sov iz ligurskega mesta Vardacate je le šest, najvažnejši med njimi je nedvomno na fragmentarni bronasti tablici ohra- njeno pismo neidentificiranega vladarja Klodiju Sekundu, ki je bil ali lokalno izredno ugledna osebnost, ali sorodnik senatorja iz bližnjih Vercel Publija Valerija Silona Klodija Lukrecija Sekunda. V manjšem ligurskem mestu Forum Ger- ma(—) je bilo najdenih devetnajst novih napisov. Pomem- bna so posvetila boginji zmage Viktoriji, njen kult je bil v širši regiji razmeroma priljubljen in je zelo verjetno odraz čaščenja lokalnih keltskih božanstev Kathubodua in Kanti- smerte. Zanimiv je tudi nagrobnik Vibiju Salviju, ki je bil morda učitelj, magister, če seveda ne gre razložiti besede Magister kot njegov priimek, kognomen. Iz Pedone je znanih dvajset novih napisov; na nekaterih od njih so omenjeni tudi urad- niki, zaposleni pri carinskem uradu za pobiranje dvainpol procentnega davka na dobrine, ki so se prevažale po držav- nih cestah v galskih provincah, t.im. Quadragesima Gallia- rum; v Pedoni je bila namreč lokalna carinska postaja. Tudi iz tega mesteca, ki od sosednjega Forum Germa(—) ni po- sebej daleč, je znano posvetilo Viktoriji. Z napisi iz Pedone se trinajsti zvezek Supplementa Itali- ca zaključuje; po vsem, kar je bilo o seriji povedanega, ni potrebno še posebej poudariti, da predstavlja nepogrešljiv pripomoček pri študiju antike v najširšem pomenu besede, saj sodi med bazična dela s tega področja. Marjeta ŠAŠEL KOS Nationalism, politics, and thepractice of archaeology. Uredila Philip L Kohl in Clare Favvcett. Cambridge University Press, Cambridge 1995. 317 strani teksta, 12 strani indeksa. ISBN 0 521 55839 5 PB. Nationalism and arcliaeology in Europe. Uredila Marga- rita Diaz-Andreu in Timothy Champion. UCL Press, Lon- don 1996. 299 strani teksta, 14 strani indeksa. ISBN 1 85728 289 2 HB. Po letu 1989, ko so se na zemljevid vzhodne in srednje Evrope zarisale nove države, zahodno Evropo pa so prepla- vili strahovi pred naraščajočimi regionalizmi, rasistično kse- nofobijo in antiimigracijsko nestrpnostjo, nam je misel Isa- iaha Berlina o nacionalizmu, ki da ni "od mrtvih vstal" - saj tudi umrl nikoli ni! - vse bližja. Dolgo je namreč zanj velja- lo, da je v svetu konsistentnih držav, kjer gradijo življenje enakopravnih državljanov demokratične pravice, zrel za ro- potarnico. V letih pa, ko so se - prav z njegovo pomočjo - razlila grozodejstva po Balkanu, v milijone ljudi od Estonije do Krima in še čez pa vgnezdila strah in nepopisno, nedoumljivo sovraštvo, je postalo jasno, daje optimistična teza Erica Hobs- bavvma, češ daje intenzivno ukvarjanje zgodovinarjev z njim znak. kako da se je prevesil "čez najvišjo točko razvoja", sa- mo še iluzija. Zdaj le še popolnoma slepi ali povsem zadrti ne delijo prepričanja z NVilliamom Pfaffom, daje "realnost našega stoletja in bi ga bilo treba razumeti bolj komplek- sno, kol je to v navadi". Nepregledna množica socioloških, politoloških in zgodovinarskih teoretikov se neutrudno in predano ukvarja z njim in išče poti, po katerih bi nas pripe- ljala iz zagate, ki jo imamo z njegovim razumevanjem. Part- hi Chatterjeeju se je, tolikeremu delu navkljub, upravičeno zapisalo, da je narod (in z njim, bi lahko rekli, tudi naciona- lizem) ostal "eden od najbolj neteoretiziranih konceptov mo- dernega časa". Naj bo(sta) karkoli že, govorica slednjega je dandanašnji karseda prepričljiva, tako da problemov, ki jih povzroča, ne moremo in ne smemo ignorirati, še manj po- mesti pod preprogo; jemati jih moramo resno tudi v arheo- logiji. V strokovnih arheoloških krogih je kar precej dolgo vla- dalo prepričanje, daje bila arheologija ancillapoliticae predvsem v nacistični in fašistični preteklosti. Šele v osemdesetih in devetdesetih letih se je začelo samospraševanje tudi zunaj omenjenega okvira. Med vsemi političnimi ideologijami se je ustavilo ob nacionalizmu, saj je prav ta tisti, ki v imenu amor patriae rad izrablja arheologijo pri tvorbi sodobnih mi- tologij. Za te pa vsak dan znova čutimo, kam vodijo. Prvo knjigo, v celoti posvečeno nacionalizmu v arheološ- ki praksi, sta uredila Philip L. Kohl in Clare Fawcett - Natio- nalism, Politics, and the Practice of Archaeology. Čeprav se pridružujeta misli, da je imel nacionalizem tudi "pozitivno vlogo v etnično inspirirani arheologiji" (zaradi njega se je oblikoval nov, poglobljen odnos do prostorskih variacij, od- por do rasizma in kolonializma), pa v njej zbereta predvsem eseje, ki se ukvarjajo "z zlorabami odnosa med nacionali- stičnimi politikami in arheologijo" ter s "problemi, ki lahko izbruhnejo znotraj posameznih kulturnih in rasnih superiornosti, še zlasti z vprašljivim delom določenih političnih gibanj in nacionalnih držav". V uvodnih besedah poudarita vlogo arheologov v službi države, se pomudita ob historiografiji arheologije, da bi po- jasnila vzroke dolgo nepriznanih tem nacionalistične arheo- logije, pokažeta na točke arheološkega zapisa, ki rade po- stanejo zgodovinski zgled konstruktorjem nacionalnih identitet, ne pozabita pa omeniti tudi nove politične realnosti, v kate- ro se še kako prilegata nacionalistična in "metanacionali- stična" arheologija. Pri razmeščanju razprav v posamezne sklope ju je vodilo geografsko ne vsebinsko načelo. Zelja, da bi pritegnila k sode- lovanju pisce z vseh koncev sveta, se jima sicer ni uresni- čila, je pa vzpodbudila k razmišljanju nekatere povabljen- ce, ki se simpozija, posvečenega problemu, v Chicagu 1991. leta niso udeležili. V petih besedilih se ukvarjajo z razmer- jem med arheologijo in nacionalizmom v zahodni, štirje so posvečeni vzhodni Evropi in Evraziji, naslednji štirje pa so osredotočeni na vhodno Azijo. Pridružujeta se jim komen- tarja, zaupana Neilu Asherju Silbermanu in Bruceu G. Trig- gerju. Bernard IVailes in Amy L. Zoll najprej uvedeta v svojem besedilu nov termin: etnično arheologijo, da bi se izognila pogosti zmešnjavi, nastali zaradi enačenja nacionalne arheo- logije z nacionalistično. Njuna analiza je sicer usmerjena v etnično zasnovano interpretacijo zgodnjesrednjeveške insularne umetnosti. Arheologija in zgodovina sta jo vseskozi obrav- navali v dihotomiji med barbarstvom in civilizacijo, pri če- mer sta z etničnimi termini v referenčnem okviru "zaosta- lih" ali "primitivnih" proti "naprednim" ali "razvitim" daja- li v roke političnih apologetov izvrstno orožje. Ustaljeno podobo problematizirata in z novim pregledom že znanega zanikala "etnično čistost" zgodnjih samostanov in krščanskih skup- nosti ter trdita, daje mogoče to umetnost razumeli kot "mul- tietnično po razširitvi in multikulturno po izvoru". Daje z demokratizacijo političnega življenja mogoč tudi preobrat v arheološki stroki, nam na španskem primeru pred- stavi Margarita Diaz-Andreu. Ugotavlja, da si je etnonacio- nalni ideološki koncept frankističnega režima "avro homo- genosti" (Kohl - Favvcett) najprej utrjeval z rimskodobnim krščanstvom, kasneje pa "arijsko privrženost" z vizigotsko dobo. Postlrankistična arheologija je zaradi "modificirane- ga pozitivizma" ali "pragmatskega reformizma" s svojim po- tapljanjem v minuciozno obdelavo podatkov izgubila čar za nacionalistične mitologe. Katalonija, Baskija in Galicija po- trebujejo v novejšem času za utrjevanje etničnih identitet drugačen mitski imaginarij. Ne iščejo ga več v lokalnih ar- heologijah, ki so se tako izognile prej najpogostejši zlorabi - preferiranju določenega arheološkega obdobja. Slednjega se je izdatno posluževal Salazarjev fašistični režim na Portugalskem več kot štiri desetletja. Kutina /.' Lil- lios nas opozori na vlogo bakrene dobe kot reference "zlate dobe", prazgodovinske zrcalne podobe najbolj slavnega ob- dobja portugalske zgodovine - osvajanj v 15. in 16. stoletju. Kako pomembno vlogo je imela arheologija v Salazarjevi Estado Novo, nam kaže nanovo ustanovljena Academia Portugesa de Historia, ki je ob velikodušni podpori države uspešno pri- dobivala naklonjenost domače in tuje javnosti s številnimi, čeprav metodološko spornimi izkopavanji. Usodnejša od portugalske in španske zlorabe arheologi- je v ideološke namene pa je bila tista v Hitlerjevem rajhu. Kot ugotavljata Bettina Arnold in Henning Hassmaitn, je za- puščina "faustovske kupčije" živa še danes. Povojna nemška arheologija ni nikoli zbrala toliko moči, da bi se soočila s preteklo realnostjo politične vpletenosti stroke. Beg pred po- globljeno analizo "znanstvenih" teorij o nemški superiornosti, zgrajenih na arheološkem delu SS-Ahnenerbe in Amt Ro- senberg, je zaznamoval povojni čas s "Kossinnovim sindro- mom", frustrirane arheologe pa tolažeče pustil v neskonč- nih kronoloških in tipoloških artefaktnih študijah. Krog hitlerjanskih fantazij se je začel oblikovati že mno- go prej. Produkt razvoja je ukoreninjen v nemškem nacio- nalizmu zgodnjeromantičnih piscev. David W. Anthony se s svojim esejem pogumno in ambiciozno zoperstavi absolut- nemu relativizmu postprocesne (postmodernistične) arheo- logije. Ugovarjanje argumentirano utemelji s kombinacijo intelektualne zgodovine in dekonstrukcije indoevropskega mita, ki je, z "dvema diametralno nasprotnima interpretaci- jama v službi dveh ideoloških gibanj (nacizma in ekofemi- nizma)" eksemplaričen primer neverjetnih rekonstrukcij, zgra- jenih na zlorabljanju arheoloških podatkov. V drugem razdelku se vrstijo besedila o nacionalistični spregi arheologije v vzhodni Evropi in Evraziji. Timolhy Kuiser razišče vlogo arheologije v nacionalizmih na tleh nekdanje Jugoslavije. Osredotoči se na srbsko, hr- vaško in romunsko zgodbo. V njegovi analizi etničnosti, na- cionalizmov in marksistične ideologije nam je vseskozi pred očmi Blochova opredelitev zgodovine kot "znanosti o lju- deh v času". Avtor nas opozori, da je esej rezultat petnajst- letnega dela v obravnavanem okolju in da v njem ne členi individualnih vlog arheologov, prikazuje pa, kako je "odnos med preteklostjo in sedanjostjo jasno vplival na arheološko interpretacijo in družbenopolitično vlogo arheologije". Tr- di, da jc historično dogajanje obeležilo razmišljanje v arheologiji (stoletja invazij in preseljevanj so vložena v arheološki za- pis "Brandhorizonten", keramični stili razumljeni kot etnič- ne skupine ...) in prikaže negativno vlogo arheologije v so- dobni nacionalistični mitotvornosti. Z razmerji med arheologijo in nacionalizmi v dedinjah nekdanje Sovjetske zveze se ukvarjajo kar trije članki. Vik- tor A. Snirelman se v kratkem ekskurzu v sovjetsko historič- no ozadje dvajsetih in tridesetih let sprašuje, kje je vzrok za nenadno etnogenetsko zanimanje, ki je izrinilo iz stroke prejšnje koncepte in metodologije. Ugotovi, da je ideološka klima internacionalizma, ki jo je oblikoval Pokrovski, omogočila "etnogenijo" Bykovskega, nastalo iz predlog Marrovega je- zikovnega teoretiziranja. Toda čas, naklonjen tej antirasistični in antinacionalistični arheologiji, je bil kratko odmerjen. Spre- menjena domača ideologija in nacistično potvarjanje zgo- dovine sta hitro izničila vzpostavljeno strukturo. Na arheo- loško sceno je stopila kombinacija marizma in kosinizma, arheološke kulture so bile rehabilitirane, v arheološkem za- pisu pa so se spet prikazale etnične in celo rasne skupnosti. V postscriptu E. N. Černyha je predstavljeno sodobno do- gajanje v ruski arheologiji. Perestrojka in glasnost sta pri- nesli pozitivne spremembe tudi v arheologijo (skrčene finance in propadli projekti so arheologe preusmerili v analize po- datkovnih baz), nista pa pometli z nacionalizmom v discipli- ni. Številni arheologi niso postali "enciklopedični ustvarjal- ci mitov", kot je rekel Hutchinson za ugledne zgodovinarje v nacionalnih gibanjih preteklosti, ampak podžigalci šovinizma in antisemitizma. Kako prav ima David W. Anthony, ko svari arheologe, da so še kako odgovorni za politične aplikacije svojega dela, spoznamo s člankom Philipa L. Kohla in Goče R. Cechlad- zeja o nacionalizmu, politiki in arheološki praksi na Kavka- zu. V njem ugotavljata, da se je večina kavkaških arheolo- gov zapisala "primordialističnemu" (esencialističnemu) kon- ceptu kulture. Verjamejo v etničnost kot nekaj danega, raz- ločevalnih potez med jezikom, etnijo, kulturo in raso ne poznajo. V Azerbajdžanu, Gruziji, Armeniji in na severnem Kavkazu iščejo v arheološkem zapisu "pranarode" Armencev, Gru- zincev, Azerijev, Čečenov, Osetov... Tako daleč gredo, da zanikujejo celo grške kolonije na Kolhidi in spreminjajo "an- tičnajo arheologijo" v "ibersko-kolhijsko". Zgodba se ponavlja tudi v vzhodni Aziji. Enzheng Tong je preveril vpletenost arheologije v politiko Maove Kitajske (1949- 1979). Tridesetletno pomanjkanje kakršnihkoli kritičnih misli do arheološke teorije in priseganje na premočrtno evolucij- sko teorijo, oprto na marksistični maoizem, je zapustilo ne- popravljive posledice. V imenu arheologije v "službi politi- ke proletariata" so kitajski arheologi poudarjali kulturno su- periornost Hanov, področje Rumene reke pa ovenčali z "večnim središčem kitajske kulture". Najhujše je bilo v času "kultur- ne revolucije", ko so uničili mnoge arheološke spomenike. Temu sta se pritaknila še dogmatično zavračanje sodelova- nja s tujimi strokovnjaki in popolnoma zastarele izkopaval- ne tehnike v rokah neprofesionalcev. Postmaoističnemu obdobju se posveča Lotharvon Falken- hausen. Regionalizacija kitajske arheologije, pravi avtor, je v osemdesetih in devetdesetih letih ukinila mononuklearni model izvora kitajske civilizacije. S spremenjeno infrastruk- turo (ustanovljeni provincialni muzeji in inštituti, delovanje regionalnih izkopavalnih ekip in izdajanje novih strokovnih publikacij) so se kitajski arheologi otresli centralistične od- visnosti, vendar pa je njihovo delo postalo odvisno od na- klonjenosti lokalnih administracij. Tabuizacija narodnostnih vprašanj jih sicer odvrača od nevarnosti zlorab, kakršne sre- čujemo drugod, vendar jih ne rešuje prd nevarnostjo večne- ga prilagajanja državni politiki. Sarah M. Nelson v svojem prispevku opaža, da je etnični izvor osrednja tema korejske arheologije. Pri iskanju etnič- nega jedra se arheologi opirajo na mitologijo, na kitajske pisne vire, v arheološkem zapisu pa prisegajo na homogeno skupino "Korejcev", ki da se je priselila iz Sibirije ali morda Kitajske. Vzrok za tako interpretiranje, poudari Nelsonova, je v strastni želji obeh Korej po ponovni politični združitvi. Arheološki pristop je kljub konceptualni različnosti skladen v tem, da ne dopušča nobene etnične pestrosti in zaradi te- ga iz arheologije umika vsakršne "neskladnosti". Da je državna kontrola v večji ali manjši meri nujno zlo vseh arheoloških praks, nam razodene Clare Fawcett na pri- meru japonske arheologije. Ako so tamkaj arheologi v pred- vojnem obdobju iskali etnične nosilce jamonske keramike in podpirali nacionalistično ideologijo cesarskega božjega poslanstva, potem so se, po vzorcu, ki nam je poznan tudi od drugod, v povojnih letih umaknili v varno zavetje "in- duktivnih in deskriptivnih analitičnih metod" artefaktne ti- pologije. V obdobje ekonomske in industrijske rasti se je sprožila prava poplava izkopavanj, kar je okrepilo admini- strativno arheologijo. Finančni prilivi so res izboljšali izko- pavanja, profesionalizirali raziskovalne vrste, a hkrati pri- nesli v arheologijo trdno državno kontrolo in nihonbunka- roit (poskus definiranja enotnosti japonske kulture, nacio- nalnega značaja in družbe) ter ji odprli vrata v nacionali- zem. Kritične besede sta urednika zaupala Neilu Asherju Si I - bermanu in Bruceu G. Triggerju. Slednji je s člankom Alter- native archaeologies: nationalist, colonialist, imperialist, ki je izšel leta 1984, tudi prvi problematiziral temo, obravna- vano v knjigi. Silberman poudari, da si je večina piscev naložila nalogo preverjanja, kako so nacionalizmi vplivali na "profesional- ne standarde obnašanja in raziskovalne tradicije znotraj dis- cipline", sam pa se bo lotil tematike z zunanje, družbene perspektive. Ugotavlja, da si arheološke interpretacije na- devajo narativno obliko. Tudi v predstavljenih "zgodbah" deluje arheolog - heroj, čeprav ni nikoli eksplicitno omenjen. Prav ta pripovedni herojski vzorec je tisti, ki po Silbermanovem mnenju močno vpliva na razumevanje arheologije v javno- sti. Prav s tako naracijo se spreminja "historična deskripcija v politični esej" in arheologiji odvzema "objektivnost". Da ni samo nacionalizem tisti, ki sproža "politično razsežnost" arheologije, nas prepričuje, ko pravi, da lahko tudi druge oblike naracije - klasične, biblične, evolucijske - beremo kot "zgodbe neizbežnih osvojitev posameznih dežel in podarja- nja pravic izbrancem, da vladajo". Triggerjevi tipologiji na- cionalistične, kolonialne in imperialistične arheologije do- da dve novi: turistično in protestno. Prva ne spreminja sa- mo odnosa javnosti do sebe, temveč povzroča premike tudi znotraj arheološke misli, druga pa je tista, ki vrača "odvzeto preteklost". Trigger sklene knjigo z razmišljanjem o dobi, ki je spoče- la nacionalizem in povezanost arheologije z njim. Zadnjih dvesto let je to nihanje med "romantiko, partikularizmom in idealizmom" na eni ter "racionalizmom, univerzalizmom in pozitivizmom" na drugi strani. Etnični nacionalizem in postprocesualizem (arheološka zamenjava za postmoderni- zem) sta na romantični strani. Pridruži se Davidu W. Ant- honyju, ko svari pred relativizmom kot absolutnim princi- pom postprocesualizma. Hkrati pa ne pozabi poudariti vlo- ge, ki jo je imel nacionalizem pri razvoju kulturno-historič- ne paradigme. O njegovi negativnosti za arheologijo meni, da ni nič večja od tistih, ki sta ju odigrala kolonializem in marksizem. O "usodni" prepletenosti nacionalizma in arheologije govori tudi druga knjiga, urejena s sodelovanjem Margariie Diaz- Andreu in Timothyja Championa z naslovom Nationalism and Archaeology in Europe. Zbornik dvanajstih besedil, oprem- ljenih s spremnimi besedami obeh urednikov in zaključnim razmišljanjem Miroslava Hrocha, sc ukvarja z različnimi pogledi na odnos med arheologijo in nacionalizmom. Razlog za to- kratni pregled samo evropskega prostora tiči v dejstvu, da sta tako nacionalizem kot arheologija doživela svojo rojst- no uro prav tu. Prevladujočo zastopanost zahodnoevropskih avtorjev, nas opozorita Diazova in Champion, ne gre pripi- sati večji samokritičnosti Zahoda, pač pa strahu Vzhodnja- kov pred posledicami, ki bi jih lahko bili deležni zaradi "pre- tirane" kritičnosti sredi tranzicijske realnosti. Če lahko za prejšnjo knjigo rečemo, da nam je odstrla zaveso z zlorab arheologije v nacionalističnem diskurzu in nam še poglobila antipatijo do nacionalizma, potem lahko za drugo trdimo, da si prizadeva arheološki javnosti pokazati tudi pozitivno vlogo nacionalizma pri oblikovanju arheologije kot znans- tvene vede in njene infrastrukture. Seveda pa to ne pomeni, da zapira oči pred negativnimi platmi odnosa ali da bi ga opravičevala. Avtorja poudarjata, da je odnos med arheolo- gijo in najbolj trdoživo politično ideologijo 19. stoletja, po novem pa tudi "kratkega 20. stoletja" (Hobsbavvm), mogo- če opazovati z različnih gledišč: oblikovanja in vzdrževanja nacionalnih identitet, institucionalizacije arheologije in njene javne podobe (v šolstvu, muzejih, popularni kulturi, litera- turi, glasbi ...). Maric Louise Slig Sorensen na primeru danske izkušnje poudarja štiri razsežnosti odnosa med arheologijo in nacio- nalizmom; prva je v institucionalizaciji vede, do katere pri- de šele v trenutku, ko postane ta politično uporabna; druga je v zanimanju javnosti šele takrat, ko se izpolni predhodni pogoj; tretja je v njeni pomembnosti pri odločanju do posa- mičnih političnih odločitev in četrta v popularnosti, ki si jo pridobi z ustvarjanjem novih sporočil. Sorensenova se osre- dotoča na tiste arheološke manifestacije, ki so prepoznavne v nacionalističnem diskurzu. Poišče "besednjak predmetov in podob" iz narodotvornih mitov. Za primerne sestavine danskega mitskega imaginarija se od arheoloških predme- tov zdita uporabna rog in sončni voz, od struktur pa gomila. Da postanejo primerni nosilci "nacionalnih vrednot, pono- sa in samozavesti", so najprej filtrirani skozi popularno kul- turo. Politične in družbenoekonomske razmere na začetku 19. stoletja (izguba velikega dela nacionalnega ozemlja, prodaja kolonij) so postale ugodno gojišče "iznajdenih tradicij". Po- nižani nacionalni samozavesti se je prilegla aluzija na "zlato dobo". To so nacionalistični mitografi našli v prazgodovini; zanjo je bilo potrebno oblikovati arheologijo. Med 1840 in 1860 je bila ta oblikovana v disciplino s celotno infrastruk- turo. Danci so si za svojo nacionalno mitsko zgodbo izbrali kmetstvo in z njim "trajni, bistveni" (Ranger) simbol v po- dobi kompehoje (gomil "velikanov"). V narodne simbole spre- menjeni arheološki predmeti so zdrsnili iz literature in poe- zije v oglase, na politične plakate, spotoma pa izgubili svoj prvotni pomen. Mitska prisvajanja so jih napolnila s čustvi in jih naredila nevarne! Odgovornost, ki jo Sorensenova pri tej zlorabi pripisuje arheologiji, se zdi pretirana, na kar opozori tudi Miroslav Hroch. Drugačno je bilo rojstvo arheologije v Franciji. Za nje- govo spoznavanje gre zaslugayl/rti>in Schnappu. Najprej nam pokaže razliko med francoskim in angleškim ter skandinav- skim starinoslovjem. Francoski meščanski antikvarji so se pos- večali "klasičnim tekstom, numizmatiki in ikonografiji", za topografijo pa niso kazali nobenega posluha. Pred revoluci- jo so svoje dvome o tem, ali so Rimljani, Galci, morda Fran- ki, prepuščali v pretres zgodovinarjem. Romantiki z začetka 19. stoletja so iskali narodnostne korenine v galski kulturi, vendar jim simbolizem, spleten okrog poražencev pri Alesi- ji, res ni mogel krepiti nacionalne samozavesti, ugotavlja Schnapp. Neoklasicizem je še zmeraj prisegal na rimskost, arheologija pa je bila tudi tokrat izrinjena iz nacionalne mi- totvornosti. Celo Napoleon III. se ni mogel odločiti med Ver- cingetoriksom in Julijem Cezarjem, čeprav je 1860. leta zaukazai izkopavanja - najprej Alesije in po tem še Mont-Beuvrayja. Travme ob porazu s Prusi leta 1870 so bile pravi čas za na- stop nacionalistične arheologije. Ker pa sta francoski nacio- nalizem definirali zgodovina in kultura, ne pa narod, ki bi bil utemeljen na rasi ali etniji, zanimanje za arheologijo ni bilo tako močno kot drugod. Schnapp pravi za francosko ar- heologijo med 1871 in 1939, daje bila "žrtev državne brez- brižnosti". Francozi v tem obdobju niso gradili lokalnih mu- zejev, niso poznali zaščitne službe in celo poklicnih arheo- logov ne. Zakon o zaščiti spomenikov so sprejeli šele 1941. leta, a še lo so zanj morali pot utreti najbolj znani prazgo- dovinami in klasični arheologi. Odtlej se je institucionalna mreža sicer okrepila, še vedno pa je v krempljih centraliz- ma. In res je, kot pravi avtor, da "arheologija še ni našla svojega mesta" v francoski kulturi, ima pa srečo, da je nev- tralna in rešena ideološke navlake. Margarita Diaz-Andreu izhaja v svoji študiji iz ugotovitve o religiozni utemeljenosti španskega nacionalizma. Narod- njaki 19. stoletja so začeli, podobno kot v nekaterih drugih evropskih državah, zgodovino svojega naroda v srednjem veku. S tem ko so si za svojo narodnostno referenco izbrali kato- lištvo, je bilo nujno iz prebujajoče identitete izgnati drugo vero na Iberskem polotoku - islam. Za večino zgodovinar- jev so Arabci predstavljali utelešenje divjega in zlega. Li- kovna umetnost jih prav zato ni upodabljala, literatura pa jim je tudi namenila zelo malo prostora. V takem ideološ- kem okolju so tudi prve arheološke študije poudarjale tu- jost arabske kulture in jo opisovale kot nepomembno epizo- do preteklosti. V navzkrižnem ognju različnih etničnih na- cionalizmov je bila odsotnost orientalnih arheoloških zapi- sov primerna podpora večvrednostnim občutjem. Prav ta pah- ljača nacionalizmov, okrepljena z občudovanjem angleških, francoskih in nemških intelektualcev do "eksotičnih" musli- manskih spomenikov in kolonialne dejavnosti v severnoa- friških deželah so kljub vsemu dali možnost arabskim študi- jam. Daleč od profesionalne nevtralnosti, prežete z željo po dokazovanju "evropskosti" in v popolnem zanikanju religioz- nega, so bile neprestana žrtev političnih dogajanj v 20. sto- letju. Vsakokrat, ko so arheologi iskali narodove korenine (v rimskih ali vizigotskih prednikih), je bila arabska arheo- logija še bolj porinjena v zakotje. Prav to poudarjanje raz- cepljene španske preteklosti pa je po drugi strani omogoči- lo, da nekateri regionalni nacionalizmi gradijo novodobne mite na islamski simboliki. Carlos Fabiao nam na portugalskem primeru prikaže to, čemur bi lahko rekli uničujoča praksa nacionalistične arheo- logije. Tudi portugalskim nacionalistom se je za "vstajenje" naroda zdel najprimernejši srednji vek, ovenčan z idilično podobo kmetstva in gradov. Posamezni arheologi so si sicer prizadevali poiskati prednike v ustvarjalcih megalitov ali že- leznodobnih gradišč (zaradi napačnih stratigrafskih podat- kov, združenih kar z neolitsko preteklostjo) s povzdigova- njem Viriatusa na slavilni piedestal, namernimi napakami in potvarjanji dejstev, da bi Luzitanijo zapisali portugals- tvu, a jim srednjeveške mitske slike ni uspelo premakniti. Arheologiji niso zmogli priboriti si ustreznejšega mesta. Zakon, ki so ga sprejeli že 1721. leta, o zaščiti vseh spomenikov "Fe- ničanov, Grkov, Rimljanov, Gotov in Muslimanov" je bil le mrtva črka na papirju. Denarja za arheologijo ni bilo, če pa se je že našel, da bi z njim izpeljali kakšen državi naklonjen projekt, je poniknil, ko so arheologi naleteli na nacionali- stični ideologiji neljuba dejstva. Fabiao pesimistično zaklju- čuje, da je portugalski primer dober prikaz "zanemarjanja arheologije iz nacionalističnih razlogov". Tudi razmerje med italijansko arheologijo in naciona- lizmom ne prinaša, po m\i,\)en]\iAlessandra Guidija, kakšnega posebno pozitivnega razpoloženja. Nacionalistični diskurz najde tako v prazgodovinski kot klasični arheologiji. Prvo so utemeljitelji nacionalne enotnosti uporabili v drugi polo- vici 19. stoletja, ko se je kot veda šele začela prav oblikova- ti. "Teoria pigoriniana" (po arheologu Luigiju Pigoriniju) se je prilegla politični realnosti, saj je bila s svojimi domneva- mi o bronastodobnih valovih severnih ljudstev, ki da so po- nesla na jug razvitejšo kulturo, idealna odslikava unifikacij- skih teženj razvitega severa z zaostalim jugom. Fašizmu se je kot integracijski faktor nacije zdelo prikladnejše klasično obdobje antike. Nova delovna mesta za arheologe, izkopa- vanja na forumu in v kolonijah, ducejeva podpora sami po- roki "novega reda". Politični dogodki 1994. leta so po av- torju napovedali nove možnosti nacionalističnega razcveta v arheologiji. Po mnenju Timothyja Championa, ki nam predstavi Ve- liko Britanijo, nacionalizmi tamkaj arheologije ne zapreda- jo v svoje mreže. Država, prej politična kot kulturna ali na- rodna entiteta, ima tri med sabo ves čas tekmujoče naciona- lizme. Za angleškega velja, da je zelo šibak, saj deželi po združitvi v 10. stoletju ni nikoli grozila nobena resna zuna- nja nevarnost, zaradi katere se običajno strnejo nacionali- stične vrste. Nobene potrebe ni imela po nacionalnih muze- jih, društvih ali nacionalnih arheoloških revijah. Če že, po- tem je imela arheologija nekaj možnosti sodelovanja pri ob- likovanju britanske nacionalne samopodobe, ko so vezno tkivo Angležev, Škotov in Valižanov postali v 18. stoletju Kelti. Drugače je z nacionalizmom na Škotskem. Gojijo ga od zdru- žitve dalje, a po Championovem mnenju je arheologija, ki je udeležena v njem, prej v službi samozavedanja kot poli- tičnega separatizma. Vse od svojega začetka v 18. stoletju se razvija v narodnem okrilju, organizirana pa je centrali- stično. Slabše je v Walesu. Tu pred 20. stoletjem o organizi- ranosti arheologije ne moremo govoriti. Res pa je, da tako kot Škoti tudi Valižani usmerjajo svoja nacionalna čustva v ekonomske probleme in politiko, kulturni nacionalizem pa se izraža z jezikom in literaturo, tako da je arheologiji s tem prizaneseno. Britishness, oprta na kulturno enotnost zdru- ženega kraljestva, ki prekriva omenjene nacionalizme, je vase zaverovana oblika nacionalne zavesti, vendar se ni in se tudi danes ne meša v arheološki razvoj in ga ne obremenjuje s političnimi pritiski. Povsem drugače je z arheologijo na Irskem. Gabriel Cooney z raziskavo potrjuje, da je bila arheološko prepoznana pre- teklost pomemben element pri oblikovanju nacionalne iden- titete. Sredi 19. stoletja so raziskave Georgea Petrieja, oče- ta irske arheologije, Williama Wakemana in Georgea Vic- torja Du Noyerja poudarile "zlato dobo" zgodnjega krščanstva kot tisto značilnost irstva, ki ga ločuje od britanstva. Konec 19. stoletja je preporoditeljsko gibanje uporabilo keltske motive iz zgodnjih rokopisov za nacionalne simbole. Tudi Eoin Mac- Neill, ugledni zgodovinar in vodja nacionalnega preporoda, je "pri mitizaciji zgodovine in zgodovinjenju mitov" (Veli- konja) posegel v arheološke interpretacije. Ingo Wiwjorra je označil vlogo arheologije v nemškem na- cionalizmu in opozoril, da je bila inspiracija celo rasizmu. 19. stoletje je po njegovo oblikovalo dve različni obliki ar- heologije - vaterlandische Altertumskunde, izhajajočo iz fi- lologije in prazgodovinsko antropologijo, utemeljeno na ra- sni ideologiji, prakticirali pa so ju trije tipi avtorjev - profe- sionalni arheologi, amaterji in psevdoznanstveniki. Koje na začetku 19. stoletja dozorela ideja o združitvi nemškega na- roda v enotno državo, se je za podporo enotnosti zdela pri- merna prazgodovina. Edda, Nibelungenlied in Tacitova Ger- mania so bili trije poglavitni pisni viri, primerni za utrjeva- nje nacionalne samozavesti; potrebno jim je bilo samo še poiskati podporo z arheološkimi viri. Uspevala je teorija o "kavkaški" rasi z germansko pradomovino na Kavkazu, pa tudi nerazvitost in barbarskost prazgodovinskih Germanov še nista bili potrebni revidiranja. Ob koncu 19. stoletja so bili glasovi po brisanju "tujega" iz germanske preteklosti vse močnejši in prej uveljavljena ex oriente lux je postala "orien- talska fata morgana". Antropološka prazgodovina je začela povezovati "visokorasle plavolasce z modrimi očmi german- skega tipa" z dolgimi lobanjami iz srednjeevropskih prazgo- dovinskih grobišč in potrjevati z njimi "germansko identite- to". Sprva so bile takšne kombinacije res običajne le pri ama- terjih in profesionalci so se jim zoperstavljali s kritiko, ka- sneje pa so se taki rasnohistorični pristopi povezali s Kos- sinnovo "siedlungsarchaologische Methode" in postali obi- čajni v resnih znanstvenih delih. Arheologija je postala stig- matizacijsko sredstvo za slovanske kulture in opravičevalka nemškega Drang nach Osten. Do najhujših zlorab pa je ar- heologijo pripeljal nacionalsocializem. 1933. leta so začeli uresničevati slogan "arheologija na vsa življenjska področ- ja". Uspešno! Odprli so številna nova delovna mesta in kar precejšen del nemških arheologov je vzel nacistično ideolo- gijo za svojo. Povojna nemška prazgodovinska arheologija se je umaknila med precizne kronologije in tipologije, kot ugotavlja Wiwjorra. Prepustila se je ignoriranju preteklosti, popularna in psevdoznanstvena literatura pa sta še danes polni predvojnega diskurza. Izguba poljske neodvisnosti 1775. leta je vzbudila pre- pričanje, da brez države lahko preživi le narod, ki se zaveda svoje preteklosti. Takšna prepričanost je pripeljala poljske starinoslovce v podporne vrste narodnega gibanja, razmiš- lja Wtodzimierz Rqczkowski. V svojih arheoloških interpre- tacijah so izhajali iz prepričanja, da so predmeti, najdeni na področjih, za katera pisni viri omenjajo poselitev s Slovani, slovanski. Med Prusijo, Rusijo in Avstrijo razcepljena deže- la je videla prihodnost v poudarjanju slovanskosti. Zaradi panslavizma in morda tudi pritajenega strahu pred narod- nim ozaveščanjem Belorusov in Ukrajincev na vzhodni polj- ski meji so se zadovoljevali s slovanstvom arheoloških pred- metov in se izogibali večjemu etničnemu členjenju. Na za- hodni meji je bilo drugače. Pred pruskim strahom je dobila arheologija večjo moč. Polemike o slovanski in germanski etnogenezi se niso vnemale le med arheologi, temveč tudi med zgodovinarji, etnologi in jezikoslovci. Po prvi svetovni vojni sta izčrpujočo bitko vodila Joszef Kostrzevvski in Bolko von Richthofen. Nacionalistične diskusije se niso bile sa- mo v znanstvenih krogih; prelile so se v časopise in začele oblikovati javno mnenje. Na Poljskem so vpeljali tečaje za učitelje, vrstila so se javna predavanja, v njih pa stereotipi o germanskih osvajalcih in miroljubnih Slovanih. Odkritje železnodobne naselbine lužiške kulture v Biskupinu 1933. leta je odprlo novo možnost "spomeniški zgodovini" (Mit- teraurer). Ta se je okrepila še zlasti po drugi svetovni voj- ni. Poljska arheologija se je otresla svoje ideološke vloge pri oblikovanju narodne identitete šele v sedemdesetih le- tih. Etničnost je središčna točka zanimanja Viktorja A. Sni- relmana v nacionalistični ruski arheologiji. Tako sovjetska kot ruska arheologija sta prepredeni z nacionalističnim di- skurzom predvsem v etnogenetskih študijah. Te so bile eno redkih področij, kjer je bilo mogoče govoriti o družbenih problemih s pomočjo "metaforičnega in ezopovskega jezi- ka", kot meni Šnirelman. Popelje nas skozi različne etnoge- netske stopnje raziskav, vsakokrat podprte z družbenopoli- tičnimi razmerami, v kakršnih so se odvijale. Prvo poudar- jeno zanimanje za slovanske starine sega v dvajseta in tride- seta leta 19. stoletja, nadomestilo pa je strast do klasičnih predmetov. Začetek ruskega imperija postavijo arheologi v Kijevsko Rusijo, priznajo pa ji le vzhodnoslovansko prebi- valstvo, varjaškega nikakor ne. Slovane vidijo že v žarnih grobiščih zgodnje železne dobe ali celo že v neolitskem in halkolitskem arheološkem zapisu, zaščita spomenikov mu- slimanske arheologije pa se jim dozdeva nepotrebna. Od ok- tobrske revolucije do poznih dvajsetih let so se krepili etno- nacionalizmi tako ruske kot neruskih skupnosti. Arheologi so bili tisti, ki so oblikovali etnogenetske mitologije Tata- rov, Čuvašev ali Belorusov. Marksizem je konec dvajsetih let naredil odločilni rez. Prazgodovinske korenine etničnih skupin se niso prilegale internacionalistični ideologiji. Izbris je bil mogoč takoj, ko so jih proglasili kot "buržoazni nacio- nalizem". Teorija univerzalnih razvojnih stopen j je zamenjala "arheološke kulture" s "socioekonomskimi formacijami". Do preobrata je prišlo ponovno med leti 1934-36 z razplamte- lim sovjetskim, kasneje pa še drugimi etnonacionalizmi. Kot odgovor na nacistične etnogeneze Germanov se je pojavila slovanska civilizacija, "očiščena" vsakršnih germanskih vplivov, izhajajoča iz pradavnine. Zanikanje germanske prisotnosti kjer koli na tleh Sovjetske zveze je bilo popolno. Petdeseta leta so bila v znamenju spopadov med ruskim in ostalimi nacionalizmi. Politizacija etnogenez in arheološko podprta sodobna mitotvornost pa segata prav v današnji čas. Giedrius Puodžiunas in Algirdas Girininkas pravita, da tudi Litva ni bila izjema, ko je Evropo romantični nacionalizem 19. stoletja spremenil v iskalko narodovih korenin. 1831. le- ta je bila zaradi upora proti ruski dominaciji zaprta univer- za, intelektualci pa so se namenili z zbiranjem starin povr- niti poljsko-litovsko državo. Ponovni upor leta 1863 jim je odvzel pravico uradnega arheološkega raziskovanja. Litov- ska preteklost je postala predmet najrazličnejših dvomljivih teorij poljskih in ruskih znanstvenikov. Do 1918. leta ni premogla nobenega arheologa domačega rodu; Jonas Puzinas, prvi li- tovski arheolog, je izdal prvo domačo arheološko knjigo še- le 1938. leta. Z litovsko neodvisnostjo 1991. leta je bilo pr- vič mogoče govoriti tudi o Baltih. Za slovenski primer si Božidar Slapšak in Predrag Nova- kovič postavita vprašanje, ali je mogoča nacionalna arheo- logija brez nacionalizma. Po izčrpni analizi si odgovorita s "teoretsko da". Vzrok za tako ugodno oceno moremo po njunem mnenju iskati v dejstvu, da so si Slovenci za svoj na- rodni imaginarij izbrali jezik ali precizneje rečeno literatu- ro, arheologija pa, kot pomožna veda zgodovine, ni dobila v njem nobene vloge. Nepomembna tudi ni zapoznela insti- tucionalizacija vede, seveda pa morejo pridati k temu še osebne opredelitve posameznikov (Dežmana, Smida, Ložarja), ki so z delom zaznamovali slovenski arheološki prostor. Izvit- je iz nacionalističnih konstruktov v povojnem obdobju je po njunem pripisati spet posameznikom (Grafenauer, Stare, Ga- brovec). Za današnji čas se jima zdi vprašljiva molčečnost "akademske" arheologije (priznavata, da ni vsesplošna) do "novoavtohtonističnega gibanja", ki se z vsakršnimi sredstvi loteva nacionalističnih "zgodovinskih" interpretacij. Da tema, ki jo obravnavata pričujoči knjigi, še zdaleč ni izčrpana, nam napoveduje nova knjiga Johna A. Atkinsona, lana Banksa in Jerryja O'Sullivana, izšla pri Cruithne Press v Glasgovvu. Irena M1RN1K PREŽELI