Svet:
Zate res prav nič ne bo. Svet igralca siromaka s praznimi rokami čaka. Preden pa boš dal slovo, vzel ti bom še cunjo to. Po predpisih v službi strogi veš, da kos bom tej nalogi.
Revež:
Svet varljivi in krivični! Srečen je samo petični, slečen revež je ubogi! (Odide.)
Svet:
Razne, glej, stanove zbrane vidim stati za odriščem.
Tu je kralj z vsem svojim bliščem,
z njim so dežele prostrane;
tu lepota, z njo izbrane
so slasti, ki um hromijo;
bogatin tu, kmet s kmetijo,
z revežem je skrb nadložna
in modrost je tam pobožna.
Na odrišče vsi hitijo,
da bi vloge odigrali
v Tvoji igri, Mojster moj.
Jaz sem dal jim oder svoj,
oblačil so si izbrali
in okrasja poiskali.
Božji mojster, zdaj ozri
na igranje se ljudi.
Zemlja, daj, odpri odrišče,
kajti ti boš prizorišče,
kjer igranje se vrši.        (Dalje.)
SuIIy Prudhomme I Prošnja
O če vedeli bi, kako je hudo takemu, ki samotno živi, ob mojem bi domu krenili ljubo in mimo prišli.
če vedeli bi, kaj v duši vzbrsti, kadar pogleda te čisto oko, v moje bi okno, ko mimo bi šli, okrenili glavo.
Če vedeli bi, da z uteho pokrije otožno srce čuteča desnica, pred vrata bi sedli mi, kakor poči je na pragu sestrica.
In če se ljubezen vam moja oglasi, če kdaj bi, kako je velika, odkrili, bliže prišli bi in morda počasi bi k meni stopili.
Prevedel Rudolf Račič.
59