejo v šaula, te on vsigdar tau pravi, ka on nej lačan, zato ka sram ga je bilau djaboko pa krü naprej vzeti. »Dja biciklin dobim,« djakla. »Drek dobiš ti, nej biciklin,« so se smejali drügi mlajši. Francek dola sejo na mesto pa tijo samo telko pravo: »Vej te vidli, ka mi oča küpi.« Pupudneva, gda oča snejg odmetavo, je sausad čamarasto prejk kričo: »Dug mi ne vejš nazaj dati, dapa maloma biciklin leko küpiš!« »Kakšni biciklin?« »Pa kakšni, ka na božič küpiš Franceki,« je pravo sausad. Joška, tau je očej menja bilau, lopato doladjau pa nutra v ram üšo. Sprvuga še čameran bijo, dapa gda maloga pri kali zagledno, čamerdja so ga minauli. Gora ga je zdigno pa ga je k sebi stisno. Vačer je Francek še bola težko zaspo kak ovak. Že naprej se je bojo od božiča. Vedo je, ka mlajši prvin ali sledkar, dapa zvejo, ka on nišo darilo nej daubo, nej ka biciklin. Pa kak so prajli, drugi den pridejo pa poglednajo njegvi biciklin. Če je na tau brodo, najraj bi bijo, če bi božiča ranč nej bilau. S tejm je üšo spat vsakši večer. Kak koli je nej sto, božič je zato prišo. Zazranka, gda se je prebüdo, včasin zagledno borič. Lejpi je bijo. Vrkar na vreki angel, po vejkaj zvon- ci pa zvejzde, dapa cuker zato tü bijo na njem. Kak je Francek z očami po drejvi vsigdar bola dola üšo, srce ma je vsigdar bola klepalo. Najprvin samo pod krispan pogledno, po tistim pa kaulak po sobi. Dapa zaman isko darilo, je nej najšo. Vedo, ka tau baude, trdi Sto biti, dapa skonze so ma zato itak vöprišle. Kak etak z dola püštjanov glavauv sedi na posteli, gnauk je samo čüjo, ka so mlajši kričali: »Na, gde je tisti biciklin,« pa so dvera že notravtrgnili tö. »Na, gde je biciklin, ti Ciganj! Gledajte, nej ka biciklin, dapa drügo tü nej daubo,« je pravo edan med njimi. Kaulak postale so stanili mlajši pa Franceka gledali, čakali naj nika povej. Dapa Francek nika nej vedo prajti. Samo je gledo z velkimi očami. Tak pozno, kak če bi se ma vrtejlo ali bi mlajši lejtali kaulak njega. Potistim je pa kmica gratala. Gda se je prebüdo v očini rokaj je bijo, dapa mlajši so še itak tam bili. Kaulek so stali pa so nika fejst gledali. Oča je gorastano z njim pa ga je taneso. Te je vido, ka edan lejpi rdeči biciklin gledajo. »Oča, tau, tau je moj, rejsan je moj?« pita Francek pa se zdaj od radosti skonzi. Z dvömi rokami se za očin šinjak drži pa ga tak stiskava, kak če bi ga nikdar nej Sto pistiti. »Dja sam tebi nišo darilo nej dau,« pravi. »Nika ne deja Francek, ti si mojo najvekšo darilo,« pravi oča pa zdaj on stiskava maloga. Samo sletkar, za več lejt je Francek zvedo, kak ma je oča leko biciklin küpo. Audo je zlati, zdavanski prstanek, steroga je še od svoje babe daubo. Steroga je zato šparo, ka če de sploj potrejbno, te ga oda. Tau je že sploj davnek bilau, dapa oča še zdaj tak pravi, ka te je bilau najbola potrejbno odati prstanek. K. Holec Dobre stvari nimajo preteklosti, imajo le prihodnost Bralcem Porabja in vsem Slovencem na Madžarskem želimo prijetne praznike, nepozabno praznovanje novega leta in v vseh pogledih uspešen začetek tretjega tisočletja. Zavarovalnica Triglav, d.d. Območna enota Murska Sobota Lendavska ul. 5, 9000 Murska Sobota, Slovenija tel.: +386 (0)2 515 11 00, faks: +386 (0)2 521 16 54 www.zav-triglav.si, e-pošta: info-ms@zav-triglav.si Porabje, 21. decembra 2000 7 Sombotelski Svetki Slovenska samouprava je 2. decembra pozvala lüstvo na srečanje s poslanci (lakossági fórum). Na srečanje je prišo predsednik Državne slovenske samouprave Martin Ropoš, podžupan Sombotelske Varaške samouprave dr. Emil Prugberger in referent za manjšine pri varaškoj samoupravi Zsolt Solymosi. Navzoči so bili člani slovenskoga drüštva s svojimi držinami. Predsednica samouprave je navzočim v slovenskem in madžarskem jeziku povedala, ka vse so vküper z drüštvom delali letos, pa ka bi radi delali drügo leto. Letos so meli vekše prireditve in potovanje v Slovenijo. Pozvali so drüštvo budimpeštanskih Slovencev pa drüštvo Avgust Pavel s Cankove. Geseni so ojdli na prauško v Maribor, gde so se srečali z gospaudom püšpekom Smejem. Lidgé so bili zadovolni s pro- gramom. Trnok se jim vidi, ka leko vküper odijo, se slovenski pogučavajo, ka poštenje dobijo kak Slovenci. Mlajši so se več nej mogli včakati, tak ka smo mogli Pogledniti za fijanke, če je eške Miklauž nej prišo Vmejs. Fijanke smo potegnili, pa tam je dremo Miklauž. Prišo je eden palček (Viktor Čardi), pa ga je zdrego: „Dobro jutro! Zunaj je zapadel sneg, ti pa še vedno spiš. Zbudi se!” Miklauž se je gorparbüdo, pa je pogledno kalendar .Joj, tako hitro je prišlo leto naokrog! Zakaj me nisi prej zbudil? Danes je drügi december. ” Palček pa etak: ,,Nismo mogli. Ves Čas smo delali darila in prebirali pisma. Danes smo prejeli petstoto. Poglej še ti!” Miklauž je pogledno velki žakeu pisma, štere eške mogo dojparšteti. Po tistom pa je odišo djelene pogledat, šteri do ma saní vlekle. Zdaj so Sombotelski mlajši na oder prišli pa recitirali pesmi o Miklauži pa zimi (Bea Selyem, Eszter Aranyi, Kinga Selyem, Adam Kovács, Kitti Kovács, Timea Aranyi). Tau je čüu Miklauž tö, pa je prineso dati vsejm mlajšam, šteri so bili v dvorani, vözraščenim pa je saloncuker lüčo. Po programi je vsikši pogledno razstavo iz adventni vencov, domanji šajb in palinke, štero sta pripravila Vlado Smodiš in Mojca Pelc iz Slovenije. Za tri dni pa sta obiskala sombotelske Slovence veleposlanica R Slovenije gospa Ida Močivnik in generalni konzul dr. Zlatko Muršec. Otroci, ki se jim je pridružila Brigita Škaper, so Zdaj tö povedali slovenske pesmi. Ti mlajši ne znajo slovenski, depa eške se leko navčijo, ka »materno rejč” majo v krvi. Tau se čüti iz toga, kak lepau so se slovenske pesmi navčili. -mkm- Miklauž je Sombotelski Slovencom prineso računalnik. Mlajši se že včijo slovenski s pomočjo pograma iz murskosoboške knjižnice: Maks v gradu strahov Gospa veleposlanica med Sombotelskimi Slovenci Na koj smo ponücali 1 % porcije Lansko leto je Slovensko drüštvo v Budimpešti tö dobilo pejnaze od APEH-a, od davčne Uprave in tau 47.410 forintov. Najprvin dobimo pismo od Uprave, gde je napisano, ka vse, kakše dokumente moramo notri poslati. Vsakšo leto nika več prosijo. Letos je šče trbelo potrdilo (igazolás), da smo nej dužni porcije pri glavnom mesti. Vse notri pošlemo in potem dobimo pejnaze. Nej je dosta, dapa tomi smo tö radi, ka vsakši pejnaz dobro pride tistomi, steri malo ma. Te pejnaze smo gori ponücali lani, gda smo meli gledališki den, za prenočišče, zajtrk pa smo nika vcuj djali šče k večerji. Po tej pauti se lepau zavalimo vsakšomi Slovenci na Vogrskom, Madžarom in organizacijam, steri so nas pomagali, te pejnaze našomi drüštvi notri plačali. Radi bi prosili vašo pomauč tadale tö, zatau napišemo naš žiro račun: 11706016-20742353. Budimpešta, 29. november 2000 Irena Pavlič predsednica Az APEH által kapott 1 % SZJA felhasználása A Budapesti Szlovén Egyesület az elmúlt évben is kapott pénzt az APEH-től, melyet a személyi jövedelemadóból nekünk ajánlottak fel, 47.410 forintot. Először értesítést kapunk erről levélben, mely tartalmazta, milyen igazolásokat kell beküldenünk a hivatalnak. Az idén a fővárosi APEH-től is kellett igazolás, hogy nincs adótartozásunk. Az igazolások beküldése után utalták a pénzt. Nem sok, amit kaptunk, de ennek is örülünk, mert minden támogatás jól jön. Ezt az összeget a színjátszónapon használtuk fel. Éjszakai szállást és étkezést fizettünk belőle. Ezúton is köszönetet mondunk a Budapesti Szlovén Egyesület nevében mindazoknak az adófizető szlovén nemzetiségű magyar állampolgároknak, magyaroknak, szervezeteknek, akik ezt az összeget számunkra befizették illetve felajánlották. A jövőben is számítunk rájuk, számlaszámunk: 11706016-20742353. Budapest, 2000. november 29. Pavlics Irén elnök Tudi Porabski Slovenci lahko varčujete v Pomurski banki! Obrestne mere so konkurenčne. Varnost naložbe je zagotovljena: Varčujete lahko v tolarjih in tuji valuti! Podrobnejše informacije dobite v vsaki od naših enot. Pomursko banko boste spoznali po tem znaku: Želimo Vam srečen božič in uspešno leto 2001. Porabje, 21. decembra 2000 8 LETO 2000 V slabem letu dni so v Sloveniji zamenjali tri vlade, dva volilna sistema in spremenili en člen ustave. Ampak - glavne so bile volitve! V prvi polovici leta je na političnem obzorju za kratek čas zablestela združena SLS+SKD Slovenska ljudska stranka kot "žlahtna konzervativna stranka". Vse je kazalo, da še bo po združitvi SLS in SKD izoblikovala tudi trdna desnosredinska koalicija v obliki koalicije Slovenija, v katero je poleg omenjene združene stranke vstopila tudi SDS. Toda iluzije in upanja so se kmalu razblinili. Potem ko je ta koalicija dobila svojo, sicer prehodno vlado, je po sprejeti spremembi ustave in s tem uzakonitvi nekoliko spremenjenega proporcionalnega volilnega sistema razpadla. V njej sta ostali le SDS in novonastala vladna in takrat še zunajparlamentarna NSi. V drugi polovici leta oz. po uspešnem nastopu levosredinskih strank na volitvah pa je nastala velika koalicija štirih (LDS, ZLSD, SLS+SKD in DeSUS), kije sklenila tudi koalicijski sporazum ter oblikovala vlado. V iztekajočem se letu je bilo precej zahtev po popravkih plač zaposlenih v javnem sektorju - potem ko je vlada privolila v sicer postopno uskladitev zdravniških plač s sodniškimi, so se dvignili še zaposleni v zdravstvenem in socialnem varstvu ter skrbstvu, šolniki in znanstveniki ter zaposleni v državnih organih in po- Brez afer, večjih ali manjših, tudi letos ni šlo. Državnega sekretarja na gospodarskem ministrstvu so prijeli zaradi prejemanja podkupnin, na tem ministrstvu so našli tudi prisluškovalne naprave, za katere se je pri nadaljnji preiskavi izkazalo, da to sploh niso mogle biti. Eno od afer so zakuhali tudi pripadniki obveščevalno-varnostne službe obrambnega ministrstva. Novinarji so namreč odkrili njihovo domnevno vpletenost v t.i. operacijo Sava oz. sodelovanje z ameriško vojaško-obveščevalno službo. Aferi pa sta nastali tudi po kraji službenega avtomobila nekdanjega podpredsednika vlade Marjana Podobnika ter po nastopu igralca in humorista, sicer direktorja ljubljanskega mestnega gledališča, Borisa Kobala v Pomenkovanjih, ki jih je pripravljal nekdanji poslanec ZLSD Ciril Ribičič v ljubljanskem lutkovnem gledališču in v konkretnem primeru gostil hrvaškega predsednika Stipeta Mesiča. Naše delo v leti 2000 Senička folklora je bila 15 lejt stara Porabski mlajši pa mamice v vrtci v Murski Soboti Lutkarji seničke šaule Slovenska zveza je letos organizirala 18 vekši prireditev, programov. Tau so bili: Slovenski bal, Slovenski kulturni praznik, Dan žena, Premiera gledališke pa lutkovne skupine, gledališki večer v Monoštri, Srečanje Slovencev v Čepinci, 15. ju- bilej gorenjoseničke folklorne skupine, otvoritev slovenskoga radia, 10. jubilej ustanovitve Zveze, Srečanje Porabski kulturni skupin ob dnevu manjšin, romanje v Brezje pa 6 otvoritev razstav. Na tej prireditvaj je sodelovalo zvöjn domanji skupin 12 iz Slovenije pa en duo z avstrijske Koroške. Cilj slovenski programov je, naj se Slovenci Srečamo, vküper dobimo pa zadobimo vse več lejpi spominov. Gnesden kulturno živlenje nosi v sebi tisto mauč, stera najbola leko drüži eno narodnost. Vsakši narod materna rejč drži vküper. Najvekša vrejdnost Porabski Slovencov je ranč kultura pa materna rejč. Zatau cenimo za velko tiste lidi, steri se s tejm aktivno spravlajo. Letos je tü sedem odrasli skupin delalo, tau je 87 lidij, med njimi je 12 v dvej skupinaj, 1 pa v trej skupinaj. Oni se trüdijo najbola zatau, naj se ohranijo domanje slovenske naute, cerkvene pesmi, indašnji plesi, melodije za mlajše generacije. Kelko se trbej k tomi včiti, probati, kelkokrat trbej doma pistiti delo pa držino! Depa, gde leko človek zadobi več pa lepši spomi- nov, doživetij, veselje, karažnost pa uspeha kak pri tejm. Tau je trno dobro, ka so skupine zadobile dosta mladi deklin, pojbov. Ta mladina je zvekšoma iz Senički mlašeči skupin zrasla vö. Zatau je tak pomembno že v šaulaj napelavati, zado- biti vse več mlajšov za delo v kulturni skupinaj. Porabski Slovenci smo leko ponosni na naše skupine, ka furt redno, pošteno pripravleni program majo. So na tejm, naj vse več, vse baugše obredijo svojo delo. Zatau najvekšo brigo majo mentorji skupin, steri s svojim znanjom, skrbnim delom motivirajo svoje lidi na Uspešno delo. Tau so Marija Rituper, Miki Roš, Marija Trifus, Laci Korpič, Elizabeta Kovač, Alojz Hanžek, Magda Bartakovič, Aranka Schwarcz pa Feri Šulič. Sedem skupin je letos melo vsevküper 87 nastopov, 29 v Sloveniji (s toga 20 v Prekmurji), 57 na Vogrskom (s toga 37 v Porabji), enoga v Avstriji. Senička folklora z ansamblom Porabje 11, MePZ A. Pavla 13, sakalovska foklora 12, ansambel Lacija Korpiča (od geseni sam Laci) z ženski kvartetom 17, Varaške ženske 11, števanovske ženske 13, gledališka skupina 10. Na mednarodni prireditvaj sta gorstaupili: MePZ 28. leto na Tabori slovenski zborov v Šentvidi, med 219 pevskimi zbori, gorenjosenička folklora pa 12. leto na folklornom festivali v Beltincaj. MePZ dosta včini s tejm, ka slovensko liturgijo spejva pri mešaj. Zbor ma za svojga kantora g. Cirila Kozara iz Martinja, steri je sprvaja od Budimpešte do Gorenjoga Senika. Števanovske ženske so 8. leto gorstaupile na srečanji ljudski pevcev in godcev v Mali Nedelji. Varaške ženske so tü posneu na kaseto, stero varaška glasbena šaula pripravla. Na Vogrskom so letos v več mejstaj organizirali narodnostni den s slovenskim programom tü (Esztergom, Tótvázsony, Budafok, Ölbő, Rönök itd.), gde je lepau sprejela publika tak seničko kak sakalauvsko folkloro s harmonikašom, s Stankonom Črnkom pa ansambel Lacija Korpiča z ženskim kvartetom. Gledališka skupina je s svojo igrov prišla na medobčinsko revijo v Sloveniji. Več skupin je dobilo pozvanje od slovenski samouprav, drüštev (iz Budimpešte, Mosonmagyaróvára, Sombotela), gde se furt dobra počütijo vküper z rojaki. Tri mlašeče skupine mamo, Senički lutkarji so meli 9, folklora 8 nastopov, Števanovska plesna pa 4 nastope. Tak v folklorni kak v lutkovni skupini dela 15-15 mlajšov, zatau je hvala vrejdna šaula, vej pa vsevküper 44 slovenski mlajšov ma. Lutkovna skupina je s svojo igrov pozvana bila na republiško revijo, samo žau, nej so mogli titi. Mentorji mlašeči skupin so: Ildiko D. Trieber, Ibolya Neubauer, Marijana Takač. Skupine pripravla, pomaga vsevküper 11 domanji mentorov pa dva iz Prekmurja. Za honorar domanji mentorov je na leto plačano bilau vsevküper 771.000 forintov. Na konci leta so do- Porabje, 21. decembra 2000 Naše delo 9 v leti 2000 Naše delo v leti 2000 bili denarno nagrado. Dva mentora iz Slovenije plačüvlamo s pomočjauv Sklada za amatersko kulturno delo v Sloveniji, pautne stroške pa Zveza. Skupinam za probe, nastope, za pautno ceringo, ka odijo na vaje, smo za prvo pau leto plačali 315.000 forintov. V lanskoj šaulskoj leti je 5 vzgojiteljic odlo prejk včit male mlajše, s tejm so pomagale delo domanji vzgojiteljic. Od januara do junija smo za njino delo pa pautne stroške s pomočjauv Slovenije plačali 1.609.600 forintov. Državna samouprava je z avtonom pomogla nisternim vzgojiteljicam pridti od vrtca do vrtca. V letošnjom šaulskom leti pa od januara začnejo svojo delo. Poletni tabor za vrtce je letos organizirala Državna slovenska samouprava. 29 mlajšov, starišov, vzgojiteljic je bilau na tri dni v vrtci v Murski Soboti. Zveza je vcuj plačala 202.000 forintov, vse drügo pa Državna slovenska samouprava. V tau šaulskoj leti je v petij vrtcaj 97 mlajšov, steri se slovenski tü včijo. V osnovni šaulaj se slovenski vči 115 mlajšov (G. Senik 44, Števanovci 35, Monošter 27, Sakalovci 9), na gimnaziji 10 pa na poklicnoj srejdnjoj šauli tü 10. Šaulare smo pomagali s tejm, ka smo je pošilali v tabore v Slovenijo, v poletni šauli slovenskoga jezika so bili 3, v etnološkem tabori 12, v Trenti 5, v likovni koloniji v Italiji pa 3 učenci. Za pautne ceringe pa za tabore smo plačali 416.000 forintov pa ške Zavarovanje mlajšov. Pri taboraj telko prosimo od šaul, naj mlajše spravijo, vse drügo delo je našo. Slovenska glasbena šaula od gese- ni mau znauvič dela na Gorenjom Seniki, 10 mlajšov se vči igrati. Honorar toga dela je košto do tejgamau 151.000 forintov. Od geseni knjižnica v Murski Soboti z bibliobusom pomaga mlajšom, odraslim, ka leko štejo slovenske knjige, gledajo videokasete. Novine Porabje po dva kednaj redno vöpridejo. Bralci za letošnji dar dobijo slovenski kalendar pa knjige Ferija Lainšča z naslovom Mislice. Knjige so v knjižnoj pa porabskoj Slovenskoj rejči. Veseli nas, ka dobro leko vküper delamo s samoupravami pa z drüštvi, se gdakoli leko obrnemo eden na drü- goga. Za peldo leko postavimo delo Drüštva Porabski penzionistov. Na leto tri vekše programe organizirajo. Pejnaze za delo si sami spravlajo z natečaji, prošnjami. V domanjoj vesi pa znauvič začinjejo stare šege, kak perge čejsanje, lüpanje goščic, fašenek. Med njimi dosta lidi dela v kulturni skupinaj tü. Pa kak publika so oni najbola aktivni po vasaj. 23. juniuša se je naša več lejt stara želja spunila s tejm, ka se je oprvim zglaso slovenski radio, steroga vse več lidi poslüša. S pejnazi smo najbola pomagali drüštva (Budimpešta, Sombotel, Monošter), zvöjn nji ške nisterne šaule, manjšinske samouprave itd, vsevküper je tau bilau 1.691.000 forintov. Z natečaji (pályázat) smo od Javnoga sklada za narodne in etnične manjšine v Budimpešti dobili 9717.000 forintov (od toga za vödavanje novin Porabje 8.147.000 forintov), od Ministrstva za kulturno dediščino pa 980.000 forintov. Vse drüge potrejbne pejnaze nam da matična država Slovenija. Gnesden prireditve tü dosta koštajo. Povejmo Slovenski kulturni praznik 179.000 forintov, obletnica Zveze 185.000 forintov ali stroški šentvidskoga tabora 344.700 forintov, romanje v Brezje 171.700 forintov. Pautni stroški nastopov so bili 988.000 forintov. Sreča, ka nas matična država tak pomaga, ka svojo delo normalno leko opravlamo. S tejm ne pravim, ka smo vse pa najbaugše naprajli, trüdili smo se, depa vsakšo delo drügo, nauvo nalogo, delo da. Tak brodim, ka smo na dobri pauti vse organizacije, stere delamo za svojo manjšino. Delavcom Zveze je v najvekšo pomauč Predsedstvo. Na leto smo meli štiri djilejše, gde smo se odlaučili za vse potrejbne pa pomem- bne stvari. V imeni Zveze se s poštanjaum zahvalim za cejloletno delo predsedstva, mentorom, aktivistom pa Vsejm, steri so kaj dobroga včinili za Slovence v Porabju. Klara Fodor Sekretarka Gledališka držina Nindrik-indrik je cejlo leto iskala Karčina Ljudske pevke iz Monoštra MePZ Avgust Pavel na vaškom dnevi na G. Seniki Leto 2000 v Porabju Leto 2000 za porabske Slovence zaznamujejo nedvomno otvoritve, stvarne ali obljubljene, ter obletnice. 23. junija je končno začel oddajati Porabski slovenski radio, pod imenom Radio Monošter. Ker razpisa za frekvenco ORTT (Svet Rtv) še zmeraj ni, oddaja radio zaenkrat 8 ur tedensko. Ob delavnikih in v soboto od 16. do 17 ure, ob nedeljah pa od 12. do 14. ure. Jeseni nas je razveselila novica, da bo mejni prehod Verica-Čepinci odprt še v 1.2000.0 tem sta se dogovorila predsednika Madžarske Viktor Orban in takratni slovenski premier Andrej Bajuk. Čeprav odprtja tega prehoda letos ne bo, so se odgovorni za dejansko odpiranje prehoda (zunanje ministrstvo, carina, mejna policija itd.) 7. decembra srečali na sami mejni črti in se dogovorili o poteku priprav. O tem so v Monoštru podpisali tudi zapisnik. Na podlagi tega lahko upravičeno sklepamo, da bo omenjeni mejni prehod v 1. 2001 res odprt. 27. oktobra je Zveza Slovencev na Madžarskem praznovala 10. obletnico svojega delovanja. Prva samostojna slovenska organizacija je na začetku 90. letih res orala ledino, danes ima močno podporo v Državni slovenski samoupravi ter raznih društvih, ki so jih od takrat ustanovili Slovenci v Porabju in drugje po Madžarskem. 14. oktobra je imelo 10. obletnico tudi Slovensko društvo v Budimpešti. 5. decembra so se v Szombathelyu na Visoki učiteljski šoli spomnili 20. obletnice Katedre za slovenski jezik in književnost, na kateri je v tem obdobju diplomiralo 60 študentov. Priznanje za manjšine 18. decembra praznujemo na Madžarskem dan manjšin, ob katerem se podeli najvišje državno manjšinsko priznanje, ki ga dobijo posamezniki ali skupnosti, pripadniki manjšin na Madžarskem ter zamejski Madžari. Med letošnjimi dobitniki sta tudi Irena Barber in Irena Pavlič, bivši sekretarki Slovenske zveze. Predlog za odlikovanje je dala Državna slovenska samouprava. Porabje, 21. decembra 2000 10 GDA ZIMA STOJI NA MESTI Takša zima se narejdki zgodi. Kak se je te, gda so tej naši stari bili ške mladi, tej gnešni mladi pa je ške ranč nej bilou na svejti. Bila je takša zima, ka je snejg tistim vekšim sejgo do kolen, mlajšom pa do nousa. Dapa, nikše nevoule je nej bilou v cejloj toj krajini, gde so meli ranč takšo zimo kak se za zimo šika. Za takšo zimo pa se šika, ka prinese zadosta Snega, ka je ranč telko mrzla, ka ne pouka drevje in ka lipou vövidi. Buma, buma, vodne je sijalo tisto bejlo, Zimsko sunce in vnoči je mejsec sipavo srebro vse kouli po zimskoj zemlej. Ranč tou sunce, tou bejlo Zimsko sunce je davalo vsemi tomi, ka je človek leko vido, nekši straj. In tou mejsecovo srebro tö. Dapa, tou je nej biu tisti straj, tisti zebeči ali mrtveči. Tou je biu vcejlak načišen straj. Tou je biu takši topli straj. Tou je biu straj pred sprtolejtno toploučo. Zrankoma, gda je sunce obsinolo cejlo krajino, se je takša bejla nedužna lepota napravila, ka se je vsikši človek želo, aj tou nigdar ne premine. Bojo se je vsikši živi, da te snejg ta odide, nede več tak lipou, kak je Zdaj lipou. Nede več bejloga dneva in preminejo srebrne noči tö. Ranč tak so se čütili lidge eno tri lejta nazaj od te zime. Pred trejmi lejtami je bilou takšo sprtolejtje, ka so ga nej poumnili najstarejši lidge te lejpe krajine. Toplo, dapa nej vrouče sprtolejtje sé je naredilo. Sunce se je razlijavalo po šurkom lejsi in po travnikaj punih žmetne zelene trave. Sunce se je stavlalo na njivaj in vleklo vö iz zemle dober pouv. Takšo sprtolejtje je bilou, ka so se fčele na korinaj nej mogle do kraja napiti in so ftice nej ladale spejvati poštüvanje velkomi Perüni za njegvo dobrouto. Lidi pa je vzeu stra v svoje roke in ji je držo vsikši den toga lejpoga sprtolejtja. Držo ji je v straji, naj takšo sprtolejtje ne premine, aj ostane za vsigdar takšno, kak se je vöpokazalo ranč na tou leto. Eške nekaj lejt pred tem pa se je naredila takša jesen, ka so se drejve od vsega vküp sinjavale, za kukurco so nej meli mesta, repo pa tikvi so po sedemkrat domov vozili, grbanjov pa je bilou za tri lejta vküper. Najbole od vsega so se lidge bojali, ka jesen ednoga ipa premine. In je bilo takšo leto, ka od njega neje pisalo nej v edni knjigi. Dugo in toplo leto, v sterom je dež ladil vnoči, za dne je pa vse, ka je leko, raslo. Ja, lidge so škeli, aj takšo leto vözdrži duže, ške duže od ednoga cejloga leta. Dapa, takšoga leta, takše jeseni in takšoga sprtoletja, kak je bila tista zima, je ške nej bilou. Sprtolejtje je lejpo že samo po sebi, pa skur tak je z letom in z jesenjo je tö tak. Dapa, lejpa zima in tou takša najlepša zima? In tou zavolo dosta Snega najlepša zima? In tou zavolo zimskoga mraza najlepša zima? Sto bi si tou leko brodo? Ka bi nej, brodili so si tou lidge v tistoj krajini. - Sto bi vedo, se je škrabo za svojo debelo vüjo krčmar Pali, če takša zima ostane na veke pri nas. -Ja, sto bi vedo, so si na glas brodili mati, steri so v cerkvi sir sejdeli v prvom redi, če geste na tom svejti tak krepko in vroučo sunce, ka snejg ta rastopi? Brodim si, ka ga nega in naj tak ostane. V cejloj krajini v vsej vesnicaj so lidge den za dnevom gledali v bejli pokrivač na zemli, nad sterim se je svetilo bejlo mrzlo sunce. Vnoči so nouč za nočjou gledali v srebrne migetanje, ka ga je na snejg pošijlo mejsec. Snega je nej bilou nej več in nej menje. Že več kak tri tedne je nej prišo na nebo nej eden oblak nej in v potok se je nej poškalila ni ena krapla stoplenoga snega. Tak je vse vövidlo, kak če bi se čas doj Stavo, kak če bi obviso nad krajino, nad njigvimi, kučami, nad njigvimi glavami. Lidam je bilou tak lipou, ka so se bojali, ka vse tou premine, cejla ta stavlena zima, ka je nej šla nej nazaj in nej naprej. Tak so se čütili, kak če bi se njim tö nika nej genolo, nej dnevi, nej tedni in nej mejseci. Kak če bi nej niške nej bio v toj zimi starejši nej za eden den. In so se bojali, gda se čas pa zažene ta naprej, ta, kama mora titi. - Samo aj nam drv ne sfali Samo ka mo ške leko kürili, si je prvi bole na glas po- gučo sam s seuv rouraš Cveto. - Meni pa je že vse više prišlo. Vsikši den, vsikšo nouč je gnako. Je lipou, dapa, nika še ne zgodi, se je obrno vkraj od srebrne nouči stari Pepi in se potegno nut v postelo. - Rejsan bi leko malo veter fudno ali pa bi ške neka snega spadnolo, dapa, po tistom je leko že palik ranč tak, kak je zdaj je boječe kcuj djala ške kusta Katica. Dapa, zima je ške furt bila takša gnaka. Nej se je vöminila že mejsec pa pou. Pomalek se je po kakšom načišnom vrejmeni začalo zejati že psom, mačkam pa najbole. Proti konci dragoga mejseca je ranč niške nej več gledo bejloga sunca nad bejlo krajinov in srebrne noči. Tou njim je že gratalo kak dober den. Nejso več vpamet vzeli nikše tiste lepote, steroj so se tak čüdivali ške par tednov nazaj. Pomalek njim je že vse više prišlo. Pomalek ji je več nej bilou straj, ka zima premine, pomalek so začali moliti, aj že ta premine, aj zača čas ta tečti, aj se njim žitek gene ta, kama se mora genoti. Vej več niške ne poumni, gda se je zrankoma po nebi potegno takši tenki sivi oblak. Ta je potegno in se vlejko ranč po tistoj pouti, po steroj ide sunce, tak, ka se je sunca pou dneva sploj nej vidlo. Dokeč, dokeč je nej pregrizlo tisti oblak in posvejtilo bole žuto kak pa bejlo. V lidaj pa ka kak če bi se nekaj genolo, kak če bi se v nji nekaj začalo vrteti. In neje žmetno uganiti, ka je zima začala davati mesto sprtolejtji. In sprtolejtje je prišlo. Lidge so pozabili na straj, naj zima ne premine, nejso pa pozabili na zimo. Zato, ka je bila takša zima, ka je snejg tistim vekšim sego do kolen, mlajšim pa do nousa. Takša zima se rejsan ne pozabi, ka o zimskoj lepoti ranč ne gučimo. Miki Roš SREČEN BOŽIČ IN USPEŠNO NOVO LETO FROHE WEIHNACHTEN UND EIN ERFOLGREICHES NEUES JAHR MERRY CHRISTMAS AND A HAPPY NEW YEAR Porabje, 21. decembra 2000 11 Tetice so mi pripovejdale Ljudska meteorologija Zame nega lepšega, kak če mam priliko pripovejdati z lüdami, od steri ranč ne mislimo, kelko modrosti (bölcsesség) nosijo v sebi, v svoji spominaj. Gospa Cilika Lazar pa njena sestra Etelka sta sploj žmano pri- povedale od takšega, ka pri nas dosta lüdi zna, dosta lüdi pa nej. Nakak bi mislo, ka gda je nej bilau raču- nalnikov, radia, televizije, te so lüdje blaudni bili. Nej! Te so tü bili čedni lüdje, steri so si sami proroküvali, povejmo vrejmen. Kak je tau šlau? Tau sta mi pripo- vejdale sestre. Lüdje so na edno leto naprej proroküvali, kakšo vrejmen bau drugo leto. Na Licijo, 13. decembra so velki lük na dvauje vrezali. Vsakši zna, kakši je lük. Gda ga na dvauje vrejžeš, ga leko raznok, na male »šalice” pobereš. Te male šalice, (moglo ji je biti 12), so v ednom mernom kauti doj djali nared, tak ka je Vsakša v leti eden mejsec znamenüvala. V te male šalice so po tistom malo soli djali. Na drugi den so šalice nared poglednili pa v steroj šalici se je sau že odtopila, tisto je znamenüvalo, ka tisti mejsec v leta baude moker. Povejmo, če se je v redi v štrti šalici sau odtopila, te de apriliš moker. V steroj šalici se je sau nej raztopila, tisti mejsec v leti süji bau. Zvün toga so si eške nika drugo tü zamerkali naši lüdje. Dvanajset dni od Licije do božiča tü kaže, kakša vrejmen baude cejlo leto, mejsec do mejseca. Vsakši den, ka je minau do božiča, je kazo, kakši baudejo mejseci drügo leto od januara do decembra. Od Licije do nauvoga leta Gospa Cili pa sestra sta prej tau vse v svojom živlenji doživele, vidle od starišov. Na Licijo so prej tistega reda ženske nej smele k lücki ižaj titi. Moški pa samo te, če so kolapoš meli na glavej. Ka če nej, so daubili po (h)rbti z brezovov meklauv, naj prej ne odnesejo sreče od hiše. »Gnesden smo puno dobraut, tej lejpi svetki nam tak ta popinejo, ka skurok nika posebnoga ne čütimo. Nej je tak bilau tau gnauksvejta. Na Miklaušovo,« se spominja Cilika, »si je deca male cipale vöspucala pa v okno djala. Oča so na tisti den klobase küpili pa so je raztalali, vsakši je v črejvle daubo mali falaček klobas pa krü. Tisto je bilau na svejti najbaukšo.« Klobase so na leto samo dvakrat dobili. Krü je tü vövtalani bio. Kak se je božič pa nauvo leto prebližavalo, so se te »dobrote” nadaljevale. Na sveti den so Zazrankoma za zajtrik mlečen kafej küjali pa cvrtino pekli. Podne so fajnski obed meli. Na sveti den pa na nauvo leto je nišče nej z biciklinom üšo k meši, liki peški. Cejla držina. Po meši so moški nej šli v krčmau, liki zravan domau. »Na silvestrovo,« pravi sest- ra Etelka, »oča so goslar bili pa so šli igrat. Gda so na nauvo leto rano domau Prišli, so samo tak v ram šli, ka so prva na mlaki vodau zagrabili. S tistov vodauv so nas pofriškali. Prej na nauvo leto oprvin od zvüna trbej vodau not prinesti pa samo po tistem leko tavö vleješ kakšo vodau. Gda so nas pofri- škali, te so k tauj vodej malo svečano vcuj čopnili, s tistov vodauv so male, drauvne vejke - s sterimi so ogenj vožigali - pošprickali pa so te z njimi naložili. Tau je pa prej zatok bilau, ka na nauvo leto naj oprvin se more posvečani dim na orau tavö kaditi.« Mati pa lesnica »Gnešnja mladina tak misli, ka smo mi, starejši gnauksvejta ranč nej bili zalübleni. Pa buma smo bili. Leko, ka smo se nej na vsakšoj kiklej ešče vodne tü küšüvali pa vsakšomi pokazali, ka se radi mamo... Zgodilo se je gnauk, ka je ta edna »tatica” - stera je lepa, Vesela dekla bila pa puno norije - nagnauk tri ali ešče več pojbov »vlekla”. Tau je znamenüvalo, ka vsakšoga pa ednoga nej. Depa kak pregovor pravi: Tačas odi vrč na stüdenec, ka se ne ste- re. Skurok je tak vcuj prišlo. Bal je bio, dekle so s pojbami splesavale. Ali so brez toga, ka bi podje napamet vzeli, vujšle domau ali so se pa z ednim pojbom dale sprvajati domau. Največkrat nej s tistim, steri se je ednoj-ednoj dekli najbole vido. Tisti je počasi do toga prišo. Zatok, ka so te podje ojdli za deklami, nej kak gnes, dekle za pojbami. Zgodilo se je, ka je našo mlado deklo eden domau sprvajo. Te drugi je pa strašno trpo za toga volo. Na teltja, ka je po drugoj pauti leto naprej k deklini hiši pa se je tam na pod (podstrešje) skrijo. Od tistec je nastrgavo doj, gda sta oviva prišla domau. Sledkar je ovado, ka če bi se prej tam spodkar kaj takšoga godilo, on bi nej mogo vöprestati, skočo bi doj pa bi vse vküp zmlato. Tak je zalübleni bio. Nika takšega se je nej zgodilo, dekla v ram, pojep domau, on pa se je pomalek spravlo doj s poda. Samo ka so se mati prebüdili, kak se je dekla natüma v postelo potegnila. Kak je v sobi vse tüma gratalo, tak so čüli od zvüna, ka nakak se vanej nika koti pa je nikši šomat. Materi je drugo nej trbelo, vacelejk gor na beli spaudjan gvant pa hajde tavö. Čüjejo, ka s poda nika šomače. Pojep je te že na lesnici na polonji bio pa kak je mater zagledno, je stano. Mati nakla, on vrkaj. Mati etak pravijo: »Skrb se mej, ka vzemam eden štekan pa ti noge zmejšam.” Tau je etak šlau eden cajt, gda so mati popistili so šli not, on pa kak vijer, odleto domau.« Svetki so tüj, nauvo leto na plečaj. Vsakšomi lepe misli pa srečo želejo tatice, stere so mi pripovedale. I. Barber Cecilija Lazar (prva z lejve) na Dolenjom Seniki, gda so goškice lüpali Mlada Cili (z lejve) pa njena sestra Etelka (s prave) na zdavanji Porabje, 21. decembra 2000 12 POGLEDNIMO NAZAJ, KA MO ZNALI, KAK NAPREJ Pismo iz Sobote Na, pa smo preživeli tou leto 2000 tö, za stero so nisterni gučali, ka je slejgnje leto za vse žive lidi na tom svejti. Na, rejsan je, ka ji dosta več nega med nami, s sterimi smo začali tou okrouglo leto. Dapa, mi pri tom nika ne moremo. Zato aj bou njim za Spomin, nam pa za naprej. Pomeni, kak naprej v tou leto 2001? Kak naprej v tou leto, če se pitamo, če nas je tou preminouče 2000 sploj kaj navčilo? Pravzaprav, če smo se mi od njega kaj navčili? Tou mora vsikši pitati samoga sebe. Tak mo ge tö pito samoga sebe, kaj sam se navčo in kak mo tou nüco v leti 2001. Te mo se pa zdaj spitavo in se leko spitavlete vi tö. Pitam se: Ka ti je najbole od preminoučoga leta ostanola v glavej? Najbole mi je ostanolo v glavej tou, ka buma ne vem, ka bi bilou takšoga, ka bi mi leko ostanolo v glavej. Na, če malo brodim, bi leko pravo, ka se trno dobro spoumnim, kak smo volili (választottunk), kak smo po štiri lejtaj že palik z našo volou doubili naše nouve pregnje. Na, vej so nej nouvi, dapa, naj njim bou. Poumnim pa tou tö, ka so me trno prejk ličili. Vej so pa Zdaj pajdaši s tistimi, s šterimi so se v parlamenti najbole korili. Eške tou tö poumnim, ka je moja tašča Regina, trno čedna ženska, prajla, ka tej naši prejgnji kradnejo. V cejlom leti sva od toga oba gnako brodila. Samo pri tom in nikaj drugo. Ja, pa nika drugo se več ne spoumnim. Pitam se: Si napravo v leti 2000 kakšo poštenje vrejdno delo? Ka bi pa nej! Vej sam pa moji tašči Regini, trno čedni ženski, küpo nouvo meklou, ženi pa sam na osmi marec pomogo tanjere po stoli ta sklasti. Tou je pa dun nekšo poštenje! Pitam se: Si spoštüvo starejše in biu dober do mlajšov? Vej sam pa že pravo, ka sam njoj meklou küpo! Spoštüvo pa sam jo tak, ka gda se je škela z meuv zgučavati, sam ge vkraj odišo, naj se ne bi vküp svadila. Vej je pa tou dun poštüvanje starejšoga, če se neškeš z njim koriti. Tak njemi srce duže zdravo ostane. Do mlajšov sam biu trno dober. Vidli so me bole narejdki, tak, ka sam z njimi nej mogo biti nej dober pa nej slab. Pa se pitam tadale: Kelkokrat si ta trošo pejneze, ka bi je nej trbelo? Ja, ka pa ge vejm? Ka je pa tou takšoga, če človik včasi tak malo pogledne nut v krčmou pa tak malo sede kaj vküper s padašami. Vej je pa tou nej takša nevola. Pitam te ške gnouk: Kelkokrat? Na ja, skur vsikši den. Te pa te zdaj pitam: Kelkokrat si pelo ženo v krčmou, naj si una tö malo vö vzeme? Če si dobra zbrodim, te se mi tak vidi, ka sam jo gnouk rejsan škeu pitati, če de z meuv. Dapa, te sam ta pozabo, ka je prišo soused in sam te z njim šou v krčmou. Ali rejsan sam jo škeu pitati, dapa, te moj soused vsigdar takšo Silo ma. Zdaj pa mo sam sebe pito ške tou: Kak se boš ravno v tom nouvom leti 2001? Ja, ka pa ge vejm, kak mo se ravno. Vejm, ka tak, kak do toga mau. Vej pa edno leto nika ne pomeni, ka bi se človek mogo kaj vö miniti. Vej pa človek ne more vö iz svoje kouže. Pa si tak brodim, ka se moja tašča Regina, trno čedna ženska, tö nikak ne obrné. Zaka bi se pa naj? Njoj je tak dobra, meni je tak kak je, tö dobra. Mogouče bi pa rejsan leko pito mojo ženo pa moje mlajše, če je njim z meuv dobro? Če človek sebe pita, je tou nej nika takšoga, leko bi rejsan bilou dobro, če si z ženo in mojimi mlajšimi dole sedem in se lipou pogučimo, kak tadale. Ka bi trbelo vöminiti, ka bi nam vsem vküper bilou ške boukše. Ka se pogučimo, steri se leko zavolo dragih tak malo vömini. Tak si brodim, ka de tou najboukše. Lipou se pogučimo in rejsan začamo tou leto bole vküper pa menja vsikši za sebe. Dapa, Vüpam, ka nede tam sejdla moja tašča Regina, trno čedna ženska, in ka me žena nede pitala, če sam gledo za kakšo drago žensko. Te si nemo vküper dole sejli. Ženi nej bi rad lažo, ka sam nej ni ene gledo, po istini pa tö nemo gučo. Ali, aj bou, kak bou, tü iz Sobote vam ta v Porabje želejm zdravja, lübezni, krepkoga žitka in vsikši den več materne rejči! MIKI Vsi dobro vejmo, ka na svejti dostafele narodov žive pa kelko narodov, telko kultur, šeg mamo. Pa smo tak z zgodovinov tü. Tak sam mislila, ka je buma potrejbno Večkrat kakše informacije sprajti, novine šteti no pa radio poslüšati, televizijo gledati (gombe klačiti, kak že ge delam) pa te etak z različnimi informacijami okrepšani po svejti blauditi. Te dni sam buma pri tri stvari pa bola čedna gratala. Depa vrag vej, leko ka že sama ne vejm, če sam Zdaj čednejša ali pa bola »naura«. Te pa začnem. Vi tü ne bojte bole čedni kak ge, vas tü vse naure naredim. V radioni sam čüla, ka so čedni lüdje od toga gučali, kak si leko branimo, obranimo našo zdravje, kak se moremo držati, ka moremo gesti pa piti, pa te prej nam nika nede. Dugo dugo lejt že tome, ka so čednjaki vönajšli, ka prej je z žirom (z mastjo) nej zdravo küjati. Svinski žir je prej nej zdrav, človek najoprvin dobi dosta kolesterina, po tistem pa srčni infarkt pa te največkrat krec- naš. Pa te zdaj se primlite ali če stojite si sedite. Čüla sam v radioni, ka je buma tau nej tak. Oli je prej tü nej zdrav, sploj pa te nej, če ga večkrat gor ponücaš, tisto je pravi čemer, depa ovak tü nej. S svinski žirom je prej zdravo küjati, sploj pa če ga malo šparaš pa ne küješ žirovno. Na takšo so tej čedni gor prišli, ka so naši starci že davnik vedli. Z žiraum so küjali pa, ali za srmastvo volo ali Zakoj dragoga volo, so buma nej tak samo ta lejvali žir. Če smo si mi deca na krü na kusto mazali žir, smo dobro po praclinaj dobili. Oli smo samo tikvinoga poznali pa s tistim smo si tü pomaleg djali. Ge sam ostanila takša indašnja. Meni po pravom samo tista (h)rana šmejka, ka sam go z žirom sküjala. Po tejm tome ma pa več nede mantrala düšna vest za tau, ka ge z žirom küjem pa te pred cajtom mrgem. Pa komi naj te Zdaj vörjemo po tejn toga? Ne vejm. Če naprej vzemamo staro modrost, te tak leko odgovorimo na vse kaj takše, ka smo lüdje nej gnaki. Ednoma tau šmejka, ka je drugoma na kvar. Mislim vse od toga shaja, s kakšega »materiala« so nas mejsili. Drago. Ranč v tauj radijskoj oddaji sam poslüšala edno drago čednost. Guč je bio od alkohola, najbole od vina. Nej je tak dosta cajta tome, ka sam poslüšala radio pa je eden doktor tak pravo, ka tisti človek, steri vsakši den nika spije, če samo edno málo kupico vina, je že alkoholik. Šlus pas, osodjeni je. Baug moj, te mi je pa na pamet prišlo, ka tej gospodarge, tau lüstvo, stero vino pauva, buma se vendar nigdar ne zveličajo. Etakši grej delati! Vino redti, pa gor na tau dragomi odavati, naj baude z njega alkoholik. Prva liki bi Zdaj mislili, ka ge koga ratam na piti, mo vam pripovedale ka sam pá v radioni čüla. Tak sam čüla, ka buma je vino, sploj pa Črno vino, nej na kvar čleki, eške betežnomi tü nej. Naaupak. Vsakši den edno-dvej posance črnoga vina spiti znamenüje, ka je menkši riziko za infarkt. Za dosta dragoga volo je Črno vino tü na zdravje. Nej prejk mere pa nej tistomi, steri za kakše drage vzroke volo ne more, ne smej piti vino. Etak se obrača svejt pa te človek ja ne vej, kome de vörvo. Ge tak mislim, ka leko vörvamo tistomi, ka je inda svejta bilau. Vino so že buma pred dosta gezero lejti poznali pa pili lüdje pa je lüstvo nej vövesnilo. Edno je gvüšno. Samo pravo, dobro vino nam je leko na hasek. Vsakše »pomije« nej. Pa ja ne enjam s tejm radionom. Pá sam ga poslüšala, pá sam nika takšoga čüla, ka je našim vüjam nika naaupek. Sploj špajsno bilau, ka gnesden pri nas etakšoga reda, gda se svetki približavajo, v novinaj, v televiziji, radioni, nas na tau opozarjajo, ka vse leko küpimo za dar, ponüjejo nam vsefale. Človek se ne more rejšiti od reklam, od takše pa etakše cejdale. Šefta cejli svejt. Pošta je na priliko že bola bauta kak pošta. Odavajo tam kavo ranč tak kak kakše paučline. Mi lüdje pa dostakrat samo domau nosimo »blago«, ka je največkrat eden velki klump. Pa te sam čüla v radioni, ka prej v nistarni sploj bogati rosagaj etakšoga reda velko reklamo delajo zatok, naj lüstvo ne küpüje. Tau tak tumačijo, ka etakšoga reda se na svejti telko »smetje« vküp pobare, ka s tejm smetjom že kaj ne more svejt. Je buma tak, pa nej samo tam, gde so sploj bogati. Samo si zmislimo, ka dela deca etakšoga ipa s špilov. Malo go majo, go raznok poberejo pa te ličijo na smetje. Mi odrasli smo tü nej ovak. Kelko »ronj« smo že vküp znosili pa kelko višešnjoga klumpa, ka po cajti vse na smetje pride. Po mojem je dobra paut ta srednja. Človek naj prej si samo prave potrebščine poküpüje, zej ali spije. Samo gde smo že mi od toga? Pa smo te mi ranč nej bogati. Bar sam takšo že tü čüla v radioni, ka prej eden bogati si menje dopüsti, kak eden takši, kak smo mi. Mi smo se eške nej »naveličali«. I. Barber Porabje, 21. decembra 2000 13 Molitvene knjige v fičeki Bilou je konec šesdesetih lejt. Mlajši se toga ne spoumnijo. Svejt je obnoro glas, ka so Amerikanci stoupili na Mejsec, v Angliji so doubili barvno televizijo, v Budimpešti pa je za glavnim stolom sedo Janoš Kadar. Slovenija je eške bila pod Jugoslavijo, za Slovence pa za vse Jugoslovane na drugoj strani matične države so se brigale komisije za narodnosti pri Republiški konferenci Socialistične zveze. Zveze Slovencev na Madžarskem še nej bilou, zatou ka sta Marjana pa Jouži bila maliva pa sta odila v šoulo. Bila je edino Demokratična zveza Južnih Slovanov na Madžarskom, gde so bili člani tak Slovenci kak Hrvati pa Srbi. Čiglij je od tistoga že več kot trideset lejt, je ena stvar ostala gnaka. Lidge v Porabji so gnes den glij tak dobri pa delovni, kak so bili včasih. Nega malo lidi na Slovenskoj pa na madžarskoj strani granice, ka pomnijo, kakšni so bili začetki sodelovanja a med Porabci pa drugimi Slovenci iz Slovenije. Stopaji so bili mali, največkrat pa so se začali za kakšnim stolom na Gorenjom Seniki, gda so se seli vküper lidge z obej strani meje, pa kakšno pravli. Tak so se enoga dneva, gda je bilo sunce visiko na nebi, na seniški občini doubili predsednik komisije za narodnosti pri republiški konferenci socialistične zveze Slovenije, gospoud Hartman, gospud Eöry, šteroga gnes poznate kak predsednika slovensih gasilcov, pa gospoud Hajoš, steri je biu te sledi veleposlanik na Madžarskom. Te pa so tak sedeli na občini (tanácson) pa premišlavali vküper s seniškimi občinari, kak bi lejko pomagali Porabskim Slovencom. Samo idnouk pa so se spoumnili ka Porabci nemajo zadosta molitveni knjig v slovenščini. Pa so se še malo pogučali, kakšnoga spili, zejli na znanje, ka so si zgučali, pa si segnoli v roke. Slovenska delegacija se je spakivala v avto, gospoud Hartman pa je te na poti domou premišlavo, kak bi zdaj te leko spravili molitvene knjige za Gornji Senik, te pa naglas pravo." Eöry, znaš ka, ti Zdaj tou zriktaj!" Gospoud Eöry pa Hajoš sta se te malo začala sekérati. Najprlej zatou, kak zdaj dobiti molitvene knjige v Sloveniji, štera je te eške tudi bila socialistična republika. Drugič pa zatou, ka so madžarski cariniki nej pustili prejk nikoga, šteri je pelo knjige. Pa so brodili pa brodili pa zbrodili. Telefon je najprléj zvoniu pri soboškom župniki. "Čüjte gospod župnik, Porabci nücajo slovenske molitvene knjige. Lipou bi prosili, če bi vi lejko te knjige kak spravili," se je čülo v farofi skouz telefon. Župnik je najprle poslušo, te pa pra- vo: " Dobro. Zriktamo. Püšpek do pomagali." Pomago je tüdi novinar časopisa Vestnika, gospoud Šabjan. Gda so knjige prišle v Soboto, sta jih z gospoudom Eöryjem naklala v mali avto Zastava 750 ali kak so avtoji eške pravli - v fičeka. Jekleni kunj je pomali požero kilometre pod sebov pa plejzo prejk goričkih bregov. Eöry pa Šabjan sta se cejlo pout čednila, kak Zdaj prpelati knjige mimo carinikov (vámos). Sunce je bole svetlo posijalo, da sta prišla na Hodoš. Gospoud Eöry je pozno carinika. "Kama ideta?" so pitali na Slovenskoj granici. "Ja, kama? Molitvene knjige pelava v Porabje," sta pravla Šabjan pa Eöry. "Pa knjige se ne smej pelati," je debelo pogledno carinik. "Pa tou so nej knjige, tou so molitveniki." sta še idnouk pravla našiva popotnika. "No, dobro, naj vama bou, ges vaj pistim. Vej vaj tak madžarski cariniki nazaj pošlejo," je zmuvo slovenski carinik. Fiček se je pripelo do madžarske granice. "Kama idete?" so pa pitali madžarski cariniki. "Ja, kama? V Porabje," sta pravla fičekoviva šofera. "Ka pa tou skrivlete na sedeži," je pa pito carinik. Vojaki, ka so stali na granici, pa so gledali, ka je Zdaj tou za eniva, ka se tak na glas pogučavata s carinikom, šteri je biu tak močen, ka bi lejko oba naidnouk z eno roko okoli vüj zmlato. "Pelava darilo za seniško faro. Molitvene knjige," je biu odgovor. "Zatou mora biti dovoljenje. Ne smejte pelati, če nemate paperov," je biu trmasti carinik. Pa sta njemi gospoud Eöry pa gospoud Šabjan razložila na dugo pa na šurko, ka je vse zgučano pa ka tou pomni, pa tak dale...Pa sta gučala pa gučala. Te se jiva pa je navolo madžarski carinik poslüšati pa pravo:" No, ita že!" Molitveniki so veselo skakali po fičeki, gda se je avto vlejko prejk lüknjastoga madžarskoga asfalta, proti steromi je makadam vövido kak avtocesta. Vsakše telko časa so fičeka stavili sodacke, poglednoli što se zdaj tou pela v tom malom avtoji, opravili kontorolo, pa pustili gospoda iz Slovenije naprej. Fiček je prišo na Gorenji Senik. Gospod župnik Janoš Kühar so začali djokati, gda so vidili pa v roke prijeli molivenike. Samo tou so nej bile skuze žalosti. Bile so skuze veselja, štere so te vkuper vtopili v Cifrovoj gostilni. Lejta so minevala, obiskov pa knjig iz Slovenije je bilo vse več. Enoga dne pa je v Soboto prišla vejst, ka so gospod Kühar mrli. Zaspali so glij s tistim molitvenikom v rokaj, ka sta ga gospoda Šabjan pa Eöry pripelala iz Slovenije tisto leto, gda so Amerikanci prvič stopili na Luno. Dejan Fujs Ostani Kak gda sprtolejtni vöter rauže na mezevaj s svojim prstom mekne, tak me bauža, aupa, gda se teknem tvoje méke, mlejčno bejle kauže. Kak gda v gaušči spejva ftiček drauvni, v pesmi kratko mladost si žalüje, tak je, gda smedjati se te čüjem -nin se nika mi vužgé vu srci. Žéjam brez tebé kak zemla brez vodé, kak falajček krüja v lampaj si mi ti. Nemam méra na tom svejti brez tebé. Nédi eške gnes - tak kmične so noči -bar ške edno rejč mi pravi. Dobro vejš, ka namé ta žmetna tjuča tak boli. Dušan Mukič Figice s salakalijom 25 dkg mele, 20 dkg margarine, 1 šalice mleka, 4 jajca, 12-15 žlic žirá, zribano lupinje od limone, 1 žila soli, 2 dkg salakali. Jajca in otopljeni žir dobra zgraužamo. Edno šalico mlejka, edno šalico cukra, zribano lupinje od limone in 2 dkg v malo mlejki otopljeni salakali vküpzmejšamo. Telko mele cujdejemo, kelko gorvzeme. Cejlo nauč njamo počivati. Zrankma na prst tenko razvalekamo. Vözbodamo različne figurice in spečemo. Te figice so inda na krispan obešavali. Porabje, 21. decembra 2000 14 Kak sam vido svejt spod stola? Prvo, ka se spominjam od svoji mladi lejt, je tou, ka sam se najraj špilo pod našim velkim stolom v künji. Tam sam se tak počüto, kak če bi tou biu moj mali ram, moj mali svejt, spod šteroga sam začo spoznavati velki svejt. POSTRAŠÜVANJE O čem mo pripovedavo, se je zgodilo v tisti moji mlešeči lejtaj, gda sam se oprvič srečo s krampusi (parklini) pa Miklaužom. Pred tem sam o tej stvaraj, o tom Miklauži in o tisti ražeči parklinaj nej vedo ške čistak nikaj. Venej se je že pripravlalo na zimo, ge pa sam se špilo tam pod stolom srejdi nase künje. Čüto sam, ka se tam nad meuv moja mama in moj Oča nika bole natüuma zgučavata dokejč me mama nej tak pomali pitala: -Povej ti meni, sin moj, če si ti kaj vrli? se je čülo ta doj do mene. - Ge si brodim, ka sam vrli, sam se špilo tadale. - Mama te ške pitati, če kaj bougaš in poštüvleš najino rejč, se je ta doj do mene pod sto prigno moj oča. Pogledno sam ga v njegve globoke rdjave oči in sam nej mogo razmeti, ka Zdaj šketa od mene. Gnes sam gvüšno nej napravo kaj naoupak, sam si brodo. Zakoj me Zdaj tou spitavleta? Ka sam tak lagvoga napravo? Straj mi je puno oči in se mi potegno nut v gut. Oča je tou brž vpamet vzeu. -Na, na, vej pa je vse vrejdi. Nejsva se škela koriti s tebov, samote spitavleva, ka je gnes eden takši večer, steri je nej vsikši den, me je oča prijo za rokou in me potegno spod Stola. Seu sam se njemi v krilo. - Gnes je takši večer mi je mama tumačila s toplim glasom, gda morate vi, mlajši broditi od toga, če ste nej bili vrli samo téden, liki če ste bili vrli cejlo leto. Gvüšno sam mogo biti smejšen pojbič. Gledo sam njiva in nika sam nej razmo. Gvüšno sam mogo biti smejšen, ka sta se oča pa mama oba tak naraji smejala. Nikak sam nej mogo razmeti, ka mi Zdaj tou pripovedavleta. - Gnes je takši večer, je zdaj oča li škeu do kraja ta povedati, gda kouli ojdi sveti Miklauž. Tej vrlim mlajšom vsigdar kaj prinese. Skoučo sam njemi s kolen in se veselo postavo pred stariša: - Te pa meni gvüšno kaj prinese, Vejpa mi mama vsigdar pravi, ka sam njeni vrli sin! Gledala sta me, si nažmigavala in meni je nika gučalo, ka je ške neka odzadaj za tem Miklaužom. Neka mi je gučalo, ka mi šketa ške neka tarastumačit i. - Dapa, je pomali vlejkla moja mama, pravijo, ka je nej niške do kraja vrli. Pravijo tö, ka je lejko vsikši na tom svejti ške bole vrli, kak pa je že vrli, je vlejkla tadale, dokeč je nej za njou potegno ške moj oča: - Zatok odi s svetim Miklaužom ške bar eden parklin, če nej ške več. Tej krampusi lagve mlajše pokovejo z lanci in jih odvlečejo ta, odkec niške ne pride več nazaj, me je gledo čistak nut v oči, če mo se kaj postrašo. Ge sam ga pa samo gledo. Nika sam se nej bojo. Vej pa, ka mo se bojo tistoga, ka sam ške nej vido. Vej se pa ne morem bojati zavolo toga, ka sam ge vrli pojbiček. Tou sam vedo, ka sam vrli, vej mi je pa moja mama tou prajla bar inouk na den. -Naj ji samo odvlečejo, ge se toga krampusa ne bojim. Ge sam vrli! K nam de prišo samo Miklauž, tou vejm, sam se že vlejko ta nazaj nut pod sto. - Samo če škeš kaj dobiti, njemi moraš ta nastaviti čiste bakanče, ka ji sam spucaš, ovak ti nika ne prinese, sam ške čüo za meuv, zato ka sam že bejžo tavö, ka si je spucam. Po tistom, gda sam je spuco, sam se tadale špilo pod stolom. Nej sam si nika brodo od toga, gda pride tisti Miklauž, vej me te vejn pozove ali pa mi samo tak naskrivoma kaj nut pisti. Vedo sam, ka nikši dar dobim in sam biu zavolo toga trno veseli. Kak pa ne bi biu, vej sam pa vrli pojbič. Dapa, s cajtom se je v me potegno nikši čüden črv. Rivo je nut po meni in moram prajti, ka sam se začo spominjati kakšoga dneva, gda sam nej biu najbole vrli. Spoumno sam se, gda sam mami ta obrno košar z djajci. Vej sam nej sam rad! Samo sam nej biu pri meri, kak je mama škela. Spoumno sam se tö, ka me oče gnouk sprtolejt redno vzeu pred sebe, zato ka sam odišo z doumi in sam nikomi nika nej pravo. Ja, nagnouk sam se začo s strajom spitavati: - Ka pa če dun pride krampus? Mejšalo se je v meni te straj in tisto drugo, ka mi je gučalo, ka sam ge trno vrli pojbič. Tak sam brodo od vsega toga, ka sam čistak pozabo na svojoga mačka Mimija. Vej sam ga pa sploj ške nej vido, Zdaj pa je že telko vöra, ka mo pomali šou spat. Začo sam ga zvati in iskati. Nej ga je bilou v meni iži, zato sam nad prejdnje dveri odišo tavö in ga isko kouli rama. Zvau sam ga pa zvau, njega pa je nin nej bilou. Prišo sam že kouli rama, pa tam za zadnjimi dverami zaglednem mojga očo, kak ruži z lanci in tuli ta v kmico: - Huuuuuuuu, haaauuuuaaaaa-aauuuuuu, uuuauuuaaaaaaa-uuuuuuu... Tulo je pod črno nebou, kcuj pa ružo z lanci. Eden čas sam ga gledo ta za kiklom, te sam ga pa dun pito: - Ja, oča, ka pa delaš? Kak me je te pogledno, toga nigdar ne pozabim. Glas se njemi je stavo ta na srejdi med uuuuuu pa aaaaaaa, lanci pa so se tak razpüstili kak gor segreta žujca. Gledo me je in tak malo ga je bilou sram. -Ka delam? Postrašüvlem, so lanci Žalostno viseli v njegvi rokaj. -Ja, koga pa? me je migalo. -Ja, tebe, koga bi pa drugoga. - Zakoj pa? me je migalo ške bole. - Pojva nut tam ti vse ta povem, me je prijo kouli rame in stoupila sva v künjo. Tam je že bila moja mama tö. Smijala se je, ka bi drugo. Oči je po tej večeri več nej zvala po njegvomi imeni, liki ga je zvala Krampus. In tak mi je tou ta povejdala: - Vejš, tvoj oča je škeu biti té večer krampus, ka bi rejsan tak bilou, kak lidge pripovedavlejo. Dapa, sveti Miklauž nema zadosta krampusov, zato je očo proso, naj te un malo postraši. Po tistom ti že prinese kakši dar. Tou je vse, mi je gučala mati, ge pa sam njoj vörvo. -Krampusa nega zato, ka sam ge vrli, sam pogledno očo, un pa šké naj sam ške bole vrli, tou ge vejm. Gda de pa prišo Miklauž, sam nagnouk skočo na noge. - Ka ge vejm, mogouče pa je že ojdo, se mi je nasmijau moj oča. Zagno sam se ta za dveri, gde so bili spucani črejvli in rejsan. V ednom je bila čokolada v drügom pa nouve tople štrumfe. Kre črejvlov pa je spau moj maček Mimi. Miki SILVESTROVANJE DOMA Ko se razblini poduhovljenost božičnih praznikov, nas čaka silvestrski večer, zadnji večer v letu, nekateri mu pravijo najbolj nora noč. Kakor za koga. Priprave na praznovanje in govorice o tem, kje in kako bomo silvestrovali, so glavne teme zadnjih mesecev. Veliko ljudi se odpravi v hotele in restavracije, moderna so množična praznovanja na trgih v mestih, večina pa, največkrat iz finančnih razlogov, silvestruje kar doma, družinsko ali s prijatelji. Taka silvestrovanja so lahko nekaj posebnega, prijetnega in nadvse zanimivega. Dom je okrašen, pecivo, potice in druge dobrote pripravljene, pijača se hladi, pripravljamo večerjo in pričakujemo drage goste, recimo prijateljico z možem. Na večerji bomo torej štirje. In kaj bi ponudili? Možnosti so različne, predlagam eno, preverjeno lani. Moji gostje so bili navdušeni. Za predjed, ob aperitivu, sem ponudila obložene kruhke s kaviarjem in dimljenim lososom (koščke kruha namažemo z maslom, posujemo s kaviarjem ali obložimo s koščki lososa, zraven ponudimo še različne sire in zelenjavo). Kot naslednja jed naj bo kakšna krepka juha, npr. goveja, saj je noč še dolga. Sama sem pripravila krepko govejo juho z rezanci. Skuhamo jo lahko že vnaprej, ko jo potrebujemo, jo le pogrejemo in dodamo zakuho (rezance, cmoke). Recept je preprost in ga verjetno pozna vsaka gospodinja. In glavna jed? Polnjene puranje prsi, ajdova kaša z gobami in solata po izbiri. Za pripravo te jedi, ki jo lahko ponudite tudi kot hladno pečenko, potrebujete nekaj več časa. Sestavine: 1,5 kg puranjih prsi, 20 dkg gob, 20 dkg kuhane, sesekljane špinače, 5 dkg ribanega sira parmezana, 1 jajce, sol, poper, 1 čebula, 3 stroki česna, malo vegete, šopek peteršilja, 5 dkg masla, timijan, 2 žlici drobtin, olivno ali sončnično olje. Najprej pripravimo nadev: v ponvi segrejemo olje in na njem prepražimo čebulo in česen, da posteklenita. Nato dodamo špinačo in gobe ter pražimo naprej. Solimo, popramo in dodamo peteršilj. Po nekaj minutah odstavimo od ognja in ohladimo. Zmesi primešamo jajce, sir, drobtine, vegeto in peteršilj. Premešamo. Nadev je pripravljen. V kos puranjega mesa zarežemo kolikor se da globok žep. Le-tega napolnimo z nadevom. Ko končamo, luknjo zašijemo. Meso natremo s soljo in poprom, posujemo s timijanom in damo v globok pekač. Prelijemo ga z raztopljenim maslom in pečemo na temperaturi 200 stopinj približno uro in pol do dve uri, če je kos večji. Ko pečenka lepo zarumeni, je pečena. Glavna jed v znamenju gob je prava poslastica, zato si jo le privoščite. Ker pa je noč dolga in verjetno ne boste prehitro omagali, je zelo dobro pripraviti še kakšno jed, npr. štajersko kislo juho, o kateri sem nekoč že pisala. In če se nam vseeno zgodi, da malo pregloboko pogledamo v kozarec in nas naslednji dan namesto jasnega jutra pričaka maček (mogoče celo lev)? Stoodstotnih receptov ni, so pa blažila, prav tako preverjena: najenostavneje je skuhati kavo in dodati sok ene limone, še boljši je koktajl, imenovan krvava Mary (na moj način); zmešate 2 dl paradižnikovega soka 0,5 dl vodke, malo limoninega soka, popra, soli in čilijeve omake oz. močne paprike. Ne razmišljate o okusu ali gurmanskih užitkih, zvrnete ga in čakate rezultate. Je pa še ena rešitev: zjutraj spijete še kakšen deci ali dva pijače, ki vam je povzročila mačka, saj se vendar klin s klinom izbija. Kar najbolj noro, gurmanskih užitkov polno, najdaljšo noč v letu vam želi VALERIJA Porabje, 21. decembra 2000 15 Stare šege ne smejmo tanjati Če prej človek pozabi preteklost (múlt), buma de si žmetno zido bodočnost (jövő). Če škemo znati, sto smo pa če se neškemo moremo nazaj do korenjaj titi. Samo tak smo leko kaj vredni. Etak si je premišlevala dolenjeseniška slovenska samouprava, gda je letos že od drügim držala goščice lüpanje. Dobro vejmo, ka goščicovi oli je sploj dober, samo ka dosta dela prosi. Na gnes pa smo že tanjali tiste šege, ka bi pri takšom drovnom deli eden drugomi pomagali. Gnes se vsakši sam »mantra« doma. Takše goščice so že tö vönajšli, stere nej trbej lüpati. Istina, ka je prej iz tisti oli tü nej tak žmani kak iz pravi goščic. Kelko dobri vör, minut smo zgibili s tejm, ka več ne odimo vküp, doma sami lüpamo. 1. decembra smo se na Dolenjom Seniki tak čütili, kak so se lüdje pred dostimi lejtami. Kulturni dom je puni grato že zadvečerka v 2 vöri. Goščice so se tü najšle. Kakšni 50 lüdi je lepau preživelo nistarne vöre, ka smo vküp bili. Če je tau pri nas šega, te naj baude šega, si je mislo notar vesi g. József Balassa, steri je tü prišo lüpat. Dapa kak Madžar z druge krajine se je najprva mogo včiti lüpat. Za par minut so ga navčili pa je do slednjoga vödržo, ranč tak kak županja Elizabeta Bartók, steroj se je nej trbelo včiti lüpati. Organizatori so tak mislili, ka je vse Zaman samo tiste lüdi pozvati lüpati, steri so gnauksvejta tau delali. Zatok so pa pozvali šolsko deco pa mlajše iz vrtca tü. Te male je buma trbelo včiti lüpati. Moremo pa priznati, ka so se brž navčili, če so rejsan tej najmenkši, ka so olüpau, so pogeli tü. Sploj njim je tau semen šmekalo. Pa te najmenkše so vzgojiteljice malo včile, Zakoj trbej tau lüpati, kak tikvi pa goščice rastejo pa kak se obdelajo. Gda so prišli do tistega, ka se prej z goščic oli dela, te so je pitali, na koj pa te oli nücajo. Eden mali je pravo, ka ga prej na bencinski črpalki (benzinkút) odavajo. Nej smo zandoleli razčistiti, ka je tau nej takši oli, tau nücamo na šalate. Tej mali so odišli, liki šolarge so do slednjoga vödržali pa so buma sploj velki küp vöolüpali. Med tejm je pa nej falila pesem, tute, klajfe, smej, veselje. Nistarni - sploj pa moški - so se malo te zbojali, gda je med lüpanjóm na oder (színpad) staupila dramska skupina Nindrik-indrik pa je igralka Aranka s pükšov iskala Karčija. Jaj tistomi, steri bi po njenom bio Karči. Puf, pa bi gotov bio, Baugi vala nej ga je najšla med našimi moškimi, etak so pa živi ostali. Organizatori so na lüpanje pozvali dramsko skupino zatok, ka kak šegau mamo povedati, z ednim udarcom so dvej müje bujli. Igralci so meli publiko - če rejsan tü pa tam malo glasno - naši lüpanci so pa vidli kak baba Karčina naganja. Čakali smo na lüpanje - etak bi prej pravo bilau - ednoga fudaša tü. Te je tak zagvüšno obečo, ka pride pa te ga je itak nej bilau. Nindar se je obisno, etak smo pa rez njega spejvali do konca lüpanja. Organizatori so pa med tejm na sto klali nej samo goščice za lüpati valaun, liki lepe redeče djaboke v krbülaj, fajnsko vino pa kakšo saudo, depa nej so falile pogače tü nej. Vsi navzauči so se vönagučali, se veselili na teltja, ka so na konci prosili - sploj pa ženske - ka naj prej v etoj zimi eške perge tü čejšemo. Pa te so bile z vesi nistarne - Cilika, Jolanka - ka so tau stele, naj vsebole lepo pa fajn baude. Prinesla so iz kreprauže lepi košar, ebera na stanau pa lepe vence z goščic spletane, djaboke. (Tau so članke društva penzionistov. Organizatorom so penzionisti bili na najvekšo pomoč.) S tem veselim dnevom smo bogatejši gratali vsi. Malo smo si mislili nazaj. Nazaj na naše šege, na naše korenje. I. Barber Začne njim že lagvo titi Gnesden je dosta takši lüdi, steri so tak irniks-birniks nagnauk bogati gratali, samo njim je pamet nej tak brž zrasla kak penazge. Edno takšo ,,nauvo” bogati) držino je na večerjo zvau eden drügi bogataž. Večerja je bogata bila, strašno drago gesti pa piti so gor nosili. Po tistim pa, gda so večerjo zeli, so obadvej domanje dekličine pred klavir sedle pa so na štiri roke igrale. Tej nauvim bogatcom, steri so skauz nevoščeno gledali bogato večerjo pa vse, je zdaj malo ležejše gratalo. Mauž etak šugtiva v ženine vüje: »Gle, gle! Začne že njim lagovejše titi. Dvej morata špilati na ednom klaviri.« Očini tanači Naš Lujzek je že pri lejtaj, oženiti se ma trbej, depa tau je nej tak naleki, ka dvej ma, sterivi se k njema vlečeta. On pa nikak si ne vej vöodebrati, stero de emo. Eden den etak pita očo: »Oča, ne vejm, ka bi. Ženo bi se, depa dvej mam pa ne znam, stero vzemam.« Oča pa zdaj etak pravijo: »Ka za dela pa mata tej dvej?« Lujzek pa: »Lidika pri doktori pomaga, Lujza je pa profesorica za jezike.« Oča si Zdaj glavau škraba pa etak deja: »Če bi ge v tvojoj kauži bio, ge bi profesorico vzeo. Vejš, Zakoj? Zatok ka ta, stera pri doktori pomaga, napona samo etak pravi: Prosim naslednjoga. Profesorica pa etak pravi: Ka smo točkar delali, Zdaj lepau mo eške gnauk ponavlali.« Nika je gvüšno Imre pa njegva žena sta k padašom bila pozvana na večerjo. Gda sta k rama prišla, je vert opro vrata, ka je žena ešče v künji pripravlala. Gda sta že v iži, Imrena žena v künjo dé pa se ponüja ovoj, ka de ji pomagala. Ova je rada pa etak pravi padaškinji: »Idi v klejt pa mi prinesi za küjanje. V ednom zelenom glaži ga držini, ka je bio za hypo (varikino) pa je na glaži napisano, ka eci (kis). Depa zatok ga prdeni, nigdar ne vejš, ka pa ka je bencin nut v njem.« Dosta pameti ma Naš Janči je na silvestrovo bio pozvani k ednoj držini na večerjo. Gda so že kavo pili, gnauk se je začno tak snejg y, ka se je samo tak prašilo, po tistom je pa dež začno titi tak, ka je vsepovsedik edna voda bila. Vertinja Zdaj etak pravi Jančini: »Janči, ostanite tüj na nauč, vej pa tak daleč dün nete domau, sploj pa v takšom dežji pa vodej.« Janči je rad bio, da je pa na eden cajt ta minau. Samo pred pau naučjov je nazaj prišo, čisto moker. Vertinja ga pita: »Gde ste pa bili, gospaud?« »Ka gde sam bio? Domau sam üšo povedat materi, ka vnoči nemo doma spau.« On je prej vedo Naš Šanji je velki trgauvec, ma pomočnika tü. Etognauk je nikam üšo pa je nevedoč prišo domau. V delavnici išče svojga pomočnika, depa tam je vse zaprejti). De domau pa ka vidi, gda not staupi? Njegva žena Kristina pa of sta na posteli. Šanji Zdaj kumas drži roke pa etak krči: »Ge sam vedo, vedo sam...« Kristina pa Zdaj etak pravi: »No, ja. Depa on ešče zdaj tü vej.« Telegram je zamüdo Naš Robi je etognauk na delavnom mesti ukaz daubo, ka mora v Pariž titi, tam nikši šejft ta naredti. Njegva žena, Gizika je pa že na dru- gi den telegram poslala za njim: »Robi, ne pozabi, ka si oženjeni človek!« Robi včasin nazaj pošle eden telegram pa etak piše: »Tvoj telegram je kesnau prišo.« I. Barber Porabje, 21. decembra 2000 ŽELIMO VAM BLAJŽENE BOŽIČNE SVETKE! ,,Spisavanje v Betlehemi” Najoprvim na svejti so vküpspisali lüstvo, grünt in pauv v Kini, leta 2238 pred Kristošovim rojstvom (K.r.). Pred K.r. je bilo ljudsko štetje v Egipti, Indiji, v grški varašaj zato, ka bi znali, kelko lidi leko porce plača, kelko moškov leko nutzovejo za sodake, kelko lidi leko nücajo pri zidanji državni ramov. V Rimi so lüstvo vküpšteli, ka so steli znati, kelko moškov leko nücajo za sodake, kelko lidi de porce plačüvalo. V Svetom pismi sta Jezoš pa Marija tö zatok üšla v Betlehem, ka sta od tistec bila doma, pa so lüstvo vküpšteli. V evangeliumi po Lukači (2, 4) etak leko štemo: „Prigaudilo se je pa vu dnevi oni, zišla je zapoved od Augustus casara, da bi se spisao ves Svejt. Eto spisavanje je prvle včinjeno bilau, liki je Sirie poglavar bio Cirenius. I šli so vsi, da bi se zapisali, vsaki vu lastivno mesto. Gori je pa šao i Jožef od Galilee z mesta Nazareta v Judeo, vu mesto Davidovo, štero se zové Betlehem, ar je i on bio z hiže i žlate Davidove. Ka bi se zapisao z Máriov sebi zaročenov ženov, štera je noseča bila.” Na Madžarskom je najoprvim zapovödo, aj lüstvo vküpspišejo Jožef II. Po 1867 so ustanoviti Centralni statistični Urad (KSH), šteri je oprvim vküpspiso lidi leta 1870. Od tistoga mau vsikši 10 lejt vküppišejo lüstvo in rame na Madžarskom. Kleti, 2001-oga v ednom kedni (od 1. do 21. februara) pá vküpspišejo vsikšoga, šteri de se tistoga ipa na Madžarskom zdržavo. Po cejloj Madžarski vsikši, šteri de spitavo, de emo s seuv papir v našoj domanjoj Slovenskoj rejči. PROSITE SLOVENSKA PITANJA! V zdravilišču Moravske Toplice so z otvoritvijo novega termalnega vodno--rekreacijskega centra TERME 3000 svoje vodne površine praktično podvojile. Kopalcem je tako od meseca julija 2000 dalje na voljo 5.000 m2 vodnih površin v 20 pokritih bazenih in bazenih na prostem. Seveda pri tem ne gre zgolj za povečanje vodnih površin, temveč tudi za nove vodne programe in atrakcije: brzice, hidrozračne ležalni- ke, gejzire, slapove, podvodne masaže, plavalne steze, protitočno plavanje, vodne tokove, žvrkljajoče kopeli, skakalni bazen za skoke v vodo z enega ali treh metrov in otroške bazene... Največja atrakcija pa je stolp, visok 25 metrov s toboganoma dolžine 140 in 170 metrov s vizualnimi efekti. V novem kompleksu so na voljo tudi turška in finska savna, solarij, masaže in igralnica za otroke. Za dobro počutje je poskrbljeno v restavraciji, pivnici in samopostrežni restavraciji. Posebnost vodnorekreacijskega cetra TERME 3000 so tudi prostrane travnate površine v okolici bazenov z obilico naravne sence in atraktivno otroško igrišče v neposredni bližini bazenov. Nove TERME 3000 so zgrajene tako, da nudijo dovolj vodnih površin in atrakcij tudi v primeru slabših vremenskih razmer. To velja predvsem v zimskem času, saj se od vseh bazenov, ki so kopalcem na voljo zapirajo le trije. V novem termalnem kopališču TERME 3000 doživite poletje ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p.p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062. Tisk: SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.