Nepal - s poti pod najvišjo goro sveta
//Rudolf Tekavčič
Površina:
147.181 km2
Dolžina - vzhod-zahod: 870 km
Najvišja točka: Mount Everest (8848 m), v Nepalu so goro v 60. letih poimenovali Sagarmatha.
Št. prebivalcev: prek 27 milijonov
Št. vrst ptic: 852, od tega okrog 600 gnezdečih
Št. narodnih parkov: 17, od tega skoraj polovica strogo zaščitenih
Podnebje: tropsko v nižinah, na jugu temperatura od oktobra do marca med 23 in 33 °C in 37 °C od aprila do junija. Arktično podnebje na severu v himalajskem pogorju, temperatura v Namche Bazarju in regiji Khumbu Everest 6 do 8 °C od oktobra do marca in 11 do 15 °C od aprila do junija. Monsunsko obdobje od sredine junija do septembra z obilnimi padavinami.
Nekaj zanimivih ptičjih vrst:
himalajski monal (Lophophorus impejanus), krvavi fazan (Ithaginis cruentus), himalajski jastreb (Gyps himalayensis), taščična pevka (Prunella rubeculoides), veliki škrlatec (Carpodacus rubicilloides), plavščica (Tarsiger cyanurus), beloglavka (Chaimarrornis leucocephalus), siničar (Alcippe vinipectus)
Zanimive živali:
jak (Bos grunniens), indijski slon (Elephas maximus indicus), tar (Hemitragus jemlahicus), indijski nosorog (Rhinoceros unicornis), opice makaki (Macaca mulatta), jelen pižmar (Moschus moschiferus)
Zanimive rastline:
rododendron (Rhododendron sp.), perunike (Iris sp.), smreke (Picea sp.), bor (Pinus sp.), jelka (Abies sp.), hrast (Quercus sp.), breza (Betula sp.)
Ogroženost: Za zdaj ni čutiti posebne ogroženosti živali in ptic, predvsem zaradi mnogih zaščitenih parkov in rezervatov ter nadzora s strani države, kdo obiskuje ta območja. Slaba stran turizma je, da večina poho-dnikov odmetava smeti na sami poti, še posebno v Himalajskem pogorju.
10 Svet ptic
Nepal je dežela v Južni Aziji. Na severu meji na Kitajsko, na jugu pa na Indijo. Znana je predvsem po gorovju Himalaja in po najvišjem vrhu sveta, Mount Everestu z 8848 metri, ki meji na Kitajsko. Nepal je dežela neosvojenih alpinističnih želja in pri tem Slovenci nismo nobena izjema. Po dolgih letih odlašanja sem se ob novoletnem srečanju s Tonetom Škarjo na hitro odločil, da grem z njim v Nepal. Priznam, dolga leta me je nagovarjal, naj se že vendar odločim, ker leta tečejo obema in bo z vsakim novim letom težje sprejeti odločitev za tako potovanje. Pot prvič ni tako preprosta, saj višina zahteva svoj davek, poleg tega pa moraš imeti tudi nekaj kondicije ter predvsem »v glavi urejeno«, da si sposoben za takšen dosežek.
ORNITOLOŠKI POTOPIS
Takoj po novem letu mi je Tone Škarja sporočil, da bo Planinska zveza Slovenije organizirala dve odpravi, in sicer eno v aprilu, drugo pa jeseni, v času, primernem za treking na tem območju. Odločil sem se, da se odpravi pridružim aprila, predvsem zato, ker se, tako kot pri nas spomladi, tudi v Nepal marca in aprila vračajo ptice s prezimovališč in bi bilo v tem pogledu zame to bolj zanimivo, predvsem zaradi njihovega petja in oglašanja. Poleg tega je v tistem času ptice laže odkriti in seveda tudi fotografirati.
Sredi marca sem bil skupaj z drugimi udeleženci predvidene odprave povabljen na skupni sestanek v prostore Planinske zveze Slovenije. Na tem sestanku sem spoznal vse udeležence, »stare mačke« himalajskega alpinizma, kar mi je bilo še v posebno čast, saj sem lahko z njimi obujal spomin na 30. obletnico prvega vzpona na Mt. Everest.
Na pot - prihod v Katmandu
Po prihodu v Katmandu smo se nastanili v hotelu Thorong, ki je za slovenske alpiniste že vrsto let rezerviran kraj. Samo mesto je tipično za ta del sveta, precej gosto naseljeno, umazano s kupi smeti in potepuškimi psi, ki jih srečaš na vsakem kora-
ku. Polno je majhnih trgovin in prodajaln hrane, ki se jim je najbolje izogniti, če hočeš ostati zdrav. Za prevoz po mestu je najboljše, da najameš taksi, ki je zelo poceni, posebno če greš na drugi konec mesta. Na bližnje oglede znamenitosti in okolice pa se je najbolje odpraviti peš, čeprav te na vsakem koraku nadlegujejo prodajalci spominkov. Tu si marsikaj lahko kupiš za majhen denar, še posebej alpinistično opremo, da ne jemlješ vse s seboj na letalo. V samem mestu sem opazoval dolgorepe-ga krojačka (Orthotomus sutorius), domačo vrano (Corvus splendens), orientalsko srako (Copsychus saularis), perjaniškega bilbila (Pycnonotus cafer), črnega škarnika (Milvus migrans), kravjo čapljo (Bubulcus ibis) in nepalsko mestno lastovko (Delichon nipalensis). Po treh dneh spoznavanja nove dežele smo se odpravili na letališče za polet v Luklo.
Lukla
Polet v Luklo, najvišje letališče v Nepalu na 2840 metrih, je posebno zanimiv za navadne »smrtnike«. Poleteti je treba zgodaj zjutraj, saj pričnejo kasneje pihati vetrovi, nastanejo oblaki, in ker sta pristanek in let nasploh odvisna od pilota, so občutki med letom precej čudni. Pristajalna steza na
1: Sivolični kraljiček -(Seicercus poliogenys)
2: Beloglavi pogorelček (Phoenicurus erythrogaster)
3: Brkati ser (Gypaetus barbatus)
4: Vsakdanji pogled na množico ljudi v Katmanduju.
5: Mt. Everest, najvišja gora sveta, obsijana z večernim soncem.
6: Rdeča perunika (Iris sp.)
7: Himalajska skalna kokoš (Tetraogallus himalayensis)
8: Siničar (Alcippe vinipectus)
9: Modri pogorelček, samica (Phoenicurus frontalis)
10: Beloglavka (Chaimarrornis leucocephalus)
//letnik 16, številka 02, junij 2010
11
12
Jf

11: Himalajski jastreb
(Gyps himalayensis)
12: Taščična pevka (Prunella rubeculoides)
13: Krvavi fazan (Ithaginis cruentus)
14: Za nekatere strah in trepet -letališče Lukla (2840 m).
letališču je dolga le približno 300 m, močno dvignjena in se konča v kamniti steni; skratka, »nepozaben« polet, s tem da se potem vračaš po isti poti. Marsikateri se poletu odreče in gre raje peš na sedemdnevno pot, dolgo za dobre pol ure z letalom. Našo prtljago (prasice) so prevzeli nosači in napotili smo se proti Monju, kjer smo potem prenočevali. Na poti skozi gozd rododendrona in magnolij sem naletel na smrdokavro (Upupa epops), goldo-vega medosesa (Aethopyga gouldiae) in na listnice Phylloscopus, ki sem jih nekaj tudi fotografiral, med njimi listno pevko (P. affinis), zeleno (P. trochiloides) ter mušjo listnico (P. inornatus).
Namche Bazar
Namche Bazar je zadnje mesto pred himalajskim pogorjem, kjer si spočiješ, dokupiš manjkajočo opremo in se predvsem navajaš na višino (aklimati-zacija), ki tu dosega že 3440 m. Hiše so grajene iz kamna, ki ga zidarji ročno obdelajo in brez malte nakladajo skale drugo na drugo. Nekaj neverjetnega, kako jim uspe ročno obdelati pravokotne skale, da se natančno prilegajo druga drugi. To so pravi mojstri z neverjetno voljo, saj jim čas ni pomemben. Tu se že občuti pomanjkanje kisika, posebno pri hoji, ki je od Monja do tod kar naporna. Zaradi navajanja na višino smo v Namche Bazarju ostali dva dni. Naslednji dan sem se s kolegom Pollakom povzpel na višino 3750 m. Na poti nazaj v mesto pozno popoldne, ko naju je že dohiteval mrak, sem zagledal himalajskega monala (Lophophorus impejanus), za Nepalce svetega ptiča. Resnično moraš imeti srečo, da ga vidiš in fotografiraš. Po pripo-
vedovanju ga je mogoče videti samo zgodaj zjutraj in v večernih urah, ko se pride prehranjevat, sicer pa je zelo skrivnostna ptica. Ob deroči reki Dudh Koshi Nadi sem slikal sivo pastirico (Motacilla cinerea), rjavega povodnega kosa (Cinclus pallasii) ter vodnega (Rhyacornis fuliginosus) in modrega pogorelčka (Phoenicurus frontalis). Vegetacijo sestavljajo po večini rododen-dron, smreka, himalajska breza, borovci in ciprese vse do višine 3800 m. Videl in fotografiral sem še indijsko šojo (Coracias benghalensis), šamo (Copsychus malabaricus) in rjavo coho (Cochoa purpurea). Prenočili smo v Debocheju. Pred nočjo mi je uspelo fotografirati sivo repaljščico (Saxícola ferrea), krvavega fazana (Ithaginis cruenthus), orientalsko grlico (Streptopelia orientalis), ognjenega kalina (Haematospiza sipahi), meniščka (Parus ater), sivoličnega (Seicercus poliogenys) in zlatookega kraljička (S. burkii) ter rdečetrebušno niltavo (Niltava sundara). Visoko na nebu je jadral rjavi jastreb (Aegypius monachus). Na poti sem večkrat opazil rjavega kalina (Pyrrhula nipalensis), liščka (Carduelis carduelis), ki je po trebuhu le nekoliko svetlejši od našega, drugače pa ima značilno rdečo obrazno masko in rumene peruti. Po vaseh do Namche Bazarja smo povsod videvali poljskega vrabca (Passer montanus).
Dingboche
Po dveh dneh hoje iz Namche Bazarja smo prisopihali v Dingboche na višini 4410 m. Tu smo ostali dva dni, se navajali na višino, in sicer tako, da smo se povzpeli pod Ama Dablan na višino
12 Svet ptic
4860 m. Tam me je preletel himalajski jastreb (Gyps himalayensis), v skalah je sedel snežni golob (Columba leuconota), po grmovju so sedele taščič-ne pevke (Prunella rubeculoides), na poti nazaj pa je pod mano na višini 4600 m letel brkati ser (Gypaetus barbatus). Ko sem prečkal reko Imja Hkoja, sem na skali v vodi zagledal še beloglavko (Chaimarrornis leucocephalus). Nekako do te višine so bile stalno in dokaj pogoste v preletu kljunate vrane (Corvus macrorhynchos), ki rade stikajo za čim užitnim vse do hiš in jih ljudje hranijo z ostanki hrane.
Lobuche
Leži na planoti 4910 m z zelo nizko in redko vegetacijo. Tu in tam sem naletel na taščino pevko, škrlatca (Carpodacus erythrinus) in planinskega črnoglavega ščinkavca (Leucosticte brandti).
se namenil opazovat ptice in tudi vsa druga živa bitja, ki jih imaš priložnost tam videti. Večina po-hodnikov tega ne opazi in si ogleduje predvsem okoliške gore.
Pri vzponu na Kala Patthar (5550 m) sem slikal še beloglavega pogorelčka (Phoenicurus erythrogaster), kar je bil tudi višek, saj sem na tej višini najmanj pričakoval, da ga bom srečal. S Kala Pattharja se odpira enkraten pogled na Mt. Everest, Pumo Ri (7165 m) in Nuptse (7864 m). Naslednjega dne sem najvišjo goro sveta zgodaj v jutranjih urah opazoval tudi iz Gorak Shepa. Na poti proti baznemu taboru Everest na 5364 metrih nisem videl nobene ptice, hodil pa sem po ledeniku Khumbu, ki je pokrit s kamenjem in gruščem. Hoja je bila težka in ni se čuditi, da tam ni ptic, saj navsezadnje v ledu in kamenju najbrž ni hrane za preživetje.
15: Monal (Lophophorus impejanus), sveta ptica Nepalcev. Če jo vidiš, se ponovno vrneš v Nepal.
16: Siva repaljščica (Saxicola ferrea)
17: Plavščica (Tarsiger cyanurus)
18: Namche Bazar, zadnje mesto za počitek pred himalajskim pogorjem.
foto: vse Rudolf Tekavčič
Gorak shep
Ko smo prečili prehod Thokla (Dughla) na višini 4830 m, se je desno od nas pričel ledenik Khum-bu, ki poteka vse do višine 5900 m in na katerem je tudi bazni tabor Everest. V njem se pričnejo priprave in vzponi na najvišjo goro sveta. Iz Luboche-ja do Gorak Shepa je sledila težka hoja po skalah in kamenju, višina pa je naredila hojo še težjo. Še dobro, da smo srečevali velike škrlatce (Carpodacus rubicilloides) in himalajske skalne kokoši (Tetraogallus himalayensis) in sem se med fotografiranjem mimogrede spočil in nadihal zraka za lažje nadaljevanje poti. V tem pogledu človeku ptice omogočijo nenadejan počitek, seveda če si
//letnik 16, številka 02, junij 2010
Vsi narodni parki v Nepalu so zaščiteni in vsekakor vredni ogleda. Med najbolj zanimivimi je Chi-twan, ki je tudi rezervat za ptice in druge živali. Morda si mi ga bo v prihodnosti uspelo ogledati. Kroži namreč legenda, da se ponovno vrneš v Nepal, če srečaš monala, sveto ptico Nepalcev. Ni nujno, da na isti kraj, ampak vrneš se pa le.
DODATNI VIRI:
•	Grimmett, R; Inskipp, C.; Inskipp, T. (2000): Birds of Nepal http://www.mammals-worldwide.info/nepal.htm
•	NEPA MAPS: Lukla to Everest Base Camp 1:50.000
13