Pavel Keller: 20. nadaljevanje. .Shrivnos.nl stndener Roman. Poslovenil dr. Ivan Dornik. .-; !;rj.. Ema je planila s parobka. * ;^ »Zakaj pa ne bi šli dalje po svoji poti...« »Večkrat se mi zdi, da ne delam prav.« Zvedela je bila, da je vsak dan hodil to pot, le da bi videl hišo, v kateri je živela ona. Naglo je rekla: »Da ne delate prav? Vse je prav, kar pride iz čistega srca. Jaz sem bila na poti v mesto. Hotela sem govoriti z vašim očetom v kupčijskih zadevah.« Odgovoril ji je z rahliro, bolnim nasmeškom: »Z mojim očetom ne morete govoriti, gospo- dična.« »Zakaj ne?« »Danes dopoldne je umrl.« »Vaš oče — je —« Sklenila je roke in prestrašeno glcdala vanj. Tiho je prikimal. »Da, danes zjutraj, ob devetih. Našli so ga v pisarni pred kupom pisem, ki so dospela z jutranjo pošto. Glava mu je ležala na mizi. Čisto spokojno. Zadela ga je srčna kap. Že dalj časa ni bilo vse v redu z njegovim srcem.« »To je grozno!« Začela je jokati. Nemo jo je opazoval. Čisto mirno je stal pred njo. Njegove lepe, bolne oči so se široko odprle. Nato ga je spreletel rahel mraz po nežnem telesu. »Ali žalujete za mojim očetom?« Prikimala je. Med solzami je izpregovorila: »Bil je — bil je zelo dober mojemu očetu!« S stran obrnjenim obrazom je stal pred njo. KonJ.no je rekel: »Da, bil je dober človek. Zadnje, na kar je odgovoril še pri svoji mali pisalni mizi, pri kateri je umrl, je bila prošnja za podporo. Napisal je bil nanjo: odobreno! To je bilo zadnje.« Ema je zaibtela. Nato je rekla: »Oh, na koncu svojega življenja napisati na prošnjo ,odobreno' in lakoj nato oditi k BogUj od katerega je odvisno vse, kar je lahko odobreno nam . . . « Kako visoko je bilo nebo! Kako visoko se je bočilo nad malo zemljico! Kako majhni in vendar kako veliki &o Iju3je, ki stoje tu na zemlji s svojimi, od pota trudnimi nogami in ki čestokrat ne morejo dalje na 6vojem kratkcm življenskein potu, katerih duša pa vendar leta po brezkončnosti in išče doma v večnostl. Pismo. Starega učitelja je čakala rcsna naloga. Dobil je bil pismo iz velikega mesta, ki se je glasilo iakole: »Zelo spoštovani g. učitelj! Moje veliko zaupanje v vas, učitelja v mojih olroških letih, mi daje pogum za to pismo, Piše vam izginuli Andrej Bogatec, ki ga poznate. AU se še spominjate tistega plesnega večera pri starem Blažunu, ko ste mi vzeli vojaško pištolo? Tedaj sem vas videl poslednjikrat. No, bil sem daleč po svetu, v državi San Paulo v Braziliji. Leži zapadno od Rio de Janeiro in nima tistega morilnega podnebja, kakor provincije v scverni Braziliji, ki so v vročem pasu. Moral sem opomniti to, radi vprašanja, ki ga bom stavil pozneje. Imel sem srečo; spočetka sem res delal ko črna živina in tudi živel ko živina, nato pa sem našel vrelec nafte, in ta vrelec je bil temelj premoženju, ki ga imam sedaj. Da bi vam mogel le v misel vzeti tisoč pripetljajev, ki so se mi primerili v tem letu, bi bilo brcz haska, Kak.r tudi je bilo pisano, resno in polno izprememb moje zunanje življenje, tako osamelo je bilo v mojem srcu. Na domačine, s katerim bi lahko govoril v svojem materinem jeziku, skoraj da nisem naletel. S.voji materi sem pošiljal denarja, toda nikoli ji nisem navedel naslova, saj bi pisrna, napisancga z njeno roko, ne mogel brati. Imel sem zaupnega moža, ki mi je pisal tu in tam. Po njem sem izvedel, da je moja sestra Katrica mrtva in da sedi Colnar v ječi. Zaslužil je to. Pred dvema mesecema pa sem dobil vest, da moja mati m ve. prav zdrava. Ves v skrbeh sem se odpeljal v Evropo, v vednem strahu, da pridem prepozno, da bo moja mati že mrtva. Prišel sem prav do svoje rodne vasi. Moj Bog, kako te gane, če prideš iz velike, pisane daljave v tako majhno, skrito, ljubko gnezdece! Bil je meglen večer, ko sem šel proti vasi. Med potjo sem srečal kraeta Medena. Ni me poznal; videl sem, da se me boji. Imel bi pač vzroka dovolj, da bi se me bal. Ali ni bil on tisti, ki je na plesni večer strgal z mene, !ki sem se pravkar vrnil z vojne, obleko časti in mi jo _to umazano cunjo vrgel pred noge? Javno, pred domačini, za katere sem se boril in krvavel? O, niso bile lepe misli, ki sem jih gojil do Medena, ko sem hodil proti domu, odkoder sem bil pregnan. V deželi vročekrvnih Brazilijancev bi tak sovražnik ne bil ostal živ ponoči na cesti, v megleni, hladni domovini pa je odšel zdrav domov. Pustil sem ga. Naenkrat nisem čutil nobene prave moči v sebi. In tako sem stopil v Blažunovo krčmo. Saj veste, da je čeljustač. Toda ni neumen. Prebiral je po mojem izpremenjenem obrazu, in ravno toliko, da me ni spoznal. Ko sem ga s tesnobo v srcu vprašal, če Bogatčevka še živi, mi je potrdil, da živi še, in tedaj se mi je odvalil kamen od srca. Tudi o nadgozdarjevi hčeri sem vse izvedel. Šel sem nato iz gostilne proti vasi, iker sem vedel, da bo gledal Blažun za menoj; nato pa sem zavil po hribu in prišel do mlina. Mesec je bil razgnal meglene oblake in videi sem pred seboj v dolini vas, ki je bila neko. moj dom. Oh, kje je bila tedaj Brazilija? Kako neskončno je bila majhna ta velikanska dežela Brazilija in kako malo mi je je bilo tnar! Vse, kar sem še vedel o svetu in pokrajini, je bila ta mala domača vas. In glejte, v to domačo vas nisem smel. Sedel sem pri mlinu. Ko sem zagledal v do« lini očetovo liišo, sem nenadoma čutil velike bolečine, kar naenkrat sem bil bolan. Doma v hi.i je bila luč. Hotel sem planiti kvišku in hiteti doli, pa sc niscm mogel vzdigniti. Sedel sem s hrbtom naslonjen na mlin, kakor človek, ki nima veliko življenskih moči več v sebi. To je bila torej vas. Vsako streho sem poznal. Strašno ml je bilo, ko sem zopet zagledal Colnarjevo hišo, kjer se nahaja tisti prekleti studenec. Okrog &tarega cerkvenega stolpa je predel mesec svojo bleš.ečo obleko. Tam, v njegovem vznožju, je ležala moja sestra Katrica. Doma v hiši je ugasnila luč. Sedaj je mati odšla spat. Nisem mogel več sedeti. Skočil sem po koncu in začel teči, pa ne morda proti materini hiši, ne, proč, proč, ne da bi se ozrl, čez polja do kolodvora. Po najkrajši poti sem sc peljal do Hamburga. Že sem stal v pisarni za potaike, da bi si kupil vozni listek v Brazilijo, tedaj pa mi je postalo tako slabo, da sem omahovaje odšel na cesto. V hotelu sem se zavedel, da ne morem odpotovati, predno ne bom videl svoje matere, da ne morem vnovič kar tako pobegniti od doma. Peljal sem se nazaj do glavnega našega mesta. In sedaj prihajam s prošnjo, dragi gospod učitelj. Ali boste tako prijazni, da mi pripeljete mojo mater semkaj? Blažun mi je povedal, da ste še krcpki in zdravi. In ker ste upokojeni, imaie čas. Trošek za pot vam prilagam v tem pismu. Ali mi boste pripeljali mater? Dpmov ne morcm priti več. Če mislite, da bi bila za mojo mater ta pot predolga in da bi ji hrušč in trušč velikega mesta škodovala, potem pa določite vi — prosim — mirnejši kraj. Čakal bom, da pridete z materjo; roka pa ne stavljam nobenega. Andrej Bogatec. Dalje sledi.