SLAVISTIČNA REVIJA
VSEBINA
RAZPRAVE
Janko Kos, Prešeren in krščanstvo................................................................................................................................................................................................................................I
Boris Paternu, Črtomirova spreobrnitev ..........................................................................................................................................................................................................17
Jože Toporišič, Izdaja Briiinskili spomenikov iz leta 1992 ..................................................................................................................................................25
Franc Zadravec, Današnji slovenski roman in okupacijski čas ....................................................................................................................................39
Viktor MajdiC, Slovaropisne pasti in zagate priročnika Slovenska krajevna imena ....................................................................51
Marko Ju van. Interesi parodij, literarni kanon in razvoj............................................................................................................................................................81
Aleksander Skaza, Ritmizacija proze v romanu Peterburg Andreja Belega..............................................................................................111
CONTENTS
ARTICLES
Janko Kos, Prešeren and Christianity ......................................................................................................................................................................................................................I
Boris Paternu, Örtomir's Conversion ....................................................................................................................................................................................................................17
Jože Toporišič, The Edition of Brižinski spomeniki 1992 ......................................................................................................................................................25
Franc Zadravec, The Contemporary Slovene Novel and the Time of Occupation..........................................................................39
Viktor MajdiC, Pitfalls and Dilemmas in the Handbook Slovenska krajevna imena ....................................................................51
Marko Juvan, The Aims of Parodies, the Literary Canon and Development ............................................................................................81
Aleksander Skaza, Rythmicization in Andrej Belyj's Novel Peterbury............................................................................................................111
Uredniški odbor-Editorial Board: France Bernik, Varja Cvetko-Orešnik. Aleksandra Derganc, Miran Hladnik, Tomo Korošec. Janko Kos, Boris Paternu (glavni urednik za literarne vede-Editor in Chief for Literary Sciences), Aleksander Skaza, Jože Toporišič (glavni urednik za jezikoslovje-Editor in Chief for Linguistics). Franc Zadravec (odgovorni urednik-Exccutive Editor). Tehnični urednik-Tehnical Editor: Mateja Hočevar.
Časopisni svet-Advisory Council: Mirek Čejka (Brno), Zdzislaw Darasz (Katowice), Gerhard Giesemann (Gießen), Franc Jakopin (Ljubljana). Rado L. Lenček (New York), Juraj Martinovič (Sarajevo), Klaus Detlef-Olof (Celovec), Marija Pirjevec (Trst), Jože Pogačnik (Maribor), Erich Prunč (Gradec), Adam E. Suprun (Minsk), Jože Šifrer (predsednik-President).
Naslov urcdništva-Address: Slavistična revija, Aškerčeva 2/11, 61000 Ljubljana, Slovenija.
Žiroračun pri Slavističnem društvu Slovenije: 50100-678-45265 (za SR). Naročnina velja do odpovedi. Odpovedi le
ob koncu leta. Cena letnika za posameznike 1400 SIT, za študente 900 SIT, za inštitucije 1800 SIT. za knjigarne 3000
SIT (minus 25-odslotni rabat). - Price of yearly subscription for foreign countries 38 USA $.
Natisnil-Printed by: PLANPRINT. Ljubljana. Naklada-Circulation: 1150 izvodov - 1150 copies.
ISSN 0350-6894
Po mnenju Ministrstva za znanost in tehnologijo (415-12/92, 24. 4. 1992) šteje Slavistična revija med proizvode, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa.
tu fi
UDK 886.3.09-1:929 Prešeren F Janko Kos
Filozofska fakulteta v Ljubljani
PREŠEREN IN KRŠČANSTVO
Razprava raziskuje problem Prešernovega razmerja do religije, Cerkve in krščanstva na dveh ravneh - najprej na biografski ravni z obravnavo ustrezne dokumentacije, zlasti pričevanj sodobnikov in spominov na pesnika; nato na ravni njegove poezije, z interpretacijo tistih besedil, iz katerih se da razbrati, kako seje to razmerje spreminjalo in kakšne so bile njegove notranje dileme.
The study examines the problem of PreSeren's relationship to religion, the Church and Christianity on two levels: first, on the biographical level with a treatment of appropriate documentation, especially the testimony and memories of his contemporaries; second, on the level of his poetry, through an interpretation of those texts that reveal how his relationship changed and what his internal dilemmas were.
Ö 91191
Razmerje do vere in katolištva, Cerkve in krščanstva je bilo eno od osrednjih vprašanj Prešernovega življenja in osebne usode, pa tudi duhovne ustvarjalnosti in s tem pesnjenja. Bilo ni nič manj pomembno od sfere erotičnih doživljajev. Toda o tem je mogoče soditi tudi tako, daje bila pri Prešernu erotika ves čas ali pa vsaj v odločilnih življenjskih položajih povezana z odločitvami v verskih zadevah. Na splošno pa je bilo pesnikovo razmerje do krščanstva in Cerkve bolj zapleteno, kot se zdi na prvi pogled. Na kratko se ga dâ povzeti v domnevo, da seje Prešeren že od zgodnjih mla-deniških let in pozneje vse do zadnjega poskušal izviti iz vezi »vere staršev«, da pa se je vanjo tudi neprestano vračal ali seji vsaj ponovno bližal, kar pomeni, daje bil nanjo na skrivaj, morda celo nezavedno bolj navezan, kot si je priznaval. Bilo je res tako, kot seje sam označil v nagrobnem napisu, ki si gaje po sporočilu sestavil z verzoma:
Tukaj počiva Franc Prešeren, nejeveren in vendar veren.'
Kot mnoge druge njegovih izjav o sebi, svojih nazorih in sklepih je seveda tudi ta dvoumna, značilna za ljubitelja besednih iger, namigov in šal. Zato sejo da tolmačiti na različne načine, med drugim tudi tako, da sicer ne verjame v Boga in krščanske nauke o njem, zato pa veruje v kaj bolj stvarnega in sodobnega, na primer v svobodo, napredek človeštva in prihodnost slovenskega naroda. Toda prav toliko je mogoča razlaga, daje z »nejevernostjo« mislil na to, da ni verujoč kristjan, z »vernostjo« pa na dejstvo, da ostaja ta vera v njem vendarle še zmeraj živa, čeprav po svoje še tako vprašljiva. Za razumevanje njegovega razmerja do religije se zdi ta razlaga celo zanimivejša.
Podobno kot za Prešernovo erotiko in spolnost je tudi za njegovo razmerje do vere, krščanstva in Cerkve mogoče reči, daje bilo v sebi protislovno, v nekaterih pogledih tragično. Oboje je poteklo iz izvirov, ki jih je sprejel vase že v mladih letih. Skoraj do trinajstega leta je odraščal v okolju, ki je bilo verno, strogo katoliško, celo /i- \ IS	* i
\ 1 F. Prešeren, Zbrano delo, druga knjiga (Ljubljana, 1966), 79.
V4 2 Noy
îîrtoon?
4 ' 4
cerkveno. V rodu Prešernovih je bilo z obeh strani, materine in očetove, več duhovnikov, ne sicer zelo izobraženih ali na vidnih mestih v cerkveni hierarhiji, vendar takih, da so družino trdno povezovali s cerkvenim izobraženstvom na tedanjem Kranjskem. Takšni so bili strici, ki so za več kolen nazaj bili v duhovnem poklicu, tak je bil končno pesnikov brat Jurij. Strici duhovniki so bili janzenistično usmerjeni, kakšen med njimi je bil tudi protijanzenistično, vendar se zdi, daje prevladovalo prvo. Od tod se dâ sklepati, da je bilo tudi versko ozračje v domu na Vrbi bolj janzenistično kot ne, čeprav je težko ugotoviti, v čem je bil ta janzenizem, saj nikakor ni šlo za dogmatični janzenizem francoskega tipa; ta v Avstriji že lep čas ni imel pravih in izrazitih privržencev. Kolikor se je janzenizem družinskega doma ali pa stricev duhovnikov sploh lahko zarisal v Prešernovo zgodnje otroštvo, zatem pa v fantovstvo in mladeništvo, seje kaj takega lahko zgodilo predvsem na dveh ravneh. Najprej v spolni in erotični sferi. Ta je bila v tem okolju izrazito zadržana, prikrita in sramežljiva. Edino od tod se da razumeti Ernestinino sporočilo, daje mladi Prešeren natančnejšo spolno vednost prejel šele šestnajstleten od domačega hlapca, ki daje dobrodušno pojasnil ljubljanskemu dijaku razliko med spoloma.2 Janzenistična strogost s spolnostjo je utegnila imeti globlji pomen za pretres, ki gaje mladi učenec že nekaj let poprej doživel v Ribnici, pa tudi za posledice, ki jih je zapustil v njegovih odnosih do ženskega sveta. Druga sestavina, ki jo je morda sprejel iz domačega in sorodniškega okolja kot značilnost njunega verskega sveta, je bila trpna sprijaz-njenost z usodo. Janzenistični nauk o predestinaciji v takratnem kranjskem jan-zenizmu ni bil več navzoč v pristni dogmatični podobi, pač pa kvečjemu kot posebna strogost verske prakse in posameznikove vesti. Od tod je utegnil preiti v zavest kmečkega otroka, ki je od osmega leta naprej in vse do začetka pubertete živel v duhovniškem okolju ali vsaj v njegovi najtesnejši bližini.1
O tem, daje bil Prešeren do trinajstega leta in do odhoda v ljubljanske šole veren po meri svojih staršev in stricev, ne more biti dvoma. Toda dejstvo je, da seje začel od te vere trgati že v ljubljanskih šolah, gotovo pa seje to odmikanje dokončalo na Dunaju. Tu seje dokončno oblikoval v »frajgajsta«, v svobodomisleca v smislu pred-marčne proticerkvene in protiverske ideologije.
O Prešernovem vstopu v ta duhovni svet je za ljubljanska dijaška leta mogoče samo ugibati. Vendar se ne da mimo domneve, da seje kaj takšnega začelo dogajati v tesni povezavi z erotičnimi izkušnjami, ki so z ribniškim doživljajem dobile v marsičem problematično smer. Kot pri mnogih fantih te starosti je tudi v mladem Prešernu preintenzivna, pa tudi razbolena in neusmerjena erotika zbudila odpor do spovedi in obhajila. Zdi se, daje začel že v tem času zanemarjati in opuščati oboje. Na Dunaju in v času, ko je bil vzgojitelj v Klinkowströmovem zavodu, je bilo že znano, da ne hodi ne k spovedi ne k obhajilu, pa tudi ne vsak dan k maši, kot je bilo v takšnem zavodu zaželeno.4 V teh letih je bila njegova svobodomiselnost tudi že podprta z idejami filozofskih, znanstvenih in političnih naukov, pa tudi ideologij, ki so
2J. Mušlč, Sodobniki o dr. Francetu Prešernu (Ljubljana, 1982), 182. Vsi navedki iz spominov Ernestine Jelovškove so v tej razpravi citirani po prevodu, ki gaje za navedeno izdajo oskrbel dr. D. Ludvik.
'Za Prešernovo razmerje do janzenizma prim, razpravo J. Kos, Sapfo, Grillparzer in Prešeren, objavljeno v knjigi Prešeren in njegova doba (Koper, 1991 ).
tako ali drugače spodbijale veljavo krščanstva, zlasti pa katoliške vere in Cerkve. Posebno vlogo v Prešernovem oddaljevanjem od obojega je imela seveda tudi posvetna literatura, ki jo je začel sprejemati v ljubljanskih letih vsaj od petnajstega leta naprej, tako grško-rimska kot renesančna in nazadnje sodobna romantična.
Kljub vsemu je v Prešernovi usmeritvi k svobodomiselstvu že od začetka opaziti zanimivo dvojnost. Ne le v mladostnih letih, ampak tudi v zrelem življenjskem obdobju je ostal navezan na strice duhovnike, živel je pri njih, se k njim vračal, kot dijak in študent živel z njihovo podporo, do leta I 835 je delil skupno gospodinjstvo in stanovanje z upokojenim starim stricem Jožefom. Čeprav so imeli strici duhovniki nekaj razlogov za zamero, saj jih je s svojo odločitvijo za pravo in ne za duhovniški stan neprijetno razočaral, zamera ni trajala dolgo. Očitno so ga imeli radi in tudi sam je bil navezan nanje. Poleg tega je imel prijetne družabne stike še z mnogimi duhovniki, s katerimi je prihajal v stik v Ljubljani, na Koroškem in v Kranju - od Blaža Potočnika, Jakoba Zupana in Janeza Ciglerja do Urbana Jarnika in Antona Martina Slomška, pa do Jožefa Dagarina, ki mu je bil na smrtni postelji spovednik. Duhovščina mu na splošno ni bila nenaklonjena, razen tiste, ki seje zapletla v strastni abecedni boj na strani metelčice. Zoper njegovo zvezo z Ano duhovni možje, ki so ga dobro poznali, vsaj na zunaj niso godrnjali, morda so zvezo celo odobravali, seveda z željo, da bi Ano poročil in tudi pred Cerkvijo priznal njene otroke. Kot poroča Er-nestina po pripovedi matere Ane, je k eni svojih prošenj za advokaturo dobil od šentpeterskega župnika Svetličiča zlahka najboljše mnenje o svoji nravnosti, čeprav bi kaj takega spričo njegove nezakonske zveze in neskrbnosti za otroke utegnilo postati vprašljivo.5
In tako je ostajal v nekakšni zunanji zvezi z verskim svetom kljub očitni svobodomiselnosti, ki je temeljila v zavračanju temeljnih cerkvenih naukov, Marije, Kristusa, zakramentov in verskega učiteljstva. Takšno zavračanje sicer ni šlo tako daleč, da bi prekinil z vsakim cerkvenim obredjem. Ni hodil k spovedi in k obhajilu, tudi ne redno k maši. Toda znano je, daje ob nedeljah bolj ali manj redno obiskoval cerkve, prav gotovo ob velikonočnih in božičnih praznikih; o tem govori sam v sonetu, v katerem poje o tem, kako seje zaljubil v Julijo ob srečanju v trnovski cerkvi na veliki petek:
v soboto sveto,
ko vabi molit božji grob kristjana, po cerkvah tvojih hodil sem, Ljubljana!
Za zadnja kranjska leta je po pripovedi njegove nečakinje gotovo, daje hodil ob nedeljah k maši;6 kaj takega seje več kot verjetno dogajalo že v prejšnjih ljubljanskih časih.
Toda obstaja še druga plat medalje. Njegovo nasprotovanje veri in Cerkvi tudi v zadnjem desetletju življenja, po letu 1840 ni ponehalo, ampak celo naraščalo in se od časa do časa nepričakovano zaostrilo. O tem govorijo spomini Ernestine Jelovškove s
4Izjava M. Gollmayerja o Prešernovem bivanju pri Klinkowströmu je zdaj ponatisnjena v zborniku Sodobniki o dr. Francetu Prešernu, n. m., 296.
5N. d., 220.
ftN. d., 289.
poudarkom, ki je morda posledica njene lastne svobodomiselnosti, vendar o prvot-nosti teh pesnikovih proticerkvenih izjav ne gre dvomiti. Ernestina jih je ohranila po pripovedovanju matere Ane. Ta jih kot pobožna katoličanka seveda ni obnavljala kot dokaz za naprednost Prešernovega svobodoumja, ampak kot pričevanje o verski lahkomiselnosti človeka, ki jo je življenjsko, socialno in moralno onesrečil. Ernestina jih v odporu do matere in njenega katolištva tolmači seveda z drugačnim namenom -kot dokaz Prešernove pokončne drže, ki se noče ukloniti lažnemu pobožnjakarstvu, utemeljenemu v togi krščanski pravo vernosti.
Prešernovo proticerkveno mišljenje iz dobe, ko je vzdrževal z Ano ljubezenske odnose, je neposredno vidno iz vrste Ernestininih pričevanj. Prvo se tiče spovedi. Ana pripoveduje o tem, kako jo je pesnik zalotil na ulici, ko je prihajala od spovedi in se razjezil zaradi tistega, kar naj bi pri tem bilo tudi zanj neprijetno, se pravi zaradi »nečistovanja« v zunajzakonskih odnosih, če ne še zaradi česa hujšega. Na ta dogodek naveže Ernestina Prešernovo izjavo o spovedi. Izrekel naj bi jo Ani na vprašanje, ali se on sam hodi spovedovat: »Za moškega ni nič bolj poniževalnega -skoraj onečaščujočega - kot je spoved. Če je kdo storil krivico in to tudi uvidi, jo naj skuša poravnati; je namreč greh, če škoduješ svojemu bližnjemu. Če pa krivice ne poravnam, mi ne more dati odveze v imenu vsemogočnega Boga noben duhovnik.«7 Izjava, v kateri se prepleta pravno pojmovanje krivice s fatalizmom, je zanimiva po tem, da izključuje vsak stik posameznika, vernika, grešnika ne le z duhovnikom kot pooblaščencem božjega odpuščanja, ampak ne dopušča niti možnosti, da bi se grešnik obrnil neporedno na Boga. To pa zato, ker skrči pojem greha na škodovanje bližnjemu, na mesto odpuščanja stopa torej zgolj poravnava škode. Zdi se, da gre za popolnoma sekularizirano, razsvetljensko utilitarno in torej ateistično razumevanje grešnosti.
V Ernestininih spominih je mimogrede zabeleženo tudi Prešernovo stališče do krsta, kot gaje izrekel v letu 1839. Ko mu je Ana rodila prvo hčerko, je menil, daje ni treba krstiti. »Mati je bila spričo te izjave precej osupla, posebno, ker je še pripomnil, da se otrok, ko doraste, lahko sam odloči, po kateri veri bo živel.«8 Izjava je ne le značilna, ampak tudi pomenljiva. Kaže na novo liberalno, v 19. stoletju spočeto in v 20. stoletju močno razširjeno pojmovanje, po katerem je vera samo še zasebna stvar vsakega posameznika, in to tako zelo, da o nji ne morejo odločati niti otrokovi starši, pač pa šele poedinec v svoji odraslosti.
Podobno skrajna je Prešernova misel, s katero je v nekoliko poznejšem času opredelil svoj pogled na duhovščino. Ko si je po lastnih besedah želel sina in je tako rekoč že razmišljal o njegovi vzgoji, celo o poklicu, naj bi po Aninem sporočilu vzkliknil: »Moj sin ne bo nikoli duhovnik - če pa le bo - potem ni moj otrok.«9 Izrečene besede vsebujejo zelo radikalno, nepreklicno obsodbo duhovniškega stanu, poklica in poslanstva. Takšne so čisto v skladu s citiranimi izjavami o grehu, spovedi in krstu. Po vsem tem ni mogoče dvomiti, daje Prešeren v zasebnem življenju kazal mnoge lastnosti pravega svobodomisleca, lastnosti, ki so bile proti sredi 19. stoletja značilne
7N. d., 188.
"N.d., 190.
4N.d„ 196.
za velik del posvetnega izobraženstva, zlasti liberalno in demokratično usmerjenega, tako na Francoskem kot v Rusiji, v nemških deželah in predmarčni Avstriji. Prav zato je to podobo svobodomiselnega Prešerna težko spraviti v sklad z dejstvi, ki pokažejo njegovo razmerje do vere in Cerkve v drugačni, prijaznejši ali vsaj strpnejši luči. Dejstvo je, daje imel med duhovniki, sorodniškimi ali znanskimi, veliko prijateljev, podpornikov, naklonjenih zagovornikov ali celo občudovalcev in daje bilo med to duhovščino takih, ki so mu bili sovražni zaradi erotičnega pesnjenja, razmeroma malo. Ob nedeljah je hodil k maši, kar je izpričano za kranjska leta, za ljubljanska pa vsaj verjetno. In končno je dejstvo, da seje dal pred smrtjo spovedati in daje za tem sprejel obhajilo s poslednjim oljem. Seveda je ob tem mogoč pomislek, daje bil k temu bolj ali manj prisiljen zaradi odločnega nagovarjanja župnika Dagarina in želje sorodstva. Toda dejstvo je, daje pristal na dejanje, ki je bilo načeloma nesprejemljivo svobodomislecu, za kakršnega seje razglašal v izjavah svojim najbližjim.
Nasprotja med enimi in drugimi dejstvi ni mogoče razumeti, če ne upoštevamo, da je bilo Prešernovo razmerje do vere in Cerkve ves čas ambivalentno ali celo namenoma dvoumno; in če nimamo v vidu vseh okoliščin, ki so ga spremljale. Izjave, ki jih je sporočila Ernestina po pripovedih matere Ane, so bile bolj ali manj resnične, toda razumeti jih je potrebno tudi tako, daje Prešeren svoje stališče do vere v pogovorih z Ano namenoma zaostril, da bi jo prestrašil v njeni preprosti pobožnosti, ji pokazal svojo duhovno premoč ali jo celo odvrnil od sebe. V skrajnem primeru bi jo lahko razumeli kot obrambo moškega, ki se z vsemi močmi otepa ženske, ki gaje hotela prisiliti k poroki in tudi pred svetom veljati za mater njegovih otrok. O dvoumnosti Prešernovega razmerja do vere govorijo pripetljaji iz zadnjih let - z ene strani njegovi resnični ali pa samo navidezni poskusi, da bi se obesil in torej s samomorom končal življenjski obup, z druge strani besede »Kmalu bo treba pred sodbo iti«, ki naj bi jih uro pred smrtjo izrekel sestri Katri. O resničnosti teh besed je Ernestina kot prepričana svobodomiselka sicer dvomila, vendar za to ni veljavnega razloga.1" Prav tako kot ni nobene opore za dvom o tem, kar poroča Lenka Prešernova o njegovih zadnjih branjih - daje bral predvsem svetopisemsko Novo zavezo in Tomaža Kempčana Hojo za Kristusom." Oboje se potrjuje z dejstvom, daje ta dela imel v svoji knjižnici, kot sojo popisali v uradnem seznamu po njegovi smrti. Toda obenem je res, da seje med knjigami, ki jih je odnesel v Kranj - marsikaj je pustil v Ljubljani - ohranilo kar nekaj del, ki razpravljajo zelo kritično o religiji nasploh, posebej o krščanstvu in Cerkvi; tu je še več knjig o naravoslovnih in matematičnih stvareh, le malo pa teoloških, kar jasno govori o tem, daje bil lastnik teh knjig izrazit svobodomislec. Poleg tega je treba dopustiti možnost, daje več protiverskih knjig iz Prešernove knjižnice ostalo v Ljubljani ali pa je pustil, da so jih še pred smrtjo njegovi kranjski bližnji požgali -vendar ne vseh, saj jih je na uradni zapuščinski seznam prišlo lepo število. Med ohranjenimi in v seznam zapisanimi vsekakor ni Davida Straussa knjige Jezusovo življenje, ki jo je pesnik leta 1838 s škodoželjno hudomušnostjo poslal župniku Arku,
"'Resničnost teh besed je spodbijala E. Jelovškova v svojih spominih (glej zbornik Sodobniki o dr. Francetu Prešernu, 233).
"L. Prešeren, O svojem bratu, pesniku, dr. Francetu Prešernu, Sodobniki o dr. Francetu Prešernu, n. m., 281.
a mu jo je ta vljudno vrnil. Morda je bil Strauss med uničenimi knjigami ali pa seje porazgubil že v Ljubljani.
Podoba, ki jo ustvarjajo o Prešernovem razmerju do krščanstva in Cerkve zunanja dejstva, pričevanja sodobnikov in spomini nanj, je res dvoumna. To razmerje niha med zavračanjem vsega, kar je cerkveno, in občasnim približevanjem verskemu življenju, morda celo vračanjem vanj. To ne bi bilo mogoče brez naklonjenosti veri, ki v Prešernu kot da nikoli ni pojenjala, vendar se večidel zadrževala v ozadju, morda celo v nehotenem in nezavednem. Da bi se nejasnost, ki jo ta nihanja mečejo na Prešernovo vero in nevero, pojasnila, je potrebno seči v njegovo poezijo. Iz te naj se pokaže vse, kar lahko pomaga osvetliti bistvo teh zapletenih, za prešernoslovje še zmeraj temeljnih vprašanj.
V Prešernovih pesmih se takemu razmisleku kot prva, že na prvi pogled opazna stvar ponuja velika količina podob iz krščanskega verskega sveta, iz Svetega pisma nasploh, iz Stare in Nove zaveze vsake posebej, pa tudi iz življenja device Marije, svetnikov, menihov in nun. Ne nazadnje se v tej poeziji, zlasti v Krstu, najdejo celi odstavki, ki so pravcate razlage krščanskega verskega nauka. Seveda je Prešeren za svojo poezijo uporabljal tudi številne podobe iz grško-rimske mitologije, toda krščanskih podob je več, so bolj izrazite, v večini primerov tudi bolj poetične. Na tako velik delež krščanskega verstva v Prešernovih pesniških besedilih je postalo pozorno že starejše prešernoslovje, zlasti France Kidrič, vendar gaje razlagalo v tem smislu, da je Prešeren uporabljal krščanske podobe zaradi njihove privlačnosti in učinkov na bralce tistega časa in okolja, pa tudi zaradi zgolj estetske vrednosti. To je seveda res. Obenem pa je potrebno upoštevati dejstvo, da te podobe redoma uporablja s pazljivostjo, ki ni samo estetska, ampak nosi s sabo močan čustven naboj, morda celo globlji duhoven pomen. Zdi se, da govori o verskih stvareh kot človek, ki so mu bile domače že od mlada in jih je v okolju svojih stricev duhovnikov dojemal s takšno domačnostjo, da so postale del njegove domišljije, imaginacije in čustvovanja. Takšne so mu ostale drag spomin na mladost, vendar ne samo to.
Naj bodo krščanske podobe v Prešernovi poeziji še tako opazne in njihov posebni značaj še tako gotov, pa vendarle samo iz njih še ni mogoče sklepati o temeljih Prešernovega razmerja do krščanstva. Prešeren sam gotovo ni želel, da bi njegova pesniška besedila zaradi podob iz krščanskega ikonografskega sveta razumeli kot krščanska, veri in Cerkvi naklonjena. O odporu do takšnega razumevanja priča njegova reakcija na sprejetje Krsta pri Savici, ko je ta zaradi svojih verskih motivov naletel na zelo ugoden odziv duhovščine. V pismu Čelakovskemu leta 1836 je šel v zavračanju takšnega sprejema celo tako daleč, daje napol ironično odrekel pesnitvi resnejši namen in jo razglasil za »metrično nalogo«. Ta izjava je seveda ironična iz zadrege, zato je niti malo ni mogoče jemati kot pesnikovo intimno sodbo o tem, kaj Krst pri Savici je in kaj ni. Ali pa se v Prešernovi ironiji skriva še kaj več kot samo zadrega pred literarnim vrstnikom, ki bi lahko posumil o njegovi svobodomiselnosti in bi ga imel za pobožnjakarja? Zdi se, daje iz nje mogoče razbrati sled hudomušne previdnosti, ki se zaveda dvoumnosti, ambivalentnosti, večstranskosti lastnega razmerja do vere, Cerkve in religioznosti in se prav zato brani, da bi jo razumeli tako ali drugače. Da bi prepoznali dvoumnost takšnega razmerja, je potrebno poseči globlje v ustroj Prešernove poezije, kakršna se je razvijala od srede dvajsetih let naprej pa do smrti. V
središče pozornosti mora stopiti skrivna problematika, morda celo problematičnost pesnikovega razmerja do verskega sveta, in seveda do nasprotja temu svetu v neveri, verski brezbrižnosti ali celo v odkritem ateizmu.
Na tej ravni se odprejo pogledi, ki kažejo na skrivni spor znotraj Prešernovega pesniškega, s tem pa tudi duhovnega in življenjskega sveta; ta spor vzplamteva zmeraj znova ob vprašanju vere in nevere. Na začetku gaje komajda opaziti, sčasoma se izoblikuje v vsej izrazitosti, nato pa se kot nepremostljiva razpoka v sklenjeni zgradbi Prešernove poezije vleče skoznjo do zadnjih let, ko je kot pesnik utihnil.
Prve pesmi, ohranjene iz srede dvajsetih let, ko je bil še dunajski študent, so skoraj brez izjeme izpolnjene s čisto svetnim, bolj ali manj radoživim ukvarjanjem z erotiko, ali bolje rečeno z mislijo na ljubezen. Tako že v pesmih Zarjovena dvičica, Lažnivi pratikarji, Dekelcam, Povodni mož; pa tudi v nekoliko poznejših romancah Učenec, Dohtar in Turjaška Rozamunda, ki je med njimi zadnja. Ozračje v teh pesmih je skoraj brez izjeme neversko, posvetno, v precejšnji meri senzualno, v zelo širokem pomenu besede torej »pogansko«. Šele v Turjaški Rozamundi stopi v ta posvetnih užitkov, misli in sanjarij polni svet krščanska vera v podobi patra, ki poroči Ojstrovrharja z lepo Lejlo, oziroma samostana, v katerega stopi razočarana, užaljena Rozamunda. Toda za temi verskimi prvinami ni opaziti nobenega izrazitega ali vsaj problematičnega razmerja do krščanstva. Svet brez izrecne misli na Boga je v prvih Prešernovih pesmih še enovit, obremenjen sicer z manjšimi življenjskimi, zlasti erotičnimi težavami in brez moralnih dilem; prav zato je sam sebi zadosten, nikakor pa ne postavljen pred zahtevne, eksistenčno in moralno usodne ali celo nemogoče odločitve.
Prvi sunek v tako sklenjeno podobo zunajkrščanskega sveta je prinesla osrednja Prešernova pesem na prehodu v trideseta leta, elegija Slovo od mladosti, objavljena kot Prešernov življenjski manifest v prvi knjigi Krajnske čbelice za leto 1830. V pesmi ni nobenega sledu verskega čustvovanja v pravem pomenu besede, manjkajo tudi izrazite podobe iz krščanskega izročila, obredja ali zakramentalnosti. Na dveh mestih kliče pesnik »Bog te obvarji!«, vendar bi klicu komajda lahko pripisali pravi verski namen. Verz »Okusil zgodej sem tvoj sad, spoznanje!« je seveda kot namig na drevo spoznanja, s katerega sta jedla v raju Adam in Eva in si s tem nakopala trpljenje in smrt, vendar pa je ta prispodoba vdelana v celoto brez verskega pomena. Pač pa je téma celotnega Slovesa od mladosti vsaj negativno povezana s krščanskimi dilemami, ali bolje rečeno s problemom sveta brez krščanstva in Boga. V Slovesu od mladosti se razkriva, da nekrščanski svet, znotraj katerega se dogaja Prešernova pripoved o izgubljeni, nesrečni in vendar srečni mladosti, nikakor ni več enovit, nerazcepljen, samozadosten, kot seje kazal v mladostnih verzih dvajsetih let. Poglavitna ideja pesmi je spoznanje o nepopravljivi nesreči sveta, ki so ga po Lukâcsevih besedah »bogovi zapustili«. V njem pesnik ne najde nič takega, kar bi ustrezalo podobi popolnega sveta, v katerem bi lahko posameznik bil tudi sam deležen srečne popolnosti. Namesto tega je postal tudi sam problematičen, namesto srečnosti je pahnjen v stanje obupa. Da se ta obup dogaja zunaj krščanstva, je videti ob dejstvu, da se Prešeren v svojem »slovesu od mladosti« nikjer ne zateka k misli na krščansko nadsvetnost ali na kreposti, s katerimi kristjan premaguje tostransko nesrečo. Čista vest, dobro dejanje, zvesta ljubezen, modrost, pravičnost, učenost so sicer naštete kot poglavitne vred-
note, vendar so zgolj svetne, človek pričakuje zanje plačilo v tem svetu, ne pa da bi mu bile apriorna zahteva božjega reda. Naj je torej posameznik v Slovesu od mladosti še tako na robu svoje gotovosti vendarle vztraja v čisti »imanenci«, s tem pa v posvetni resignaciji, pomešani z obupom.
Krščanstvo se v prvi Prešernovi veliki pesmi neposredno nikjer ne predstavi, vendar ni dvoma, da tiči v ozadju, pred katerim se dogaja drama pesnikove mladosti. To je mladost, ki seje iztrgala »veri staršev«, nato pa obstala v tragičnem položaju »gradov v oblakih«, neizpolnjenih upov, skrajnih razočaranj, spoznanj o nesmiselnosti vsega - »de smo brez dna polnili sode«. Skrajna meja, do katere seže misel pesmi, je spoznanje, da v zgolj končnem, zemeljskem, svetnem ne more biti skladnosti, izpolnitve in tudi ne pravega smisla. Ob tem se tematika Slovesa od mladosti ustavi, kar pomeni, da v pesmi nikjer ni opaziti žalovanja po veri, krščanstvu in tolažbi, ki jo zagotavlja misel o onstranstvu. Vse to se v Prešernovi poeziji pojavi šele pozneje. Slovo od mladosti ostaja znotraj tostranskega obupa, ki ve, da ne more do sreče, pa tudi ne do brezpogojnega smisla in vrednot.
Drugi, to pot močnejši in daljnosežnejši sunek v optimizem Prešernovega svobodomiselnega upanja v srečo so prinesli Sonetje nesreče, nastali najbrž že leta 1832, objavljeni šele v četrti knjigi Krajnske čbelice. Na začetku jih je bilo sedem, prvega »Pov'do let starih čudne izročila« je Prešeren pred objavo odstranil; toda zato jim je treba pridružiti še sonet Memento mori, objavljen v Krajnski čbelici istega leta. V Poezijah gaje postavil takoj za Sonete nesreče, kar pomeni, da gaje hotel imeti za sklep cikla ali vsaj za podaljšek celote. V prešernoslovju je nastalo več teorij o tem, zakaj je Prešeren takoj po svojem tridesetem letu zasnoval tako zelo mračno sporočilo o sebi, svetu in življenju, sporočilo, ki se lahko meri z najbolj brezupnimi besedili evropske poezije in bi mu kaj enakega lahko našli samo še v Jobovih tožbah, nastalih iz skrajne zapuščenosti od ljudi in Boga. Vendar se zdi, da prave razlage za nastanek Sonetov nesreče ni bilo mogoče najti. V pesnikovih doživljajih iz teh let ni bilo mogoče opaziti nič tako usodnega, da bi se dalo tematiko cikla razumeti iz posameznega, čisto konkretnega življenjskega položaja. Razplet ljubezenske zveze z Marijo Johano Khlunovo ni bil tako zelo tragičen, da bi se ga dalo uporabiti za razlagi) obupa v Sonetih nesreče. Celo tista razlaga, ki seje zdela včasih še kar verjetna - da mu je celoto teh sonetov navdihnila trenutna depresija, ker je odvetniški izpit v Celovcu opravil s slabšim uspehom, kot si je želel - je zelo nezadostna ali že kar banalna. To pa pomeni, daje problematiko Sonetov nesreče nujno razumeti iz splošnejšega, zares širokega in mnogo bolj temeljnega konteksta, se pravi iz Prešernovega duhovnega položaja, ki gaje zarisal že v Slovesu od mladosti kot svoj globalni pogled na svet, človeško usodo in njeno brezizhodnost, tedaj še v okviru elegičnega »slovesa od mladosti«. V primerjavi s to elegijo je pristop Sonetov nesreče k isti problematiki globlji in določnejši, predvsem pa neizprosnejši. Tudi zdaj je izhodišče življenjske nesreče posameznikov položaj v svetu, ki je ostal brez Boga, nato pa se iz tega izpeljejo vse, tudi najskrajnejše posledice.
N jihov poglavitni izvir je poetični) predstavljen v sonetu »O Vrba, srečna, draga vas domača«. Osrednje misli tega šolsko popularnega soneta ni mogoče razumeti samo kot nostalgično hrepenenje po idiličnem svetu domače vasi, ampak je treba upoštevati predvsem duhovni pomen tega hrepenenja. Kot je razločno povedano v
prvem delu soneta, je pesnikovo življenjsko nesrečo povzročila »uka žeja«, ta je zanesla v njegovega duha »strup«, izgubo zaupanja vase in nemir v podobi »viharjov notranjih«. Pod »uka žejo«, o kateri se tu govori, si seveda ne smemo predstavljati samo običajna šolska znanja, ki naj bi posredno povzročila globljo življenjsko nesrečo - kaj takega bi bilo ne le naivno, ampak že kar banalno in malenkostno. Pogubnost spoznanj, ki si jih je mladi Prešeren pridobil v velikem svetu in ki so ga usodno iztrgala iz varnega kroga domačnosti, je dosti verjetneje povezana s tistim, kar gaje odtrgalo od »vere staršev«, od zaupanja v Boga, krščanskih kreposti in vsega drugega, kar je bilo trden temelj domačega sveta, poosebljenega v Vrbi. Krivda za takšno oddaljitev je seveda zadevala tudi šolsko učenost, h kateri gaje pripeljala »uka žeja«, tako kot je to stvar pozneje imenoval Cankar, se pravi »tuja učenost«, ki je spodkopala otroško zaupljivo vernost iz domače hiše. Toda tu so bili še drugi nauki in zgledi, ki so odločilno oblikovali mladega prišleka s kmetov v Ljubljani in zatem na Dunaju; in seveda še vse osebne izkušnje, ki so imele v tem velikem svetu čisto drugačen pomen, kot bi ga dobile v malem, a trdnem svetu domačih norm. S tega stališča Prešernove želje, izrečene v koncu soneta, da bi bilo zanj dosti bolje, ko bi ostal vse življenje v Vrbi, ni mogoče razlagati samo kot priložnosten spomin na idilično mladost v kmečkem okolju, ampak tudi kot nostalgično hrepenenje po trdni zakoreninjenosti v stoletni tradiciji, ki je bila in je še zmeraj podlaga temu kmečkemu svetu, se pravi v veri, krščanstvu, katolištvu. Da gre v sonetu o Vrbi tudi za to poanto, se otipljivo pokaže v njegovem sklepu; sveti Marko, ki mu je posvečena podružnica v Vrbi, je priklican v pesem kot varuh in simbol trdnega, varnega domačijskega sveta.
Tako se na začetku Sonetov nesreče kot nasprotje vélikemu svetu z njegovo svobodomiselnostjo, pa tudi življenjsko nesrečo in obupom postavlja svet krščanske tradicije in nostalgija po njem. S tem ni rečeno, daje želja po vrnitvi uresničljiva in torej v mejah mogočega. Prešeren jo upesnjuje kot lepo misel, sam pa ostaja s svojo življenjsko nesrečo prepuščen negotovosti sveta, ki so ga »bogovi zapustili«. To potrjuje tok misli v zaporednih sonetih cikla. V teh se obup, ki poteka iz temeljnega položaja, upesnjenega v prvem sonetu, stopnjuje do skrajnosti brezupa, tako že v sonetu »Popotnik pride v Afrike pušavo«, se v sonetu o »hrastu« spusti v brezmočno apatijo, v sonetu »Komur je sreče dar bila klofuta« še z zadnjimi šibkimi sunki poskuša kljubovati usodi, na koncu tega soneta in še bolj v predzadnjemu sonetu »Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi« pa že pride do spoznanja, daje edini izhod iz nesreče smrt; do takrat ostaja človeku na voljo samo nemočno ždenje v popolni življenjski brezbrižnosti, kar je upesnjeno v zadnjem sonetu. Celota je torej zgrajena tako, da se posamezne teme logično izpeljujejo druga iz druge, kontekst, ki jih povezuje v enoto, pa je seveda svet brez transcendence, utemeljen zgolj v čisti ima-nenci, zato pa nepopravljivo tragičen svet »nesreče«. To je seveda svet, ki so ga bogovi zapustili, kot bi dejal Lukâcs, ali svet brez Boga po krščanskem pojmovanju. Sonet Memento mori je samo še smiselno dopolnilo teh tem, saj predstavlja smrt kot zadnjo stvarnost, onstran katere ni ničesar - v nasprotju s Cankarjevo »smrtjo«, ki odpira vrata v novo resničnost, imenovano »življenje, mladost, ljubezen«.
Takšno je bilo duhovno stanje Prešernove poezije tik pred letom 1833, ko nenadoma stopi vanj sprememba. Dokaz zanjo sta Glosa in Sonetni venec, oba objavljena v letu 1834. Besedili se že na prvi pogled opazno razlikujeta od stanja.
upesnjenega v Slovesu od mladosti in Sonetih nesreče. Tako v Glosi kot v Sonetnem vencu stopa v ospredje novo upanje, pravzaprav vera, da so sreča, zadostitev, skladnost s sabo in z drugimi vendarle mogoči tudi v svetu, ki je brez temeljev v transcen-denci, veri ali krščanstvu. Kot pove Glosa in zatem ponovi Sonetni venec, je vse to mogoče zlasti pesniku, ki pozna svojo vrednost in zato pričakuje od sveta pravično plačilo za vrednote, ki jih prinaša - čeprav šele v prihodnosti, ko bodo ljudje te vrednote po pravici ocenili in priznali. V Sonetnem vencu se tej ideji pridruži še ideja ljubezni - ženska postane zavezana pesniku, ljubezen je torej tisti protidar, ki naj ga usoda nakloni poetu za njegovo pesnjenje o ljubezni.
Obe ideji sta tesno povezani s Prešernovo realno biografijo v teh letih. V letu 1833, po treh letih izhajanja Krajnske čbelice, naklonjenih odmevov in priznanj, zasebnih in polagoma tudi javnih, zmagovitega sodelovanja v črkarski pravdi in živahne dejavnosti v ljubljanskem kulturnem krogu seje zdel pesniški uspeh zagotovljen, delo za slovensko literaturo smiselno, načrti za prihodnost ob podpori prijatelja Matije Čopa obetajoči. Več kot dovolj razlogov, daje Prešernova življenjska samozavest postala trdnejša. Poleg tega mu je iz idealnih misli na Primčevo Julijo zraslo upanje, da bo kot pesnik lahko zbudil ljubezen v nedolžnem sedemnajstletnem dekletu - upanje, ki je bilo seveda več kot naivno, a v letu 1833 še v mejah mogočega. Posledica takšnega stanja je bila ta, da v Glosi in Sonetnem vencu nad obupom, resig-nacijo in občutkom brezizhodnosti zmaguje nov življenjski zagon. Ta se razrašča v prepričanje, daje v svetu brez Boga vendarle mogoča trajnejša oblika srečne zadostitve, in sicer tako, da bo dana pesniku v obliki priznanja za njegovo posebno vlogo v narodni skupnosti, pa tudi z zvesto ljubeznijo dekleta, ki bo hkrati z narodno skupnostjo prepoznalo njegovo pravo vrednost - pa ne le vrednost pesnika, ampak tudi vrednost ljubečega moškega. Zato v Glosi in Sonetnem vencu ni opaziti nobene nostalgije po krščanstvu. In tako se svobodomiselni svet, ki seje odpovedal transcen-denci, šele zdaj lahko pokaže kot samozadosten svet romantičnega svobodoumja, ki veruje v uresničljivost svoje estetske utopije, daje življenje mogoče kot trajna sreča, lepota in ljubezen. Tragična plat tega programa, usodno navezana na človekovo nepopolnost in končnost, je zdaj zabrisana in pozabljena, na njeno mesto je stopila volja do samouresničitve subjekta, ki se zdi sam sebi avtonomen, kot pesniški nosilec najvišjih vrednot pa celo absoluten.
Že leta 1835 seje to obdobje Prešernovega življenja in pesnjenja končalo. V tem letuje umrl Matija Čop, tega leta je postalo jasno, da Kranjska čbelica ne bo več izšla; in tega leta se je tudi že pokazalo, da ljubezen do Julije ne bo vodila k tistemu, kar si je pesnik od nje - dejansko ali samo domišljijsko - obetal. S tem so se omajali temelji, na katerih je gradil predstavo svojega položaja, poklicanosti in sreče v svetu, ki ni utemeljen v krščanski transcendenci, ampak samo še v imanenci tostranske svet-nosti. Iz tega pretresa je sledil torej nov, to pot močnejši in usodnejši sunek v trdnost Prešernovega svobodomiselstva.
Upesnil gaje še istega leta v nemški elegiji Dem Andenken des Matthias Čop in v Krstu pri Savici, ki je prek uvodnega soneta prav tako posvečen Čopu. V zaporedju obeh pesnitev je elegija šele predstopnja tistega, kar je moralo slediti. V njegovih nagrobnih verzih se pesnikovo duhovno stanje znova vrača k Slovesu od mladosti, s tem pa k resigniranemu razočaranju nad stanjem sveta, v katerem je živeti tistim, ki jim je
to stanje neznosna muka, prenašajo ga kot breme in tega jih bo rešila šele smrt. Iz elegije za Čopa sta izginili misel na ljubezen in ideja pesniškega poslanstva kot najvišji vrednoti, ki lahko premagata zlo in zagotovita človeku trdnost, veljavnost in samozavest. Novost v primerjavi s Slovesom od mladosti in Soneti nesreče pa je vendarle ta, daje v prvi polovici pesnitve na mesto zgolj negativne smrti stopila tolažilna predstava o transcendenci, ki traja večno nad vsem posameznim, minljivim in končnim. Predstavljena je v podobi »svetovnega duha« in »praluči«. Iz teh dveh, ki sta najbrž samo različni imeni za eno samo nadsvetno bit, izvira višje duhovno življenje, vanj se po smrti vrne duh tistega posameznika, kije tega res vreden. Tako se spet združi z najvišjim, konec se vrača v svoj začetek, podzemno v nadzemeljsko. Ta podoba transcendence nosi na sebi gotovo tudi nekaj potez krščanskega onstranstva in zlasti krščanskega nauka o duši, ki se po smrti vrne k svojemu stvarniku, izbrana za večno življenje v nebesih. Vendar predstava v celoti ni krščanska, ampak po svojih poglavitnih potezah platonska ali novoplatonska, navdihnjena z vzorci iz nemške poezije, s Schillerjem in Goethejem, vsaj malo tudi z nemško filozofijo od Herderja do Schellinga, dosti manj Hegla.
S tem predstavlja poskus, da bi svobodomiselnost našla zase nekakšno transcen-denco, ki bi posvetila, v skrajnem primeru celo osmislila in zavarovala njena življenjska prizadevanja. Ta transcendenca mora ostati po svoji veljavi šibka, saj svobo-domiselstvo iz sebe ne more ustvariti česa drugačnega. Zato ni naključje, da za celoto Prešernove nagrobne elegije ideja o »svetovnem duhu« in »praluči« vendarle ne dobi odločilnega pomena. Pesem izzveni v resignacijo, prav na koncu se mora vrniti k misli o smrti kot končnem zdravilu za vse tegobe sveta, ki ga zaznamujejo nesreča, zlo in obup. S tem se potrjuje, daje bila transcendenca, ki jo je priklical začetek pesnitve, samo pesniška izmišljija; zato za presojo življenjske nesreče, ki jo ponazarja Čopovo življenje, ni mogla dobiti pravega pomena.
Matiji Čopu je bil posvečen tudi Krst pri Savici, o čemer govori uvodni sonet. V tem se obnovi mračna podoba sveta, znana iz Slovesa od mladosti in Sonetov nesreče. Ista je tudi obupnost, ki navdaja posameznika spričo takšnega sveta, nov pa je v sonetu miselni poudarek, ki gaje Prešeren postavil natančno v sredo pesmi, obenem pa izrecno povezal z osebo Bogomile v pesnitvi:
De srečen je le ta, kdor 7. Bogomilo
up sreče unstran groba v prsih hrani.
Ta pesniška izjava ni zgolj estetski okras za pesem, v kateri sicer prevladuje resig-niran obup, ampak je dosledno izrečena in strogo domišljena resnica, katere pomen je daljnosežen. To, kar hoče povedati, je sicer preprosta misel, da v svetu, kot ga lahko zariše svobodna, od verskega izročila osvobojena misel, brez transcendence, ki daje trdno zagotovilo za izpolnitev vere v posmrtno življenje, ni mogoča prava, trajna in trdna sreča. Vse to zagotavlja človeku samo krščanska vera.
S tem seveda ni rečeno, da Prešeren, ko v sonetu za Čopa s posebnim poudarkom izreka to samoumevno resnico, že tudi veruje v možnost posmrtnega življenja. Njegova izjava pomeni samo to, da uvideva nesrečnost svobodomiselnega mišljenja, ki je opustilo »vero staršev«, njene temeljne resnice in zahteve. Od kod Prešernu ta uvid v problematičnost duhovnega sveta, s katerim seje poistovetil že v študentskih letih, povesta v sonetu verza:
Pokopal misli sem visokolelečc, želja nespolnjenih sem bolečine.
Prvi verz pove, daje po optimizmu iz leta 1833, ko je začutil svojo pesniško moč in si iz nje obetal najlepšo prihodnost, moral to veliko pričakovanje opustiti; drugi verz sporoča odpoved idealni ljubezni, ki mu je postala drugi porok za življenjsko srečo. S tem sta padli obe opori, s katerima je po letu 1832 zgradil stavbo svoje posvetne vere v mogočost zgolj tostranske sreče v čisti imanenci, ki ji ni potrebna nobena onstranost, zlasti ne krščanska.
Krst pri Savici s svojo zgodovinsko zgodbo in fiktivnimi historičnimi osebami vsebuje sporočilo, podobno temu v uvodnem sonetu. Za Črtomira ni mogoče reči, da se iz svobodomisleca, ki zaupa zgolj tostranski sreči, spreobrne v krščanstvo v pravem pomenu besede, se pravi tako, da mu postane notranje prepričanje. Toda res je, daje krščanska vera v podobi Bogomile v pesnitvi postavljena tako, da prerašča v močno ali celo močnejše protivesje svobodomiselstvu. Krščanstvo je v Uvodu, pa tudi še v Krstu navzoče sicer tudi v svoji vojaško in politično bojeviti obliki, vsaj kot pretveza zanjo, kot razlog za proti nacionalni obračun s poganskimi Slovenci. Toda to krščanstvo je obsojeno iz ust duhovnika, ki poučuje Bogomilo in Črtomira o temeljnih verskih resnicah. Zato pa je krščanski nauk na več mestih v besedilu predstavljen z vsem bleskom slikovitih svetopisemskih motivov in cerkvenih obredij, zakramentov in simbolov, pa tudi z vso tehtnostjo svojih življenjskih zahtev. Včasih se zdi, da postaja osrednja estetska pa tudi moralna perspektiva celote, s takšno poetično prepričljivostjo ga evocirajo Prešernovi, vsem mogočim vsebinskim poudarkom prilegajoči se verzi.
S tem nastaja v pesnitvi nasprotje med svobodomiselno oziroma svobodoljubno idejo in krščansko antitezo. Pesnik se nedvomno istoveti s svobodomiselnim Črtomirom, ki o bogovih svoje poganske vere prostodušno pove, da
v njih le spoStväl očetov sem postave.
Toda hkrati Prešeren kot pripovedovalec zgodbe bolj ali manj očitno, morda včasih nezavedno obuja v sebi estetsko-moralni čut za krščansko versko simboliko in z njo simpatizira. V samem dogajanju je ta dvojnost uprizorjena tako, da svobodomiselni Črtomir kot pesnikov dvojnik sicer nerad, pa vendarle prostovoljno sprejme krst, nato pa - morda celo brez notranje in brezpogojne gotovosti - postane duhovnik in misijonar, kar spet ne bi bilo mogoče, ko ne bi Prešeren te možnosti upošteval in jo sprejel kot nekaj naravnega v Črtomirovem položaju.
S tega stališča se da o Krstu pri Savici reči, da sicer ne drži Prijateljeva teza iz leta 1905, daje pesnitev nastala iz Prešernove življenjske katastrofe kot kapitulacija pred krščanskim svetovnim nazorom, kar naj bi bilo v nasprotju z njegovo pravo življenjsko vero pred tem in pozneje. Resnica bo pač ta, daje pesnitev nastala iz Prešernovega stalnega, včasih nezavednega, drugič spet dvoumnega nihanja med svobodomiselnostjo in krščanstvom, nihanja, ki je bilo v njem latentno od mladostne odraslosti, a je v tem besedilu postalo najrazvidnejše.
Enako dvojnost kot v Krstu pri Savici kaže Prešernovo pesnjenje tudi po letu 1836 in še v zadnjih letih pred končnim pesniškim molkom. V sonetih »ljubezenske nesreče«, ki jih je spesnil po Sonetnem vencu v letih 1835-1837, zbuja pozornost
skoraj izključna uporaba krščanskih motivov in simbolov, kar je v nasprotju z ljubezenskimi soneti pred Vencem, ko so mu bile poglavitni vir pesniških prispodob historične ali pa grško-rimske mitološke snovi. Toda za druge strani je za nove pesmi po Krstu pri Savici več kot značilno vračanje k témam pesnika in usodne ljubezni kot temeljev pesnikovega sveta, vendar ne več v prejšnji optimistični vlogi, ampak v prenovljeni, bistveno tragični, katastrofični ali že kar samomorilni podobi. Krščanstvo iz teh pesmi izginja; kolikor pa je v njih še zmeraj navzoče s posameznimi motivnimi prvinami, je njihova vloga nevtralna ali celo negativna.
Ideja pesniške ustvarjalnosti in poklicanosti se v pesmi Pevcu spremeni v mazo-hističen mit trpečega Prometeja ali še bolje Orfeja. Témi pesnika in ljubezni, ki sta se v Sonetnem vencu povezali v optimističen začrt svobodomiselne kulture v službi narodne skupnosti, sta se v baladi Prekop znova združili, toda to pot v obtožbo, ki jo Prešeren podpre s podobami iz življenja »prekletega pesnika«. Krščanstvo, ki je v pesmi navzoče z duhovnikom, vračajočim se s poroke nezveste ljubice, se zdi spričo pesnikove samomorilske sle nemočno ali celo odveč. Prešernov duhovni svet se spušča nazaj v svojo izhodiščno svobodomiselnost, toda ta postaja mračnejša, zagrenjena, razbita v nerešljiva nasprotja svojih notranjih dilem. Tragični, mazohistični in samouničevalni toni so znamenje njene socialne in moralne krize. To plat vsebujejo tudi ljubezenske pesmi po letu 1840. Uvod vanje je pripravila že balada Ribič s konca tridesetih let, s parabolično upodobitvijo katastrofe, ki preseka pesnikovo službo idealni ljubezni; tej katastrofi lahko sledi samo še spust v razpuščeno erotičnost, ki je popačen odsev nekdanje svobodomiselne iluzije o zgolj pozemski sreči. Poznejše ljubezenske pesmi, posvečene večidel Jerici Podbojevi, se zdijo vnaprej zapisane nesreči v ljubezni, kot da ta v svetu stvarnih človeških razmerij ni mogoča. V pesmi Zgubljena vera je ljubezen celo zanikana - ljubezni kot da ni, in če je, je samo videz, fikcija, ki jo mora nazadnje nadomestiti stvarna predstava o ženski kot bitju, ki že po svojem bistvu ne ustreza pravi ljubezni.
Občutje tragične brezizhodnosti je značilno še za druge osrednje Prešernove pesmi štiridesetih let, z izjemo družbenopolitične Zdravljice. To velja tako za pesmi V spomin Andreja Smoleta in V spomin Valentina Vodnika kot za balado Neiztrohnjeno srce in romanco Judovsko dekle. V nobeni od teh pesmi se krščanstvo ne prikazuje kot življenjsko odločilna, brezpogojna in zanesljiva sila, ki omogoča preseči obup, nesrečo, tragičnost svetnega življenja. V elegiji za Andreja Smoleta se ne omenja nobena sestavina verskega sveta, edino zdravilo za nesrečno usodo je mir, ki ga prinaša smrt; ta je postavljena podobno kot v Sonetih nesreče, se pravi kot zadnje spanje, ne kot vstop v novo življenje. Podobno se dogaja v pesmi za Valentina Vodnika, vendar z dodatnimi, za zadnjo fazo Prešernove svobodomiselnosti značilnimi poudarki. Namesto verske tolažbe, ki jo je vseboval Krst pri Savici, se kot opora za vztrajanje v nesrečnem svetu znova postavlja kult pesnika, to pot v njegovi posmrtni slavi. Smisel pesniškega poklica je v tej pesmi prvič - drugače kot v Glosi, Sonetnem vencu ali pesmi Pevcu - prestavljen v zagrobnost, skromnega pesnika šele smrt prerodi v sijajnega »feniksa«. Pesniška slava postane s tem nadomestek za zagrobno zveličanje po krščanskem nauku. To pa pomeni, daje Prešeren v zadnjih letih, potem ko seje že poslovil od spolne ljubezni kot najvišje izpolnitve tovrstne sreče, ohranil vero v najvišjo veljavo pesniške moči; s tem je podelil pesništvu religiozno vlogo, kar
je ena od možnosti svobodomiselstva, čeprav najbolj skrajna in s svobodomiselnega stališča morda celo sporna, saj nehote odpira vrata nečemu iracionalnemu, kar lahko v temelju spodbije splošno veljavo svobodnega uma.
V baladi Neiztrohnjeno srce je usoda pevca Dobroslava vsaj posredno postavljena tudi v razmerje do verskega sveta, vendar je njegova vloga skoraj samo negativna. Dobroslavova življenjska bolečina ima svoj izvir spet v nesrečni ljubezni, nato pa je o njem rečeno:
Pri Bogu ni tolažbe iskal nc pri ljudeh, oči kalil mu jok ni, razjasnil lic ne smeh. Vnemar naprej je živel, manj svet, ko razujzdan, umrl je nespovedan, in ne v svet' olje djan.
Razlog za pevčevo smrt ni naveden, vendar je jasno vsaj to, daje njegov neverski konec in nato posmrtni izkop del njegove posmrtne apoteoze; ta se izvrši v podobi »neiztrohnjenega srca«, ki ga vzamejo vase »zemske moči«. Iz te apoteoze je izvzeta vsakršna misel na njen versko tolažilni ali krščansko simbolični pomen. V romanci Judovsko dekle se verstvo pojavi samo kot ovira za ljubezensko združitev dveh, ki izpovedujeta različno veroizpoved. Resda vera v tej pesmi ni predstavljena kot nekaj samo na sebi negativnega, toda v življenju igra s svojim razlikovanjem in ločevanjem ljudi predvsem motečo vlogo.
Tako je iz Prešernovih zadnjih pesmi - ne postranskih, temveč osrednjih - videti, daje njegova duhovna usmeritev tudi po letu 1840 vztrajala pri svobodomiselstvu, deloma celo v izrecnem zavračanju vere, krščanstva in Cerkve. Takšno stanje stvari je vsekakor v skladu z ostrimi izjavami, ki jih za ta čas sporoča Ernestina Jelovškova po pričevanjih svoje matere Ane. Toda res je, da postaja ta svobodomiselnost vse bolj neuravnotežena, včasih napadalna, drugič spet zagrenjena, mazohistično naperjena ne zoper svet, ampak zoper samo sebe. To neravnovesje se kaže med drugim celo v obeh poglavitnih zapisih Prešernovega svetovnega ali življenjskega nazora iz tega časa, ki ju je poleg znanih formul iz pisma Vrazu leta 1840 mogoče šteti med Prešernove najpomembnejše izjave te vrste, zlasti še zaradi tega, ker sta zloženi v verzih in prav zaradi svoje poetičnosti odkrivata več, kot je v njih hote izrečeno.
Prva je oblikovana v nagrobnem zapisu za Emila Korytka, drugo je pod naslovom Prešernova vera zapisal in ohranil Miha Kastelic. Med obema obstaja opazna razlika, morda celo nasprotje. V zapisu za Korytka je posameznikova usoda začrtana z izrazito svobodomiselnega stališča, ki pa ostane v svojem rezultatu dvoumno. Z ene strani je ta pogled pesimističen, saj je o človeku rečeno, da mora vsakdo, tudi pesnik, v svoji posamezni eksistenci »untergehen«. S tem prav gotovo ni mišljen samo konec njegovega fizičnega obstoja, z njim vred premine tudi njegova duša, njegov duhovni »jaz«, kar pomeni, da ga ne čaka večno življenje po krščanskem nauku. Z druge strani se zdi Prešernova misel v tej nagrobni štirivrstičnici vendarle tudi optimistična - minljivim posameznikom ostaja kljub vsemu njihovo neminljivo delo, storjeno v korist človeštva, zato prenosno iz roda v rod, morda celo v neskončno prihodnost. To delo se torej ohranja po posameznikovi smrti z nadaljnjim obstojem človeštva, shranjeno v njegovi kulturni tradiciji. Toda to velja kajpak predvsem za ustvarjalce, umetnike in pesnike. Kar lahko v tem nazoru zbudi posebno pozornost, je njegov elitami smisel, saj je vnaprej jasno, da povprečni, neustvarjalni, nenadarjeni posamezniki s tega
stališča ne morejo računati, da bodo s svojim delom ostali v kulturni dediščini človeštva enako nesmrtni kot njihovi srečnejši vrstniki.
S tem pogledom se zdi v bolj ali manj očitnem nasprotju nauk, ki ga uči Prešernova vera. Ta s pomočjo duhovitih besednih iger in pojmovnih premetov uči, da Boga ni in daje edini Bog pravzaprav samo »beg«, se pravi minevanje vsega. Ta »bog« vodi vse, kar je obstajalo, kar obstaja in bo v prihodnosti obstajalo, v »nebo«, ki ni nič drugega kot »ne-bo«, se pravi nič. Tako radikalno prehajanje iz bivajočega v nebi-vajoče, minevanje in izginjanje seveda ne prizadeva samo posameznika v njegovi enkratni eksistenci, ampak tudi njegovo delo, ustvarjeno za prihodnost, in prav nazadnje tudi človeštvo v celoti, ki bo po istih zakonih minevanja nekoč izginilo v nič. Ta pogled zaobjema vase torej tudi mogoči konec ustvarjalnega dela, ki sicer lahko preživi posameznikovo smrt, a le za malo časa, v predvidljivi prihodnosti bo tudi samo minilo. Do te jasno izrečene misli je v Prešernovi veri samo še korak, izrecno jo je formuliral na koncu svojega cikla Iskanje izgubljenega časa Marcel Proust. Zdi se, daje z nastavkom v to smer Prešernova svobodomiselnost dosegla skrajni rob, čez katerega ni več mogla, saj bi se znašla v prostoru, izpraznjenem vsakega smisla.
Ob znamenjih, ki v Prešernovem poznem pesnjenju kažejo na stopnjujočo se skrajnost in radikalnost njegovega svobodomiselstva, pa znotraj tega pesniškega sveta tudi v tem času ne manjka nasprotni pol, h kateremu je od prve krize okoli leta 1830 občasno zanihal. Tudi zdaj se ta pol kaže na zunaj v obujanju podob iz cerkvenega sveta, na znotraj pa kot nostalgija po veri mladostnih let z njeno preprosto zaupljivostjo, ki od časa do časa prerase v jasno razpoznavno nostalgijo po krščanstvu. Vse to se v zadnji pesniški fazi uveljavlja predvsem v Prešernovih prigodnih pesmih, ki veljajo za stranski ali obrobni proizvod njegovega pesnjenja, a utegnejo biti bolj spontane od teh, ki jih je oblikoval na visoki ravni poezije. Iz izrazito verskega in cerkvenega sveta si je prisvojil snov za pesmi Sveti Senan in Nuna. Obe oblikujeta témo življenjske odpovedi, zlasti erotiki. Ta tema je v štiridesetih letih postala Prešernu zmeraj bolj domača. Za obe pesmi je značilno, da jo ponazarjata s pomočjo redovniških likov, meniha in nune, to pa tako, da sta postavljena pred bralca z naklonjeno simpatijo, v Svetem Senanu pomešano z dobrodušnim humorjem, v Nuni z bidermajersko sentimentalnostjo, obakrat pa z dopadljivim estetskim orisom verskega okolja, navad in razpoloženj. S tem postaneta protipol nemirnemu, razdvojenemu, v skrajnih primerih samomorilskemu nagonu osamljenega ljubimca in pesnika v Neiztrohnjenem srcu, ki ga razjedajo pogubne strasti; na takšnem ozadju se menih in nuna spreminjata v prispodobo miru, modrosti in življenjskega ravnotežja. Celo tam, kjer je Prešernu verski ambient predmet humorne spotike ali celo satire, kot v pesmi Šmarna gora, je pod obojim čutiti skrivno privlačnost, ki ga priklepa na ta čutno in čustveno priljudni, še iz mladostnih izkušenj domači svet.
Skrivno nostalgijo po krščanstvu razodevajo tudi nagrobni napisi za duhovnike, otroke in družinske pokojnike, ki jih je začel zlagati že v tridesetih letih. To so seveda kratke prigodnice, spesnjene po naročilu. Vendar niso samo to, kajti svojemu namenu služijo s čisto posebno, naivno in hkrati plemenito domačo dikcijo, ki niza verske podobe, pojme in želje s samoumevnostjo, za katero se zdi, da nastaja iz skrivne afi-nitete do sveta, ki ga upesnjuje. Končno pa je za to stran Prešernovega poznega pesnjenja upoštevanja vredno dejstvo celo to, daje Orglarja, ki je zadnja programska
pesem na temo pesništva in pesnika, postavil ne le v izrazito versko okolje, ampak da je njeno osrednjo dilemo razrešil s pomočjo ideje krščanskega Boga, ki je priklican v pesem kot najvišja instanca, ki lahko razsodi spor o pesniku, utemelji njegovo poklicanost, upraviči njegov obstoj in ga s tem vzame v svoje varstvo. To je vsekakor drugačen pogled od tistega v pesmi Pevcu, kjer seje zdel pesnik prepuščen samo še lastnemu trpljenju, zapuščen od Boga in ljudi.
Tako kot v Prešernovi življenjski usodi je tudi v njegovi poeziji napetost med svobodomiselstvom in nostalgijo po krščanstvu ostajala do konca neuravnovešena, konflikt med obojim pa neodločen. Prešernovo razmerje do krščanstva je s svojo tragično razpetostjo med dvoje nasprotujočih si duhovnih načel - med vero v nadsvetno transcendenco in vero v emancipacijo zgolj svetnega človeka - bilo res skrivno gibalo ne le »drame Prešernovega duševnega življenja«, kot je zapisal Ivan Prijatelj, ampak je s svojimi nasprotji na skrivnem določalo celotno dinamiko njegovega pesniškega sveta.
Zusammenfassung
Den Ausgangspunkt der vorliegenden Untersuchung bildet die These, Prešerens Verhältnis zum Christentum sei zum einen vom Bestreben geprägt, sich vom traditionellen Glauben loszureiösen und im zeitgemäßen Freidenkertum zu verwurzeln, zum anderen von der Gebundenheit an den »Glauben der Eltern«, zu dem er zeitweise zurückkehrte oder sich ihm zumindest wieder annäherte. Dieses Verhältnis, das als Pendeln zwischen Freidenkertum und Christentum beschrieben werden kann, wird in der Abhandlung von zwei Seiten aus beleuchtet. Auf der Basis des erhaltenen Erinnerungs/Memoiren- und Zeitzeugenmaterials wird rekonstruiert, wie sich der Dichter in seinen Schüler- und Studentenjahren zum Freigeist des Vormärz entwickelt/geformt hat, wie er dies bis zu seinem Tode blieb und im letzten Jahrzehnt - vor allem nach den Aussagen Ana Jelovšeks seinen Standpunkt gegenüber dem Glauben und der Kirche gar radikalisierte, zugleich jedoch den Kontakt mit dem religiösen Leben, der Geistlichkeit und den Riten, bis zum Empfang der Sterbesakramente, bewahrte. Danach wird mit der Interpretation seiner dichterischen Werke - vom Slovo od mladosti (Abschied von der Jugend), von den Soneti nesreče (Sonette über das Unglück), über Krst pri Savici (Taufe an der Savica) bis zu Neiztrohnjeno srce (Das unverweste Herz), Orglar (Der Orgelmann) und den letzten Gelegenheitsversen Prešerens das Oszillieren zwischen der freigeistigen und der dem Christentum verplichteten Position noch anhand der Gestalt dargestellt, wie sie in seiner Lyrik und epischen Dichtung zum Ausdruck kommt. Diese sind zwischen die beiden Pole der Glaubensverleugnung einerseits und der -anerkennung andrerseits gespannt, d.h. eines Eingeständnisses, es könne lediglich die Religiosiätt ber die Verzweiflung hinausgehen, zu der die nur diesseitige Emanzipation des Menschen führe.
UDK 886.3.09-1:929 Prešeren F. Boris Paternu
Filozofska fakulteta v Ljubljani
ČRTOMIROVA SPREOBRNITEV
Prešernova »povest v verzih« Krst pri Savici (1836) ima v svojem tematskem središču tudi eksistencialni problem preloma iz poganstva v krščanstvo, utemeljen na svobodoumnem pojmovanju religioznosti. To pojmovanje pa je notranje diferencirano in razpeto med skepticizmom in nostalgijo. Skladno s tem sodi pesnitev po svoji žanrski pripadnosti med tiste romantične poeme, ki pomenijo dezintegracijo epa, ki pa ne poteka v smeri romana, temveč lirske epike.
Prešeren's "verse tale" Krst pri Savici ( 1836) includes in the central theme the existential problem of the break with paganism and conversion to Christianity, founded upon a freethinking conception of religiousness. In this internally-differentiated conception there is a tension between skepticism and nostalgia. In accord with this, the poetic work belongs in terms of genre to those romantic poems that signal the disintegration of the epos, which moves not in the direction of the novel, but rather in the direction of the lyric epic.
Razumevanje enega najbolj zapletenih vprašanj Prešernovega Krsta pri Savici -Črtomirove spreobrnitvene zgodbe, ki poteka od pogumnega poveljnika uporne poganske vojske do krščanskega misijonarja - je odvisno od tega, koliko in kako dojamemo njeno notranjo motiviranost.1 V »motivacijskem sistemu« se razkriva pesnikovo mišljenje in ravnanje z zgodbo.
Prvo vprašanje motivacije je vprašanje Črtomirovega razmerja do krščanstva. To razmerje ni premočrtno in je razcepljeno na tri idejne plasti. Radikalen je njegov odpor do osvajalnega in nasilnega Valjhunovega krščanstva, ki prihaja z ognjem in mečem in je hkrati povezano s tujo, bavarsko okupacijo. Skeptično je tudi Črtomirovo razmerje do zunanje verske mitologije in obrednosti, saj je bilo tako že znotraj njegove poganske vere, za katero seje boril na življenje in smrt, vendar ne iz verniških, temveč iz čisto racionalnih, v nekem smislu političnih razlogov »vem, de malike, in njih službo glave / služabnikov so njih na svet rodile, / v njih le spoštval očetov sem postave«). Odprt pa je bil humanističnemu etosu krščanstva in ko se sreča z njim, ga sprejme brez pridržkov. Ko se duhovnik, ki je spreobrnjenj keltski druid in ki tudi ve, s kom ima opraviti, odločno distancira od Valjhunovega krščanstva in mu razloži, da je krščanska vera v resnici vera ljubezni med ljudmi in narodi, se Črtomir odklene in odpre:
Ljubezni vere, in miru in sprave, ne branim se je vere Bogomile...
Bogomile podčrtano! Samo tod, čez vero, čisto, kot jo je čutila ona, je zanj obstajal most v krščanstvo. Izbira tega mostu ni izbira predanega, temveč dvomečega vernika. Izbira razumnika, ki tudi v veri ločuje, sprejema in zavrača.
Enako močan kot duhovnikov razumni etos vere, le da še globlje motiviran razlog
'Odlomek iz nove knjižne monografije France Prešeren, slovenski pesnik 1800-1849, ki bo izšla v nemščini.
Črtomi rove spreobrnitve pa je Bogomila in njegova resnična ljubezen do nje. V njenem religioznem čustvu ni mogoče ločiti ljubezni do Boga od ljubezni do Črtomira, obe sta spojeni v eno in neločljivi. On ve, da vse, kar je Bogomila storila sredi vojne stiske in trpljenja, tudi svoj krst in zaobljubo, je storila zanj in iz ljubezni. In prve besede, ki jih Črtomir spregovori po njeni pripovedi, so besede globoke zavezanosti: »Kak bom povrnil, Bogomila draga! / ljubezen, skrb, kar si trpela zame?« Odkloniti Bogomilino vero, bi pomenilo udariti njeno ljubezen in streti njeno veliko upanje v njuno onostransko srečo. Ali bi Črtomir, če jo zares ljubi, sploh lahko ravnal drugače, kot je zatem ravnal?
Toda Črtomir ni bil notranje zavezan samo Bogomili, zavezan je bil tudi svojemu ljudstvu in tuje bil nadaljnji razlog njegovega ravnanja. Nekoč je bil na čelu poganskega ljudstva, možje so pod njegovim poveljstvom šli v boj za prostost in svojo vero, in gnani tudi z močjo njegove bojne besede so padli vsi do zadnjega. Kaj zdaj? Če hoče temu ljudstvu, ki seje medtem pokristjanilo, ljudstvu vdov, otrok in starcev, ostati zvest, mora čezse in čez svojo osebno srečo. Na to občutljivo mesto njegove vesti in zavezanosti mrtvim gaje opomnil tudi duhovnik, ki je kot nekdanji druid imel za sabo podobno usodo. Kaj naj bi Črtomir v tem položaju storil drugega, kot je storil, če je hotel dati smisel svojemu nadaljnjemu življenju? Kaj naj bi ukrenil drugega, kot da gre nazaj med svoje, zdaj kristjane, »preganjat zmot oblake«. Med temi zmotami je bilo navsezadnje tudi valjhunstvo, njegov začetni sovražnik.
Vso to danost, ki je v njem in zunaj njega, Črtomir spozna in sprejme kot edino tvorno možnost svojega bivanja. Toda sprejmejo, brez zanosa. Na obred krsta pristane na Bogomilino prošnjo, pristane trpno, čisto molče, brez besed. Samo Bogomila je, ki pri tem doživlja resnično notranjo radost in se obraz ji »od veselja sveti«, Črtomir je ves zagrnjen v mir in molk. Od sebe ne da nobenega znaka notranje odrešenosti. Skeptik Črtomir sprejema novo vero s polno zavestjo in odgovornostjo, toda bolj resignirano kot odrešenjsko. Pripovednikov ton postaja ob koncu te zgodbe vse bolj nevtralen in poročevalski, v sklepnem stihu elegično intoniran, obrnjen ne v onostransko, temveč v tostransko usodo obeh ljubimcev: »...nič več se nista videla na sveti.«
Iz vsega tega sledi, da Črtomir v Krstu ni več epski junak in ne živi več v pravem epskem svetu. To ni več svet polnega, temveč reduciranega smisla. Smisla, ki sicer še vključuje človeka v skupnost in v skupno vero, toda že za strahotno ceno osebne odpovedi, za ceno osebne nesrečnosti, torej iz notranje razdalje do skupnosti. Družbena danost daje Črtomiru možnost tvornega obstajanja samo tako, da ga ukloni in da ni več celovit in zares suvereno delujoči junak. Njegova osebna sreča je nekaj drugega, kot je njegova pot. Črtomir je v resnici že notranje razpet in razklan med svobodo in nujnostjo. Odpira pot k razdvojenemu modernemu junaku, ki ni več junak heroične epopeje. Razmerje do vere mu ni vnaprej dano in samoumevno, kot je bilo epskemu junaku, on se zanjo odloča na novo in osebno, in to odločanje je psihološko ter zgodovinsko determinirano. Črtomirova spreobrnitev je družbeno in duševno pogojena, preprečil bi jo lahko samo popoln obup in samomor, ki njegovi naravi niti nista bila čisto tuja.
Črtomirova spreobrnitev je torej vse prej kot enostavna in nemotivirana. V središču te motivacije je njegova zavezanost Bogomili in ljudstvu, dvema ljubeznima
in enemu etosu. To je vse, kar mu je ostalo ob razvalinah dveh njegovih velikih projektov, ki sta dajala smisel življenju - narodove svobode in osebne sreče. Vse drugo mu je odplavila nasilna, valjhunska zgodovina. In ta zgodovina je tudi preostankom smisla določila meje zunanjih možnosti in mu ukazala smer: k odpovedi osebne sreče, k veri v onostranstvo in k delu za ljudstvo. Če bi to zgodbo pisal katoliški razsvetljenec ali razsvetljeni katolik bi se iztekla srečno, ker pa jo je pisal nekdo drug, se je iztekla elegično.
Tudi spreobrnitev ljudstva je Prešeren motiviral zelo pazljivo. Duhovnik globoko in mojstrsko govori duši ljudstva, ki je dotolčeno in v nesreči. Besede polaga natanko na tista mesta, kjer je stiska ljudi najhujša in tolažbi najbolj odprta. Pripoveduje jim: da obstaja vsemogočni Bog, ki je sina poslal na svet zato, da bi »otél narode in osrečil«; da »pravi Bog se kliče Bog ljubezni«, in da »ljubi vse ljudi, svoje otroke«; da vse ljudi je ustvaril za »nebesa«, za kraj, kjer ni ne vojsk in ne trpljenja, za kraj, kjer se bo »srečnim izpolnila volja vsaka«; in naposled, za kraj, kjer »bodo božji sklepi mili té, ki se tukaj ljubijo, sklenili«. In tu so besede, ki so do kraja prevzele tudi Bogomilo. Prešeren je v ljubeči poganki z izredno pozornostjo pripravil duševne pogoje za sprejem nove vere. To so: njena stiska, njen strah za Črtomira, njen obup in silovito iskanje srečnega izhoda. Čim hujša je njena stiska, tem bolj popolne tolažbe išče. Čim hujše je njeno trpljenje, tem dlje od zemeljske resničnosti išče odrešitev, saj že pred srečanjem z duhovnikom sanja o daljni »zvezdi mili«, kjer bi obstajal varen prostor za ljubezen večne in neminljive vrste. Prešernovo nizanje Bogomilinih notranjih nagibov za sprejem krščanstva je izrazito psihološko. Janko Kos je izza Bo-gomiline pokrstitve upravičeno odkrival predvsem ljubezenske razloge.2
Motivacijski red, ki gaje Prešeren vgradil v verske spreobrnitve oseb pa tudi celotne skupnosti, je toliko razločen, da bi mu lahko poiskali mesto v takratni evropski filozofiji religije. In sicer v prostoru nekje med Davidom Straußom (1808-1874) in Ludwigom Feuerbachom (1804-1872). Iz pisma župnika Jerneja Arka pesniku z dne 13. avgusta 1838 vemo, da je Prešeren imel, bral in tudi posojal svojim prijateljem Straußovo prepovedano teološko filozofsko delo Das Leben Jesu, kritisch bearbeitet (1835, Jezusovo življenje, obdelano kritično), kije pomenilo izzivalno opozicijo tradicionalnemu krščanstvu. Strauß je potegnil ostro mejo med vero in zgodovino, njegova glavna in za tisti čas najbolj razburljiva misel pa seje glasila: bistvo vsake religije, ne le poganske, je mit. Nobenih dokazov pa ni, da bi bil Prešeren bral Feuerbacha, čeprav je Ivan Prijatelj domneval, daje poznal njegovo mišljenjsko smer.1 Feuerbach je še izraziteje poudarjal prepričanje, da so religije stvaritev človeškega duha. Človekovo odvisnost (»die Abhängigkeitsgefühl«), stisko in samopotrjevalni nagon postavlja za temeljne razloge religije. Po njegovem si človek v stiski izmisli bitje, ki ga odrešuje in mu je porok izsanjane življenjske sreče, pa tudi nesmrtnosti. Bog je Feuerbachovi antropološki razlagi višje bitje, v katerem človek vidi uresničenje svojih idealov in pričakovanj. Človek torej ustvarja Boga po svoji podobi in religija je pobožanstvenje samega sebe. Gre za popolno inverzijo svetopisem-
2J. KOS, Prešernov pesniški razvoj (Ljubljana, 1964), 144-159.
11. Prijatelj, Duševni profili slovenskih preporoditeljev ( 1921 ), Izbrani eseji in razprave /. Prijatelja I (Ljubljana, 1952), 291.
ske Geneze: ni Bog ustvaril človeka, temveč človek boga. Prešernovo mišljenje o veri bi seveda močno poenostavili, če bi ga hoteli poenačiti s StrauBovim ali Feuer-bachovim. Vendar pa prav njegovo motiviranje verskih spreobrnitev kaže sledove podobnega mišljenja. Toda ta pesnikova usmeritev ni bila nujno vezana na omenjena avtorja. Izhodišče zanjo je verjetno sprejel iz starejše tradicije evropskega racionalizma in skepticizma, iz antike in predvsem iz 18. stoletja. Precej določno priča o tem seznam njegove zasebne knjižnice, ki navaja vrsto del z racionalistično in skeptično obravnavo religije, med njimi tudi delo francoskega protiverskega pisca iz 18. stoletja Charlesa Francoisa Depuisa.4
In vendar je v Krstu razmerje do krščanstva v resnici bolj zapleteno, kot ga kaže opisani motivacijski sistem, ki deluje znotraj pokrstitve oseb. Ta sistem namreč kljub svoji izdelanosti ni zaprt in na nekem mestu se zelo očitno razpre. Gre za 49. stanco in njen mogočen krajinarski prizor, ki sledi Bogomilinemu odločilnemu nagovoru, povzdignjenemu v privid njune onostranske sreče: tedaj med oblaki nenadoma posije sonce in vrže svoj mavrični svit na bledo Bogomilo. Črtomira ta prizor silovito prevzame in ga za hip vsega spremeni. Pretresen je do solz in tudi njegovo občutje trenutka postaja nezemeljsko, odprto iracionalnemu, religioznemu doživetju:
dc ni nebo nad njim se odklenilo, de je na sveti, komej si verjame, tak Črtomira ta pogled prevzame.
Tu Črtomir prebije oklep svojega skepticizma in mavrično luč, ki posveti na Bogomilo, dojame kot nenadno navzočnost neke višje, nebeške moči in svetosti. To je edino mesto Krsta, kjer se religioznost iztrga iz psihološkega behaviorizma in nastopi kot razodetje. Mavrica ni izbrana po naključju, v mitologijah že od nekdaj pomeni most med nebom in zemljo, v Iliadi je božji glas ali poslanico in v Bibliji, kjer se pojavi po potopu, je znamenje pomiritve človeškega rodu z Bogom. Seveda pa ni brez pomena podrobnost, da Črtomir tudi sredi te močne prevzetosti z nepopustljivo zavestjo nadzira samega sebe in še zmeraj meri meje verjetnega in neverjetnega.
Če vstopimo v Krst skozi to »mavrično« 49. stanco, je možno tudi religiozno branje celotne Prešernove zgodbe. Temu branju pa pomaga še Bogomilina zgodba, ki je, kot jo je avtor sam označil v uvodnem sonetu, drugačna kot Črtomirova. Bogomila ne pozna dvoma, na prvem mestu je njeno čustvo, ki nasprotja druži, ne razdvaja. Ko sledi temu velikemu čustvuje njen prehod iz poganske v krščansko službo ljubezni brez pretresov in čisto drugačen kot njegov. Ob vsem trpljenju kmalu najde trden most med tostransko odpovedjo in onostransko srečo. In nihče ne bi mogel razločiti njene ljubezni do pogana in ljubezni do krščanskega Boga. In navsezadnje tudi Črtomir ob njej najde novo pot. Alois Schmaus je Črtomirovo spreobrnitev scela motiviral z Bogomilino »transcendirajočo žensko ljubeznijo«, ki daje v stvarnost obrnjenemu moškemu pobudo, da lahko uresničuje višje cilje.5 Toda vse te zmožnosti so Bogomilin privilegij. Če bi Črtomir mogel scela vanje in za njimi, bi bila njegova
4B. PATERNU, K vprašanju Prešeren-Fister, Dr. Anton Fister v revoluciji IH4H (Maribor, 1980), 101-105.
5 A. Schmaus, Prešerens »Taufe an der Savica«, Studia Slovenka Monacensia (München, 1969), 112-125.
spreobrnitev na koncu ena sama radost, kot je radost Bogomile. Toda v sklepu njegove zgodbe in ob izteku pesnitve ni nič takega, iz elegije ali »mile pesmi« se pesnitev ne prevesi v odo. In v uvodnem sonetu se Prešeren kot avtor ne poenači z Bo-gomilino, temveč s Črtomirovo usodo, ki v resnici ne seže čez položaje smiselnega, vendar resigniranega, vse prej kot srečnega vztrajanja sredi danosti. Bogomilino zgodbo, ki je zgodba religiozne srečnosti, v uvodnem sonetu (pa tudi v Krstu) visoko povzdigne, toda to stori iz razdalje, kot do nečesa njemu ne več danega in že izgubljenega (»srečen je le ta, kdor z Bogomilo / up sreče ünstran groba v prsih hrani«). Razmerje do »vere staršev« je v resnici domotožje po njej, pa nič več. Do-motožje, ki je zmožno spominjati se, razumeti in ljubiti, ne pa imeti. Ko Črtomir ob presunljivi podobi blede Bogomile v mavrični svetlobi še enkrat doživi Boga, ga stisne notranji jok, jok za izgubljenim.
Položaj nostalgije pri Prešernu ni nov. Pojavlja se večkrat, in sicer kot ena izmed ohranjevalnih zmožnosti v njegovi stiski sredi resignacije. V Slovesu od mladosti je bila to nostalgija po izgubljeni moči mladostnega iluzionizma, ki vsemu navkljub zna postavljati gradove v oblakih. V Sonetih nesreče je bila to nostalgija po vaški idili in njeni duhovni varnosti. V Krstu pa je to nostalgija po izgubljenem Bogu. Če začnemo presojati Krst predvsem po tej nostalgični odprtosti v krščanstvo in pustimo ob strani vse drugo, postane Črtomir junak religiozne poeme. Toda tudi kot religiozni junak je Črtomir notranje razdvojena človeška narava, ki ne more vzdržati niti v dvomu niti v veri, temveč niha med njima. Dihotomijo svoje vernosti je nekoč pozneje zelo razločno izrazil v napisu za lastni nagrobnik:
Tukaj počiva Franc Prešeren,
nejeveren in vendar veren.
Dihotomija Prešernove religioznosti seje gibala v več smereh, v smereh vere pa tudi dvoma. V elegiji Matiju Čopu seje odprla, kot smo videli, v moderni panteizem. Tokrat seje obrnila k domotožju po izgubljeni veri. Lahko pa jo je docela zagrnila tudi zavest minevanja kot vrhovnega načela bivanja sploh, kot na primer v napisu iz štiridesetih let Kar je, beži. Toda po vsem tem je gotovo eno: gre za novodobno in dinamično religioznost, ki tako ali drugače izstopa iz tradicionalne vernosti in izna-jdeva nove, osebne in svobodne načine svoje transcendence.
Prav to pa je tisto, kar razpušča arhaični epski svet in razkraja epskega junaka. Bit sveta izgublja trdnost, osebek se osamosvaja iz skupnosti in heroični svet, ki ga zapušča mit ali Bog, se nagiba v zaton, sledil pa mu bo zasebni, prozaični svet. Vse to vsebujejo znane definicije, ki zgodovinsko razmejujejo ep od romana. Prešernov Krst pri Savici ima nekakšen vmesni položaj, ki ga literarna zgodovina še ni čisto zanesljivo opredelila.6
Gre za poemo oz. »povest v verzih« (»poetische Erzählung«, »verse tale«), ki že sama po sebi v obdobju evropske romantike pomeni destabilizacijo epa in mejno, hibridno tvorbo. Ta destabilizacija je v Krstu pri Savici vidna tudi v zunanji obliki. Uvod je napisan v tercinah, Krst v stancah, kar je v zgodovini epskih pesnitev nekaj
''Novejši prispevek k tej problematiki: J. Kos, Ep in roman na Slovenskem, Slavistična revija XXXIX (1991), 377-379.
izjemnega. Prešernova izbira dveh tako različnih oblik - čeprav ob enakem verzu - ni mogla biti naključna. Za Uvod je izbral tercino, se pravi trivrstičnico, sestavljeno iz rimanih italijanskih enajstercev, ki jo je uvedel Dante in na kateri je ležala sled Božanske komedije, močno pa sojo gojili tudi nemški romantiki s Schleglovo šolo vred. Posebnost tercine je njena epskost, njena odprtost tekočemu dogajanju in večji količini snovi, kar je poudarjal že Goethe. Posebnost tercine je namreč v tem, da sploh nima izrazite kitične meje, ker je kratka, hkrati pa njena rima preskakuje iz središča vsake tercine na robove naslednje, zaporedne tercine pa s tem tesno poveže po shemi aba, beb, ede, itn. Verižna rima torej razklepa notranjo sklenjenost kitic in jih spaja v tok trivrstičnih period. Tako tečejo stihi in se valijo kot proti neskončnosti, veže jih rimani člen, zobčasto preskakujoč v vsako naslednjo tercino. Šele na koncu pesnitve se ti verižni preskoki ustavijo s sklepnim verznim parom tipa хуху. Za Krst pa je Prešeren izbral stanco ali oktavo, osemvrstičnico, sestavljeno iz rimanih enajstercev, ki jo je umetniško izoblikoval najprej Boccaccio, nakar je postala ugledna in skoraj obvezna oblika romanske renesančne epike (Bojardo, Ariosto, Tasso, Camöes, Lope de Vega). Svojo obnovo je doživela v romantiki, na primer v teoriji bratov Schleglov in zelo opazno pri Byronu. Prešeren seje odločil za italijanski tip stance in ne za nemškega, kjer ženske rime niso bile same, temveč so se po navadi menjavale z moškimi. Izbiro stance nam tudi tokrat pojasnjuje njen ustroj, ki je pravo nasprotje tercinskemu. Stanca ima namreč poudarjeno kitičnost, ki jo povzroča močna zareza po šestem stihu. Zareza je vidna v poteku rim, ki s sklepnim dvostišjem pretrgajo in ustavijo njihovo poprejšnje prestopno zaporedje po shemi ab ab ab cc. Zareza pa je tudi vsebinska, ker končno dvostišje praviloma nosi posebno pomensko težo, in sicer tako, da postavlja prejšnjim šestim stihom povzemajoči sklep ali nasprotje ali opazno dopolnitev, pogostoma pa menja tudi način in ton pripovedi. Ta vsebinska dvodelnost, ki jo je Prešeren dobro poznal in upošteval, nekatere teoretike spominja na sonet. Ustroj stance je v primerjavi s tercino neepski, ker sklepna dva stiha pomenita zaustavljanje dogajalnega toka in sta često tudi refleksivno povzemajoča. Že Schelling je izrekel pomisleke o epskem značaju stance, češ dajo od enakomerno tekočega hek-sametra loči njena kitičnost, razčlenjenost in povrhu še artistična zahtevnost, ki ni v prid epskemu toku stvari. Prešeren je gotovo vedel, zakaj je pri pisanju Krsta odložil tercino in izbral stanco. Ustrezala je počasnejšemu toku dogajanja, močnejšim miselnim in razpoloženjskim postankom ter večjim možnostim za izpovednost. Rekli bi lahko, daje takoj po Uvodu premaknil pripoved iz epske v lirsko prestavo.
Toda kot na obliki Krsta pri Savici, oz. njeni razcepljenosti med tercino in stanco, lahko zasledimo dezintegracijo epa, tako lahko na obliki spoznamo tudi smer in mejo te dezintegracije. Prešeren namreč ne gre v prozaizacijo, temveč v smer strogega in od proze distanciranega pesniškega oblikovanja. To se najprej vidi v tematski zgradbi pesnitve. Ne le Uvod, kjer so stvari zelo razvidne, tudi Krst je grajen tektonsko, tridelno in hierarhično, čeprav spričo obsežnejšega dogajalnega in dialognega gradiva manj strogo. V Krstu si sledijo trije razmeroma jasno zamejeni dogajalni sklopi, ki imajo vsak zase po 16 ali 17 stane, če odštejemo kratke prehode vanje. V vsakem od teh sklopov je Črtomir postavljen v nov in bistveno drugačen položaj. Črta te sintetične zgodbe je sicer pretrgana z dvema analitskima retrospektivama (blejska ljubezenska zgodba med Črtomirom in Bogomilo - 10 stane; Bogomilina pripoved o njenem pokristjanjenju med Črtomirovo bojno odsotnostjo - spet 10 stane), vendar je
zanjo značilno, da strmo teče iz ekspozicije v nove napetosti in nazadnje v razrešitev. Pripoved je taka, da ne pozna epske lagodnosti in ne pravih zastranitev, ne pozna tistega, čemur pravi Lukâcs »ravnodušnost epskega dela do arhitekturne gradnje«, in ne pozna opaznejših postankov ob čemerkoli, kajti življenje s svojo mnogoličnostjo nima več imanentnega smisla v samem sebi, kot gaje imelo nekoč v epu. Prešeren oblikuje izločujoče in z zgodbo ravna tako, dajo oblikuje v veliko metaforo svoje osebne eksistencialne izpovedi. In ne le gradnja v velikem, tudi gradnja v malem planu, od izdelave stane do besednih in glasovnih figur je skrajno stroga in artistična. Razdalja do kakršnekoli prozaizacije je zelo velika. To se razločno vidi tudi iz jezika oseb, pa naj bo to Črtomir, Bogomila ali duhovnik, saj se njihov jezik nikoli ne spusti z visoke retorične ravnine v pravo psihološko, socialno in situacijsko razločevanje. Jezik Krsta pri Savici je še resnično daleč od tiste »notranje večjezičnosti«, ki jo je Mihail Bahtin štel za bistveno značilnost romana.7 Prešeren je po Krstu pri Savici sicer okrepil svoje prozne načrte in za to je kar nekaj pričevanj. Tako je v pismu Čelakovskemu dne 22. avgusta 1836 poročal, da pripravlja povest v slogu novele Die Zarissenen ( 1806-1868), pri čemer je verjetno mislil na tematiko notranje razklanosti. Ohranila seje tudi Vrazova vest v pismu Štefanu Kočevarju z dne 14. februarja 1837, da Prešeren »zdaj piše novelo Mniha«, kar bi utegnilo pomeniti, daje mislil na neke vrste nadaljevanje Črtomirovega problema po pokristjanjenju." In v Ernestininih spominih bereme, daje pred rojstvom njegove hčere Rezike (rojena 15. oktobra 1839) pripovedoval Ani, da »namerava spisati roman o dogodkih pri dr. Cro-bathu«, njegovem šefu. Toda nobenega sledu ali dokaza ni, da bi karkoli proznega res napisal. Niti takrat niti pozneje.
S svojo »povestjo v verzih« je Prešeren izstopil iz območja prave epske strukture, ni pa prispel v območje romana. Izbral je drugo možnost izstopa, in sicer v strogo strukturirano lirsko-epsko pesnitev. To nam nekaj pove tudi o duhovni vsebini dela. Če je Dante v Božanski komediji nad življenjski kaos in njegovo prepadno razklanost še postavil bleščečo nebeško rožo smisla in zato svoje obsežno gradivo spravil v hierarhično urejeno arhitekturo, je Prešeren po svoje naredil isto, vendar iz drugega položaja. Rožo smisla je dojemal že skozi novodobni dvom in dojemal jo je iz velike domotožne razdalje. Znašel seje na prehodni stopnji k odsotnosti smisla. In prav tej eksistencialni stopnji je ustrezala lirsko in hkrati dramatsko strukturirana »povest v verzih«, ki je bila že zunaj epa pa tudi še zunaj romana.
Zusammenfassung
Prešerens poetische Erzählung in Versen Krst pri Savici (Die Taufe an der Savica, 1836) stellt auch das existentielle Problem der Wende vom Heidentum zum Cristentum, basierend auf einem freigeistigen Religiositätsverständnis, in den thematischen Mittelpunkt.
Das Motivationssystem, das hinter der Bekehrungsgeschichte des Haupt- helden Črtomir agiert (dieser legt den weitreichenden Weg vom mutigen Befehlshaber der slowenischen Heidenarmee bis zum katholischen Missionar zurück), zeigt drei Beziehungen zur siegreichen neuen Religion: einen unnachgiebigen Widerstand gegen das kämpferische und
7M. Bahtin, Teorija romana (Ljubljana 1982), 16.
KL. A. Lisac, Slovenska korespondenca Vraz-Kočevar 1833 (Ljubljana: S AZU, 1961), 47.
aggressive Christentum, Gleichgültigkeit oder Zweifel gegenüber seinen mythischen Ritusgewohnheiten sowie Offenheit gegenüber dem christlichen humanistischen Ethos, zentriert auf der zwischenmenschlichen Liebe. Der Verlauf der Bekehrung selbst ist sowohl bei den beiden Hauptfiguren Črtomir und Bogomila wie auch beim Volk psychologisch geschildert, aus Gründen der Furcht und des Leidens, ausgesprochen anthropologisch, im Geiste des neuzeitlichen Rationalismus und Skeptizismus (C.F. Depuis, D. Strauß, L. Feuerbach). Jedoch wird neben dieser Motivationshauptlinie in der 49. »Regenbogenstanze« auch die Gegenmöglichkeit einer irrationalen Aufnahme der Religion eröffnet, die Möglichkeit der Offenbarung, aber noch immer bei der parallellaufenden Selbstbeobachtung und Kontrolle dieses Phänomens durch Črtomir. Es handelt sich um eine Stelle, worin auf die relativ evidenteste Art eine nostalgische Beziehung zum traditionellen Christentum zum Vorschein kommt, zur »Elternreligion«, die den zweiten beobachtbaren Bestandteil der Versrzählung bildet, ein mit Tiefenskepsis noch immer zu vereinendes Element.
Diese Ambivalenz hält Črtomir im Zustand inneren Unglücks und innerer Unbefriedigtheit auch noch nach dem Empfang der neuen gemeinsamen Religion und der Taufe. Infolgedessen gehört die Dichtung ihrer Genrezugehörigkeit nach zu jenen romantischen Poemen, die die Desintegration des Epos und des epischen Helden darstellen. Prešerens Desintegration des Epos verläuft indes nicht in Richtung auf den Roman zu, sondern in Richtung auf eine lyrische, die subjektive Aussage hervorhebende, metapho-risierende Epik, die er selbst »Verserzählung« genannt hat.
UDK 091 =863"09/10":265-6 Jože Toporišič
Filozofska fakulteta v Ljubljani
IZDAJA BRIŽINSKIH SPOMENIKOV IZ LETA 1992
Nova izdaja Brižinskih spomenikov (1992) je nekaka počastitev 1000-letnice nastanka teh za naš jezik in kulturnost nadvse važnih besedil. V veliki meri bogatitveno gradi na dosežkih relativno mnogoštevilnih dosedanjih raziskovalcev, ne rešuje pa vprašanja jezikovne pripadnosti teh spomenikov, kakor sojo postavljale nekatere dosedanje raziskave. Razveseljivo preseganje doslej znanega predstavlja vzpostavljena akcentuacija celotnega besedila vseh treh spomenikov, najavljajoča se doslej v prvih poskusih J. Gvozdanovič in še prej pisca tega prikaza izdaje BS 1992.
The new edition of Brižinski spomeniki (1992) is some sort of homage paid to the one thousandth anniversary of the emergence of these extremely important texts for our language and culture. It has to a large extent built on and enriched the achievements of the until the present time relatively numerous researchers, while it has not solved the question of linguistic affiliation of these monuments as postulated by some of the extant studies. The established accentuation of the entire text of all the three monuments, which has until now been anticipated by the first attempts of J. Gvozdanovič and earlier still by the author of this survey of the 1992 edition of Brižinski spomeniki, represents an encouraging transcendence of what has so far been known about it.
Lani so pri Založbi Slovenska knjiga izšli »Brižinski spomeniki«.' Po mojem računanju je to peta (oz. sedma) popolna slovenska izdaja (pred tem Kopitarjeva 1936, Metelkova 1825 + 1848, Kos-Ramovševa 1937, Pogačnikova 1968, če že Janežičeva in Miklošičeva iz 1. 1854 nista pomembni).
Delo sestoji iz dveh enot: iz res kakovostne reprodukcije treh brižinskih besedil2 in iz komentarnega dela, o katerem bo tu najprej govor. Kazalo tega dela nakazuje 14 enakovrednih enot, sicer pa gre za prikaz (1) kodeksa Clm 6426 kot takega, za (2) diplomatični in kritični prepis besedil (vse to, tj. str. 7-64, je z izjemo str. 10-15 /ki jih je prispeval M. Smolik/ delo I. Grdine), čemur sledi (3) Fonetični prepis /mi bi ga raje imenovali uglasitev/ (65-81) in (4) Slovar (130-153) avtorjev T. Logarja, F. Jakopina in J. Zora ter (5) Oris raziskav (154-160) spet I. Grdine, vmes pa so (6) prevodi v slovenščino (8 avtorjev), pa v latinščino, nemščino in angleščino (po 1 avtor)/ medtem ko je M. Kranjec prispeval (6) Bibliografijo (161-181), M. Žnideršič pa (7) Poročilo o faksimiliranju ( 1 82-183). Komu gre zasluga za (8) povzetke
»Znanstvenokritična izdaja«, 199 str.: Izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede, Ljubljana: Slovenska knjiga, 1992, avtorji in sodelavci 15 + 7 + 3, Izšlo s podporo Ministrstva za kulturo in Ministrstva za znanost in tehnologijo, v redakciji je bilo 5 ljudi (J. Faganel, F. Jakopin, J. Kos, T. Logar, B. Paternu), v uredniškem odboru 8 (F. Bernik, J. Faganel, B. Grafenauer, F. Jakopin, J. Kos (predsednik), T. Logar, B. Paternu, M. Smolik).
2Reproducirani so listi 78 (BS I) in listi 158, 159, 160, 161 (BS II in III) miinchenskega kodeksa, s slovenskim besedilom I. spomenika kot omenjeno, II. na str. 158b, I59a in b ter I 6()c, III. na str. 160a, 161 a in b. (Na str. BS 182-183 Poročilo o faksimiliranju (M. Žnideršič).)
(Zusammenfassung) /184-188/ oz. Summary /188-192/ ter (9) Imensko kazalo ( 195-199), pa ni razvidno.4 Nove izdaje seje lotilo (oz. bilo pri njej udeleženo) kar lepo število ljudi, pod predsedstvom J. Kosa in ob tajništvu J. Faganela. - In kakšen je rezultat tega mnogoavtorskega truda?
Najprej glede obsega besedila: Od 192 str. obravnave oz. prevodov itd. gre kar 54 str. (dobra četrtina) I. Grdini, prav mlademu znanstveniku, drugi največji delež ima M. Kranjec (27 str.), zatem trojka T. Logar, F. Jakopin in J. Zor (37 skupaj), medtem ko prevodi obsegajo 34 str. - itd. do zadnje strani.
I. Grdina je najprej podal zunanji opis kodeksa, v katerem so BS (7-10), zatem (16-27) paleografsko in zgodovinsko problematiko BS, pa še diplomatični in kritični prepis.5 - Ali je pri tem odkril kaj novega, bi pokazala natančnejša analiza, ki bi njegove ugotovitve postavila v razmerje do dotlejšnjih. Grdina ima na desni strani strani' zabeležena branja dotlejšnjih bralcev in razbesedovalcev: pri diplomatičnem prepisu so upoštevani Kop 1822, Ko 1836 (oboje Kopitar), K(öppen), V(ondrak), P(ircheg-ger), RK (Kos-Ramovš), W(eingart), I(sačenko), Kr(onsteiner), pri kritičnem prepisu pa npr. Vo(stokov), Ko(pitar), ali npr. še H(amm) in KP (Kolarič-Pogačnik). Ali ne bi bilo treba tu in tam imenovati še koga? Npr. Škrabca? Ko bi ga (ali tudi Metelka), bi (37) lahko kaj luči prinesel v glasovno vrednost zapisa npr. besede imugi, samo eno vrsto nad imoki. Podobno bi bilo v zvezi s Škrabcem omeniti kaj več o pisanju npr. y in и (45).
Fonetični prepis. Avtorji uporabljajo nerodni mednarodni način zanamovanja glasov in naglasa namesto praktičnejšega slovanskega, kar velja še zlasti za pisanje šumevcev, pa tudi sicer. Nestrokovnemu bralcu (pa tudi v izročilu izvedenemu šolanemu) se tako odtujuje zvočna podoba tega jezika, saj se mora npr. naučiti brati primere kot prijemXStjî, tjhwx:tjki, pr:wse, namesto da bi brez težav bral prijemi' çt'ï, človečki, prve ipd.6
'Prevajalci v slovenščino so: B. Paternu, F. Bernik, J. Faganel, F. Jakopin, J. Kos, T. Logar, M. Smolik, J. Zor; v latinščino K. Gantar, v nem. K. D. Olof, v angleščino G. Stone; prevod povzetka v nemščino (slovenskega povzetka ni) je M. Šetinc, v angleščino M. Davis. Prevodi so na naslednjih straneh: v sodobno slovenščino 83-100, v latinščino 100-109, nemščino 110-119, angleščino 120-129, Zusammenfassung 184-188, Summary 188-192.
4 V kazalo ni zajeta enota Abrahama-Ruodha izjava /zamenjalna listina/ (82).
5Razliko naj ponazorimo s primeroma (str. 39 oz. 52): Eccç bi detd naf rteze Eccç bi detd nas ne ze-grefil tevuekigemube grešil, te v ueki gemu be Siti ftarofti neprigem siti, starosti ne prigem-Sprememba v smislu zamenjave črke f z leve strani s črko s na desni ni upravičljiva (f za BS le nosi določeno obvestilo).
6 V nadaljnjem bomo (razen pri neposrednem citiranju) za podajanje glasovja in njegovih prozodičnih lastnosti v BS ostali pri domačem pisanju: šumevce bomo zaznamovali s č ž Ž, sičniški zlitnik s c, nosnika z f in p, mehkost soglasnikov zaznamovali po zgledu na h in /', e-ji brez ločevalnih znamenj so nam široki, kakor že od Pleteršnika sem (enako o-ji), ozki e je
zaznamovan s piko spodaj, jat zaznamujemo z ë, toneme pa tudi tradicionalno: z ' in v za akut
na dolgem oz. kratkem zlogu, z л in ~ pa za cirkumfleks v istih okoliščinah, nenaglašeno dolžino nam pomeni črtica nad samoglasnikom (npr. 5), zložnost soglasnikov je zaznamovana
s krožcem pod ustrezno črko (npr. f). - Tako zapisovanje je ravno tako natančno kot
Sploh pa je gotovo narobe, da se besedila podajajo v fonetičnem prepisu in ne fonološko. Tako imamo npr. za nepretrgani jezičnik sedaj tri črke (/, / in A), npr. sa g rešil, clowëcki, pečali, prijeml'çt'i (v naši pisavi) namesto dveh (l in / sta namreč le kombinatorni varianti). Pri fonemu /w/ bi povsod zadoščala ena črka, saj so variante tega fonema razvrstitveno predvidljive, tako pa imamo zanj sedaj dve glasovni varianti (vv in m), npr. slowesa, Msém), manjka pa tretja (и), npr. v grëxou, saj je gotovo tudi ta obstajala. Sploh pa je treba reči. da ima fonem /v/ v položaju za izglasnim samoglasnikom predhodne besede varianto u, tako da bi bilo treba pisati [i gsčm] ipd. Enako ne bi bilo treba pisati tipa rëtka in ne napačnega počtenix gréh (saj gre za prilikovanjsko premeno, torej yg nam. xg), ampak bi pisali kakor izvirnik redko in tip jest bali »fonetično« ne bi bil zapisan napačno. (Ali pa je prav ispovëd mojix ali dëd naš, je spet vprašanje, čeprav je morda le verjetno?)7
Poleg mednarodne fonetične pisave zahodnoevropskega tipa (Američani v slavi-stiki dostikrat uporabljajo kar naše č, ž, S) - pri nas jo je zaradi izida v seriji s tako pisavo uvedel pisec te kritike v knjižici Slovenski jezik, Izgovor i intonacija s recitacijama na pločama 1. 1961 ) - je novost zaznamovanje prozodije besed v Brižinskih spomenikih, kar sta pač prva uvedla J. Gvozdanovič in J. Toporišič.11 Značilnost pro-zodičnega sestava nove izdaje BS je skrajšanost indoevropskega akuta, v glavnem ne-podaljšanost novega akuta na kratkem zlogu, dolžina skrčenega (kontrahiranega) samoglasnika, podaljšanje kratkega cirkumfleksa in pomik (kakor tudi onega na dolgem zlogu), npr. swçtà, proti we 6èra, m ariji, dëwàm. - Torej ni še nobenih umikov z zadnjezložnih kračin (prim, rëtkâ slowesa). Predvideva se tudi že novi cirkumfleks na dolgem (in kratkem) zlogu. - Kar se tiče novega cirkumfleksa avtorji delno sprejemajo rešitev Gvozdanovičeve, ne pa tudi njenega sestava dolžin. Od pomika pa izvzemajo npr. zvalnik (3. os. ed.): bože, gospodi.
Naši trije avtorji niso upoštevali »mojega« prozodičnega parametra krepkosti,'' ki
mednarodno, je pa zlasti čitljivo tudi za navadnega bralca v veliko večji meri kot t. i. mednarodno.
7 Namreč, daje zvenečnost izglasnih nezvočnikov pred vzglasnim samoglasnikom oz. zvočnikom (in seveda tudi pred takim zvenečim nezvočnikom) ohranjena.
11 Prim. W. R. Schmalstieg, Introduciton to Old Church Slavic, 1976, str. 188. Toporišič: Et'è bi dèd naš ne sag rešil. ta v(a) vekijemù be žiti, starosti ne prijeml'çt'i... - Gvozdanovič: Glägolite po nàs redka slovesa. Bože, gospodi milostivi, otče bože, tebè ispovède vas möj gréh, i svétêmu Krstil i svétëj Mariji... i vsêm krilâtcem božjem ... - Svoje besedilo sem bil že pred tem enkrat onaglasil za J. Pogačnika in je ta odlomek pri njem tudi bil objavljen. Vsekakor bi J. Gvozdanovičeve in moj trud za onaglašenje BS v novi izdaji zaslužil kaj več kot izjavo »dopuščamo, da so pri naglašanju mogoče tudi drugačne rešitve. (Prim. Toporišič in Gvozdanovič v Schmalstieg 1976, 1983.)« (BS, 67.) - Za neponiaknjen cirkumfleks govori naslednje: po t dan (sicer bi bilo po ta dan)-, sa nebese in sagrešil (ker sicer - še zlasti v prvem primeru - sa ne bi bilo upravičeno), pulti, dani, dane, časti (ker je polglasnik ohranjen, pa bi sicer ne bil potreben), nadalje ka bogu (isto kot pri sa nebese)-, mislim da tudi sradce kaže na nepremaknjenost. - Proti pomiku cirkumfleksa govorijo tudi onaglasitve v novi izdaji sami v primerih kot tdže, sine i (to je sicer zvalnik, kakor tudi bože in gospodi), ki so na starem mestu. Edini argument za nepomik cirkumfleksa so oblike kot st(v)dril, kjer bi bilo, če ne bi bilo nalike, ohranjeno *sat(v)oril.
bi jim bil prav prišel npr. pri množinski obliki s. spola slovesa (ta dolžina metatonira): to bi jim dalo obliko slovesa z novim akutom, kar poznamo v obliki *nebèsa (sedaj nebesa), tako pa bo iz njihovega nastavka v 14. stol. nastala oblika slovèsa (z mladim akutom na prvotni kračini), česar v slovenščini pač ni (razen analogno ökna nam. starega ôkna).
Gotovo bi se našlo še marsikaj, s čimer se človek ne more strinjati, npr. oblika grëxdw namesto z dolgim o (prim, sinôv),10 ali mojç nam. gotovo starejšega mojç),u toda take stvari so za podrobno obdelavo v morebitni novi izdaji. Omenim naj še, da avtorji po svoje ravnajo s polglasniki: nekatere v spomeniku izkazane postavljajo v okrogli oklepaj (češ da niso pravilni ali kaj), manjkajoče pa konjekturno vzpostavljajo v lomljenem oklepaju, npr.: I -[s(s)töm], II - [s(a)mf:t] (vendar k [bo:gu]),12 [d(a)nè:], [s(a)mî:sta], [sQd(9)pëm].13
Pri uglasitvi zapisa Brižinskih spomenikov avtorji (67) predvidevajo 9 samo-glasniških fonemov (a i /položajno у/ и э ё e o ç p),'4 dva vokoida (samoglasa: r i) - ti so vsi dolgi ali kratki - in 21 soglasnikov (p, b; t, d; t'-; k, g; s, z; š, ž; h; c, č; m; n, h; l, l '; /; i). Soglasniki so navedeni brez očitne meje med nezvočniki in zvočniki. (S podpičjem je namreč pri nezvočnikih nakazano parjenje najbližjih soglasnikov po zvenečnosti, v tem pogledu neparni soglasniki pa niso zaznamovani enako: ob t' je »manjkajoče« zaznamovano z vezajem, med с in č bi moralo biti podpičje, saj nista tak par, kakor npr. p in b.) Pri zvočnikih je parnost pri n in / izkazana z mehkostno korelacijo (sorazmernostjo), te pa seveda ni v zadnjem takem paru, tj. med r inj, kjer pa jo za r lahko predvidevamo, medtem ko ima i kot drsnik svoj par v vv, na katerega je tukaj pozabljeno.15
Po našem je obstajal tudi že/, in sicer v besedah tipa frleti ali fukati (ne pa tudi samo v ustreznih medmetih). Mehkostna korelacija je po našem mnenju16 obstajala
yPrim. mojo razpravo Tvorbeni model slovenskega knjižnega jezika, SR 36 (1988), 133-180. Za slovenske umike naglasa z zadnjega zloga ta model predvideva inherentno dolžino - gledano zgodovinsko - prednaglasnih i и a ë ç ç, kračino za e in o in nadkračino pri э.
10	Saj je tu zgodaj podaljšani akut (prim. nôg).
11	Seveda iz môjç (prim, moščansko mujù, kakor vudù, za prvotno môjç, vôdç).
''Nikjer ne zvemo, kako nam je brati ki Bogu (III 21 oz. pri с 134); na podlagi [к] pri с
lahko domnevamo, da seje tudi ki tukaj bral kot k. Našo tezo o nepomiku potrjuje tudi zveza v II83: с lomu dini = k tomii dani.
L1Tukaj se (kot napovedano) držimo t. i. mednarodne fonetične pisave, razen za sicer nerodni široki e.
14Čudno zaporedje navajanja samoglasnikov. Sistemsko bi bilo tako (fonemska varianta v oklepaju):
i (y) u e э o Ç	9
č a
l5Na str. 185 prav: p, b, t, d, c, s, z, č, š, ž, t', k, g, h; vv, m,i, l, r, n, 1', n, skupaj 22.
16 Pri m. mojo Slovensko slovnico, 1984 ( 1991 ), 465 (Nastajanje slovenščine iz alpske slovanščine, 643-649), kjer pa sem za sičniški zlitnik nastavil le c' (kar je iz poznejše dobe).
tudi pri sičniških pripornikih ä in z, tako da imajo to nasprotje sprva vsi zobniki (v času BS pa ga d ni več imel zaradi prehoda d' v j). Torej:
t d n 1 r s z с (?)
t' d' n /' r' s' z' c'
Za nasprotje pri sičnikih prim, še danes razliko med to in vse, za sičniški zlitnik pač še stricem, lice in bratom, mesto, za г morda knežev - bratov. Za r' prim, tvor'ç (I 23, pisano z n), ki je enako kot l'ubo (I 26 pisano z //). Za r' sicer morda manj jasni primeri so še bratriia (II 15) oz. bratria (II 67), prio (II 87); za izgovor [bratr'a] prim, rus. brat'ja (poleg bratija) in sh. brača (s čpo drugem jotiranju).17 Po našem pa ni treba pisati (68) posebnih s in с pred t' oz. v zvezi za š {krščen, ešče), seveda, ko se ne bi bili odločili za fonetični, ampak za fonološki zapis. (Po fonetičnem pa bi pač tudi tnaho morali pisati [Tnahç], enako [neprawDnega], pa tudi ničle je napačno s fonetičnega stališča, pa še [/wsedli] nam. [Msedli]. Podobno nepotrebna pomanjkljivost zaradi fonetičnega načela je npr. za narod predvideti izgovor [narod], kar sicer lahko velja za »vuiz narod«, (I 28), ne pa tudi za »narod zlouezki« (II 11 ) - v besedilih je takega še veliko več. - Posebno vprašanje je tudi pri t. i. pisnih dvojnih soglasnikih. Na splošno zaznamujejo enojne glasove različne vrednosti (npr. zz), torej lahko predvidevamo, daje tudi zaconnic le [zakonik], ne [zakonnik] (poleg tega si tu namesto dveh n prav verjetno lažje mislimo dolgi n): [zakonnik] je sumljiv zaradi musenicom in zopirnicom, ki imata en sam n.
Pri naglasu je vprašanje, ali je že tako zgodaj obstajal novi cirkumfleks (t. i. meta-tonični, ne le oni, ki bi ga lahko imenovali skrčnega, kakor ga lahko predvidevamo za obliko oklevetâm < *oklevetàjem, mô < môjy, kar je prav možno namesto v tej izdaji predvidenega tonema mç), in ali v teh primerih ne bi bilo bolj varno delati s skrajšanim akutom in sledečo mu dolžino oz. ф\ npr. dčla, krilàt0cem. (Mimogrede: nedela je pač nedela, kakor imamo nedelja; prim, pri Pleteršniku.)
Pri prozodiji je vprašanje, kako je mogoče dokazati prednaglasno dolžino po pomiku naglasa (tj. po premiku cirkumfleksa na naslednji zlog), npr. diišg (v nasprotju z boga). Strukturnega pomena je tudi odgovor na vprašanje, ali je mest. ed. besed kot rotà res rote in ne rote (prim, sedanje na gori, v istem tipu pri drugih sklanjatvah pa še na mostu, na péâi; Trubarjevo srcei ipd. je pač analogija, in verjetno veliko mlajša).
Poglejmo si s tega stališča še slovar nove izdaje BS.IK
Neposredno pred tem ga imamo v Pogačnikovi izdaji BS14 (po Vondraku in Slovnfku jazyka staroslovénského, n. d. 227). V primeri s Pogačnikom, ki ima
l7Za mehki с prim. Ramovš, Konzonantizem, 286: »Psi. с L.J bilje sprva pač mehak glas, a vendar trši kot c, kije nastal v praslovanščini iz k za i, ь, ç pred gotovimi /.../ vokali (*о1ьсь < *otbkb«). Za г' (286-287): »/S/ta onadva /z/ po psi. palatalizaciji iz starejšega *g preko dz nastala mehka, a zopet po jakosti mehkobe med seboj različna /.../; za nju prim. 3. /.../ dzêto, zêlo in 4. kbnçdzb, knezb«. Za r': »V prvotni slovenščini je vrednost obeh glasov /tj. r i n r'! iste vrste kot v psi. rin r' in tudi v poznejšem razvoju je samo r' doživel spremembo.«
'"Zaporedje avtorjev: J. Zor, F. Jakopin, T. Logar.
19Str. 227-261, avtor J. Pogačnik.
prevodne ustreznike v latinščini in nemščini, jih ima nova izdaja še v angleščini in cerkveni slovanščini, razlika pa je tudi v iztočnici: pri Pogačniku je oblikoglasna slovenska (v imenovalniku: bog, *bos /zvezdica pomeni, da taka oblika v BS ni potrjena/, v nedoločniku: biti (byti) oz. v edini obliki: akože ipd.). Izdaja Bs 1992 izhaja iz v BS izkazane oblike, kar ima z ene strani svojo prednost, ima pa tudi slabosti za iskanje z izhodiščem v govorjeni podobi besede: tako pri pisni začetnici л- najdemo besede z vzglasnim /s/ (npr. se), pa tudi lil (sivuot /život/), pri pisni začetnici z pa za /z/ (zadenes), /s/ (zami), pa lil (zelezneh), pa с (zezarstuo), pa č (zlovezki), kar je precej nerodno. Podobno pisni и zaznamuje /u/ (ubegati), pa [w/m] (ueki, useh). Tako zaznamovanje je dokaj nepopolno: treba bi bilo redno, ne samo izjemoma (npr. tua = [twâ: *twoj] ali tri = [tri: *trije, *tri]) navajati vse osnovne oblike: pri glagolu poleg nedoločnika še sedanjik (npr. pri glagolu razumeti), pri pridevniških besedah vse tri spolske oblike (npr. pri bozza T ed. m torej im. oblike: *bos *bosà *-ô/-ô), pri samo-stalniških besedah še rodilniško obliko (npr. Zin: sin -u oz. -û). Seveda bi vse te osnovne oblike morale imeti navedene tudi vse prozodične lastnosti, zlasti seveda tonem, če se že navajajo, ne pa da so brez njih, če v BS niso izkazane.
Besednovrstno so iztočnice določene na bolj ali manj v slovaropisju ustaljen način. Pri okrajšavah slovničnih izrazov bi ugovarjali samo oznaki čl. namesto člen. za členek (prim, zložne oblike prid., prisi, vez. za pridevnik, prislov, veznik). Med slovničnimi oznakami sta tudi delež(je) in del(ežnik),2" manjka pa oznaka za povedkovnik (povdk.), npr. za besede, kot je mirze (nizce teh del mirze ne pred bosima ozima, II 26); sem bi šlo npr. tudi mil (Tebe ze mil tuoriv), pa tudi rad (rad ze chocu caiati, III 47). - Oznake za vrste zaimkov so nepopolne in neenotne: npr. za ze: zaim. povr. (zakaj vendar ne povr. zaim.!) - kar pa ne zadošča, saj bi bilo treba povedati, da je to os(ebni) povr. zaim. (ker imamo tudi svojilnega); ese:zaim. oz. s (prav. ozir(alen), ker oz- pomeni 'oziroma'); moi: zaim. svoj. m (prav bi bilo: za 1. os. ed.); iaz: zaim. I. os. (bolje: os. zaim. 1. os. ed.). - Okrajšava edn. je nesodobna, prim, tako, tj. ed. (tudi v SSKJ).Da je zaimek jaz brez vsake spolske oznake, je seveda narobe. Pri oznaki 3. os. se vidi, da ne zadošča, saj so tretjeosebni (razen jaz in ti I in nato v vseh številih/) vsi samostalniški posamostaljeni zaimki), npr. tudi nič (nizce, kjer pa bi moral biti zapisan tudi spol (srednji). Medtem ko so svojilni zaimki primerno označeni, t. i. nedoločni niso dovolj: če je comusdo »zaim. nedol.« (in preveden z 'vsakdo'), bi bilo bolj prav reči, daje to celostni/totalni zaimek (seveda m. spola), kakor je celostni tudi vuez, le daje pridevniški (ne pa celo samo »zaim.« brez vsake specifikacije), in nizce je seveda nikalni zaimek. - Lahko bi se le sprijaznili s teorijo, da so zaimki sam., prid. ali prisl. (tudi povdk.), pridevniški pa lahko tudi posamostaljeni, in daje pri njih dobro ločiti vrste (in podvrste) ter razrede,21 ki jih v bistvu priznava tudi že SSKJ vsaj pri opisu pomenov.
2()Za seznam slovničnih krajšav prim, mojo SS 1976 (1984, 1991), 550-553, kjer je sicer res tudi tu od nas odsvetovana krajšava čl. za 'členek'; čl. bi bilo za 'člen'.
21 Prim, v moji Slovnici: sam. zaim.: jaz ■•■; kdo - kaj; vsak vsaka vsako (zadnje za posamostaljene zaimke); pri prid. zaim. vrste/podvrste: kakšen/kolikšen, kateri, čigav, koliko (za lastnostne kakovostne/merne, vrstne, svojilne, količinske; razredi: kakšen, kdkšen, nekdkšeny-nikdkršen ... za vprašalne, poljubnostne, nedoločne, nikalne itn.
V oblikoslovju je zanimiva posebnost sancte, ki je v bistvu ničto pregibni pridevnik, ujemalna oblika pa je latinska citatna (sče mariae, /daj JSancto Laurenzu), zato vzpostavljene oblike *sankt tu v resnici ni." Pač spodrsljaj je, če se glagolski obliki na -ti pripisuje tudi namenilniškost (isbauuiti »nedol.-namen.«), saj dovršni glagoli namenilnika niso poznali, kot nas je učil tudi Škrabec. Kako more biti glagol biti poleg nedovršen tudi dovršen, mi je vprašljivo (če kje res je /s pomenom 'postati' morda/, bi to moralo biti zaznamovano na ustreznem mestu).
Na tem mestu kaže spregovoriti še o orisu raziskav BS I. Grdine. Tu gre res le za oris oz. za »kratek oris« raziskav o Brižinskih spomenikih (188). Literatura teh raziskav je namreč kaj obsežna, in mladi avtorje ni mogel (ali ni imel naloge) zajeti zares analitično (npr. glede na pozitivne rešitve določene odprte problematike). Tako je tu v glavnem le govor o tem, kako so na izvor Brižinskih spomenikov gledali posamezni njihovi izdajatelji.21 Pri tem avtor sestavka očitno ni želel upoštevati tudi moje razprave o Kopitarjevem in Dobrovskega trudu za pojasnitev temnih mest v teh spomenikih.24 Ravno za nas Slovence bi bilo namreč prav, ko bi tu bila upoštevana tudi Vodnikova prireditev prvega spomenika in primerno prikazana še Metelkova me-telčična verzija prireditve in pač tudi prevoda BS II in III. Med izdajami BS je tu popolnoma prezrta Kronsteinerjeva.25
Manjkajoče podrobne opombe k stališčem o posameznih jezikovnih značilnostih (ne le o nekaterih) bi bile morale biti podane na ustreznih mestih razpravnih delov (npr. tudi oblikoslovnega). Zanimiva pomanjkljivost tega prikaza je tudi, da v njem ni v ničemer zajet A. Bajec.26
Bibliografski del je poleg naglasoslovnega eden najdragocenejših (in pač tudi najtrdnejših) te izdaje BS. M. Kranjec se v prvi izdaji te bibliografije (v Pogačnikovih BS) zahvaljuje za pomoč J. Pogačniku, O. Berkopcu, J. Riglerju, H. Schulzeju, F. Zagibi, V. Smoleju in še raznim ustanovam (n. m. 263), v tej izdaji pa je ta sestavina umanjkala. Primerjava (bežna) kaže, daje ona bibliografija iz 1. 1968 spopolnjena (tako se zdaj začenja že z 1. 1806, ne šele leto pozneje) in popravljena (npr. Aretin 1968 —» Docen 1992).27 K prvotnim prvim 10 enotam (npr. za čas 1807-1852) so prišle še nove ( 1807, 1820, 1839), enota iz 1852 pa je sedaj črtana. Za primer sem podrobneje pregledal enote za Škrabca: v izdaji 1968 je bilo navedeno CF 2 (1881), 3d-4d, sedaj 3b, c, d, 4b, c, d (vendar pri 3b, с ni BS), manjka pa še zmeraj navedeno mesto 8b in dalje. ZaCF 16 (1897) je še zmeraj navedeno le 8c, d, ne pa tudi lOd, in
22 Slovenski ustreznik bi bil šent, pisno nekdaj tudi Št. pri imenih, kar bi se lahko izkoristilo za različne pisne oblike te besede v BS, v III npr. Sče mariae, fče michaela, sče petra, fče marie, sče marii, sčo laurenzu.
"Gotovo ni prav, da bibliografija ni zajela prav teh najvažnejših izdaj na enem mestu.
24Prva slovenska izdaja Brižinskih spomenikov (Ob korespondenci Kopitar - Dobrovski -Koppen), Obdobja 10(1989), 11-34.
25Die slavischen Denkmäler von Freising, Der Text, Studienausgabe, 1979, 46 str. Kot se iz naslova vidi, Kronsteiner BS pripisuje kar slovanskosti.
"''Aleksander V. Isačenko: Jazyk a pôvod Frizinskych pamiatok /.../, Bratislava, 1943. - SR 2(1949), 160-163.
"7 Škoda je, da avtor pri pisanju priimka pred imenom za prvim ne piše vejice. (Ali da ni obrnil zaporedja.)
še zmeraj pod 1. 1897 namesto 1898 2b. (Podobno je pri I. 1910, kjer pa je za 1910 o BS že tudi na 11 d). - Seveda so to le malenkosti.
Še k prevodu v slovenščino. - Prevajalci navajajo svoje teženje (83) k »čim natančnejši /pomenskosti/«, so »radikalnejši v arhaizaciji«, ohraniti hočejo »stilizme« in »braln/e/ vtis/e/ izvirnika«, pri čemer da jim koristijo doslejšnji prevodni dosežki »slovenske prevajalske kulture«, pa »tudi prevodi v druge slovanske jezike«. »/K/olikor mogoče sta ohranjeni retorika in stilistika, tako v stavčni kot besedni in glasovni figurativnosti.« Tudi velika začetnica da »se ravna po vzvišenem pomenu«.2"
Seveda v taki oceni ne moremo iti v podrobno presojo novega prevoda. Ker prevajalci nikjer ne omenjajo upoštevanja Metelkovega prevoda29 (iz 1. 1848), postavimo novi slovenski prevod v razmerje z njim in z Ramovšem:
1848 1 Jaz se odpovem hudiču, in vsam nega dëlam, in vsam nega lepotam. Tudi vëra-5 jem va Boga vsagamo-gočnaga, in va nega Sanu in va svétaga Duha. De so té tri iména edin Bog, svéta Gospod, 10 kajestvaril nebo in zeml'o. Tuda iščem nega milosta. In svéte Marije, in svétaga Mi-héla, in svétaga Pe-15 tra, in vsah božjah mu-čeneov, in vsah božjah zvëstah služabnakov, in vsah svétah davic, in vsah božjah močij, 20 de ma hočete na pomoč bita par Boga zavol' môjih grehov, de čisto
1992
Jaz se odpovem zlodeju, in vsem njegovim delom in vsem njegovim lepotijam.Tudi verujem v Boga vsemo-
1937
Jaz se odpovem hudiču in vsem njegovim delom in vsemu njegovemu sijaju. In tudi verujem v Boga vsemo-
gočnega, in v njegovega Sina gočnega in v njegovegaSina in v svetega Duha, da so ta in svetega Duha, da so
tri imena en Bog, Gospod sveti, kije ustvaril nebo in zemljo.Tudi prosim njegove milosti, in sv. Marije, in sv. Mihaela, in sv. Petra, in vseh božjih slov, in vseh božjih mu-
te tri osebe en Bog, Gospod sveti, kije ustvaril nebo in zemljo. Tudi skušam doseči njegovo milost in milost Sv. Marije in sv. Mihaela in sv. Petra in vseh božjih apostolov, in vseh božjih mu-
čenikov, in vseh božjih sve- cenikov, vseh božjih sve-
čenikov, in vseh svetih devic, in vseh božjih moči, da bi mi hoteli v pomoč biti pri Bogu za moje grehe, da bi čisto iz-
čenikov, vseh svetih devic in vseh svetih moči, da bi mi hotele pomoči pri bogu zaradi mojih grehov, da bi storil či-
2!lGlede tega zadnjega ni opaziti kakih posebnih odstopanj od npr. Ramovša, razen morda (v nedosledni) pisavi Božja, Neprijaznega. Prim, pri Ramovšu; v BS I Bog, Gospod, Oče, Tebi, Ti, Tvojimi', v II Očeta Gospoda, in v III Sina, svetega Duha, Gospod sveti, Gospod Bog, Bogu Vsemogočnemu, Sv. Mariji, .vv. Lovrencu, Gospod Bog, Sin božji. Tudi pri Ramovšu je neka nedoslednost, npr. svetega Duha-Sv. Mariji (sicer navadni svetniki pisani z malim sv.).
2yTu je njegov polglasnik (in mehkonebni pripornik) podan z našim sedanjim э (in h), ozki e z é, široki o z ô, jat z ë; n in l ' pomenita ustrezna mehka glasova. V razčlembi niže Metelkovo besedilo podajamo z današnjo pisavo, torej tudi za n in /' pišemo nj, lj\ upoštevana tudi ni Metelkova morfonologija polglasnikov.
spovad storim, in od- poved storil in od-	sto spoved in bi prejel
puščeneodBogaprejmem. pustekod Boga prejel. od Boga odpuščanje.
V čem so razlike in kakšna je vrednost teh prevodov? Poleg skupnega prihaja na precej mestih do različnosti, pa jih po vrsti ocenimo:"1
(2) se odpovem hudiču - se odpovem hudiču - se odpovem zlodeju: Bolje pri Metelku in Ramovšu, ker je zlodej za današnji jezikovni občutek preslaboten (v SSKJ ima za pomen 'hudič' oznako evfem/istično/).31
(2-3) in vsem njega delam - in vsem njegovim delom - in vsem njegovim delom: Metelkovo izražanje svojilnosti je boljše, ker je izrodilniško izražena svojilnost nadahnjena s starinskostjo.
(4) njega lepotam - njegovemu sijaju - njegovim lepotijam: Metelkovo skoraj najboljše, ker je lepotijam prelahkotno (SSKJ ga označuje kot knjiž/no/); Ramovšev sijaj ni dovolj tvaren.
(4-5) Tudi ver/u/jem - In tudi verujem - Tudi verujem: Verjetno boljša rešitev je Metelkova in iz leta 1992; če tože ne prevajamo kar s torej v pomenu 'zatorej'.
(6)	v njega Sinti - v njegovega Sina - v njegovega Sina : Boljše je Metelkovo, ker je sinu starejše in nekako častitljivejše (seveda za jezikovno izobražene in omikane); skladno je tudi z rodilniškim svojilnim zaimkom njega.
(7)	in v svetega Duhâ - in svetega Duha - in v svetega Duha: Metelkovo in 1992 boljše, ker ponovljeni v poudarja individualnost vseh treh božjih oseb.
(7-8) De so ta tri imena - da so te tri osebe - da so ta tri imena: Glede velike začetnice (in torej povedi) boljše pri Metelku; isto velja tudi za izbiro besed imena in osebe (in pač po njem prevzetem 1992).
(8)	edin Bog - en Bog - en Bog: Metelkovo boljše, ker ima pomen 'v enem', prim, besedo edinstvo (vendar za povprečno našo jezikovno zavest edini danes pomeni 'brez drugih'.
(9)	sveti Gospod - Gospod sveti - Gospod sveti: Boljše Ramovševo (in 1992), saj ohranja poudarjalni besedni red te samostalniške zveze.
(10)	je stvaril -je ustvaril - je ustvaril: Metelkovo glede na nadih starodavnosti boljše, a za povprečno jezikovno zavest pač že skoraj nedosegljivo.
(1 1-12) iščem njega milosti - skušam doseči njegovo milost - prosim njegove milosti: Metelkovo iščem pač najboljše, je duševnostni odtenek večje samostojnosti; zadeven je tudi delni rodilniški predmet.
(14) syetega Mihela - sv. Mihaela - sv. Mihaela: Metelkovo poimenovanje svetnika je bolj ljudsko, prvotnejše, bližje izvirniku;" glede neizpisanega ли pa gre za vidno podobo prednost Ramovšu in 1992. Če bi se hoteli približati duhu časa, bi tu šlo lepo z nepregibnim šent oz. št.
10Pri tem je razčlenitev po vrstah kakor v BS 1992, in sicer tudi za Metelkovo in Ramovševo besedilo (Ramovš in Metelko take členitve prevoda sploh nimata). Številke v oklepaju zaznamujejo vrste, kjer se kaj nahaja. Tuje zaporedje izdaj časovno: M - R - K.
11 Morda bi šlo kot novotvorba s posebnim, za naš sedanji jezik, tipičnim naglasom takih tvorjenk, namreč kot zlodèj.
32Glede oblik imena za Mihael prim. J. Keber, Leksikon imen, 1988, 293-294.
( 15) /Metelko po spregledu izpustil/ - vseh božjih apostolov - vseh božjih slov: Ramovševo bolje, saj je sel za ta pomen danes povsem tuje (kljub starinskemu dvanajstsla).
(16-17) mučencev - mučertikov - mučenikov: Pomensko bolj ustreza Metelkovo, mučenik pa nam morda zveni bolj starinsko (mučenica narečno pomeni žensko, ki veliko trpi, mora veliko pretrpeti).
(17-18) zvestih služabnikov - božjih svečenikov - božjih svečenikov: Pomensko morda venadar Metelkovo boljše, namreč za pomen 'tisti, ki se držijo zakona (božjega)'. (Vondrak prevaja s »fidelis«, tako je tudi v latinskem prevodu pri Metelku.) Svečenik je preveč hladna beseda.
( 19) in vseh božjih močij - in vseh svetih moči - in vseh božjih moči: Metelkovo in 1992 ustreznejše.
(20-21 ) zavolj mojih grehov - zaradi mojih grehov - za moje grehe: Metelkovo morda primernejše, ker bolj starinsko (taka oznaka tudi v SSKJ).
(22-23) de čisto spoved storim - da bi storil čisto spoved - da bi čisto izpoved storil: Metelkovo najboljše, ker izpoved v 1992 danes pomeni nekaj drugega; pa tudi zaradi preostalega (Metelkov pogojniško-prihodnjiški sedanjik) - v tem drugem ima prednost 1992 pred Ramovšem.
(23-24) in odpuščenje od Boga prejmem - in bi prejel od Boga odpuščanje - in odpustek od Boga prejel: Metelkovo (in Ramovševo) je prav, pri čemer je Metelkovo boljše, z nadihom starosti; odpustek iz 1992 je danes neustrezen za to, kar je tu mišljeno.
Seveda so moji pogledi na primernost prevedkov tega odlomka kdaj morda predvsem le moji: kaže pa to primerjanje, da bi Metelka pri prevodih kazalo bolj upoštevati tudi, ko se o tem razpravlja (če je že v marsičem le že upoštevan).
Sam sem se tudi" ob BS 1992 poskusil s prevodom II. spomenika; za primerjavo prevoda začetka tega spomenika:
1992	1992/1993
1 Če bi ded naš ne	Ko bi ded naš ne bil grešil, |
grešil, bi mu na veke bilo	tedaj bi mu na veke bilo živeti: |
živeti, starosti ne pre-	starosti ne prejemajoč, |
jeti, nikoli skr-	in nikoli skrbi ne imajoč, |
5 bi imeti, ne solznega	ne solznega telesa imajoč, |
telesa, temveč na ve-	temveč na veke bi mu bilo živeti.11
ke bi mu milo živeti. Ker	Ko pa je po zavisti hudobe
je bil z zavistjo Ne-	bil izgnan od slave božje,|
prijaznega izgnan	so poslej na rod človeški
10 od slave božje, po tem	trpljenje in skrbi prišle,|
uMoj tudi kaže na to, da sem BS II (deloma) prevajal že v Slovenskem knjižnem jeziku 1 (1965.1.), 39: »Če bi ded naš ne bil grešil, bi vekomaj živel, ne bi se staral in ne bi imel skrbi, tudi ne bi imel solznega telesa, marveč bi vekomaj živel. Ko pa je bil po zavisti hudiča pregnan od slave božje, so na človeški rod bolečine in žalost prišle in skrbi in nazadnje smrt.« - Tu gre za čisto nearhaiziran prevod, ki pa skuša ohraniti stilne značilnosti besedila. (Kranjec tega
nima v svoji bibliografiji.)
so na rod človeški bolečine in skrbi prišle, in bolezni, in po tem redu smrt. In vendar, brat-15 je, spomnimo se,
da nam tudi sinovi božji rečejo. Zato o-pustimo ta mrzka dela, ker so dela Sata-20 nova: Ko žrtvjemo, brata oklevetamo, kot tatvina, kot uboj, kot poltenosti naslada, kot prisege, ki jih ne spoštujemo, temveč jih pre-25 stopamo, kot sovraštvo.
Nič pa od teh del ni bolj mrzko pred božjimi očmi. Morete zatorej, sinki, videti in sami razumeti, 30 da so bili poprej ljudje v lice prav taki, kakor smo tudi mi, ter so dela Neprijaznega zasovražili, Božja pa vzljubili.
Kaj lahko rečemo o prevodu tega odlomka v BS 1992? - Da bi bilo grešiti dvovid-sko (BS 89), pač ni pravo: ta glagol je nedovršen, kot tak pa lahko, npr. za preteklost, izraža tudi dovršnost. Izraz neprijazni (8-9)14 je šibek s pomenskega stališča, za besedo narečem sç (16-17) pa je prevod z reči slab: oblika s se namreč lahko pomeni tudi tistega, ki sam govori, kakor onega, ki ga tako imenuje. Namesto ker (7) bi bilo bolje rabiti ozirni ko. Zveza poltenostna naslada (23) je predaleč od izvirnika, treba bi bilo najti kaj bolj ustreznega. Množinska oblika sinki (28) ne zveni primerno, je preveč osebno otroška, saj gre tu za hierarhično razmerje t. i. očeta (duhovnika) in sinov (vernikov). Namesto poprej (30) mirno lahko rabimo prvo (v SSKJ te besede sicer ni, jo pa ima Pleteršnik, potrjeno s strani Bohoriča, Megiserja, tudi s prek-murščino). Beseda dela (32) ni potrebna, oblika pridevnika za s. spol ednine bolj ustreza. Metelko ima »so hudo sovražili in božje ljubili«.
In komentar k našemu prevodu tega mesta? - Veznik ko ( 1 ) je pomensko za irealis bolj primeren kakor če\ s tem v zvezi je tudi naš pogojni preteklik glagola grešiti za zagrešil. Ni razloga za to, da ta (2) ne bi prevajali s tedaj, ampak ga izpuščali. Deležijska zveza s -č (3, 4, 5: prejemajoč, imajoč) kaže na nedovršno dejanje, torej verjetno dovršniki tukaj niso primerni. Zveza z imajoč prinaša še starinski nadih, in tako je tudi bližje izvirniku. (Oblika imajoč je poleg imaje izpričana tudi v SSKJ.)
14 V oklepaju spet vrste v besedilu, ne morda strani v novi izdaji.
bolezni in po vrsti za tem smrtJI In vendar,I bratje,| opomnimo sej da se tudi sinovi božji imenujemo.| Zato odstopimo od teh mrzkih del J ki so dela Satanova:| da žrtvovanja opravljamo,] brata klevetamoj pa kraja,I pa razbojstvoj pa polti goderijej pa prisege,! ki se jih ne drži moj temveč jih prestopamo,! pa sovraštvo.II
Nič ni od teh del bolj mrzko pred božjimi očmiJI Lahko po temj sinovi mojij vidite in sami razumete,! da so bili prvo ljudje v lice takij kakor smo tudi mi J ter so hudo zasovražili,! pa božje vzljubili.I
Naše trpljenje ( 10) ima širši pomen kakor bolečine, in skrb ( 10) je za to mesto rabi 1 že Metelko, vendar bi morda le bila zaskrbljenost (ali 'očitanje samemu sebi') boljša (prim.: Tako me peče, da sem to storil/opustil). Pa vrsta (1 1 ) je bližje današnjemu občutku za to, kar se hoče povedati, kakor red. (Morda bi s korenom red- šlo zaporedoma.) Beseda odstopimo ( 14) je za ostanem v BS boljša kot pustimo, ohranja tudi rodilniško vezavo (Metelko ima morda še boljše s svojim vzdriimo se tega, tj. raje kot ne delajmo tega). V zvezi žrtvovanja opravljamo (16) je več teže kakor v preprostem glagolu žrtvujemo (sicer ima podobno res že Metelko s svojim glagolom darujemo). (Prim. SSKJ: opravljamo žrtve bogovom, doprinesti žrtve.) Izraz klevetamo ( 16) je bolj primerno kot dovršno oklevetamo, kar je pač germanizem. (Tudi Metelko ima ne-dovršnik: opravljamo.) Besedo pa pri naštevanju (18-22) ima že tudi Metelko. Širši pomenski izraz razbojstvo (18) ima tudi SSKJ. Priseg (19) se (prej kot da bi jih ne spoštovali) ne držimo ali jih ne ohranjamo (prim. SSKJ: vse obljubi, pa ničesar ne drži). Beseda pa (23) pač ni potrebna, in po tem (25) je bliže izvirniku (prim, po njih delih jih boste spoznali).35
Besedni red se nam naš zdi primernejši (vendar je to le dokaj relativna stvar, ne jezikoslovno, ampak stilistično). Za primer:
Iz našega podajanja tega mesta se tudi vidi, da nam v prevodu ni všeč, če se upošteva pisna vrstična podoba izvirnega besedila, ampak da se zavzemamo za besedilo, kakor je to zvenelo govorjeno. Za to naše pojmovanje je veliko osnove celo v ločilu prvotnih zapisih I. in III. Brižinskega spomenika na prelomu 10. in 11. stol., saj so v njih smiselne, naravnost govorne /govorniške/ enote nakazane s pridvignjenimi pikami, ki skoraj povsod ustrezajo našemu vrstênju, kakor ga imamo v prevodu odlomka BS II - zaradi enakomerja enot smo v ustreznih primerih kaj prenesli v novo vrsto le v nekaj primerih, četudi za to v BS ni pike (meje med 7 in 8, 9 in 10 ter 23 in 24), ali pa ohranili isto vrsto, čeprav je v izvirniku sredi nje s piko nakazan premor (12., 18., 19. in 25. vrstica).36
Še naše mnenje k Povzetkom pred koncem nove izdaje BS. Tu se na kratko povzemajo ugotovitve razpravnega (ali tudi opombnega?) dela te izdaje. - Pri fonetičnem
"Na koncu razpravljanja o prevajanju naj omenim še po našem mnenju napačno pojmovanje oblike z bodo v BS II: i jim izpovedni bodete: tu ne gre za prihodnjik (160: in izpovedani jim boste grehov vaših), ampak za pomen 'in se izpoveste grehov vaših', tj. za zamenjavo (pod nemških vplivom) slovenske glagolske oblike s se z nem. obliko z werden. Prim, tudi v BS II (41); Togo uzego izpouueden bodo v pomenu 'tega vsega se izpovem'. - O rabi časov bi nam marsikaj vedel povedati p. S. Škrabec.
,ftSmiselna členitev na skladenjske enote v BS II nima opore v izvirnem zapisuje pa prav dobra.
1992
bi mu na veke bilo živeti je bil z zavistjo neprijaznega ker so dela Satanova kakor smo tudi mi
1992/1993
na veke bi mu bilo živeti bil je po zavisti hudobe ki dela so Satanova kakor tudi mi smo
prepisu (186) je (pač zaradi kratkosti) izpadlo, da akut na dolgem zlogu (v povzetku slabše: dolgi akut) ni le metatonični (bolje bi ga bilo imenovati uinični novi), ampak tudi po skrčenju iz dveh zlogov nastali - enako velja tudi za cirkumfleks - medtem ko je novi cirkumfleks (če je že obstajal) pa res metatoničen. Ponazorilo za novi akut na dolgem zlogu bi bilo ustrezneje z besedo gréh kakor s krâlj (te besede namreč v BS ni). Namesto »rastoč« bi bilo bolje reči »akutiran«. K besednjaku bi pripomnil, da bi bilo komentarje k posameznim besedam in njihovim oblikam, kijih sedaj nahajamo na več različnih mestih (37^44, 49-63 na vsaki lihi strani -1. Grdina, 71-77 na vsaki sodi strani - T. Logar, F. Jakopin, J. Zor, in 84-99 na vsaki sodi strani - prevajalci), prenesti v besednjak, kolikor so pač ustrezne narave. (Tudi pri teh bi bilo treba upoštevati Metelka.) Tako je to imel že Vostokov: pri njem tudi vidimo, da izdaji 1992 manjka še poglavje o slovnični strani besedja. Zelo koristnemu Imenskemu kazalu ne bi škodila opomba, da se izkazovanje imen ne nanaša na opombe. Kazalo kaže, da se največkrat navaja Ramovš, zatem pa Grivec, Isačenko in Pogačnik, pa Kos (M.), pa I. Grafenauer, Kolarič, Vondrak, Miklošič in Weingart, pa Pirchegger in Nahtigal, Vostokov, Sivers.
Nadvse pohvaliti je treba reproduktivni del besedil: zanj je poskrbel M. Žnideršič.
V taki izdaji bi bilo gotovo treba prikazati tudi podobo uporabe črk, npr. kdaj vse se (če je mogoče ugotoviti kako kategorijo) npr. /j/ podaja s črko i in kdaj z g ipd. Prav tako bi bilo treba kaj sestavnega povedati o razmerju črka glas (prim, za to v Slovenskem pravopisu 1990). Manjka sploh vsakršno razpravljanje, ki bi podalo strukturo v BS vsebovanega jezika, tj. kratka slovnica tega jezika. V zvezi s tem in z besedjem bi se potem reševalo tudi vprašanje, ali jezik BS jè predhodnik naše slovenščine ali ni. Podati bi bilo treba kritiko slovenščini nasprotujočih izjav, in seveda tudi narobe. Tako za izdajo Brižinskih spomenikov 1992 lahko rečemo le, daje izdaja besedil, predvsem to, in mnenj k njim, ni pa dovolj podana (kolikor sploh) teorija jezika in prevajalni vzorci teh spomenikov.
Zusammenfassung
Im Jahre 1992 erschien (in einem Privatverlag) bei der Slowenischen Akademie der Wissenschaften und Künste eine neue Ausgabe des ältesten slowenischen Textes, der sogenannten Freisinger Denkmäler, entstanden an der Wende vom ersten zum zweiten Jahrtausend. Die Ausgabe wurde zwischeninstitutionell von der Akademie und von deren Wissenschaftlichem Forschungszentrum unter der Leitung von Janko Kos organisiert.
Neben der ausgezeichneten Reproduktion des Originals bietet die neue Ausgabe noch folgendes: zwei zeitgenössische Transliterationen (ähnliche Transliterationen gibt es bereits in Kopitars Glagolita Clozianus aus dem Jahre 1836, doch ist dort die zweite bereits morphonologisch gegliedert) mit einer guten Veranschaulichung der bisherigen unterschiedlichen Lesarten der Buchstaben sowie der Wort-, Teilsatz- und Satzgrenzen (Beitrag I. Grdinas); derselbe Autor verfaßte auch die Beschreibung des Äußeren des Kodex, erörterte paleographische und historische Fragen und stellte den Forschungsstand dieser Denkmäler fest, der jedoch sowohl im Umfang wie auch im Inhalt allzu bescheiden ausfällt. Überdies bringt die Ausgabe noch die vermutliche phonetische Lautgestalt der Denkmäler, einschließlich des tonemischen Akzents und der Quantität der Vokale. Vor allem die erstgenannte enthält auch morphonologische Anmerkungen zu einigen bisherigen Lesarten (untersucht von T. Logar »in Zusammenarbeit« mit F. Jakopin und J. Zor). Darauf
folgen Übersetzungen ins zeitgenössische Slowenisch, wieder mit Randbemerkungen zu einigen Stellen der bisherigen Übersetzungen versehen (B. Paternu und sieben andere Autoren). Eine solche Übersetzung erfolgte bereits durch Valentin Vodnik für das Freisinger Denkmal I in der ersten Hälfte des 19. Jahrhunderts, nach ihm noch durch F. Metelko für die Denkmäler II und III, danach ist vor allem diejenige von F. Ramovš angefertigte erwähnenswert. Die neue Übersetzung trachtet danach, den Stil der Denkmäler zu berücksichtigen, nicht zuletzt deren Zeitfärbung. Es folgen noch drei weitere Übersetzungen: eine deutsche, eine englische sowie eine lateinische Fassung, wofür sich bisher V. Vodnik für das erste Denkmal, Vostokov für die Denkmäler I, II und III (Autor K. Gantar) verdient gemacht haben. Das Glossar der Freisinger Denkmäler (ausgezeichnete Arbeit leisteten bereits die Vorgänger Vostokov, Vondrâk und danach J. Pogačnik) trug J. Zor (»in Zusammenarbeit mit« F. Jakopin und T. Logar) bei, die Bibliographie stammt von M. Kranjec (wie bereits in der Pogačnik-Ausgabe). Die Ausgabe beschließen die Zusammenfassungen der Erörterungen in deutscher und englischer Sprache.
Die vorliegende Rezensionsstudie stellt zunächst den Inhalt der Ausgabe vor und wünscht sich anstelle der phonetischen Darstellung und der ungeschickten, d.h. internationalen Notierung der lautlichen Seite eine morphonologische sowie traditionelle Buchstaben und andere Zeichen für die Niederschrift der Laute und der Akzente; sie merkt Kritisches zum verwendeten Lautsystem an, bei den Akzenten widerspricht sie dem Gedanken, daß die Metataxe des urslawischen Zirkumflexes zu dem Zeitpunkt bereits durchgeführt worden sei. Dieses und jenes setzt sie auch in der Morphonologie und der Morphologie aus, vor allem beim Glossar, wo man auch die Tonemität aller Ausgangsformen der Stichwörter erstellen müßte und überdies die Übersetzung der Stichwörter ins Lateinische mit entsprechender Differenzierung hinsichtlich der verschiedenen Varianten der bisherigen Übersetzungen vermißt. Bei der Darstellung des Forschungsstandes wäre eine größere Bestimmtheit und Ausführlichkeit wünschenswert (etwa auch in Bezug auf den Anteil I. Grafenauers). Bei der neueren Übersetzung ins Slowenische würde man eine eingehendere Berichterstattung über die bisherigen positiven Resultate erwarten, kaum zu rechtfertigen sind auch die zeilenbedingten Textbrüche nach dem Original (darin unterscheiden sich die englische und die deutsche Übersetzung). Die inhaltliche Beschreibung der Texte der Freisinger Denkmäler trug M. Smolnik bei.
Eine allseitige, der heutigen Zeit entsprechende Ausgabe der Freisinger Denkmäler steht folglich noch aus.
UDK 886.3.09-31 Franc Zadravec SAZU, Ljubljana
DANAŠNJI SLOVENSKI ROMAN IN OKUPACIJSKI ČAS
Okupirana Slovenija (1941-1945) daje pisateljem še zmerom človeško aktualno in umetniško rodovitno tematiko, še posebej romanopiscem. Usmerjenost k temu času potrjujejo tudi romani Iskanje drugega (1991) Andreja Capudra, Veliki voz (1992) Miloša Mikelna, Jernov rokopis ali Martinova senca (1993) Mateja Bora ter Stopa in reka (1993) Francka Bohanca. Tokrat se ukvarjam s poetiko in konceptom človeka tretjega in četrtega romana, pač tudi zato, ker je Matej Bor konec septembra 1993 dokončno končal svoj rokopis.
Occupied Slovenia (1941-1945) still gives writers-especially novelists-humanly relevant and artistically fruitful themes. The current attention payed to this time is affirmed by novels such as Iskanje drugega (1991) by Andrej Capuder, Veliki voz (1992) by Miloš Mikein, Jernov rokopis ali Martinova senca (1993) by Matej Bor and Stopa in reka (1993) by Franček Bohanec. This time I am dealing with poetics and the concept of a man of the third and fourth novel, in part because Matej Bor brought his manuscript to its final repose in 1993.
I.
Jernov rokopis ali Martinova senca je deloma avtobiografsko, bolje avtotema-tsko besedilo, ki bi se moglo in najbrž tudi moralo nadaljevati (če bi pisatelj še živel), vsaj tako je razumeti pripovedovalčev sklepni miselni motiv: »Nekaj v meni noče vedeti, kako je bilo. Verjetno iz strahu. Torej bo treba premagati strah ...« Na avtobiografsko snov opozarja Bor sam, in sicer v pismu Frančku Bohancu z dne 8. VI. 1992; v njem je namreč brati tudi naslednje: »Pred menoj na mizi je že kakih 150 strani, na katerih sem pustil nekatere sledove svojega življenja. Od otroških let pa do konca roške ofenzive, o kateri sem pisal že takoj po vojni, sem že prišel. Ali bom nadaljeval, še ne vem.«'
Bolj literarno napove osebno tematiko tudi v motu romana: »Ne vem, kdo sem in kaj«, pa bi se vendarle rad »do sebe dopisal«.
Dopisati se do sebe je Boru narekovalo izbrati tudi primerno obliko pripovedovalca, se pravi prvoosebnega pripovedovalca. Prvoosebno pripoved si je izbral, da bi opisal svojo odisejado od mladosti pa do trenutka, ko v njem nekaj ni hotelo vedeti, »kako je bilo«, torej do konca »Jernovega rokopisa«, pri tem popisati svojo ljubezensko zgodbo, obenem pa presoditi moralno podobo sebe in sooseb, tj. poslednjič stopiti v črno reko ter povedati, kako gaje odnašala po tistem skrivnostnem »kako je bilo ...« Med obema snovema mu je ostajalo dovolj prostora tudi za tretjo, namreč za duhovne zablode enega dela izobraženstva, ki je med vojnama pobegalo pred slovensko zgodovinsko stvarnostjo in pred nastopajočo evropsko apokalipso v okultistične paraduhovne prostore.
Prvoosebni pripovedovalec, ki v njem nekaj »noče vedeti, kako je bilo«, seje na-
' Franček BOHANEC, Odtisi časa (Ljubljana, 1993), 95.
veličal ugrizov vesti, in se več ne more in noče zadovoljevati le s samovpraševanjem, samoobtoževanjem in samoodpuščanjem, ne več živeti v dvomu, kako je pravzaprav bilo, ko je njegovega prijatelja iz mladosti v roški ofenzivi zadela smrtna krogla. Preganja ga namreč prizor: »Gledal sem Martina, ki seje nekoliko dvignil, da bi lahko streljal. Za njim sva bila Tina in jaz. Tudi jaz sem zgrabil za svoj revolver. Le to še vem. Potem se izgubil zavest, pa tudi revolver.« Od tega prizora naprej je tragično razpet med da in med ne, med krivdo in nedolžnost, obremenjen je z vprašanjem: »Martin je mrtev in srečen - kaj, če sem streljal jaz ali Martina.« Ker Martina več ne more prenašati kot svojega večnega dvojnika, sklene torej napisati knjigo in se dopisati »do tistega hipa, ki gaje pozaba izbrisala iz (mojih) možganov«. Če bi se dopisal, se ne bi rešil le »Martinove sence«, ampak predvsem svoje bivanjske tesnobe, v kateri se znova in znova rojevata da in ne, resnična in izmišljena krivda, skratka, tesnobo in strah bi premagal z umetniškim dejanjem.
Tema o nepremaganem strahu zveni v Borovem pisateljskem delu, ki ga zaznamuje danes kakor nekoč pogumni motiv »previharimo viharje« sicer paradoksalno, vendar je nemara prav zato ostala še v poznih pisateljevih letih umetniško rodovitna.
Romansirano avtobiografsko potovanje razčleni avtor na troje prostorsko in časovno zaporednih in zelo določnih postaj: na mladostna leta v Celju in okolici, na študentska leta in na klavrni »zakon« v Ljubljani ter na partizanstvo na Notranjskem, torej na zgodbene loke, po katerih se nazadnje vrne v prostore mladosti na Štajerskem. Avtobiografske postaje podpirajo med drugim tudi Borova rojstna letnica 1913, delo v Osvobodilni fronti v Ljubljani in odhod v partizansko četo po ukazu poveljstva v Ljubljani. Troje razdelkov spremlja še kratek epilog, navznoter pa jih povezuje ljubezenski trikotnik, v katerem se Jern Jeruc srečuje z muhasto žensko.
V	mladosti seje zaljubil pravzaprav bolj v lepotni ideal, kakor v stvarno žensko, saj je spregledal, da Hojnikova Martina ni bila »več iz take snovi kot sanje, temveč bitje iz mesa in krvi«. Medtem ko Jern ostaja obotavljivi idealist, se »Hojnikova can-dra«, kakor Martino zaničuje Jernov oče, druži z njegovim prijateljem Martinom. Tega pa nadučitelj Jeruc zmaliči v fanatičnega okultista. V njem namreč odkrije pravi medij za transcendetalne sile podzavesti, za pravega sprejemnika signalov, ki jih menda oddajajo duhovi. Ezoterični praznoverec ga obremeni do stopnje, daje Martin poslej obseden z vsem, kar je v zvezi z vračanjem duhov oziroma s smrtjo.
V	drugem delu sta Martin in Martina v Ljubljani, njej se rodita dvojčici, Martin pa je zmerom bolj obseden, postaja vprašljiv za okolje, pa ga vtaknejo v norišnico, odkoder pa čez čas pobegne in stopi na pot evropskega internacionalca, brž ko se v Črni gori ob materialistični filozofiji spet spravi s človeško in drugo stvarnostjo. Jern se premočno vključi v nalomljeni ljubezenski trikotnik, Tina je z njim okrutna, a njeno okrutnost in tudi sebičnost sprejema le kot »muhavost«. Njene negativne lastnosti opravičuje, ima jih za izraz samoposebiumevnega ponosa lepotice, ker »Lepota - z veliko začetnico« ima pač pravico do ponosa, do okrutnosti in podobnih neprijetnih drž. Ker je Jeruc slep za vse, kar s to veliko začetnico ni v skladu, mu Tina nazadnje naloži dvojčici z dvoumnim »kakor da sta« njegovi, in ga čez noč zapusti z naročilom: »Ne išči me več!«
Jern je medtem tudi že vernik socializma, bere Platona in Bacona, ker nista suho-
parno abstraktna, blodi z duhom po kozmosu, »s klasiki v žepu« pa se pripravlja na odpor evropskemu fašizmu. Leta 1941 se začne zanj »in za vse Slovence nova doba«: uvrsti se med zarotnike, ki v mestu razorožujejo okupatorje in raznašajo letake z upornimi gesli. Obotavljivcev in nasprotnikov Fronte pa niti zdaj niti med roško ofenzivo ne označuje ideološko; njihovo zablodo presoja ali s pogledom na svobodo kot bistveno človeško vrednoto: »Kdo se bojuje za svobodo - že od pamtiveka? Sami najboljši. Kar v zgodovino poglej. Staretovo.« (pravi na nekem mestu Tina), ali označuje izdajalca le z njegovim »močnim notranjskim naglasom«, z njegovo govorico: »Vejdu sm, daje tu. Lejte - tudi na specialki je zamerkanu. Kar precej velika jama. In globoka. Povej jim to, ko tolčeš malo po njihovo.«
Trikotniška ljubezenska dramaturgija se razplete šele v tretjem delu romana. Vsi trije se znajdejo namreč v četi »vojvode« Urha, demoraliziranega komunista, ki je izgubil vero v revolucijo in ki ga mora Jem ukrotiti, hkrati pa rešiti Martino, ki jo Urh osumi za nemško vohunko in jo telesno izrablja. Med ofenzivo se zgodi usodni strel, ki Martina izloči iz nadaljnje igre, Urh pa zanj obdolži Jerna. Ta si mora izkopavati grob, in ko že nihilistično filozofira, daje konec življenja »Nič. Edino Nič. En sam veliki Nič, ki razveljavlja vse,« in daje kraljestvo Niča tako čudovito, da ni »bolečine, ki bi bila predrago plačilo za vstop vanj«, plane na prizorišče Tina in vzklikne: »Jaz sem ga ustrelila.«
Demonsko igro si z obema privošči sadistični Urh, in sicer zato, ker ve, da bi ga Jem moral odstraniti. A naj se hudodelec poigrava s še tako nedolžnim, z nedokazano krivim, pa Jern vendarle poslej potoneva v dvomu o Martinovi smrti. Po nevarnem spopadu z Urhom pobegne z Martino na Štajersko, kjer nehote obračunata z gesta-povcem. Martina se umakne iz zgodbe, Jern pa ostaja s svojim brezupnim strahom, ali je krivda zares njegova ali pa ne.
Tragičen ljubezenski zaplet in smrtni razplet trojke, vpet v vojno ozadje, je psihološko in moralno primerna podlaga za pripovedovalčeve splošne presoje ljubezni in sovraštva in še drugih lastnosti, kakor so npr. dobrota, hudobija in sadizem pa veselje ob napakah drugih, ki da so literarno še posebej produktivne. Presoja predvsem pripovedovalec, v svoj pripovedni način pa vpelje tudi »podzavestnega« pripovedovalca.
Jerna moti dobrotoman ali vsiljivi dobrotnik, ker je - kakor njegov oče, šolski nadučitelj - v resnici prikrit hinavec, sladko dobrotništvo je samoljubje, ki terja hvaležnost, kakor gaje svoje dni vrednotil tudi Ivan Cankar v črtici Dobrotnik. Tudi dober namen se kdaj končuje paradoksalno, saj povzroči več hudega, kakor ga povzroči hudoben namen. Ljudje tudi podivjajo, če jih kdo preveč sili k dobremu; velja tako za konfesionalne kakor za družbeno ideološke sestave, ki vsiljujejo moralo, ta pa se izrodi v množični demonizem. Skratka, hudobija je kakovostnejša, ker ni ponarejena.
Sovraštvo razlaga Bor z nepoznavanjem stvari, z nevednostjo, ali v citatu: ko stvari »spoznaš, jih ne moreš več sovražiti. Sovraštvo je pravzaprav nevednost. Če bi narodi drug drugega zares poznali, ne bi bilo ne vojn ne sporov. Tudi med ljudmi ne.« Borova presoja sovraštva pa ne vzdrži kritike, saj jo razveljavlja že sovraštvo med očetom in Jernom. Ko namreč dobro poznata drug drugega, se ne priznavata in sta vedno sprta: sin sovraži očetovo izjavno dobroto in njegov neznosni glas, oče pa si-
novo nezaupanje vase, njegovo slabost, da vse razreže s trnom razuma, z dvomom. Skratka, medsebojno nepoznavanje še zdaleč ni edino gibalo sovraštva, poljana tega zla je nepregledna, duševne korenine tisočerne. Tudi ljubezen koti sovraštvo in po verzu Oscarja Wildea, ki si ga prvoosebnik citira, celo ubija (»and aH we kill the things we love«). Enako je iracionalna, zaumna kakor je sovraštvo, ali pa kakor je Martina s svojo lepovidinsko naravo, zaradi katere pobega in se spet vrača. Jern dvomi v samo ljubezen, njenemu demonizmu »filozofsko« ne pride do dna, kakor ne pride do primerne razlage sadizma. Nekatere lastnosti je potemtakem lažje pisateljsko oblikovati, kazati njihove udejanitve, kakor jih razložiti.
Sicer pa so tako imenovane »napake« na človeku umetniško spodbudnejše, kakor so njegove resnične odličnosti. »Kako dobrodošle so nam napake naših bližnjih. Le kaj bi brez njih. Pobralo bi nas od dolgega časa. Kaj bi počel Aristofan, Molière, Gol-doni, Cankar, Nušic? In na stotine drugih komediografov. Pa tudi mi, kaj bi počeli brez njih?«
To bi lahko tudi pomenilo: kaj bi človek oziroma pisatelj brez ironije, brez tega temeljnega človeškega orodja, ki še kako gospodari po besedni umetnosti. Bor se kajpada upravičeno sklicuje na Leonida Andrejeva in na Fjodora M. Dostojevskega, ko vrednoti pomen ironije v umetnosti. Andrejev menda »misli popolnoma resno«, da so ljudje »Črne maske« oziroma šele črna šala izmeri človeka in ga postavi na tla zdrave pameti. »Modri avtorji delajo tako«, tudi Dostojevski, »v njegovem čudno resnobnem svetu (je) več hudomušne ironije«, še posebno v Besih, npr. »smešni prizor, kako se menihi razburjajo, ker je Zosimovo truplo začelo smrdeti ..., kar pomeni, da njihov sveti starec sploh ni svet«. Smešni prizor je »dokaz, da tudi Dostojevski, kljub svoji zaverovanosti v svetost, ni verjel vanjo«.
Sovraštvo, ljubezen, dobrota, hudobija, napake pa tudi človeška lepota kajpada niso le predmeti Borove umske presoje, ampak so poleg zgodovinskega trenutka tudi estetska gibala Borovega romana.
Takšno gibalo je tudi Borova umetnostna misel: ko ta določa poetiški red »Jer-novega rokopisa«, je obenem in hkrati tudi izraz in posledica Jernovega pogleda na psihologijo umetniškega ustvarjanja. Pripovedovalec si nekajkrat poskuša odgovoriti, kaj je umetniško dejanje, in predvsem, zakaj je njegovo umetniško dejanje takšno, kakršno je, zakaj se dogaja samo tako, kakor se dogaja.
Poetiški red »Jernovega rokopisa« sloni na pripovedovalčevi obsedenosti z »Martinovo senco«, ta red raste iz njegovega »globokega transa«, v katerem je »hip-notizer in medij«. Hipnotizer predvsem v smislu avtohipnoze, ali kakor pravi Bor v pismu 15. VII. 1993 (Frančku Bohancu): »Pri pisanju je potrebna tudi določena mera avtohipnoze.« Predvsem pa je »medij«, a ne v smislu okultizma, kakor pisanje označuje Martin, daje namreč »vrata v pozabljeno« in pelje v »svet duhov« in v »nerazodeto« -, njegovo medijstvo je marveč le v službi tako imenovanega umetnikovega »osebnega sveta«. Ta svet pa Bor opisuje takole:
Vsak človek živi pravzaprav v svetu, kakršnega si ustvari sam. Se pravi, ne v popolnoma resničnem svetu, zato ga tudi nihče nc more povsem obvladati. Venomer se zapleta v večja ali manjša navzkrižja z okolico, bodisi zato, ker ima ljudi za boljše, kot so v resnici, ali slabše. Le redki so, ki je njihov svet naseljen s takimi ljudmi, kakršni so zares. Taki so rojeni, da svetu vladajo. Jaz nikakor
nisem spadal mednje. Zame so bili vsi ljudje boljši, kol so v resnici - če izvzamem svojega očela in njegovega sina, se pravi, samega sebe. Mislim, da sem ljudi prepesnjeval v boljša, Ijubeznivejša bilja in jih opravičeval predvsem zalo, ker sem slutil, da so v resnici še dosti slabši, kot se zdi na prvi pogled, in da med takimi ljudmi ne bi mogel živeli. Mati lepih pravljic je domišljija, njihov oče pa je strah.
Na drugem mestu ta »svet« še izraziteje subjektivizira: »S kom pa govoriš?« »Sam s seboj,« sem rekel. »S kom pa naj govorim, če ne sam s seboj? Kje je človek, ki razume drugega človeka?« In še: »Drug drugega vidimo samo v drugem.« Odtod tudi poetiški sklep: »je moja stvaritev ... sem jo ustvaril jaz sam«. Ustvaril pa jo je lahko zgolj in samo zato, ker je človekova zavest prebivališče mnogih duš, ali v citatu: »Mogoče so naše duše prebivališče mnogih duš, ki so si izborile pot v nas, dobile vsaka svoj kot v naši notranjosti, kjer počnejo, kar hočejo. Smo nemara zato venomer skregani sami s seboj, ker smo sestavljeni iz nešteto duš?« Prav to skreganost človeka v sebi in skreganost okrog sebe priznava Bor za motorični vzgib tudi svojega romana, ker »kdo naj bi opisoval ljudi, ki niso skregani sami s seboj? S svojim bistvom. Če jih, namreč pisatelje, kaj zanima, jih zanima ta svaja, ta kreg, ta krog...«
Tak pogled na psihološko osnovo pisanja omogoča pripovedovalcu, da mestoma ne pripoveduje več on, ampak daje samo sredstvo v rokah drugega, da njegovo pisavo spodrine Martinova. Roka se mu spremeni v samodejno, iracionalno moč, ki je ne more usmerjati, tako rekoč sama seže »po peresu in piše«. Nekajkrat je iracionalna roka v službi Martinovega rokopisa in spodrine Jernovega: »/.../ seje neznana moč polastila moje roke in jo primorala, da piše dalje to, kar hoče ona. Bilo me je groza. Pisava je bila Martinova. Natančna, drobna, razločna, lične črke...« In drugi primer: »/.../ ta njegova pisava je zdaj tu - čeprav ni pisal on, temveč jaz ... Zdelo se mi je povsem normalno, da si je sposodil mojo desnico, ker pač s svojo ne more pisati.«
Iz vdorov Martinove pisave v pripovedni tok se, skratka, dobro vidi, da pripovedovalec na prvem sedežu v tem toku ni svoboden in je podrejen problemu, ki si dolbe svojo obliko. Menjavanje Jernovega in Martinovega rokopisa poetiško pomeni, da prvoosebnik ne le da noče, ampak da predvsem ne more ubežati pripovednemu problemu in da je sinteza obeh rokopisov zakonita oblikovna posledica te neizbegljivosti.
Borova romaneskna epika je bogata ne le po »pisavah« - pozna namreč tudi tako imenovani »dnevnik« in personalno »povest« -, ampak tudi po epskih scenah in dialogih. Borov dialog v glavnem ne povzema že povedanega, ampak je akcijski, poganja in razvija vsebinske valove pripovednega toka. Zaradi takšnega dialoga rabi pripovedovalec tudi manj prostora za opise in epske komentarje. Epsko-dialoški tok valovi razmeroma hitro in se zaustavi le pri kakšni ključni odločitvi in pri kakšni ključni besedi o človekovi bitnosti. Pa tudi sicer je Bor zelo občutljiv za besedo. Ne samo v epigramu, ki je pravi prostor za besedno igro, Bor se igra z besedo tudi v romanu. »Saj se rad poigravaš z besedami«, zavrne Martina Jernovo razvado. Bor besedo pomensko preoblikuje, razširja s predponami ali opazuje, kako se v stavčnih odnosih pomensko spreminja, oziroma ji poišče duhovito povezavo: »Slab izpit, če ni glaž izpit.« »Prerad te imam ... da bi te imel rad.« »Kako naj bi prišel, saj sem šele prišel.« »Bil sem tako začuden, je dejal, ko sem videl, kar sem videl, da nisem videl pravzaprav ničesar več.« O življenjski dobi ali trajanju besede razmišlja tudi takole: »Duh je oblečen v besede! Pa kakšne! Nesmrtnost, odeta v smrtnost. Nobene besede ni, ki ne
bi bila smrtna. Tudi božja beseda ne.« Za »prazne« ima besede, ki obstajajo zgolj zato, ker človek nečesa ne ve, npr.: »So slutnje dogodkov mogoče? Niso samo prazna vera? Konec koncev pa, ali ni vsaka vera prazna, če si jo ogleda pamet? Verujemo samo tisto, česar si pamet ne zna obrazložiti. Če bi si znala, bi vera ne bila več vera, temveč védenje. Gotovost.«
Znan po precej podrsni arheologiji venetske slovenščine ima v romanu samo en etimološki primer, besedo »joški«. Beseda naj bi bila sanskrtska, označuje »kobul popkov«, obenem pa je tudi ime za žensko. Štejejo za »pradavno slovensko besedo, le da tega ne vemo, ker si noben pisec ni drznil zapisati te besede. Smo pač farško sramežljivo ljudstvo«.
Uporabnik besede v verzu tudi v prozi ne skriva veselja do glasovne igre v besedi in v odmevih med besedami. Zdaj prikliče citat z notranjo rimo: »O tem se ne govori pri nas na glas. Oton Župančič.« Drugič ustvari daljnosežni pomen z zamenjavo črk v enozložnici. Tina naroča Jernu: »Skrbi zanju (= za dvojčici), ko da / pa sta tvoji.« Tretjič razpoloženja ne more uglasiti, ampak ga more le racionalno opisati: »Naj se zahohočem? ... Kako naj bi se groza smejala?«
V teh in takih besednih in zvočnih igrah, ki so mestoma kar duhovite, se Bor potrjuje kot pesnik, ki mu je beseda tudi zahtevna zvočno-povedna umetniška snov.
Na kratko: Duhovna in čustvena substanca »Jernovega rokopisa« pravi, daje Bor natočil vanj svoj moralni problem iz vojnega časa pa tudi svojo ljubezensko dramo. Zato je naravno, da obojno zgodbo pripoveduje v prvi osebi in dajo mestoma pripoveduje kot prva in kot druga oseba hkrati, da si nadene naličje dvojno-enojnega pripovedovalca. Ljubezenski zaplet in razplet kot sogibalo romanesknega loka zapoveduje tudi trikotniško epsko zgradbo. Ker gre za zgodovinski čas smrti in ker se je smrt zarila tudi v pripovedovalčevo zavest, je seveda tudi opazen predmet njegovih refleksij. Z njo »obračunava« le, kjer ironično zavrača okultistične zablode. Bor je dramatik pa akcijski dialog učinkovito rabi tudi v prozi; kot večdesetletnega epi-gramatika ga igra z besedo veseli tudi v tem (njegovem) poslednjem umetniškem besedilu.
II.
Roman Stopa in reka se dogaja v letih 1941-1943 na kočevskem Obkolpju. Začenja se s selitvijo kočevskih Nemcev v Posavje, konča pa se s spopadom med partizanskim in okupatorjevim oddelkom ter z razmislekom o »stopi« in »reki«, ki sta najprej snovna motiva in kompozicijski presečišči dogajalnega prostora, prerasteta pa tudi v simbola smrti in življenja. Besedilo je razčlenjeno na šestindvajset poglavij, vsako ima nadpis, ki napoveduje osrednji snovni in idejni motiv besedilnega odseka. Poglavja ne tečejo vzročno in zaporedno drugo iz drugega, izbira jih epska volja, ki hoče spraviti na prizorišče kar največ posameznikov in ustvariti duševni mozaik ogrožene narodne skupnosti. Mnogopramenski duševni mozaik pa ne zanemarja žanrskega načela, namreč romaneskne individuacije ali estetiškega pogoja, da epska individuacija zraste le iz prepletene dejavnosti več oseb. Na prvi pogled se Bohančev množinski subjekt preriva po romanu skorajda kaotično, vendar je prav nasprotno res: pripovedovalec namreč zanesljivo in pregledno razloči posameznike, in niti, ki jih
povezujejo v usodna razmerja, pa tudi niti, s katerimi so priklenjeni na zgodovinsko ozadje, ki se mu ne morejo izmakniti. Skratka, v Bohančev roman seje naselilo veliko oseb, zato pa tudi veliko različnih strasti, karakterjev, nazorov, interesov, veliko stvarnosti pa tudi nekaj fantastike, veliko zasebnega in veliko kolektivnega.
Stopa in reka je kolektivni roman tako po množinskem subjektu, kakor po številnih množičnih prizorih. Nekaj oseb pa je vendarle opazneje vgrajenih v zgodbeni tok, njihove podobe in dejanja so ostreje izrisana, pa jih bralec lažje spremlja, kakor pa obraze, preko katerih se pripovedovalcu mudi.
Prvi vstopi v romaneskni prostor »potujoči urar«, ki po okupaciji izgublja stranke. Drugi, ki kmalu po vstopu tudi že odhaja iz njega, je kočevski Nemec Kozler s sinom Hinkom. Naslednji je lastnik žage Fabjan z drugo ženo Hildo in hčerko Olgo. Tretji je gostilničar Kljun, boter prezirljivo imenovanega »žvalavca«, ki ga koristolovno okliče za krajevnega tajnika. Potem skupina učiteljev, ki jih okupator vrže na cesto, npr. Berta in nadučitelj s hčerko Cilko in sinom Metodom. Gozdarski inženir Levstik je skupaj s komisarjem Metodom in poveljnikom Stanetom žarišče osvobodilnega odpora. V zgodbo se vriva tudi bivši žandar z ženo Minko. Posebno pot prehodi Hinko, potem ko se vrne na Kočevsko, pa vrsta delavcev na žagi, kakor sta nasprotnika strojnik Rudi in cirkularist Mitja, Rudijeva sestra Ančka pa farni župnik, kaplan in nune. Od okupatorjevih ljudi je v ospredju črnosrajčnik kapočentro, Hrvat s Krka. Ob njih je še množica domačinov in okupacijskih vojakov, ki jih urar socialno razvršča po civilnih in vojaških pokrivalih, po kapah, klobukih ter zunanjem druženju in obnašanju.
Pripovedovalec že v prvem stavku izroči urarju pripovedno ogledalo, izbere si ga za svojega krjaveljsko-kurentovskega, šaljivo resnega opazovalca in spremljevalca nekaterih ključnih postaj svojega epskega sveta. Ob vstopu v roman opazuje pokrajino, »naslonjen na palico se poglablja v nekaj nevidnega«, sluti »skrivnosti«, nemara vse tisto, kar bo moral doživeti oziroma kar bo pripovedovalec upovedoval in z njim vred doživljal v zasedenem Obkolpju. Po sklepni bitki na koncu romana ostane sam na prizorišču, nalovi si golobov, jih speče in s krjaveljskim humorjem »žre«. »Kaj hočem,« pravi, »tak je svet. Davi, davi, davi ...«, ali »življenje žre življenje«, kakor je v izjavni obliki in še simbolično povedal Ciril Kosmač v noveli Gosenica.
Kozler se odločno posveti velikonemški ideji, pa vendar se trga od svoje zemlje napol blazen, v njem se prebudi nagon, da bi sam sebe uničil, streljal bi celo na Hinka, ko se obotavlja seliti; kasneje se prostovoljno vključi v SS in na fronti pade. »Puntar-ski sin« Hinko ne vzdrži ob Savi, estetski spomin ga potegne nazaj na Kočevsko med stvari in ljudi prvega otroškega vtisa. Spominja se očeta in ugotavlja, daje »svet eno samo nasilje«, in sklepa, da nasilje nazadnje pokoplje tudi povzročitelja nasilja. Po Levstikovem naročilu se mora naseliti v stopi, na stičišču partizanske planine in zaledne odporniške organizacije. Z njim se vzpostavi tudi prvi ljubezenski trikotnik Olga -Cilka-Hinko, ki pa se kmalu razreši, ker so Cilko medtem v župnišču preusmerili v mistiko in mu ob prvem srečanju izjavi, da si je za ženina izbrala Kristusa. Hinko se zavzeto vključi v osvobodilni boj.
Fabjan se okupatorju ne upre in sklene žagati tudi zanj. Deloma ga tako naravnava tudi njegova »filozofija« o razvojni črti lastnega rodu, namreč filozofija: »/.../ tam, nekje pod visoko Snežno goro, se reka začne in tam seje rodil Fabjanov rod. Potem se
je selil z brzicami po reki ... iz skalnatih razpok je njegov rod rodila zemlja, potem pa gaje odnašala proti vedno širšim obzorjem, samo naprej, samo naprej, samo naprej ...« Načelo »samo naprej« vgrajuje tudi v Olgo s preprosto podobo: »Plavati se da samo v eno smer. Plava se samo naprej! Samo ena pot je. Prva bo moja, druga bo tvoja!« Ko pa priredi veselico, na kateri slovesno podpisuje kolaboranstvo, ga zadene kap.
Olga se v spletu dogodkov sooči tudi z župnikom, dogmatikom, ki nasprotuje par-tizanstvu, zlasti pa zaničuje Fabjana kot liberalca in posredno tudi Olgo. Ta odločno zavrne njegovo »božjo oblast« in ga z vprašanjem »Zakaj se ubijajo ljudje, ki imajo istega Boga«, potisne v še tesnejšo zaprtost do osvobodilnega gibanja. Očetovo moralno misel, »daje v vsakem človeku najprej divja zver, šele potem, morda, kaj človeškega«, pa si ne razlaga moralno, ampak kot človekovo zraščenost z naravo: res je človek »najprej žival (in) ostane kot žival«, vendar je predvsem »živa kepa zemlje, vode in sonca ... živ členek nesmrtne življenjske energije«. Borba med hlodom in valovi Kolpe ji ponazarja tudi človekov boj: »Tako je!« seje oglasilo nekaj neznanega v njej: »Človeka suče življenje kot voda premetava izdrto deblo. A nje ne bo izru-valo...« In ko tudi Hinko podobno misli, da namreč »življenje človeka premetava. Spreminja se, neprestano spreminja«, si Olga še enkrat prikliče podobo narave in trdi, da «... se ne da. Lovi se za kamne, ki gledajo iz vode, in se meče kot riba od enega do drugega ... in se približa nasprotnemu bregu». Po velikem spopadu med okupatorjem in partizani odide v planino, stvarno in simbolično se vrača k izvirom svojega rodu (»od tam so njeni predniki prišli v dolino«).
Rudi v ječi zasovraži Mitjo kot izdajalca in kot sestrinega zalezovalca. Ko pa se vrne in Levstik požge Fabjanovo žago, prav izgubljeno zatava v nočno pokrajino; zdi se mu, daje zgrešil smisel in pot, doživlja materino prikazovanje in seji zaobljublja, da bo rešil Ančko in brata. Naivno se odpravlja tudi proti rojstnemu kraju, kjer okupator prav gotovo ni storil nikomur nič žalega, pa sreča brata, ki ga hipoma postavi spet v stvarnost: starši so pobiti, domačija je požgana- Rudiju preostane samo še vstop v partizansko četo.
Kljun je značilen vojni dobičkar, njegova gostilna je prostor, kjer se šopiri tujec. Je spreten igralec, dokler ne najdejo spiska z imeni domačinov, ki jih je za likvidacijo zapisala njegova roka. Njegova moralna podoba potemni do kraja v prizoru, ko med bojem zagori njegova vinska klet, vanjo pa skozi goreča vrata potisne hlapca, naj mu reši vino.
Mitja je tip zahrbtnega izdajalca, »gospodar Mitjeve duše in telesa« je kapočentro. Na eni strani osvaja Hildo, na drugi zalezuje Ančko, zbrca urarja kot dozdevnega »partizanskega vohuna«. Kot izdajalec se prvič potrdi na Fabjanovi veselici, kjer uk-lenejo Rudija in dušo odpora Levstika. Drugič pa tedaj, ko sestavi odporniško četico, vendar z namenom, dajo izda okupatorju. Rudi se v ječi odloči Mitjo ubiti, predvsem zato, ker zalezuje sestro, toda njegova smrt se pripeti znotraj ljubezenskega trikotnika. Hinko se namreč prav tako odloči Mitjo odstraniti; odločitev zaupa Ančki, ki soglaša s kratkim »Ubij ga!«. Mitja ju odkrije v stopi, poskuša ju zvabiti v svoj izdajalski krog, pa v spopadu obvisi na podivjanem konju in se z glavo navzdol raztolče do smrti.
Komična figura je nekdanji žandar, ki nikakor ne more iz svojega oblastniškega
stila in čigar moto se glasi: »Če je na tem pokvarjenem svetu še kaj čistega in neo-madeževanega, potem je to oblast.« Prepričan je, da ni pooblaščen varovati le terence, ampak da mu gre več pravic tudi pri vodenju partizanov, ker je vojaški strokovnjak. Dela pa same napake, ukaže npr. zažgati zvonik, in ker mu komaj dopovejo, da tako le škoduje partizanstvu, hitro prenese krivdo na »žvalavca«. Osmeši ga neka noseča dekla, ker hoče razsojati tudi o njeni nravnosti, zlasti porogljivo pa ga izsmeje zmerom vesela in humorna žena Minka. Skratka, žandar je komični tip, ki hoče zmerom sedeti v prvi klopi, je karikatura oblasti sploh.
Kakor je ta komičen, je »žvalavec«, ki v gostilni nazdravlja veseljaško z »vincežremo«, tragikomična oseba. Kdorkoli ga česa obdolži, npr. daje zažgal Fab-janovo žago, daje zažgal zvonik, ali mu podtaknejo Mitjevo smrt: vsakič ga popade, da je morda zares kriv. Gre torej za človeka z ojdipoviskim kompleksom, ki sicer ne stori nič hudega, in ga mučijo najbrž-krivde.
V provinci se izgubljajo brezposelni učitelji. Eden med njimi se ukvarja s kvazi-znanostjo, zbira metulje, predvsem pa hoče najti strup v rožah, da bi z njim uničil okupatorja. Učiteljica Berta najde v takšnem intelektualnem brezupju tudi kaplana, ki zbira kipce po kapelicah in jih shranjuje v župnišču, pa mu svetuje, naj beži iz province, če noče duhovno zabresti, kakor je zabredel učitelj, ali pa da ne izgubi osebnosti, kakor Cilka, ki seje zagledala v transcendentalno »rajsko življenje«. Skratka, gre za tragikomične antijunake, ki obupajo v surovi stvarnosti in se odmaknejo ali v mistično ali v »objektivno« fantastiko. Načela »vitae pasivae« pa je v romanu razmeroma malo.
Značilno mesto zaseda v njem navidezna razbrzdanka Hilda, ki nazadnje pobegne s »tajnikom«. Svojega telesa namreč nič ne zakriva z asketičnim plaščem, popolna se počuti le, kadar je telesno razkrita. S svojim geslom »odvrzimo maske« odpravlja moralno hinavčenje. Njena naturistična morala niti ne povzroča niti ne odpravlja zgodovinskega zla, potrjuje le človeka kot členek vesolja, ki hoče in mora živeti vsemu zgodovinskemu navkljub. Primero za svojo vitalistično držo najde Hilda v dveh mesečevih obrazih v rečnem tolmunu. Najprej se mesec smeje in čaka, da ga pridejo zvezde oplajat; igra rodovitne vesoljske svetlobe je pač prispodoba njene radoživosti m optimističnega pohoda v prihodnost. Drugič mesec poplesuje v tolmunu kot kos sive pločevine, valovi ga premetavajo kot nesmiselno stvar. Toda njegov podbradek se zakremži v zlobo, kakor da se posmehuje človekovi presamozavesti, tudi Hildini nezlomljivi radoživosti.
Tudi druge osebe, npr. Olga in urar razlagajo sebe in svoj rod s prizori v naravi, na zgodbeni črti razmerij med snovnim in duhovnim je veliko miselnih in estetskih motivov, ki pravijo, daje človek kljub vsem idealističnim razlagam vendarle zgolj in samo del in funkcija narave.
Ko biva z naravo, med stvarmi, v stopi, žagi, v planini, ko je torej postvarjen in povrh še ujet v družbenozgodovnisko stvarnost, je Bohančev subjekt odprt tudi za fantastiko. Ko v njem razsajajo ljubezen in sovraštvo, izdajstvo in svobodoborstvo, ko ga kdaj pretresata strah in groza, ga prešinja tudi domišljijski svet blaženosti, ali pa blodnja o »zlatem zakladu« pod gabrom, ki spravi nosilca v enak nenadzorovan zanos, kakor požene fantastična »konjska smrt« drugega v grozo. Ker je zgodovinski
trenutek dramatičen, so komične figure, Minkin humor in ironija, urarjeva prekan-jenost pa tudi šaljiva pesem o pekovki, ki je pekla kruh od »pandeljka« do sobote, kar naprej »dremala ... pa nič ni delala« estetsko pomembne dragotine.
Pripovedovalec se seveda ne ogiba tudi motiva smrti, tudi napol groteskne smrti ne, npr. prizora, kako okupatorjevi vojaki posmehljivo ponižujejo sestradanega učitelja: s polpečeno ribo na bajonetu mu mahajo pred usti, in ko zanjo hlasta, ne opazi, da ga mamijo dojame, pade vanjo in utone. Estetsko učinkovit je opis Hin-kovega telesno-duhovnega meteža po smrtnem zadetku: melodija o »lepi Anki« v njem potihuje, privid, kako se vanj zaletavata volčjaka, se tanjša v sivi kaos, občutje resničnosti in domišljijskosti plahni do nične stopnje. Po kroglinem udarcu omahne tudi Kljun in »začne loviti svojo senco«. Pripovedovalec ostaja neprizadet, umiranje opisuje kakor vsako drugačno stanje, brez moralnega komentarja tudi tedaj, kadar umira skupnosti škodljivi človek.
Konec razvejane zgodbe pripada spet potujočemu urarju, njegovemu razmisleku o stopi in reki. Izkušnja z obema mu pravi, da pravzaprav nista zgolj prostorsko-doga-jalni in nasprotujoči si sili obkolpske skupnosti, ampak da simbolizirata tudi človeška protislovja, njegov razdor. Stopo presoja namreč kot nasilen izdelek človeka: »Oh, ta prekleta stopa! Tolče, drobi in ubija.« Človek nima pravice ustvarjati v naravi stvari, ki ubijajo, tudi si nima pravice podrejati moči reke, da mu goni stopo. Te pravice nima, ker je tudi sam le delček krogotoka narave, reke, pač v obliki materinega mleka. Ima eno samo pravico in dolžnost: občudovati reko, ker poraja življenje, ter se odpovedati stopi, ker ubija.
»Stopa« in »reka« sta potemtakem simbolični metafori smrti in življenja, metafori spopada med nasiljem in uporom zoper nasilje, spopada med zasužnjevalcem in svobodoborcem.
Urar si prisvoji nazadnje še bivanjsko sporočilo romana, kakor ga ponavljata Fab-jan in Olga. Ko po boju namreč začuti »čudno praznino« in nevarno osamljenosti, ko opazi, da ni nikogar okrog, »da bi mu razburil srce«, ko začuti, da tudi sam skoraj ni več nič, si začne ponavljati geslo »samo naprej ... moram naprej«.
Roman se konča z načelom »vitae activae«.
Razvidno je, da pripovedovalec nobeni osebi ne odvzema zasebnosti, ne moti njenih nagibov in ciljev, ni ne moralist in ne pedagog. Osebo naj kar upogibata ljubezen ali pa ljubosumje, drugo dobičkarstvo in izdajalstvo ali pa mistika, tretja naj prosto razmahne svobodoljubno voljo in se spopada s sovražnikom, čuvar oblasti naj bo le obseden z oblastjo, in če kdo verjame, daje kriv, četudi ni kriv, naj pač živi svojo tragikomično držo, skratka: pripovedovalec se ravna po estetskem načelu, da naj se svobodno izživi, kdor v narodni drami išče dobiček, kakor naj se izživi tisti, ki noče biti suženj.
Ko pa vsaka oseba polno živi svojo bit in ko je vpeta v neizbegljiv spopad za biti ali za ne biti, jo biti-ne biti spreminja v del množinskega subjekta, iz katerega se ne more iztrgati ne mu ubežati. Množinski subjekt spreminja Stopo in reko v epsko zgradbo, ki nima daleč razvidnih obokov in lokov in ki seveda tudi prostor le za dvoje ali troje oseb, okrog katerih bi se razvrščala množica in ki bi imele dosti prostora za daljše refleksije in presoje svojih potov in zgodovinskega trenutka. Nekaj intelektualcev sicer razločno ve, daje okupatorju reči ne in kako uresničiti ta ne, pa jih pripove-
dovalec tolikanj pomeša med delavce in kmete, da - razen župnika - ni nobeden ideološki voditelj, ne vojvoda, ne mesijanski vzorec narodne in revolucijske ideje. Zgodovinski trenutek jim vsem izključuje naključja, kakorjih izključuje tudi pripovedovalcu. Ker osebe ne morejo presenečati, avtor zlahka nadzoruje pripoved, tudi se mu nikamor ne mudi, ima čas mirno opazovati duševne in predmetne detajle, jih zajemati v valovanje epskega toka ter tu in tam poživiti z napetimi prizori in poetičnimi impresijami. Bralec bi morda pričakoval več dialoga, vendar ga je več le pri pomembnih soočenjih (župnik-Olga), ob odločitvah na terenskem odboru pa v Min-kinem smehu nad orožnikom. Ker so tudi ljubezenski dialogi kratki, je malobesed-nost posebno prepoznavna izrazna drža Bohančevih epskih oseb.
Na kratko: Bohančev roman ima veliko oseb, ki so umetniško bolj ali manj enakovredne, je kolektivni roman s partizansko snovjo ter s pogledom na človeka kot na členek skupnosti in še kot na zavestni trenutek narave.
Njegove osebe imajo na izbiro dvoje »filozofskih« poti: ali biti in vztrajati v naturni in zgodovinski stvarnosti, ali pa se vzdigniti nad njo v idealistično fantastiko. Vitalistično in razvojno načelo je v Stopi in reki daleč močnejše, kakor načelo trpnega odmikanja v mistično transcendenco. Da se pripovedovalcu največkrat nikamor ne mudi, je videti tudi iz upodobitev umiranja, iz opisov telesno-duhovnih trepetov tik pred človekovo popolno posnovitvijo. Pri oblikovanju detajla, kakšnega snovnega motiva, je Bohanec sicer filigrant; ker pa je obrnjen predvsem k človeku in njegovemu stiku s predmetno in z zgodovinsko stvarnostjo, si vzame le malo prostora za krajinarsko in siceršnjo lepotno stilizacijo.
Zusammenfassung
Matej Bors Roman Jezus Handschhrift oder Martins Schatten ist vom Thema her autobiographisch und in der Ich- Form erzählt; hinter der Figur des Jern Jeruc verbirgt sich der Autor sowohl im dritten Teil, der in der Partisanenzeit handelt, wie auch in der gesamten Liebesgeschichte. Seine »schöne Vida« Martina ist gleichfalls einem Modell nachempfunden, der »Konkurrent« Martin ist eine Verschmelzung mit der Figur, die er selbst als Doppelgänger in sich trägt und der das Ergebnis einer tragischen Schuld ist. Die Notranjska- Kompagnie ist ebenso historisch wie die Figuren Aleš, Urh und noch so manche anderen, da sie nach Modellen gezeichnet sind. Der Roman selbst ist indes kein historischer, die Modelle Bors verpflichten nicht wie historische Personen, die von innen her gestaltet oder deren tatsächliche geistige Zustände oder Aktivitäten realistisch nacherzählt werden müßten. Sich selbst und die Mitspieler setzt er frei nach seinem Plan ein, um sich der Wirklichkeit oder der Imagination seiner tragischen Schuld möglichst anzunähern.
Bohanec' Roman Stopa in reka (Die Stampfe und der Fluß) ist dem Thema nach nicht autobiographisch, sondern eine »Biographie« fiktiver Figuren, die jedoch nicht ohne Modell- hintergrund auskommen. Der nicht ausdehnbare Handlungsraum und die historische Zeit stellen in ihren epischen Lauf bestimmte, jedoch unbeliebige Szenen und Taten, Geistiges und Moralisches. Bohanec erweist sich als ein weniger freier Dramaturge im Vergleich zu Bor, obwohl er die Personen frei wählt und sie frei in die Romanstruktur
einbezieht.
Bors Liebesdreieck ist mit der launischen Liebe stark okkupiert, bei Bohanc ist die Liebe ein weniger schicksalhafter Motor der Figuren. Als Teilnehmer an der Liebe versteht Bor sich selbst besser als die Mitspieler, der Erzähler Bohanc ist persönlich unbetroffen und
gestaltet die Spannung des Liebesstoffes neutral. Beide erproben die menschliche Moral im nationalhistorischen Spiel um Sein oder Verschwinden, jedoch sind Bohanc' Figuren vor allem der Kritik der nationalen Moral unterworfen, Bors Figuren hingegen auch der Liebesmoral, wobei sich die Kritik beider lediglich nach den Handlungen der epischen Figuren verwirklicht. Bors Roman ist in höherem Maße moralisch analytisch, Bohanec fragt sich indes eher nach der menschlichen Existenz als solcher, nach dem Menschen als bewußtem Augenblick der stofflichen Natur.
Bei der epischen Individuation ist Bohanec direkt und synthetisch, während Bor einige Zeitabschnitte Martins und Martinas mit ihrer eigenen »Erzählung« und einem »Tagebuch« ergänzen muß, er verwendet auch die personale Erzählweise. Bors Roman wird vom Dreiecksprinzip geregelt, bei Bohanec herrscht die Poetik des kollektiven Romans vor.
UDK 808.63-311 Viktor Majdič
Pedagoška fakulteta v Ljubljani
SLOVAROPISNE PASTI IN ZAGATE PRIROČNIKA SLOVENSKA KRAJEVNA
IMENA
V prispevku je govor o pretežno slovaropisnih slabostih priročnika Slovenska krajevna imena. Kritizirane so pogoste nedoslednosti, tako na ravni tehnično-ureditvene, slovnične kot tudi zvrstnostne predstavitve slovarske tvarine. Razmeroma veliko je vprašljivih rešitev, nekaj pa tudi nespornih vsebinskih napak. Mnogo preveliko je tudi število tiskarskih napak.
The paper deals with the lexicographical weaknesses of the handbook Slovene Place Names. Frequent inconsistencies are criticized with respect to technical editorship, grammar, as well as the stylistic presentaton of lexical material. There are many dubious solutions and there are also some outright errors of content. Misprints are also excessive.
Knjiga Slovenska krajevna imena1 je postala nepogrešljiv pripomoček novinarjev, radijskih in televizijskih napovedovalcev, lektorjev, zemljepiscev, slavistov in Številnih drugih izobražencev, kar dokazuje dejstvo, daje bilo doslej prodanih že okrog 8500 izvodov. Izkazala seje kot nadvse koristen in informativen priročnik, ki na področje rabe krajevnih imen prinaša več reda, predvsem pa omogoča doslednejše spoštovanje lokalne rabe, kadar je le-ta obvezujoča za ves slovenski jezikovni prostor, kot npr. pri naglaševanju, pregibanju, rabi predlogov, vsaj deloma tudi pri tvorbi pridevnikov in prebivalskih imen idr., hkrati pa omogoča celovitejši vpogled v bogastvo slovenskega toponomastičnega gradiva in njegovo načrtno proučevanje.
Ker so gradivo na terenu zbirali pretežno slovenisti v okolju (občini), ki ga dobro poznajo, so obvestila o naglasu, izgovoru nepredsamoglasniškega /, spolu, številu, sklanjatvenem vzorcu, rabi predlogov za izražanje mestovnosti kakor tudi o izkrajevnoimenskih izpeljankah (pridevnikih, prebivalskih imenih) precej zaneslivejše kot npr. v Krajevnem leksikonu Slovenije, ki je naravnan bolj zemljepisno kot jezikoslovno. Vendar pa v primerih, ko samim zapisovalcem lokalna raba ni bila dovolj poznana in so bili odvisni od lokalnih informatorjev ali svoje volje, rešitve niso vedno stoodstotno zanesljive.
Avtorji so se odločili za ohranitev krajevnega imena v podobi, kot je uradno uzakonjena, kljub temu da gre v nekaj primerih za izrazite kršitve pravopisne ali slovnične norme, npr. Drakšl, Hajndl, Zakl namesto Drakšel, Hajndel, Zakel, Paunoviči namesto Pavnoviči, Dalnje Njive namesto Daljne Njive, Brezovi Dol namesto Brezov Dol idr. Bilo bi bolje, da bi predlagali uskladitev z obstoječimi pravopisnimi oziroma slovničnimi pravili, kakor so to storili npr. z veliko začetnico Pri neprvih delih večbesednih krajevnih imen, npr. Kranjska Gora, Zidani Most namesto Kranjska gora, Zidani most, kot je predpisoval ob izidu leksikona še vedno uradno veljavni SP 1962.
Žal pa so imeli avtorji za tako zahtevno delo na voljo premalo časa in je zato
1 F. Jakopin, T. Korošec, T. Logar, J. Rigler, R, Savnik, S. Suhadolnik, Slovenska krajevna imena (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1985), 358 str.
priročnik slovaropisno precej pomanjkljiv, o čemer bo govor v pričujočem sestavku.2 Razmeroma veliko je nedoslednosti, tako na glasovni, pravopisno-pisni, oblikovni, besedotvorni kot tudi na zvrstnostni in tehnično-ureditveni ravni. Ob nekaterih rešitvah se uporabniku leksikona poraja dvom o tem, ali je izbrana predstavitev res najprimernejša in skladna z v kratkem uvodu navedenimi slovaropisnimi načeli, v nekaj primerih pa gre za očitne napake, ki bi jih bilo v morebitni ponovni izdaji koristno odpraviti.
Naglica, ki je spremljala nastajanje tega dela, pa je žal kriva tudi za številne tiskarske napake, ki so kar preveč moteče, tu in tam pa tudi zavajajoče, ko jih brez nadrobnejšega preverjanja ni mogoče prepoznati kot napake.
1 Nedosledno izpeljane rešitve
1.1 Glasoslovna ravnina
V skladu z zborno pravorečno normo je naglašeni o pred neistozložnim v-jem danes praviloma širok, lahko pa tudi ozek,1 npr. Ješovec/Ješovec, Ponôva vâs/Ponôva vas, Serôvo/Serôvo itd. Toda v nekaj primerih naj bi bil naglašeni o v navedenem položaju ali samo ozek ali samo širok, npr. Blagovica, Poljane nad Blagovico, Javorje pri Blagovici, Stahovica, Hotoveljčan, hotôveljski, pečoveljski, Trboveljčan, trboveljski, Nemškčvec (kr. i. Slovenska vas), oz. Rôva Rôv na Rôvah itd. Razlogov, zakaj samo Trboveljčan, toda *Topôveljcan/*Topôveljcan, zakaj samo bukôveljski, toda dobrôveljski/dobrâveljski ipd., v knjigi ni bilo mogoče odkriti, zato je dvojna obravnava analognih primerov očitno nenamerna. Enako nedoslednost je mogoče opaziti tudi pri narečnih rodilniških oblikah množinskih krajevnih imen na -ci, -ovci, -inci: pri geslu Bučkovci sta navedeni obe različici (Bučkovec/Bučkovec), pri imenih Cvetkovci, Dankovci, Frankovci, Genterovci, Gornji Petrovci, Korovci, Murski Petrovci, Peskovci, Petišovci, Rankovci, Satahovci, Topolovci, Zenkovci in Zrkovci pa le različica z ozkim o-jem (Cvetkovec, Dankovec itd.).
Tudi dolgi naglašeni, prvotno ozki e pred neistozložnim y je ali širok ali ozek,4 kar je v leksikonu v večini primerov upoštevano, npr. Govêjek/Govéjek, Hudêje/ Hudéje, Varêja/Varéja, Bača pri Modrêju/Bâca pri Modréju itd., vendar avtorji tudi na tem področju niso bili dosledni in tako imamo v nekaterih primerih le različice z ozkim, npr. Medvéjek (lokalna različica kr.i. Medvedjek), Séjanci *Séjancev/Séjanec v Séjancih, séjanski, Sejančan, Andréj nad Zmîncem -a pri Andreju, samo ozek je naglašeni e tudi v narečnem rodilniku množinskih imen na -ci, -ovci, -inci, npr. Andréjec (Andrejci), Boréjec (Borejci) itd., medtem ko je npr. pri geslu Modréj v mestniku naglašeni e širok ali ozek (v Modrêju/Modréju), v rodilniku pa naj bi bil le ozek (Modréj -a), pri geslu Cerèj pa je kakovostna dvojnost naglašenega e-ja prikazana tako v rodilniku kot v mestniku: -êjaJ-éja v Cerêju /Се ré ju.
Tudi ni razumljivo, zakaj je pri možnih prebivalskoimenskih izpeljankah iz dvobesednih krajevnih imen z izrazom gora v drugem delu naglašeni o enkrat ozek,
2Ta sestavek je zadnji del, nekaka priloga disertacijske naloge o SKI iz leta 1993.
'J. toporišič, Slovenska slovnica (Maribor, 1984), 47; prim. SSKJ I, XXIV.
4J. Toporišič, Slovenska slovnica (Maribor, 1984), 46.
drugič širok, npr. *Babnogorčan, *Dobličkogorčan, *Gabrovskogorčan, *Okoško-gorčan, toda *Čateškog0rčan, *Črneškogorčan ipd., različno tudi znotraj iste občine, npr. *Gabrovskogôrcan in *Čateškogč>rčan (obe naselji, Gâbrska Gôra in Čateška Gôra, sta v občini Litija, le slaba dva kilometra vsaksebi, tako da navedena dvojnost tudi ne more biti narečno pogojena).
Tudi pri geslu Bdršt (obč. Koper) sta narečnemu pridevniku in prebivalskemu imenu bošteranski in Bošteran dodana možni pridevnik *borški in prebivalsko ime *Borščan, v prvem primeru s širokim, v drugem z ozkim o-jem namesto samo širokega v obeh izpeljankah.
Naglasno neenotnost imamo tudi pri dveh oblikoslovno in besedotvorno enako se obnašajočih dvojnih imenih, s tem da sta v enem primeru pridevniška in prebi-valskoimenska izpeljanka dvonaglasni, v drugem pa enonaglasni (*gôzd- martuljski, *Gdzd-Martuljčan, toda pince-mârofski, Pince-marofčan), medtem ko pri geslu Dolnja Težka Vôda manjka korensko naglašena različica prebivalskega imena Težkovljan, kajti pri Gornji Težki Vodi sta navedeni naglasni različici Težkovljan in Težkovljan, pri Dolnji Težki Vodi pa samo Težkovljan (poleg možnih *Dolnje-težkovodčan in *G6rnjetežkovodčan, medtem ko v obeh primerih manjka tvorjenka *Težkovodčan).
1.2 Pisno-pravopisna ravnina
Rodilniška oblika krajevnega imena »je okrajšana, razen v primerih, ko bi pri imenu lahko opustili samo en (začetni) zlog /.../ ali kadar gre za dvojnico ali dvodelno 'me, pri katerem bi bil en del okrajšan, drugi pa ne« (SKI 1985: 7). Večinoma so se avtorji tega pravila držali, vendar je tudi več neutemeljenih odstopanj, kot bi jih smelo biti. Nedoslednost je navzoča tako pri enako se glasečih krajevnih imenih kot pri tipološko zelo podobnih.
( 1 ) Različen prikaz rodilniških oblik pri enako se glasečih krajevnih imenih: Suhadöl -a (obč. Slovenske Konjice), toda Suhadôl Suhadôla (obč. Hrastnik), Lôg -a (več občin), toda Lög pri Polhovem Grâdcu Lôga, Videm -dma (obč. Krško), toda Videm Vidma (več občin), В ré že с pri Podgorju -žca, toda В ré ž.e с pri Divači Brézca, Vimolj -ôlja, toda Vimolj pri Prédgradu Vimôlja/Vtmolja, Gäber pri Črmošnjicah, Gäber pri Sémicu -bra, toda Mâli/Véliki Gâber Mâlega/Vélikega Gâbra.
(2) Različen prikaz rodilniških oblik pri tipološko zelo podobnih geslih: Кйтеп -tnna, toda Sédem Sédma, Drâvci -ev, toda Némci Nemcev, Črniče -nič, toda Crnéce Črneč, Drskovče -kovč, toda Doslovče Doslovč, Sv. Duh -a. Sv. Vid -a, toda Sv. Ana Sv. Ane, Sv. Éma Sv. Éme, Dolnje Ležeče -ih -žeč, toda Dolnje Ložine Dolnjih Lolin, Flékusek -ška/-a,5 toda SédlaSek SédlaskalSédlaSeka, Véliko Mldčevo -ega -ega, toda Véliko Globôko Vélikega Globokega itd.
Pri okrajšani rodilniški obliki se pri edninskih krajevnih imenih, razen pri tistih z izpuščenim polglasnikom, praviloma navaja ali samo končnica ali končaj od predzadnjega samoglasnika naprej, npr. Gradež -a, Hudo -ega. Podplat -dta, Dragovlč -iča, Kršlč -iča, nekajkrat pa je končaj razširjen še s pred predzadnjim
5 Narečno ovrednotene različice so natisnjene pokončno.
samoglasnikom stoječim soglasnikom, npr. Gračič -čiča, Dolénji/Gorénji Suhadôl/Suhâdol -ega -döla, tako še Gorenji Podboršt -ega -boršta, toda Dolénji Podboršt -ega -oršta (pri enobesednih geslih Podboršt se navaja samo neokrajšana oblika rodilnika Podboršta).
Množinskim krajevnim imenom na -rje z naglašenim ali nenaglašenim neobsamo-glasniškim /-om, pisanim v skladu s sodobno pravopisno normo, se v rodilniku končni soglasniški sklop -rj razdvaja z neobstojnim samoglasnikom i, ker pa se na ta način znajde tak / tik ob samoglasniku, se pred njim sicer samo govorjeni polglasnik izjemoma tudi piše, npr. Gdbrje Gdberij, Lût rje Lûterij. V nasprotnem primeru bi pri branju obstajala nevarnost zamenjave neobsamoglasniškega r-a z obsamoglasniškim, torej [gdbrij] nam. [gdbarij]. Toda avtorji leksikona tudi v tem niso bili dosledni, saj pri krajevnem imenu Brje (3-krat) polglasnika v rodilniku niso zapisali in tako naj bi se rodilniška oblika glasila Brij nam. Bèrij (vendar pa so zapisali Smrje Smèrij, ne Smrij). Naglasno znamenje nad r-om sicer zagotavlja pravilno, tj. dvozložno branje rodilniške oblike tega krajevnega imena, toda v vsakdanji rabi teh znamenj pač ne zapisujemo in je zatorej rodilniška različica Brij neprimerna, ker vodi v napačno, tj. enozložno branje z obsamoglasniškim r -om. Neprimerna pa je tudi zato, ker poteka meja med naglašenim prvim in nenaglašenim drugim zlogom med polglasnikom in r-om in je ostrivec, tudi če je zapisan, dejansko postavljen nad sestavino drugega, nenaglašenega zloga.
1.3 Oblikoglasno-oblikoslovna ravnina
Obrazilni e v krajevnoimenskih geslih Golek in Goljek]z dvakrat predstavljen kot polglasnik, enkrat kot polglasnik ali kot e in enkrat le kot e. Ker so vsi ti kraji na področju, kjer obstaja polglasnik tudi v narečju, takšna neenotnost ni upravičena. Sicer pa se tudi v primerih, ko naj bi bila fonološka vrednost obrazilnega e-ja polglasniška ali tudi polglasniška, ohranja skozi celo paradigmo, torej Golek -а па Goleku, ne pa Golek -Ika na Golku, kot bi bilo glede na obstoječo oblikoslovno normo mogoče pričakovati. Glede na način pregibanja (neopuščanje obrazilnega e od rodilnika dalje) bi se dalo sklepati, da gre dejansko v vseh primerih za etimološki e in ne za polglasnik.6
Pri pridevniški izpeljanki iz krajevnega imena Zakl (obč. Žalec) se soglasniški sklop ki pisno razdvaja z grafemom e, torej Zakl, zakelski, v analognih primerih Hajndl in Drakšl pa sta soglasniška sklopa dl in kšl ohranjena tudi v pridevniških in prebivalskoimenskih izpeljankah: hajndlski, Hajndlčan ter drakšlski, Drakšlčan in ne hajndelski, Hajndelčan, drakšelski, Drakšelčan.
Nedosledno se pisno razdvajajo tudi zvočniški sklopi v pridevniških in prebivalskoimenskih izpeljankah, npr. mirnski, Mirnčan iz krajevnega imena Mirna oz. Mirna vas, skornski, Skornčan iz Skorno, pozirnski, *Pozirnčan iz krajevnega imena Pozimo, toda birenski iz Birna vas, jurenski, Jurenčan iz krajevnega imena J urna vas.mirenski iz Miren.1 Podobno še gmajnski, *Gtnajnčan iz krajevnega imena Gmajna, postojnski, Postojnčan iz Postojna, toda trojenski, Trojenčan iz krajevnega
6 Prim, ledinsko ime Gùlek -a pri Mostecu, kar je iz *Goljak.
1 Rešitev mirnski iz. Mirna oz. mirenski iz Miren ima SP I 1990.
imena Trojno, ali pa *pepelnski, *Pepelnčan iz Pepelno, *močilnski\z krajevnega imena Močilno, željnski, Željnčan iz Željne, toda *malenski, *Malenčan iz krajevnega imena Maina, *žalenski, *Žalenčan iz krajevnega imena Žalna. Celo v skonstruiranih tvorjenkah se istovrstni zvočniški sklopi v enih primerih razdvajajo, v drugih, analognih pa ne, kot kažejo že navedeni zgledi: *močilnski, *pepelnski, toda *malenski, *žalenski.
Dosledno pa se, kot kaže obravnavano gradivo, pisno razdvajajo sklopi mn, mnj, mlj, rl, vi, vlj, vn, vnj, npr. *jamenski, lomenski iz krajevnih imen Jamna, Lomno, kamenjski iz krajevnega imena Kamnje, drameljski iz krajevnega imena Dramlja ali Dramlje, fameljski iz krajevnega imena Famlje, orelski iz krajevnega imena Orle, pavelski iz krajevnega imena Pavla vas, draveljski, ševeljski iz krajevnega imena Dravlje, Ševlje, pevenski, slivenski iz krajevnega imena Pevno, Slivna, ravenjski iz krajevnega imena Ravnje, medtem ko sklopa rm avtorji leksikona niso pisno razdvajali, npr. *formski, *Formčan iz krajevnega imena Forme*
Pri krajevnih imenih z dvojnim spolom, številom ali sklanjatvijo je na prvem mestu navedena prvotnejša in v kraju samem očitno pogosteje rabljena različica, npr. Grosuplje -ega/-a, Trebnje -ega/-a, kar potrjujejo tudi oblike teh krajevnih imen v vlogi desnega prilastka, npr. Brezje pri Grosupljem, Podtabor pri Grosupljem, Dol pri Trebnjem, Rodinepri Trebnjem ipd. (v nobenem primeru: pri Grosuplju, Trebnju). Na tej osnovi bi se dalo sklepati, daje tudi krajevno ime Želimlje prvotno samo množin-ski samostalnik ženskega spola, saj imamo Rogatec nad Zelimljami, Vrh nad Zelimljami (ne: nad Želimljim), zato naj bi bile v slovarju na prvem mestu navedene končnice 1. ženske in ne 4. srednje sklanjatve, torej Želimlje -meljAega v Želimljah/ Želimljem. Za podobno neskladje gre v primeru Slovenj Gradec Slovenj Gradca/ Slovenjega Gradca in Šmartno pri Slovenjem Gradcu, kjer bi spričo pravkar navedenega pričakovali ali varianto Slovenj Gradec Slovenjega Gradca/Slovenj Gradca, Šmartno pri Slovenjem Gradcu - ali pa Slovenj Gradec Slovenj Gradca/ Slovenjega Gradca, Šmartno pri Slovenj Gradcu. - Še večje neskladje je v primerih Gorica pri Dobjem, Slatina pri Dobjem, Zavrle pri Dobjem, kjer je mestniška oblika krajevnega imena Dobje tvorjena po 4. srednji sklanjatvi, sâmo krajevno ime Dobje pri Planini pa se pregiba le po 1. srednji sklanjatvi. - Neenotna je tudi oblikoslovna predstavitev krajevnih imen Gornji Suhor pri Vinici in Dolenji Suhor pri Vinici (pravilna in pričakovana bi bila oblika Dolnji Suhor, ki jo kot živo navaja tudi Slovenski krajevni leksikon II, 33): Dolenji Suhor naj bi se naglaševal po nepremičnem in premičnem naglasnem tipu, Gornji Suhor pa le po nepremičnem, kar je za krajevni imeni, ki sta približno pol kilometra vsaksebi, le malo verjetno.
1.4 Besedotvorna ravnina
Med nedoslednostmi na področju besedotvorja so zgolj možna prebivalska imena iz dvobesednih krajevnih imen izpeljana bodisi iz obeh delov dvodelne podstave in še iz odnosnice ali levega prilastka posebej bodisi le iz dvodelne podstave:
(1) Janški Vrh - *Janškovrščan/*Janščan, Kamni Potok - *Kamnopotočan/
RTu bi kazalo upoštevati razprave o soglasniških sklopih J. Toporišiča in T. Srebot Rejec (prim, ustrezno literaturo v Slovenski slovnici 1976 (1984, 1991); prim, tudi uvod v SSKJ.
*Kamenčan, Kneške Ravne - *Kneškoravenčan/*Ravenčan, Male Poljane -*Malopoljančan/*Poljančan, Ptujska Cesta - *Ptujskocestenčan/*Cestenčan, Vanča vas - *Vančevaščan/*Vančan itd.
(2) Dravski Dvor - *Dravskodvorčan, Jurjevski Dol - *Jurjevskodolčan, Male Zabije - *Maložabeljc, Suhi Vrh - *Suliovršan, Vremska Gorca - *Vremskogorčan itd.
Prebivalskim imenom na -ar je v nekaterih primerih možna različica dodana, v drugih ne:
(1) Dolnja Briga - *Donjebrižan/Brigar. Gmajna (obč. Slovenj Gradec) -*Gmajnčan/Gmajnar, Gladloka - *Gladločan/Lokar, Golo Brdo (obč. Ljubljana Šiška) - *Golobrdčan/Brdar, Krplivnik- *Krplivničat î/K rp I i v n i č a r, Lokve (obč. Nova Gorica), - Lokvar/*Lokovčan, Malinišče - Maliniščar/*Maliniščan itd. Toda (2) Fužina - Fužinar, Glažuta - Glažutar, Hrib pri Hinjah - Hribar, Hočevje - Hočevar, Obolno - Obolnar, Osojnik (obč. Škofja Loka) - Osojnikar, Potarje - Potar, Rut -Rutar, Trenta - Trentar itd.
Tudi prebivalskim imenom na -(an)ec je v nekaterih primerih možno ime na -(č)an dodano, v drugih ne: (1) Mrzla Planina - *Mrzloplaninčan/Mrzloplaninec, Šmartno (obč. Nova Gorica) - *Šmartenčan/Šmartenc, Murave - *Muravčan/ Muravec, Trava - *Travčan/Travljanec, Turje - *Tu rjan/Tu rjanec itd. Toda (2) В reže - Brežanec, Mala Dolina - Malodolinec, Male Dole - Malodolec, Retje - Retjanec, Nomenj - Nomenjec, Polje - Poljanec itd.
Med možnimi prebivalskimi imeni izrazito prevladujejo različice z obrazilom -čan, ki jih avtorji SKI navajajo tako v primerih, ko prebivalsko ime na terenu sploh ni bilo registrirano, npr. Jurjevski Dol - *Jurjevskodolčan, Male Poljane - *Malo-poljančan, kot tudi tedaj, ko je obstoječe prebivalsko ime narečno ali lokalno, npr. Krplivnik - *Krplivničan/Krplivničar, Boršt (obč. Koper) - *#or.v<?«/j/Bošteran, ali -pogosto - celo nevtralno, npr. Podgora (obč. Škofja Loka) - *Podgorčan, lokalno Pogarec, Kot pri Prevaljah - *Ko(t)čan/Kotnik, Poznikovo - *Poznikovčan/Poznik, Šmartno (obč. Nova Gorica) - *Šmartenčan/Šmartenc, Koprivnik v Bohinju -Koprivnikar/*Koprivničan itd. Zlasti pri slednjih je vsiljevanje različice na -čan tudi na področjih, kjer le-ta ni običajna, neprimerno, saj bi njena vsesplošna uveljavitev pomenila osiromašenje obstoječe oblikovne (obrazilne) raznolikosti. - V nasprotju s temi težnjami pa obstajajo tudi primeri, ko sicer pričakovane različice prebivalskega imena na -čan ni. Pri iztočnici Ježica ob imenu Ježenc ni Ježičana, medtem ko imamo ob Draveljcu in Saveljeu še Draveljčana in Saveljčana ter ob Šišencu tudi Šiškarja.
Iz večine dvobesednih krajevnih imen se prebivalska imena izpeljujejo le iz samostalniškega jedra ali iz levega prilastka, praviloma pa je dodana še možna tvorjenka iz dvodelne krajevnoimenske podstave. Vendar v nekaj primerih slednja manjka, npr. Male Loče - Ločanec, ne tudi *Maloločanec, toda Velike Loče - * Ve l i ko-ločanec/Ločanec, očitno brez utemeljenega razloga.
Možne oblike prebivalskih imen so med drugim dodane pri tistih krajevnih imenih, pri katerih prebivalskoimenska izpeljanka ni tvorjena neposredno iz obstoječe (nemodiftcirane) podstave, npr. Loperšice - *Loperšičan/Loperž-dt\, Krog -*Krogčan/Kroščar/Krožančar, Rožno - *Roženčan/Rožljan ipd., vendar dokaj nedosledno: ob prebivalskih imenih Špitalec (Špitalič) in Špitalčan (Špitalič) je
dodana možna različica *Špitaličan, ob prebivalskem imenu Šmarčan (Šmartno, več občin) pa leksikon različice *Šmartenčan ne dodaja itd. - Tudi sicer je dodajanje možnih različic prebivalskih imen močno nedosledno, celo pri enako se glasečih krajevnih imenih. Tako je npr. pri Brdu enkrat (obč. Slovenske Konjice) Brdovljanu dodan še *Brdčan, drugič (obč. Šentjur pri Celju) pa ne.
Besedotvorno neenotno so izpeljana prebivalska imena z obrazilom -čan iz krajevnih imen, katerih podstava se končuje na -g oz. -ž : pri prvih se prebivalsko ime izpeljuje izključno ali priložnostno posredno, iz že premenjene pridevniške podstave, npr. Parecag - *ParecaSčan, Stari Breg - Starobreščan, torej iz pridevnikov parecaški, starobreški, pri drugi skupini pa se prebivalska imena izpeljujejo naravnost iz nepremenjene krajevnoimenske podstave, npr. Boldraž-Boldražčan, Miklavž na Dravskem polju - Miklavžčan, Modraže - Modražčan, Papeži -Papežčan, Podbeže - Podbežčan itd. Ustreznejša bi bila dosledna tvorba iz krajevnoimenske podstave, in torej poleg Boldražčana, Miklavžčana idr. tudi Parecažčan, Starobrežčan, ali pa samo iz pridevniške podstave, torej poleg Parecaščana, Starobreščana tudi Boldraščan, Miklavščan, Modraščan itd.
Nekatera prebivalska imena so izpeljana iz nekoliko okrajšane krajevnoimenske podstave, npr. Kidričan iz krajevnega imena Kidričevo, Klemenčan iz krajevnega imena Klemenčevo, dodana pa je še možna tvorjenka iz neokrnjene podstave, a spet ne dosledno. Tako je npr. Klemenčanu dodan *Klemenčevec, Kidričanu pa ne * Kidričevec.
Nedosledno je tudi navajanje možnih pridevniških izpeljank, in to celo pri krajih •stega imena. Tako je npr. ob slovarskem geslu Mlaka (obč. Radovljica) poleg dejanskega pridevnika mlačanski (izpeljanega iz prebivalskega imena Mlačan) naveden še *mlaški, pri krajevnih imenih Mlaka pri Kočevju in Mlaka pri Kočevski Reki pa možnega pridevnika *mlaški ob obstoječem mlakarski ni. Podobno je pri krajevnem imenu Zgornji Tuš tanj pridevniku tuštanjški dodana še možna različica *tuštanjski, pri Spodnjem Tuštanju ne.
V slovarskem sestavku krajevnega imena Tatinec je obstoječi pridevniški izpeljanki tatinski dodana še možna *tatinški, toda pri krajevnih imenih Krasinec, oeltinci, Kupetinci, Pršetinci idr. obstoječim pridevnikom krasinski, beltinski, kupetinski, pršetinski niso dodane možne različice *krasinški, *beltinški, *kupetinški, *prSetinški. Tudi pri krajevnem imenu Brdo je obstoječemu pridevniku, tvorjenemu 'z prebivalskega imena, enkrat dodana še možna različica, izpeljana neposredno iz krajevnega imena (*brdski/brdovljanski, obč. Slovenske Konjice), drugič ne (brjanski, obč. Domžale), četudi gre v obeh primerih za izpeljavo iz zborno nevtralne podobe prebivalskega imena. Enako je pri geslu Mala Brda obstoječemu pridevniku malobrški dodana še možna različica *malobrdski, pri Podbrdu pa različice *Podbrdski ni, temveč lepodbrški, in podobno imamo pri geslu Hudo (obč. Tržič) pridevniku huški dodano še možno varianto *hudski, pri analognih primerih pogleški °z. pugleški (kr.i. Pogled oz. Pugledpri Mokronogu) pa različic *pogledski oz. *pugledski ni. - Ob geslu Medvode je dejanskemu pridevniku medvoški dodan še možni *medvodski, ob pridevniku šentviški (Šentvid, več občin) pa možnega konstrukta *šentvidski slovar ne navaja, četudi v fonološko-besedotvornem pogledu med primeroma ni bistvene razlike.4
Tudi pri krajevnih imenih Boršt je naveden ali samo obstoječi pridevnik borški (obč. Brežice) ali pa je le-temu dodan še možni *borški (Boršt pri Dvoru). Pri geslu Spodnja Javoršica sta navedena nevtralna pridevnika spodnjejavorski in javorski, pri Zgornji Javoršici pa je nevtralnemu pridevniku javorski dodana možna varianta *zgornjejavoršiški, ki je sicer besedotvorno pravilna, vendar tako različica javorski pri obeh krajevnih imenih kot spodnjejavorski pri Spodnji Javoršici kažejo, da bi bilo tudi ob geslu Zgornja Javoršica bolje predlagati varianto *zgornjejavorski, ki je pač bližja besedotvornemu občutju tamkajšnjega prebivalstva kot pa dejansko predlagana. Vprašljiv je tudi neenoten prikaz pridevniške izpeljanke iz krajevnih imen Brje, Brje pri Komnu ter Brje pri Koprivi: v enem primeru imamo samo besedotvorno regularno tvorjeni pridevnik brski, v enem je le-ta kot možna različica dodan narečnemu brejski, enkrat pa najdemo samo obliko briški, in sicer kot nevtralno, namesto da bi bila ovrednotena narečno ob dodani *brski. Vprašljiv je nadalje tudi prikaz pridevniških izpeljank iz krajevnih imen Globočice in Globoko. Če izvzamemo ime Globoko, ki poimenuje naselje blizu Radovljice, so vsa druga (Globočice 2-krat, Globoko 4-krat) na področjih, kjer se vsaj sporadično pojavljajo pridevniki z obrazilom -čki, vendar je narečna pridevniška različica globočki navedena le pri geslu Globočice iz občine Brežice, ne pa pri enako se glasečem krajevnem imenu iz občine Krško, čeprav ležita obe v istem narečnem prostoru in je med njima le dobrih 10 kilometrov zračne razdalje. Tudi pri krajevnem imenu Globoko je narečni pridevnik globočki dvakrat naveden (v obč. Brežice in Slovenska Bistrica), dvakrat pa ne (v obč. Šmarje pri Jelšah in Laško).
Pri geslih Dolnja in Gornja Bistrica sta poleg možne tvorjenke iz dvodelne podstave še zborno nevtralni pridevnik bistriški in narečna različica bistrički, pri Srednji Bistrici (vsi trije kraji so v občini Lendava) pa narečnega pridevnika ni.
Pridevniškim izpeljankam, tvorjenim iz zborno nevtralnih prebivalskih imen na -ar, je večkrat dodana različica, izpeljana neposredno iz krajevnoimenske podstave, npr. *baški/bačarski (Bača pri Modreju), *mostovski/mostarski (Most na Soči), *purški/purgarski (Purga), v številnih drugih primerih pa ne, npr. kukarski (Kuk), mlakarski (Mlaka pri Kočevju), obrnikarski (Obrne), pučarski (Puče), ruparski (Rupe, obč. Ljubljana Vič-Rudnik) itd., kjer ni predlaganih različic *kuški, *mlaški, *obrnški, *puški, *rupski. Celo iz narečno ovrednotenega prebivalskega imena na -ar izpeljani pridevnik je - kot zborno nevtralen - predstavljen sam, brez možne različice, izpeljane iz krajevnoimenske podstave: motarski (Mota), medtem ko je ob narečnih prebivalskih imenih Motar in Motarec še možna tvorjenka *Mo(t)čan.
Nezborne različice prebivalskih imen so v slovarju po pričakovanju predstavljene večinoma v poknjiženi podobi, npr. Kostavljan, ne Kostavlan (Kostanj), Podmilôvec/ Podmilôvec, ne Podmilovc (Podmilj), Podbregarec, ne Podbregarc (Podbreg, obč. Kamnik), Nemščica, ne Nemšca (Nemška vas, obč. Ribnica) itd. Toda pri krajevnem imenu Kančevci je navedena narečna različica prebivalskega imena Kančevc, ne Kančevec, pri krajevnem imenu Lepence pa je ena od dveh narečnih različic prebivalskega imena Lepenčnek, čeprav bi se ime poknjiženo moralo glasiti Lepenčnik.
4Tu se nam povsod vsiljuje vprašanje o smiselnosti umetnih tvorb, še zlasti, kadar so dane tudi knjižnobesedotvorno pravilne.
Nekatera krajevnoimenska gesla so številsko, spolsko ali sklanjatveno neenotna. Dvojne ali celo trojne oblike se pojavljajo v rodilniku ali mestniku (na terenu seveda v celem sklanjatvenem vzorcu) ali samo v rodilniku oz. samo v mestniku, npr. Hlebce Hlebčega/Hlebč na Hlebčeni/Hlebčah, Prežganje Prežganjega/Prežganja/Prežganj na/v Prežganjem/Prežganju/Prežganjah, Skorno -a/-ega v Skornu/Skornem ali Andrejče Andrejčega/Andrejč na Andrejčem, Dole Dol na Dolah/Dolih, Pesje -a v Pesju/Pesjem. Manjkajoče rodilniške in mestniške oz. rodilniške ali mestniške različice so nekajkrat dodane kot možne, npr. Cajnarje *Cajnarij/Cajnarjev p ri/v *Cajn a rja h/Cajn a rji h, Hruškarje H ruškarij/H ruškarjev na *Hruškarjah/Hru-škarjih, nekajkrat samo delno, npr. Osredke *Osredk/Osredkov v Osredkah, Anhovo -a/*-ega v Anhovem, Ladra -e v *Ladri/Ladrah (manjkajo različice v *Osredkih, v *Anhovu, *Lader), pri nekaj krajevnih imenih tega tipa pa manjkajočih različic leksikon sploh ne navaja, npr. Brezje pri Tržiču -a na Brezjah (manjka *Brezij in na *Brezju), Brezje pri Dovškem -a na/v Brezjem (manjka *Brezjega in na/v *Brezju), Gabrje (obč. Ljubljana Vič-Rudnik) Gaberij v Gabrju (manjka *Gabrja in v *Gabrjah), Pevno -a v Pevnem (manjka *Pevnega in v *Pevnu), Selce (obč. Celje) Selc v Selcih (manjka v *Selcah) itd.
Pri oznaki »lokalno« oz. »lokalno tudi« so navedene različice krajevnih imen, tvorjene iz povsem drugih pomenskih podstav kot njihove uradno veljavne podobe, npr. Rute nam. Gozd-Martuljek, Šempavel nam. Prebold, Štacjon nam. Predstruge, ali pa je med njima izrazitejše glasovno, lahko tudi oblikovno razhajanje, četudi imata skupno etimološko izhodišče, npr. Bee nam. Bovec, Prešje nam. Presečno, Prevala nam. Prevalje itd. V več primerih pa je razlika med uradno in v leksikonu navedeno lokalno podobo krajevnega imena minimalna, pogojena le z različnostjo med zborno in narečno fonetično normo, npr. Buč in Вес [boč], Čilpah in Čilpoh, Gozd in Gojzd, Podsabotin in Podsabtin, Polšina in Pošna, Senuše in Snuše, Treme rje in Tremarje, Zajasovnik in Zajasenk, Senica in Snica itd. Toda v številnih podobnih primerih slovar lokalnih različic ne navaja, npr. ob Begunjah ni lokalne oblike Begne, ob krajevnem imenu Golobinjek se ne navaja Golobijek, ob Kupljenik ne Kuplenk, ob Ponikvi ne Punkva, ob imenih Belica, Blagovica, Lukovica ne Belca, Blagovca, Lukovca, ob Košnica ne Košenca, ob Osevek, Trnovec ne Oševk, Trnove, ob Sežana ne Sežana itd. Tudi pri narečno močneje glasovno preoblikovanih krajevnih imenih se lokalne različice navajajo zelo nedosledno: ob geslu Tolmin je npr. lokalna podoba T min navedena, ob geslu Zgornji Tuhinj pa analogne, v narečju obstajajoče različice Thin ni.
Nenavadna rešitev je pri geslu Moverna vas, kjer je v razdelku »lokalno tudi« različica breze-ja pred r-om (kot če bi bila npr. geslu Gaberje dodana lokalna različica Gabrje), medtem ko sta npr. pri imenih Ovsiše in Vovše rešitvi povsem različni: Ovsiše ima v razdelku »lokalno tudi« narečno podobo Voše, pri Vovšah pa je kot lokalna navedena različica Ovsišče, ki je dejansko poknjižena oblika sicer uradne, v bistvu pa lokalne različice tega krajevnega imena.
1.5 Zvrstnostna ravnina
Med naglasnimi in oblikovnimi različicami krajevnih imen, med pridevniškimi in prebivalskoimenskimi izpeljankami so tiste, ki glasovno, oblikovno ali besedotvorno
izrazito odstopajo od zborne norme, v leksikonu ovrednotene narečno, npr. Bléd/B\èd, Lescè *Lèsc/Lesèc, Bràtonci *Brdtoncev/B raton ее, Bûkosek Biikoška/Bu-košeka, Séki -ov pri *§ékih/Èé ku, Dédni Dôl, *dednodôlski [ou] /dedendôlski [dan ys], Lesično, lesfčenski [can]/lesfčki, *Lesicenčan [can]/Lesičenar, Lepénce, *Lepéncan/Lepéncman/Lepéncnek itd. Vendar je tudi na tem področju zvrstno opredeljevanje zelo neenotno in nedosledno.
Naglasne različice krajevnih imen so večinoma nevtralne, tako v primerih, ko je na 2. mestu: (1) različica z za zlog ali dva proti začetku besede nahajajočim se naglasom, npr. Benica/Bénica, Boštanj/Boštanj, Globél/Glôbel, GrabonéS/Grâ-bonoš, Kolovrât/Kolôvrat, Kozjâk/Kôzjak, PetiSôvci/PêtiSovci, Socêrb/Sôcerb, Spodnje/Zgôrnje Duplje/Spodnje/Zgornje Duplje itd., (2) različica z za zlog ali dva proti koncu besede nahajajočim se naglasom, npr. Bréstrnica/Brestrnîca, Préveg/Prevég, Rôdik/Rodîk, Sétnica/Setnica, Stdnečka vâs/Stanéâka vas, Zagözdac/Zagozddc itd., ali (3) ali različica z drugačno kakovostjo naglašenega samoglasnika, npr. Bôvec/Bôvec, Cêrsak/Cérsak, Gornji/Spodnji Dôlic/Gôr-njUSpôdnji Dolič, Ročinj/Ročinj, Železne Dvéri/Zelézne Dvêri itd.
Toda v nekaj primerih je druga različica narečna, četudi bi glede na pravkar navedeno težko odkrili razlog za tako različno socialnozvrstno ovrednotenje. Kot narečne so naglasne dvojnice gesel označene tako tiste, ki se od zborno nevtralnih razlikujejo po naglasnem mestu, npr. Brsnik/Brsnik, Ambrûs/Âmbrus, Delač/Dčlač, /vMŽč/f'č/KiJŽelič, kakor one z drugačno kakovostjo (lahko tudi kolikostjo) naglašenega samoglasnika, npr. Drbétinci/Drbêùnc'i, Pusto Polje/Pusto Pôlje in že navedeni Bléd/B\èd (toda Pôlje, obč. Radovljica, in Lôke v Tuhinju sta zborno nevtralna).
Tudi končniško naglašena različica gesla je enkrat nevtralna, npr. Slâtna/Slatnà -e/-è, drugič narečna, npr. Sedlo/Sedlo -а/Л. Pri Studenca pa sta rodilniška in mestniška različica z ozkim e-jem narečni (S/wJê«c/Studénc v Studêncih/Studéncih), pridevniška pa nevtralna (studênSki/studénski).
Tudi sprememba slovničnega števila in/ali spola v okviru paradigme krajevnega imena ni vedno predstavljena kot narečna. Tako imamo poleg Šeki -ov pri Šekih/Šeku, Zasip -a v Zasipu/Zasipih tudi O skr t -a na/pri Oskrtu/Oskrtih, Štomaž/Štomaž -aža pri Stomdžu/Stomdžih, podobno še Mohorje *Mohorij/Mohorjev pri/v *Moho-rjah/Mohorjih/pri Mohorju, Kramplje Krampelj/Krampljev, Pirmane *Pirman/Pir-manov, toda Metulje Me/M(/7Metuljan/Metuljev, Krkovo nad Faro -a/-ega na Krkovem/pri Krkovih. Podobno še v primerih Gradišča -dišč v Gradiščih/Grad\$čah, Sela pri Rudniku Sel na Selih/Se\ah, toda Jezerca Jezerc v Jeze rc i h/Jezerc ah, Rova Rov na Rovah, Selce Selc v Selcih (obč. Celje) itd.
Pri pretežno vzhodnoslovenskih in belokranjskih krajevnih imenih na -ci, -ovci, -inci, deloma tudi tistih na -či in -ši, je rodilniška oblika z ničto končnico praviloma ovrednotena kot narečna, zborno predvidljiva z alomorfno končnico -ev pa navedena kot možna, npr. Bukovci *Bakovcev/Bakovec, Cvetkovci *Cvetkovcev/Cvetkovec, Krašči *Kraščev/Krašič, Radoši *Radošev/Radoš itd. Pri manjšem številu krajevnih imen te vrste z istega zemljepisnega področja pa je naveden le nevtralni rodilnik na -ev, npr. Dravci -ev (obč. Ptuj), Balkovci -ev (obč. Črnomelj), Zagojiči -ev (obč. Ptuj), medtem ko sta v nekaj primerih navedeni obe rodilniški različici, s končnico -ev kot
nevtralno obstoječo (ne kot možno) in z ničto končnico kot narečno, npr. Pribinci Pribincev/Pribinec (obč. Črnomelj), Vukovci Vukovcev/Vukovec (obč. Črnomelj), Radoviči Radovičev/Radovič (obč. Metlika) ipd.
Tolikšna neenotnost na istem zemljepisnem in narečnem prostoru preseneča in zbuja sum, da ne gre za povsem zanesljiv posnetek dejanskega stanja, še zlasti ob dejstvu, daje npr. pri krajevnem imenu Dolenjci rodilniška različica s končnico -ev navedena kot možna, pri imenu Gorenjci (obe sta v občini Črnomelj) pa kot obstoječa nevtralna (kraja sta le 2 do 3 kilometre oddaljena eden od drugega), ali pri krajevnem imenu Radoši (obč. Metlika) je različica z rodilniško končnico -ev možna, z ničto končnico narečna, pri imenu Dragoši (obč. Črnomelj) pa je različica s končnico -ev nevtralna in enako tudi pri manj kot 5 kilometrov oddaljenih Radovičih (obč. Metlika). Krajevna imena Dolenji, Gorenji in Srednji Radenci imajo v SKI samo zborno predvidljivi rodilnik na -ev, medtem ko Krajevni leksikon Slovenije (II, 33, 36, 58) navaja samo iz Radénac.
Neprimerna se nadalje zdi tudi oblikovna predstavitev gesla Goreljek (obč. Radovljica) z neizpuščenim obrazilnim e v rodilniku in mestniku, ne da bi bila ta varianta ovrednotena narečno (ob zborno nevtralni z neobstojnim polglasnikom v obrazilu -ek). Primernejše bi torej bilo: Goréljek -IjkaJ-a na/v G o ré lj k м/G o ré 1 j e k u ali pa samo: Goréljek -Ijka na/v Goréljku, saj tudi nimamo dvojnic Martuljeka, Zako-biljeka, Spodnjega/Zgornjega Petelinjeka, marveč samo Martuljka, Zakobiljka, Spodnjega/Zgornjega Petelinjka. Pri krajevnem imenu Vinharje (obč. Škofja Loka) je oblika z nepričakovano rodilniško končnico -ev narečna, mestniška -ih pa zborno nevtralna, medtem ko sta pri podobnem krajevnem imenu Viličarje (prav tako v obč. Skotja Loka) tako rodilniška oblika s končnico -ev kot mestniška s končnico -ih nevtralni.
Namesto mestniških predlogov v, na in pri se v nekaj primerih uporabljajo (tudi) orodniški pod, pred in za. Kadar gre le za v predlog sprevrženo predponsko obrazilo, je taka raba ovrednotena kot narečna, npr. Podjelje - v Podjelju/pod Jeljem, Podpeč (obč. Ljubljana Vič-Rudnik) - v Podpeči/pod Pečjo, Predmost - v Predmostu/pred Mostom, Zagrad (obč. Laško) - v Zagradu/za Gradom, Zakobiljek - v Zakobiljku/za Kobiljkom, toda pri krajevnem imenu Podpleče je v razdelku »lokal no tudi « orodniška oblika pod Plečami nevtralna. V primerih, ko predlog pod ali za ni nastal po sprevrženju iz osamosvojenega predponskega obrazila, pa je taka raba v leksikonu predstavljena kot zborno nevtralna, npr. Lipa - pod Lipo/v Lipi, Ter - v Teru/pod Terom, Bežigrad - za Bežigradom, vendar spet ne dosledno, kajti v geselskem članku Studor v Bohinju je orodniška oblika pod Studorom ovrednotena narečno.
Prebivalska imena so tvorjena z različnimi obrazili; od teh se nekatera pojavljajo na celotnem slovenskem ozemlju, nekatera le na delu tega ozemlja, nekatera pa sicer najdemo povsod, le daje pogostnost njihovega pojavljanja v posameznih pokrajinah zelo različna. Avtorji leksikona so se odločili, da kot narečna ovrednotijo tista imena prebivalcev, ki so tvorjena z neobičajnimi obrazili, npr. -ac, -ic, -har, -er, -in, -aj, ■ mena prebivalcev z obrazilom -ar v delu Prlekije in Prekmurja ter imena prebivalcev z dvoj nim obrazilom -anec, deloma tudi -ančan, -arčan in -arec. Razvrščanje teh prebivalskih imen na zborno nevtralna in narečna pa je očitno temeljilo na dokaj subjektivnih merilih, saj so povsem analogni primeri enkrat narečni, drugič nevtralni.
Tako so prebivalska imena Dol(j)ančan (Dol, obč. Kočevje), Seljančan (Sela pri Šentjerneju), Pecljančan (Pecelj) narečna, Imljančan (Imeno) in Božjančan (Božje) pa nevtralni, ali Motarec (Mota, obč. Ljutomer) in Podbregarec (Podbreg, obč. Kamnik) narečni, Sloparec (Slope) pa nevtralen, celo Logarec je enkrat narečen (Na Logu), drugič nevtralen (Spodnji Log, obč. Kočevje), med prebivalskimi imeni na -arčan pa je npr. Hrastarčan (Hrast pri Jugorju) narečen, medtem ko je Ruparčan (Rupe, obč. Ljubljana Vič-Rudnik) nevtralen.
Prebivalska imena na -ar se pojavljajo na celotnem slovenskem ozemlju, le daje njihova pogostnost zelo različna. Daleč največ jih je na območju pomurskih občin, saj se v občini Murska Sobota tvorijo iz skoraj 92 % vseh krajevnih imen te občine, v občini Lenart iz 72 %, v občini Gornja Radgona pa iz 63 % krajevnih imen, medtem ko je v občinah Maribor Pesnica in Ptuj le še okrog 1 1 oz. 6 % takih imen. Kljub veliki gostoti teh prebivalskih imen v nekaterih delih vzhodne Slovenije pa se zdi odločitev urednikov leksikona, da jih ovrednotijo narečno, vprašljiva, kajti v večini primerov se besedotvorno prav nič ne razlikujejo od prebivalskih imen na -ar iz drugih delov Slovenije. Tako so zelo podobna ali celo identična imena prebivalcev enkrat narečna, drugič ne, npr. Melinčar (Melinci) narečen, Nemčar (Nemci) zborno nevtralen, Kotar (Kot, obč. Lendava) narečen, Novokotar (Novi Kot) nevtralen, Motar (Mota) narečen, Cestar (Cesta, obč. Ajdovščina) nevtralen, Rožengruntar (Rožengrunt) narečen, Rovtar (Nemški Rovt) nevtralen, Črnopotokar (Črni Potok pri Kočevju) narečen, Potokar (Potok, obč. Škofja Loka) nevtralen, Gradiščar enkrat (Gradišče, obč. Murska Sobota) narečen, drugič (Gradišče, obč. Slovenj Gradec) nevtralen itd. V enem primeru sta različno socialnozvrstno ovrednoteni celo analogni različici iz krajevnih imen s področja iste občine (tj. Črnopotokar in Novokotar iz obč. Kočevje), pri Gornjih Črncih pa gre mogoče za tiskarsko napako: Črnčdr je narečen, predlagana možna tvorjenka pa je *Gornječrnčar (razlika je sicer v naglasnem mestu, vendar je pri krajevnem imenu Murski Črnci tudi Črnčar z naglasom na prvem zlogu narečen).
Samo dejstvo, da se je katero obrazilo na določenem področju bolj uveljavilo kot drugo, še ne more biti razlog za opredeljevanje takih oblik kot narečnih, še zlasti zato, ker prebivalska imena na -ar - kot že omenjeno - najdemo povsod po Sloveniji. Takemu ravnanju pa je mogoče ugovarjati tudi z dejstvom, da so npr. prebivalska imena na -ar iz ptujske občine vsa predstavljena kot narečna, četudi jih je med vsemi drugimi le 6 %, identična imena iz radovljiške in kočevske občine pa pretežno nevtralna, pa je takih v radovljiški občini skoraj 15, v kočevski pa celo dobrih 20 odstotkov.
Edina imena prebivalcev na -ar, ki jih večina Slovencev res občuti kot nenavadna in torej nezborna, so tista z dvojnim prebivalskoimenskim obrazilom -(č)anar, npr. Apačanar (Apače, obč. Gornja Radgona), Nasovčanar (Nasova), Lutverčanar (Lutverci), ter imena z neobičajnim obrazilom -endr, npr. Dobležičendr (Dobležiče), četudi je v leksikonu - očitno po pomoti - Olimčendr (Slake) nevtralen, obe, Dobležičenar in Olimčenar, pa sta s področja občine Šmarje pri Jelšah.
Tudi z dvojnim obrazilom -arec tvorjena prebivalska imena so v leksikonu enkrat nevtralna, drugič narečna. Tako je npr. Lazarec (Laze, obč. Ljubljana Vič-Rudnik, Laze pri Kostelu in Laze pri Podgradu) nevtralen, Dragarec (Draga, obč. Kočevje),
Logarec (Na Logu), Podbregarec (Podbreg, obč. Kamnik) ali Rinčetarec (Rinčetova Graba) pa narečni, ali Motarec, ki je enkrat nevtralen (Hrastje-Mota), drugič narečen (Mota), četudi sta oba z istega narečnega področja (obč. Gornja Radgona in Ljutomer).
Nič manj neenotno in nedosledno ni socialnozvrstno vrednotenje prebivalskih imen z dvojnim obrazilom -anec, za katera je v uvodu leksikona zapisano, da so narečna, le »Ižanec in nekater/a/ drug/a/« pa nevtralna, vendar je teh drugih zelo veliko, ni pa tudi mogoče ugotoviti meril za tako opredeljevanje. Tako so npr. narečna Grabljanec (Grabe, obč. Ormož, in Grabe pri Ljutomeru), Gradiščanec (Gradišča), Nevljanec (Nevlje), Slapčanec (Slapnik), Sobočanec (Murska Sobota), Žetalanec (Zetale), nevtralna pa poleg mnogih drugih Bišanec (Biš), Duljanec (Dule, obč. Sevnica), Dupljanec (Spodnje/Zgornje Duplje), Kamenščanec (Spodnji/Zgornji Kamenščak), Ločanec (Loke, obč. Nova Gorica), Moščanec (Mostec), Nakljanec (Naklo, obč. Kranj), Sušjanec (Sušje), Turjanec (Turje) itd.
Razvrščenost imen na -anec po nekaterih slovenskih občinah z opaznejšim deležem teh imen je naslednja: V občini Murska Sobota je takih imen 8 (5,93 %) in so vsa narečna, v občini Ormož so 4 (4,94 %) in so prav tako vsa narečna (izjema je le Obržanec iz lokalne različice krajevnega imena Obrez, ki je nevtralen), v občini Ptuj jih je 8 (3,67 %), od tega 7 narečnih, v lendavski občini jih je 13 (32,50 %), in sicer 12 narečnih, v gornjeradgonski občini so 3 (3,06 %), od tega 2 narečni in eno nevtralno, v občini Lenart jih je 7 (10,14 %), od tega 4 narečna, v krški občini so 3 (1,63 %), in sicer 1 narečno, v brežiški občini jih je 10 (9,17 %), razen enega so vsa zborno nevtralna, v sevniški občini pa so 4 (3,20 %) in so vsa nevtralna. V slovenskobistriški občini je eno samo tako imen, in sicer nevtralno (0,78 %), enako tudi v občini Črnomelj (0,57 %). Zelo neenotno so zvrstno vrednotena ta imena na področju mariborskih občin: v občini Maribor Tezno je eno samo (2,50 %) in je narečno, v občini Maribor Ruše prav tako eno (3,70 %), vendar nevtralno, v občini Maribor Pobrežje sta dve imeni tega tipa (6,90 %) in čeprav sta identični (izpeljani iz krajevnih •men Spodnja in Zgornja Korena), je eno nevtralno, drugo pa narečno. V občinah Maribor Pesnica, Maribor Rotovž in Maribor Tabor te vrste prebivalskih imen ni, tudi ne v občinah Metlika, Kočevje, Šentjur pri Celju, Celje, Laško, Slovenske Konjice, Velenje in Mozirje. Tudi redka tovrstna imena iz osrednje in zahodne Slovenije so večinoma nevtralna, npr. Ižanec. v občini Ljubljana Vič-Rudnik, Ločanec v občini Ilirska Bistrica, Turjanec v občini Hrastnik, Poljanec in Gorjanec v občini Radovljica 'Pd. Izrazita posebnost pa je področje občine Kranj, saj se z deležem 8,06 % (10 imen) uvršča takoj za Lendavo, Ljutomer, Brežice in Lenart ter pred Mursko Soboto, Ormož, Ptuj in Gornjo Radgono, medtem ko je v občinah, ki na kranjsko mejijo, teh •men malo: Radovojica 3 (3,16 %), Ljubljana Šiška 2 (3,39 %), v tržiški, jeseniški in škofjeloški pa ni nobenega. Vsa ta prebivalska imena na področju Gorenjske so nevtralna, edina izjema je Čadovljanec (Čadovlje), čeprav ni mogoče ugotoviti, Zakaj, kot tudi ne pri prebivalskem imenu Seljanec, ki je v ravenski občini nevtralno (Sele), v novomeški in brežiški pa narečno (Sela pri Ajdovcu in Sela pri Hinjah). Tudi n" jasno, zakaj je npr. Dol(j)anec (Dol, obč. Ljubljana Šiška, in Dol pri Hrastniku) nevtralen, Dol(j)ančan (obč. Kočevje) pa narečen.
Nedoslednosti v socialnozvrstnem vrednotenju je precej tudi pri drugih
prebivalskih imenih, saj je npr. Kamene iz krajevnega imena Kamna (obč. Tolmin) narečen. Kamenje iz krajevnega imena Kamnje (obč. Ajdovščina) pa nevtralen, ali Šmiklavčan iz občine Celje (Šmiklavž pri Škofji vasi) narečen, Smiklavčan iz občine Slovenj Gradec nevtralen (Šmiklavž), Brežčan iz krške občine narečen (Brezje pri Senušah), Brežčan iz mozirske in črnomaljske občine (Brezje in Brezje pri Vinjem Vrhu) pa ne, ali Brezljàn iz cerkniške in novomeške občine narečen, Brezovljùn iz zagorske pa nevtralen (Brezje), ali Dobrčan (Dobrava pri Konjicah) v konjiški občini narečen, enako se glaseči prebivalski imeni v občinah Krško in Slovenska Bistrica (Dobrova) pa nevtralni, itd.
Tudi prebivalska imena, izpeljana iz nekoliko okrnjenih krajevnoimenskih podstav, so enkrat narečna, npr. Trbôvec/Trbôvee/Trbôvcan (Trbovlje), drugič nevtralna, npr. Dobrôvec/Dobrôvec (Dobrovlje), ali Srénjan in Srénjec (Srednja vas v Bohinju in Srednja vas pri Kamniku) narečna, Srejàn (Srednji Vrh, obč. Jesenice) nevtralen, ali Limbužan (Limbuš) narečen, Kambrézan (Kambreško) nevtralen, Brjec (Lesno Brdo) narečen. Bric (Brje) nevtralen, Gabre enkrat (Gabroviea pri Črnem Kalu) nevtralen, drugič (Gabrk) narečen, Gorenjčan (Gorenja vas pri Leskovcu, Gorenja vas pri Mirni) in Gornjan (Gorenja vas pri Šmarjeti) nevtralna, Gorenjec (Gorenja vas, več občin) narečen, Kolperžan (Ogljenšak, lokalna različica kr.i. Kolperk) in Ornužan (Ornuška vas) nevtralna (če Kolperžan, potem Kolperg, in ne Kolperk!), Odrčan (Odrga) pa narečen.
Iz soglasniškega sklopa -dč- v prebivalskih imenih, pogosto razširjenega vsaj še z enim soglasnikom, domačini zaradi lažjega izgovora nezvočnik d pogosto izpuščajo, npr. Pogledčan/Poglečan (Pogled), Komendčan/Komenčan (Komenda), Prebold-сад/Prebolčan (Prebold), Šentgotardčan/ŠznigolaTcm (Šentgotard), Livold-ča/z/Livolčan (Livold) itd., tak izgovor pa je v SKI dosledno ovrednoten kot narečen, medtem ko so analogni primeri z izpuščenim /-jem prikazani kot zborno nevtralni, npr. Loga(t)čan (Logatec), Lopa(t)čan (Lopata), Mu(t)čan (Muta), Punger(t)čan (Pungert), Roga(t)čan (Rogatec) itd. Toda med primeri Šentgotarčan in Šentru-perčan, Puglečan in Pungerčan ipd. ni bistvene fonološke različnosti in bi zatorej različice z disimilacijsko izpuščenim d-jem morale biti enako socialnozvrstno ovrednotene.
Sicer pa tudi na tem področju v leksikonu ni popolne doslednosti, saj je v nekaj primerih kot edina možna navedena le različica s /-jem, npr. Blatčan (Blato, obč. Trebnje), ne pa tudi Blačan, v drugih pa obratno ni različic s sicer pričakovanim /-jem, npr. Abitančan (Abitanti), Arčan (Arto), Kodrečan (Kodreti), Ceščan (Cesta, obč. Grosuplje, Krško, Trebnje), Benedičan (Benedikt v Slovenskih goricah), kjer onemi poleg t še k, celo zgolj možno prebivalsko ime se najde med temi - očitno naključnimi - izjemami, tj. *Banučan nam. *Banu(t)čan (Banuta). Ali pa se v prebivalskoimenskih izpeljankah iz enako se glasečih krajevnih imen t iz soglasniškega sklopa enkrat izpušča obvezno, drugič neobvezno, npr. Senožečan (Senožeti, obč. Ljubljana Moste-Polje), toda Senože(t)čan (Senožeti, obč. Zagorje ob Savi).
V pridevniških izpeljankah na -ski in -ški iz obravnavanih krajevnih imen tovrstne dvojnosti večinoma ni. V pridevnikih na -ski se končni soglasnik podstave (t ali d) ohranja, npr. abitantski, pungertski, livoldski, preboldski, pridevniki na -ški pa so brez tega soglasnika, npr. koriški (Korita, obč. Idrija), lopaški (Lopata), razdrški
(Razdrto), podbrški (Podbrdo), šentviški (Šentvid) itd., nepričakovana dvojnost se pojavi le pri izpeljankah šentruper(t)ski (obe različici sta nevtralni), šentgotardski in šentgotarski (druga različica je narečna) in celo podčetr(t)ški (obe različici sta nevtralni)."'
Razlikovanjske izgovorno-pisne poenostavitve s premeno zapornika d z zvočnikom j tipa Bled - Blejčan, blejski, Bežigrad - Bežigrajčan, bežigrajski, Medvedica - Medvejčan, medvejski, Starod - Starojec, starojski ipd. pa so vse zborno nevtralne.
Do prilikovanjskih poenostavitev prihaja tudi v nekaterih drugih soglasniških sklopih, npr. Modračan (Modraže), kjer seje sklop -žč- poenostavil v -č-, kar je v leksikonu ovrednoteno kot narečno, ali Ljubgojec (iz Ljubgojnec, kr.i. Ljubgojna) s poenostavitvijo soglasniškega sklopa -jn- v -j-, kar pa naj bi bilo zborno nevtralno, medtem ko pri izpeljavi iz podobno se glasečega krajevnega imena (Mala/Velika) Ligojna do razlikovanjske premene ne prihaja (ligojnski, Ligojnec). Številni dvodelni spglasniški sklopi se tudi narečno ne poenostavljajo, zato npr. Hlebčan (Hlebče), Štajngrobčan (Štajngrob), Slapčan (Slapnik), Framčan (Frani) itd., tri- in večdelni sklopi pa se - vsaj narečno - pogosto poenostavljajo oz. krajšajo, npr. Zavrčan (Zavrh, obč. Lenart), kjer je sklop -rhč- okrajšan v -rč-, ali Slepčan (Slepšek), kjer je prišlo do poenostavitve sklopa -pšč- v -pč- (vsaj s sinhronega stališča) ipd.
Med prebivalskimi imeni je nekaj tvorjenih s priponskim obrazilom -nik. Večinoma so zborno nevtralna, npr. Gozdnik (Gozd, obč. Ajdovščina), Gornik (Gora, °bč. Cerknica), Kotnik (Kot, obč. Ravne na Koroškem), celo Obrnikar (Obrne) z dvojnim obrazilom -nik + -ar, medtem ko je npr. Praprotnik (Praproče, obč. Ribnica) narečen."
Imena prebivalcev iz predponskih krajevnih imen so nekajkrat tvorjena iz okrnjene podstave brez predponskega obrazila. Praviloma so te izpeljanke ovrednotene narečno, npr. Goričan (Podgorica pri Pečali), Grajan (Podgrad pri Vremah), Klančan (Podklanec, obč. Črnomelj), Korenec (Podkoren), Gričan (Zagrič), medtem ko sta Beljan (Podbela) in Brekovec (Zabrekve) zborno nevtralna. Prav tako neenotno socialnozvrstno so ovrednotene pridevniške izpeljanke iz okrnjene predponske krajevnoimenske podstave: pridevniki griški (Zagrič), grajski (Podgrad pri Vremah) in korenški (Podkoren) so narečni, belski (Podbela) in brekovski (Zabrekve) pa naj bi bila nevtralna. Tudi pri geslu Fara (obč. Kočevje) sta pridevnik prifarski in prebivalsko ime Prifarec nepričakovano nevtralna.
Neenotno vrednotenje se pojavlja tudi pri razmerju izkrajevnoimenski pridevnik -prebivalsko ime v okviru istega slovarskega sestavka. V primerih, ko je podstava teh izpeljank glede na podstavo krajevnega imena nekoliko glasovno spremenjena, je pridevnik pogosto nevtralen, prebivalsko ime, glasovno enako oddaljeno od krajevnoimenske podstave, pa narečno, npr. podpejski (Podpeč, obč. Koper), predoški (Predoslje), smleški (Smlednik), sovjanski (Sovjak) so nevtralni, medtem ko so Podpejec, Predošljan, Smlejčan in Sovjančan narečni. - Tako še pri krajevnih imenih Brezje (obč. Litija), Bruhanja vas, Nova vas (obč. Nova Gorica), torej Brezljan, Miuhavanjec, Novšec/Novašec so narečni, brezljanski, bruhavanjski, novski/novški
j"Pač iz korito-+- ski. Tu gre lahko za pripono -ik.
nevtralni, lahko pa je tudi obratno, prebivalsko ime nevtralno, pridevnik pa narečen: Močilničan in močilniški iz krajevnega imena Močilno. - Neenotno zvrstno vrednotenje v okviru istega slovarskega sestavka imamo tudi pri krajevnem imenu Kostet, kjer je v rodilniku in mestniku različica s širokim e narečna, pri pridevniku nevtralna, prebivalskoimenske različice s širokim e pa avtorji leksikona ne navajajo.
Tudi sami pridevniki, glasovno izraziteje oddaljeni od krajevnoimenske podstave, so enkrat nevtralni, drugič narečni: briški iz krajevnega imena Brje (obč. Ajdovščina) naj bi bil nevtralen, brejski iz enako se glasečega krajevnega imena (obč. Sežana) pa narečen, ali koriški (Koritnica, obč. Ilirska Bistrica) nevtralen, strmaški (Strmica, obč. Postojna) narečen, ali že omenjeni novski/novški (Nova vas, obč. Nova Gorica) nevtralen, analogni starovški (Stara vas, obč. Postojna) pa narečen itd.
Kot zborni namesto narečni so predstavljeni poleg vrste drugih še naslednji izkrajevnoimenski pridevniki: medvejbrdski (Medvedje Brdo), godeški (Godešič), moravski (Mali Moravščak), bogojanski (Bogojina), čelski [ys] (Čelje), čepelski [paus] (Čeplje, obč. Domžale) itd.
Tudi v nekaterih drugih primerih so tako prebivalska imena kot izkrajevnoimenski pridevniki glasovno toliko oddaljeni od podstave krajevnega imena, da bi po v uvodu nakazanih merilih morali biti opredeljeni narečno, a so jih avtorji predstavili kot zborno nevtralne, npr. Dobinec, dobinski (Dobindol), Rožljan, rožljanski (Rožno), Kapovec, kapovški (Kaplja vas, obč. Sevnica) itd., vendar tudi tu nedosledno, saj sta npr. izpeljanki Kapovčan in kapovski iz krajevnega imena Kapla narečni, enako Okrožljan in okrožljanski iz krajevnega imena Okrog (obč. Šentjur pri Celju) oz. Kostavljan in kostavski iz krajevnega imena Kostanj, toda Čuževljan in čuževski iz krajevnega imena Čužnja vas sta nevtralna.
Bistveno manj je primerov, ko je različica neupravičeno predstavljena kot narečna, npr. Otaležčanka iz krajevnega imena Otalež ob predlagani neobstoječi *Otaležanka. Ker moških prebivalskih imen, tvorjenih z obrazilom -čan, leksikon ne vrednoti narečno, je taka socialnozvrstna označitev ženskospolske tvorjenke iz v leksikonu sicer nenavedenega možnega moškega imena *Otaležčan neutemeljena. Podobno še Čadržanka iz moškega prebivalskega imena Čadržan iz krajevnega imena Čadrg.
1.6 Tehnično-ureditvena ravnina
Na tehnično-ureditveni ravni je pogosto se pojavljajoča neenotnost pri razvrščanju obstoječih nevtralnih in možnih različic. Ni namreč mogoče ugotoviti, zakaj je z zvezdico opremljena različica npr. prebivalskega imena pri enih geslih navedena pred nevtralno, pri drugih za njo. Rešitve v slovarju so v tem pogledu povsem nepredvidljive, kar dokazujejo - med mnogimi drugimi - tudi naslednji zgledi: Čekovnikar/*Čekovničar (Čekovnik), Koprivnikar/*Koprivničan (Koprivnik v Bohinju), Družinec/*Družinčan (Družina), Kozarec/Kozarčan/*Kozariščan (Kozarišče), Lešan/*Lešjan (Lešje, obč. Ptuj), toda *Kočenčan/Kočnar (Kočna), *Mevkužan/Mevkužar (Mevkuž), *Dragatuščan/Dragatušec (Dragatuš), *Dražev-ničan/D raze пес (Draževnik), *Migoličan/Migoljan (Migolica) itd.
Pri naglasni dvojničnosti je druga različica natisnjena v normalnem pokončnem tisku, če je zborno nevtralna, npr. Bôvec/Bovec, Boštanj/Boštanj, Jôrdankal/Jor-
dânkal itd., oz. v ležečem, če je po mnenju sestavljavcev SKI narečna, npr. Ambrus/Ambrûs, Delàc/Délac itd. Nekajkrat pa je druga naglasna različica natisnjena polkrepko, enako kot geslo samo: Globôka/Globôka, Zépina/Zêpina, Zléberëlebé.
Kjer je v razdelku »lokalno« navedeno le prebivalsko ime, ga uvaja zveza »za prebivalca« oz. »za prebivalca tudi«, npr. Oklukova Gora ... lokalno za prebivalca Klučenčan [čan], Suhadole ... lokalno za prebivalca tudi Berinjek, vendar ne povsem dosledno, kajti pri geslu Vanča vas je npr. zveza »za prebivalca« izpuščena.
Tudi spolske in številske različice so večinoma navedene že v oglavju, npr. Laze pri Kostelu *Laz/Lazov v*Lazah/Lazih, Ladra -e v *Ladri/Ladrah, Imenje Imenj/ Imenjega na Imenjah, Dole Dol/ Dola v Dolah itd., izjemoma pa pod »lokalno tudi«, npr. Plužna -e ... lokalno tudi Plužna Plužen na Plužnah, kjer je vzrok takšne rešitve mogoče v različnih predlogih. Ob edninski obliki se namreč uporablja predlog v (v Plužni), ob množinski pa na (na Plužnah), vendar bi se ta dvojnost dala prikazati že v zaglavju geselskega članka (prim, geslo Mohorje ali Krkovo nad Faro).
Neenotno je nadalje opozarjanje na polglasniško vrednost e-ja ob neobsa-moglasniškem r-u. Tako imamo pri krajevnem imenu Sneberje, pridevniku sneberski in prebivalskem imenu Sneberčan *Sneberčanka/Sneberka v oglatem oklepaju obvestilo o polglasniški fonološki vrednosti tega<?-ja, pri analognem primeru Gaberje, gaberski, Gaberčan pa leksikon tega podatka ne navaja.
Pri množinskih krajevnih imenih na -ci, -ovci, -inci z (zborno) nepredvidljivim ničtim rodilnikom se v predkončniški soglasniški sklop vriva samoglasnik e, npr. Fokovci Fokovec, Zorenci Zorenec, a tudi to v leksikonu ni izpeljano dosledno, npr. Gajevci Gajevec, toda Gomilci Gomile, ne Gomilec (obe kr. i. v obč. Ptuj), ali celo Dolenjci Dolenjec, toda Gorenjci Gorenje, ne Gorenjec (obe kr. i. sta v občini Črnomelj), pri krajevnem imenu Žiberci pa sta navedeni kar obe različici: Ziberec/Žibere (obč. Gornja Radgona). Tudi je vprašljivo, ali je pri krajevnih imenih Pučkovci, Pribinci, Vrhovcires le pri enem samem v rabi narečni ničtokončniški rodilnik (Pribinec), pri preostalih dveh pa ne, čeprav so vsa tri na istem zemljepisno--narečnem področju (vsa v občini Črnomelj).
Dokaj neenotno so navedene kazalke, zlasti pri krajevnih imenih z levimi prilastki dolenji/gorenji, dolnji/gornji, spodnji/zgornji, mali/veliki itd. Navedene so npr. iztočnice Brnik, Brusnice, Hajdina, Hoče, Košana, Petrovci, Sorica, Škofije, Voličina JPd., ob njih pa kazalke Spodnji Brnik, Zgornji Brnik, Male Brusnice, Velike Brusnice •td., ki opozarjajo na mesta, kjer so gesla in iz njih tvorjene izpeljanke nadrobneje predstavljene. Toda v povsem analognih primerih, kot so Gameljne, Hubajnica, Kašelj, Lahinja, Laknice, Ligojna, Marof, Novaki, Otave, Pirniče, Pohanca, Pol s kava, Sveče, Ščavnica, Žetina itd., pa tovrstnih opozoril ni.
Morda odvečna je uporaba deljaja pri prenosu drugega dela z vezajem povezane Priredne besedne zveze tipa Moste-Polje, Vič-Kudnik, Videm-Dobrepolje v naslednjo vrstico, torej ne Moste- -Polje, marveč Moste- Polje, ne Vič- -Rudnik, marveč Rudnik, napačna pa je raba vezaja med sestavinama podredne besedne zveze pri dvobesednih imenih pošt, npr. Vevče, p. Ljubljana-Polje, Podmolnik, p. Ljub-Цапа-Dobrunje, Podutik, p. Ljubljana-Šentvid itd., torej Ljubljana Polje, Ljubljana Dobrunje itd.
Okrajšave o. za občina, p. za pošta, madž- za madžarsko so rabljene dosledno in enotno v vsej knjigi, samo za italijansko je okrajšava v večini primerov ital., le ob geslu Koper je krajša različica it.
Neenotno so obdelana dvojna imena, pisana z vezajem med sestavinama. V nekaj primerih sta oba dela predstavljena s polnima paradigmama: poleg imenovalniških oblik sta navedeni še rodilniška in mestniška ter pridevniška in prebivalskoimenska izpeljanka: Homec-Brdo,12 Kačiče-Pared, Kalce-Naklo, Koromači-Boškini, Šmarje-Sap, pri geslu Kal-Koritnica pa je v drugem delu ponovljena imenovalniška oblika, medtem ko rodilniška manjka, vendar bi to lahko bila tudi tiskarska napaka. V dveh primerih (Hrib-Loški Potok, Srednja vas-Loški Potok) je dvodelnost slovarskega sestavka popolna, oba dela sta ločena s podpičjem, v drugem delu je ponovljena tudi imenovalniška oblika, v oklepaju pa dodano pojasnilo »oznaka za celo področje«.
V	drugi skupini dvojnih imen (Srednja vas-Poljane, Stara vas-Bizeljsko, Zadlaz-Čadrg, Zadlaz-Žabče, Gorenja vas-Reteče, Srednja vas-Goriče) je navedena celotna paradigma le za prvo ime, drugo je predstavljeno samo z imenovalniško obliko gesla.
V	tretjo skupino bi lahko uvrstili dvojna imena, ki se skozi celo paradigmo ne razdvajajo, pregibata se oba dela (Dol-Suha Dola-Suhe v Dolu-Suhi, Gozd-Reka Gozda-Reke v *Gozdu-Reki), pridevniška in prebivalskoimenska izpeljanka pa se tvorita iz vsake sestavine posebej (dolski, Dol(j)an in suški, Sušan; gozdarski, Gozdar in reški, Rečan).
V	zadnjo, tj. četrto skupino lahko uvrstimo tista dvojna krajevna imena, ki se praviloma ne razdvajajo, pregiba pa se le drugi del, le v mestniku se lahko uporablja tudi samo druga sestavina dvojnega krajevnega imena (Gozd-Martuljek Gozd-Martuljka v Gozd-Martuljku/Martuljku) ali samo prva, ki pa se v tem primeru seveda pregiba (Pince-Marof Pince-Marofa v Pince-Marofu/v Pincah), medtem ko je pridevniška izpeljanka tvorjena iz obeh sestavin, pisana z vezajem, in še posebej iz drugega dela (pince-marofski/marofski, *gozd-martuljski/martuljski), prebivalskoimenska izpeljanka pa se tvori prav tako iz obeh delov, v enem primeru le kot možna, iz istega krajevnega imena pa tudi samo iz drugega dela (*Gozd-Martulj-čan/Martuljčan)\ tudi prebivalskoimenski izpeljanki sta pisani z vmesnim vezajem, le daje v enem primeru drugi del pisan z malo, v drugem pa z veliko začetnico (Pince-marofčan, toda *Gozd-Martuljčan). Nedoslednost pa je tudi pri navajanju mestniškega predloga: enkrat je predlog v le pred dvodelno mestniško obliko krajevnega imena (v Gozd-Martuljkn/Martuljku), enkrat pa tudi pred različico le iz prvega dela dvojnega krajevnega imena (v Pince-Marofu/v Pincah)."
2 Vprašljive rešitve
Nekatere rešitve v leksikonu zbujajo pomisleke, bodisi zaradi pričakovanih, vendar manjkajočih različic, zaradi nepričakovane naglasne, oblikoslovne ali zvrstne opredelitve ipd. Nekaj takih primerov je tu navedenih po abecednem zaporedju
12Po SP 1990 z nestičnim vezajem. '■'To so torej priredno zložena imena.
razvrščenih iztočnic, pri katerih so bile take vprašljive rešitve opažene.
Apače (obč. Gornja Radgona, Ptuj): Glede na to, da sla oba kraja s tem imenom na področju, kjer je Ivorba pridevniških izpeljank z obrazilom -čki običajna, manjka narečna oblika pridevnika apački, še zlasti zato, ker je v bližini Apač iz občine Ptuj zaselek z imenom Apački Križ (oddaljen od Apač manj kot kilometer).
Sicer pa je vprašljivo tudi socialnozvrstno vrednotenje izkrajevnoimenskih pridevnikov na -čki, ki so nevtralni, če so zastopani že v krajevnoimenskem geslu, in narečni, če to niso. Tako so ti pridevniki na istem zemljepisno-narečnem področju enkrat nevtralni, drugič narečni, npr. h6čki (Hoče), toda *hočkopohorski (Hočko Pohorje), plitvički (Piilvica), loda *plitvičkovrlu>vski (Plitvički Vrh), polički (Police, obč. Gornja Radgona), toda *poličkovrhovski (Polički Vrh) idr.
Bâbna Gôra (obč. Ljubljana Vič-Rudnik, Šmarje pri Jelšah): Možni obliki pridevniške izpeljanke iz dvodelne podstave *babnogorski bi kazalo dodati različico s širokim naglašenim «-jem: *babnogôrski, kar bi pomenilo uskladitev s sodobno pravorečno zborno normo (prim, gôrski v SSKJ 1, 726, ali visokogorski v SSKJ V, 446), pa tudi z obstoječo pridevniško tvorjenko iz krajevnega imena Bâbna Gôra v trebanjski občini. - Iste vrste pomislek se poraja ob možnih tvorjenkah belovödski in *Belov(idčan iz krajevnega imena Bele Vöde, kjer prav tako pogrešamo različici s širokim »-jem : *belovôdski, *Belovodčan.
Brezje (obč. Radovljica): Ni povsem jasno, kaj pomeni v oklepaju dodana pripomba »v nekaterih zvezah« pri tem in še nekaterih drugih iztočnicah, kar tudi v uvodu ni razloženo.
Brje (obč. Ajdovščina, Sežana): Obstoječima prebivalskima imenoma Brk, Brc bi bilo treba dodati še po besedotvornih merilih zbornega jezika tvorjeno različico *Brjan oz. *Brjàn.
Dolénja/Gorénja TrebûSa: Namesto možnih pridevniških izpeljank iz dvodelne krajevnoimenske podstave *dolénjetrebûSki oz. *gorénjetrebûûki bi bili primernejši tvorjenki iz prebivalskega imena na -ar, ki je v leksikonu predstavljeno kot zborno nevtralno, torej *dolénjetrebûSarski oz. *goré-лjetrebušarski, ker tudi v kraju samem obstaja pridevnik trebušarski, ne trebiiški.
Dolenja Žaga: Narečna različica ženskega prebivalskega imena Žagarščanka je besedotvorno izpeljana iz moške različice Žagarščan, ki je slovar na tem mestu ne navaja, najdemo pa jo v članku gesla Gorenja Žaga, kjer pa je poleg Žagaričanke navedena še ŽAgarščica, ki je pri Dolenji Žagi prav tako ni. Ker ležita kraja Dolenja in Gorenja Žaga le približno kilometer vsaksebi, je težko verjeti, da bi bila navedena neenotnost odraz dejanskega stanja na terenu.
Dolénji/Gorénji Suhadôl/Suliâdol: Glede na to, da se izglasni / krajevnega imena ter predsoglasniški / prebivalskega imena izgovarja samo kot ustničnoustnični zvočnik, bi tak izgovor l-a pričakovali tudi pri pridevniški izpeljanki, vendar leksikon le možnosti ne navaja.
plögav Brâd: Vprašljiva je možna pridevniška izpeljanka *glogovobrôdski. Ker imamo iz krajevnih imen Brnd (obč. Radovljica, Krško) in Hrvaški Brôd pridevniške izpeljanke brdjski, rojdnski oz. *hrvaškobrojanski in ker se tudi možno prebivalsko ime iz krajevnega imena Glogov jod glasi *Glogovobrojàn, bi se morala tudi pridevniška izpeljanka glasiti *glogovobrôjski ali Slogovobrojdnski, podobno kot so pridevniške izpeljanke iz krajevnih imen Grad, Gornji Grad, Nävi rad ipd. grajski, gôrnjegrâjski, novogrâjski ipd., ne pa grâdski, gôrnjegrâdski itd.
G'hdec/Gozdèc [dac] -a: Naglaševanje tipa Gozdèc -a je nepredvidljivo in v nasprotju z naglavnimi zakonitostmi zbornega jezika: naglašeni obrazilni polglasnik napoveduje končniško "Oglaševanje, torej Gozdèc -à -ù..., po zgledu stebèr -brà. Pričakovana predstavitev bi bila naslednja: Gozdec/Gozdèc [dec] -a/*-à.15
Gradiček - *gradiSki/grnski, *Gradičan/Gra$čik /Grajščdk G ra diča n k aX} r a j š č i с a : Gornje narečne različice bi zaradi svoje drugačnosti bolj sodile v razdelek »lokalno«. Preseneča tudi obstoj le enskega prebivalskega imena Gradičanka, ne pa tudi moškega Gradičan, iz katerega je prvo lzPeljano.
Ivan Dôl Ivan Döla v Ivan Dolu: Besedotvorno identična, toda različno pisana (skupaj in narazen) krajevna imena so naglasno različno predstavljena: ločeno pisana so dvonaglasna, skupaj pisana pa naj
Ona enonaglasna (prim. Ivan Dôl proti Jôsipdol, Knézdol ipd.), tako ločevanje pa ne ustreza obstoječi prozodični normi.
Seveda so te določitve lahko po zgledu žena - ženski, pa spet mož- moški. J. Toporišič, Slovenska slovnica (Maribor, 1984), 220.
Jordankal/Jordčmkal: Ob pridevniških in prebivalskoimenskih izpeljankah jordankdlski/ jordânski/kaldnski in Jordankàlâan/Jordànec/Kalânec očitno manjkajo vsaj še naslednje naglasne različice: jordànkalski in jordankalski ter Jordankalčan in Jordankalčan, če izhajamo iz naglašenosti samega gesla.
Križni Vrh: Če ob Križnovrhčanu ni zaradi tiskarske napake izpuščena zvezdica, je navajanje možnega *Križ.novrSčan poleg dejansko obstajajočega Križnovrhčan nepotrebno, če pa je kot možen tudi Križnovrhčan, bi bilo ob *Križ.novrščan treba navesti še naglasno različico *Križnovrščan, saj imamo pri od Križnega Vrha manj kot 5 kilometrov (zračne črte) oddaljenem Vrhu nad Mokronogom Vr.fčana in Vrltčana. medtem ko je do Rožnega Vrha z Rožnovrščanom približno 10 kilometrov; če pa je tudi pri krajevnem imenu Vrh, ki je od Križnega Vrha oddaljen kakih 5 kilometrov, prav tako Vrhovec zaradi tiskarske napake brez zvezdice ob možni naglasni različici *Vrhôvec, bi glede na izpeljave pri Križnem Vrhu, Rožnem Vrhu, Trebanjskem Vrhu in Vrhu nad Mokronogom (vse na istem narečnem območju v občini Trebnje) bilo bolje predlagati naslednje prebivalskoimenske izpeljanke iz dvodelne podstave: *Križ.novr$čan/*Križ.novr$čan/*Križ.novfhčan.
Ljutomer: V razdelku »lokalno tudi« in »lokalno« so v več primerih poleg zborno nevtralnih navedene še narečne različice pridevniških in/ali prebivalskoimenskih izpeljank, npr. Lotmeržanar, vendar je vprašanje, ali je smiselno v okviru lokalnega posebej označevati še narečno, saj na lokalni ravni ne gre za normativno izbiro med različicami nazlične zvrstne pripadnosti (prim, še Log Čezsoški, Prebold, Rajšele, Rožnik, Spodnje/Zgornje Škofije, Stojno selo, Šmarje (obč. Koper), Vanča vas, Župančiči, Županje Njive itd.).
Ôsp: V možnih izpeljankah *ospski in *0spčan sta soglasniška sklopa -spsk- in -spe- težko izgovorljiva, zalo bi bilo primerneje predlagati različici *<>spovski, *ospovčan ali *osepski [sap], *6sepčan [sap].
Podkoren Podkorena/Podkorena: Po premičnem naglasnem tipu naglašena različica rodilnika je očitno neutemeljeno ovrednotena narečno, saj so v slovarju številni podobni primeri predstavljeni kot zborni, npr. Četež pri Turjaku -a/-éla, Klečet -a/-éta, Padež -aJ-iža, Stûdor -aJ-ôra, le da je pri teh imenih premično naglaševanje dosledno izpeljano v celotni paradigmi, pri Podkorenu pa je naglasna dvojnost prikazana le v rodilniku, ne pa tudi v mestniku.
Podréber -bra na Podrébru/Podrêbru, podrébrski, Podrebrčan: Težko je verjeti, da obstaja v okviru celotne paradigme le v mestniku dvojnica s širokim e-jem, v preostalih sklonih kakor tudi pri pridevniški in prebivalskoimenski izpeljanki pa ne. Če pa je to vendarle res, je mestniška različica s širokim e-jem zaznamovana.
Skorno -a/-ega v Skôrnu/Skôrnem: V uvodu manjka opozorilo, da je v primerih te vrste priporočljiva tvorba sklonskih oblik po enem paradigmatskem tipu, ne pa mešano, torej Skorno -a v Skornu oz. Skorno -ega v Skornem, ne pa Skorno -a v Skornem oz. Skorno -ega v Skornu. Takih primerov je še precej, npr. Debro, Juvanje, Kočno pri Polskavi, Malo/Veliko Črnelo, Malo Naklo, Medno, Naklo (obč. Kranj, Sežana), Orešje, Prapretno, Šmartno, Zabočevo idr.
Spodnje/Zgornje Škofije: Možne prebivalskoimenske izpeljanke bi v skladu s sodobno zborno besedotvorno normo kazalo tvoriti brez vrinjenega 1-a: *Spddnje- oz. *ZgârnjeHkofjàn/*Skofjàn in *Spodnje- oz. *Zg<>rnješkofjdnka/*ŠkoJjdnka nam.*Spodnje- oz. *Zg<>rnjeHkofljdn/*Skoßjän in *Sp6d-nje- oz. *Zgornjeikofljdnka/*Škofljdnka}b
Spôdnja/Zgdmja Zadobrova: Glede na obstoječo, zborno nevtralno pridevniško izpeljanko zadribrovSki bi bilo iz dvobesedne podstave potrebno izpeljali ne le različico *spodnje- oz. *zgôrnjez.adobrovski, marveč ludi *spddnje- oz. *zgôrnjezadôbroviki.
Šmdver (obč. Nova Gorica): Namesto možnega prebivalskega imena *Šmdvrčan bi bilo primerneje navesti različico *Šmavrc. kajti iz lokalne podobe Štamaver oz. Šentmaver imamo prebivalsko ime Štamavrc oz. Še nt mà vre in na ta zgled bi kazalo opreti predlagano zborno obliko imena prebivalca.
Zagon -ona v Zagonu: Različici z ozkim o-jem bi bilo v rodilniku in mestniku vsaj kot možno treba dodati še drugo s širokim o-jem, saj se kratki široki o, če mu sledi trajni soglasnik, praviloma premenjuje z dolgim širokim in ne ozkim «-jem, vendar imamo pri občnem imenu ogdn v rodilniku poleg ogôna ludi ogona, pri zagon pa samo zagona
'^Seveda primeri kot Škofljica opozarjajo na navadno premeno ustničnika + j.
17 J. toporišič, Slovenska slovnica (Maribor, 1984), 214; prim, tudi SSKJ III, 342, in SSKJ v, 641.
Če se podstava krajevnega imena z neobstojnim obraziInim polglasnikom končuje na -Ij ali -nj, je k navedenemu rodilniškemu končaju pritegnjen ne samo -j-, marveč cel sklop -Ij- oz. -nj-, torej Zakobiljek -Ijka, Golobinjek -njka, Kostanjek -njka ipd., kar je drugače kot v SSKJ, kjer se prenaša samo -j-, npr. bojaželjen -jna, kraguljec -jca, poganjek -jka, ianjec -jca, pa v glavnem tako kot v SP 1962, le da slednji v tem pogledu ni dosleden, saj navaja npr. pogrinjek -njka, odganjek -njka, toda poganjek -jka."
Za polglasnikom v oglatem oklepaju pa se navaja samo / oz. n, čeprav bi bilo glede na možnost izgovora mehčanega ali podaljšanega / oz. n pred soglasnikom ali na koncu besede tudi v zbornem jeziku primerneje navesti sklop Ij oz. nj v celoti.14 Primeri: čepeljski [рэ1] (Čeplje), Kebeljčan [ba\](Kebelj), libušenjski [šan] (Libušnje), Pluženje [žan] (Plužnje) ipd. Takšno navajanje je enako kot v SSKJ in drugačno kot v SP 1962 (prim, frakeljc, krpelj, gleženjski, škorenjček).
Kot vprašljivo bi bilo mogoče obravnavati tudi odločitev, da se pri razvrščanju gesel ne upošteva absolutno abecedno načelo, kajti pri večbesednih krajevnih imenih si le-ta sledijo tako, da se upošteva abecedni vrstni red le v okviru prve besede večbesednega gesla. Tako je npr. Cerov Log pred Cerovcem in Cerovico, Črni Kal, Črni Potok, Črni Vrh pred Črničami, Ivan Dol pred Ivanei in Ivančno Gorico, Mala Hubajnica, Mala Lasna, Mala Polana, Mala sela, Mala Slevica, Mala vas pred Malahorno, VZideh pred vsemi na črko v se začenjajočimi gesli itd.
Izbor krajevnih imen temelji na njihovi prisotnosti v Seznamu občin SR Slovenije z njihovimi naselji in šiframi (Ljubljana 1980) ter na Imeniku naselij SR Slovenije (Ljubljana 1983), dodana pa so tudi imena delov naselij, ki so imela v preteklosti večinoma status samostojnih krajev, npr. Bežigrad, Črnuče, Dravlje, Ježica idr. pri Ljubljani, Melje, Pobrežje, Radvanje idr. pri Mariboru, Dolgo polje, Gaberje, Hudinja idr. pri Celju, Solkan pri Novi Gorici, Gotna vas, Kandija, Šmihel idr. pri Novem mestu, Stara vas in Videm pri Krškem itd. Pri tem pa je izbor močno subjektiven, tako da je iz evidence izpadlo precej tudi jezikovno zanimivih naselbinskih imen. Od Ljubljani pripadajočih naselij je npr. navedena Ježica, ni pa Stožic, je Trnovo, ni pa Krakovega, Prul, Rakovnika ali Rudnika, je Vič, ni pa Vrhovcev ali Rožne doline, so Vižmarje, ni pa Guncelj ali Kosez itd. Od nesamostojnih naselij, ki sestavljajo Celje, najdemo v leksikonu Dolgo polje, ni pa Nove vasi, je Gaberje, ni pa Zavodne ali Čreta, je Hudinja, ni pa Medloga ali Polul itd.
Manjkajo tudi krajevna imena, ki združujejo več samostojnih naselij, npr. blagovna (obč. Šentjur pri Celju), ki je skupno poimenovanje za področje vasi Cerovec, Goričica, Proseniško, Repno in Zlateče (med drugim tudi ime tamkajšnje osnovne šole in krajevne skupnosti).
V razdelku z lokalnimi ali tudi lokalnimi različicami krajevnih imen »večinoma ni Prikazana celotna paradigma, ampak samo njeni posamezni členi«,20 taka delna informacija pa je lahko zelo neuporabna ali celo zavajajoča. Če je npr. navedena zgolj imenovalniška različica krajevnega imena na -e, bralec ne more predvideti niti spola
18 Zapis v SSKJ je po gospodarnostnem merilu ustreznejši, ker je enak tipu sejem -jma.
'"J. Toporišič, Slovenska slovnica (Maribor, 1984), 68, 69; prim tudi SP 1990, 80.
" F. Jakopin in sod., Slovenska krajevna imena (Ljubljana, 1985), 9.
niti števila niti sklanjatve. V slovarskih sestavkih imen Krajnčica, Podmelec, Rudolfovo, Spuhlja, Svetina najdemo le imenovalniške lokalne variante Krajnče, Melce, Rudafle, Spuhlje, Svetje, iz katerih pa ni mogoče ugotoviti, ali je ime srednjega ali ženskega spola, ali je edninsko ali množinsko, ali se sklanja po 4. srednji, 1. srednji ali 1. ženski sklanjatvi, itd. Zaradi popolnejše obvestilnosti in večje praktične uporabnosti bi bili morali avtorji lokalni imenovalniški podobi dodati vsaj še rodilniško končnico.
Da bi prihranili nekaj prostora, so se avtorji leksikona odločili prebivalska imena na -an z naglašenim obrazilnim a-jem opremiti le s krativcem, npr. Doljàn (Dole), Goličan (Golica), Mosàn (Moše) itd., v uvodu pa so uporabnika opozorili, daje v vseh primerih možna tudi dvojnica z dolgim a-jem. Podobno gospodarno pa bi lahko ravnali še v več drugih primerih. Ne bi bilo namreč treba navajati dvojnic Mačkovec/Mačkovec, Rôve/Rôve, Trnövo/Trnövo itd. ali Hudêje/Hudéje, Verêja/Ve-réja, Žeje/Žeje idr., če bi bili v uvodu zapisali, da gre za sistemsko predvidljivo dvojničnost in bi v geselskih člankih navedli le prvo različico s širokim o-jem oz. e-jem (prim, podobno rešitev v SSKJ in SP 1990). Tudi navajanju dvojničnega izgovora grafema e v začetnem zlogu izsvetniških imen na šen(t)- ali šem- bi se lahko izognili, če bi se uporabnik leksikona v uvodu poučil o dvojnični, e-jevski ali polglasniški, fonološki vrednosti takega e-ja. Le v dvomljivih primerih bi podatek lahko bil dodan tudi geselskemu članku, npr. pri imenih Šempas, Šembid, Šenčur, Šentanel ipd. Če pa se to obvestilo že dodaja vsakemu geslu posebej, bi ga bilo mogoče navesti le na koncu slovarskega sestavka, med različicama šen- in šan- pa bi bilo gospodarneje uporabiti poševnico kot pa veznik in.
Tudi podatek o ustničnoustničnem izgovoru /-a bi bilo gospodarneje navajati le na koncu predstavitve posameznega gesla, seveda z veljavnostjo za vse sestavine, le v primerih, ko je izgovor posameznih sestavin slovarskega sestavka (tj. iztočnice, pridevnika ali prebivalskega imena) različen, bi se to navedlo posebej.
Pri krajevnih imenih, ob katerih se za izražanje nahajanja uporabljajo netipični predlogi, npr. pod ali za (prim. Lipa - pod Lipo, Ter - pod Terom, Bežigrad - za Bežigradom ipd.), njihovi protipomenski pari niso predvidljivi (tako kot so pri standardnih v in na), zato bi jih bilo potrebno navesti, npr. Lipa-pod Lipo iz ali izpod Lipe, Ter - pod Terom iz ali izpod Tera, Bežigrad - za Bežigradom iz ali izza Bežigrada ipd. Jezikovno pomembna informacija ostaja tako nepopolna.
3 Neustrezne rešitve in pomanjkljivosti
Pri kar precejšnjem številu iztočnic je prišlo do napačnih rešitev ali pa manjkajo različice, ki bi jih glede na zasnovo leksikona njegov uporabnik upravičeno pričakoval. Opažene napake in pomanjkljivosti so navedene ob abecedno razvrščenih geslih.
Bistra (obč. Vrhnika) - *bistrski/bistr$ki, Bistričan: Prebivalsko ime bi se moralo glede na obliko pridevnika glasiti Bistrčan ali pa bi bila potrebna dvojnost *Bftfrc,an/Bi'stričan.
Bizéljsko - lokalno tudi Sušica, sušiški: Pridevnik sušCUki bi moral biti zvrstno nevtralen ali pa bi ga bilo treba zamenjati z narečno različico sušički (pridevniki na -čki so v tem delu Slovenije dokaj pogosti).
Cérov Wig - cerâvski/cerôvSki, Cerôvljan: Manjkata pridevniška in prebivalskoimenska izpeljanka iz dvodelne podstave kot možni tvorjenki: *cerovol<i$ki in *Cerovoliiiàn.
Cérovec (obč. Šentjur pri Celju) - v/na Cérnvcu: V kraju samem in v njegovi okolici se uporablja
le predlog na.
Čepno - cêpenski [рэп] Icepljânski, Čepljan/Čepenc [рэп]: Pridevniška in prebivalskoimenska različica čepljdnski in Čepljan bi morali biti narečni.
Češnjice v Tuhinju - CešnjiSki/češenjski [šan], Čefnj iča n/Čile njča n [šsn]: Obliki češenj ski [šsn] in CéXenjCan [šan] bi morali biti narečni, ker sta izpeljani iz nezborne, v leksikonu ne navedene različice krajevnega imena Češenjce.
Čre.tnjice (obč. Novo mesto) - črčSnjitki/čretenjski [San], Črišnjičan/ČrčSenjčan [šan]: Različici čreSenjski in ČreSenjčan bi morali biti narečni (razlogi isti kot zgoraj).
Čreta (obč. Maribor Tezno) - *čreSki/čretni: Druga različica pridevnika je navedena v določni namesto v nedoločni, tj. slovnično nezaznamovani obliki.
Dolenje Rddulje - rdduljski, Rdduljčan: Manjkata možni izpeljanki iz dvodelne podstave *dolénjerâduljski in * Dolenje rdduljčan.
Dolenje Sêlce - *dolénjesêlski/sêliki [џ<5]: Namesto za *dolénjesêlski bi se kazalo odločiti za različico *dolénjesêlSki, saj je tudi samo iz jedrnega dela imena izpeljani, v leksikonu navedeni pridevnik selški, ki je zborno nevtralen.
Dolnji Vrh - *dôlnjevrhôvski/*vrhôvski, *Dôlnjevrhdvec/*Dôlnjevrhôvec/*Vrhôvec/*Vrhâvec: Izpeljanke iz enodelne podstave vrhdvski, Vrhôvec/Vrhôvec bi morale biti predstavljene kot dejansko obstajajoče in ne kot možne (tudi KLS II, 260, navaja obstoječo obliko prebivalskega imena Dolnji Vrhovci).
Gdberje (obč. Celje) -rij v Gdberjali: Krajevno ime Gdberje kot del mesta Celja je edninsko in bi torej bilo pravilno le Gâberje -a y Gdberju (tako je tudi v KLS III, 74).
Gdberje (obč. Celje in Lendava): Manjka podatek o polglasniški fonološki vrednosti pred r-om stoječega e-ja; pravilno torej: Gdberje, gdberski, Gdberčan - povsod [эг].
Gorénji Leskôvec/Gorénji Leskôvec - leskôvUki, Leskovčan: Manjkata možni izpeljanki iz dvodelne podstave *gorénjeleskâvHki in *Gorenjeleskdvčan.
Goričica (obč. Šentjur pri Celju); Manjka množinska lokalna različica krajevnega imena Goréce, ki je zlasti med starejšimi prebivalci tega področja še povsem živa.
Gôzd-Martûljek - *G<>zd-Mariuljčan: Drugi del možne prebivalskoimenske izpeljanke bi bilo treba pisati z malo začetnico in - glede na podobne primere - opustiti naglasno znamenje na prvem delu dvojnega imena (prim. kr. i. Pmce-Mdrof).
Gôzd-Réka - Gbzda-Réke: V prvem delu dvojnega imena v rodilniku ni opravljena kolikostna premena naglašenega samoglasnika.
Grddenc -a v Gradencu, grddenški, Gradenčan: Če črka e ne zaznamuje polglasnika, bi se izhodiščna oblika krajevnega imena morala glasiti Grddenec, če pa ga, manjka podatek o njegovi Prisotnosti.
Gradnik - grddniiki/grddenski [d3n], Grddničan/Grddenčan [dsn]: Pridevnik grddenski in prebivalsko ime Gradenčan sta izpeljana iz nezborne različice krajevnega imena Grddenk [dsn], zato bi morala biti ovrednotena narečno.
Jdnlevski Vrh - *janževsk(}vriki/*jdnževski/$M}&nlcvski/lcnl}an$k\ [šen in 5эп], *Janlev$ko-vr.fan/Vdnževec/Šentjanževčan/Šentjdnčan [šen in Š3n]: Možno prebivalsko ime iz dvodelne podstave
se moralo glasiti *Janievskovr$àn in ne *JanievHkovrSàn (glede na pridevniški izpeljanki janlevskovrfki in *janlevski)\ narečno ovrednotene izpeljanke šenljdnževski/Sentjdnški oz. Šentjdn-levčan/$entjančan bi sodile bolj v razdelek »lokalno tudi«.
Jdit nad Kranjem - *jdški/jdštarski, Jdštar: Kjer je regularno besedotvorno tvorjena možna 'zpeljanka glasovno močneje oddaljena od krajevnoimenske podstave kot dejansko obstajajoča, je njeno navajanje vprašljivo, kakor pri krajevnem imenu Joit nad Kranjem, kjer je joštarski med omačini splošno rabljen pridevnik, izpeljan neposredno iz prebivalskega imena, kar tudi sicer ni nič posebnega, npr. ižanski (Ig), sajdnski (Sad), vojičanski (Vojsko) itd., kjer leksikon tudi ne navaja možnih pridevniških tvorjenk *i'Xki, *sdjski, *v<>jXki, čeprav bi bil zlasti pridevnik *ßki spričo krajevnih imen lika vds in lika U>ka bolj upravičen kot npr. *јоШ.
Kočevska Réka - koâevskoréSki/réSki, Kočevskorečan/Rečan/Rečdn/Rčkar *Kočevskorečanka/ ecanka/Rečdnka/Rekarica: Če je le možna *Kočevskorečanka (ob treh različicah ženskega prebival-
ega imena iz enodelne podstave), je tak verjetno ludi Kočevskorečan, zato bi moral biti opremljen z
Kdmpole: Med prebivalci Kompol in sosednjih krajev je še zelo živo prejšnje ime Šenlldvrenc, ki je Ho po vojni iz ideoloških razlogov odpravljeno iz uradne rabe, zato bi kazalo geselskemu članku
dodati »lokalno tudi Šentliivrenc«.
Kôtlje - kotüljski, Kolüljec: Manjkata regularno tvorjeni izpeljanki kôteljski in Koteljčan, medtem ko bi morali biti obstoječi ovrednoteni narečno.
Kovač j i Grâd - *ko vačjeg râj s ki/g rajonski, KovaCjegrâjec/Grajdnec: Če je možna pridevniška izpeljanka iz dvodelne podstave *kovačjegrdjski, je zgolj možno najbrž tudi prebivalsko ime Kovačjegrajec, ki pa je brez zvezdice.
Krdjna Brda - *krajnobrdski, *Krajnobrdčan/Krajnobrščan: Glede na obstoječe prebivalsko ime Krajnobrščan bi bila primernejša oblika pridevnika *krajnobrški kot *krajnobrdski.
Ljubgôjna - Ijubgâjski, Ljubogôjec: Manjkata izpeljanki iz neokrnjene krajevnoimenske podstave Ijubgôjenski [jan] in Ljubgôjenc [jэп] ali Ijubgôjnski, Ljubgôjnec kot ligôjnski, Ligôjnec (gl. Mala/Velika Ligojna), četudi le kot možni.
Mâle Ltiče - ločdnski, Ločanec. Manjkata možni izpeljanki iz dvodelne podstave *maloločdnski in *Maloločdnec.
Maina - *mâ!enski [lan]/mdlniški: Različica mdlniški je glede na Malničar brez razloga ovrednotena narečno.
Nemški Rovi - rovtarski, *Nemškor0vtar/R0vtar *Nemškori>vtarica/R(>vtarica: Manjka pridevniška izpeljanka iz dvodelne podstave *nemškomvtarski.
Nâmenj - p. Bohinjska Bela: Bohinjska vas Nomenj spada v območje pošte Bohinjska Bistrica in ne Bohinjska Bela.
Ociz.la - ocizeljski [z3\]/ociski/ocizljânski: V različici pridevnika oc(zeljski je j odveč (ne more biti niti del podstave niti obrazila), različica ociski pa bi morala biti narečna.
Oševljek -a v Oševljeku: V obrazilu -ek je polglasnik, ki bi ga bilo treba posebej nakazati v oglatem oklepaju, saj ni avtomatično predvidljiv, njegovo prisotnost pa nakazuje tudi v leksikonu navedena lokalna različica krajevnega imena Oiévk.
Pariilje - p. Zreče: Kraj Pariilje, ki leži med Polzelo in Braslovčami, spada v območje pošte Braslovče in ne Zreč, ki sodijo v konjiško občino, ta pa z žalsko, katere del so tudi Parillje, niti ne meji.
Podpeč pri Šentvidu: Manjka podatek o e-jevski oz. polglasniški fonološki vrednosti grafema e v besedi Šentvid, tj. [šen in šan].
Pôtov Vrh - potovski/polovški, Potovčan/Pdtovec: Manjkata možni izpeljanki iz dvodelne podstave *potovovrški in *Potovovrščan.
Proseniško - *Proseniščan: Možna oblika prebivalskega imena ni potrebna, ker tamkajšnji prebivalci poznajo in uporabljajo različico Proseničan/Proseničan, ki pa v leksikonu ni navedena.
Pungerl (obč. Grosuplje, Kočevje, Škofja Loka): Tako v krajevnem imenu kot v izpeljankah pûngerSki/pungertski in Piinger(t)čan ima pred r stoječi e polglasniško fonološko vrednost, kar bi se moralo navesti v oglatem oklepaju.
Râdelca - lokalno za prebivalca tudi ŠentjUrčan in Rdmšničan: Manjka podatek o e-jevski oz. polglasniški fonološki vrednosti grafema e v besedi ŠentjUrčan.
Râzgor (obč. Celje) - -a v Râzgoru: Ime se sklanja tudi s podaljšavo osnove: Ràrgorja v Râzgorju in bi zato morala biti v leksikonu dvojnica.
Repno - na Répnem, répenski, Repenčan: Domačini uporabljajo le predlog v, poleg prebivalskega imena Repenčan pa je v rabi - celo pogosteje - tudi Repljàn.
Ragâtka Slatina - * rogaško slâtinski/slâtinskï. Manjka pridevnik rogaški, ki je tako na tem področju kot v širšem slovenskem prostoru rabljen vsaj tako pogosto kot sldtinski. Pridevnik rogaški se v posamostaljeni vlogi med tamkajšnjim prebivalstvom uporablja tudi kot neuradna različica krajevnega imena, npr. »Zdravi se v Rogaški.«
Rogatec - rogaški, Rogd(t)čan: Manjka narečna, v kraju in njegovi okolici splošno rabljena različica pridevnika rogački (pri geslu Donačka Gôra je v razdelku »lokalno tudi« pokrajinska različica krajevnega imena Rogdčka Gôra - naselje je le približno 4 kilometre oddaljeno od Rogatca).
Rošnja/Rošnja - rošenjski, Rošenjčan/Rošenjčan: Glede na dvojno kakovost naglašenega samoglasnika tako v geslu kot v prebivalskem imenu bi morala biti dvojnost prisotna tudi v pridevniški izpeljanki, torej mšenjski/rošenjski oz. *r0šenjski/rošenjski.
Senoléti (obč. Ljubljana Moste-Polje) - SenoiéCan: Pri prebivalskem imenu manjka različica s /-jem v oklepaju, tako kot je pri enako se glasečem krajevnem imenu iz občine Zagorje ob Savi: Senože(t)čan, ali pa pri krajevnih imenih Senoiéte iz občin Krško in Laško. Če leksikon navaja dvojnice s (-jem v oklepaju tudi pri zgolj možnih izpeljankah, npr. *Mo(t)čan iz kr. i. Mota, bi kazalo
enako ravnati tudi pri obstoječih.
Stance - na Sldncalr. Prebivalci Slane in bližnjih krajev uporabljajo vedno le predlog v (tako tudi v KLS III, 91).
Srednja vds pri Šenčurju: Manjka podatek o e-jevski oz. polglasniški fonološki vrednosti grafema e v besedi Šenčur.
Stdnečka vds/Stanečka vds - *stanečkovdHki/*stdne.l>ki/*staneški/s[inečki/slanččki: Ker so »/p/ridevniki na -čki /.../ za knjižno rabo priznani samo v primerih, ko nastopa to obrazilo že v izhodiščni obliki imena, sicer so te tvorbe izrazito narečne« (SK1 1985: 7), bi pri tem geslu pridevniški različici stdnečki/stanečki morali biti zborno nevtralni (tako je npr. pri geslih Dondčka Gôra, Norički Vrh, Vinička vds ipd.)21
Stàri Brég - *starobréiki/bréiki, Starobriičan: Če je pridevnik iz dvodelne podstave le možen, je tâko verjetno tudi prebivalsko ime.
Studenca - Studênc/Sludénc v S t udênc i /i/Studéncih, studênSki/studénSki, Studenčan. Če sta rodilniška in mestniška različica z ozkim e narečni, je narečen verjetno tudi pridevnik studenški.
Šenčur: Manjka podatek o e-jevski oz. polglasniški fonološki vrednosti grafema e (če navaja leksikon dvojno fonološko vrednost e-ja npr. pri Šempasu in Šembidu. naj bi tako bilo tudi pri Šenčurju).
Šmarjeta in Smarjéta pri Celju - Šrnarječan: Pri prebivalskem imenu manjka različica s /-jem v oklepaju, torej Šmarje(t)čan.
Šmartno (več občin) - šmdrtenski/šmdrski, Šmdrčan: V večini primerov manjka besedotvorno Pravilno tvorjena, čeprav v kraju samem neobstajajoča različica prebivalskega imena Šmdrtenčan, dodana je kot možna le dvakrat, iz krajevnih imen Šmartno v občini Nova Gorica in Šmartno v Rožni dolini.
Štore - Stdrski, Štorčan/Štorovčan: Manjka pridevniška različica štorovski, ki je v kraju samem živa, iz nje pa je izpeljana tudi prebivalskoimenska različica Štorovčan, ki je v leksikonu navedena.
Teharje - -a/-rij na Téliarju/Téharjah: Prednost, ki sojo uredniki dali edninski obliki pred množinsko, ne ustreza dejanskemu stanju, kajti domačini in okoličani uporabljajo skoraj izključno
množinsko.
Trnôvo/Trnôvo - v Trnovem/Trnovem (obč. Ljubljana Vič-Rudnik): Ker uporabljajo Trnovčani oba predloga, v in na, bi bila ustreznejša rešitev v/na Trnovem/Trnovem.
Ustje - *ustij ski/uščdnski/uški: Pridevniška izpeljanka liški je pravilno tvorjena iz krajevnoimenske podstave in je torej neupravičeno predstavljena kot narečna.
Velika Ldšna - velikoldšenski/ldšenski [San], *Velikold$enc/Ldšenc [San]: Če je prebivalsko ime iz dvodelne podstave le možno, je tak verjetno tudi zadevni pridevnik (tako je pri krajevnem imenu Mala LàSna).
Vrhé (obč. Celje): Med domačini in okoličani je uveljavljeno samo naglaševanje na prvem zlogu, s tem pa je tudi v mestniku končnica -ih in ne -éh\ gre za poskus poknjiženja naglaševanja krajevnega imena, za kar pa se naše normativno jezikoslovje ne zavzema in če je naglas pri enako se glasečem krajevnem imenu v občini Slovenj Gradec lahko na prvem zlogu, ni razloga, da ne bi bilo tako tudi v obravnavanem primeru (v KLS lil, 100, Vrhe Vrhov, vendar na Vrhéli).
Zaboršt pri Šentvidu: Manjka podatek o e-jevski oz. polglasniški fonološki vrednosti grafema e v besedi Šentvid.
Začret - v Začretu, začreški, *Začre(t)čan: V kraju samem se naglašeni e govori kot odraz dolgega širokega e-ja, tj. [je], enako kot npr. v beseda [cjele] (=Celjc), [tjieta] (=teta) ipd, zato bi moral biti naglašeni e širok, torej Začret -êta ali sistemsko poknjiženo Začret -étaP
Za Katvdrijo: Manjka rodilniška oblika krajevnega imena, verjetno Kalvdrije.
Zdki. Poleg na danes netvoren način tvorjenih izpeljank zdklenski [lan] in Zdklenc/Zdklenčan [lan] bi morala biti navedena tudi možna, regularno tvorjena pridevnik in prebivalsko ime: *z.dkelski [kal] in *Zdkelc/*Zdketčan [kal].
Zalog pri Šempetru: Manjka naglasna dvojnica Zalog pri Šempetru - geslo Šempeter v Savinjski dolini je v leksikonu (s. 285) predstavljeno v dveh različicah: z ozkim in širokim e.
"I O pravilnosti take odločitve je mogoče dvomiti.
"b. Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika, VII; Dialekti (Ljubljana, 1935), 161.
Zgornja Stavnica - *zg(>rnješčd vniiki/Sča vn iS ki, *Zgč>rnjeičdvničan/Ščivničar: Obstoječima prebivalskima imenoma bi bilo potrebno dodati še različico Ščdvničan, z zvezdico ali brez nje, odvisno od stanja na terenu.
Zlateče pri Šentjurju - na/v Zla lečah : Domačini in okoličani uporabljajo samo predlog na: manjka tudi lokalna različica krajevnega imena Sv. Rozdlija, ki je bila po vojni iz ideoloških razlogov odpravljena, na terenu pa je še popolnoma živa (ime Zlateče se dejansko nanaša le na zaselek 3 kmetij, pripadajočih sosednji vasi).
4 Tiskarske napake
Med slabosti obravnavanega leksikona je mogoče šteti tudi dokajšnje število tiskarskih napak. Le-teh je več kot sto, kar je za delo te vrste nedvomno preveč, zato bi ob morebitni ponovni izdaji kazalo korekturnemu pregledu posvetiti bistveno več strokovne pozornosti. Med tiskarskimi napakami gre najpogosteje za izpuščanje, npr. besed, rodilniških in mestniških oblik, podatkov o izgovoru, naglasnih znamenj, zvezdic, vejice, vezaja, poševnice idr. Manj je zamenjav vrstnega reda delov geselskega članka ali črk, zapisov napačnih črk, napačnih naglasnih znamenj idr. Navajam nadrobnejši prikaz teh napak.
4.1 Manjkajoči deli sporočila
Pri Ločna je kazalka, ki usmerja k Novemu mestu, tam pa med navedenimi deli Novega mesta Ločne ni; pri geslu Solensko pri Šmarju očitno manjka različica sotenški, ki jo nakazuje poševnica za pridevnikom sotenski. - Pri Kal-Koritnica manjka rodilniška oblika: Koritnica -e. - Pri Branoslavci, Draienci, Grlinci in Reteče manjkajo mestniške oblike v Branoslavcih, Dratencih, Grlincih oz. v ali na Retečah, pri Jerneju pri Ločah pa manjka mestniška različica z ozkim e-jem. - Možni ženski prebivalski imeni *Gorenjejelenčanka in *Jelenčanka iz gesla Gorenje Jelenje sta brez grafoma j za n (pravilno: *Gorenje je l e njča n ka/*Jele njča nka)\ v geslu Sela pri Štavberku je izpuščen r za t (pravilno: Sela pri Štravberku - v popolni obliki je Štravberk naveden kot iztočnica na strani 295, pa tudi v KLS II, 538); v pridevniku artmaniki iz gesla Artmanja vas manjka črka j, ki je del podstave (pravilno: a rima nj ški), manjka pa tudi v izpeljankah gorenjekamenski iz Gorenje Kamenje in čuženski iz Čulnja vas (pravilno: gorenjekamenjski in čuženjski). - Pri Bedenj, Dolenji/Gorenji Lazi, Lesce ter Mali/Veliki Kamen manjkajo navedbe polglasniškega izgovora grafema e ob posameznih izkrajevnoimenskih izpeljankah ali sklonskih oblikah krajevnih imen: Bedanjčan, lazenski, *Dolenjelaze-nec/Lazenec, *Gorenjelaz.enec/Lazenec, Lesec, *malokamenski/kamenski, *Malokamenčan/Kamenčan, *velikokamenski/kamenski, *Velikokamenčan/Kamenčan (pri krajevnih imenih Laze pri BoStanju, Laze pri Dramljah, Laze pri Gobniku, Laze pri Vačah in Laze v Tuhinju podatek o polglasniški vrednosti e-yà ne manjka). - V slovarskih sestavkih Rdeči Kal (obč. Trebnje), Topol (obč. Cerknica) in Vanganel manjka podatek o ustničnoustničnem izgovoru /-a ob izpeljankah *rdečekalski, Topolčan in Vanganelčan. - Naglasna znamenja so izpuščena pri Gorišnica (v razdelku »lokalno tudi«), Lepena (preb.i. Lepenčar), Ličenca (preb. i. Ličenčan), Pluina (v razdelku »lokalno tudi«), Ponova vas (v mestniški obliki v Ponovi vasi/Ponovi vasi manjka naglasno znamenje nad odnosnico vas), Sela pri Dobovi (v rodilniški obliki Sel), Spodnji Porčič (nad prvim delom izpeljank iz dvodelne podstave *Spodnjepdrčičan, *Spodnjepč>rčičanka), Šegôva vds/Šegdva vas (ostrivec manjka nad odnosnico vas druge naglasne različice), Šratovci (v mestniški obliki). - Pogosteje kot druga znamenja manjkajo zvezdice, in sicer pri naslednjih iztočnicah: Gornje Cerovo (preb. i. Gôrnjecerôvec), Kapelski Vrh (preb. i. Kapelskovrhdvec), Krsinji Vrh (preb. i. Krsinjevrhovec), Ločki Vrh (obč. Ptuj, preb. i. Ločkovrhovec) - v vseh primerih manjka zvezdica le pri različici z ozkim «-jem, Marija Reka (preb. i. Marijarečan - toda Marijerécan ter marijereški in marijaretki zvezdico imajo), Podcerkev (različica s širokim »-jem zvezdico ima). Spodnje oz. Zgornje Partinje (očitno manjka zvezdica ob pridevniški izpeljanki iz dvodelne podstave spodnjepartinjski oz. zgornjepartinjski - preb. i. Spodnjepartinjčan oz. Zgornjepartinjčan zvezdico imata). Spodnji oz. Zgornji KamenSčak (očitno manjka zvezdica ob pridevniški izpeljanki iz dvodelne podstave spodnjekamenščanski oz. zgornjekamenščanski - preb. i. SpodnjekamenSčanec oz. Z g or nje kam enšča пес zvezdico imata). Vrh (obč. Trebnje, preb. i. Vrhovec -brez zvezdice je le različica z ozkim o-jem), Zgornje Vodale (preb. i. Zgornjevddalčan - pri različici
Zgornjevoddlčan zvezdica je), Zgornja Senarska (preb. i. Zgornjesenarčan oz. Spodnjesenarčan zvezdico ima, tudi pridevniški izpeljanki spodnjesenarski in zgornjesenarski), Županje Njive (preb. i. Županje njive c, ob pridevniku županjenjivski zvezdica je). - Vezaj je neupravičeno opuščen pri Dolnja Stara vas (pred rodilniško končnico i). Dolga Njiva pri Šenllovrencu (v oglatem oklepaju za [šan]), Podkogelj (v oglatem oklepaju za [gsl]). - Poševnica je opuščena pri Andrejče (med različicama preb.
hndrejčan in Andrejčar), Zala (obč. Cerknica, med različicama preb. i. Zalčan in Žalec), liereča vas (med pridevniškima različica bereški in beretenski), ponovljena pa ni na začetku nove vrstice vsaj pri iztočnicah: Brezovec pri Rogatcu, Češnjice (obč. Sevnica), Gradac, Gradec (obč. Postojna), Gra-denšak, Holemež, Klanec, Ključarovci pri Ljutomeru, Knelina, Lancova vas, Male Kompolje, Podboršt (obč. Grosuplje), Podkraj (obč. Ravne na Koroškem), Smokuč, Stegne, Strensko, Velika Račna, Velike Vrhe in Vučja Gomila. - Vejica manjka pri Berinjak (med mestniško obliko in pridevnikom) ter pri Verd med pridevnikom in prebivalskim imenom. - Kljukica je opuščena pri Rožanče (v rodilniški obliki), Zgornja Brežnica (pri preb. i. *Zgornjebrez.ničan/Brezničan - pri kr. i. Spodnja Brelnica kljukica na ustreznih mestih je) in Zgornja Viiinga (pri pridevniški izpeljanki iz dvobesedne podstave *Z.gornje vižinski).
4.2	Odvečni deli sporočila
Natisnjene so odvečne vrstice med Pilštanj in Pince-Marof (dve vrstici, ki sicer spadata k iztočnici Pince-Marof, sta odveč in sta natisnjeni tudi na pravem mestu). - Odveč je del besede: Na koncu prve vrstice pri geslu Janž.evski Vrh je prvi zlog možnega pridevnika *janievskovr.1ki z zvezdico in deljajem, v naslednji vrstici pa je pridevnik še enkrat v celoti natisnjen. - Dodane so odvečne črke: Pri Pogled je v prebivalskem imenu Podgledčan prvi d odveč, pri Slančji Vrh je prav tako pri prebivalskem imenu Slanjčan odvečen j in enako drugi j\ prebivalskem imenu Vajbljenec in Vajbljenčica iz lokalne različice Vajblen pri krajevnem imenu Ajbelj. - Dve naglasni znamenji namesto enega: Pri Dolenji Podboršt pri Trebnjem sta nad prebivalskim imenom Podbdrš(t)čan ostrivec in krativec in pri geslu Utik nad prebivalskim imenom Utičan dva ostrivca. - Odveč je vezaj: Pri Bedenj je odveč prvi vezaj v oglatem oklepaju, pri geslih Golek (2-krat) in Golek pri Vinici drugi vezaj v oglatem oklepaju, pri Gôz.dec/Gozdèc drugi vezaj v oglatem oklepaju, pri Naklo (obč. Sežana) drugi vezaj v oglatem oklepaju pri prebivalskem imenu Nakelc, enako pri Topole ([џс]) in Veliki Kal (obč. Novo mesto, [џ] pri Temnica pa je tako ob geslu kot ob pridevniku in prebivalskem imenu odveč prvi vezaj v oglatem oklepaju. - Odvečna vejica: Pri Andrejče je odveč vejica med različicama prebivalskega imena (namesto pošcvnicc), pri Be č pa med rodilniško in mestniško obliko, prav tako pri lokalni različici gesla Dravinjski Vrh in pri geslu Dedni Dol. - Odvečna poševnica: Pri Čadrg je odveč poševnica med moško in žensko obliko prebivalskega imena, enako pri Dolenja Žaga, pri Sotensko pri Šmarju pa stoji namesto vejice med pridevnikom in prebivalskim imenom (ali pa manjkata pridevniška različica sotenški in vejica). - Odvečna zvezdica: Pri Kostanj je zvezdica dodana narečni različici pridevnika kostavski. - Odvečna kljukica: Pri Stiška vas je navedena narečna različica prebivalskega imena Štičan nam. Stičan.
4.3	Zamenjan vrstni red delov sporočila
Pri Selšek je zamenjano zaporedje podatkov o izgovoru in rodilniški končnici, pri Dalnje Njive in Krajna vas pa sta zamenjana grafema n in j (Daljnih Njiv v Daljnih Njivah nam. Dalnjih Njiv v Dalnjih Njivah oz. *Kranjčanka nam. *Krajnčanka). Pri iztočnici Berkovski Prelogi je na levem prilastku v mestniški obliki naglasno znamenje na prvem namesto na drugem zlogu (na/v Bérkovskili Prélogih nam. na/v Berkâvskih Prélogih), pridevnik malinski iz krajevnega imena Maline pri Štrekljevcu pa bi očitno moral biti naglašen na prvem in ne na drugem zlogu (prvi zlog je naglašen tako v pridevniški različici mdlinški kot v celotni paradigmi gesla Maline, tj. v im., rod., mest., v prebivalskem imenu Mdlinčan, pa tudi v KLS II, 44, je pridevnik mâlinski naglašen na prvem zlogu).
4.4	Uporabljena napačna znamenja
Pri iztočnici Dovško je naglašeni samoglasnik različice prebivalskega imena opremljen s strešico namesto z ostrivcem (Dovščan), pri krajevnem imenu Ivan Dol je naglašeni o prebivalskega imena naglašen s krativcem namesto z ostrivcem (lvanddlčan)', mestniška oblika Bedenj je opremljena z ostrivcem nad polglasnikom namesto s krativcem, medtem ko naj bi bil e v izpeljankah predmejski in Predmejčan iz krajevnega imena Predmeja pred istozložnim j dolg širok (na Bédnju oz. predmejski, Predmêjcan). Pri Vélike Zabije bi v razdelku »lokalno« očitno morala biti navedena pokrajinska različica Velike té bije in ne Velike Zabije, sodeč po izpeljankah lebe lj ski in Zebe lje.
4.5	Drugo
Pri Črmošnjice je druga vrstica geselskega članka obrnjena na glavo, ob Bôrje pri Mlinioh pa je v razdelku »lokalno tudi« povsem enaka podoba krajevnega imena, kot je iztočnica sama (v KLS III, 451, je naglašeni o ozek, v mestniku pa je naglašena množinska končnica -éh).
Prebivalsko ime Kamenčan iz krajevnega imena Mali Kamen bi moralo imeti naglašen prvi zlog glede na naglas enako se glaseče prcbivalskoimenske izpeljanke iz Veliki Kamen in glede na polglasniško fonološko vrednost geselskega e-ja, torej Kamenčan, ne Kaminčan.
Tudi v poglavjih o napačnih in neenotno izpeljanih rešitvah je nekaj takih, ki bi lahko bile posledica tiskarskih napak, npr. v krepkem tisku natisnjene naglasne dvojnice krajevnih imen, kot so Globoko, Žepina, Žlebe, napačna navedba pošte (ob krajevnih imenih Nomenj in Pariilje), odsotnost podatka o dvojničnem izgovoru e-ja v krajevnih imenih na .ten(l)-, npr. Podpečpri Šentvidu idr., ali npr. odvečna črka j v pridevniku ocizelj.ski iz krajevnega imena Ocizla, kar pa je bilo omenjeno že na drugih mestih.
Summary
The paper speaks about numerous lexicographical weaknesses of the manual Slovene Place Names. These weaknesses are discussed in four chapters namely, Inconsistently Solved Problems, Dubious Solutions, Inappropriate Solutions and Defects, Misprints.
The first chapter points out the inconsistency with respect to the (otherwise unmarked) double quality of e before prevocalic j and of о before prevocalic v. Variant genitive forms in the dictionary entry are presented inconsistently, either by mentioning the genitive ending or the double morpheme ending (Log -a, Breiec -ica), or by repeating the entire entry (Log Loga, Breiec Breica). The writing of vocalic r is inconsistent (Smrje Smerij, but Brje Brij), as are sonant groups in adjectives and derivations from inhabitant names (postojnski, Postojnčan form local name Postojna, but trojenski, Trojenčan from local name Trojno) inconsistently separated in writing. The variations of adjectives and inhabitant names are presented inconsistently, such that they are formed according to the rules of standard language and not representative of the forms actually found in the locales (e.g., Saveljc from the local name Savlje Saveljčan is added; alongside Jelene from the local name Ježica the form *Ježičan does not exist; to the adjective tatinski from the local name Tatinec *tatinški is added; alongside krasinski, from the local name Krasinec the variant *krasinški is impossible).
Expected, but not actually attested genitive and/or locative varieties of local names are sometimes added and sometimes not (Hruškarje Hruškarij/Hruškarjev na *Hruška-rjah/Hruškarjih, but Pevno -a v Pevnem, but not also *Pevnega and *v Pevnu). Also the presentation of the local varieties and indices is very heterogeneous, the style evaluation, especially the derivation from local names, which are often complete identical-sometimes neutral, sometimes dialectal—is even less uniform.
Among the errors and defects there are mistakes in the presentation of postal district (Nomenj, Parižlje), grammatical number, the definite adjective form instead of the indefinite one, incorrect prepositions for expressing location, etc. The more than one hundred misprints discovered so far oblige the publisher to provide a more accurate review of the text, if they eventually publish the manual again.
UDK 82.01-7 Marko Juvan
Filozofska fakulteta v Ljubljani
INTERESI PARODIJ, LITERARNI KANON IN RAZVOJ
Nekatere parodije elemente iz (nacionalnega) kanona le uporabljajo za komično-zabavne ali satirične namene, druge pa s kritično tematizacijo predlog skušajo vplivati na spremembe v literarnem sistemu in kanonu. Te parodije so - glede na njihovo vlogo v literarnem razvoju, razmerje do kanonizirane tradicije in do resničnostnih (ontoloških, gnoseoloških, estetskih) predpostavk - ohranjevalne, naprednjaške, razločevalne in »pietetne«. Ohranjevalne se nagibajo k strožji žanrski kodificiranosti, naprednjaške pa iščejo bolj odprte načine parodiranja v imenu ideje inoviranja/ moderniziranja literature. Postmodernistični »konec zgodovine« ter ontološka negotovost antagonizem do kanonizirane tradicije in tujega govora oslabita (pietetna ironija).
Certain parodies use elements of the (national) literary canon only for comical or satiric effect, others attempt through critical thematization of the original text to effect changes in the literary system and canon. These parodies are-depending on their role in literary development, their relationship to the canonized tradition and to suppositions of reality (ontology, gnosiology, aesthetics)-conservative, progressive, differential and 'pious.' The conservative type tends to stricter genre codification, wheareas the progressive type seeks more open ways of parodization in the name of the idea of innovation/modernization of literature. The post-modern "end of history" and ontological uncertainty weakens the antagonism towards canonized tradition and foreign speech (pious irony).
1 Dve usmeritvi, dva spoznavno-etična vzorca
1.1 Parodija je v književnosti medbesedilna vrsta, zato je žanrsko bolj kodificirano področje znotraj širokega polja parodičnosti, kamor spadajo še figure (parodični citati, imitacije), sestavine oz. razsežnosti besedila (recimo, parodični literarni liki ali pripovedni prameni) in parodična besedila brez enovitih in/ali določljivih predlog. Ta njena generična kodificiranost, ki jo je dobila v opisno-normativnih poetikah razsvetljenskega časa (obravnavale sojo večinoma kot komično-burleskno ali satirično vrsto), je, kot bomo videli, pri tem, kakšen interes pisec vanjo investira, ključnega pomena. Parodija v ožjem in natančnejšem pomenu besede, kakršnega ponuja analiza prevladujočih invariant v zgodovini pojmovanj tega pojava, je besedilo, ki z ironičnim, satiričnim ali zabavnim namenom karikira oz. ob vrednostno znižani tematiki ali stilu uporablja znano (literarno) besedilo - cenjeno, klasično oz. modno, aktualno -, pa tudi vrste, smeri, avtorske idr. stile.1
Zanimale nas bodo vloge, ki jih imajo parodije v razvojnih procesih v literarnem sistemu, predvsem njihova razmerja do nacionalnega literarnega kanona - tj. tistega korpusa besedil in avtorjev, njihovih vrednostnih konotacij, spremljajočih interpretacij in klasifikacij, ki so mu s pomočjo različnih ustanov in besedil metakomunika-
1 Marko Juvan, Parodija kot medbesedilna vrsta, 29. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: zbornik predavanj, ur. M. Hladnik (Ljubljana, 1993), 121-143. Isti, Z obrobja v središče (pojmovanja parodije na Slovenskem), Slavistična revija 40 (1992), št. 4, 385-409.
cijske obdelave (npr. kritike, filologije, šolstva, cerkve, kulturne politike), nastopajočih v vlogah cenzure, tekstologije in eksegeze, razmeroma trajno zagotovljene tako močnejša zastopanost v bralni kulturi kot posebne, eksemplarične vrednosti v nacionalni skupnosti (kanonizirana dela kot vzori etike, socializacije, gramatike, pismenosti in slogovne veščine, prototipi literarnosti in posameznih literarnih zvrsti in vrst).2
Parodija ima precej različne žanrske oz. etološke tipe in podvrste, kakor tudi evolucijske stopnje, tako da njena razmerja do literarnega kanona in razvoja niso ulovljiva v enoznačne opredelitve. Ena od izpeljav vplivne teorije ruskih formalistov, ki so parodijo analogizirali s svojim temeljnim literarnoestetskim načelom, potu-jitvijo, je tudi teza Borisa Paternuja, da na evolucijskih prelomih nastopa parodija kot sredstvo za razkrajanje predhodne literarne strukture in da vzpostavlja okoliščine za nastop nove literarne smeri.1 Ta teza, kot bomo videli, velja le za nekatere izmed tipov parodij in v raznih obdobjih različno, ne pa za parodijo nasploh. Odločil sem se za takšno razbiranje osnovnih tipov razmerij med parodijo in književnim kanonom, ki se jih da ugotoviti predvsem z interpretacijo pragmatskih implikacij parodijskih besedil samih (tj. z razlagalnimi hipotezami o v njih berljivih namerah, sporočevalnih strategijah in interesih parodistov).
1.2 Več teoretikov je opazilo in opisalo razliko med parodijami, ki se hočejo vmešavati v literarno življenje in ga spreminjati, ter tistimi, ki se - navadno burleskno ali satirično - usmerjajo na druga predmetna področja in pri tem stila predloge ne tematizirajo, ampak ga le uporabljajo.4 Zavest o parodiji kot orodju za popravljanje pisateljskih »napak« (npr. neprimerne patetike, slogovne nabreklosti), katalizatorju za gojenje dobrega okusa občinstva, kultiviranje literarnega življenja seje uveljavila na programsko izrecni ravni šele v razsvetljenstvu, ko se tudi oblikuje pojem literature v današnjem pomenu ('besedna umetnost'); parodija je tako postala skupaj z literarno satiro v marsičem predhodnica nove ustanove, ki je imela poslej odločilno vlogo pri krojenju leposlovnega dogajanja in osamosvajanju literature v avtonomen sistem - kritike. Kljub temu je parodija, kakor lahko razberemo iz Aristotelovih spisov, že v antiki smešila tudi vsakršna odstopanja od »prave mere« v rabi elokucij-
2Marko Juvan, Slovenski Parnasi in Eliziji: literarni kanon in njegove uprizoritve, Individualni in generacijski ustvarjalni ritmi v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi (ob 10-letnici smrti Marje Boršnikove), ur. M. Juvan, T. Sajovic (Ljubljana, v tisku).
^Boris Paternu, Funkcija parodije v razvoju slovenske književnosti, 18. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: zbornik predavanj (Ljubljana: FF, 1982), 25-31.
4 Aleksandr Morozov (Literaturnaja roi' parodii, Russkaja literaturnaja parodija, ur. B. Begak, N. Kravcov, A. Morozov, Moskva: Gosudarstvennoe izdatel'stvo, 1930, I04-114; tu: 104) tako npr. ločuje parodijo od uporabe klasičnih tekstov (ispol'zovanije); podobno Boris Begak, Parodia i ее priemy, Russkaja literaturnaja parodija, 5 1-65; tu: 56. V »totalni parodiji« sta si po T. Verweyenu sredstvo in cilj identična, v »instrumentalni« pa je predloga le orožje za napad na zunaj literarne tarče - prim. Winfried Freund, Die literarische Parodie (Stuttgart: Metzler, 1981), 15. Tovrstna razlikovanja poznata tudi W. Karrer (stilistične in eksemplarične parodije) in L. Hutcheon (satirična parodija in parodična satira) - gl. Wolfgang Karrer, Parodie, Travestie, Pastiche (München: Fink, 1977), 28-29, 181-189; Linda Hutcheon, A theory of parody: the teachings of twentieth-century art forms (New York in London: Methuen, 1985), 62.
skega okrasja in ni bila le burleskno komični nizki protipol junaškega epa.5
Dominantni parodični interesi se cepijo v dve glavni veji: parodija se usmerja bodisi v diskurz (v katerem lahko tudi sama nastaja), ga ironično, satirično ali samorefleksivno tematizira in ikonizira na način karikaturnega posnemanja, tako da ta postane njena referenca (elokucijsko smešenje odstopanj v govorniških zvrsteh, literarno smešenje literarnih ali filozofskih zablod), bodisi zgolj komično ali satirično uporablja znane diskurze, znakovne sestave in besedila kot označevalno gradivo za to, da jih na način neskladnostnega prenašanja aplicira na tematska in slogovna področja, ki so jim izvorno tuja (komična uporaba visokih elokucijskih figur za ba-gatelne in efemerne teme, satirična uporaba znanega literarnega dela za kritiko nravstvenih in družbenih zablod). Če ti dve veji parodiranja umestimo v zgodovinski horizont nastajajočega ali obstoječega (avtonomiziranega) sistema literature, tj. v čas od razsvetljenstva dalje, ko postanejo umetniškost, estetsko doživljanje in večsmisel-nost, polivalenčnost tekstov proklamirana vodila njihovega ustvarjanja, razpečevanja, branja in obdelovanja,''ju lahko interpretiramo kot dve vrsti interesov - literarno-kritičnih oz. -refleksivnih in ostalih (komično-zabavnega, poučnega, družbeno-satiričnega itn.)
Od antike do Kantovega »kopernikanskega obrata« je bil v veljavi mišljenjski vzorec, ki je resnici in resničnosti pripisoval objektiven obstoj, tako da so bili kriteriji resničnega in dobrega dostopni ironikom oz. parodistom bodisi že vnaprej bodisi z dialoško-dialektično majevtiko; zato so se nanje opirali in črpali iz njih semantično-refleksivno avtoriteto, po definiciji dvignjeno nad predmete posmeha.7 Tako so si lahko v prepričanju, da so v posesti resničnosti oz. resničnega in dobrega, privoščili tako burleskni smeh ob tematskih profanizacijah umetelne elokucije, visokega stila ali vrste (v imenu veristične, empirične izkušnje) kot satirični posmeh zoper vsakršne odklone od »prave mere« - v rabi slogovnega okrasa in drugih diskurzivnih pojavih ali na področju družbenih, nravstvenih in političnih zadev (vse to v imenu idealov, katerih obstoj ni bil vprašljiv).
Po Kantu in romantiki pa resnica ostaja sama na sebi nespoznavna oz. odvisna od kategorij, s katerimi subjekt modelira, kaj je resnično in dobro. Ironiziranje in satiri-ziranje vseh vrst s tem izgubi apriorno in zunanjo oporo, s katere seje bilo mogoče posmehovati drugim; ironija se z romantiko obrne nad sam subjekt, postane samore-fleksivna, tematizira spoznavne, estetske in etične omejitve, ki jim je podvržen sam subjekt, a jih skuša prav s to samorefleksijo tudi preseči, transcendirati (to velja seveda le za paradigmatično, »vrhunsko« literaturo, saj je tradicionalno pojmovanje parodistove, ironikove oz. satirikove resnice še vedno na delu npr. v neparadigmatični in trivialni literaturi).
5Prim. Aristoteles, Poetika (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1982), 61-63,66,99-100.
6Prim. Siegfried J. schmidt, Die Selbstorganisation des Sozialsystems Literatur im 18. Jahrhundert (Frankfurt/M.: Suhrkamp, 1989); M. Juvan, Slovenski Parnasi inEliziji: literarni kanon in njegove uprizoritve.
7 Wayne С. booth, A rhetoric of irony (Chicago in London: Univ. of Chicago press, 1974), 27-29; Armin Paul Frank, Zur historischen Reichweite literarischer Ironiebegriffe, Li-Li 8 (1978), št. 30-31, 84-104; Alan Wilde, Horizons of assent: modernism, postmodernism, and the ironic imagination (Baltimore in London: Johns Hopkins UP, 1981), 10.
Na ta bistveni zasuk v duhovni zgodovini ironije je potrebno biti pozoren, ko opazujemo razmerje parodij do literarnega razvoja in do kanona: tiste parodije, ki ugledne literarne predloge le uporabljajo za doseganje komičnih ali družbeno satiričnih učinkov, se opirajo na prvi pol »samoumevne« dihotomije resničnost - literatura; drugi tipi parodij, ki pa predloge satirično-kritično tematizirajo, pa so se razvili od stopnje, ko so se opirali na neproblematizirane prve člene binomov resnično (naravno) - neresnično (izumetničeno), novo - staro (ali: staro - novo), pristno - kon-vencionalno itn., do faze, ko so takšne opozicije izgubile hierarhično strukturo.
2 Sestop s piedestala: komično-zabavne in satirične rabe slovenske klasike
2.1 Nekatere parodije, npr. Osterčeva pornografska sprevrnitev Gregorčiča (Pogled v nedolžno oko, ok. 1930), Robove kontrafakture Prešerna, Aškerca, Levstika, Gregorčiča, stilizacije Erjavca in travestija Jurčiča (v knjigi Deseti brat),K segajo po »slovenskih klasikih«, tj. po jedru kanona, utrjenem v kritiki, antologijah, šoli, literarni zgodovini, zbranih in izbranih delih, slavnostnih kultih in prireditvah. To pa počenjajo zato, da bi jih iz sfere estetske izolacije in (tudi časovne, ne le estetske) distance, iz oficialne institucionaliziranosti burleskno prenašale v okolje, ki je za parodiste »bolj resnično«: v trivialno, se pravi množično, popularno zabavo, komiko, publicistični vsakdan oz. marginalne, celo subkulturne govorice in tabuizirane tematike.
Tudi tiste parodije, ki so nabožne ali posvetne kanonizirane predloge uporabljale v nravstveno, družbeno oz. politično satirične namene - npr. za osiranje žensk, pijancev, kapitalske logike mestnih in vaških stanov, nemškutarstva, staroslovenskega klanovstva, klerikalizma in strankarske politike (A. Š.-Drabosnjak, Latania, Ena očitna spoved za pijance in za vinske bratre, ok. 1811, anonimna Od železne ceste, 1852, V. Kurnik, Kdo je mar, 1870, Levstik, Čitalnica: narodna pesem, 1865, Tavčar, De viris illustrissimis, 1903, Mencinger, Sveti Senan, 1905 itn.)4-, kanoniziranim besedilnim vrstam, formulam, avtorjem in delom navadno neposredno niso nasprotovale, ampak so se marsikje kljub profanizaciji vrednostno opirale na njihov ideološki okvir. Tajim velja večinoma za literarno slikoviti korelat idealom resničnega in dobrega, na katere se opirajo pri »prevzgojno« motivirani kritiki moralnih, družbenih in političnih nakaz ter stranpoti; kajkrat pa v nji parodični satiriki vidijo tudi književno utelešenje ali ikonično prefiguracijo stališč, s katerimi so na bojni nogi. A. Šuster- Drabosnjak npr. srednjeveško cerkveno tradicijo gledanja na ženske zgolj prenaša na socialno nižjo in laično raven. Nekoliko drugače je že s Kurnik-ovim obsežnim ciklom kontrafakturnih parodij na Koseskega nacionalno budniško
* Slavko Osterc, Pogled v nedolžno oko, Fuk je Kranjcem v kratek čas: antologija slovenske pornografske poezije, ur. M. Dolgan, M. Hladnik (Ljubljana: KRT, 1990), 30; Ivan Rob, Deseti brat: roman v verzih in še druge travestije (Ljubljana: samozal., 1938).
4Anonim, Od železne ceste, Slovenska bčela 3 (1852), št. 3, 17; Andrej
Šuster-Dkabosnjak, Parodije in satirične pesmi, ur. B. Reisp (Ljubljana: CZ, 1966); Vojteh
Kurnik, Kdo je mar/Novice 1870/, J. Gregorič, Kurnikova parodija k pesmi Koseskega »Kdo je mar?«, Razprave SAZU, razred za filološke in literarne vede 6 (Ljubljana, 1965); F.
Levstik, Zbrano delo 2, ur. A. Slodnjak (Ljubljana: DZS, 1952), 252-259; J. Mencinger, ZD
4, ur. J. Logar (Ljubljana: DZS, 1966), 313-314,1. Tavčar, ZD 7, ur. M. Boršnik (Ljubljana:
DZS, 1958), 354-358.
odo Kdo je mar; z njeno uporabo za stanovsko satiro, uperjeno proti vlogi denarja, ki pači moralo in socialna razmerja, ta tržiški meistersinger namreč razstavlja tudi združevalno, hrabrilno, patetično ideologijo slovenstva, katere glasnik je bil Koseski (tudi s to hvalnico, ki sojo meščani skupaj z drugim njegovim opusom na veliko citirali). Še bolj očitna, čeprav še vedno netematizirana, je odbojnost parodista do predlog v Tavčarjevih invektivah na Mahniča in klerikalizem; tu stiliziranje srednjeveških cerkvenih letopisov in hagiograftj ne more utajiti satirikove ironične razdalje do njih, saj mu s stališča bistveno drugačnega ideološkega sestava (meščanskega, laičnega liberalizma) služijo predloge kot sredstvo metaforičnega paraleliziranja oz. kontrasti-ranja med poduhovljenim, idealističnim redukcionizmom življenj svetnikov in pro-fano, posvetno kulturno-politično prakso nekaterih cerkvenih struktur.
Neliterarnokritične parodije večinoma črpajo svoj komizem iz neskladja med ohranjenim ali posnetim načinom predstavljanja (stilom) in novo, bistveno drugačno publicistično, substandardno (tabuizirano), dnevnoaktualno, nepesniško, prozaično tematiko. Na tem področju je paradigmatičen I. Rob - ne toliko tam, kjer dostojne predloge kontrafakturno ali stilizacijsko sprevrača v besedila študentovske subkul-ture, humorja in aktualne politične satire, ampak v travestiji Deseti brat (1938).'° Ta komična pesnitev, ki se navezuje na izročila romantične digresivne poeme in na bur-leskne vzorce starejšega datuma, travestira zgodbeno ogrodje Jurčičevega romana: motivno-tematske zgradbe predloge ne spreminja docela, ampak jo le modificira (fa-mializira), da bi spoštovano, a zaprašeno šolsko berilo preoblikovala v uspešnico, ki bi bila blizu utripu časa 30. let (razmahu množičnih občil, škandalov, prenikanja multinacionalne blagovne proizvodnje, svetovnih dogajanj v slovenski prostor), njegovi socialni, politični in zgodovinski problematiki (čas gospodarskih kriz, vojn, finančnih afer), tedanjemu okusu in umetniškim razmeram (dvig popularne kulture in novih medijev: športnega spektakla, kina, stripa; spremembe v elitni literaturi: prehod iz ekspresionizma v novo stvarnost).
Ko v parodijah prevladujejo neliterarnokritične vloge, v njih ne moremo razbrati neposrednih namer, da bi se vpletale v spopade med starimi in modernimi ter kakor koli spreminjale razmerja med akterji in besedili literarnega sistema. Vdinjajo se komizmu, humorju, burlesknosti, zabavi oz. poučni in satirični obravnavi stvarnosti ter vsakdanjih težav, družbenega, nravstvenega in družabnega življenja, kar jih je v očeh tistih, ki so po Goetheju cenili elitno literaturo, potisnilo na obrobje poetičnega ali že kar v prozaičnost trivialne in substandardne književnosti ter paraliterature, tj. le navidezno literarnih, po tipu sporočanih tem pa uporabnostnih, publicističnih besedil.
2.2 Prav zaradi drugotnosti zanimanj za uravnavanje književniških razmerij segajo parodije v tej vlogi največkrat po trenutno priljubljenih ali trdno kanonizira-nih besedilih in žanrih, po tistem označevalnem gradivu torej, ki ga krije (tradicionalen) konsenz in ostaja zunaj vsakega dvoma. Avtorji, njihova dela oz. besedilne vrste in slogi so si bili namreč že pred nastankom takšnih parodij dodobra utrdili svoj položaj v cerkvenem in šolskem repertoriju oz. v antologijah, ponatisih, izborih, zbranih delih. Preden je Osterc za neoficialen obtok gostilniškega omizja spesnil pornografsko kontrafakturo Gregorčiča, je bil ta pesnik ne le popularen, mestoma celo
l0I. ROB, Izbrano delo, ur. V. Smolej (Maribor: ZO, 1965), 177-311.
ponarodel, ovit z biografskimi legendami in kanonizacijsko epitetonezo (»goriški slavček«), ampak že tudi trdno ustoličen med tistimi, ki so bili najbolj zastopani v Uešicevi, Lovrenčičevi in Golarjevi antologiji oz. prispevali največ splošnoveljavnih modrosti, sentenc v Klepčevo antologijo citatov.
Čep rav sprevračanje in prekrojevanje izvirniku navadno noče neposredno škodovati, pa tudi parodije, ki diskurzov ne tematizirajo, že od antike dalje vendarle načenjajo in problematizirajo kanon, a tako, da so kršitve njegovih zakonitosti predvidene in uzakonjene (tolerirane) v samem kanonu: parodija je, podobno kot za karneval v srednjeveški kulturi ugotavlja M. Bahtin, kodificirana nizka oz. satirična vrsta, ki si kršitve pač lahko dovoli. Kljub temu parodije z igrivim ukinjanjem kanonskih slogovno-vrstnih in tematskih hierarhij zmanjšujejo njegovo atemporalizirano zavezujočnost in aksiomatskost, ga izpostavljajo temporaliziranemu vrvenju sodobnih, tudi marginalnih diskurzov, veristični izkušnji, empiriji, »ljudskim« sociolektom in aktualnim tematikam."
V porazsvetljenskem času pa je na sicer omejenem žanrskem prostoru parodij, ki le uporabljajo znana literarna dela oz. stile za komizacijo ali satirizacijo stvarnosti, posredno ogrožena sama meja leposlovne avtonomije oz. obstoj prepričanja, daje umetnost, dvignjeno nad praktične interese in potrebe, potrebno tudi doživljati kon-templativno, brezinteresno. Pod udarom sta namreč dve konvenciji (estetska in poli-valenčna), tj. implicitni in tudi izrecno opisani »družbeni pogodbi«, na podlagi katerih ima za udeležence v sistemu književnega komuniciranja (ustvarjalce, razpečevalce, sprejemalce in obdelovalce) predloga status literarnosti.12 Literarnost je nekaterim med takšnimi parodijami (npr. substandardnim pornografskim verzifikaci-jam, publicističnim invektivam, pamfletom, satiram) le pretveza, saj radikalno praznijo njeno duhovno vsebino: ostaja zunanja lupina, v kateri se skriva namesto domnevne totalitete, kontemplaciji dostopne umetniškosti in transcendentnega smisla povsem enoumno, neestesko, pragmatično vezano, dnevnoaktualno sporočilo. Druge parodije te vrste (npr. burleskne kontrafakture) pa spreminjajo samo register literarnega: še vedno so lahko estetske in večumne, le da na manj sublimni, komični, verizmu odprti ravni.
Kanonizirana dela so neliterarnokritičnim parodijam torej prototipi literarnosti (lahko tudi v smislu »ločenosti od življenja«), šolski pravzorci visokega stila nasploh, pojmovanega lahko tudi kot socialno-časovno odtujeni rezervat »petrificiranosti, skrepenelosti, shematiziranosti, tabujske zavrtosti«. V očeh parodista pa navadno niso reprezentativna podoba kake določne literarne smeri, časovnega ali avtorskega stila, ki bi jih bilo potrebno spodbijati s stališč drugačnih estetskih vodil oz. bistveno drugačnega ideološkega obzorja.
11 Prim. Mihail Bahtin, Iz predzgodovine romaneskne besede, Teorija romana, ur. A. Skaza, prev. D. Bajt (Ljubljana: CZ, 1982), 181-215.
I20 literarnosti in estetski ter polivalenčni konvenciji, kakor ju pojmuje S. J. Schmidt, gl. M. Juvan, Parodija kot medbesedilna vrsta, 137-138 (opomba 28).
3 Slovenske eminence, muzealije in parodije: literarnokritične, -satirične in -refleksivne tematizacije predlog
3.1	Iz družbene satiričnosti se lahko zavoljo vgnezdenosti literarnega sistema v komunikacijsko okolje drugih družbenih sistemov interes parodista usmeri tudi v literarno življenje (literarna satira). Če je ta namera izražena s posrednimi sporočeval-nimi strategijami (z medbesedilnim ironičnim hlinjenjem, pretvarjanjem), imamo opravka s parodijo v literarnokritični/-satirični vlogi.13 Takšna parodija, katere avtor je praviloma sam pisatelj in/ali kritik oz. poetolog, skuša s svojimi postopki in prag-matskim etosom učinkovati na to, da bi se ustroj razmerij med udeleženci v literarnem komuniciranju (predlogami, kritikami, pisatelji, uredniki, recenzenti, bralci, an-tologi) spremenil. Te spremembe sicer niso tako očitne, kakor jih je opisal eden izmed gorečih zgodnjih marksistov stalinistov,14 saj deluje parodija na združevanje oz. izločanje tistih, ki so vpleteni v njeno komunikacijsko dejanje, zgolj z retoriko, ilokucijsko močjo ironije. Ta pa ne povzroča, vsaj ne sama na sebi, revolucionarnih premikov, padcev in vstajenj kulturokratov. Tako jo imajo teoretiki pogosteje za umetniško kostumirano literarno kritiko, ki značilnosti ('napak') predloge ne razkriva opisno in analitično, ampak jih ikonično, imitacijsko in sintetično izpostavlja posmehu, s tem da jih karikira: hiperbolizira frekvenco tipičnih stilemov in področje njihove uporabe, litotizira, reducira pa druge prvine - shematizira, razglobinja predlogo, jo abstrahira iz konteksta, v katerem je bila videti utemeljena, smiselna, relevantna (demotivacija); nekateri pa opredeljujejo parodijo, sledeč epistemologiji in estetiki schleglovske romantične ironije, tudi kot formo distancirane refleksije obstoječih lo-gotehnik, žanrskih stilemov in medijev ter deziluzionističnega uzaveščanja njihove konvencionalnosti.15
3.2	Če opazujemo parodijo predvsem v njeni literarnosistemski vlogi, jo lahko uvrstimo med samonanašalne (avtoreferenca, avtopoezis) in samoopisovalne pojave.16 Avtoreferencialnost in avtopoetičnost sta načeli, ki vzpostavljata prvine
"Literaturo po S. J. Schmidtu (Grundriß der Empirischen Lite raturwissenschaft, 1, Braunschweig - Wiesbaden, 1980) pojmujem kot sistem, Strukturiran iz besedil, komunikacijskih dejanj, njihovih individualnih ali institucionalnih udeležencev ter razmerij, predpostavk, konvencij, vodil literarnega življenja. - O tem, da se parodija razvija tudi v neleposlovnih delih (v kritiških in polemičnih člankih, satirah), prim. Morozov, n. d., 111-113.
l4Parodijo je razlagal v luči razrednega boja in v njej videl orožje, ki pomaga revolucionarni strani, na kateri stoji parodist, ovira pa razvoj nasprotne stranke, ruši njeno hegemonsko vsiljevanje okusa in poetike, jo kompromitira. - Prim. Aleksandr Cejtlin, Literaturnaja parodija i klassovaja bor'ba, Russkaja literaturnaja parodija, 5-38; tu: 7.
l5JUrgen v. Stackelberg, Literarische Rezeptionsformen: Übersetzung, Supplement, Parodie (Frankfurt/M.: Athenaion, 1972), l61;TuviaSHLONSKY, Literary parody: remarks on its method and function, Actes de IVe Congrès del'AILC (The Hague in Pariz: Mouton, 1966), 797-801; tu: 800; Morozov, n. d., 110-111; L. Hutcheon, n. d., 20.
l6Že pred nominalno literamosistemsko teorijo je samoregulativnost v literarnem razvoju (dihotomija avtomatiziranje - deavtomatiziranje, ki velja za leposlovno ustvarjanje avtonomiziranega sistema, ne pa za starejša obdobja) in vlogo parodije pri rekombiniranju starih postopkov v strukturi z novo dominanto opisal J. tinj anov - gl. Literarno dejstvo, Ruski formalisti: izbor teoretičnih besedil, ur. A. Skaza, prev. D. Bajt (Ljubljana: MK, 1984),
sistema in ga z njihovim kombiniranjem diferencirata od njegovega okolja, skrbita pa tudi za njegovo krmiljenje, odzivanje na spremembe zunaj njega.1 Parodija reprezen-tira, vrednoti, kritizira prvine in strukture literarnega sistema (besedila, žanre, načine bralskega sprejemanja, kritiške norme, literarne programe, družbeni položaj pisateljev, urednikov in kritikov, tipični slovstveni repertoar ipd.) z njegovimi lastnimi sredstvi, z rekombiniranjem izrazil, ki so se v literarnih besedilih in žanrih že uveljavila. To omogoča tudi razvojno samorefleksijo.'" Parodije tega tipa so ena od razmeroma uveljavljenih, ponovljivih, konvencionaliziranih strategij, ki v literarnem sistemu sodelujejo pri porajanju (avtopoiesis) stilnih in žanrski podsistemov, npr. tako, da skušajo vplivati na recepcijska stališča do predlog in parodista,14 spreminjati razmerja moči v literarnem življenju, z razdiranjem ter pačenjem znanih besedilnih vzorcev porajati nove možnosti ali pa takšne tendence blokirati, izločati iz literarne evolucije.
Vse tiste teorije, ki so parodiji prisojale funkcijo ali celo status literarne kritike,20 grejo lahko v okvire pojmov samonanašanja: parodija namreč ni samo ironična reprodukcija predloge z markiranjem kritične distance do nje oz. indirekten način naknadne obdelave literarnih (in drugih) besedil oz. žanrov in stilov, primerljiv s kritiko, ampak je obenem - in v tem je njen ambivalenten delovalni položaj, ki je lahko vzvod evolucijskih sunkov in protisunkov - tudi način literarnega ustvarjanja, saj je sama prav tako literarna vrsta oz. literarno delo.
Parodija je v koncepciji ruskih formalistov sicer eno bistvenih sredstev, celo modelov literarne evolucije - je poglavitna tehnika deavtomatiziranja in potujevanja, se pravi razdiranja starih, tradicionalnih postopkov in njihovega podrejanja (na način, da nekdanji postopki postanejo zgolj sekundarno gradivo) novim konstrukcijskim
91-108; Isti, Dostoevskij i Gogol'. K teorii parodii, Texte der russischen Formalisten, Bd. I,
ur. J. Striedter (München: Fink, 1969), 300-371.
I7lzraza sta iz sistemske teorije Niklasa Luhmanna. Sistem se diferencira od kontingenčnega okolja tako, da vzpostavlja mejo, ki je nekakšen filter za prepuščanje kompleksnosti okolja, in da se strukturira navznoter na način samonanašanja (Selbstreferenz, autopoiesis): v njem se ponavlja osnovna delitev sistem - okolje. Nadaljnje diferenciranje sistemskih prvin služi za izpopolnjevanje sistema v 'iskanju rešitev za vedno nove probleme'; pri vzpostavljanju osnovnih postopkov ter porajanju podsistemov pa se navezuje sistem na samega sebe - na svoje elemente, operacije. Pri tem morajo sistemi razviti sredstva za svoj opis, za samorefleksijo (Selbstbeschreibung, Selbstreflexion)\ to seveda pomeni, da niso objekt nekega opazovanja »od zunaj«. Sociologija kot teorija opisa družbe je potemtakem možna le kot element družbe - Luhmann jo pojmuje kot sistem komunikacij -, je način njenega samoopisa. - Tudi literarna dela so lahko torej »optični pripomočki« za samoopisovanje sistema. Pri m. Dietrich schwanitz, Systemtheorie und Literatur: ein neues Paradigma (Opladen: Westdeutscher Verlag, 1990), 7-66: Niklas Luhmann, Soziale Systeme: Grundriß einer allgemeinen Theorie, 2. izd. (Frankfurt/M.: Suhrkamp, 1988), 22-25, 31-70.
^Michelle Hannoosh, The reflexive function of parody, Comparative literature 4 I (1989), št. 2, 113-127.
'''О intend parodije, krmiliti oziroma spreminjati prevladujočo recepcijo predloge prim. Karrf.r, n. d., 40.
20Prim. Leonid Grossman, Parodia kak žanr literaturnoj kritiki, Kusskaja literaturnaja parodija, 39-48.
načelom. Tudi Bahtinu in teorijam, ki so izhajale iz njegovih ter formalističnih razlag, je parodija predvsem nekaj, kar razdira kanon, monološke diskurze, jih razgalja tako, da jih prikazuje kot okamnele formalne in ideološke strukture s stališča novega vrednostnega vidika. Toda razmerja parodij do literarnega kanona so tudi precej drugačna.21
V	spreminjanje sistema, tudi literarnega, so po teoriji D. Schwanitza vpleteni strukture in procesi. Procesi so sekvence nepovratnih dogodkov, pri katerih en dogodek postavlja premise za izbor, pojavitev naslednjega. Strukture pa čas obravnavajo povratno, tako da nedoločnost in kompleksnost vsesplošne povezljivosti prvin izbirno zvedejo le na take nize dogodkov, ki so ponovljivi in jih je zato mogoče tudi pričakovati; strukture vzpostavljajo odnosnični sistem pričakovanj.32
Samonanašujoče se opisovanje ali - z besedami L. Hutcheon, ki se med teoretiki parodije najbolj očitno sklicuje na pojem samonanašanja - ponovitev diskurza s kritično/ironično distanco,21 odigrava vidno vlogo v spreminjanju, evoluiranju sistema. Kritična funkcija nekaterih parodij namreč spodbuja tako ustvarjalce literarnih sporočil (pisatelje) kot tiste, ki jih sprejemajo in obdelujejo (bralce, kritike, an-tologe, urednike, šolnike) k iskanju oz. pričakovanju ter odobravanju novih rešitev, saj tiste, ki so prešle že v strukturo oz. v odnosnični sistem pričakovanj, ne ustrezajo (več) najbolje spremembam v okolju literarnega sistema (v družbi in drugih njenih podsistemih), ker se je njihov izbirni redukcionizem preveč oddaljil od kompleksnosti okolja (npr. od novih modelov resničnosti vsočasni znanosti, filozofiji, od novih vrednot v etiki, od vladajoče ideologije v politiki). Vendar po drugi strani parodija nekatere nove tendence in procese blokira s tem, da jih presoja in razvrednoti ravno v luči že utrjenih struktur.24
V	obeh primerih je parodični etos, gledano duhovnozgodovinsko, še oprt na nere-flektirane, iz metafizike izpeljane kriterije resničnega, estetskega in dobrega. Ti so vodila kritiziranja in satiriziranja njim neustreznih diskurzov. Vendar pa pride pri parodiranju, ki skuša presegati zastarele forme in vsebine izražanja, do položaja, ko postanejo vprašljivi vsakršni modeli resničnosti in estetska načela, vključno z gonilno »veliko pripovedjo«, na kateri seje uzakonjalo tudi parodično naprednjaštvo - idejo napredka, zgodovinskega razvoja k popolnejšim oblikam izražanja.
Zlasti dve vlogi parodije, ki bi ju lahko nekoliko slikovito in staromodno, brez
21	Tudi po mnenju Karrerja (n. d., 29) ni ustrezno prevladujoče prepričanje, da so parodije antiavtoritarne, ker da obstajajo tudi številni primeri konservativnih.
22	Dietrich Schwanitz, Systemtheorie und Literatur: ein neues Paradigma, 68-69.
23Linda Hutcheon, n. d., 6, 37. Prim, tudi vse teze o dvoravninskosti, dvojnosti parodije -od Tinjanova in Bahtina dalje!
24Literarno vlogo parodije na diahroni osi je ustrezno formuliral Stanislaw Balbus (Intertekstualnošč a proces historycznoliteracki, Krakov: Uniwersytet JagieHonski, 1990, 41-44): parodija, kije kot vrsta stilizacije obenem reinterpretacija preteklosti in poseg v sodobnost, vrednoti (npr. s karikiranjem) vzorčni slog, s čimer spreminja vrednostne akcente v pasivni in aktualni literarni tradiciji, soodloča pa tudi o nadaljnem literarnem procesu (npr. z eliminacijo določenih stilnih tendenc, modificranjem in prelamljanjem ustaljenih konvencij); parodija je skupaj s stilizacijo semiotični most med sedanjostjo in zgodovino - lastno sodobnost parodist umešča v perspektivo tradicije, zgodovino pa aktualizira.
posluha za postmoderno razstavljanje in razveljavljanje dihotomij, poimenoval za naprednjaško in ohranjevalno (progresivno in konservativno), bom pri analizi tipov razmerja te medbesedilne vrste do književnega kanona imel še posebej pred očmi. Če se parodist včlenja v procese spreminjanja literarnega sistema, se najpogosteje umešča bodisi v tekste in dejavnosti kanoniziranja (tj. gradnje literarnega kanona, ki implicira tudi dekanoniziranje) bodisi med njegove obrambne mehanizme.25
3.3 Parodije, v katerih je mogoče razbrati ubesediljen interes za procese vzpostavljanja, spreminjanja, ohranjanja in/ali problematiziranja nacionalnega literarnega kanona, so nastajale večinoma spod peres konkurenčnih si literarno-kulturnih elit oz. literatov - gre torej za elitniške parodije. Motivirane so s prestižnimi boji za čimbolj ugoden položaj (po možnosti prevlado) v medijskem prostoru oz. literarnem življenju, tj. v sredstvih in ustanovah razpečevanja ter obdelovanja (v reprezentativnih revijah, založbah, kritiških stolpcih, akademijah, univerzi). Tak položaj daje li-teratom tudi avtoriteto mnenjskih voditeljev in simbolnih »totalizatorjev« kulturne noosfere, vlogo torej, s katero lahko vplivajo na trasiranje smeri literarnega razvoja ter kulturnih potreb občinstva.
Znotrajliterarna interesnost elitniških parodij in parodičnih besedil je berljiva zaradi dveh razlogov. Simptomatičen je, prvič, izbor predlog, ki so parodistom povečini sodobne ali pa pripadajo njihovim neposrednim predhodnikom, literarnim očetom. Ta besedila, stili in njihovi avtorji se do časa parodistovega posega še niso globlje zasidrali v jedro literarnega kanona in v - glede na razvoj - pasivno zalogo literarne tradicije, utrjene v tekstoloških izdajah, šolski lektiri ter ovite v debel ovoj ek-segez in aplikacij. Vpleteni so še v procese kanoniziranja, v izbirna dejanja kritike, esejistike in prvih literarnozgodovinskih spisov ali ponatisov, izbranih del in antologij; so skratka šele na obrobju nacionalnega književnega kanona ali pa se vanj silijo, tako da so še vedno lahko predmet diskusij, polemike, kontroverz, celo popolnega zanikanja. Parodija kot ironično govorno dejanje skuša s prepričevalno retoriko vplivati na distribucijo moči in spremembe položaja predlog, ki so v sociolektalneni raznoličju nekega obdobja še vedno tople od kresanja različnih vrednostnih perspektiv in še niso v varnem zavetju muzealizacije.
Še bolj kot v izboru tarč parodičnih napadov (ali manj agresivnih posmehovanj) izdaja literarno usmerjenost elitniških parodij njihova predikacijska struktura - to, da predlog ne uporabljajo, ampak jih tematizirajo. Tematizacija za razliko od uporabe vedno implicira izjavljalčevo vzpostavljanje osmišljevalskega in vrednotenjskega razmerja do izjavljenega, kar se udejanja v aktu predikacije. Ilokucijska moč, ki jo parodiji podeljuje ironija,2,1 s parodistom povezuje, homogenizira estetsko-ideološko
:5Parodija po MOROZOVU (n. d., 108-109) ali pospešuje ali zavira proces menjave pesniških šol, saj je parodist glede na predlogo lahko predstavnik nastajajočega, zamirajočega ali soobstajajočega stila; torej izraža parodija tudi konservativni protest proti novatorstvu in služi utrjevanju starega kanona (prim, poplavo parodij na simboliste); stalinski sociolog Cejtlin (n. d., 30) loči parodije speredi in szadi, napredne in nazadnjaške; po L. HUTCHEON (n. d., 76-77), ki se navezuje na Bahtina, je impulz parodije bodisi normativen in konservativen (po Bahtinu centripetalen) bodisi provokativen in revolucionaren (centrifugalen).
:,'Prim. Linda HUTCHEON, Ironie, satire, parodie: une approche pragmatique de l'ironie, Poétique 12(1981), št. 46, 140-155.
perspektivo ene strani udeležencev literarne komunikacije in izpostavlja posmehu ter celo izloča iz občevalnega sporazuma literarne konvencije druge strani; poleg tega sugerira bralcu spremenjeno hierarhijo vednosti (literarne kompetentnosti) ter iz nje izhajajoče avtoritete - vsiljuje predpostavko, da poseduje parodist višjo stopnjo refleksije.27
Parodija po konvenciji omogoča tudi »nizke udarce«. Racionalno in preverljivo argumentacijo zamenjuje z večjim manevrskim prostorom, ki ga razpirajo retorične manipulacije, prepričevalna (hiperbolizacijska ali litotizacijska) medbesedilna tro-pologija ter hermenevtični revizionizem (spreminjanje ali ukinjanje smisla predloge), infiltriran v indirektne strategije prikrivanja in pretvarjanja. Razmerja v literarnem življenju lahko spreminjajo parodije torej zgolj z močjo svojih besed in njihovega izrekanja, se pravi s položajem, ugledom, prestižem parodista oz. z verodostojnostjo parodije kot medbesedilne vrste v vlogi literarne satire, kritike in/ali refleksije. Zato parodične besede merijo na sestave podmen in predpostavk udeležencev literarne komunikacije (piscev, razpečevalcev, sprejemnikov in obdelovalcev), na njihova obzorja pričakovanj, estetska vodila in literarno kompetenco. Ironična transkon-tekstualizacija2" predloge v drugotno sporočanje (tj. metakomunikacijo, obdelavo besedil) je namreč dejanje, ki ponuja zunanji, tuji zorni kot na predlogo, jo naslika na njej neprijaznem ozadju. Če s tem parodije uspejo vpeljati drugačen vrednostno-osmišljevalski odnos do avtorjev, del in stilov, ki so jih vzele na muho, so vsaj posredno ustvarile pogoje za spremembe strategij in ciljev nadaljnjega delovanja akterjev v literarnem sistemu - npr. odločitev, kaj bodo brali, resno jemali in spoštovali, kaj objavljali, razlagali itn.
Parodije, ki so s svojo funkcijsko dominanto samonanašalno oz. znotrajliterarno usmerjene, imajo v razmerju do nacionalnega literarnega kanona in razvoja več tipov ubesediljenih interesov, po katerih jih lahko funkcijsko klasificiramo; poleg tega pa v njih razbiramo še zgodovinske premike same parodičnosti, tako v pragmatskem etosu kot v medbesedilnih postopkih in strukturah.
3.4 Čuvarji uveljavljenega: ohranjevalne (konservativne) parodije
Cela vrsta slovenskih parodij nastopa v vlogah varuhov globalnega tradicijskega koda, jedra nacionalnega književnega kanona (in z njim povezanih norm, estetskih načel) ali pa čuvarjev statusa quo, ki vlada na njegovem obrobju v začasni razporeditvi komunikacijskih moči akterjev literarnega sistema. Takšne parodije - v teoriji so bile deležne premalo pozornosti, pa jih zato obravanam nekoliko temeljiteje - tematizirajo in anatemizirajo tiste žanre, stile in besedila, ki so od danega stanja razločno drugačne in zanj vsaj potencialno predstavljajo bolj ali manj nevaren izziv. Z direktnim ali karikaturno nakazanim komentiranjem svojih tarč stigmatizirajo konservativci v očeh bralcev, kritikov, urednikov in pisateljev tudi avtorje, kar more od-
Pri m. Gary Saul morson, Parody, history, and nietaparody, Rethinking Bakhtin: extensions and challenges, ur. G. S. Morson, C. Emerson (Evanston: Nortwestern univ. press, 1989), 63-86.
2* Linda Hutcheon, A theory of parody: the teachings of twentieth-century art forms, 9, 37, 84-85.
mevati med bralci, saj se v avtorsko ime investira posebna kulturna funkcija, ki njegova besedila spravlja na skupni imenovalec in jih za neko občestvo umešča v hierarhijo obstoječega univerzuma diskurzov.29 S tem, da pisce predlog v parodijah prikazujejo konservativci prek vrste stereotipiziranih pejorativnih ocen ali slogovnih mask (kot pustne šeme, nakaze, norce, pedante, modne snobe, egoiste, čudake, preku-cuhe ali zaprašene nagačene ptiče), hočejo omajati njihovo literarno verodostojnost in/ali ugled ter v sprejemalnih dispozicijah njihovih bralcev zasejati dvome in kontro-verzno nastrojenje.
Ohranjevalne namere parodistov v sinhroni sociolektalni in slogovni konstelaciji izražajo močno težnjo k poenotenju. S satiričnostjo skušajo pritegovati vsakršne odklone k dominantnemu literarnemu diskurzu, k (po mnenju parodista) merodaj-nemu standardu pesniškega jezika in tematike ter veljavnim vrstnim vzorcem in razmejitvam. Zato skušajo z verbalnimi strategijami izločiti iz avtopoetskih procesov literarnega sistema vse tiste avtorje, slogovne težnje, estetska vodila, postopke (z njihovo bralsko, socialno podporo oz. zaledjem vred), ki odstopajo od najbolj utrjenega jedra kanona in od že uveljavljenega obrobja. Gledano v diahroni osi, pa se vedejo ohranjevalne parodije retrospektivno in preferirajo ponovljive strukture pred odprtimi nizi procesov.
3.4.1	Kanon, njegovo jedro in obrobje, njegova dela, norme in konvencije, ustanove in osebe ščitijo ohranjevaici pred literarnim diletantizmom, neprofesio-nalizmom, neveščostjo abecedi leposlovnega pravopisa, trivialnostjo in substandar-dom: na muho jemljejo »napake«, ki so jih pridelali literarni diletanti, ki s svojo leposlovno sposobnostjo ne dosegajo osnovnih elokucijskih meril in so literar-noobrtno, profesionalno nevešči, polpismeni oz. niso dovolj kultivirani za odjem v spodobno uglajenih krogih, kjer se sicer goji lepa beseda. Takšen je Mencingerjev »izviren roman« Cmokavzar in Ušperna (LZ 1883), ki satirizira Kodrov avtorski slog (iz njegovih kmečkih in zgodovinskih povesti); parodistu pomeni metonimijo za pripovedno okornost in za robato »kanibalščino«, kot imenuje prozni idiom kmečkih posebnežev, ki je bil »izrojeni« podaljšek kopitarjevske zasnove knjižnega jezika.3" S strategijami pastišnega karikiranja ter disonanc med okretnim prikazujoči m jezikom »prevajalca« in nekultivirano »kodrovščino« je parodist prisilil Kodra, da se je približal elokvenci meščanstva in izročilu prešernovskih norm poetičnosti: Koder, ki se je bil moral že prej zaradi negodovanja zvonovske uredniške in bralske elite zateči v konkurenčni Kres, je namreč (sam ali z uredniško pomočjo) po nekaj nadaljevanjih Mencingerjeve parodije »popravil« svoje najbolj očitno diletantstvo.
3.4.2	Kot odstopanje od kanoniziranih pravzorcev deluje varuhom obstoječega tudi namerno neupoštevanje izročila in njegovih norm, zavestno gojenje lastnega, drugim komajda razumljivega, od literarnega sloga zablodelega idiolekta. Parodije tolčejo po ekscesih, idiosinkrazijah, ki se izrazito oddaljujejo od za parodista zavezujočih estetskih vodil tradicije.11
24 Prim. Michel Foucault, What is an author, Textual strategies, ur. J. V. Harari (Methuen, 1979), 141-160.
3"J. Mkncinger, Cmokavzar in Ušperna, Zbrano delo 2, ur. J. Logar (Ljubljana: DZS,
1962), 56-82.
S karikaturnimi postopki, značilnimi za pastišno parodi jo, je Mencinger konservativno varoval »mladoslovensko« varianto književnega kanona tudi pred avtorskim idiolektom, ki v parodistu bližnjih krogih ni veljal toliko za diletantskega kot za čudaškega, izstopajočega, nenormalnega in samovoljnega (»koseščina«), V dveh različicah travestije Neiztrohnjenega srca (SN 1880, LZ 1912) oz. karikaturne stili-zacije »koseščine«32 prenese parodist karikirani slogovni vzorec - po logiki komične kršitve načela ujemanja med 'vsebino' in 'obliko' - na siže Prešernove balade, na pesniško delo torej, ki pripada poglavitnemu Veselovemu konkurentu v dolgotrajni kanonizacijski tekmi za prvaško mesto na slovenskem Parnasu. Mencinger utrjuje in potrjuje kanoniziranost Prešerna, saj njegovi literaturi prisoja vlogo normalnega, klasičnega ozadja, pravzorca (aristotelovske »prave mere«), na katerem postaja razvidna nesmiselnost, »odtrganost«, grotesknost Veselovih pesnikovalskih podvigov. V skoraj popolnem sozvočju z Levstikovo opisno-analitično jezikoslovno kritiko Koseskegaje tako Mencingerjeva sintetična kritična karikatura pripomogla, daje od nekdanje Veselove pesniške in občanske slave, ki stajo vzbujali njegova domoljubna, objektivistična tematika in visoka retorika, ostala le še groteskna formalna arabeska, postavljena v vlogo nizkega sloga. Ta je izgubil ves - od bralcev, urednikov, kritikov (recenzentov), čitankarjev in antologov ter staroslovenskih literatov prisojeni -pomen oz. relevanco. Parodija je le zapečatila proces izgubljanja smisla Veselove rodoljubne pesniške govorice. Mencingerjevo besedilo je eden od zgledov, ki kaže, kako je estetski, spoznavno-etični status literarnosti besedil ali stilnega koda odvisen od stališč vseh, ki so vpleteni v književno življenje: tudi z ilokucijsko močjo literarne satire in/ali parodije - ta je seveda odvisna od prestiža teh vrst, od mesta objave, obsega, ugleda piscev - je mogoče položaj ter dojemanje središčnega, nacionalno kano-niziranega diskurza povsem spremeniti, ga marginalizirati in eksotizirati.
3.4.3 Konservativne nagibe lahko razberemo tudi v nekaterih parodijah, ki segajo po komiki, kadar njihovi pisci v slovenski literarni sistem uvajajo nove žanre, stile in postopke iz tujih književnosti oz. kadar se na dejavnosti takšnega uvoza (prevode, adaptacije, posnemanje, apologetske informativne prikaze itn.) zgolj odzivajo pred svojim domačim občinstvom. Parodični komizem igra namreč vlogo nekakšnega obrambnega mehanizma nacionalne književnosti, tradicionalnega repertoarja njenih tem, žanrov, stilnih uzanc, ideologemov, stereotipnih predstav, spoznavnega obzorja.
Parodist je konservativen dejansko le tedaj, kadar se skuša prilagoditi predstavam o prevladujočem profilu domačih bralcev, podmeni, da se sprejemniki ponavadi obnašajo skrajno nezaupljivo do vsega, kar v njihovo »avtarkično« okolje prinaša kakršne koli spremembe. Kot so dokazovali antropologije ravno smeh (iz zadrege in začudenja) eden izmed tipičnih odnosov domorodcev do diskurzivnega, stilnega tuj-
-11 Vse od Chaucerja in B. Jonsona do konca 19. st. so parodijo uporabljali kot sredstvo kontrole nad ekscesi v literarni modi; v sleherni literarni normi je namreč implicirana težnja po socialni in kulturni homogenizaciji (Hutcheon, A theory of parody, 77).
32Prva, Pevca ostank, je bila objavljena v Tavčarjevem Literarnem pismu (SN 1880, št. 101), drugo, v kateri je koseščina še bolj karikirana, pa je priobčil parodist sam v LZ 1912 (Pesnika serce ). Prvo različico gl. v Tavčarjevem Zbranem delu 8, ur. M. Boršnik (Ljubljana: DZS, 1959), 28-31, drugo pa v Mencingerjevem ZD 4, ur. J. Logar (Ljubljana: DZS, 1966), 308-310.
stva. Takšne so npr. Milčinskega (Ura št. 55.916: detektivska povest, Slovan 1906-7)" in Feiglove žanrske parodije doylovskih detektivk (Izgubljeni sopran in Na severnem tečaju, 1911 ), ki so postajale kot uvoženo blago čedalje bolj popularne, a bile po svojem predstavljenem okolju in problematiki v travestijskem neskladju s slovenskim izročilom in razmerami." Drugi primer parodičnega uvajanja tuje poetike v slovenski prostor je medliterarna recepcija borgesovske črtice in kratke zgodbe (z značilnim paraučenjaškim aparatom, historistično stilizacijo, iskanjem skrivnostnih vzorcev ponavljanja usode) od srede 1970. let dalje. M. Potokar je v črtici Jorge (1983) Borgesa dokaj drastično in direktno parodiral, saj je svojo satirično ironijo zaznamoval s preverjeno tehniko neskladnosti, tj. s profanizacijsko leksiko in motiviko.35
Ironizacija tujih vzorcev pa je lahko tudi bolj samorefleksivne vrste; posmeh se ne usmerja proti neslovenskim delom, stilom in avtorjem, ampak bolj proti okoliščinam in samemu dejanju medliterarne recepcije. Izhaja iz samoopazovanja uvoznika novote, iz razmisleka o neskladnosti tuje predloge z domačimi razmerami, s kanonizirano tradicijo in prevladujočim bralskim okusom. Recenzenti so celo v Blat-nikovem romanu Plamenice in solze (1987), ki naj bi bil prototip slovenske postmo-dernistične metafikcije, že ugotavljali ironično in parodično razmerje do tujih pravzorcev. A. Blatnik pa se do njih ne razmejuje z drastičnim in konservativnim posmehovanjem, ampak jih posvoji v svojo hibridizirano teksturo na način diskretnejše samorefleksivne ironije, ki sojo vpeljali že romantiki, hoteč nadzorovati, transcendi-rati lastne ustvarjalne geste.36 T. Virk je opozoril, da so Borgesa slovenski pisci post-modernističnega rodu (A. Blatnik, J. Virk, I. Bratož, A. Šušulič) imitirali tako, da so vzpostavljali refleksivno metafikcijsko distanco do lastnega posnemanja. S tem so slovenski metafikcionalisti po svoje le radikalizirali Borgesovo metafiziko ponavljanja (izpeljano iz Platona, Schopenhauerja in Nietzscheja) oz. Heglovo idejo, da se zgodovina ponavlja kot farsa." Svojim elitniškim, načitanim bralcem so pri »plagiatskem« citiranju, aludiranju, posnemanju in povzemanju Borgesovih predlog dajali z ironijo dovolj razvidne signale, daje to njihovo početje zavestno, ustvarjalno nadzorovano. Tako je v slovenski ustvarjalni recepciji Borgesa opazna ravno parodičnost - in to ne do predloge, ampak do dejanja njenega prenašanja v slovenski literarni sistem, v katerem ta nima nobene tradicijske podlage.
3.4.4 Najbolj kričeče in nedvomno konservativne so tiste parodije, ki skušajo in-terpretativno-vrednostno diskreditirati, stigmatizirati in izločiti iz literarnega razvoja novatorske tendence, jih v očeh bralcev, ustvarjalecv in kritikov prikazati kot nesmiselne, absurdne ter tako zaščititi obstoječi kanon in trenutna razmerja v literarnem življenju.38 Različice ohranjevalne parodije, ki sem jih opisal v prejšnji točki,
33 F. MlLČlNSKl, Zbrani spisi 1, ur. B. Slodnjak (Ljubljana 1960).
34d. Feigel, Pol litra vipavca (Ljubljana: Kleimayr in Bamberg, 21923), 67-75; 84-94. V tej zbirki je še z metafikcijskimi elementi prežeta besedilnovrstna parodija »najmodernejše amerikanske drame« (Kanarček ), v kateri se kopičijo umori, smrti, reklamarske replike; tudi ta izdaja konservativni, ksenofobični smeh.
35 Mlada proza (Maribor: ZO, 1983).
3ft Andrej Blatnik, Plamenice in solze (Ljubljana: DZS, 1987).
37Tomo Virk, Borges in slovenska proza, Primerjalna književnost 15 (1992), št. 2, 1-20.
vendarle tudi utirajo pot za tuje novosti med nepripravljeno slovensko bralstvo (so nekakšni recepcijski biažilci) ali pa se nanje odzivajo z zadržki, ne pa z agresivnim zavračanjem.
Konservativni parodisti so nagnjeni k temu, da vestno pišejo po nareku pravil medbesedilne vrste parodije, ki ima svoje točno določeno mesto in vlogo (nizko in satirično) v kanonizirani hierarhiji literarnih vrst; že to upoštevanje pravil jih postavlja v red varuhov obstoječega. Pišejo samostojna besedila, ki stilizacijsko disciplinirano sledijo parodiranemu vzorcu, ga razločno naslikajo in razvidno kari-katurno deformirajo, znižujejo, vzpostavljajo nedvoumen pejorativen odnos do njega in ostro razmejujejo prikazujoči diskurz od prikazanega.
Aleksandr Morozov je v razpravi Literarna vloga parodije ( 1930) na ruskem gradivu lucidno razložil ugotovitev, ki sejo da potrditi tudi na slovenskem: da so no-vatorji nagnjeni k direktno ironični satiri in bolj ambivalentnemu, sproščenemu integriranju parodičnosti v lastni, uveljavljajoči se slog (čeprav pišejo tudi čisto »normalne« parodije), konservativci pa se oklepajo parodije kot samostojnega žanra. Parodično izkoriščanje novatorskega stila oz. njegovih posameznih prvin v lastnem besedilu bi po Morozovovi razlagi rušilo ustaljene forme in konvencije, ogrozilo kanon, kar pa bi bilo v nasprotju s tendencami konservatorjev.w
Konservativec je vedno tudi purist: vztraja pri čistosti uveljavljenega, kanonizira-nega literarnega sloga in preglednosti žanrskega repertoarja, pri strogi hierarhiji in enoumnosti vrednot, estetskih maksim. Ker parodist varuje kanon pred epidemijo novega, mora kužno besedilo osamiti v karanteni satiričnega žanra in se varovati, da bi v svoj diskurz pripustil klice, ki ogrožajo razmerja v kanonu.
Razcvet so doživljale konservativne parodije ravno ob bolj frontalnih, organiziranih prodorih inovativnih in močnih literarnih skupin ter slogovnih teženj v slovenski literarni prostor, tedaj ko so te nastopale celovito, podprte s svetovljanskim zaledjem: v času moderne, avantgardističnih nastopov ok. 1. 1920, in povojnega modernizma oz. neoavantgard.
M. Opeka v ciklu Dekadentski biseri (DiS 1899) izčiščeno in zvesto posnema lir-sko dikcijo Ketteja, Župančiča, Cankarja in Murna, a jo mehanizira, poenostavlja znake njenega duhovnoestetskega zaledja, hiperbolizira njeno vpadljivo slogovno simptomatiko ter ruši njen čar z drastičnimi in razumarskimi »romantičnimi ironijami«. S Horacovim motom in klasicističnim komentarskim epilogom (invokacija muz) pa parodist cikel stilizacijskih parodij jasno, pregledno interpretativno-vred-nostno uokviri v vodila »formalistične« estetike ter razkrije, daje novote slovenskih dekadentov - dekorativno, cvetlično metaforiko, simbolizacijo, fragmentarno, notranji govor vzbujajočo kompozicijo, prvoosebni lirski subjektivizem s personifici-ranimi elementi subjektivitete, zvočno orkestracijo, svetovljanska prizorišča, dekadenčne motive - satirično smešil iz distance, iz varnega zavetja klasičnega literarnega kanona. Od tam so bile nove izrazne težnje videti kot slaboumen, pomensko prazen, infantilen, neurejen, do poze pretiran literarni eksces, ki niti zdaleč ne dosega
Konservativno motivirana parodija potujuje in prikazuje tuji novatorski stil in njegove postopke kot nekaj absurdnega (Begak, Parodia i ее priemy, 54). MA. MOROZOV, Literaturnaja rol' parodii, 109.
Opekovega vzornika, Gregorčiča.4"
R. Murnik, sam novostrujar in sopotnik moderne, seje kot humorist do te smeri postavil v položaj branitelja normalnosti, tradicionalnih estetskih in socialnih načel, ki naj bi jih dekadenti škandalozno kršili. Humoreska Peklenski napredek ( 1902) vsebuje eno izmed njegovih številnih parodičnih odnosnic na žanre in stile moderne: gre za vloženo in močno groteskizirano parodijo dekadenčno-simbolistične poezije, Čudno prikazen.41 To metabesedilo sinekdohično ikonizira celoten sistem umetnosti, še več - duha časa in kulturo, ki jo je uveljavljala moderna v vseh umetnostih, filozofiji, publicistiki, oblikovanju. Nove smeri so ravno v tem obdobju začele nastopati bolj agresivno (zanikanje preteklosti, tradicije, kult novega, modernega), frontalno in »totalitarno«, tj. v vseh umetnostih, v kritiki, publicistiki, množičnih občilih, reklami, oblikovanju, načinu življenja, modi. Skušale so se vsiliti kot prevladujoči vzorec ali vsaj modno vodilo. Taki nastopi modernih smeri so že zaradi svoje pojavne oblike (ne le zaradi svojih oblikovnih, tematskih, stilnih, idejnih vsebin) vzbujali odpor bolj konservativno nastrojenih krogov. Murnik ožigosa dekadenco podobno kot Opeka: kot nekaj nezrelega, infantilnega, duševno bolnega, neprostovoljno komičnega.
Ivan Tavčar seje v feljtonu »Električna žoga« in drugo (SN 1921) prizadeto in užaljeno, z napadalnim posmehom in litotično samoironijo odrinjene nekdanje veličine odzval na branje besedil mlajših umetnostnih kritikov, Franceta Steleta in Alojzija Resa. Izhajala so v njemu ideološko nasprotnih glasilih in s stališč sodobnega katoliškega ekspresionizma potiskala na smetišče umetnostne zgodovine starejšo generacijo kulturnikov, problematizirala klasično slikarsko tradicijo, zelo pokroviteljsko pa hvalila mladi rod, slovensko umetniško avantgardo (nastope A. Podbevška).42 Na koncu spisa posamične parodične odnosnice na (post)simbolistični slog nasprotnikov zgosti Tavčar v vloženo parodijo Podbevškove Električne žoge. Ta karikatura briše sleherno globinsko, metafizično, estetsko, etično, zavestno-pro-gramatsko motivacijo avantgardističnega podviga in mu pripisuje zgolj ignorantsko rušenje osnovnih norm besedilne sklenjenosti in sporočilnosti, tj. literarno diletant-stvo, in nesposobnost za »normalno« razmišljanje - norost, vredno psihiatrove in ne literarnoestetske obravnave. Zato hoče Tavčar predlogo minimalizirati, litotizirati, jo s pomočjo burlesknosti in stvarnih razlagalnih okvirov prikazati kot proizvod pijanih in bolnih možganov (pač najbolj priročna stigmatizacija konkurenčnega avtorja), ki gaje umetniku, kakršen je parodist, mogoče z lahkoto posnemati. Izbira pač le njene površinske značilnosti, spotika se vedno ob enih in istih signalih Podbevškovega stila: citatno paberkuje po besedju in motivih, spakljivo oponaša rimbaudovsko eksotično in futuristično tropiko, ekspresionistično hiperboliko (raba plurala, števnikov in abstraktnih poneizmerjanj), vizionarnost in avantgardistični deklamacijski ritem, ki iz prozne vrstice prehaja v verzno in likovno.
Razmeroma čisto obliko je karikanje novatorjev dobilo v času, ko je ponovno prihajalo do prodornega nastopa nove literarne smeri na slovensko prizorišče - v parodijah na različne tipe modernizma in neoavantgardizma po 1. 1960. Poleg almanaha
4,1 Mihael Opeka, Dekadentski biseri, DiS 12(1899), 659,691, 715-716.
41	Navihanci (Ljubljana: Schwentner, 1902), 177-179.
42	Marja boršn1k, Opombe, I. Tavčar, Zbrano delo 8 (Ljubljana: DZS, 1958), 474^179.
skupine avtorjev Poezije seveda 66 (samozaložba, 1967), ki je bil zasnovan kot parodija modernističnih pesniških zbirk, zlasti poetik V. Tauferja, D. Zajca in A. Ker-mavnerja, in posrečene, čeprav politično naznanjevalne opisno-stilizacijske karikature Grafenauerski sonet (1985) spod peresa E. Fritza, je med parodičnimi varuhi tradicije potrebno opozoriti na J. Menarta. Skupinski, celovit, dinamičen, tudi kulturno in politično projekten ter razmeroma agresiven nastop modernistov je ogrožal Menartovo samokanoniziranje, njegovo predstavo, da varuje slovensko literarno tradicijo pred novodobnimi šušmarji, ki nimajo kaj povedati.41 Antisong: v stilu straniščne poezije (1970) je le ena izmed Menartovih parodij; karikirano poetiko izkorišča za njeno kritiško opisovanje.44 Neposredna tarča parodičnega posnemanja so verjetno kupleti M. Jesiha, ki so ravno v tem času sami parodirali tradicionalne metrične sheme, tako da so mehanizirali, poudarjali njihovo skanzijo, jim v duhu angleške nonsense poezije odjedali lastni smisel in vanje vnašali - morda ne brez zveze s tradicijo penatske pornografske verziftkacije - obilno in sočno, v literarnem kanonu tabuizirano besedišče.45 V podobni maniri so tedaj pisali in objavljali še V. Kovač-Chubby, I. Svetina idr.
Menart pa s kopičenjem vulgarizmov in oponašanjem parodiranih štirivrstičnic (prestopno rimani trohejski osmerci) ne satirizira le Jesiha in njemu podobnih pesnikov, torej določen slogovni sestav v poeziji, ampak karikirani vzorec uporabi za satirični opis (opisujoče, vrednostne in razlagalne izjave) avantgardne kulture nasploh - kot ideologije, načina življenja, usklajenega delovanja skupin, eksperimentiranja v raznih umetnostnih panogah. Na muho parodičnega ponavljanja vzame zlasti avantgardistični ideologem nasprotovanja tradicionalnim načinom umetniškega predstavljanja, ki so ga tudi na Slovenskem ubesedili mdr. s predpono »anti-« (antidrama, antiroman...). Direktne opisne izjave nagibajo parodijo v maščevalno invektivo, ki de-
43 V Časopisnih stihih (Ljubljana: DZS, 1960) je Menart odprl serijo parodiranja modernizma z epigramskim centonom Montaža iz Prešerna (92). Centon navaja verze iz Nove pisarije in 8. soneta Sonetnega venca tako, da dobi razmeroma tradicionalno koherentno paskvilno besedilo, ki nasprotnike (M. Rožanca, P. Kozaka in druge perspektivaše) bolj direktno sramoti, jih izrinja s Parnasa, kot pa da bi jih posredno ironiziralo s parodijo. Kljub temu pa Menart z naslovom tekst predstavlja tudi kot posnemanje avantgardističnega umetnostnega postopka, montaže - kot da bi hotel nasprotni ke pobiti z njihovim lastnim orožjem (čeprav jih je Menart z montažo prehitel, podobno kot s svojo »vizualno« kavarniško pesmijo iz Pesmi štirih). Posneti modernistični vzorec zapolni z njemu inkongruentno vsebino klasičnega pesništva, ki ta zaledje tega vzorca, modernizem, tudi satirično komentira. - V Časopisnih stihih je objavil Menart še štiri imitacije, ki jih je v opombah k Statvam življenja (3. izd., Ljubljana: CZ, 1981 ) naknadno razglasil za parodije oziroma za »popestritev knjige«, za »svojevrstno izražanje misli«, ki gaje posnel iz novih literarnih smeri, ne da bi se jim pri tem že zapisal.
44Sodobnost 18 (1970), št. 1, 33-34; Statve življenja, 512-513. Gre za tip opisne parodije, ki temelji na načelih, kakršna je kasneje uporabil tudi E. Fritz v svoji protimodernistični parodiji Grafenauerski sonet (Dejansko stanje, Ljubljana: CZ, 1985, 101).
45Npr. »zakaj ne bi v zboru zapeli, kar/ večkrat smo rekli naglas: fuk/je nevaren svobodi, vsaj današnji čas« ali: »krmilo spanja, ti, puščava,/ drkanje teh blodnih let,/ izbira čipk, čemerna slava,/ trohnoba silosa si, doba čet« ali: »kdo je jesih kdo je kure kdo v nebesih kdo zamurc«.
gradira akterje (avtorje, publiko, kritike) in proizvode avantgardističnega sistema kot blef(erje), jih oblati z nizkim besediščem, ki so ga v literaturo avantgardisti sami uvajali (avantgardizem predstavlja Menart kot straniščno poezijo, sranje, pornografsko pozerstvo, ustvarjalno impotenco, britje norcev, blefiranje, ki ga podpirajo razne klike, kot bebavost). Menart s svojo napadalno satirično parodijo izvede transkon-tekstualizacijo, ki predlogo loči od njenega naturalizacijskega okolja. To je za avantgardno kulturo še posebej usodno: v avantgardi namreč sami teksti, artefakti vedno potrebujejo za svoje funkcioniranje v literarnem in umetnostnem sistemu močno podporo programov, manifestov, kritiških interpretacij, uprizoritvenih aktivnosti (npr. performans, hepening). Menart pa te avantgardistične obdelovalne postopke osmišljanja tekstov povsem izbriše in predstavlja vse prvine sistema (tekste, »umetnine«, avtorje, izvajalce, kritike) izolirano, same na sebi, kot se zdijo neavantgardističnemu opazovalcu.
3.5 Prerivanja soobstajajočih poetik: razločevalne parodije
Razločevalne parodije so tiste, ki nam kažejo interes, da bi z literarnega prizorišča zrinile konkurenčno literarno tendenco (soobstajajoči stil)46 ali pa jo le relativizirale, nekoliko osmešile njeno izključujočnost, tematizirale redukcionizem njenega modela sveta - tako, da prikazujejo še drugo plat, ki se ni mogla prebiti skozi stilizacijske filtre predloge. Razmerja med predlogo in parodijo tu ni mogoče uzgodbiti s pripovedjo o ohranjanju in inoviranju; predloga je s stališča književne evolucije parodiji nekako vzporedna: bodisi v tem, da se prav tako uveljavlja kot zastopnica novega, a drugačnega toka, bodisi v tem, daje skupaj s parodistom zaostala za frontnimi črtami literarnega razvoja.
F. Levstik je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja že sam postal literarni »konservativec«; z epigrami in parodijo je 1. 1882 skušal nastopiti proti tedaj tudi že zastareli Stritarjevi sentimentalistični poetiki in nazorom, ki so zrasli iz razsvetljenskih in predromantičnih vzorcev ter prerasli v starčevsko dogmo (čeprav je bil star šele 46 let).47 Satirična parodija Mrtvi žabi: solznodolska pesem, ki rigorozno sledi pravilom svojega žanra (profanizacija in satirizacija predloge),48 skuša temeljito osmešiti in razkrinkati tarčo svojega posmeha: Stritarjeve in Gregorčičeve sentimentalne elegije oz. opevanje antropomorfiziranih bitij, Stritarjeve vse pogostejše esejistično-pro-gramske formulacije o solzni dolini človekovega življenja. To stori Levstik tako, da se nasloni na svojo štiri leta starejšo, a dvoumno karikaturo iste pesniške vrste in sloga (Mèrtvemu hrošču, Z 1878), ki jo je Stritar-urednik tedaj na prvo stran svoje revije sprejel v veri, da gre za »resno« delo njegove smeri. To besedilo, ki ga nova parodija
4"m0r0z0v,n.d., 109.
47 Stritar, kije kot novi solastnik in stalni sodelavec Ljubljanskega zvona začel objavljati v njegovem drugem letniku, je med uredniki in bralci zbujal nejevoljo, odpor, njegove pesmi in epigrami so delovali ob Gregorčiču in Aškercu, vodilnih Zvonovih pesnikih, anahrono. To razmerje je formuliral urednik F. Leveč v pismu J. Kersniku 19. marca 1882: »S Stritarjem nisem nič kaj zadovoljen. /.../ Naposled bo vendarle res, da seje mož izpisal in - postaral.« - O tem prim. A. Slodnjak, Opombe, F. Levstik, Zbrano delo 3 (Ljubljana, 1953), 318-321; Isti, Zgodovina slovenskega slovstva 3 (Ljubljana: SM, 1961), 154.
4SF. Levstik, Zbrano delo 3,37-39.
deloma kontrafakturira, je izhodišče za besedilnovrstno karikiranje in ikoniziranje rahločutne ideologije. Z groteskno profanizacijo »elegija« do absurdnosti pretira osnovno konvencijo predloge (paralelizem med rahločutnim človekom in trpečo živaljo) in poudari ravno tiste prvine, ki jih njen sistem žanrsko-stilnega reduk-cionizma izpušča in potlači, tj. ne-človeškost, fizično živalskost živali. Namera neobjavljene parodije se ujema z namero sočasnih Levstikovih, prav tako neobjavljenih epigramov na Stritarjevo svetobolje: skušali so tematizirati absurdnosti vrste, sloga in ideologije, ki jih je podpiral in oznanjal Stritar, s tem pa omajati njegovo avtoriteto urednika, modrostniškega oznanjevalca moralnih naukov in ga z ironijo izločiti iz prevladujočega toka tudi kot pesnika zapoznelca. Skratka, s profanizacijsko gesto hočejo prikazati in izpostaviti posmehu njegove »zrele« nauke kot samovšečno pozo mehkužneža in prikritega babjeka.
M. Jesih z vse drugačnim, neantagonističnim ironičnim etosom I. 1984 parodično aludira na več svojih pesniških sopotnikov, markantnih tvorcev avtopoetik znotraj modernističnih oz. postmodernističnih tokov.44 V Poljubnostih se z igrivo ironijo posmehne B. A. Novaku iz Kronanja in Hčere spomina (»Orel sin razširi krila«, »Radenska je hči globin«) ter K. Koviču iz Bezgovih ur (»Uš zbudi se v bezgu mladem«); Brvarjevo zasebniško prozaizacijo poezije, depoetizirani imagizem in ve-rizem zapolni v Delu z domišljijskimi, nadrealističnimi podobami, v Nasihi in metuljih pa razdre svetinovski vzorec vzhodnjaške pravljične parabolike, dekora-tivnosti in erotizma s prozaiziranim vrinkom. Pesem Roma žena meri na motiviko in stil S. Makarovič, ki ga parodist z matematično mehanizacijo potujuje tako, da v precej monološko vrednostno, duhovno-čustveno strukturo predloge (individualistični nihilizem in neodekadenčno uporništvo) vnese ambivalentnost, mešanico komičnega, grotesknega, tragičnega in čarobnega. Jesihove parodične odnosnice oz. besedila do svojih novatorskih sopotnikov niso satirično agresivne, saj s svojo ambivalentno, sinkretično poetiko zgolj ironično opozarjajo na soobstoj heterogenih vrednostnih sistemov, na mnogojezičje sveta, ki ga preveč »dogmatski« stilni modeli avtopoetik reducirajo. Jesihov polimorfni, protejski lirski subjekt se tudi do jezikov sodobnikov, ki jih potujuje, ne razmejuje, ampak jih s parodičnostjo integrira v »svojo« slogovno poliloškost, jih izkorišča za lastne, predvsem estetske literarne učinke. To je vse že sindrom drugačnega duhovnozgodovinskega obzorja parodiranja, takšnega, ki se ne opira več niti na objektivno niti na subjektivno resničnost (gl. tč. 3.7).
3.6 Novatorji proti arhaistom: naprednjaške (progresivne) parodije
Za parodije, s katerimi v literarno življenje stopajo novatorji, veljajo ugotovitve, ki jih je po ruskih formalistih povzel in ob nekaterih značilnih zgledih razložil B. Paternu:50 tu parodija nastopa kot predhodnica, formalno-raziskovalna avantgarda, ki počisti s kanoniziranimi normami, tradicionalne postopke pa uporabi kot gradivo za odpiranje in podpiranje novih literarnorazvojnih teženj. Parodije novatorjev le redko zdrsnejo v predvideni kalup nizkega oz. satiričnega medbesedilnega žanra: novatorji prepletajo parodijo z direktno literarno satiro, kadar pa že pretežno parodirajo, to
49M. Jesih, Razni verzi, Problemi 22 (1984), št. 4: Literatura, 6-10.
50Boris Paternu, Funkcija parodije v razvoju slovenske književnosti, 25-31.
počnejo manj vezano na vzorce predlog, bolj sproščeno in igrivo oz. vrednostno am-bivalentno, tako da parodije včasih niti ne opazimo takoj. Tudi s tem neupoštevanjem strogih žanrskih in stilnih razmejitev ter z ignoriranjem načela imitacije (četudi ironične) razkrajajo naprednjaki ustaljeno strukturo kanona nacionalne literature.
Kanon rahljajo ali razdirajo tako, da stare izrazne načine degradirajo kot neustrezne na novo veljavnim modelom resničnosti ali kot zastarele glede na nastajajoči kompleks estetskih vodil in njihovih besedilnih pravzorcev; na oba načina, ki se medsebojno večinoma prežemata, ustvarjajo takšne parodije tudi pri sprejemnikih, razpečevalcih in obdelovalcih - ne le pri ustvarjalcih - ugodnejše ozračje za akcep-tacijo novih literarnih rešitev in smeri. V obeh primerih svoje parodiranje utemeljujejo v raznih izpeljavah heglovske »velike pripovedi« o zgodovinskem spreminjanju duhovnih oblik, o napredujočih razvojnih stopnjah samospoznavanja duha: kar ne ustreza več novemu zgodovinskemu obzorju duhovnoestetskih potreb, je potrebno preseči, zamenjati z novim, modernim.51
Tekstualne intence novatorjev niso usmerjene k poenotenju, čistosti in retrospektivni trdnosti ponovljivih struktur, ampak k odprti procesualnosti, vsebinski in formalni nepredvidljivosti, tujosti, različnosti in raznolikosti. Skušajo (če sploh pridejo do objave!) ustvariti ozračje, ki bi pri bralcih, kritikih in ustvarjalcih (vključno s samimi parodisti), spremenilo spoštljivi odnos do varuhov uveljavljenega stanja v jedru in obrobju literarnega kanona, uzavestilo njegovo skrepenelost in neustreznost novemu duhu časa.
3.6.1 Parodičnost integrirajo progresivci - ti so bili deležni v teoriji in literarni zgodovini večje pozornosti in jih lahko zato manj podrobno obravnavam - pretežno v svoj novatorski slog. Načinov za to je več. V navidezno imitacijo kanoniziranih vzorcev s prikrito ironijo tihotapijo povsem nasprotne idejno-stilne poudarke: F. Prešeren je npr. z imitacijskima parodijama Šmarna gora in Nebeška procesija (KČ V, 1848) v formalno in duhovno izročilo romarskih pesmi subverzivno, naivnim bralcem skoraj neopazno vnesel nasprotno, meščansko-liberalno ideologijo in utrip urbanega življenjskega stila; v Ponočnjaku (nast. ok. 1833) pa je s spretnim karikiranjem tej tarči posmehljivega distanciranja pridružil še vzorec bürgerjevske balade, svetovne uspešnice in novopečene klasike, ki je pred desetletji navduševala Deva in ga gnala v ustvarjalni obup.52 Parodičnost se sicer Prešernu v obliki posamičnih figur obilno vpleta v satirične sonete in epigrame, zlasti pa v Novo pisarijo (KČ II, 1831), kjer doživljata antični mitološki aparat in topika Parnasa burleskno degradacijo v okolju slovenskega razsvetljenskega fiziokratizma in utilitarizma.
Prešeren je bil vzor za to, kako lahko novatorji vpletajo parodičnost v satirične opise, ironizacije in aluzivne evokacije skrepenelih varuhov kanona. J. Stritarje v Triglavanu iz Posavja (Z 1870) z ironičnim pretiravnjem in satiričnim parabol i zi ranjeni osmešil redukcionizme staroslovenskega kulturnopolitičnega avtoritarizma, omejenega, utilitarnega slovstvenega repertoarja, samocenzuro pesniške izraznosti ob ljubezenski tematiki: v ta namen je segal tudi po karikiranju krištofsmidovk, tedaj
51	Prim. W. Karrer, Parodie, Travestie, Pastiche, 103-104.
52	France Prešeren, Zbrano delo 2, ur. J. Kos (Ljubljana: DZS, 1966), 31-35, 51-53, 54-59.
prevladujočega pripovednoproznega žanra, kjer je literarnost bila le pretveza za moralno eksemplaričnost.511. Cankarje v Literarno izobraženih ljudeh (Vinjete, 1899), satiri zoper tradicionalistične predsodke t. i. filistrov do individualizma, frag-mentarnosti, čutnosti, erotizma moderne, vključil v kontekst ironične, gogoljevske groteskizacije vloženo parodijo, karikaturo pikantnega trivialnega salonskega romana po maniri P. Pajkove - primer filistrom ljubega čtiva.54
O. Župančič je v lirski polemiki z Aškercem, tedaj s stališča mladega rodu že preživelo avtoriteto, ustvaril karikaturo njegove orientalistične kuliserije, težnosti in epične parabolike tako, daje njegovo poetiko le aluzivno evociral, jo predstavil poan-tirano in zgoščeno in absentia, ne da bi pri tem zvesto sledil kakemu otipljivemu modelu iz Aškerčeve epske delavnice (Omer čita Ahmedovo knjigo, Naši zapiski 1909).55
Parodičnost v zgodovinski avantgardi, pri S. Kosovelu sredi 1920. let (Sferično zrcalo, Napis nad mestom, Lirika), postane že kar razsežnost strukture samih besedil, ki v težnji po radikalnem prelomu s tradicijo zanikajo osnovne norme literarnosti (estetsko avtonomijo, organsko zaokroženost, dokončnost, sporočilno globino, metaforičnost, brezinteresnost) in ikonoklastično obračunavajo z ideološkim in estetskim imaginarijem celotne meščanske epohe, vključno z njenim književnim kanonom."'
3.6.2 Po tem, ko sem v prejšnjem razdelku nakazal nekatere besedilnostrukturne možnosti nekonvencionalizirane parodičnosti, bi želel skicirati še literarnoevolucij-ske vloge oz. učinke progresivnega parodiranja. Parodične strategije omenjenih tipov so najprej pomagale ustvariti laiciziran, sekularen, avtonomen literarni sistem, zato so si privoščile dominatni repertoar nabožnega in utilitarnega slovstva, še bolj pa omejenosti literarno-duhovnega obzorja, zakoreninjenega v katoliškem ali laičnem razsvetljenstvu (Prešeren, Levstik, Pižmar pripoveduje, kdo so bili njegovi in njegovega ščitnika stari dedje, 1862, Stritar, Triglavan iz Posavja).57
Ko je bila po objavah Kranjske čbelice, Prešernovih Poezij, zbirk njegovih epigonov oz. posnemovalcev, Macunove antologije, začetkih rednejšega izhajanja »lepoznanskih« listov in prilog idr. izoblikovana že prva dejansko poetična (deprag-matizirana) stilna formacija, so lahko parodije in parodična besedila S. Jenku (Ognje-plamtič, Tobaku, Od Janezove Neže, Trije soneti kmetičici, Zdravica) sredi 50. let že pomagala vzpostaviti tudi literarnoevolucijski preskok iz smeri, ki seje že konven-cionalizirala, uveljavila, do neke mere celo kanonizirala, v nov, postromantični stil.5" Jenko si je z njimi utiral pot izpod vplivnega Prešernovega sonetnega sloga, tektonske
53 J. Stritar, ZD 4, ur. F. Koblar (Ljubljana: DZS, 1954), 275-293.
54Ivan Cankar, ZD 7, ur. J. Kos (Ljubljana: DZS, 1970), 125-138.
55Oton župančič, ZD 4, ur. J. Mahnič (Ljubljana, 1967), 13-14.
56Srečko kosovel, Integrali, Zbrano delo 2, ur. a. Ocvirk (Ljubljana: DZS, 1974), 31,71, 93,484.
57F. Levstik, ZD 4, ur. a. Slodnjak (Ljubljana: DZS, 1954), 54-65 (nedokončano, neobjavljeno).
58Simon Jenko, ZD 2, ur. F. Bernik (Ljubljana: DZS,21986), 33-46, 50, 158. Prim. В. Paternu, Struktura in funkcija Jenkove parodije v razkroju slovenske romantične epike; Isti, Funkcija parodije v razvoju slovenske književnosti, 27-28.
kompozicije, njegove romantične tematizacije erotike, absolutizacije in vertikalne, intenzivne idealizacije subjektivitete. Neobjavljena, avtoterapevtska parodična besedila, pastišno prepredena s paberki prešernovskih metaforičnih, skladenjskih, kompozicijskih in metaforičnih stilemov, demontiranih s tehnikami romantične ironije, so bila pravcata bloomovska revizija, ki je Jenku izčistila lirski prostor za empirično psi-hologizacijo, veristično, socialnozgodovinsko ozemljitev izpovedi.
Naprednjaške parodije in parodičnost so postajale skupaj s formiranjem slovenskega literarnega kanona (z boji, kdo in s kakšno poetiko bo zasedel najuglednejša mesta na slovenskem Parnasu, kdo se bo uvrstil med »naše klasike«, da se bodo lahko kosali z antičnimi in novejšimi svetovnimi mojstri peresa)59 vse od srede 19. st. dalje predvsem sredstvo za slogovno in vrstno diverzifikacijo literature, za promoviranje novih idejnoestetskih vodil in prakse (Jenkov primer), pa tudi - zlasti v povezavi s proznimi ali pesniškimi satirami, epigrami, programatiko in kritiko - orožje za stig-matizacijo konservativnih konkurentov, za razgaljanje preživelih konvencij, za hiper-bolizacijski, tendenčni opis togih razmer in omejitev v literarnem življenju, ki so no-vatorje ovirale (npr. Levstikova Ježa na Parnas v rkp. redakciji, 1 863, ki smeši Bleiweisov in Veselov kulturni krog tudi z burleskno, herojsko-komično inverzijo Krsta pri Savici; Stritarjev Triglavan iz Posavja, Cankarjevi Literarno izobraženi ljudje, Župančičev Omerčita Ahmedovo knjigo).
V tem pogledu je protikonservativna tendenca še najbolj disciplinirano podrejena vrsti parodije pri enem najbolj reprezentativnih slovenskih parodistov, Mencingerju. Njegov »slavnostni govor magistra Sulfurija Udrihoviča pri Vodnikovi besedi dne 17. februarja 1885« - Vodnikov »Vršac«, potlej pa še nekaj (LZ 1885)60 - je primer satirične parodije na način mišljenja, argumentiranja, zgled za t. i. sense rendering:61 Mencinger izpostavlja posmehu svojih proliberalnih bralcev Mahničevo 'sholastično' metodo, tehnike interpretacije in dogmatične presoje literarnih besedil (iz feljtona Dvanajst večerov), jo s ponavljanji in pretiranji njegovih argumentov in logike karikira ter aplicira na - vsaj domnevno - inkongruenten predmet (na po splošnem mnenju nedvomno »pravoverna« pesnika, Vodnika in Slomška). Namesto direktnega soočanja argumentov, ki gaje Mahnič - sicer dogmatik, a bister in razgledan filozof, že skoraj dekonstrukcionist liberalistične ideologije in njenih literarnih utelešenj -ves čas izzival, se je Mencinger, podobno kot drugi liberalci, odločil za indirektno satirično, literarizirano smešenje, za stigmatizacijo nasprotnika in tako skušal spodbijati veljavnost njegovega interpretativnega in kritiškega pristopa. Goriškega teologa prikazuje kot nad splošnim mnenjem in občutki vzvišenega, nadutega strokov-njakarja, ki ves čas ponavlja večvrednostno modroslovno-estetično pozo in ki iz iztrganih citatov s pomočjo drobnjakarske, pedantne analize z absurdno logično premočrtnostjo izpeljuje nadvse daljnosežne sklepe o veri škodljivih in mladini nevarnih miselnih ozadjih že na prvi pogled lepih in dobrih pesmi. Vsi Mencingerjevi parodični postopki konvergirajo v vložnični perspektivi, fingiranem subjektu-maski, tipu smešnega, strokovnjaškega, (sholastičnega) pedanta, znanega še iz commedie
59Prim. M. Juvan, Slovenski Parnasi in Eliziji: literarni kanon in njegove uprizoritve.
6(1 J. Mkncinger, Zbrano delo 4, 29^43.
61 Po Wellsu, Karrer, n. d., 90.
dell'arte: konservativnega nasprotnika svobodnega literarnega izražanja diskvalificira torej kot primerek dottoreja.
Zgodovinska avantgarda tudi na Slovenskem pomeni novo stopnjo v razmerju do literarnega kanona. Gre za radikalizacijo moderne; že ta je v imenu doslednega indi-vidualizma, esteticizma, svetovljanstva in boja zoper videze in avtoritete začela pre-lamljati z izročili na idejno-moralno in družbeno-nacionalno transcendenco vezanega realističnega besednega oblikovanja, polemizirati z vodilnima ideologijama (liberalno, klerikalno), ki sta v 19. st. krojili kulturno sfero. V parodičnih montažah S. Kosovela pa sploh ne gre več samo za parodiranje zastarelega, neprimernega slogovnega sestava neposrednih predhodnikov ali za satiriziranje konservativnih sodobnikov, spodbijanje obstoječih avtoritet. Kot avantgardist izhaja Kosovel namreč iz celovite in radikalne refleksije literarno-umetniškega sistema in njegovega kanona, kakor seje oblikoval skozi novi vek v evropskem duhovnem prostoru. Avantgardisti so z »militantnih«, s političnim diskurzom prežetih stališč, »optimalnih projekcij« (A. Flaker) proklamirali prelom s tradicijo kot tako, se pravi »veliko citatno polemiko« (D. Oraic Tolič) s celotnim izročilom dotedanje umetnosti (z njeno mimetičnostjo, estetskim doživljanjem, evropocentrizmom, metafiziko, eshatologijo, meščanskostjo).62 Kanonizirana, muzealizirana umetnost je izgubila čar kulturne (tudi narodne) svetinje in postala v očeh avantgardistov le ena izmed družbenih »ustanov« (P. Bürger), ki jih je kot instrument ideoloških videzov in oblastnega gospostva potrebno razrušiti - tudi s pomočjo marinettijevske totalne parodije -, da bi utrli pot »pristnejši« subjektiviteti.
V povojni neoavantgardi in modernizmu 60. in 70. let seje nasprotovalna parodičnost do narodnega književnega kanona kot medija za reproduciranje nacionalne ideje in vsakršnih ideologemov kazala v različnih oblikah, ki so literarne so-dobnice kritiškega ter interpretativnega koncepta »novega branja« - tj. smeri interpretacije, ki fenomenološko reducira drugotne, družbeno in narodno vzorčne vloge kanoniziranih umetnin, in se skuša dokopati do njihovega bistva, do »eksistencialnega jedra«, ki naj bi bilo sposobno neposredno (brez zgodovinskih, metafizičnih, ideoloških transmisij) vznemirjati modernega bralca.63 Obe obliki parodiranja slovenskega književnega kanona in njegovih del pa sta imeli v sebi že zametke oslabitve idej napredka, inovacije in modernizacije, ki so motivirale naprednjake od romantike dalje - najbolj ravno v moderni in zgodovinskih avantgardah.
Prva vidnejša oblika so t. i. resne parodije, modernistične (eksistencialistične) reaktualizacije nekaterih ključnih besedil slovenske literarne tradicije.64 »Mitskim« delom klasikov ali folklore so skušale izbrisati učinke kanonizacije (vloge vzorčnosti, aplikabilnosti, ideološke redukcije in recepcijske »udomačitve«), jih radikalno
62Dubravka OraiČ Tolič, Teorija citatnosti (Zagreb: Grafički zavod Hrvatske, 1990), 79-80.
63Prim, za širši metodološki okvir fenomenološke hermenevtike Darka Dolinarja, Hermenevtika in literarna veda (Ljubljana: DZS, 1991), 162-172.
MZiva Ben Porat, Ideology, genre and serious parody, AILC X (New York - London, 1985), 380-387; Linda hutcheon, Parody without ridicule: observations on modern literary parody, Canadian review of comparative literature 5 (1978), št. 2,201-211.
demistificirati ter vzpostaviti dialoško sozvočje modernističnega nihilizma z njihovo »izvorno problematičnostjo«, pri čemer so do njihovega idiolekta ves čas ohranjale ironično distanco (V. Taufer, Nokturno I, 1964, Krst, 1969, Sveti Matija ubije očeta in mater, 1975, F. Rudolf, Celjski grof na žrebcu ali legendao strukturi, 1969, D. Smole, Krst pri Savici, 1969, S. Sitar, veronika z desenic veronika, 1974, S. Makarovič, Pomladanska romanca, Odštevanka, 1977, R. Šeligo, Lepa Vida, 1978).65 V tem pre-moščanju zgodovinske in estetske sprejemalne razdalje seveda ne gre za preprosto nasprotovanje demodiranim leposlovnim predhodnikom, ampak za refleksijo, ki je -podobno kot že v zgodovinskih avantgardah in deloma v obdobju moderne - zmožna dojeti tradicijo kot tako, se pravi njeno »celoto«, njene kulturne, simbolne, idejne, estetske učinke v vsakokratni sedanjosti.'*
Pri resnih parodijah ključnih ('mitskih') besedil slovenske tradicije se v modernistično inovativnost in protitradicionalizem vpisuje že tudi arhaizem, katerega temeljna struktura je po J. Leenhardtu''7 povezana ravno z zavračanjem historicizma oz. perspektivične zgodovine Napredka ter z zagovarjanjem časovnega izenačevanja (oz. tistega prostorskega združevanja raznorodnih in raznočasnih okruškov diskurzivnih redov, ki ga M. Foucault imenuje heterotopia)-, parodije slovenskih »mitov« so še najbližje t. i. esencialističnemu arhaizmu, ki je v navezavi na Heideggra poskušal odkriti v svojih predlogah nekakšne arhai sedanjosti, pri čemer jih je moral očistiti funkcio-nalizacij, ki jim jih je dala zgodovina, njena metafizika in družbena tehnologija. Prav iz neniožnosti paraleliziranja med razcepljenim, kaotičnim svetom, kakršen seje kazal modernistom, in »mitsko« totaliteto del tradicije, evociranih z arhaizmom, seje v teh parodijah porajala tudi nekakšna heroična intenzivnost, o kateri je govoril tudi F. Lyotard (nostalgija sublimne moderne estetike) in ki jo je opredelil A. Wilde z izrazom disjunktivna ironija: gre za ironijo, pononotranjeno v sam subjekt oz. njegovo fluidno zavest ter vpisano v prepoznaven avtorski stil (ki je seveda lahko dehumani-ziran, depersonaliziran); ta ironija je strategija, s katero modernistični, zgolj na estetsko sfero, avtonomijo umetnosti omejeni subjekt nasprotuje izkušnji begotnosti, razcepljenosti modernizirane družbe, v kateri so se izgubili oporni diskurzi Resnice, Dobrega in Lepega.''11
'"'Navedena dela so vsa samostojne knjižne objave (za te odslej podajam le letnice v glavnem besedilu) razen pesmi, ki so iz: Veno Täufer, Vaje in naloge (Maribor: ZO, 1969), Pesmarica rabljenih besed (Ljubljana: DZS, 1975); Svetlana Makarovič, Izštevanja (Ljubljana: CZ, 1977).
w,Paradigmatično je, da je na ta način premislil tradicijo ravno eden najbolj reprezentativnih modernistov, T. S. Eliot v znanem eseju Tradicija in individualni talent.
"Jacques Leenhardt, Arhaizam i postmodernost, Postmoderna: nova epoha ili zabluda, ur. G. Flego (Zagreb: Naprijed, 1988), 28-35; tu: 29, 30-31.
ftsPrim. A. Wilde, Horizons of assent, 121, 131-132. Najzgodnejša meni znana tovrstna izkušnja je Cankarjev Ponesrečenfeljton (1910), v katerem zaradi pripovednega jukstaponiranja interferirata dva zgodbena in diskurzivna niza: prvi je avtoparodična karikatura cankarjanskega simbolističnega stila, drugi pa portret praktičnega, nevsebinskega, banalnega gostilniškega naročanja, pozdravljanja itn. Niz kontingenčnega vsakdana ironizira (simbolistični) literarni diskurz, ta pa podčrtuje efemernost praktičnih govoric, pri čemer nobeden od obeh jezikov nima položaja višje resničnosti: gre za samorefleksivno, radikalizirano romantično ironijo, tragikomično ambivalenco, ki - v sicer humornem
Druga vrsta parodiranja tradicije so politematska parodična besedila, ki mdr. tematizirajo literarni kanon sam, aludirajo na znamenita imena, šolsko klišeizirane interpretacije, preigravajo njegove motivne topose, oblikovne klišeje, ideologeme meščanskih ter realsocialističnih »velikih pripovedi« itn. Nekatera med njimi so obnove avantgardistične montaže, ki je kot poetološko načelo že samo na sebi globalno parodična, saj ne meri zgolj na posamezne zastarele literarnosmerne in/ali vrstne konvencije, ampak - stopnjujoč parodično kršenje aptuma do skrajnosti - ironično razdira same temelje literarnosti, se pravi bistvena načela, po katerih so v tradiciji pisali in doživljali umetniška dela (mdr. se izogibajo metaforičnim interpretacijam, globoki pomenljivosti). Takšna posplošena, kontaminirajoča parodičnost je prihajala do izraza že od srede 60. let dalje, npr. v pesmih T. Šalamuna (Duma 1964, 1964, nekatera popartistična besedila iz Pokra, 1966) in V. Tauferja (Cerkvica na hribčku, Popotovanje odo, 1969),69 nato pa zlasti v ludizmu in njegovih podaljških: v »nonsense« pesniških krpankah in igrah M. Jesiha (Uran v urinu, gospodar!, 1972, Grenki sadeži pravice, 1974/78), politično satirični metafikciji D. Rupla (Tajnik šeste internacio-nale, 1971, Čas v njej rabelj hudi ali kako strašno kaznujejo slovenske pisatelje, 1974), fantastiki in »manierističnih« mitologizacijah M. Švabiča (Sonce, sonce, sonce, 1972), v groteskah in erotiziranem pripovednem humorju F. Rudolfa (Pegam in Lambergar (vitez, smrt, hudič), 1976, Fotosinteza Linhart, 1977), travmatičnih »menipejah« J. Snoja (Gavženhrib, 1982, Fuga v križu, 1986) itn.
Pri tem je ponekod parodistova ironija prešla iz obzorja klasične satiričnosti oz., v Wildovi terminologiji, mediativnosti (Šalamunova Duma 1964) ali modernistične disjunktivnosti (Taufer), uperjenih zoper ideološke in estetske normative, izpeljane iz tradicije, v drugačno duhovno razpoloženje, v drugačen pragmatski etos. Z evocira-njem in sopostavljanjem okruškov raznorodnih zgodovinskih stilov, podob, ideolo-gemov, krilatic so ti sicer najprej izgubljali svojo kanonsko avtoriteto, semantično globino in postajali površinski konotatorji za satire vredni »tradicionalizem«, a že tudi nekaj, kar je zunaj svojega izvirnega zgodovinskega mesta razpoložljivo late-ralni, prostorski, atemporalni kombinatoriki modernističnega ali neoavantgar-dističnega parodista - izgubljala sta se torej substanca njihove vsebine in izraza, skupaj z zgodovinskostjo. Kar je ostalo, je bila samo še razpoložljiva forma.
Igra z revijo referenc na literarno preteklost je postala korelat pojmovanju, značilnemu že za postmoderni pogled na svet:7" identiteta je izgubila središče in vsakršna metafizična bistva, temelji samo še na interakciji, tako da subjekt ni več koherentna entiteta, ki bi lahko svojemu okolju vsiljevala svoj (subjektivni) red; s tem se izgubijo ontološko-gnoseološka gotovost, referenca literarne mimesis in substancialnost besedilne pomenljivosti - sedanjost in zgodovinskost sveta se kažeta kot mnogovrstna, pluralna, breztemeljna mreža konstrukcij, označevalnih dejavnosti, retoričnih
feljtonističnem tonu - opozarja na razklanost sveta, na paradokse estetske avtonomije.
69Tomaž šalamun, Pesmi (Ljubljana: DZS, 1980), 178; V. Täufer, Vaje in naloge, 17-29.
70Hans Bertens, The postmodern Weltanschauung and its relation with modernism: an introductory survey, Approaching postmodernism, ur. D. Fokkema, H. Bertens (Amsterdam -Philadelphia: John Benjamins p.c., 1986), 9-51.
učinkov, simbolnih verig, diskurzov itn. Takšen razplet že zgodaj nakazujejo zlasti Jesihova besedila iz 70. let (pesniška zbirka Uran v urinu, gospodar!, igra Grenki sadeži pravice). Vtej »igri označevalcev« seje lahko razkrojil še edini locus gotovosti, na katerega so se pri ironiziranju/ satiriziranju opirali modernisti in avantgardisti (npr. del predstavnikov t. i. nove proze: Švabic, Filipčič, Kalčič, Perčič): to je ironikov jaz, ki se je - povzemajoč pri tem načela romantične ironije kot »permanentne parabaze« in »neskončne samorefleksije« (F. Schlegel) - vzpenjal čez omejitve empirije, tradicije in lastnih nagibov, afektov, spoznavnih shem in dosegal čisto estetsko transcendenco kot absolutni teurg svojih besedilnih svetov.
3.7 Parodična pietas: k postmoderni razpoložljivosti tradicije
Razmerje do tradicije (vključno z modernistično) in književnega kanona se, kot sem nakazal, v parodičnosti postmoderne spreminja. Skupaj z drugimi prepričanji, ki so organizirala modernizirane postrazsvetljenske družbe, je doživela zaton ideja zgodovinskega napredka (postmodernistična gesla o koncu velikih pripovedi oz. zgodovine, prebolevanju metafizike in modernosti), ki jo je sicer oslabil že modernistični arhaizem in spacializirana montaža zgodovinskih referenc.71 Z radikalističnim ikonoklazmom (neo)avantgard seje, potem ko seje proti sredi 70. let izčrpavala političnost kontrakulture, izživelo prelamljanje s tradicijo oz. destruiranje kanona tudi na način različnih protiestetskih oblik ustvarjanja.72 Ker so v postmoderni sam subjekt razkrinkali kot metafizično kategorijo in ga razsrediščili, razpršili oz. »zmehčali«, je postal vprašljiv tudi avtorski, individualni stil, s katerim so modernisti markirali svoje antagonistično stališče do tradicionalnih oblik reprezentacije in tekstualnosti. Po mnenju F. Jamesona je parodija v takšnem duhovnem ozračju izgubila svoj nekdanji smisel, ker je ne motivira niti projekcija napredka niti nima več kakšnega oprijemljivega (četudi individualnega) kriterija, s katerega bi smešila odklone in odstope, napadala nasprotnike - v svetu, ki preboleva metafizične to-talitete, dihotomije in hierarhije, namreč ni več konsenza, legitimiacijskih instanc oz. »velikih pripovedi«, ki bi parodiste vnaprej povezovali z njihovimi občinstvi. Zato se parodija v postmodernizmu po mnenju Jamesona spreminja v pastiš, ki sicer ravno tako imitira in simulira pretekle forme, stile in vsebine, a brez kritične ostrine, kakršna je bila značilna za izročilo modernosti.7' Tudi A. Wilde kaže v to smer: postmodernist s t. i. suspenzivno ironijo pristaja na kontingenčni svet, na vsa njegova naključja, na pluralne konstrukcije smisla, saj je sam neizogibno v njem, pri čemer ni več subjekt, ampak diskontinuirano, razpršeno polje presekov in učinkov raznih simbolnih mrež; ker na svet pristaja, se izgublja heroični patos modernistične ironije, ki jo zamenjuje sicer samorefeksivna, a pietetna (v Vattimovem pomenu besede pietas), svet sprejemajoča drža.74
71 Prim. Gianni Vattimo, Postmoderno doba i kraj povijesti, Postmoderna: nova epoha ili zabluda, 72-82.
72o tem je pisal Peter Bürger v Theorie der Avantgarde, cit. po Andreas kilb, Postmoderna: prilog teoriji alegorijskog stava, Postmoderna: nova epoha ili zabluda, 16-27; tu: 22-23.
71 Fredric jameson, Postmodernizem (Ljubljana, 1992), 17-23.
74 A. Wilde, n. d., 131-132.
Suspenzivni ironični etos literarnega kanona torej ne napada, še manj pa ga brani; z njim razpolaga kot z vsemi drugimi, aktualnimi in neliterarnimi diskurzi - na način svobodne in poljubne igre, takšne, ki do predlog ne kaže citatnega razmerja, ironične arogance in torej v medbesedilno fluktuacijo označevanja ne postavlja zapor. Razkrojile so se namreč dihotomije zunaj - znotraj, moje - tuje, znano - neznano, staro -novo, visoko - nizko, na katerih seje bila v tradiciji utemeljevala besedilna istovetnost; mehki postmoderni subjekt sprejema tuje gradivo kot svoje, če hoče biti post-moderen; še več, le v interakciji z njim sploh generira svojo »svojost«. Suspenzivno parodično razmerje do (slovenskega) literarnega kanona seje lahko formiralo v parodičnih besedilih (ne toliko v parodijah) šele po tem, ko sta (neo)avantgarda in modernizem v 60. in 70. letih radikalno razdrla strukturo književnega kanona, omajala njegovo avtoriteto in zavezujočnost v literarnonormativnem, ideološko-moral-nem in nacionalno potrjevalnem oziru. Pietetna parodija kanonizirana dela, avtorje, norme, klišeje (slovenske) literarne tradicije brez zagrete kontroverznosti preigrava, upošteva njegove hierarhije, tabuje, zvrstne, žanrske, stilne in časovne diskriminante ter filtre, a jih razkraja ter promiskuitetno spaja heterogene kode, okruške svetinj iz literarnih muzejev in podeželskih cerkvic, jih izenačuje z nekanoniziranimi žanri, tematikami, stili, kompozicijskimi normami, postavlja na prepih svetovnega literarnega dogajanja. Takšno razmerje najbolj izrazito zastopajo dela M. Jesiha (npr. slušne igre v zbirki Premi govor, 1989, Soneti, 1989), M. Dekleve (Odjedanje božjega, 1988) ter prozna metafikcija A. Blatnika (Plamenice in solze, 1987, Biografije brez-imenih, 1989), I. Bratoža (Pozlata pozabe, 1988), A. Šušuliča idr. Iz interrelacij med raznorodnim označevalnim gradivom pomaga pietetno parodiranje vzpostavljati vseskozi gibljivo, neobstojno, pogojno besedilno istovetnost, pomensko zgradbo in vrednostno perspektivo, tako da le-te niso že vnaprej ontološko in gnoseološko podprte, kakor pri prejšnjih evolucijskih stopnjah parodičnosti.
Postmodernistično stališče do izročila pa je kljub tezam o koncu zgodovine in propadu modernega projekta, kljub eklektični zmešnjavi stilov, identitetnih vlog in označevalni igri (v smislu iyotardovskega anything goes) zavezano modernističnemu izročilu inoviranja in preseganja ravno v tem, daje suspenzivna ironija tudi polemični odgovor na modernistično disjunktivno ironijo, na estetski ekskluzivizem modernizma, na njegovo romantično dediščino - prepričanje, v katerega so že sami romantiki zasejali dvom: da gre težave modernih družb razreševati znotraj estetskega reda; postmodernisti torej ne pišejo zgolj samorefleksivnih pastišev, ampak parodi-rajo same moderniste s satirično ostjo, ki se ne razlikuje dosti od tiste pri predhodnikih." Takšno parodično razmerje do ekskluzivizmov in/ali resnobne ter elitniške vzvišenosti modernističnih avtorskih poetik navsezadnje lahko vidimo v Jesihovih Raznih verzih (1984, gl. tč. 3.5), če bi seveda njegovo poezijo razumevali v okvirih postmodernistične pluralnosti, izginotja ekskluzivnega osebnega sloga (kakršnega gojijo skozi več zbirk tarče njegove suspenzivne ironičnosti).
75Margaret A. Rose, Parody/post-modernism, Poetics 17 (1988), 49-56; Gerald Graff, The myth of the postmodernist breakthrough, Postmodernism in American literature: a critical anthology, ur. M. Pütz, P. Freese (Darmstadt: Thesen Verlag, 1984), 37-58; tu: 37-39, 50.
Summary
Parodies, which serve the ends of comedic, burlesque, entertaining or social, moral and political satire, do not display the intention of becoming engaged in the conflicts between old and modern nor changing the relationship between the actors and texts of the literary system (e.g., A. Šuster - Drabosnjak, V. Kurnik, I. Rob, S. Osterc). For this reason, they usually refer to the popular or highly canonized texts and genres that the traditional consensus covers. In accord with the established standards of low/satirical types, they overturn and playfully abrogate the canonical stylistic and thematic hierarchies while diminishing the interconnectedness and axiomaticity of the canon, exposing it to the bustle of modern, even marginal discourses, to empiricity, 'popular' sociolects and relevant thematics. When parodies employ literary models as a formal shell for subliterary, publicistic themes or as means for the satisfaction of vital and practical needs, the aesthetic and polivalent conventions, on which the literary system builds its autonomy, are abrogated.
Literary-critical, literary-satirical and literary-reflexive parodies, which thematicize and evaluate the original text, are self-referent and self-descriptive phenomena (autoreference, autopoesy) in their literary system. They arise in ambivalent roles (the post-processing of the original texts is simultaneously the creation of new texts) and both represent and criticize elements and structures of the literary system using the same means. By the indirect strategies of caricaturization and stigmatization, which are comparable to the illocutionary force of irony, they attempt to extert influence on the contents of the preconceptions with which the participants in literary communication (readers, writers, editors, critics, pedagogues) receive original texts and their authors. These are means in the competitive battles of the cultural and literary elite, thus their targets are arguable original texts of contemporaries or immediate predecessors from the as yet unstable periphery of the canon.
Literarily oriented parodies, depending on the processes of literary change (i.e., its evolution), express various types of intent:
(1)	Conservative parodies preserve the traditional code, the kernel of a national literary canon (as well as the norms and aesthetic principles associated with it) and/or maintain the status quo that reigns on its periphery in a temporary arrangement of the communicative power of the actors of a literary system. In a synchronic sociolectic and stylistic constellation they display a strong tendency toward uniftciation: with satire they attempt to bring all divergences into the dominant literary discourse. On the diachronic axis they are retrospective, preferring repetitious structures to open series of processes. Such parodies thematize and athematize those genres, styles and texts (with the support of readers and critics) that are decisively different from the given state. They protect the canon from dilletantism, substandardness and triviality, extreme authorial idiolects (e.g., J. Mencinger), literary importation (F. Milčinski, D. Feigel, M. Potokar), and, especially, innovative, modernizing trends in Slovene literature (reaction to the modern, the historical avant-garde, modernism and neo-avant-gardism: M. Opeka, R. Murnik, I. Tavčar, J. Menart, E. Fritz). Conservative parodies follow the dictatorship of the rules of intertextual genres, having their precisely defined place and role (low and satirical) in the canonization of the hierarchy of literary genres. This very obedience to the rules (among other things, a pejorative altitude toward clearly separate foreign discourse) places such parodists in the ranks of guardians of the status quo.
(2)	Differential parodies display the intention of supplanting a competing literary trend, a cooexistent style (e.g., Levstik with Stritar's Weltschmerz)', or they relativize it by mocking somewhat its exclusivity and thematizing the reductionism of its world model (M. Jesih) in such a way as to show the other side of the coin that could not have come through the stylizational filters of the original. This is from the point of view of literary evolution
parallel to the parody: either in that it is advanced as a representative of a new and different trend, or in that, together with the parodist, it remains behind the front lines of literary development.
(3)	Progressive parodies are a formal-investigative avant-garde that dismisses the canonized norms, using traditional approaches as material for the opening and support of new literary trends. The parodies of innovators only rarely falls into the preconceived mold of a low or intertextual genre: innovators interweave parody and parodicity with direct literary satire. In those instances when they are primarily parodying, they do so with less connection to the forms of the original, in a more relaxed and playful manner, or ambivalently with respect to its values (e.g., with a subversive pseudo-imitation of the original, with allusive evocation, with an anti-traditional structuring of the text). By disobeying strict genre and stylistic definitions and ignoring the principles of imitation (albeit ironic) such innovators also dissolve the entrenched structure of the national literary canon. They denigrate the old ways of expression as inapproriate to the new models of truth and/or as old-fashioned with respect to the rise of a complex of aesthetic guides. In both cases their parody is founded on various derivations of Hegel's 'meta-narrative' of the historical change of spiritual forms, of the progressive developmental stages of self-realization of the spirit. Parodie strategies of progressive writers first aided in the creation of a laicized, secular, autonomous literary system (F. Prešeren, F. Levstik, J. Stritar); from the middle of the 19th c. they became a means of stylistic and genre diversification in literature as well as of promotion of new ideological and aesthetic guides and practices (S. Jenko). Moreover, especially in connection with the prose and verse satires, epigrams, programmatics and critics, they were a tool for the stigmatization of conservative competitors, for laying bare outmoded conventions, for hyperbolized, tendentious description of the sad state and limitations of literary life that were obstacles to the innovators (F. Levstik, J. Mencinger, I. Cankar, O. Zupančič). In the avant-garde and modernism, parody became a manner of increasing and generalized polemic reflection on the national literary canon, its 'mythic' works or its effects and roles 'in their entirety' (S. Kosovel, V. Taufer, D. Smole, J. Snoj, T. Šalamun, D. Rupel, F. Rudolf, M. Jesih, M. Švabič, and others).
(4)	Pious parodies, which in the coordinates of the postmodern developed out of the progressive parodies, no longer attack the canon, but rather ironically make use of domestic and foreign tradition for the construction of their own relational textual identities (M. Jesih, A. Blatnik, I. Bratož, and others). The decline of the idea of modernity, which drove the progressive parodies, can be seen in them. Moreover, the self-reflection of romatic irony increased in their spiritual and historical base: all ontological-gnosiological certainty was lost, as well as the purely subjective, such that the parodist no longer possessed a priori (personal) parameters, along which he could stand against deviations from (his) truthfulness, truth, the beautiful and the good.













UDK 882.09-3 : 929 Aleksander Skaza Filozofska fakulteta v Ljubljani
RITMIZACIJA PROZE V ROMANU PETERBURG ANDREJA BELEGA
Razprava se ukvarja z ritmizacijo proze romana Peterburg Andreja Belega v skladu z avtorjevo semantično koncepcijo besedne umetnosti in pri tem izhaja iz teoretičnih vidikov V. Žirmunskega, B. Tomaševskega, J. Tinjanova in J. Lotmana. Preučevanje je pozorno predvsem na tiste posebnosti ritmizirane proze romana Peterburg, ki na osnovi delne metrizacije proze in še posebej ritmizacije, temelječe na sekundarnih elementih verznega ritma, na ritmično-sintaktičnih in tematskih paralelizmih ter ponavljanjih, na posebni leksikalno-semantični organizaciji besedila (retoričnost, emocionalnost, hiperboličnost), smiselnih in intonacijskih pavzah ter kolonih, intenzivira in povezuje v pogojih romaneskne groteskne strukture in modificiranega govora, usmerjenega v rabo ustnega (recitativnega) izraza, tako korespondenčno mrežo analogij in aluzij kot semantično enotnost umetnine nasploh, njeno kompleksnost in koheretnost.
The paper deals with the rythmicization of the prose of the novel Peterburg by Andrej Belyj in accord with the author's semantic conception of verbal art. As such it takes as a point of departure the theoretical views of V Žirmunskij, В. Tomaševskij, Ju. Tynjanov and Ju. Lotman. The study pays special attention to the peculiarities of the rythmicized prose of the novel Peterburg, which, based on a partial metricization of the prose and especially rythmicization, founded on secondary elements of the verse rythm, rythmico-syntactic and thematic parallelisms and repetitions, the special lexico-semantic organization of the text (rhetoricity, emotionality, hyperbolity), semantic and intonational pauses and cola, intensifies and binds in the conditions of the romanesque grotesque structure and modified speech, which is aimed at the use of oral (recitative) expression, both a corresponding network of analogies and allusions as well as the semantic unity of the work of art in general, its complexity and coherence.
Če za zvočno instrumentacijo v romanu Peterburg lahko rečemo, da ni gol artistični postopek, marveč strukturna prvina s funkcijo, ki ima več spremenljivk,1 potem lahko podobno trdimo tudi o ritmizaciji proze, ki je ena njenih prvin tudi zvočna instrumentacija sama. Za razumevanje pomena te ritmizacije je zato potrebno, da upoštevamo celovitost znotrajbesedilnih in zunajbesedilnih odnosov. Med zadnjimi je v našem primeru na prvem mestu odnos med verzom in prozo. Ta odnos nekateri literarni teoretiki označujejo tudi z binomom »poezija in proza«, da bi tako bolj kompleksno nakazali vključenost obeh jezikovnih izrazov v različne zgodovinske (in tipološke) sisteme, za katere so značilni specifični odnosi umetniškega besedila do pričakovanj bralca, do veljavnih estetskih norm, do sižejskih in drugih vzorcev, do zvrstnih in vrstnih posebnosti idr.2
Razpravljanje o poetiki romana Peterburg nas v tem kontekstu privede do pre-
'O tem gl. naš članek Nekatere posebnosti in funkcije zvočne instrumentacije proze v romanu Peterburg Andreja Belega (v tisku pri reviji Jezik in slovstvo XXXIX (1993/94) za zbornik, posvečen spominu Toneta Pretnarja).
2Prim. o tem razdelek Поэзия и проза v 6. pogl. knjige Ю. M. JlOTMAH, Структура художественного текста (Moskva, 1970), str. 120 in si.
mika, ki seje v odnosu med verznim in proznim izrazom/med »poezijo in prozo« izvršil na začetku 20. stoletja kot rezultat procesa, ki seje v ruski »prozi« začel pri Garšinu in Čehovu, v ruski »poeziji« pa pri simbolistih, in je pomenil odpor proti umetniški praksi in teoriji, še posebej poetološki, romanopiscev L. N. Tolstoja in F. M. Dostojevskega, feljtonista Gieba Uspenskega in drugih ter v drugi polovici 19. stoletja prevladujoči enoznačni delitvi na »poezijo in prozo«.1 Ta proces je pri Andreju Belem ob nastajanju njegovih štirih Simfonij4 in še posebej romanov Srebrni golob in Peterburg privedel do izenačevanja verznega in proznega izraza, »poezije« in »proze«. Andrej Beli je temu izenačevanju dal tudi nedvoumno teoretično opredelitev z obrazci: "между поэзией и прозой художественной нет границы", "размеренность характеризует хорошую прозу; и эта размеренность приближается к определенному размеру, называемому метрум".5
Izhajajoč iz teh postavk je Andrej Beli odkrival pri »najboljših prozaikih« - pri Puškinu in še posebej Gogolju - zaporednost najrazličnejših stopic in ob tem hkrati menil, da v Puškinovi prozi prevladuje »jambsko-anapestičen«, pri Gogolju pa »dak-tilsko-trohejski verz«.6 - O lastni prozi je v predgovoru k romanu Маски/Maske (1932) celo zapisal:
Моя проза - совсем не проза; она - поэма в стихах (анапест); она напечатана прозой лишь для экономии места /.../ "Маски" очень большая эпическая поэма, написанная прозой для экономии бумаги: Я - поэт, поэмник (neologizem, op. A. S.), а не беллестрист.7
Toda kljub dokaj svojevoljni in ohlapni interpretaciji »proznega ritma« je bil Andrej Beli že pri razpravljanju o prozi Puškina in Gogolja prisiljen priznati, daje celo v tej »najboljši prozi« prisotna »nepravilnost metra«, ki pri obilici odstopov (Andrej Beli jih je metaforično poimenoval »толчки/sunki« in »ухабы/udrtine«) povzroči, da se »verzna mera« proze spreminja v »prozaični govor«.* Podobno je moral Andrej Beli tudi v predgovoru k romanu Maske deloma opustiti »naivno« (V. Žirmunski) odkrivanje v prozi vrstenja metričnih stopic oziroma prvin in se omejiti predvsem na
'Prim, prav tam, str. 127-128.
4Первая Симфония - Северная симфония, героическая (nastajala v letih 1899-1900, objavljena leta 1903); Вторая Симфония - драматическая (objavljena leta 1902); Третья Симфония - Возврат (objavljena leta 1905); Четвертая Симфония -Кубок метелей (objavljena leta 1908).
5»/M/ed poezijo in umetniško prozo ni mej«, »umerjenost je značilna za dobro prozo; in ta umerjenost se bliža določeni meri, ki se imenuje metrum« - Besede A. Belega iz članka O художественной прозе (1919) navajam po В. Жирмунский, О ритмической прозе, Руская литература 1966, št. 4, str. 103 in si.; razprava je objavljena tudi v knjigi B. Жирмунский, Теория стиха (Ленинград, 1975), str. 569 in si.
6Glej В. Жирмунский, Теория стиха, str. 570.
7 »Moja proza sploh ni proza; ona je pesnitev v verzih (anapest); v prozi je natisnjena samo zaradi varčevanja prostora /.../. 'Maske' so velika epska pesnitev, napisana v prozi zaradi varčevanja papirja: Jaz sem pesnik, poemnik (neologizem, op. A. S.), in ne beletrist«. - A. Белый, Вместо предисловия, v knjigi А. Белый, Маски (München, 1969; Slavische Propyläen 46), str. 11.
"Glej В. Жирмунский, Теория стиха, str. 570.
sekundarne elemente ritmične organizacije besednega gradiva, na različne ritmične 'konstante' (termin Zygmunta Czernyja).'' Andrej Beli tako opozarja na naslednje značilnosti ritmizacije: na (neregularne) zvočne ponovitve, na intonacijo s komponentami kot so smiselni in stavčni poudarki, smiselne in ritmične pavze, ki naj bi razčlenile fraze oziroma (prozni) govor na »svojevrstne vrstice«, na retorične figure in nazadnje še na anaforični priredni veznik и (in).10 Še bolj stvarno je Andrej Beli pisal o ritmični organizaciji teksta romana Peterburg. V knjigi Mojstrstvo Gogolja je sicer pritrdilno povzel mistifikacijo Ivanova-Razumnika" o »anapestični, s pavzami nasičeni zgradbi prve redakcije Peterburga in anfibrahičnosti besednega tkiva druge izdaje«,'2 vendar je svojo pozornost posvetil elementom ponavljanja in sintaktičnega paralelizma, torej sekundarnim ritmičnim elementom, kot so trojno ponavljanje11 in druga ponavljanja ter refreni, nadalje »kopičenje glagolov, pridevnikov (in) samostalnikov«.14 Svoja razmišljanja o »ritmu Peterburga« je sklenil:
/Р/итм "Пет(ербурга)" (...) подчеркивает параллелизмы и парность повторов: "гам, оттуда, - а ясные дни - никого, ничего", "темноватая сеть начинала качаться, темноватая сеть начинала - гудеть"; "неподвижные пятна - кальсон, полотенец и простынь ... Без шума протянутся белые пятна - кальсон, полотенец и простынь" и т. д.15
Navedena teoretska izhodišča in korekture teh izhodišč, ki sta jih Andreju Belemu sproti narekovali ustvarjalna praksa in sama narava proze, ki, če naj ostane še proza, ne pozna enoličnih metričnih oziroma ritmičnih shem, nas opozarjajo 1. na zapleteno projiciranje proze na opozicijsko verzno strukturo in 2. na konflikte, ki jih tako projiciranje lahko sproži na relaciji umetniško sporočilo-umetniško besedilo-bralec. Neprimerna ritmizacija proze (in še posebej metrizacija proze s svojimi sekundarnimi elementi, kot so na primer notranje rime) lahko povzroči ob še vedno veljavni in pri sodobnem (izobraženem) bralcu aktualni opoziciji med verznim in proznim izrazom, da ta bralec sprejme v ritmizirano besedilo ubesedeno sporočilo s šumom, samo rit-mizacijo pa kot bolj ali manj redundantno stilno sredstvo. - To seje primerilo tudi Andreju Belemu tako v »sirinski« stilno neprečiščeni redakciji romana Peterburg kot
9Prim. Z. czerny, Le vers libre français et son art strukturah v zborniku Poetics. -Poetyka. - Поэтика, I (Warszawa, 1961 ), str. 249 in si.
I()A. Белый, Маски, str. 10-12.
11 P. В. Иванов-Разумник, Вершины: А. Блок-А. Белый (Петербург, 1923).
|2А. Белый, Мастерство Гоголя (Москва, 1934), str. 306.
"Primer: "мозговая игра ... отличалась странными, весьма странными, чрезвичайно страными свойствам и "/"za možgansko igro so bile značilne nenavadne, zelo nenavadne, nadvse nenavadne lastnosti« (А. Белый, op. cit., str. 305-306).
l4Primeri: "зашуршало, затрепетало, забилось ... пискнула мышь"; "котелки, перья, фуражки; фуражки, фуражки, перья; треуголка, цилиндр, фуражка; платочек, зонтик, nepo"/»zašuštelo, zadrhtelo, zaškrtalo je ... zacvilila je miš«; »klobuk, peresa, kapa«, »kape, kape, peresa; triogelnik, cilinder, kapa; robček, dežnik, pero« (A. Белый, op. cit., str. 306).
ls/R/item Pet(erburga) /.../ podčrtuje paralelizme in pare ponavljanj: »tam, od tam, - v jasnih dnevih - (ni bilo) nikogar, ničesar«, »potemnela mreža seje začela zibati - potemnela mreža je začela - brneti«; »nepremični madeži - spodnjic, brisač in rjuh ... Neslišno se bodo raztegnili beli madeži -spodnjic, brisač in rjuh« itd. (А. Белый, op. cit., str. 306).
še bolj v romanu Maske, ki gaje hotel kot »pesnitev v verzih, nat isnjeno v prozi zaradi varčevanj a papirja«,"' po vsej sili ubesediti po vzorcu tritaktnega (metričnega) neperiodičnega svobodnega verza.
Če je torej Andrej Beli hotel smiselno preroditi in aktivirati prozni govor z orientacijo na verz, je moral upoštevati 1. dejstvo, da je ritmizacija proze povezana z drugimi bolj splošnimi vprašanji zgradbe besedne umetnine (tako s konstruktivnim načelom proze kot z značajem dominantne literarne perspektive idr.) in 2. dejstvo, da v primerih, ko avtor poudari v prozi tipične elemente verza, meja med verznim in proznim izrazom ne izgine, marveč dobi še večjo veljavo.17
Oboje je prisililo Andreja Belega pri strukturiranju besedila romana Peterburg, da je upošteval:
1.	da vsako »zbliževanje proze z verzom - dejansko ni zbliževanje - marveč uvajanje nenavadnega gradiva v specifično, zaključeno konstrukcijo«,18
2.	da v prozi izstopa konstruktivno načelo, ki zahteva upoštevanje semantčno-sin-taktičnih vezi in enot namesto ritmično-sintaktičnih,19 in
3.	da tako konstruktivno načelo asimilira ritem, ga podredi in deformira v ritmi-zacijo, ki lahko odigra pozitivno sporočilno vlogo samo takrat, ko poudari in intenzivira semantično-sintaktično enotnost prozne strukture.20
V našenn primeru igra ritmizacija proze, ki na mnogih mestih prehaja v metri-zacijo, pozitivno sporočilno vlogo tudi zato, ker smiselno in mnogovrstno sodeluje pri nastajanju večpomenskega umetniškega sporočila, ubesedenega v groteskni strukturi romana Peterburg21 in posredovanega z modificirano pripovedjo, ki je orientirana na tuj govor z elementi skaza in hkrati (posebno v avtorskih odstopih) tudi na ustni govor, artikuliran po načelih deklamacije in retorike.
Metrizacija
Metrizacijo proze zasledimo v besedilu romana Peterburg na več mestih in v različnih zvezah in funkcijah. Tako so na primer metrizirana mesta v razdelkih "Барон, борона" (»Baron, brana«, primer <1>) iz prvega poglavja in "И гремела рулада" (»In grmela je rulada«, primera <2> in <3>) iz osmega poglavja povezana z označitvijo Anne Petrovne in njene okolice, še posebej obeh Ableuhovih, senatorja Apollona Apollonoviča Ableuhova in Nikolaja Ablleuhova, soproga in sina Anne Petrovne. Metrizirano mesto <4> "Так бывает всегда" (»Tako se dogaja vedno« iz prvega poglavja) je sestavni del ubeseditve Nikolaja Ableuhova, metrizirano mesto <5> pa ubeseditve Sofje Petrovne v razdelku »Tatam: tam, tam« iz tretjega poglavja.
I6A. Велый, Маски, str. 11.
"Prim, o tem: J. HrabäK, Remarque sur les correlations entre le vers et la prose, sourtout les soi-disant formes de transition, v zborniku Poetics. - Poetyka. - Поэтика, I, str. 241, 245.
l8Glej Ю. Тынянов, Проблема стихотворного языка (Ленинград, 1924), str. 44.
|чОр. cit., str. 41.
2НОр. cit., str. 42.
210 tem glej A. Skaza, Roman Peterburg Andreja Belega, v knjigi A. Beli, Peterburg (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1974; Zbirka Sto romanov, 70), str. 25-36. - M. Drozda, Петербургский гротеск Андрея Белого, Umjetnost riječi XXV (1981), str. 133-154.
»Metrična« podoba navedenih mest je naslednja: <1>
/B/ ÖKHax беж1па рекй; I и стояла лун;!; I и гремёла рулада ULionéna: II пбмнится - II игрывала lilonéna (не Шумана) Анна Петрбвна (PI/23)22
X XXX XXX I XXX XXX I XXX XXX I XXX X II XXX II XXX XXX XXX XXX XXX X
Sedemstopični anapest s cezurami, daktil (retardacija in posebni poudarek) in pet-stopični anapest. <2>
/Т/ам бежала река; I качалась ладья; И и плескалась струя. (PI 1/246) XXX XXX I XXX XXX I XXX XXX I
Anapestična vrsta. <3>
И бежала рекгг, I и плескалась струя; I и качалась ладья; I и гремёла рулйда. (PII/247) XXX XXX I XXX XXX I XXX XXX I XXX XXX X и
Varianta k <1> in <2>. <4>
На чугунном мосту обернулся бн; I и ничегб не увидел: II над сырыми перйлами, I над кишащей бацйлами зёленовйтой водбй пролетёли лишь в сквозняки принёвского вётра - I котелбк, трбсть, пальтб, уши, нбс и усы. (Р1/71)23
XXX XXX XXX XX I X XXX XXX X II XXX XXX XX I
XXX XXX XXX XXX XXX XXX XX XXX XX XXX X I XXX X XX XX X X XX и Anapestične vrste z »logaedično«24 zaključno vrsto, »obteženo« s poudarki.
22/V/ oknih je reka hitela; in luna lebdela; in grmela rulada Chopina: spominjam se - igrala je Chopina (ne Schumanna) Anna Petrovna ... - Besedilo iz romana Peterburg navajam po izdaji А. Белый, Петербург, Nachdruck der Moskauer Ausgabe von 1928, mit einer Einleitung von Dmitrij Tschiževskij (München: Wilhelm Fink Verlag, 1967; Slavische Propyläen, 29). Besedilo t. i. sirinske variante romana Peterburg (1913-1914), ki danes velja za »najpopolnejšo redakcijo romana« (gl. o tem: Л. К. Долгополов, Текстологические принципы издания, v knjigi А. Белый, Петербург: Роман в восьми главах с прологом и эпилогом, издание подготовил Л. К. Долгополов (Москва: Изд. "Наука", 1981), str. 625), za okvir in značaj pričujoče obravnave ne ponuja gradiva, ki bi zahtevalo večjo revizijo v razpravi nakazanih ugotovitev. Varianto romana Peterburg iz leta 1928 imamo tudi v slovenskem prevodu Draga Bajta v zbirki Sto romanov (prva izdaja je izšla pri Cankarjevi založbi leta 1974 in druga leta 1987).
23Na jeklenem mostu se je obrnil on; in ničesar ni zagledal: nad vlažno ograjo, nad zelenkasto vodo mrgolečih bacilov so švignili samo prepihi obnevskega vetra - klobuk, palica, plašč, ušesa, nos in brki.
24Pojem »logaedični« rabimo po zgledu V. Žirmunskega pogojno (gl. В. Жирмунский, Теория стиха, str. 570), da poudarimo raznostopičnost zaključkov mnogih metriziranih mest v prozi Andreja Belega, pri tem pa se kot V. Žirmunski zavedamo, da se raznostopični verz logaedičnih metrov pri antičnih pesnikih ponavljajo povsem regularno - ali iz verza v verz ali
<5>
Сбфья Петровна тихбнько упрятала нбсик в пухбвуъ муфточку; I Трбицкий Мбст за спинбй убегйл в те немые местй; I й на чугунном мосту, над сырыми сырыми перилами, I над кишащей бациллами зёленов£той водой, I проходили за нёй сквозняками принёвского вётра - I котелбк, трость, пальто, уши, нбс. (PI/156-157)2S
XXX XXX XXX XXX XXX XXX XXX I XXX XXX XXX XXX XXX X I XXX XXX XXX XXX XXX XXX I XXX XXX XXX XXX XXX I XXX XXX XXX XXX XXX X I XXX X XX XX X
Sedemstopična daktilska vrsta, dve šeststopični daktilski vrsti, dve petstopični anapestični vrsti in za Andreja Belega značilna »logaedična« zaključna vrsta.26
V vseh primerih dopolnjujejo metrizacijo še notranje rime: бежала река - стояла луна<1>, река - ладья - струя <2>, бежала река - плеськалась струя - качалась ладья <3>, перилами - бацйллами <4> in <5>.
Navedena metrizirana mesta seveda ne izčrpajo vse raznolikosti metrizacije proznega besedila romana Peterburg, vendar kljub temu dovolj nazorno nakazujejo njene poglavitne značilnosti.
Nobeno od navedenih metriziranih mest ni slučajno, vsa na različne načine poudarjajo in intenzivirajo semantično-sintaktično enotnost besedila romana Peterburg.
Z metrizacijo so na vseh mestih markirani vodilni motivi in s tem tudi elementi korespodenčne mreže analogij in aluzij.27 V primerih <1>, <2> in <3> so ubesedeni vodilni motivi, povezani z Anno Petrovno. Njihov pomen variira v odvisnosti od tega, v kakšen kontekst so vključeni. V razdelku "Барон, борона" iz prvega poglavja (primer <1>) so ubesedeni kot slučajna, z asociacijo »klavir- Anna Petrovna« vzbujena misel senatorja na pobeglo ženo. V zaključnem osmem poglavju, razdelek "И гремела рулада", so vključeni v ubeseditev Nikolaja Ableuhova (primer <2> in <3>), tam tudi dobijo svoj pravi smisel in pomen: - Po različnih peripetijah in potem ko je zaradi strahu in raztresenosti nekje v domu založil bombo, se Nikolaj vrne v svojo sobo. Igra na klavir njegove matere Anne Petrovne, ki seje po ponesrečenem romanu z Mindalinijem/Mantalinijem vrnila v senatorjev dom, zbudi pri njem vrsto asociacij - na otroštvo, na ubadanje s Kantom, na afero z Lihutinom, možem Sofje Petrovne, in nazadnje na izgubljeno »sardinico«, ki tiči nekje v domu navita in pripravljena, da eksplodira. - Metrizirani vodilni motivi, ki prepletajo besedilo razmeroma kratkega razdelka (dobra stran in pol, PII/246-247) od naslova "И гремёла рулада" (XXX XXX X) in začetnega odstavka ("там бежала река; и качалась ладья; и плескалась струя") do sredine ("разумёется Канта" -XXX XXX X; "игрывала Шопена (не Шумана) Анна Петровна") in za-
iz kitice v kitico v skladu z metričnim modelom teh kitic.
25Sofja Petrovna je spokojno skrila nosek v puhasti mufek; Troicki most za hrbtom je izginjal v tista nema prostranstva; in na jeklenem mostu, nad vlažno vlažno ograjo, nad zelenkasto vodo mrgolečih bacilov so švigali za njo prepihi obnevskega vetra - klobuk, palica, plašč, ušesa, nos.
2<'Prim. o tem В. ЖИРМУНСКИЙ, Теория стиха, str. 570.
27O 'korespondenčni mreži analogij in aluzij' v besedilu romana Peterburg glej A. Skaza, Roman Peterburg Andreja Belega, str. 13-25.
ključka ("И бежала река; и плескалась струя; и качалась ладья; и гремела рулада" ), nas ob groteskno-absurdni aluziji na umor Lippančenka ("в эти часы, мы напомним, как раз объяснялся на дачке Александр Иванович Дудкин с покойним Липпанченко")2* in dopolnjujočim se paralelizmom -"что событий и не было "/"да, событий - и не было"24 - s ponavljanjem metriziranih mest in sovpadanjem začetka in konca ("и гремела рулада") opozorijo na temeljni kontrast v groteskni strukturi romana Peterburg. Ta je v nasprotju med navidez burnim dogajanjem in ničevim rezultatom tega dogajanja v malem in velikem svetu, ki se izide v spoznanju grozljivega grotesknega izenačevanja in razvrednotenja vseh dogodkov ("да, событий - и не было") v puščobi »nič-a«:
Петербург там ja окнами преследовал мозговою игрой и плаксивым простором; бросалися натиски мокрого холодного ветра; туманились гнезда огромные бриллиантов - под мостом. И - никого, ничего. 0 (PI 1/247)
Tako se v razdelku (»mikrostrukturi«) potrjene značilnosti celote (romana kot »makrostrukture«).
V besedilo primera <4> so vključeni naslednji vodilni motivi: (železni) most, ponavljajoči se groteskni atributi fantastičnega mesta Peterburga ("над сырыми перилами, над кишачей бациллами зеленоватой водой пролетели лишь в сквозняки приневского ветра") in značilna vrsta sinekdoh, s katerimi je groteskno ubesedena razosebljena človeška figura ("котелок, трост, пальто, уши, нос и усы"). Vsi ti vodilni motivi povezujejo primer <4> s primerom <5>, ki je z vidika metrizacije daktilsko-anpestična varianta anapestično metriziranega primera <4>. Če raziskujemo še naprej, lahko zasledimo v korespondenčni mreži analogij in aluzij romana Peterburg še naslednjo (anapestično) metrizirano varianto k primeru <4> in <5>:
<6>
Петербург, Петербург! / XXX I XXX /
Осаждаясь туманом, меня ты преследовал: мозговою игрою. Мучитель жестокосердный! И - непокойный призрак: года на меня нападал; бегал я на ужасных проспектах, чтоб с разбега влететь вот на этот блистающий мост ...
О, зеленые, кишащие бациллами воды! Помню я роковое мгновение: чрез сырые перила сентябрьскою ночью и я - перегнулся ...
Николай Аполлонович - обернулся: не увидел он за собой - ничего, никого: над сырыми, сырыми перилами, над кишащей бациллами зеленоватой водою его охватили плаксиво одни сквозняки; здесь, на этом вот месте, за два с половиною месяца перед тем, Николай Аполлонович дал: ужасное обещание!31 (PI 1/21 —22)
2S/R/avno tedaj, naj opozorimo, je na dački Aleksander Ivanovič Dudkin razjasnjeval
zadeve s pokojnim Lipannčenkom.
29/D/a dogokov sploh ni bilo / da, dogodkov - sploh ni bilo.
"'Peterburg je tam za okni zasledoval z možgansko igro in cmerikavim prostranstvom;
sunki mokrega vetra so naskakovali; meglile so se ogromne briljatne temine - pod mostom. In
nikogar, ničesar.
3lPeterburg, Peterburg!
Obdajajoč me z meglo si me zasledoval: z možgansko igro. Mučitelj neusmiljeni! In -neutrudni privid: leta in leta si me napadal; podil sem se po groznih prospektih, da bi pridrvel prav na ta bleščeči se most...
Vsi trije primeri so neposredno (<4> in <6>) ali posredno (<5>) povezani z usodo Nikolaja Ableuhova. V primeru <4> iz razdelka "Так бывает всегда" je ubesedena Nikolajeva groza pred Peterburgom, v katerem »mongolizem« (ponazorjen v razdelku z motivi: черная карета (сенатора); статуи зеленоватые, бронзовые; острова; фосфорическое пятно)" razčlovečujejo vse človeško: То, kar naj bi bilo ljubezensko čustvo, je že v zarodku mrtvo ("тьма объяла его; точно все отвалилось (так, вероятно, бывает в первый миг после смерти)")," tista, ki naj bi bila ljubljena (Sofja Petrovna), je samo »ženska senca«, »črna damica« - »maska«, in tudi tisti, ki naj bi jo ljubil (Nikolaj Ableuhov), je samo pajac, ki nosi v sebi smrt:
У нее за спиною, из мрака, восстал шелестящий паяц с бородатоъ, трясущейся масочкой.
Было видно из мрака: беззвучно и медленно с плеч повалили меха николаевки: и две красных руки протянулися к двери; закрылась дверь, перерезав сноп света, кидая обратно подъездную лестницу в совершенную темноту. (PI/71)'4
Primer <5> iz razdelka "Татам: там, там!" nas vrača v podobno situacijo, tokrat najprej z vidika Sofje Petrovne. Sofja sreča Nikolaja Ableuhova, doživlja ga kot brezrokega spačka, kot klovna ("Урод - красный шут!..")35 in podoživlja »strahote iz Pikove dame« (A. S. Puškina) kot »božanska, očarljiva, bajna sozvočja«, ki da jih v sodobnem Peterburgu ni. Na gledišče Sotje Petrovne se navezuje gledišče Nikolaja Ableuhova. Sofja Petrovna prepozna pod masko rdečega klovna Nikolaja, zakro-hota se in njeno krohotanje zasleduje Nikolaja, kot ga zasledujeta dva tajna agenta.
Primer <6> ima v soodnosu s primeroma <4> in <5> funkcijo sinteze tistih elementov, ki jih nosi s seboj Nikolaj Ableuhov kot eden od reprezentantov ene od osrednjih tem iz romana Peterburg - teme »zadušljivega erotizma v vrtincu reakcije in (revolucije)«. V razdelku z značilnim simbolnim naslovom "Я гублю без возврата" (»Pogubljam za vselej«) je ta tema povezana s temo »peterburškega« obdobja ruske zgodovine nasploh in z eshatološko vizijo katastrofe, ki dajo prinaša s seboj početje Petra I./Letečega Holandca/Jezdeca/Bronastega jezdeca in njegovih »produktov«: senatorja, provokatorjev, »revolucionarjev«:
На мгновение: для Николая Аполлоновича озарилось вдруг все; да - он понял:
О, zelene, v mrgolenju bacilov, vode! Spominjam se usodnega trenutka: čez vlažno ograjo sem se septembrske noči tudi jaz - nagnil...
Nikolaj Apollonovič - seje obrnil: za sabo ni zagledal - ničesar, nikogar: nad vlažno, vlažno ograjo, nad od mrgolečih bacilov zelenkasto vodo so ga objeli samo cmeravi prepihi; tu, na tem mestu, je dva in pol meseca pred tem, Nikolaj Apollonovič dal: grozno obljubo!
"Razdelek »Tako se dogaja vedno« in motivi: črna kočija (senatorjeva), zelenkasti, bronasti kipi; otoki; fosforesčenčni madež.
"/T/ema gaje obdala; kakor da bi se vse odvalilo (tako je, verjetno, v prvem trenutku po smrti).
34Za njenim hrbtom, iz teme, je vstal šelesteči pajac z bradato, tresočo se maskico.
Iz teme seje videlo: neslišno in počasi je zdrsnila z ram kožuhovina nikolajevke: in dvoje rdečih rok seje stegnilo k vratom; vrata so se zaprla, presekala snop svetlobe in zopet pogreznila vhodno stopnišče v popolno temo.
35- »Izrodek - rdeči klovn!..«
он должен.
С хохотом побежал он от Медного Всадника:
-	"Я знаю ..."
-	"Погиб без возврата ..."
Вдали пролетел сноп огня: то придворная черная карета несла: яркокрасные фонари; призрачный абрис треуголки лакея и абрис шинельных крыльев летели с огнем - из тумана в туманы. (PII/22-23)
Ni torej slučaj, da lahko ravno na tem mestu govorimo o kompatibilnosti gledišč literarnega lika in literarnega subjekta."
Analiza, ki smo jo opravili, nas navaja na misel, da metrizacija proze romana Peterburg ni sama sebi namen, marveč da kot element fonološke ravni umetniškega besedi la intenzivira tako korespondenčno mrežo analogij in aluzij kot posamezne elemente groteskne strukture romana in s tem tudi semantično enotnost umetnine, njeno kompleksnost in koherentnost.
Ritmizacija
Metrizirana mesta se v romanu Andreja Belega pojavljajo razmeroma pogosto, vendar kljub temu tudi roman Peterburg potrjuje v sodobni poetiki večkrat izraženo misel, da se ritmizacija umetniške proze uveljavi s pomočjo sredstev ritmično-sin-taktičenga paralelizma in ponavljanj na temelju sekundarnih značilnosti/elementov verznega govora, ki nastopajo v prozi kot ekvivalenti primarnih značilnosti/elementov ritma.3* Ta sredstva so v romanu Andreja Belega sicer izjemno markirana, vendar imajo v vseh primerih svoboden, neregularen značaj in se nikoli ne spremenijo v enolično ponavljajočo se shemo. - Na splošno bi lahko rekli, opirajoč se na teorijo V. Žirmunskega in B. Tomaševskega,39 da tudi v romanu Peterburg nastaja raznoliko rit-mizirana proza 1. na temelju tematskih in gramatikalnih paralelizmov, ki jih podpirajo besedna ponavljanja oziroma ponavljanje motivov, 2. na posebni leksikalno-se-mantični organizaciji besedila, za katero je značilna ali posebna »retoričnost« ali izjemna »liričnost«, in 3. na razčlenitvi proznega besedila na kolone.
Ritmizacija besedila je izrazita posebno v avtorskih retorično patetičnih odstopih, ki so stilno označeni z jasno izraženimi retoričnimi figurami. - Eden od takih odstopov je sklepni segment v razdelku "Жители островов поражают вас" (»Prebivalci otokov vam zbujajo grozo«) iz prvega poglavja. Zanj je značilno, daje od
3<>Za trenutek: seje Nikolaju Apollonoviču nenadoma vse razjasnilo; da - razumel je: on -mora.
S hohotom je stekel od Bronastega Jezdeca: -»Vem...«
- »Pogubljen sem nepovratno ...«
V daljavi je blisnil snop svetlobe: dvorna črna kočija je drvela: živordeče luči; pri vidni obris lakejevega triogelnika in obris šinjelnih kril so švigali z lučjo - iz megle v meglo.
37 Glej o tem A. Skaza, Roman Peterburg Andreja Belega, str. 19 in si.
38Prim, o tem В. Жирмунский, Теория стиха, str. 574 in si.
39Б. Томашевский, Ритм прозы (по "Пиковой даме"), v knjigi Б. ТомашевскиЙ, О стихе (Ленинград: "Прибой", 1929), str. 254-318. - В. Жирмунский, Композиция лирических стихотворений (Петербург, 1921); isti, О ритмической прозе, v knjigi В. Жирмунский, Теория стиха, str. 596 in si.
predhodnega besedila ločen s posebno grafično naznačeno pavzo. Ta loči modificirano pripoved literarnega subjekta, za katero je značilna izredna dinamika in kompa-tibilnost pripovedovalčevih gledišč in gledišč literarnega lika (neznanca/Dudkina), od eksplicitno izraženega avtorskega gledišča. V prvem delu razdelka so tako ubesedena v besedilu, v katerem so močno prisotni elementi polpremega govora (nem. erlebte Rede, rus. несобственно-прямая речь), le slabo izdiferencirana doživljanja grozot Peterburga in Vasiljevskega otoka pri literarnem subjektu in literarnem liku. V zaključnem segmentu je nedvomno izraženo samo stališče literarnega subjekta, ki v tem primeru izzveni v tesnobno opozorilo na nevarnost kaotičnih sil (»revolucije«) za rusko kulturo in civilizacijo in hkrati tudi v resignirani dvom v vrednost tega opozorila:
От себя же мы скажем: (A) L (al) о, русские люди, I (а2) о, руские люди! (В) II Вы толпы теней с островов не пускайте! (С) II Через летийские воды уже перекинуты черные и сырые мосты. (Ы) II Разобрать бы их ... II
Поздно ... II (D)
И тени валили по мосту; I и темная тень незнакомца, (с) II
В руке у нее равномерно качался не то, чтобы маленький, все же не очень большой узелочек. (Ь2) II4"
Segment uvaja introdukcija (A), ki ji sledita dva apostofična stavka (B,C); v prvi je dvojno ponavljanje (al. a2). Stavku (bi) daje posebno intonacijo inverzija. Dve in-tonacijski pavzi v razstavljeni aposiopezi (D) še posebej razgibata obravnavani segment in ga obenem razdelita na dva dela: na avtorski odstop (retorični monolog, neposredno naslovljen na adresata) in resignirano vrnitev v neobvladljivi groteskni tok dogajanja (tematski paralelizem v stavku (c), ki ga poudarja anaforični veznik i, in inverzija (b2)).
Podobno kot prvi del pravkar analiziranega segmenta spada med retorično patetične avtorske odstope tudi segment iz razdelka "Ber"/»Beg«, v katerem je ubesedena apokaliptična vizija ruske zgodovine v besedilu, v katerem sta združeni idejni gledišči leterarnega lika (Dudkin) in literarnega subjekta:
С той чреватой поры, I (al) как примчался сюда металлический Всадник, I (а2) как бросил коня на финляндский гранит - I (Ы) на-двое разделилась Россия; I (Ь2) на-двое разделились и судьбы отечества; I (ЬЗ) на-двое разделилась, страдая и плача, до последнего часа Россия. (А) II
Ты, Россия, как конь! (AI) I В темноту, в пустоту занеслись два передных копыта; и крепко внедрились в гранитную почву - два задних. II
(cl) Хочешь лии ты отделиться от тебя держащего камня, как отделились от почвы иные из твоих безумных сыновей, (BI) I (с2) - хочешь ли и ты отделиться от тебя держащего камня, и повиснуть в воздухе без узды, чтобы низринуться после в водные хаосы? (В2) II Или. можеть-быть, (сЗ) хочешь ты броситься, разрывая туманы, через воздух, чтобы вместе с твоими сынами пропасть в облаках? (ВЗ) II (d2) Или, встав на дыбы, ты на долгие годы, Россия, задумалась перед грозной судьбою, сюда тебя бросившей, - среди этого мрачного севера, I (е!) где и самый закат многочасен,
4HMi pa povejmo, о, ruski ljudje, o, ruski ljudje! Nikar ne pustite z otokov trume senc! Čez Letine vode so že vrženi črni in vlažni mostovi. Podreti bi jih bilo treba ... Prepozno...
In sence so se valile po mostu; tudi temna senca neznanca.
V njegovi roki seje enakomerno zibala ne ravno majhna, a tudi ne preveč velika culica.
I (e2) где самое время попеременно кидается 1 (fl) то в морозную ночь, I (f2) то - в денное сияние? (В4) I (d3) Или ты, испугавшись прыжка, вновь опустишь копыта, чтобы, фыркая, понести огромного Всадника в глубину равнинных пространств из обманчивых стран? (В5) II
Да не будет!.. (А5) II
Раз взлетев на дыбы и глазами меряя воздух, медный конь копыт не опустит: I (gl) прыжок над историей - будет; I (g2) великое будет волнение; I (g3) рассечется земля; I (g4) самые горы обрушатся от великого труса, I (g5) а родные равнины от труса изойдут повсюду горбом. I (g6) На горбах окажется Нижний, Владимир и Углич. (С) II
Петербург же опустится. (Cl) II
Бросятся с мест своих в эти дни все народы земные; I(hl) брань великая будет, -I (h2) брань, небывалая в мире: желтые полчища азиатов, тронувшись с насиженных мест, обагрят поля европейские океанами крови; I (il) будет, будет - Цусима! I (i2) Будет - новая Калка!.. (С2) II
Куликово Поле, я жду тебя! (А2) II
Воссияет в тот день и последнее Солнце над моею родною землей. (А6) II Если, Солнце, ты не взойдешь, то, о. Солнце, под монгольской тяжелой пятой опустятся европейские берега, I и над этими берегами закурчавится пена; I земнородные существа вновь опустятся к дну океанов - в прародимые, в давно забытые хаосы ... (A3) II
Встань, о, Солнце! (A4) II (PI/124-126)41
41 Od tistega usodnega časa, ko seje sem pripodil kovinski jezdec, ko je pognal konja na finski granit - seje Rusija razklala na dvoje; na dvoje so se razklale tudi usode domovine; na dvoje seje razklala, trpeč in jokajoč se do poslednje ure, Rusija.
Ti, Rusija, si kot konj! V temo, v praznino sta poleteli dve sprednji kopiti; in krepko sta se zasidrali v granitnih tleh - dve zadnji.
Se mar hočeš tudi ti odtrgati od kamna, ki te drži, kot so se odtrgali od rodnih tal drugi tvoji brezumni sinovi, - se mar hočeš tudi ti odtrgati od kamna, ki te drži, in obviseti v zraku brez uzde, da bi se potem pogreznila v vodne kaose? Ali se mar hočeš tudi ti pognati skozi zrak, razmikajoč oblake, da bi skupaj s svojimi sinovi izginila v oblakih? Ali si se mar ti, ko si se vzpela, Rusija, za dolga leta zamislila nad grozno usodo, ki te je vrgla sem, - v sredo mračnega severa, kjer tudi sam sončni zahod traja več ur, kjer se čas sam izmenično poganja zdaj v ledenomrzlo noč, zdaj - v dnevni sij? Ali boš mar, ker si se ustrašila skoka, zopet spustila kopita, da bi hrzaje odnesla ogromnega Jezdeca v globino ravninskih prostranstev iz varljivih dežel?
Naj se to ne zgodi!..
Ko seje že vzpel in z očmi premeril zrak, bronasti konj kopit ne bo več spustil: skok čez zgodovino - bo; veliki nemiri bodo; zemlja se bo razklala; celo gore bo razrušil veliki potres, in rodne ravnine se bodo od p o t r e s a povsod nagrbile. Na grbah se bodo znašli Nižni, Vladimir in Uglič.
Peterburg se bo pogreznil.
V teh dnevih se bodo pognala iz svojih krajev vsa zemeljska ljudstva; izbruhnila bo velika vojna, - vojna, karšne še ni bilo na svetu: rumena krdela aziatov bodo krenila s svojih poselkov in pordečila evropska polja z oceani krvi; zgodila se bo, zgodila - Cušima! Zgodila se bo -nova Kalka!..
Kulikovo Polje, čakam te!
Tisti dan bo zažarelo poslednje Sonce nad mojo rodno zemljo. Če, Sonce, ne vzideš, potem, o, Sonce, se bodo pod težko mongolsko peto pogreznili evropski bregovi, in nad temi bregovi se bo nakodrala pena; zemljerodna bitja se bodo zopet spustila na dno oceanov - v prarodne, v davno pozabljene kaose ...
Ritmično kompozicijo navedenega segmenta določa njegova sintaktična zgradba. Osnovna razčlenjenost izhaja iz introdukcije (A), ki je zgrajena na dvakratnem (al, a2) in trikratnem anaforičnem ponavljanju (Ы, Ь2, b3), sloni pa na štirih apostrofah (Al, A2, A3, A4), na dveh eksklamacijah (A5, A6) in na petih retoričnih vprašanjih (BI, B2, B3, B4, B5). Retorična vprašanja, ki si speta v odstavek sledijo sukcesivno, razgibavajo še anaforična ponavljanja (cl, c2, c3 in dl, d2, d3), ki razčlenijo odstavek na tri dele (B1-B2, B3 in B4-B5). Periodo (B4) ritmizirajo še tematsko-gramatikalni paralelizmi (e2, e3 in fl, f2). Apostrofo (A3) dopolnjuje antiteza ("Если, Солце, ты не взойдешь, то, о, Солнце /.../") kot poseben ritmizirajoči element.
Jedro sporočila, ki ga posreduje navedeni segment, predstavlja trodelna amplifi-kacija, ki prerokuje katastrofo. Razčlenjena je na tri odstavke: perioda (C), prosti stavek (Cl) in perioda (C2). (C) govori o vesoljnem potresu, (C2) napoveduje svetovno morijo, med obema je simbolno ujet (Cl), ki ugotavlja, da se bo Peterburg pogreznil kot žrtev pogub, ki jih naznanjata (C) in (C2). Elementi ritmizacije so: tematski paralelizmi (gl, g2, g3, g4, g5, g6; hI, h2; il, i2) inverzije in koloni ter in-tonacijske in smiselne pavze. Sem bi lahko prišteli še grafiko, ki z razprtim tiskom dvakrat ponovljene besede "t p у с" opozarja na smiselni poudarek v periodi (C).
Ritmizacijo celotnega segmenta podpirajo še ponavljajoče se besede, ki imajo leit-motivni, simbolični značaj (Россия-конь in tej komparaciji ustrezni atributi; вол-нение/трус/брань; Солнце).
Med »retorične« segmente spada v romanu Peterburg tudi »Prolog«, ki že kar na začetku opozarja z apostrofo ("Ваши превосходительства, высокородия, благородия, граждане!"),42 grafično nakazano pavzo in retoričnim vprašanjem ("Что есть Русская Империя наша?" PI/11)43 na naravo ritmizacije, v kateri zasledimo vse doslej navedene osnovne značilnosti ritmlzirane proze. Toda funkcija »Prologa« kot elementa okvira je drugačna od prej navedenih segmentov. »Prolog« kot začetek ima posplošujoči značaj, ki napoveduje osnovne (paradigmatske) strukturne posebnosti romana - z groteskno parodijo »znanstveno-objektivne« opredelitve Peterburga, z navajanjem osnovnih vodilnih motivov (Невский Проспект, публика) in njihovih temeljnih značilnosti (европейский, прямолинейний проспект, циркулация публики); v njem ni individualiziranih diferencialnih posebnosti, značilnih za prej obravnavane segmente, ki so samo členi v sintagmat-skem spetju romana. V nasprotju s »Prologom« je za te (in podobne) segmente značilna emocionalna komponenta. Ta se v primeru iz razdelka "Жители островов поражают вас" (»Prebivalci otokov vam zbujajo grozo«) iz prvega poglavja izrazi v osebni prizadetosti literarnega subjekta, podčrtani z dvakrat ponovljeno lirsko ekskla-macijo "о, русские люди" v začetni apostrofi, v segmentu iz razdelka »Beg« pa izstopi predvsem v zaključnem vzkliku "Встань, о Солнце!" (»Vzidi, o Sonce!«), s katerim se razreši emocionalna napetost celotnega segmenta.
Emocionalna komponenta, ki jo intenzivirajo v besedilu elementi ritmizacije, izstopa tudi v tistih, v romanu Peterburg sicer razmeroma maloštevilnih in izjemnih
Vzidi, o, Sonce!
42	Vaše pre vzvišenosti, visokorodja, blagorodja, državljani!
43	Kaj je naš Ruski Imperij?
segmentih, ki bi jih lahko označili za »lirske« zaradi intimnih emocij, ki pa se pojavljajo v romanu Peterburg samo v reliktni lirsko posredni obliki v zvezi z drugimi elementi naracije in dialoga. Eden od njih začenja razdelek "Журавли" (»Žerjavi«) iz sedmega poglavja:
Николаю Аполлоновичу захотелось на рицину I а детскую. I
(al) Надо было все, все - отрясти: I (а2) надо было - всему, всему научиться, I как учатся в детстве; I раздался звук детства. I Высоко летящие журавли - I в грохоте горожане не слышат их; I а они пролетают над городом. I Где-нибудь, I на Проспекте, I в пролетках и в гвалте газетчиков, I где поднимается горло автомобиля, I - вот тут, на панели, как вкопанный, обитатель полей I остановится; I бородатую голову набок он склонит: I
-	"Тсс!.."
-	"Что такое?"
-	"Послушайте ..."
-	"Что?.."
(dl) - "Там ... (Ы) кричат ... журавли". II
И сперва ничего не услышишь; I потом - ты услышишь: родимый забытый -звук: странный ... (А) II
(62) Кричат журавли. II
Поднимаются головы; третий, пятый, десятый. I
Среди голубого всего проступает I - знакомое что-то: I (d2) на север ... летят ... журавли! (В 1 ) II
(cl) И - кольцо любопытных; I (с2) и тротуар - запружен; I городовой пробирается: I не сдержал любопытства; I остановился и голову запрокинул он: I
-	"Журавли!.." (В2) II
Так курлыканье журавлей над тяжелыми крышами - нет-нет - да раздается! (ВЗ) II так голос детства. I
И кто-то печальный, кого Николай Аполлонович ни разу не видывал, точно вступил в него; I стал пронизыват светлый свет его глаз. I Николай Аполлонович вздрогнул:
-	"Вы все меня гоните!.."
-	"Что", - попытался расслышать он голос тот: I
-	"Я за всеми вами хожу ..." II
Николай Аполлонович окинул глазами пространство, будто он ожидал увидеть обладателя голоса. I
Обладателя голоса не было. (PII/I45-147)44
44-Nikolaj Apollonovič sije zaželel v domovino: v otroško sobo. Najbrž bi se moral vsega, prav vsega - otresti; najbrž bi se moral - vsega, vsega naučiti, kot se učijo v otroštvu; razlegel seje glas iz otroštva. Visoko leteči žerjavi - v hrupu jih meščani ne slišijo; oni pa letijo nad mestom. Nekje tam, na Prospektu, med kočijami in v vpitju prodajalcev časopisov, kjer povzdiguje svoj glas avtomobil, - prav tam, na pločniku, se kot ukopan, prebivalec s poljan -ustavi; bradato glavo nakloni vstran:
-	»Psst!..« -»Kaj pa je?«
-	»Poslušajte...« -»Kaj?..«
-	»Tam ... kričijo... žerjavi.«
In sprva ne boš slišal ničesar; potem - boš zaslišal: rodni, pozabljeni - zvok: čuden ... Žerjavi kričijo.
Dvigajo se glave: tretji, peti, deseti.
Sredi vse te sinjine izstopa - nekaj znanega: na sever... letijo... žerjavi!
Tudi v tem segmentu odkrijemo nekatere ritmizacijske značilnosti, ki smo jih zasledili že prej v obravnavanih »retoričnih« segmentih - tematski paralelizem (al, a2; b 1, Ь2; с 1, c2), gramatikalni paralelizem (d 1, d2), apostrofo (A), lirsko eksklama-cijo (BI, B2), trojni epitet z inverzijo in dvema intonacijskima pavzama("родимый, забытий - звук: странный ..."/»rodni, pozabljeni - zvok: čuden ...«), inverzijo -toda poglavitni faktor ritmizacije je tudi tu poleg smiselnih in intonacijskih pavz ter razčlenitve teksta na kolone vendarle »poetični« stil, ki asociira ritem.^ Ta sloni na posebnem izboru poetičnih sredstev (metafor: роди на/детская - domovina/otroška soba; кто-то печальный/Христос - nekdo žalosten/Kristus); simboli: журавли, город/Проспект - žerjavi, mesto/Prospekt in njegovi atributi; perifraza: обитатель полей/človek iz ljudstva oziroma narave idr.) ter dosledno izpeljanim kontrastom med spominom na minulo otroštvo in sedanjostjo literarnega lika, med naravo in civilizacijo. Za ritmično organizacijo pričujočega segmenta je še posebej karakteristično ponavljanje vodilnega motiva журавли, simbola naravnega, ne-popačenega (in nedosegljivega) življenja, ki vzbuja asociacijo na otroštvo in aluzijo na »eterični pojav Kristusa«. Oboje, asociacija in aluzija, nas vrača k nekaterim osnovnim temam, ubesedenim v romanu Peterburg, in s tem posredno k dovolj znani ugotovitvi, da razpravljanje o ritmizaciji proze ni možno brez upoštevanja njenih semantičnih funkcij. To nas v našem primeru zavezuje, da vsaj v grobih potezah opozorimo na dve osnovni posebnosti ritmizacije besedila romana Peterburg:
1. Dosedanja analiza nam je pokazala, da v ritmizirani prozi ne gre absolutizirati odstavka kot zaključene ritmizacijske enote, kakor je to delal in predlagal V. Žirmun-ski,46 marveč da moramo meje »zapletene intonacijsko-sintaktične celote, ki jo sestavljajo med sebej povezani in hierarhično podrejeni in nadrejeni elementi«,47 rela-tivizirati z ozirom na semantično zaključenost nekega segmenta v besedilu od odstavka in skupine odstavkov do celotnega razdelka (oziroma poglavja).48 - Izjemno umetniško vrednost doseže ritmizacija proze v romanu Peterburg ravno zaradi funkcionalno smiselne semantično-sintaktične in ritmično-sintaktične enotnosti prozne
In - prstan radovednežev; in ves pločnik - je nagneten; stražnik se prebija skozi: ni premagal radovednosti; ustavil seje in nagnil glavo nazaj:
-	»Žerjavi!..«
Tako se kričanje žerjavov nad težkimi strehami vsaj - tu in tam - oglasi! In tak je glas otroštva.
In nekdo žalosten, ki ga Nikolaj Apollonovič še nikoli ni videl, kot daje vstopil vanj; svetli sij njegovih oči gaje začel prebadati. Nikolaj Apollonovič seje zdrznil:
-	»Vsi vi me zasledujete!..«
-	»Kaj,« -je poskušal razbrati tisti glas:
-	»Jaz vsem vam sledim ...«
Nikolaj Apollonovič je premeril prostor z očmi, kot daje pričakoval, da bo zagledal lastnika glasu.
Lastnika glasu ni bilo.
45Prim.otem Ь. Томашевский, op. cit., str. 318.
ЈЛ Pri m. В. Жирмунский, Теория стиха, str. 575-576.
47 Prav tam.
4HPrim. našo analizo razdelka "И гремела рулада" v poglavju Metrizacija pričujoče razprave.
strukture.
2. Narava ritmizacije in drugih značilnosti teksta, s katerimi je v romanu Peterburg ritmizacija povezana, nas opozarja, da moramo previdno sprejeti tudi tisto precej mnogoznačno tezo V. Žirmunskega, ki povezuje ritmizirano prozo s »stopnjevano emocionalnim« in s tipološkega gledišča »romantičnim« stilom.49 - Tu nas zanima predvsem vprašanje, kaj naj bi to bila »stopnjevana emocionalnost«, kakšen je njen značaj in kakšna je njena vloga v groteskni romaneskni strukturi, kakršna je struktura romana Peterburg. Vprašanje sega že na področje psihologije in je v okviru sodobne literarne vede rešljivo samo delno.
Če smo torej v našem razpravljanju o »retoričnih« in »lirskih« ritmiziranih segmentih romana Peterburg tudi mi govorili o »emocionalni komponenti« in pri tem opozarjali na stilne elemente, ki to komponento izražajo, ob tem seveda nismo pozabili, da so v grotesknem svetu romana Peterburg ubesedeni literarni liki bolj ali manj depersonalizirane in dehumanizirane figure in daje edini, ki je ohranil »neskončnost notranjih labirintov individualne osebnosti« v pogojih groteske™ samo literarni subjekt, ta namreč edini lahko poleg emocij izrazi tudi prizadet odnos do sveta oziroma (samozavestno) čustvo, čeprav tudi on predvsem v afektni, trenutni prizadetosti,51 ki je v pogojih »možganske igre« in povsod prisotnega »pan-mon-golizma« predvsem izraz tesnobe in groze pa tudi nostalgije po izgubljenih vrednotah, idealih in iluzijah.
Za našo razpravo, ki se ukvarja s poetološkimi problemi, je v tej zvezi pomembno predvsem dejstvo, da so »retorični« in predvsem »lirski« segmenti, ki izražajo vsaj delno ozaveščene emocije, v romanu Peterburg možni samo ali kot avtorski odstopi s samostojno izraženim glediščem literarnega subjekta (primer iz razdelka "Жители островов поражают вас") ali kot izrazi zloženega gledišča literarnega subjekta in njegove emanacije - literarnega lika (primer iz radelka »Beg«) ali v modificirani pripovedi literarnega subjekta z močno izraženim polpremim govorom literarnega lika, kar omogoča izjemno kompatibilnost gledišč in hiter prehod iz pripovedne ravni literarnega lika na pripovedno raven literarnega subjekta (primer iz razdelka "Журавли").
Ritmizacija romana Peterburg pa ni značilna samo za omenjene tipe segmentov, ampak bolj ali manj za besedilo romana Peterburg kot celoto, torej tudi za tiste segmente, v katerih se ne pojavlja niti »stopnjevana emocionalnost« niti »liričnost«, marveč na primer »hladna« groteskna profanacija, parodija, ironija, satira ipd. - V sklepnem segmentu razdelka "Тараканы" (»Ščurki«) je tako na primer ubesedena profanacija Puškinove simbolne upesnitve Falconetovega spomenika Petra I. iz pesnitve Bronasti jezdec (Медный всадник) v segmentu, ki ga poleg tematskih paralelizmov ("была - лужа крови; был - труп" - »bila je - luža krvi - bilo je truplo« itd.), posebne metaforike in metonimike ("фигурка, смеющаяся белым
49Glej В. Жирмунский, op. cit., str. 576.
5"0 tem glej M. Бахтин, Творчество Франсуа Рабле и народная культура средневековья и Ренессанса (Москва, 1965), str. 51.
510 razmerju med emocijo, čustvom in afektom gl. poglavje Čustva v knjigi A. Trstenjak, Problemi psihologije (Ljubljana, 1976), str. 222 in si.
лицом", "пятно таракана", "усики" ... - »figurica, s smejočim se belim licem«, »madež ščurka«, »brčice« ...) in inverzij ("руку простер он" - »roko je stegnil on« itd.) ritmizirajo še vrsta smiselnih in intonacijskih pavz ter koloni, pri katerih je opazna tendenca po izravnavi števila poudarjenih mest (2-3-3-2-5-3-3-1-4-3-3-1-3-3).
Opisani primer lahko na primer dopolnimo tudi z groteskno realizacijo metafore iz razdelka "Разговор имел продолжение" (»Razgovor seje nadaljeval«) iz sedmega poglavja, kjer se antiteza »premočrtno/pravokotno ipd. - okroglo« - tukaj izražena s simboliko števil "единица-ноль" (»enica-ničla«) - realizira s pomočjo besedne igre v groteskni banalnosti:
(al) Тяжелое стечение обстоятельств опять навалилось. I (а2) Тяжелое стечение обстоятельств, I - иль: пирамида событий. (А 1 ) II (Ы) Она, пирамида, есть бред геометрии: бред, неизмеримый ничем; I (Ь2) она -спутник планеты; желта и мертва, как луна. I (ЬЗ) Или - бред, измеряемый цифрами. (А2) II
(cl) Тридцать нолей: это ужас; I (с2) да: зачеркните вы единицу - провалятся тридцать нолей. I
(сЗ) Будет - ноль. (A3) II
(dl) В единице - нет ужаса; единица - ничтожество: I (d3) единица!.. I (el) Но единица плюс тридцать нолей образуется в безобразие пенталлиона: I (е2) пенталлион - о, о, о! - повисает на тоненькой палочке; I (еЗ) единица пенталлиона себя повторяет более чем миллиард миллиардов, повторенных более чем миллиард раз. (С) II Да, I
(fl) человеческой единицею, I (f2) то-есть тощею палочкой, проживал Николай Аполлонович, совершая пробеги по времени -
(gl) - Николай Аполлонович в костюме
Адама был палочкой; I (g2) он, стыдясь худобы, никогда ни с кем не был в бане -
-	в вековечные времена! (В 1 ) II
(hl) И на эту вот палочку пало все безобразие пенталлиона (более чем миллиард миллиардов, повтеренных более чем миллиард раз); I (h2) непрезентабельное кое-что внутрь себя приняло ничто; и разбухало из вековечных времен -
- так разбухает желудок, благодаря развитию газов, от которых все Аблеуховы мучились -
-	в вековечные времена. (В2) II Вспучились просто Гауризанкары какие-то. (D) II
Во мгновение ока опять пронеслось то же все, что с утра пронеслось: в голове пролетел его план. (E) (PII/I55-I56)52
52Težek splet okoliščin seje spet zgrnil.
Težek splet okoliščin, - ali: piramida dogodkov.
Ta, piramida, je blodnja geometrije: blodnja, ki se je z ničimer ne da izmeriti; ona je spremljevalka planeta; rumena in mrtva, kot luna.
Ali - blodnja, ki se da izmeriti s številkami.
Trideset ničel: to je - groza; da: prečrtajte enico - trideset ničel izgine.
In bo - nič.
V enici - ni groze; enica je - ničnost: enica!.. Toda enica in trideset ničel se sprevrže v nakazo pentalijona: pentalijon - o, o, o! - obvisi na tanki palički; enica pentalijona se ponovi več kot milijardo milijard, ponovljenih več kot milijardokrat.
Elementi ritmizacije so tu poleg anafore (al, a2), dveh eksklamacij ("единица!..", "пенталлион - о, о, о!"), antiteze (С), dveh dvojnih ponavljanj (v navedku natisnjenih v kurzivi), inverzij, intonacijskih in smiselnih pavz ter členitve na kolone predvsem tematski paralelizmi (A 1, A2 - z internim paralelizmom b 1, b2, b3; A3 - cl, c2, сЗ; В1 - fl, f2; gl, g2; B2 - h 1, h2) s specifično notranjo organizacijo:
-Za tematski paralelizem (Al-A2-A3)je značilna gradacija, ki vodi od metafore "пирамида событий" in vodilnega motiva "бред" do rezultativnega vodilnega motiva "ноль". Posebnost tematskega paralelizma (B1-B2) je tudi posebna grafična in smiselna delitev na tri dele: metaforo, realizacijo metafore (v odstavkih, pomaknjenih v desno) in refren ("в вековечные времена").
Antiteza (C) je sestavljena iz antiklimaksa (tematski paralelizem dl, d2, d3) in kli-maksa (el, e2, e3).
Segment zaključuje hiperbola (D), ki nakazuje grozo pred »nič-em«, in prehod (E), ki vodi literarni lik iz halucinacije neposredno v situacijo naslednjega razdelka ("r^aH"/»Načrt«).
Posebnost obravnavanega segmenta je tudi sama grafična podoba teksta, s katero Andrej Beli želi doseči pri bralcu, da bi ta s pomočjo vizualne percepcije besedila to besedilo vsaj v mislih »recitiral«.
Groteskno neemocionalni značaj imajo tudi nekatera metrizirana mesta, tako na primer tudi segment z groteskno podobo Peterburga iz razdelka "Татам: там, там!", ki smo ga analizirali v poglavju Metrizacija pričujoče razprave. - Ritmizacija proznega besedila se v romanu Peterburg pojavlja kot znak »stopnjevano emocionalnega stila«" samo izjemoma, njene osnovne funkcije so tu drugačne.
Na njih opozarja Andrej Beli sam, ko v predgovoru k romanu Maske karakterizira svojo prozo z besedami:
Da,-
kot človeška enica, se pravi kot drobna palička,je životaril Nikolaj Apollonovič, ko seje podil skozi čas -
-	Nikolaj Apollonovič v Adamovi obleki je bil palička; on, ki se je sramoval suhosti, ni bil še nikoli z nikomer
v kopališču -
-	na vekomaj.
In prav na to paličko seje zgnila vsa nakaza pentalijona (več kot milijardo milijard, ponovljenih več kot milijardokrat); nereprezentativno nekaj je sprejelo vase nič; in se napihovalo od vekomaj -
-	tako se napihuje želodec, zaradi razširjanja plinov, od katerih so trpeli vsi Ableuhovi -
-	na vekomaj. Napihnili so se kar tako nekakšni Gaurishankarji.
V trenutku je švignilo mimo prav tisto, kar je švignilo že zjutraj: glavo je prešinil njegov načrt.
"В. Жирмунский, Теория стиха, str. 576.
/.../ я пишу не для чтения глазами, а для читателя, внутренне произносящего мой текст; /.../ я автор не "пописывающий", а рассказывающий напевно, жести-куляционно; я сознательно навязываю голос свой всеми средствами: звуком слов и расстановкой частей фразы. /.../ Кто не считается со звуком моих фраз и с интонационной расстановкой, а летит с молниеносной быстротой по строке, тому весь живой рассказ автора (из уха в ухо) - досадная помеха /...г
S temi besedami pisatelj posredno karakterizira tako vlogo zvočne instrumentali-zacije kot ritmizacije besedila pri oblikovanju (modificiranega) govora 1. v pogojih, ki jih narekujeta konstitucijsko načelo »videti vse kot panoramo lastne zavesti« in groteskna struktura romana Petrburg, in 2. kot iluzije notranjega monologa, usmerjenega v rabo ustnega (recitativnega) govora.
РЕЗЮМЕ
Проблема ритма прозы в романе "Петербург" Андрея Белого рассматривается в статье с учетом семантической концепции искусства слова, и ритмики в особенности, представленной писателем как в его теоретических трудах ("Символизм", "О художественной прозе", "Мастерство Гоголя" и др.), так и на метатекстовом уровне его художественных произведений (напр. во вступлении "Вместо предисловия" к роману "Маски"). В центре внимания находится исследование ритма прозы как допол- нительного семантического регулятора.
Разбор ритмической организации романной прозы, таким образом, направлен на формальный и содержательный анализ как дактилической и анапестической метрики с элементами логаэдических размеров, метрики, встречающейся в отдельных сегментах текста, так и вторичных элементов ритмической организации словесного материала, его различных "констант" (термин Зигмунда Черны). - Анализ показал, что и ритмическая проза романа "Петербург" построена прежде всего на художественном упорядочении вторичных элементов ритма: разных форм повторения и параллелизма (фонетических, грамматических, синтаксических, тематических, лексических), инверсии, колонов и особой системы пауз. Немаловажное значение имеет при этом особая лексико-семантическая характеристика текста, особый набор эмоционально и экспрессивно значащих слов, фигур и риторических оборотов (повышенная эмоциональность, метафоричность, гиперболичность, риторичность), а и ориентация на устную (декламационную) речь, на то, что называется А. Белым "живой рассказ автора". Ритмическую организацию прозы подсказывает и графическое обозначение элементов ритмики (особенно пауз) с помощью запятых, точек с запятой, точек, тире и особого графического выделения значимых сегментов текста.
Основой ритмической организации прозы романа "Петербург" не
54 А. Ньлый, Маски, str. 9-10. - »/J/az ne pišem, da bi me brali z očmi, pišem za bralca, ki v sebi artikulira moj tekst; /.../jaz nisem 'popisujoči avtor', marveč avtor, ki pripoveduje pojoče, gestikulirajoče; jaz zavestno vsiljujem svoj glas z vsemi sredstvi: z zvokom besed in razmiki med deli fraze. /.../ Kdor ne upošteva zvoka mojih fraz in intonacijskih razmikov, marveč preleti z bliskovito naglico vrstico, temu je vsa živa avtorjeva pripoved (iz ušesa v uho) - nadležna ovira«.
является абзац. Сложная интонационно-синтаксическая основа ритмической прозы образуется в романе "Петербург" в зависимости от семантических условий, определяющих целостность и величину высказывания (от абзаца до раздела).
Ритмическая организация прозы в романе "Петербург" интенсифицирует как значение и воздействие сети соответствий, аналогий и аллюзий в романном тексте, так и значение и воздействие модифицированной романной речи и отдельных элементов гротескной структуры романа; она укрепляет связность романного текста, углубляет символичность и комплексность высказывания.




%





IM

, I
•■'.■'v ..•	л





I







; :


















































NAVODILA AVTORJEM
Prispevki za Slavistično revijo so v slovenščini, izjemoma tudi v drugih slovanskih in svetovnih jezikih. Avtor odda prispevek enemu od glavnih urednikov v dveh izvodih; na listu naj bo 30 vrstic. Dolžina razprave naj ne presega ene in pol avtorske pole (25 strani, tj. 45.000 znakov), ocene 12 strani (24.000 znakov), poročila 4 strani (8.000 znakov). Rokopis je po možnosti še na PC-jevi ali atarijevi disketi, zapisan v formatu ASCII, v sili tudi v katerem koli od popularnih urejevalnikov besedila, mogoče pa gaje poslati tudi po elektronski pošti na naslov miran.hladnik@uni-lj.si. Besedilo naj ne bo razlomljeno v strani in besede ne deljene. Navodila za tipkanje opomb, ležečega in polkrepkega tiska, vezajev, pomišljajev, narekovajev, naglašenih, nestandardnih znamenj ipd. dobi avtor pri tehničnemu uredniku. - Sinopsis naj ne bo daljši od 8 vrstic. Slovenski povzetek, ne daljši od dveh strani, podaja rezultate razprave; uredniku se sporoči želeni jezik za prevod. V neslovenščini napisane razprave imajo povzetek v slovenščini. - Avtor naj priloži številko svojega žiroračuna, naslov in občino stalnega bivališča, svojo enotno matično številko, ime inštitucije, na kateri dela, in naslov, kamor naj pridejo korekture. Če rokopis ni sprejet, glavni urednik avtorja pismeno obvesti. Ob izidu dobi avtor 20 separatov svoje razprave oziroma 10 primerov ocene.
Avtorju se stavijo še naslednje tehnične zahteve. Korekture svojega prispevka opravi v treh dneh. Pri tem in pri prečrkovanju tujih pisav se drži Slovenskega pravopisa 1990. - Slikovni material priloži na posebnih listih, vsako sliko s svojo številko, v rokopisu pa mora biti označeno, kam katera sodi; podnapisi k slikam so že v rokopisu razprave. - Ponazarjalni zgledi se podčrtavajo; polkrepki tisk je rezerviran za podnaslove in je označen z dvojno podčrtavo. Posebni znaki naj bodo označeni z barvnim svinčnikom, ob robu pa razločno izrisani. - Daljši navedki (nad 5 vrstic) naj bodo odstavčno ločeni od drugega besedila (navednice tedaj niso potrebne). Izpusti so v navedku označeni s tremi pikami v poševnem ali oglatem oklepaju; na začetku in na koncu citata so tropičja nepotrebna. - Besedilo opombe naj bo v članku na koncu v enem kosu. Zaporedna številka opombe stoji stično za ločili, ki sledijo temu mestu. - Literatura se navaja na kratek način v oklepaju v tekočem besedilu in v opombah, v daljši obliki pa v seznamu literature ali v seznamu navedenk na koncu razprave. Med besedilom se sklicujemo na dela takole: (Breznik 1934: 213), v seznamu navedenk pa navedek razvežemo:
Anton Breznik, Slovenska slovnica za srednje šole. Celje: Mohorjeva družba.
V	seznamu literature je letnica neposredno pred navedbo strani. Članek v reviji se navaja takole:
Janko Kos: Problem časa v slovenski liriki. Slavistična revija XXXIX/1.(1991). 1-14.
V	opombah so enote bibliografske navedbe ločene med seboj z vejicami:
'Anton Breznik, Slovenska slovnica za srednje šole (Celje: Mohorjeva družba, 1934), 16-18.
Na koncu vsake bibliografske enote je pika. Naslovi samostojnih izdaj so ležeče postavljeni. Zbirka se nahaja v oklepaju tik pred navedbo strani, založba se pri knjigah starejšega datuma opušča, prav tako tudi krajšava str. za stran. Naslovi v stroki znane periodike so okrajšani, tâko je lahko tudi avtorjevo ime. Pri zaporednem navajanju več del enega avtorja v seznamu literature ali navedenk namesto imena in priimka napravimo dva pomišljaja. Kadar na isto leto pride več del istega avtorja, letnici na desni stično dodajamo male črke slovenske abecede: 1944a, 1944b. Bibliografske navedbe naj bodo enotne.
Tine LOGAR, ur.: Slovenska narečja. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1993 (Cicero). 147 str. + 4 kasete + zemljevid.
Europa Orientalis: Studi e ricerche sui paesi e le culture dell'est Europeo (Salerno) XII/1, 2 (1993). 391 + 347 str.
Prežihov VORANC ( 1893-1993): Zbornik prispevkov s simpozija ob 100-letnici rojstva. Ur. Janez Mrdavšič in Jože Pogačnik. Maribor: Kulturni forum, 1993 (Zbirka Piramida, 1). 175 str.
Ema UMEK: Erbergi in Dolski arhiv, 2. del. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1991 (Publikacije Arhiva Republike Slovenije: Inventarji: Serija Graščinski arhivi, 5). 563 str.
Po našiti: Primo libro di lettura nel dialetto deli'Alta valle del Torre. Ur. Pavle Merkù. Videm, 1993.
Säpostavitelno ezikoznanie (Sofija) XVII/4, 5, 6, XVII1/1, 2 (1993). 124 + 108 + 96; 160+128 str.
Revijo sofinancirajo slovensko Ministrstvo za znanost in tehnologijo, Ministrstvo za kulturo ter Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani.