,DOM IN SVETi' 1892, štev. 7.
305
Kameleon.
(Črtica is sedanjega življenja. — Spisal Tine BrdniJc.)
veste, kako rada zahaja go-^spoda na kmete! To je veselje, ko se približa težko pričakovani čas šolskih počitnic, tri tedne po kresu! Mlado in staro se veseli te dobe. In kaj bi se ne? Na deželi si odpočije mladina glavo od
Tempora mutantur,   nos et mutamur in illis.
Drugi časi — drugi glasi.
vsakdanjega šolskega napora, na deželi se morejo vsi naužiti svežega zraka, na kmetih se more in sme golorok leči v hladno senco. Znana mi je bila pred leti mestna gospodična, ki je počitnice porabljala najrajša za to, da se je v gozdu zibala v razpeti mreži. Sicer pa
Obraz iz japonskega življenja : Y gostilnici. (Po fotografiji.)
si počitnice radi privoščijo mestni ljudje iz vseh stanov.
Mestna gospoda, na kmetih se utabo-rivša, ne da krčmarjem — splošno rečeno — posebno veliko skupiti, a so tudi izjeme, zlasti med nekaterimi mo-
„D0M IN SVET", 1892, štev. 7.
škimi,   ki si privoščijo dosti več, nego bi človek sodil.
Precej početkom počitnic leta 1886. se je nastanila trojica gosposkih ljudij v prvi vaški gostilni ob veliki cesti na Gorenjskem. Dva sta bila oblečena
20
306
Kameleon.
navadno gosposki, a tretji, sredi med njima, sicer tudi gosposki, pa jako neobičajno. Radovedno in z glavo zniaje-vaje smo ga pogledovali, sedečega tam pri okrogli mizi zunaj na vrtu. Na glavi se mu je svetil »cilinder«, črne so bile tudi rokavice, sicer pa suknja, telovnik, hlače — vse belo, črevlji pa rjavi. Drugi dan je bil že drugače oblečen. Bil je v opravi starega Kranjca: jopič, prebogato z gumbi našit, je imel obešen na levi rami, pod širokokrajnim klobukom pa je imel svilnato čepico z lahkim, čez tilnik opletajočim čopom. Skoraj bi ga ne bil spoznal, da je to včerajšnji tujec, a nos, rdeč, kakor včeraj, praznota pod nosom in gosti zalizci, štrleči od ušes, to ga je izdalo. Tretji dan je bil že zopet drugačen. Ponašal se je z lovsko opravo, seveda: jirhaste hlače, naga kolena in sive nogavice pa čižme prav težko podkovane, zeleno obšit suknen jopič in zelenkast klobuk, okrašen z brado divjega kozla. Tako opravljen se je opiral na seženj dolgo palico s kozlovim ro-žičkom na vrhu. Videč ga — tega Nim-roda — zaklical bi bil skoraj daleč, daleč v hrib in plan in gori v sivo skalovje: »Beži, kdor ima še neobstreljene noge ali peroti!«
Ni dolgo bival v tem kraju, in že so mu drugi gostje zaradi njegove izpre-menljivosti nadeli značilni pridevek: K a-meleon. Po stanu je bil agent jako imovite dunajske hiše, sedaj bivajoč na počitnicah.
Poleg vsega tega ga je posebno označevalo še to, da je bil v krčmi zmiraj najglasnejši, pa sploh jako zbadljiv, pri čemer je iztaknil marsikatero.
Govorili so ti trije tujci med seboj nemški, a vešči so bili tudi slovenskega jezika, in kaj bi ga ne bili, saj so bili vsi trije slovenskega rodu! Rajši so pa nemškovali,   kakor  je  to žal  navadno
celo mnogim narodnjakom, čez dan so hodili naši znanci daleč po okolici. Kameleonu je bilo največ na tem, kako bi koga kaj podražil. Srečajo tedaj nekega dopoldne tam zunaj vasi občinskega slugo, premetenega moža, ki je bil svoje dni v vojski na Laškem in jo od tistih časov vedno nosil na prsih vojno svetinjo. Kameleon ga vpraša: »Slišite, mož, ali je res v oni-le vasi največ bedakov?« — »O«, odvrne vrli domačin, »bedakov je dosti, vendar se ne mude dolgo pri nas.« Pogovor je bil s tem končan, in šli so trije sitneži na tihem rohneč naprej.
Tam na pašniku kraj temnega gozda zagledajo brhko pastirico, staro kakih 17 let. »To moram malo preplašiti«, misli si Kameleon. Vstopivši se pred njo in hoteč jo prijeti za roko, reče: »No, Micika, ali se nič ne bojiš volka?« — »Danes se ga najbolj bojim«, zatrdi deklica in zbeži, ovce pa za njo. In zopet so šli trije gospodiči osramočeni naprej.
Nekega dne se gre Kameleon sam sprehajat. Pot ga privede na ozko stezo. Kar mu od druge strani pride nasproti samostanski brat, ki je tisti dan po sosednjih vaseh pobiral miloščino. Kameleon, ki se je bil izrazil že javno, da takih mračnjakov ne more videti, zapre mu pot kar nalašč. »Ali morem mimo?« vpraša ponižni brat. »Jaz se ne izognem nobenemu oslu«, zarezi Kameleon. »Jaz pa«, reče brat in stopi v stran.
Pa poglejmo za tremi tujci v gostilno! Gostilničar jih je bil sicer vesel, dosti so pri njem použili, toda nekaj je bilo: preveč izbirčni so bili. Danes ni bila jed dovolj osoljena in prekuhana, jutri ne prav pečena, tretji dan se jim je zdelo vse preveč prismojeno, le sami se niso zdeli prav nič prismojeni in neslani. Najbolj so bili izbirčni z vinom, če tudi so vino od vina ločili bore malo.
,.DOM IN SVET5' 1892, štev. 7.
307
Kakšno preglavico so delali krčmarju in kako se je to izteklo, pravil mi je krčmar pozneje sam. Jaz pa na vsa usta to povem čitateljem v zabavo.
Prvi dan opoldne vpraša krčmar gosposko trojico, kakšno vino bi jim najbolj ugajalo: v kleti je metličan, bizeljec in istrijanec. »Je-li štajersko vino dobro ?« vpraša prvi Kameleon. — »Izvrstno vino«, pohvali krčmar, »saj hodim sam ponj na Bizeljsko.« — »Dobro, dobro, kar tega nam prinesite liter!«
Pri obedu pokuša vino prvi, pokuša še drugi in tretji gost, pa nobenemu ni kaj všeč. Prvi se oglasi zopet oni čudak: »Stric, to vino štajerske dežele še videlo ni!« Zarežita se mu oba soseda, pritrjujoč mu, češ, dosti neumni se moramo krčmarju dozdevati, da nam to ponuja za štajersko vino. Za zvečer si naroče metličana. »To je prav«, odvrne krčmar, »saj je tudi pristno in zares dobro. Veliko let že ni bilo take vinske letine, kakor lani. Sicer pa prosim, gospodje, na moja vina se le zanesite! Jaz ne delam tako, kakor sem te dni cul o nekem krčmarju, ki vina kar poroča.« »Kako, kako?« oglase se kakor iz jed-nega grla. »I, tako-le je bilo. Minuli ponedeljek popoldne sedi krčmar nekako bolj dobre volje sam pri jedni mizi, pri drugi pa dva voznika. Pred krčmarjem stoji dvojno vino, dolenjec in primorec. Krčmar pokuša iz prvega velikega kozarca, pokuša iz drugega in molči, češ, ko bi se pa le dalo. Potem vlije dober požirek jednega v drugo vino in pokuša ter zadovoljno prikimava. Kar izpregovori: ,Matiček Cviček, iz Rakovnika doma — Anka Brežanka, z Brega doma, oklicana prvič, drugič, tretjič1, in zlije vse vino vkupaj.« Zakrohotajo se vsi s pripovedovalcem vred, ki je s to prigodbo hitro pregnal vsem trem ne-voljo nad tukajšnjo" postrežbo.
Vendar gospoda je sitna. Zvečer tudi metliškega vina nečejo nič pohvaliti, čeprav se jim zdi nekoliko boljše nego štajersko. Gostilničarja hočejo poskusiti, prav, kakor bi ga »cementovali«.
Ko opoldne drugega dne krčmar zopet pride vprašat, katerega vina naj jim na-toči, oglasi se v imenu vseh treh Kameleon : »Prinesite nam danes istrijan-skega!«
To vino se občutljivi trojici zdi pri kosilu premočno. »Škoda, da si nismo precej prvi dan naročili metliškega«, reče jeden izmed gostov. Drugi ga tolaži, rekoč: »Kar je zamujeno, da se v tem slučaju še popraviti.« Tretji med tem že kliče : »E, krčmar, še jeden liter ga prinesite, toda metličana.« »Meni je prav, če gospodje tako žele«, reče krčmar, stegovaje se po brušeni posodi.
Znano je, da se pri taki volji žeja navadno ne pogasi tako hitro, zlasti naši trije gostje so bili take narave. Prvi se oglasi zopet Kameleon — menda je bil tudi poglavitni plačnik — ter vpraša krčmarja, ali ima kaj buteljk. »Gospodje, z vsem sem preskrbljen!« odgovori krčmar zadovoljno. »Prosim, ali naj prinesem jedno, dve ali tri?« »Prinesite za sedaj le jedno!« ukaže samosvestno Kameleon.
Zapečatena steklenica je hitro tu. Od-mašeno postavi krčmar pred-nje. Nalijo si vsak zapored nekoliko ter pokusijo. Kameleon pogleda svoja bratca, ona dva pa njega. Nobeden neče ziniti besedice, češ, prenaglo ne smem hvaliti, da se krčmar ne prevzame. Kameleon, še jedenkrat vino pokusivši, vpraša v imenu vseh treh: »Odkod imate to vino?« — »To je avstrijsko vino, gospodje! Skoda, da gospoda tako malo poprašuje po steklenicah; dobro je to vino in ceno; če bi se ga več spe-čalo, dajal bi steklenico po 80 kr.« Vsi
20*
308                                                   Kameleon.
trije zahtevajo h krati še jedenkrat takega. In šel je krčmar še po drugo steklenico.
»Tako prijetne pijače nisem pil skoraj niti v Portlandu v Severni Ameriki«, oglasi se sedaj Kameleon. »Saj je v Severni Ameriki opojna pijača prepovedana«, ugovarja prijatelj na desni, kateremu je stric iz Amerike pošiljal neki ondotni list. »Kaj tisto, pa se vendar dobi, kdor jo zna poiskati«, odgovori ponosno Kameleon; »kadar je meni do kake pijače, premagam vse zapreke, in če tudi bi me imeli precej zapreti; no, pa saj ni bilo posebno težko priti do nje. Tvrdka, za katero sem potoval celo v deželo Maine fizr. Men), ima svetovno ime, zato sem imel kmalu dosti znancev v ondotnih kupčijskih družbah. Nekega dne me povabi mestni trgovec seboj, rekoč:   »Pojdiva   na   kupico   , izgubijo-
v
nega raja'«. Gucleč se ga pogledam, pa on mi namigne, naj tiho slušam. In kam me pripelje ? Obstaneva pred neko menjalnico, odpreva vrata, vstopiva ter prideva skozi druga steklena vrata v veliko dvorano, v kateri stoje okrog in okrog ob stenah velike omare. V njih je vse polno debelih knjig, vsaka z | drugim napisom. V dvorani čaka lepo oblečen že postaren mož. Moj vodnik mu pokaže na knjigo z napisom : ,Milton, Paradise lost'. Pri tej priči pritisne mož pod napis, knjiga se odpre, in štiri steklenice neke izvrstne pijače se pokažejo. Iz jedne nam natoči dve drobni in visoki kupici.« — »Aa«, začudita se mu prijatelja, še bolj pa krčmar, ki je sredi pogovora prišel k mizi. »Ta pa, ne vem, če ni bosa«, pravi potem krčmar. »Zakaj bi bila?« vpraša nekako nevoljno Kameleon, »ali ne veste, da je v Ameriki vse amerikansko, nenavadno za nas Evropce? Kaj pa porečete na to-le? V Ameriki sem videl, da so zjutraj vložili
vogelni kamen za novo pivovarno, in zvečer sem videl že prvega pijanca, ki so ga bili vrgli iz te pivovarne!« — »Tisti si bil gotovo ti sam«, drzne se bahača zavrniti prijatelj na desni, »zato dam še jaz za jedno steklenico avstri-janca, da pridemo vendar zopet v Evropo in na domača tla.«
Odslej jim je krčmar donašal vsak dan — taistega bizeljca, ki so ga bili pokusili takoj prvi dan. Bilo je, če tudi štajersko, vendar zares tudi avstrijsko vino.
Nekega večera stopi gostilničar pred svoje tri goste in postavivši pred-nje dve steklenici, reče: »Tako-le sem pa dobil te dni, danes je moramo pokusili, naj dam še jaz jedenkrat zanje!« »Na vaše zdravje ga bomo ; prosimo, le nalijte, odkodi pa ta kapljica?« Ti glasovi se kar križajo med seboj. Krčmar se malo namuza in reče: »Berite, prosim!« Kameleon poprime steklenico in, drže napis bliže k luči, zakliče: »Oho, tokajec, ta pa slovi! Ne bi bil pričakoval, da imate tudi ogra v steklenicah!« Krčmar nazdravi gostom, gostje zahvaljujejo njega in slednjič napije zopet krčmar po svoji stari navadi: »Na zdravje teh, — ki imajo noge na tleh!« Prav prijeten večer so imeli. K sklepu predlagajo vinski bratci, da morajo to vino piti za odhodnico. »Seveda, takrat mora teči najboljši«, pritrdi krčmar že na pol med vratmi, da bi ga smeh popolnoma ne premagal. Zakaj njegov tokajec je bil res natolčen iz domačih hrušk in jabolk!
In res so za odhodnico izpili še tri steklenice domačega tolkovca, Kameleon sam ga je poklical.
Navihani, pa vendar pošteni gostilničar jih je za izbirke odškodoval s tem, da jim je za novo leto poslal v mesto nekaj steklenic pravega istrijanca.
„DOM IN SVETi' 1892, štev. 7.                                    309
Od tedaj pa do letošnje zime Kameleona nisem več videl. V glavnem mestu sem ga srečal, pa ga skoraj nisem spoznal, pa saj je po pravici »Kameleon«. Obnošeno gosposko suknjo je imel, čevlje zakrpane, rmenkasto-zelen klobuk, noge so se mu nekako opotekale, obraz mu je upadel, nos pa je postal že kar višnjev. Videlo se mu je, da ni več v tako ugodnem gmotnem stanu, kakor se je razodeval na Gorenjskem.
Zvedel sem pri svojem prijatelju, kije tega človeka tudi dobro poznal, daje do-tična tvrdka (menda Schwindler & Co.j, pri kateri je bil Kameleon glavni agent,
prišla ob vso veljavo. Zaradi tega poraza je tudi njega zadela bridka usoda. Od tedaj je služil še mnogim tvrdkam, a nobeni ne dolgo, ker je bil pijači preveč udan.
Jaz sem dejal sam pri sebi: »Ni bilo brez pomena, da je svoje dni pil iz izgubljenega raja' tam v Ameriki!« Vprašal sem še prijatelja: »Sedaj pač ni več tako izbirčen v jedi in pijači in tako preširen, kaj?« — »Ni, ni«, odgovoril mi je prijatelj, »večkrat sem ga videl, ko je šel v ,ljudsko kuhinjo' in oglasil se je tudi že pri kakem duhovniku — seveda bolj sramežljivo, — da bi mu tu pa tam pomagal iz zadrege.«
Naša železnica.
(Spisal Ivan Zupanec.)
1 ledna sama beseda je storila, da se je hipoma  premenila naša prej tako mirna dolina zavrelo in zašumelo je v nji kakor v sodu s slabim mo štom, ali v panju pred rojem Ta veljavna beseda se sliši vsak dan in se glasi: železnica.
Sklenilo se je, da se bode gradila po naši dolini železnica. Vsi imenitni dogodki so se umaknili tej važni novici, zakaj vse je govorilo le o železnici.
Saboto večer je. Nekaj vaščanov se je zbralo pod košato lipo sredi vasi; ugibljejo kajpada o železnici. Od župana sem primaha dolg suh človek s čevlji na kveder in zelenimi volnatimi nogavicami, ki mu segajo do stegen — nosi jih pozimi in poletu čez jirhaste hlače,
kakor je videl tujca, ki je prišel lazit po naših hribih; telo mu pokriva starodaven ,frak\ na glavi pa je širokokrajnat klobuk z raznovrstnimi peresi. Ko je pristopil bliže, vidimo, da ima oko, na katero je potisnjeno pokrivalo, pokvarjeno. Ta človek je občinski pisar — ali kakor rajši sliši: tajnik — Zamikov Joža. Ker je bil v šolah glavnega mesta, pripoveduje mnogo zanimivostij, zato ga pod lipo zbrani vaščani pozdravijo z veseljem. Danes pa je prišel iz okrajnega mesta, zato ima polno torbico novic, posebno o železnici.
»Hola, Joža, k nam pristopi, k nam, da nam poveš, kaj si novega prinesel iz mesta!« kliče ga Kotarjev Tonček, radi bogastva imenovan tudi — »Rot-šild«.