642
Vojeslav Mole: Tercine o ljubezni.
Kako bi ustnice mi vino pile ljubavi, ki na ustih tvojih spi, kako bi v tvojo dušo sen izlile, ki zlato čašo žitja mi polni!
Francesca, ko zapojejo zvonovi nocoj in noč zasanja nad vrtovi, s teboj spoji me srca plač in smeh.
En sam poljub! Pa mračna naj gomila nad mano večnosti razgrne krila, nikdar ne bo mi žal te, sladki greh . . .
Tercine o ljubezni.
v enoče rože skoz somrak dehtijo, jesen v cipresah tajen spev šumi. V večer oči sanjave ti strmijo
in govor tih iz tvojih ust drhti, da tonejo mi v duše dno besede kot zvezde v noč, ki jih nebo solzi.
Kot lilije so tvoje roke blede, kot lilije, cvetoče v jasno noč iz sanj, ki mesec jih nad vrti prede,
iz sanj, ki vzbuja jih tvoj glas tresoč — O, ljubiš me? Ljubav je divno cvetje, ki seje v dušah ga skrivnostna moč,
da v njenih vrtih vstane mladoletje, ko gre čez zlate lese smrtni sen, da v njenih daljah se predrami petje,
ko nad gozdovi v mrak ihti jesen. O, ljubiš me?  Ljubav je čar opojen, je sen, iz samih zlatih zvezd spleten,
Vojeslav Mole: Stari Favn poje.
643
je spev kot dih nad rožami pokojen,
kipeč kot gorskih rek peneči val,
gasnoč kot dan, v morja prelestju rojen —
O, ljubiš me? Ljubav je čist kristal, kristalna časa mojega življenja — in v njej sem svojo dušo tebi dal.
O, koliko je v duši sanj, brstenja! Vso dalj zagrne cvetje in vse dni in najina ljubav nikdar ne jenja —
Molčiš? V opojnem snu ti dlan drhti . . .
Stari Favn poje.
W srebrnim bleskom je posut tihotni val
in stari park trepeče v snu,
v sobani mračnega gradu na strune v zvezdno noč nekdo je zaigral.
O sladki čar opojnotrudnih melodij, je v tebi smeh, je v tebi jok? Skrivnosten si kot šum globok,
ko se nad parkom prve vesne dih gubi.
S srebrnim bleskom je posut tihotni val —
Ze tisoč vesen tu sem snul
in tisoč pesmi tu sem čul in tisoč zlil jih v svojo bronasto piščal.
In tisoč parov tu je sanjalo v nočeh, ko se je v cvetje zgrinjal breg, in tisoč tu sem čul priseg
in ni jih motil smeh, moj bronasti posmeh.