TEDNIK
KULTURNO
GLASILO
Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt		Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt	P. b. b-
LETO XX / ŠTEVILKA 29	CELOVEC, DNE 18. JULIJA 1968	CENA 2.-	ŠILINGA
Francozi odklonili anarhijo
V Franciji se je zgodilo nekaj, kar vzbuja strmenje in začudenje ne samo Francozov, temveč vse svetovne javnosti. Golistič-ni režim, ki je bil na tem, da ga pomete anarhična revolucija nezadovoljnih študentov, je dosegel na zadnjih volitvah zmago, ki mu omogoča popolno oblast nad deželo.
Do sedaj so se morali golisti posluževati zavezništva s stranko d’Estaignovih neod-visnežev, če so hoteli vladati, od sedaj imajo sami absolutno večino v parlamentu. Ta šteje 487 mest. Za obvladanje parlamenta je potrebnih 244 glasov. Golisti jih bodo imeli 294, torej 50 več kot se zahteva. Če njim pridružimo še 64 glasov njihovih zaveznikov iz stranke neodvisnih, dobimo številko 358.
Silni vzpon golizma najbolj jasno prikaže primerjava z letom 1967, ko so bile predzadnje volitve. Tedaj so dosegli golisti 199 poslanskih sedežev, neodvisneži pa 43, skupaj 242 mest, dva torej, pod absolutno večino.
Najbolj poraženi so iz volitev izšli komunisti in njihovi zavezniki iz združene levice. Komunisti so nazadovali od 73 na 34 poslancev, združena levica, ki jo vodi Mitte-rand, od 116 na 57. Voditelj združene socialistične stranke Mendčs France, ki se je v času študentovskih nemirov postavil popolnoma na njihovo stran, pa sploh ni bil izvoljen.
Majski upor je prinesel svoje sadove. Če bo imela Francija in z njo vsa Evropa še deseit let opraviti z de Gaullom, bolj samozavestnim in bolj avtoritarnim kot kdaj koli poprej, se ima za to zahvaliti črni zastavi anarhizma, ki so jo razvili pariški študenti. Francozi so se na volitvah izrekli za red in zoper nasilje. V strahu, da se ne bi ponovili moreči tedni iz preteklega maja, so še enkrat de Gaulla proglasili za svojega osvoboditelja. Kar vzbuja pozornosti, je dejstvo, da so mnogi volivci z leve oddali na drugi dan volitev glas za golistič-nega kandidata. So to paradoksi, ki jih je težko razložiti in ki imajo svoj izvor v strahu, da bi komunisti, čeprav so se uradno izrekli za obstoj legalnega stanja, v primeru bodočih nemirov ne podprli dovolj močno teženj za ohranitev sedanje družbe. Francoski meščan, kmet, pa tudi delavec, živijo že preveč dobro, da bi si želeli svoje blagostanje zamenjati z neko megleno revolucijo, ki ne ve, kaj hoče in se izživlja le v ponavljanju bojevitih gesel in v uničevanju privatne imovine.
Volivci z leve so opazili, da se je komunistična stranka v Franciji pomeščanila; odpovedala se je revolucionarnemu načinu borbe, zagovarja miroljubno sožitje z de Gaullom, hvali njegovo zunanjo politiko, skratka čuti se kar prijetno v okviru de Gaullove pete republike. Res, zakaj potem ne voliti de Gaulla, če so pa sami komunisti z njim bolj ali manj soglasni in zadovoljni?
Druga je pa zadeva z demokratično levico. Njeni voditelji odklanjajo komunizem, se proglašajo demokrate in varuhe demokratičnega reda. Njih dolžnost bi morala biti, da obsodijo anarhične izgrede. Demokracija, ki se laska anarhiji, zataji samo sebe. študentovsko gibanje je zavrglo volitve kot iz.raz demokratične volje prebivalstva. Voditelji demokratične levice so dobro vedeli, da je njih sveta dolžnost, ta načela braniti; pa so se raje iz demagoških razlogov odločili za obrambo študentovskih krilatic in njih divjanja. To je bil^i izdaja nad demokracijo, njihov smrtni greh. Hoteli so pridobiti nekaj glasov, pa so jih izgubili mnogo. Volivci so izrekli nad njiho-
Praga za spremembo v Vzhodnem bloku
Po malem »sestanku vrha« v Varšavi
Varšavski »sestanek na vrhu« voditeljev Sovjetske zveze, Poljske, Madžarske, Bolgarije :in Vzhodne Nemčije — trajal je dva dni — se je končal v ponedeljek. V uradnem sporočilu je rečeno, da so udeleženci srečanja izmenjali misli in poročila o položaju v njihovih deželah in o razvoju zadnjih mesecev na češkoslovaškem, hkrati so naslovili pismo na komunistično partijo te države. Pišimo govori o zaskrbljenosti omenjenih vzhodnih držav, da bi morda češkoslovaška partija izgubila nadzorstvo nad demokratizacijo dežele, ki se je začela nekako v začetku tega leta. Podrobnih podatkov niso navedli.
Sporočilo dalje govori o tem, da je vsa -pozornost obrnjena dejavnosti napadalnih imperialističnih sil, »katerih cilj je podko-pati socialistični sistem v nekaterih deželah in slabiti zvezo med socialističnimi članicami.« Čeravno Češkoslovaška imenoma ni navedena, je jasno, da je mišljena samo onai. Sporočilo pravi tudi, da so se seznanili z izmenjavo mnenj o važnih vprašanjih mednarodnega položaja, vendar je iz običajnega komunističnega izrazoslovja razbrati, da niso mogli doseči popolnega soglasja: obravnavanih vprašanj.. Očitno je Madžarska, ki je že od kraja zavzela zmer-
no stališče nasproti češkoslovaški, ugovarjala preostremu nastopu drugih članic.
Stališče Prage
Skoraj istočasno je objavil večerni list »Večerni Praha« izjavo vodje politične uprave češkoslovaške vojske Prhlika, na tiskovni konferenci, katere so se smeli udeležiti le domači novinarji. Prhlik je zahteval, da mora vsebovati Varšavski pakt poroštva,, ki bi preprečila vsako ustvarjanje skupin znotraj zveze. Zlasti si želi Češkoslovaška močnejši poudarek enakopravnosti posameznih članic pakta.
Napisi na zidovih: »Rusi, pojdite domov«
Pred dnevi so se vršili na Češkoslovaškem vojini manevri. Doslej so se iz dežele umaknile že vse vojaške sile Varšavskega pakta razen sovjetskih, ki se le počasi umikajo preko meja. V političnih praških krogih so v ponedeljek izjavili, da skušajo Sovjeti izvajati na deželo živčni pritisk, da bi zavrli proces demokratizacije. Sedaj so podprle tudi Romunija, Jugoslavija in italijanska partija češkoslovaško stališče.
Turisti, ki prihajajo iz te države, vedo povedati, da so na več mestih v Pragi odkrili na zidovih napise: Rusi, pojdite domov!«
Demonstracije pred framoskim narodnim
praznikom
Policija je ostro nastopila proti študentskim demonstracijam — Velika vojaška parada
Na predvečer francoskega državnega praznika je doživel Pariz prvič po večtedenskem miru ponovno demonstracije in izgrede, ki pa jih je težko oborožena policija v kali zatrla. V nedeljo dopoldne pa so oddelki francoske vojske v tradicionalni paradi 14. julija korakali mimo generala de Gaulla.
Izhodišče protigolističnih demonstracij, ki so se vršile preteklo soboto zvečer in so trajale do jutranjih ur v nedeljo,, je bil tokrat ponovno pariški študentovski okraj Latin. V začetku je demonstriralo le kakih dvesito do tristo študentov, to število se je kasneje okrepilo. Druga demonstracija se je začela pri sami Bastiji, kjer je nekaj sto demonstrantov z rdečo zastavo trgalo trikolore im vzklikalo: »Stvari se šele začenjajo!« Končna bilanca po podatkih policija je znašala dvesto zaslišanih, od teh sedemdeset študentov, dvajset ranjenih, od teh sedem policistov im en novinar.
vo oportunistično taktiko ostro obsodbo in jih izločili.
Mogočna večina, pred katero so se sedaj znašla golisti, je zanje huda skušnjava, da bi vladali brez posluha za resnične potrebe prebivalstva, ki jim je izreklo skoro neomejeno zaupanje. Treba je priznati ministrskemu predsedniku Pompidouju, da se te nevarnosti dobro zaveda, saj je zbranim časnikarjem dejal, da silna zmaga de Gaullovega gibanja nalaga tudi dolžnosti, ne zlorabiti je proti volji ljudstva. To je v volitvah izrazilo svoj odpor proti totalitarizmu kakor tudi zoper vse tiste delavske voditelje, ki so ga prisilili k štrajku, ki je spravil v nevarnost dosedanje blagostanje in trdnost francoskega franka. Treba bo delati trdo in premagati veliko težav, da bodo odpravljene posledice nespametne in razdiralne študentovske revolucije v maju.
K. G.
Pri veliki vojaški paradi v nedeljo ni prišlo do nobenih pripetljajev. Velika množica Francozov je kljub dežju vztrajala vzdolž Elizejskih poljan, kjer je šla parada in kjer se je tudi general de Gaulle popeljal v odprtem avtomobilu. Parada se je 'pričela s preletom reaktivnih letal in se končala z mimohodom pomorske pehote. Skupno je sodelovalo pri paradi 180 najmodernejših letal, vključno Mirage, 700 oklepnih vozil in 'tankov, med njimi AMX 30, ki so zgrajeni za atomsko vojno in zaščiteni proti radioaktivnim žarčenjem, in raketne katapulte, ter okoli 800 mož vojske republikanske garde.
Nova vlada
Sestava francoske vlade z novim ministrskim predsednikom Couve de Murvil-lom (zamenjal je dosedanjega premiera Georgesa Pompidouja) ni prinesla nobenih presenečenj. Najvažnejša mesta so zasedli: zunanji minister Debre, obrambni minister Messmer, prosvetni minister Malraux, pravosodni minister Capitant in finančni minister Ortoli.
KRATKE VESTI
•	V Nigeriji je v soboto, 13. julija, strmoglavilo belgijsko transportno letalo tipa »Boeing 707«, ki pripada družbi Saberta. Domnevajo, da je izgubilo življenje vseh sedem članov posadke. Letalo je letelo iz Bruslja v Lagos in se je ponesrečilo 20 kilometrov od glavnega mesta Nigerije.
•	Dunajska turista Rudolf in Susanne Reischauer, ki sta na počitnicah v Loparu na Rabu, sta se 10. julija sklenila odpeljati z gliserjem na izlet proti otoku Grgu-ru. S seboj sta vzela dva sinova, tretji pa se ni hotel odpeljati na izlet in je ostal na Loparu. Zvečer jih je na morju zajela bur-ja, ki je gliser prevrnila. Oče in dba sinova so se držali za gliser, da bi se obdržali na razburkanem morju, mati pa je odplavala do otoka Grgura po pomoč.
Brž ko so ljudje zvedeli za nesrečo, so se z ladjo »Drvar« odpeljali na odprto morje, toda šele 12. julija zjutraj so pred Staro Baško na Krku našli rešilni pas, ki ga je imel eden izmed Rudolfovih sinov, in gliser. V Staro Baško se je rešil samo oče, ki je rekel, da je v silnem neurju naredil vse, kar je mogel, da bi rešil sinova, da pa so ju v njegovi neposredni bližini odnesli morski valovi. V morju, ki je še vedno razburkano, iščejo zdaj s čolni ponesrečena dečka.
•	Katastrofalno neurje z dežjem, točo in vetrom s hitrostjo do 120 km na uro je povzročilo pravo opustošenje na področju Molltala in v okolici Hermagora. Računajo, da je bilo najmanj 10 ljudi poškodovanih. Vihar je podrl na tisoče dreves, da so morali na glavnih cestah ustaviti promet, poškodoval je preceji avtomobilov in pretrgal več telefonskih zvez.
Huda neurja, ki so v noči od četrtka na petek zajela tudi štajersko, so na področju Frauentala uničila kakih 90 odstotkov po-vrtninskih, sadjarskih in vinogradniških kultur. Škodo cenijo na več milijonov šilingov.
•	Žarama 11. julija so se začeli'pomorski manevri sil Varšavskega pakta, imenovani »Sever«. Admiral Sergej Gorškov, ki vodi manevre, je izjavil, da so to pomorske vaje posebne vrste. Gre za manevre oceanskega brodovja, ki je usposobljeno za operacije daleč od svojih oporišč.
e Umora je obtožen 22-letni sin policijskega predstojnika v Kansas Cityju. Oče je osebno sodeloval pri preiskavi zločina, ki se je zgodil pred sedmimi meseci. Potem ko so prijeli morilca, se je oče hotel umakniti s položaja policijskega predstojnika,
e Na plovbo okoli sveta brez vmesnega pristanka se je kot četrti odpravil iz Los Angelesa 36-letni plavalec Richard Steven-son v 8.7 m dolgi barki »American Špirit«. Računa, da bo na poti 275 do 365 dni.
U Tant za pomot ljudstvu Biafre
Glavni tajnik Organizacije Združenih narodov U Tant je pozval nigerijsko vlado, naj bi takoj sprejela posebnega odposlanca Združenih narodov, da bi se sporazumeli o pošiljanju pomoči prebivalstvu odpadle vzhodne po krajine Biafre. U Tant je poklical tudi predstavnike Slonokoščene obale, Gabona, Tanzanije in Zambije v glavni stan Združenih narodov, to je afriških držav, ki so priznale Biafro. Pozval jih je, naj posredujejo pri voditeljih Biafre, da bi brez pridržkov sodelovali pri naporih za pomoč ljudstvu Biafre. Glavni tajnik je izjavil, da so človečanske organizacije OZN pripravljene ob sodelovanju
nigerijske zvezne vlade pomagati ljudstvu Biafre neposredno preko mednarodnega Rdečega križa.
Kot se je izvedelo, je voditelj Biafre polkovnik Odumegvvu Oj:ukwu zavrnil predlog za določitev hodnika, po katerem bi dostavljali hrano in zdravila za Biafro. Ta je izjavil, da tak hodnik ne pride v poštev, če se istočasno ne ustavijo tudi sovražnosti.
Za sedaj vztrajata obe strani na svojem stališču. Polkovnik Ojukwu zahteva, da se hrana pošilja z letali. Računajo, da grozi smrt zaradi lakote okoli milijon ljudem Biafre, povečini ženskam in otrokom.
Politični teden
Po svetu...
NOVA BELGIJSKA VLADA
Predsednik vlade, krščanski socialec Ga-ston Eyskens, je pred kratkim sestavil novo belgijsko vlado po izredno dolgi krizi, ki je trajala 32 dni. Prejšnji koaliciji med krščanskimi socialisti in liberalci sledi sedaj koalicija med krščanskimi socialisti iin socialisti. V novi vladi je 28 ministrov, poleg Eyskensa, in sicer 15 krščanskih socialistov in 13 socialistov.
Ministrstva so takole razdeljena: 8 ministrstev bodo prevzeli flamski krščanski demokrati, 7 pa valonski, 7 ministrstev valonski socialisti, 6 flamski, enega pa flamska parlamentarna osebnost. »Jezikovna« razdelitev je 'naslednja: 15 Flamcev in 14 Valoncev. V novi vladi niso socialisti iz Bruslja, ker se ne strinjajo s sporazumom, ki se tiče statuta prestolnice. Ministrski predsednik Eyskens je sicer Flamec, toda se ne šteje za pripadnika nobene jezikovne skupnosti.
Nova vlada potrjena
Kmalu .potem, ko je Gaston Eyskens sestavil novo vlado, je predstavniški dom belgijskega parlamenta potrdil sestavo nove koalicijske vlade, v kateri so — kot pišemo zgoraj, krščanski socialci in socialisti. Za vlado ministrskega predsednika Gastona Eyskensa je glasovalo 115 poslancev, proti jih j,e bilo 86, 5 poslancev pa se je vzdržalo glasovanja. Tako se j,e tudi uradno končala najdaljša politična kriza v Belgiji po vojni.
PREDVOLILNA TEKMA V ZDRUŽENIH AMERIŠKIH DRŽAVAH
»Sedaj je povsem gotovo, da bo prihodnji predsednik Združenih držav Amerike eden izmed naslednje trojice:	Hubert
Humphrey, Richard Nixon ali pa, kar je manj verjetno, Eugene McCarthy,« je pred kratkim zapisal v Londonu izhajajoči največji gospodarski časopis na svetu »The Economist«. In kaj piše »The Economist« dalje: »Če napol v šali pravimo, da bi bil najvažnejši posel bodočega predsednika Združenih ameriških držav ta, da bo za vsako ceno skušal ostati živ, potem pomeni to, da bo moral začeti čimprej ustvarjati takšno družbo, v kateri bodo napetosti — njihovo skrajno znamenje so politični umori — začele polagoma popuščati.
Ta .naloga bo samo vrhunska na ogromni kopici drugih velikih problemov, ki čakajo [prihodnjega prebivalca Bele hiše. Vietnamska vojna ga bo čakala verjetno še prihodnjega januarja. Tudi odnos Amerike do njenih evropskih zaveznikov bo treba na novo določiti. Svetovni denarni sistem poka na vseh straneh, prepad med bogatimi in revnimi narodi pa je vedno večji. Toda najtežji problem bo novega predsednika Združenih držav Amerike vendarle čakal v lastni hiši.
Bodoči predsednik ho moral biti tudi človek, 'ki ha znal pritegniti in organizirati učinkovito moštvo sodelavcev. Splošno gledano njegove učinkovitosti ne bodo toliko merili po sposobnosti, s katero ho ugotav-
ljal probleme, kot po tern, kako jih bo reševal. Bolj mu bo potreben McNamara kot Galbraithi. Toda učinkovitost, ki jo bo potreboval, vendarle ne bo povsem tistega: tipa, s kakršno je presenečal McNamara.
Prihodnji predsednik bo kaj. lahko pridobil politike, da ga jasno podprejo pri reševanju jasnih problemov — nove rakete za zastraševanje Rusov, ali nove [policaje za boj proti nasilju. Tudi denar bi mu dali v ta namen. Takšno' reševanje domačih problemov je ipovsem možno in verjetno bi jih tako reševal Nixoin. Toda s tem problemi ne bi bili rešeni. Predsednik, ki bi se odločil za likvidacijo vzrokov in ne simptomov, bi se gotovo znalšel na težji poti. Toda prihodnji predsednik bo moral imeti enako sijajno podporo kongresa, kakršno je imel Jonhson, dokler mu Vietnam ni vsega pokvaril.
Novi predsednik ZDA bo potreboval več kot zgolj to. Potreboval bo, če že ne umsko predstavno 'zmožnost, potem gotovo politično iznajdljivost, da bi od ameriškega naroda dobil podporo, ki jo bo potreboval ravno tako kot podporo njegovih predstavnikov. To ni leto 1933 an kaže, da ZDA potrebujejo človeka, ki bo deloval tako kot je Roosewelt deloval takrat, ali kot je deloval John Kennedy leta 1961.
V	sedanjem položaju kaže, da noben kandidat ne ustreza tej idealni podobi osebe voditelja, ki združuje v sebi razumevanje z resničnim idealizmom, politično iznajdljivost s talentom organizatorja. Tistega, ki j,e bil temu idealu najbližji, so -- ubili v Los Angelesu.«
V	WASHINGTONU, LONDONU IN
MOSKVI SO PODPISALI POGODBO
O NEŠIRJENJU ATOMSKEGA
OROŽJA
Pred kratkim je ameriški predsednik Johnson podpisal pogodbo proti širjenju atomskega orožja, ki so jo v VVashingtonu podpisali predstavniki 30 držav. Poleg tega je Johnson izjavil, da pomeni podpis te pogodbe najvažnejše dejanje, odkar se je začela jedrska oborožitev. Poudaril je, da bodo Združene države Amerike spoštovale vse obveznosti v okviru pogodbe o vzajemni varnosti. Dejal je, da bodo ZDA takoj pozvale Varnostni svet, naj sprejme ukrepe za pomoč tisti državi, ki bi postala žrtev napada z jedrskim orožjem, ali ki bi bila podvržena grožnji z jedrskim orožjem.
Predsednik sovjetske vlade Kosigin je na slovesnosti v Moskvi sporočil, da je sovjetska vlada poslala vsem vladam spomenico o ukrepih za omejevanje oboroževalne tekme, kil vsebuje prepoved uporabe atomskega orožja, prenehanje izdelovanja le-teiga in zmanjšanje atomskih zalog. Kosigin je izrazil željo, da bi o tej spomenici razpravljali v razorožitvenem odboru v Ženevi.
Kosigin je govoril takoj za tem, ko so zunanji minister Gromiko, ameriški poslanik v Moskvi Thompson in britanski poslanik Harrisom podpisali pogodbo proti širjenju jedrskega orožja, ki jo je nedavno odobrila glavna skupščina Organizacije združenih narodov. Za podpis so bili navzo-
či v Moskvi tudi zunanji ministri Romunije, Češkoslovaške, Vzhodne Nemčije in Irske. Pogodbo o neširjenju atomskega o-rožja so podpisali istočasno v Washingtonu Londonu in Moskvi.
Ob podpisu pogodbe v zunanjem ministrstvu v Londonu sta bila navzoča poleg britanskega zunanjega ministra tudi sovjetski poslanik Smiernovski in ameriški poslanik Bruce. Predsednik britanske vlade Wilson je imel govor, v katerem je poudaril, da gre za najvažnejši korak za nadzorovanje oborožitve in za razorožitev, »če ne bodo storjeni koraki, da se prepreči širjenje atomskega orožja, bo ves svet v nekaj letih zavit v oblake terorja. Smoter te pogodbe je, razpršiti te oblake in omogočiti, da se sile atoma uporabljajo v korist človeštva in ne za njegovo uničenje. Ker smo izbrali pat modrosti, upamo, da 'bomo napredovali k nadaljnjim ukrepom nadzorovanja nad oborožitvijo.«
... in pri nas v Avstriji
DR. MALETA PRIČAKUJE
OBREMENITEV DEMOKRACIJE
V	svojem zaključnem govoru na zadnji seji spomladanskega parlamentarnega zasedanja, na-katerem je bilo v dvanajstih plenarnih sejah sprejetih 48 zakonov in deset mednarodnih pogodb, postavljenih 265 ustnih in 220 pismenih vprašanj, ter ‘diskutirali o petih hudo nujnih vprašanjih, j,e predsednik dr. Alfred Maleta od Avstrijske ljudske stranke iz Linza izrekel precej preroške besede.
Z ozirom na dosedanje sodelovanje je dr. Maleta dejal: »Toda resnično težkih obremenitev v spomladanskem parlamentarnem zasedanju pravzaprav ni bilo. Morda bo ta položaj v bližnji bodočnosti drugačen . . .«
Dr. Alfred Maleta je govoril o bodoči preizkušnji demokracije, ki se že kaže na obzorju. Kar je dandanes nenadoma stopilo na plan, ima svoje razloge v duhovnem nemiru, v katerem se zrcali potreba po novih idejnih ciljih,« čeprav bo seveda tudi v prihodnje igralo materialno izboljšanje državljanov važno vlogo.
Predsednik parlamenta dr. Alfred Maleta je v svojih zaključnih besedah spodbujal parlament, da bi se lotil še večjih zakonodajnih del, ki že dolgo čakajo rešitve, hkrati je obžaloval padec ugleda politikov v zadnjih diskusijah o plačah.
' AVSTRIJA SE PREMALO ZANIMA
ZA SVET
V	sredo, 3. julija, je imel parlament na dnevnem redu poročilo zunanjega ministrstva p 22. zasedanju glavne skupščine Organizacije združenih narodov. Kurt Fiedler od Avstrijske ljudske stranke je ob tej priložnosti pozdravil pogodbo o neširjenju atomskega orožja, ki so jo podpisali v Washingtonu, Londonu in Moskvi 1. julija, in opozoril na posebni sklep Varnostnega sveta, po katerem se tri glavne jedrske sile, to‘ je Združene države Amerike, Sovjetska zveza i:n Velika Britanija obvezujejo kaki napadeni državi takoj pomagati.
Zastopniku socialistične stranke dr. Bruno Pititermanu se zdi nelogično, da ima Avstrija z rdečo Kitajsko samo trgovinske stike, medtem ko vzdržujejo države Severnoatlantskega pakta (NATO) čisto normal-
ne diplomatske odnose. Govornik je označil dogodke v Nigeriji kot genocid (za-tor rodu). Kot znano osrednja nigerijska vlada v Lagosu mori prebivalstvo odpadle vzhodne pokrajine B.iafre kot muhe. Dr. Pitteranann se je zavzel za to, da bi Avstrija še pred zasedanjem glavne skupščine podvzela korake v tej smeri.
Kot pišemo na drugem mestu je avstrijska vlada storila potrebne korake v Lagosu in Londonu, poleg tega je bil tudi glavni tajnik Organizacije združenih narodov U Tant, ob obisku na Dunaju v petek,
5.	julija, obveščen o tej zadevi.
ZVEZNI KANCLER V LIECHTENSTEINU
V	znamenju izredno prisrčnih vezi med Avstrijo in Liechtensteinom je potekal v torek, 2. julija, neuradni obisk zveznega kanclerja dr. Josefa Klausa, ki je prišel v ■spremstvu predarlškega deželnega glavarja Herberta KeBlerja, v kneževino Liechtenstein.
Po delovnem pogovoru z liechtensteinskim vladnim voditeljem Gerardom Batli-nerjem, je dedni princ Hans' Adam sprejel avstrijskega kanclerja in njegovo spremstvo ma gradu Vaduz. (Vladajoči knez Franz Josef II. je bil namreč medtem časom na sorodniški ohceti na Štajerskem.)
Pri kosilu sta državnika obeh dežel izmenjala prisrčni zdravici.
POSREDOVANJE V LONDONU
V	torek, 25. junija, je ministrski svet na svoji seji sporočil, da je bil avstrijski veleposlanik v nigerijskem glavnem mestu Lagosu pooblaščen, da v imenu svoje vlade izreče posebno zaskrbljenost Avstrije o položaju prebivalstva v odpadli vzhodni pokrajini Biafri.
Poleg tega je Avstrija na podlagi tega ministrskega sklepa posredovala tudi pri britanski vladi zaradi grozovitih vojnih dejanj osrednje nigerijske vlade proti odpadli Biafri in hkrati v Londonu opozorila na dejstvo, da je avstrijsko prebivalstvo zaradi tega močno vznemirjeno.
JOSEF KRAINER - 20 LET DEŽELNI
GLAVAR ŠTAJERSKE
Po dvajsetih letih službe, izvolili so ga
6.	julija 1948 z glasovi vseh takrat v deželnem zboru zastopanih strank, je Josef Krainer najstarejši štajerski deželni glavar po vojni.
Josef Krainer, ki je danes 65-letni'k, je politično aktiven pri Avstrijski ljudski stranki že od svojega 20. leta in si je v novih položajih, med drugim kot predsednik delavske zbornice, podžupan mesita Gradca in deželni svetnik, pridobil vse potrebne izkušnje za svoje delo kot deželni glavar.
Zanj je mogoče reči, da je sooblikoval štajersko zgodovino najnovejšega časa in da je v njej soodločal. Marsikaj ga uposablja za to. Predvsem njegova življenjska moč, sposobnost, da bliskovito zajame bistvo, izredna mirnost, včasih pa nagnjen k hitremu razburjenju, kjer si lahko privošči. Toda z nevihto je stvar razčiščena; kjer je treba kako zadevo urediti s preudarnim mirom, potolče Krainer vsak rekord. Kot samouk pozna vrednost znanja in zbira vse, karkoli lahko najde v knjigah, 'predavanjih, pogovorih z učenimi možmi.
Razprava o slovenskem manjšinskem vprašanju
na Koroškem
Sestavil: Dr. Anton Podstenar
47.	Na kratko moremo povzeti stališče 'koroških Slovencev do člena 7 in njihovo delo za -njegovo uresničenje takole:
a)	Izpovedujejo lojalnost avstrijski državi in so do nje v resnici lojalni.
b)	Čutijo se del slovenskega naroda. V teh dve stališčih ne vidijo nikakega protislovja ali izključevanja. Kdor ni zvest svojemu narodu, tudi državi ne ‘bo zvest.
c)	Trudijo se za izboljšanje odnosov med večinskim narodom in manjšino ter za uspešen 'kulturni in gospodarski "razvoj dežele.
d)	Hočejo 'biti vez med večinskim narodom in matično državo. Zavzemajo se za politične, kulturne in gospodarske stike Avstrije z Jugoslavijo in še posebej Koroške s Slovenijo, pa tudi z deželo' Furlani j o-Julij-sko Benečijo.
8
e)	Kot avstrijski državljani in člani slovenskega naroda se čutijo dolžine, da delajo za uresničitev člena 7, ker bo to v korist Avstriji in Slovencem.
f)	Zavedajo se odgovornosti za svoje delo pred Bogom in zgodovino. Njihovo delo je služba narodu, kateri se ne morejo odpovedati. Za svoje cilje se borijo na časten način, ki vzbuja pozornost in priznanje. Svoje stališče zagovarjajo in pojasnjujejo ne le pred najvišjim državnim forumom, temveč tudi v svojem političnem glasilu, kakor tudi v nemških političnih in nepolitičnih listih, pa tudi pred časnikarji in dragimi javnimi forumi.
g)	Zahtevajo, da se vsa vprašanja v zvezi z uresničitvijo člena 7 rešujejo sporazumno v sodelovanju z zastopniki manjšine. Prepričani so, da j.e na ta način in samo
tako mogoče doseči za manjšino zadovoljivo rešitev.
h)	Poudarjajo potrebo medsebojnega zaupanja, bratstva, sprave, spoštovanja in strpnosti.
i)	Stojijo na stališču, da je člen 7 celota m ga je treba izvesti v celoti. Avstrija bo izpolnila svoje obveznosti, ki izvirajo iz državne pogodbe, le tedaj, ko bo izpolnila tudi člen 7 ne le po črki, temveč tudi po duhu. Le tako bodo ustvarjeni pogoji za mirno sožitje obeh narodov v deželi.
j)	Pri delu za uresničitev člena 7 se sklicujejo na naravno pravo, nauk Cerkve in določbe mednarodnih ustanov za zaščito človeških pravic. Zavedajo se tudi, da svetovna javnost vedno bolj obsoja vsako diskriminacijo zaradi narodnosti in jezika in je naklonjena malim in šibkim narodnim skupinam.
k)	Odklanjajo ugotavljanje manjšine kot pogoj za izvedbo člena 7. Ne priznavajo izidov ljudskih štetij iz leta 1951 in 1961 kot podlago za uresničenje člena 7.
l)	Zahtevajo izvedbo člena 7 za vse dvojezično ozemlje, na katerem je obstajala obvezna dvojezična šola.
m)	Zavračajo trditev, da so slovenske naselbine le še otoki v strnjenem nemškem ozemlju in poudarjajo, da živi manjšina naseljena na strnjenem ozemlju že nad 1300 let. Vendar pravice manjšine niso odvisne od števila članov ali strnjenosti ozemlja.
■n) Zahtevajo slovenske napise in uvedbo slovenščine kot nemščini enakopravnega uradnega jezika za vse dvojezično ozemlje. Zato j,i'h zakon o slovenskem jeziku na treh sodiščih ne zadovolji.
o)	Zahtevajo osnovni pouk v materinščini za vsakega slovenskega otroka.
p)	Odpravo obvezne dvojezične šole imajo za protiustavno in zato šolskega zakona iz leta 1959 ne morejo priznati. Pač pa so po sili razmer tudi v okviru tega zakona pripravljeni sodelovati za izboljšanje šolskih raz-mer.
r)	Odklanjajo sklicevanje na tako imenovano »pravico staršev«, ki je v danih razmerah le zloraba pravice staršev, da dajo otroku pouk v materinščini. Sklicevanje Nemcev na pravico staršev je le pretveza za ponemčenje dežele.
s)	Sodijo, da je ponovna uvedba obvezne dvojezične šole najboljša rešitev šolskega

Slovenski prispevek k delu za cerkveno zedinjenje
Ob ekumenskem zborniku »Kraljestvo božje“
Naši javnosti j,e znano, da je pred 40 leti ustanovil »Kraljestvo božje« kot mesečno glasilo Slomškove bratovščine odn. Apo-stolstva sv. Cirila in Metoda ugledni profesor na ljubljanski bogoslovni fakulteti dr. Fr. Griv-ec, znani strokovnjak za vzhodno bogoslovje in neutrudni raziskovalec življenja in delovanja sv. bratov Cirila in Metoda. To unionistično glasilo je prva leta prelat dr. Grivec sam urejeval, leta 1935 pa ga izročil svojim učencem. Tako ga je tri leta (hkrati z liturgičnimi »Božjimi vrelci«) urejeval dr." Metod Turnšek, tri leta pa (do nacističnega napada) dr. Tomaž Kurent.
Glasilo je bilo namenjeno predvsem slovenskim izobražencem, duhovnikom in laikom, ki so radi segali po dobro informiranem mesečniku, saj je v njem bilo toliko tehtnega gradiva o delu za cerkveno zedinjenje, o razmerah v vzhodnih (pravoslavnih) Cerkvah, o velikih možeh in ženah krščanskega Vzhoda, zlasti pri Slovanih. Glasilo je najprej izhajalo v Ljubljani, zadnja leta pa v Mariboru, kjer se je tiskalo v Cirilovi tiskarni, ki ji je bil ravnatelj podjetni duhovnik Fr. Hrastelj. Za časa izhajanja v Mariboru je »Kraljestvo božje« prevzelo tudi akcijo za Slomška, namreč za njegovo 'beatifikacijo, in je tudi sicer veliko pisalo o škofu Slomšku.
Med žrtvami nacističnega napada je v Mariboru bilo tudi »Kraljestvo božje«. Velikonočna številka (1941), čeprav je bila že v stroju, sploh ni izšla. Po vojni pa to tako svojsko glasilo tudi ni moglo biti obnovljeno, saj niti popularni »Bogoljub« in »Glasnik Srca Jezusovega« nista oživela, zadihala je le primorska »Družina«, ki sta jo ajrostolski administrator dr. Toroš in urednik dr. Jože Premrov kljub težavam znala ohraniti in razviti. Da je »Družina« danes vseslovenski mogočen verski list z naklado 126.000 izvodov, je njuna zasluga.
Po »Kraljestvu božjem« so po vojinii hrepeneli mnogi slovenski izobraženci iz Amerike zlasti navdušeni preč. g. Anton Mer-kun. Mnogim željam i;n prošnjam je ustregel bivši urednik dr. Metod Turnšek in glasilo (z dovoljenjem ustanovitelja prelata dr. Grivca) v zamejstvu obnovil, in sicer leta 1955 v Celovcu, kajpak za vse »doma in po svetu«. Glasilo je izšlo v ličnem formatu (12x16) na 48 straneh in z ovojem, ki ga je krasila izredno lepa in pomenljiva podoba sv. bratov Cirila in Metoda, kako ovce (vernike) vedeta proti Sv. Petru v Rimu. Vsebina revije, ki je je bilo za majhen zbornik, je bila zelo zanimiva in vzpodbudna. Tudi razgledi po svetu so bili zelo pestri. Glasilo je bilo obnovljeno z docela osebno žrtvijo (tudi finančno) urednikovo. Letnik XVI. bi mogel postati vsaj dragocena periodična revija, vendar je zamejska javnost takrat za vzvišeno ekumenično idejo bila premalo zrela, premalo pripravljena jn požrtvovalna. »Kraljestvo božje« je takrat navidez »obtičalo«. Kljub temu pa je Turnškov idealizem rodil uspeh. Priskočili so mu na pomoč in idejo podprli mladi slovenski rimski profesorji im doktorji, ki so obnovljeno glasilo prevzeli in izdajanje nadaljujejo v obliki letnih zbornikov.
Pravkar je izšel že osmi zbornik, ki sta ga pripravila prof. dr. Janez Vodopivec v Rimu in dr. Stane Janežič v Trstu, izdalo pa ga je Apostolstvo sv. Cirila in Metoda, ki je med slovenskimi verniki na Tržaškem in Goriškem pognalo že krepke korenine. Tani je že skoraj 700 članov Slomškove bratovščine odn. Ajjostolstva sv. Cirila in Metoda, ki ima osrednji sedež sedaj v Rimu. Za ekumenski zbornik (.1967 — 1968) so prispevali zanimive članke, tako nekdanji urednik dr. Metod Turnšek (o ekumenskem srečanju v Salzburgu in Regensburgu in o sveči sv. Cirila in Metoda) kot urednika dir. Janez Vodopivec (o ekumenskem Pravilniku in o teologiji in duhovnosti sv. bratov Cirila in Metoda) in dr. St. Janežič (o veličini krščanskega Vzhoda, o objemu Carigrada in Rima.) in mnogi drugi ugledni sotrudniki i'n sodelavci. Tako je prof. dr. Martin Jevnikar napisal dragocen pri-
spevek o delu sv. bratov in najstarejših spomenikih slovenskega pisemstva, jprof. Rafko. Vodelb o grobu in ostankih sv. Cirila in Metoda, dr. S. Brajša o Mahniču in glagolici ter o pravoslavnih Srbih v Trstu in Istri, dr. A. Kosmač o zgodovini grške skupnosti v Trstu, kanonik I. Merlak o poti sv. bratov Cirila in Metoda s Slovaškega v Rim, dr. S. Kahne o zgodovinsko-kultur-nem okvira in pomenu cirilmetodijske ideje, dr. Fr. Perko o verskem stanju v Rusiji ob 50-letnici oktobrske revolucije.
Navedene so tudi obletnice: kongregacije za vzhodne Cerkve, 50-letnica Vzhodnega instituta v Rimu.
V ekumenski zbornik uvaja Ekumenski pravilnik in zaključuje ga ekumenska kronika, bogato poročilo od vzhoda do zahoda. Vmes je nekaj lepih ilustracij. Zares, dragocen vzhodni zbornik!
Smrt je premagala sovraštvo
Plaskanka, petična kmečka vdova kakih 37 let, raži koruzo na klopi za starodavno pečjo in premišljuje. Po glavi se ji pletejo misli in spomini, ki jiih je že tolikokrat v duhu doživela, kakor pobožna ženica jagode na svojem molku. Vsi ti spomini, se ji sučejo okrog Vrtačnikovega Florjana in Lučkove Urške, kateri ni odpustila in ji tudi nikoli ne bo.
Florjan je bil sin bajtarske vdove, izučen ključavničar, rdečega lica, izvrsten pevec, in česar se je lotil, mu je uspelo. Lepe rasti, sploh pogleda vreden mladenič. Sosedje so si bili, namreč Florjan in sedanja Plaskanka nekdanja Sevnikova Mica. Bila sta oba enakih let in Florjan je večkrat vasoval pri njih, oziroma pri Micki. Čim večkrat je prišel, tem bolj se je vnemala ljubezen med njima.
Z 21. letom pa je moral Florjan zapustiti dom in dekle in oditi za tri leta k vojakom. Plaskanka vzdihne iin ruži dalje. Po pušelc je prišel k njej. Dala mu ga je in z njim svoje srce. Za zmerom, je glasno izgovarjala misel Plaskanka. Bridkost se ji razlije po srcu in ji odseva tudi po obrazu, ko strmi pred se v ruženo koruzo. Ko se je vrnil od vojakov, ga je zmešala sosedova Lučkova Urška, ki. je bila dokaj mlajša od nje, in se je ravno razcvitala, dočim se je ona — Micka že mogla prištevati od-cvltajočim. Sicer je še prišel sem in tja, toda vedno redkeje, da je vsak dan upala in obupavala. Nazadnje je morala dati slovo upu in strahu. Lučkova Urška je namreč postala Florjanova žena.
Ta kača strupena, tatica moje sreče. Sovraštvo in srd sta zvenela iz teh napol izgovorjenih besed. Jezno je zalučala pod klop zrušeni strok in segla po novem.
Staremu petičnemu Plaskanu pa je malo prej umrla žena za »špansko«, kakor so takrat imenovali pljučnico, pa je večkrat skrivaj pogledoval za Micko, ki je bila opeharjena za ljubezen. Ko je ostala po Florjanovi poroki prevarana in užaljena, ni mogla gledati mlade sreče pri sosedu. In bas zato je dala pogum vdovcu Plaskanu,
da je jxivprašal za njo in jo tudi dobil. Tako se je maščevala nad svojim neumnim srcem, ki ga je izgubila pri njem, ki jo je izdal na ljubo Lučkovi Urški.
Toda Urški se je že po enem letu zakona neštetokrat kolcalo po zlati svobodi. Florjan se je pri vojakih razvadil: dosegel je stopnjo četovodje, s tremi zvezdami, navajen dobre jedače in pijače, poleg tega pa še poveljevanje. Skratka, hotel je živeti kot gospod. Naravno da mu delavnica ni preveč dišala. Ko se je oženil, je še nekaj časa šlo za silo. Sezidal je novo hišo, in namesto da bi se držal v delavnici, je odprl gostilno. Za vsako obrt pa moraš imeti skrb in talent. Seveda bi najbrž še šlo, če bi prepustil ta posel ženi, sam pa bi se držal svoje obrti. Tako pa je s pijančki zapravil marsikatero dragoceno uro, sem in tja tudi dal za kakšen litrček, da se gostje obdržijo, in da ne bodo mislili ljudje, da on nekdanji »Zugsfirer« ne »glešta« (poseduje) svetlih kronic.
Povsod so propadle kmetije, kjer je bil pijanček gospodar. Pri njem pa je propadlo ključavničarstvo z gostilno vred. Malo pred prvo svetovno vojno so mu prodali vse, in le v stari kajži so mu pustili še stanovanje. Odšel je po svetu za zaslužkom, družini pa je bolj malo pošiljal. Ali ni zaslužil, ali pa je zapravljal. Na Anino nedeljo leta 1914. pa je moral z mnogimi drugimi oditi na krvave poljane. Na vsak način se je Urški grenko utepalo, ker ji je odvzela Florjana, in še se ji otepa, in kot zgleda se ji bo še hujše.
Plaskanka pa je sedaj res vdova, vendar nekaj poseduje in si lahko privošči, kar si srce poželi, medtem ko orna tatica moje sreče s kupom otrok si ne more niti najpotrebnejše. Sedaj še celo manj, ker je Florjan na fronti.
Vstala je, odprla zidno omarico in si natočila kozarec vina, da v njem utopi svoje bridke misli. Iz obupa zaradi goljufive sreče ga je večkrat srknila, toda nikoli preveč. Ej, noče se izgubiti, noče se izdati (Nadaljevanje na 6. strani)
SLOVENCI
cL&ma ut po loetir
Sto let stara Slovenka Pred kratkim je praznovala stoletnico svojega rojstva Alojzija Zabukovec iz Starega trga pri Ložu na Notranjskem. Kljub visoki starosti je še zmerom živahna, zabavna in pripravljena za pogovor. Sama pripoveduje takole: „Rodila sem se 14. junija 1868 v Velikih Blokah. Ko sem se 1894. leta poroZila, sem se preselila v Stari Trg pri Ložu. Po domače mi pravijo Mohorjeva mama. Imela sem pet otrok. Trije so že umrli: živita samo še Angela in Viktor. V življenju sem marsikaj okusila, velikokrat sem živela v pomanjkanju. Mnogokrat smo bili brez hrane in velikokrat šli brez večerje spat. Nad 25 let sem bila priložnostna služkinja. Mož, ki je umrl 65 let star, je rad popival in nas večkrat pretepal. Od občine Cerknice dobivam deset tisoč starih dinarjev mesečne podpore, prej pa sem prejemala le po 4 tisoč. Sicer pa moram priznati, da lepo skrbijo zame, posebno še vnuk Jakob.” Alojzija Zabukovec pa se spominja tudi dogodkov iz zadnje vojne: tudi dni, ko so partizani napadli Stari trg, ko so Italijani zažgali Lož in mimo njihove hiše vodili domačine na hrib Ulaka ter jih 30 postrelili.
„če hočete doživeti tako starost, kot sem jo jaz, morate zmerno živeti in jesti žgance, mleko, krompir in zelje pa tudi kakšen jajček ne škoduje. Rada popijem kozarček belega pa tudi Šilce domačega žganja. Najraje pa zapojem tisto: ,Kol’kor kapljic, tol’ko let’ pa tudi ,Cigarce si kupuje’ in ,Oj, ti Jože roženi...’ Pri zdravniku sem bila samo enkrat, ko me je pes ugriznil. Sicer pa sem zdrava, le noge me ne ubogajo več.”
Alojzija Zabukovec se počuti še zmerom čilo in rada hodi okrog hiše, če jo kdo pospremi. Pravi, da bi rada živela še toliko časa, da bi se oženil njen pravnuk, 7-letni Darko.
Novi doktor iz Gorice Pred kratkim je na tržaški univerzi z odličnim uspehom promoviral za doktorja leposlovnih znanosti Marjan Bednarik iz Gorice. S profesorico Braun je obravnaval filološko tezo o starih Ilirih in njih jeziku.
Podeljene Levstikove nagrade
Levstikove nagrade, ki jih založba Mladinska knjiga vsako leto podelj,uj'e svojim najboljšim sodelavcem, so bile letos razdeljene že devetnajstič. O nagradah so odločale tri žirije.
Žirija za izvirna leposlovna dela je za letošnjo Levstikovo nagrado izbrala roman Antona Ingoliča »Gimnazijka«, Iki je ena najbolj branih domačih knjig, .prevajajo pa jo tudi v mnoge tuje jezike.
Žirija za izvirna polj ud neznanstvena dela je podelila nagrado leksikografsko zasnovani knjigi »Jugoslavija« Franceta Planine. Knjiga je lep dosežek ustvarjalca in njegovih sodelavcev, katerih dva sta bila tudi nagrajena za svoj likovni prispevek.
Žirija za likovno oblikovanje je podelila dve Levstikovi nagradi. Slikar Milan Bizovičar je dobil priznanje za ilustracije v novi izdaji Prežihovih »Solzic« in za ilustracije »Salomonovih rudnikov«. Drugo likovno nagrado pa si delita Ive Šubic in Jože Ciuha za ilustracije Planinove knjige »Jugoslavija«.
vprašanja za dvojezično ozemlje. Najmanj, s čimer bi se zadovoljili, hi bila izvedba načela, da uživajo dvojezični pouk vsi otroci, ki jiih starši ne odglasijo od slovenskega pouka.
t)	Zahtevajo popravo zgodovinskih krivic.
u)	Terjajo vsestransko uspešno zaščito in podporo, ker načelna enakopravnost ne zadostuje za ohranitev manjšine.
v)	Zahtevajo, da tudi cerkvena oblast zagotovi vsem otrokom poučevanje verouka v materinščini.
z) Stojijo na stališču, da člen 7 tako dolgo ne bo izpolnjen, dokler manjšina sama ne bo sodila, da sta ji obstoj in vsestranski razvoj zagotovljena.
48.	V teku prvih dveh desetletij so slovenski voditelji morali iti preko gore težav, nerazumevanja, izigravanja, groženj, ponižanj, krivičnih obdolžitev in zlorabljanja premoči od strani večine, tako da so včasih že skoraj zgubili zaupanje v večinski narod. Toda zdržali so v zaupanju na Boga in sami vase in dočakali prve sadove svojega
dela za ta preizkušeni drobec velike slovanske družine.
Značilne za njihov strah in up v težkih dnevih tega obdobja so besede urednika NTK dme 7. 9. 1961: »Vztrajno in uspešno onemogočajo rešitev (manjšinskega vprašanja) sile, ki jim je Vsak korak za Južno Tirolsko premalo, sleherna drobtinica koroškim Slovencem v prid pa veleizdajstvo nad državo ... Če je vzel večinski narod koroškim Slovencem skoro vero v njegovo pripravljenost, da reši v zadovoljivi meri manjšinsko vprašanje, vere v moč slovenske besede in kulture v nas nihče ne bo zlomil, tudi tisti ne, ki si prizadevajo ustvariti med Slovenci malodušje s trditvijo, da je ponemčenje cele Koroške neizbežno in zato slovensko narodno udejstvovanje nesmiselno. Takim ljudem odgovarjamo: V borbi za narodne pravice se zavzemamo za dobro iin pošteno stvar. Stremljenje po tako visokih idealih je vredno življenja. Zato nam je naša borba sveta. Kar pa je sveto, je božje: kjer Bog, tam zmaga!«
Napori slovenskih voditeljev so že rodili prve uspehe, javno mnenje večinskega naroda jim jrostaja vedno bolj naklonjeno ali
vsaj manj sovražno, medsebojno zaupanje je pričelo rasti, zastrupljeno ozračje v deželi se je pričelo čistiti, civilna oblast z njimi resno dnalogira, stiki med Koroško m Slovenijo so vedno pogostejši.
N a j lepše priznanje za svoje delo je NSKS prejel ob koncu tega obdobja od slovenskih volilcev. Ker voditelji deželne Ljudske stranke niso pokazali razumevanja za pravične zahteve slovenske manjšine, je NSKS sklenil, da pojde spomladi leta 1965 na deželnozborske volitve s samostojno listo. Kljub šilbki in nagli propagandi je njihova »Koroška volilna skupnost« dobila 4272 glasov, torej celo nekaj več kakor leta 1953, ko so zadnjič po vojski nastopili s samostojno listo.
Tako so prejeli prvaki NSKS popolno potrditev za pravilnost svojega dela in s tem vsaj skromno plačilo pa tudi precej močno politično oporo in zaupnico za prihodnost.
Samostojni nastop NSKS na deželnozbor-skih volitvah so jrozdravili tudi Slovenci zunaj Koroške, češ da se mora manjšina truditi za lastno politično zastopstvo.
Doba po 9. maju 1965
49.	Čeprav se je položaj koroških Slovencev pričel boljšati v prejšnjem obdobju, je večji preobrat v miselnosti in zadržanju avstrijskih politikov do manjšine prišel do izraza šele po deželno-zborskih volitvah leta 1965.
Na Dunaju so vladni ljudje spoznali, da nima smisla izdajati zakone in odredbe glede člena 7, ne da bi voditelji manjšine nanje privolili. Jasno jim je tudi postalo, da bo člen 7 v celoti šele tedaj uresničen, ko bo manjšina izjavila, da so njene pravice v polni meri upoštevane. Da se bo to zgodilo, je potrebno nadaljnje sodelovanje med vlado in manjšino.
Prvaki Ljudske stranke so 'š.e posebej uvideli, da jim pri predsedniških volitvah istega leta in pri državnozborskih volitvah leta 1966 more 4000 glasov zelo veliko pomagati. Da bi se mogli z njimi z gotovostjo in v polni meri okoristiti, pa je bilo seveda najprej trelba pridobiti zaupanje NSKS.
Led je prebil sam poslevodeči državni predsednik in zvezni kancler dr. Josef Klaus.
(Dalje prihodnjič)
Enajsto šolsko leto Slovenske gimnazije
Letno poročilo tega zavoda
Slovenska gimnazija je tudi letos izdala svoje letno poročilo. Ko ga takole na hitrico prelistaš, meniš, da si vse to že nekoč ti tal. Vendar si se le zmotil, kajti pri bolj natančnem pregledu strani za stranjo, vidiš, da je notranja vsebina nova. Letno :poročilo ni samo kronika šolskega dela in uspehov gimnazije, temveč so v njem objavljeni tudi drugi tehtni članki.
Prve strani letnega poročila govorijo, kot vsako leto, o običajni šolski kroniki. Tu se ne bomo ustavljali, pač pa naj na tem mestu omenimo le, da je bilo v letošnjem šolskem letu vpisanih v 15 razredih 405 učencev in učenk.
Bolj zanimivo postaja poročilo v rubriki o naši šesti maturi. Od 47 prvošolcev, ki so začeli študij na šoli v šolskem letu 1960/61, je samo 16 dijakov doseglo maturo; s prirastkom je delalo 18 učencev in učenk: izdelalo jih je 17.
Na 29. strani je lep prispevek k slovesu ravnatelja dvornega svetnika dr. J. Tisch-lerja; ta zaslužni pedagog je šel ob koncu leta 1967 v zasluženi pokoj. Na njegovo mesto je bil imenovan kot službeno najstarejši učitelj šole dr. Pavle Zablatnik. V članku iz nagovora maturantom daje profesor dr. J. Polanc nekaji versko-vzgojnih napotkov letošnjim maturantom. Ravnatelj zavoda dr. P. Zablatnik piše o prizadevanju za gradnjo lastnega poslopja, dr, F. Zerzer pa poroča o akademiji slovenske gimnazije; o tej se je namreč kot znano naš list raizpisal na dolgo in široko. Dr. F. Cigan je prispeval za letno poročilo tri zanimive glasbene prispevke. Izredno sočen je članek izpod peresa dr. A. Feiniga ob petdesetletnici smrti največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja, prof. J. Messner pa poroča precej nadrobno o koroških profilih. Vzgojni prispevek »Otrok in igranje« je napisal dr. S. Čegovnik, medtem ko prinaša prof. M. Kupper kronološki pregled telovadbe na zavodu.
DIJAKI MARIJANIŠČA NA PLEŠIVCU (TANZENBERG)
Dijaki Marijanišča na Plešivcu se zberemo v soboto, 20. julija 1968, ob 7. uri zjutraj v Šmihelu, od koder bomo šli na izlet na Peco.
V slučaju slabega vremena pridemo ob
7.	uri zjutraj na Hume pri Pliberku. Lahko pridete tudi na predvečer. Za prenočišča je preskrbljeno.
ZAHVALA
Družina Millonig-Dobemig iz Štebna-Malošče je darovala namesto venca na grob Breznikove gospe iz Pliberka za nakup hiše Prechtl 200,- šil.
Iskrena hvala!
ŠT. VID V PODJUNI
Slovensko pevsko društvo v Št. Vidu v Podjuni priredi v nedeljo, 21. julija, ob pol devetih zvečer (20.30)
PEVSKI KONCERT pri Voglu v Št. Primožu.
Vsi ljubitelji lepe pesmi prisrčno vabljeni!
BOROVLJE
(Naznanilo)
V soboto, 20. julija 1968, bo otvoritev novega poslovnega lokala hranilnice in posojilnice v Borovljah, Postgasse 3.
n nas nanomkem
Študijsko potovanje koroških zastopnikov v Bruselj in Strasbourg
Celovška Evropska hiša prireja desetdnevno ekskurzijo v centre evropskega gibanja
V	soboto odpotuje kakih 25 vidnih predstavnikov iz koroškega političnega, kulturnega in gospodarskega življenja za deset dni v razna zaipadnoevropska središča evropske integracijske misli. Preko Salzburga, Munchena, Nurnberga, Frankfurta, Kolna ter Bruslja gre pot najprej v belgijsko mesto Briigge, kjer bodo udeleženci skozi več dni spoznavali v predavanjih in ekskurzijah evropske probleme politične ter gospodarske narave. V okviru sprejemov in razgovorov v Antwerpnu ter Brusljiu, centru Evropskega gospodarskega sveta, bo vsekakor dana možnost spoznavanja raznovrstnih mnenj in osebnosti. V Bruslju j,e predviden tudi obisk pri avstrijskem poslaništvu.
V	Luksemburgu bodo na povratku udeleženci ekskurzije deležni sprejema pri vrhovnem evropskem sodišču. Zadnja pomembna postaja potovanja pa bo Evropski svet v Strasbourgu. Udeležencem se bo nudila prilika za informativni razgovor z di-
rektorjem novinarskega in informacijskega oddelka.
V času, ko se avstrijski državniki trudijo za aranžma z Evropskim gospodarskim svetom, so taki kontakti, kakršni bodo ustvarjeni in navezani na tem potovanju, še posebno potrebni. Ni naključje, da prireja prav Evropska hiša. v Celovcu tako ekskurzijo, kajti Koroška je kot obmejna dežela v prvi vrsti poklicana, da ustvari razumevanje in pripravi tla za integracijo Evrope. V deželah, kjer se prepletajo narodnosti, je treba preizkusiti možnosti in aspekte strpnega nadharodnega mišljenja. Zato je povsem razumljivo, da se ekskurzije udeleži budi zastopnik koroških Slovencev. Na povabilo direktorja Evropske hiše dr. Ober-leitnerja odpotuje v soboto v centre evropske integracije tudi dr. Reginald Vospernik. Upati je, da bo to potovanje poleg vseh drugih koristnih plati opozorilo tudi na obstoj koroških Slovencev v institucijah, kjer je tudi Avstrija navzoča.
Spomini na romanje v Krko
Še iz rane mladosti se spominjam romarjev iz Poljanske doline in sosednih krajev Gorenjske, ki so vsako leto na tretji torek po* veliki noči romali skozi Tržič, obiskali cerkev sv. Andreja, ter šli dalje čez Ljubelj do Krke, na grob sv. Heme. Hodili so tja in nazaj peš. Kot spomin na potovanja .sv. Heme čez Ljubelj imamo v cerkvi sv. Ane pod Ljubeljem okno s sliko naše zavetnice sv. Heme. Peš-romanja so se razvila že v davnih časih in so prenehala z otvoritvijo karavanške železnice. Romarji so se začeli voziti z železnico do Celovca, od tam naprej pa peš do Krke. Enemu teh romanj sem se pred 40 leti pridružil, na kar imam še -vedno lepe spomine.
V Žirovnici so se nam pridružili še romarji iz vasi pod Stolom. Veselo razpoloženi smo dospeli v Celovec. Po okrepčilu pri »Deteljici« smo odšli skupaj v mestno župno cerkev, kjer smo se v molitvi pred sliko s trnjem kronanega Odrešenika priporočili za srečno pot. Tam se je začela naša peš-pot do Krke.
Pri Trnji vesi (Annabichl) smo krenili po bližnjici proti Gospe Sveti. Imeli smo s seboj malo zložljivo bandero s sliko sv. Jakoba, patrona romarjev na eni, na drugi strani pa sliko sv. Heme. Bandero hranijo v župni cerkvi Javorje v Poljanski dolini. S tem banderom smo prišli v procesiji k vsaki 'božjepotni cerkvi, katere smo obiskali med potjo. Ko smo zagledali Gospo Sveto, smo se uvrstili v procesijo ter med slovesnim zvonjenjem stopili v naše najstarejše Marijino svetišče, kjer je tudi grob prvega slovenskega škofa sv. Modesta. Z nami je bil g. župnik Veider iz Javorij. Po opravljenih litanijah Matere božje z blagoslovom je bila prilika za sv. spoved. Pri Gospe Sveti je bila naša prva romarska postaja na večer tretje srede po veliki noči.
Zjutraj po sv. maši s skupnim sv. obhaji-
PREKLOPNA VRATA-GARAŽNA VRATA
popolnoma pocinkana v vseh velikostih v zalogi
Prosta dostava na dom Vam nudi Kauthof
VALENTIN	•
in ANGELA
LIBUCE — PLIBERK
tel. 04235-394 (noč. štev. 302)
lom smo nadaljevali pot skozi Varpjo ves (Ar-ndorf) mimo vojvodskega prestola dalje po šentviški cesti ter pri vasi St. Do-nat zavili na desno blizu starodavnega gradu Hochostenviitz, se kratko pomudili v št. Georgenu am Langsee. Tam je še za časa življenja kneginje Heme, grofica Wil-purcha ustanovila nunski samostan, ki ga je odpravil cesar Jožef II. Sedaj je tam Kmečko izobraževalna šola, oz. Kmetijska strokovna šola ;z internatom in gospodinjska šola. Ne daleč odtod smo prišli do male cerkvice Maria Wohlschart, ki spada v župnijo St. Georgen am Langsee. Cerkvica Žalostne M. B. stoji v idiličnem gozdičku. Iz prvotne lesene kapele jo je dal sezidati grof Gustav Eger in je bila posvečena 2. avgusta 1843. Tam smo imeli ob 11. uri sv. mašo. Po kosilu pa še sv. križev pot.
Šli smo dalje preko Grolbniškega polja »Kraippfekl«. V vasi Silberegg smo si ogledali moderno urejen hlev za govejo živimo tamošnjega veleposestva. Kakor običajno so se nam tudi to pot pridružili romarji iz Grebinjskega kloštra za skupno romanje z nami v Krko. Povzpeli smo se na 904 metre visok hrib, kjer stoji cerkev Marije Pomagaj, ki spada v župnijo Kotar-če (Gutaring). Lep je razgled odtod. Poleg Svinske planine in drugih koroških vrhov se vidijo tudi Karavanke in Julijske Alpe. Sedanja cerkev Marije Pomagaj je bila blagoslovljena leta 1727. Slika Marije Pomagaj je podobna Lajerjevi sliki na Brezjah, le da je manjša. Dobili so jo istega leta iz Salzburga.
V petek zjutraj po opravljeni sv. maši smo šli dalje navzdol, skozi trg Kotarče na Kalvarijo pri Althofenu. Po zložnem pobočju nad Althofensko cerkvijo smo razvrščeni v procesijo, ob kapelicah, molili sv. križev pot. Zadnja večja kapela je obenem 14. postaja, kjer je č. g. dekan Althofenski daroval sv. mašo. Po kratkem počitku smo šli dalje in pri vasi Zwischenwassern zavili v Krško dolino, šli ob reki Krki ter po triurni hoji dospeli v mesto StraBburg. Odpočili smo se v gostilni, kjer so vsako leto na ta dan pripravili za kranjske romarje ipristne koroške krape. Nad mestom še stoji ohranjen starodavni grad, ki ga je dal sezidati tretji krški škof Roman, kot rezidenco krških škofov v letu 1124.
Ker od Strassburga do Krke ni več daleč, smo kmalu zagledali mogočno dvostolpno cerkev, nekdanjo stolnico krške škofije, ustanovljeno leta 1072 in za časa cesarja Jožefa II. prenešene v Celovec. Prvotno manjšo cerkev s samostanom je zgradila sv. Hema, ki je kot vdova vstopila v samostan na dan posvetitve cerkve Marije Vne-bovzete 15. avgusta leta 1043. Umrla je 29. junija 1045 in so jo pokopali na poko-
pališču. Leta 1174 so prenesli njene telesne ostanke v kripto nove krške stolnice. Njen grob so začeli obiskovati številni romarji in je na njeno priprošnjo zabeleženih več čudežnih ozdravljenj. Hema je bila proglašena blaženim, leta 1645 pa za svetnico. Tako so se začela že pred davnimi stoletji romanja na grob sv. Heme v Krko.
Še isti večer, torej na petek, smo imeli procesijo s kipom sv. Heme in njenega moža Viljema, nato pete litanije Matere božje, blagoslov oči s prstanom sv. Heme. Eden od domačih g. duhovnikov nam je razkazal vse znamenitosti krške cerkve; bil sem mu za tolmača. Naslednjega dne zjutraj ob četrti uri smo imeli sv. mašo v kripti, to je spodnji cerkvi na oltarju nad grobom sv. Heme. Zdelo se mi je, kot da bi bili v katakombah.
Hvaležni za srečno pot simo se že ob 5. uri odpeljali proti domu. Kot naročnik Koroškega Slovenca sem se v Celovcu oglasil še na uredništvu v Mohorjevi hiši.
Naj bodo tudi današnja romanja z avtobusi v Krko trdna vez med Slovenci tu in onstran meje.	A. T.
LOČE OB BAŠKEM JEZERU (t Franc Schaunig)
V	ponedeljek, dne 1. julija 1968, smo položili rajnega starega Franca Schauiniga, pd. Kobvarjevega očeta na pokopališču farne cerkve v Ločah k večnemu počitku. Obče znan in spoštovan med domačini in izseljenci je moral s slednjimi deliti kruto usodo triletnega izseljenstva. Njegova življenjska pot je bila prava trnjeva pot. Kobvarjeva kmetija leži v hribih pod Karavankami, da jo je z veliko težavo obdelovati. In vendar je rajni to svojo domačo grudo ljubil, da bi je ne hotel zamenjati z naj lepšo kmetijo v dolini.
Ljubil pa je tudi svoj rod in svojo govorico, kar je bilo hitlerjevcem dovolj povoda, da so ga selili. Poleg trdega dela na svojem posestvu je moral Kobvarjev oče prestati še mnogo bridkosti in žalosti, ki so mu grenile življenje.
V	prvi svetovni vojni je bil težko rainjen. Po večmesečnem zdravljenju v bolnicah se je vrnil kot invalid na svoj dom. Leta 1929 mu je umrla hudo skrbna žena Roza, ki mil je bila največja opora v življenju. Stara je bila komaj 41 let. Zapustila je pet nepreskrbljenih otrok. Rajni je moral odslej, ker se ni več oženil, vse sam oskrbovati, kajpada z velikimi napori in težavami.
Leta 1942 je bil blagopokojni z otroki vred izseljen. V dveh urah so morali zapustiti domačo hišo, ne vedoč, ali jo bodo kdaj še videli; na posestvu pa se je nastanila družina iz Kanalske doline. Vsemu temu se je pridružila še druga nesreča. V izseljenstvu se je smrtno ponesrečil njegov 17-letni si:n Hanzej. Ko se je peljal na delo, je posital žrtev železniške nesreče. Vse te udarce je Kohvarjev oče prenašal z Jobovo potrpežljivostjo.
Domači č. g. župnik Škofič je v lepih besedah orisal pokojnikovo življenjsko pot, njegovo globoko vernost pa tudi njegovo spoštovanje do svojega rodu In domače govorice. Nazadnje naj izpolnim še neko željo, ki jo je izrazil Kohvarjev oče in to je, da se v njegovem iimenu zahvalim vsem izseljencem, ki so mu v teh težkih časih stali kakorkoli ob strani, mu pomagali in ga tolažili. Posebno velja ta zahvala še Smrtnikovim v Kortah.
Blagemu pokojniku bodi domača zemlja lahka', sinu, hčeram in sorodnikom pa izrekajmo naše sožalje!
XIX. POLETNE IGRE V BREŽAH
V	gledališču na Petrovi gori v Brezah imajo v naslednjih dneh takle spored:
PETEK, 19.-julija: V o 1 p o n e , komedija Bena Jonsona - Stefana Zweiga.
SOBOTA, 20. julija: Modrijan Na-t h a n (Nathan d er Weise); dramska pesnitev Gottholda Ephrama Lessinga. —
SRED, 24. julija: ponovijo komedijo V o 1 p o ne Bena Johnsona / Stefana Zwei-ga.
PETEK, 26. julija, bodo uprizorili ponovno dramsko pesnitev Modrijana N a t h a n a.
SOBOTA, 27. julija: V o 1 p o n e.
Vse predstave se začnejo ob 20. uri.
Vsa pojasnila daje tujskoprometni urad 9360 Friesach, telefon 316.
Ob sobotah vozijo k predstavam poletnih iger posebni avtobusi avstrijskih zveznih železnic. Odhod iz Celovca na Kardinalskem trgu (Kardinalplatz), ob 18. uri.
Vlaganje sadja in zelenjave
Čeprav imamo danes že vrsto odlično industrijsko predelanih živil, s 'katerimi je trg tako dobro založen, da vsaka gospodinja lahko kupi ozimnico kar v trgovini, si vendar skrbna gospodinja želi sama vlagati v kozarce lepo sadje in zelenjavo za zimske dni. Še prav posebno pa je to skrb vsake kmečke gospodinje, ki za predelavo porabi svoje pridelke.
V domačem sadovnjaku, na polju ali v gozdu raste mnogo pridelkov, ki jih še tako velika družina ne more vseh porabiti, včasih pa se jih vseh tudi ne da vnovčiti. Tedaj je vlaganje teh pridelkov nujno potrebno. Mlada gospodinja, ki morda sama zase še ni pripravljala ozimnice, se tega posla navadno kar raje izogiblje; zdi se ji morda pretežak. Vendar gre natanko po navodilih vse veliko laže od rok in prinaša s saibo celo nekaj čarov, še večje pa je veselje pozimi, ko kozarce odpirate.
Sadje lahko vlagamo na več načinov; prav sedaj je dozorelo že prvo sadje, porabili ste ga za domačo uporabo, morda nekaj celo vnovčili, ostanek pa je treba vložiti. Kateri način se vam zdi primernejši, to boste sami odločili. Le še nekaj besed, da vam na kratko razložimo naštete postopke!
Kadar pasteriziramo, tedaj segrevamo sadje ali živilo v vodni kopeli. V kozarce lahko nadevamo sadje brez sladkorja ali pa ga prej potresemo s sladkorjem, da nekoliko upade ter ga šele nato zlagamo v posodo. Lahko pa sadje prelijemo s sladkorno raztopino ali sirupom. Pri receptu smo navadno napisali, koliko žlic sladkorja in koliko žlic vode za tak sirup potrebujemo. Surovo sadje nadevamo v kozarce do roba; sladkorna tekočina naj sega dva do tri centimetre pod rob. Pri polnjenju sadja v kozarce, ki jih nameravamo pasterizirati, čimbolj pazimo, da roba ne zamažemo (dobro je uporabljati lij). Rob kozarca skrbno obrišemo ter nanj položimo obroček, ki ga prej potegnemo skozi vrelo vodo. Natančno zapremo in naravnamo vzmet. Enako velike kozarce naložimo v lonec, na dno lonca pa damo nekaj lesne volne ali lesno rešetko. Kozarci se med seboj ne smejo dotikati. V lonec nalijemo toliko vode, da sega do dveh tretjin kozarcev. Jagodičja in koščičastega sadja ne segrevamo nad 75 stopinj, ker sicer izteče preveč soka. Sicer pa za vsako vrsto posebej objavljamo v razpredelnici čas kuhanja in jakost toplote. Po končani pasterizaciji vzamemo kozarce iz vode in jih ohladimo, zbrišemo ter nalepimo napise. Čas kuhanja kozarcev v katerih je kompot, torej že prekuhano sadje, je krajši.
Namesto svežega sadja ali kompota lahko pasterizirate tudi sadno kašo. Mehko sadje dobro premešate, morda nalahko prevrele, nato pa s to kašo napolnite kozarce, ki jih sterilizirate.
Džem — pripravimo iz celega sadja, kuhamo ga namreč toliko časa, dokler se sadje ne omehča in spušča sok. Če kuhate džem, morate računati na kilogram očiščenega sadja 1,5 kg sladkorja. Ko sadje zavre, kuhajte še 20 minut in neprestano mešajte. Tako dobite sok, ki ga precedite skozi krpo.
Sladko — se pripravlja iz celega sadja, ki ste ga prekuhali v gostem sirupu sladkorja. Da bi sladkorni sirup prodrl v sadež, je nujno vsak sadež posebej na nekaj mestih nabosti. Za trdo sadje mora biti sirup redkejši, za mehko pa gostejši, ker se pri kuhanju v redkem sirupu trdo sadje omehča, v gostem pa postane trše. Računajte, da na kilogram sadja porabite 1 kg sladkorja. Sadje v tankih slojih zložite v aluminijasto posodo in ga zalijete z vrelim sirupom, nato pa pustite, da stoji 24 ur. Vsako sladko morate nekajkrat prekuhati in nato spet dalj časa pustiti. Kolikokrat boste tako sadje prekuhale, je odvisno od vrste sadja. Paziti morate, da pri tem sadja ne zasmodite, zato je najbolje, da precej redno mešate, vendar zelo pazljivo, da ne ranite sadja, ki naj bi ostalo celo. Neprestano odstranjujte peno. Kadar je sirup, torej tekočina okoli sadja, dovolj gost (in steklen), tedaj je sladko gotovo. Sadje v steklenicah mora biti enakomerno razdeljeno v sirupu. Steklenice prvi dan zaprete s čisto gazo, šele naslednji dan pa jih dokončno zaprete. Primerno je, ako sladko vlagate v manjše steklenice, da ga sproti lahko porabite.
Kadar vlagate surovo sadje
ali pripravljate marmelado iz surovega sadja, je priporočljivo, da v to zmes primešate še nekoliko kisline, da sadje več časa drži. Primerni sta vinska in citronska kislina (na 1 kg 1 malo žličko). Pri kislem sadju vam tega skoraj ni treba, pri bolj sladkem pa je ta način zanesljivejši.
Sadne sokove lahko dobite prav tako na več načinov — s pomočjo sladkorja, z gnetenjem ter s pomočjo pare. Za sadne sokove morate izbrati povsem zrele), ne pa prezrele plodove, ki jih lahko potem, ko ste jim odvzeli sok, še uporabite za marmelado. Sadni sok pa je vedno bolj priporočljiva in zdrava hrana; vsebuje tudi več vitaminov kakor marmelada. Žal pa se na pripravo sokov gospodinje še niso povsem navadile, raje po starem kuhajo marmelado.
Če sok dobimo s pomočjo sladkorja, tedaj računajte, da na čašo očiščenega sadja dodaste tričetrt čaše sladkorja. Dobro premešajte in pustite 24 ur na hladnem me-
stu (dobro pokrito). V tem času se bo sladkor vsrkal in sok se izcedi. Drugi dan položite sadje na gazo ali cedilo in spet pustite, da se cedi 24 ur. Tako dobimo manj soka, vendar je zelo dober in prozoren, iz ostalega pa naredite marmelado.
Če sok pridobivamo s sokovnikom, tedaj lahko dobite iz sadja več soka, ker ga iztisne para. Če sokovnika nimate, tedaj poskusite tako, da nalijete vrelo vodo v visoko skledo, vanjo postavite prazno skledo, na vrhu katere ste napeli gazo ali sito, nanj pa položite sadje. Vse dobro pokrijete s krpo ali pokrovko. Kuhajte oziroma dodajajte toploto 1 uro.
Sok lahko dobite tudi z gnetenjem. Iz sadja najprej pripravite kašo in jo nato položite na posodo, na kateri je napeta dvojna gaza; tako pustite 24 ur. Od časa do časa pa stisnjeno sadje še enkrat stlačite, da se sok hitreje izcedi.
Pni vkuhavanju vam želimo obilo uspeha, predvsem pa vam svetujemo, da se dela lotite z zaupanjem in veseljem; natančni pa morate biti pri čistoči; posebno natančno je itreba očistiti sadje in kozarce.
Zobe si očistimo pred spanjem
V neposredni zvezi z lepoto in vendar vir zdravja pomenijo za vsako ženo njeni zobje. Zdravi zobje so- pravzaprav neprecenljiv vdr narave, ki ga pa kljub temu moramo znati čuvati. Se talko lep obraz kaze nečisti in piškavi zobje. Te napake ne moremo druigače prikriti, kot da si zobe popravimo pri zobozdravniku. Mnoga dekleta menijo, da skrije morebitne napake zob rdečilo ustnic, ki naj olepša njihov obraz. Vendar si ne morem misliti manj privlačne ženske kot take — z rdečimi ustnicami in gnilimi zobmi. Slabo kožo morda lahko prekrijemo s posipalom, slabe zdbe pa je brezpogojno treba popraviti.
Začetek dn konec vsakdanje nege vaših zob je temeljito čiščenje zob. Očistiti bi si jih morali po vsaki jedi — tako trde zdravniki. Vendar to seveda vedno ne gre, nimamo niti toliko časa, niti priložnosti. Gotovo pa ima vsakdo toliko časa, da si zobe očisti pred spanjem. Kdor si pred spanjem nikoli ne čisti zob, torej spi vedno z ostanki hrane med zobmi, temu se ni treba čuditi, da se mu zobj.e hitro kvarijo. Ti drobci hrane v nekaj urah razpadejo in uničijo še najmočnejše zobe. Nekateri si radi umivajo zobe zjutraj, vendar je bolje, da si jih očistite po zajtrku, za jutranjo osvežitev pa zadostuje splakovanje. Pri čiščenju zob je nujno potrebno imeti pravilno ščetko in zobno kremo. Najboljše so krtačke iz naravnih ščetin z majhnim, ne predolgim nastavkom, kjer so pritrjene ščetine, tako da z njimi lahko posežemo med naj ožje presledke med zobmi. Premehke ščetine niso priporočljive, saj se lahko upognejo in tako ranijo dlesni. Pri naravnih ščetinah je treba posebno paziti, da ščetke po vsakem umivanju zob temeljito speremo z milom. Važna je prav tako smer, v kateri krtačimo. Pravilno zobe čistimo tako, da krtačimo od dlesni proti zobem v navpični smeri, tako da umazanijo dobesedno pometemo iz zob. Močna pasta za zobe, ki vsebuje jod in morsko sol, najbolje očisti
zobe in odstrani ostanke hrane. Dober učinek pri čiščenju zob dosežete, če si ob koncu sperete zobe s kozarcem malo soljene vode (vzemite noževo konico morske soli na kozarec vode). Današnji najnovejši pripomočki za umivanje zob pa so električne zobne ščetke, s katerimi postane nega zob prava zabava.
Tudi dlesni je treba negovati. Da ostanejo lepo rožnate in se vam ne vnamejo, jih večkrat namažite z nekaj kapljicami limone ter s konci prstov nalahko krožite.
Dobro je, da zobem daste tudi nekaj dela. Ljudje, ki uživajo le mehko hrano ter prekuhane jedi, nimajo lepih zob, saj jim tako ali tako -skoraj niso potrebni. Najlepše zobe imajo ljudje tistih narodov, ki uživajo večinoma trdo hrano, suh, na trdo kuhan riž, .trdo sadje itd. Naše podeželje še danes je več trde hrane kot mestni prebivalci. Pomislimo le na domač, na trdo zapečen kruh! Vendar ponekod uživajo preveč skladkih jedi. Najslabše za zobe je, če po jedi uživate bonbone in druge sladkarije, ki vam razjedajo dlesni, in se zalezejo v vse kotičke. Sladkor, ki ga uživamo v samih obrokih, pa je tako pomešan s hrano, da ne škodi toliko. Samo pravilna prehrana, torej poleg mehke tudi trda, ki naj vsebuje precej potrebnih vitaminov in rudnin, kot so kalij, kalcij (kruh iz otrobov, ribe, korenje) ter pravilna nega, lahko prepreči najbolj zoprne bolezni zob, kot so zobna gniloba in paradentoza. Zobe je treba redno pregledovati. Kdor živi daleč od zobozdravnika, ta si naj tudi sam redno pregleduje zobe, To najlaže stori z majhnim ogledalom z ročajem, ki ga držite za zobmi: sliko tega zrcala vidite v večjem zrcalu. Brž ko opazite luknjico v zobeh, obiščite čimprej zobozdravnika. Tako bo plomba manjša in zanjo boste odšteli manj denarja, zob pa bo ostal še toliko trajnejši.
ZAHVALA
Vsem sorodnikom, prijateljem in znancem, ki so našo ljubljeno mamo
MARIJO BREZNIK
GOSTILNIČARKO V PLIBERKU
v mesecih njene težke bolezni obiskovali in ji v takem velikem številu izkazali zadnjo čast, izrekamo toplo zalivalo. Zahvaljujemo se tudi gospodu dekanu Sriencu, gg. župnikoma Kulmežu in Mičeju ter ostali duhovščini, g. Lovru Kramerju, predsedniku Zveze izseljencev, zboru pli-berškega prosvetnega društva »Edinost« in zborovodji g. Folteju Hartmanu ter cerkvenemu zboru. Naša zahvala velja tudi vsem, ki so nam pismeno izrekli sožalje.
Pliberk, v juliju 1968.
Milan, Štefan, Kristijan: sinovi Gitka, Mara, Cilka: hčere
8. komedijske igre v Spittalu
V	Spittalu ob Dravi so v sredo, 17. julija, odprli letos že osmo sezono komedijskih iger. Prireja jih Ansambel Porcia, ki ima ime po znanem renesančnem gradu Porcia v Spittalu ob Dravi. Sezona bo trajala do 31. avgusta.
Spored komedijskih iger je sledeč:
V	PETEK, 19. julija, ponovijo komedijo Veseli dan ali Figarova svatba (Der tolle Tag oder Figaros Hochzeit) francoskega dramskega pisatelja Carona de Beaumarchaisa.
V	SOBOTO, 20. julija, bodo ponovili lanskoletno Skrinjico (Die Kasette), veseloigro nemškega dramatika Carla Stem-heima. —
V	NEDELJO, 21. julija, ni nobene predstave.
V	PONEDELJEK, 21. julija, bo ponovitev veseloigre Skrinjica.
V	TOREK, 22. julija, imajo na sporedu premiero: Die VVette (Stavo) francoskega dramskega pisatelja Alfreda de Musseta.
V	SREDO, 24. julija, uprizorijo komedijo Veseli dan ali Figarovo svatbo.
V	ČETRTEK, 25. julija: C el im ar, francoska veseloigra Eugena Labicha; to igro so uprizarjali že lani. —
Začetek predstav ob 20. uri zvečer.
V	slučaju slabega vremena je avditorij (grajsko dvorišč) pokrit. Vstopnice prodajajo vsi turistični uradi; naročite pa jih lahko tudi po telefonu (04762) 3161.
Cena vstopnic: S 70.—, 60.—, 45.—, 15.—.
Napovedujte vreme
Ali veste, da se lahko sami naučite napovedovati vreme za prihodnji dan? Nobenih težav ne bo, zapomniti si morate samo nekaj značilnosti, po katerih boste dovolj natančno uganili vreme.
E Oblaki, ki prihajajo z zahoda in imajo obliko Snežnik, napovedujejo dež, ki ga lahko pričakujemo že v enem dnevu.
fl Če majhni oblaki v skupinah potujejo v isti smeri kot veter pri tleh, pričakujemo lepo in mimo vreme. Kadar dežuje v zgodnjih jutranjih urah, dopoldne verjetno ne bo padavin.
B Močna rosa napoveduje sončen dan.
B Dnevi bodo zelo lepi in topli, če je ponoči v gozdu mnogo topleje kot na po!ju.
B Če je večerno nebo pordečeno, je to znamenje, da bo lepo vreme, če pa je jutranje, nam napoveduje — dež.
B Tihe noči brez vetra, ki zapiha šele zjutraj in postane v opoldanskih urah močnejši, napovedujejo lepo vreme.
Jugoslavija druga na svetu po številu prevedenih knjig
Po podatkih UNESCA (organizacija Združenih narodov za vzgojo, znanost in kulturo) je Sovjetska zveza še zmerom na prvem mestu po številu prevedenih knjig. Lenin je pa pisatelj, katerega dela najbolj prevajajo. Leta 1965 je bilo v Sovjetski zvezi prevedenih 3968 del družbeno-poli-tične vsebine, umetniških knjig in znan-stveno-tehničmih knjig. Istega leta so na vsem svetu prevedli nad 200 Leninovih knjig.
Na drugem mestu po številu prevedenih del je Jugoslavija s 3452 knjigami (dve leti prej je bila ta država na osmem mestu na tem seznamu).
Na 'tretjem mestu sta obe nemški državi s 3095 prevedenimi deli, na četrtem Španija (2329), sledijo pa Združene države Amerike (2069), Italija (2010) Nizozemska (1864), Francija (1808) in češkoslovaška s 1763 prevedenimi deli.
Med avtorji, katerih ime se najpogosteje omenja, je George Simenon s 137 prevodi. Tako je ta francoski pisatelj kriminalk prehitel Shakespeara in Julesa Verna, ki sta bila najbolj prevajana pisatelja 1964. leta. Na drugem mestu je bil tedaj Lev Tolstoj s 122 prevodi, nato Dostojevski s 96 prevodi, Hemingway 91, Čehov 75, Dickens 71, Gorki 68, Balzac z 62 prevodi itd.
Smrt je premagala sovraštvo
(Nadaljevanje s 3. strani)
v -posmeh svojii sovražnici Lučkovi Urški, Florjanu in drugim ljudem; posebno Florjanu ne. Ne, ne, on ne sme nikdar slišati kaj slabega o njej. Ni me sicer maral, izbral si je drugo, a jaz, j.az ga nisem pozabila in ga tudi ne bom! Pa tudi nje, te preklete kače ne. N e odpus tim ju nikdar, 'kar mi je storila. Zakaj živa sem in vendar mrtva. Moje življenje je umrlo pred menoj. In tega je ona kriva, naj tudi njiej vzame vojna kar je ona meni vzela!
Komaj je ta grešna želja preletela njeno srce, je na vrata nekdo močno potrkal. Ozre se in ostrmi. Bil je Florjanov sinček. Dvanajstletni fantič se je boječe pomaknil skozi vrata in obstal ob njih. Solze so se mu usipale po nedolžnem obrazu, ko je pripovedoval.
»Ata je v vojni ubila granata, je pisal tisti častnik, ki je ata služil pri njem. Imeli so lep pogreb, saj so bili pred mesecem odlikovani z zlato svetinjo, katero bodo poslali z drugimi rečmi mami. V župnišču pa so mama naročili za jutri mašo, in so rekli, če bi tudi vi prišli in vas pozdravljajo.«
Plaskanka se je sesedla na klop, in udarila s čelom ob mizo. Zaihtela je glasno. O Bog, saj tega nisem želela, res ne! Ko se je izjokala je stopila k fantu. »Potolaži se fant. Kako ti je ime?«
»Florjan!«
Plaskanka ga gleda, gladi po laseh, po objokanem licu, in pravi sama pri sebi. Ves je njegov, oči, lica, lasje, ušesa, in še život. Stisne ga k sebi in pravi:
»Potolaži se in ne jokaj moj Florjanček, skrbela bom za vas, da vam ne bo hudega. Koliko pa vas je otrok?«
»Pet!«
»Ali si ti najstarejši?«
»Da!«
Torej le potolaži se.« In ga je ponovno stisnila, kakor bi hotela vso ljubezen, ki jo je imela do rajnega Florjana, Florjančku vliti v srce.
»Oh, moj Bog, saj oče so si v vojni gotovo zaslužili nebesa, le moli za nje. Mami boš pa povedal, da pridem k maši, in pa tole jim daji.« Odprla je skrinjo, vzela iz nje večji bankovec, ga zavezala v vogel robca in ga dala fantiču.
»Pa da ne boš zgubil. Sedaj se pa malo vsedi semle in počakaj, da ti skuham kavo, kajti daleč je od vas do mene in še nazaj.«
»Poldrugo uro« je odvrnil Florjanček.
Plaskanka je odšla v kuhijo, v srcu je čutila neko poživljenje, in olajšanje. Kaj, se res veseli Florjanove smrti? O ne, temveč led sovraštva do njene nekdanje tekmovalke se ji taja. Dih usmiljenja do otrok, do Florjančka, ki je prav takšen, kot je bil nekdaj njen nad vse ljubljeni sedaj rajni Florjan. In usmiljenje do teh nedolžnih
otrok in matere ji blagodejno preveva srce. Sedaj, sta obe enaki revi, čeprav vsaka po svoje. Življenje je obe obrcalo in porinilo Ob stran. Toda Urška ima vsaj otroke. Zanje mora in se tudi splača živeti. In ona Plaskanka ji bode pomagala. Za koga drugega naj skrbim. Kajžo jim kupim nazaj in nekaj zemljišča. Florjančka pa vzamem k sebi, in naj bo nekoč gospodar pri Plaska-novih. Če ni bilo usojeno rajnemu Florjanu, da bi živela skupaj, ni s tem rečeno, da ne sme njegova kri zagospodariti pri Pla-skanu. Naj bo Florjanček srečnejši, kot je bila ona teh trinajst let.
Plaskanki je vedno lažje pri srcu, čeravno jo oblivajo solze. Ob steklenico z vinom zadene, ko jemlje iz omare sladkor za kavo, pa jo porine daleč nazaj, ne da bi ga pokusila. Danes ne potrebuje te tolažbe.
»No, Florjanček, le okrepčaj se.« Pred fantom stoji velika skodelica dehteče kave, in smeje se mu kos belega kruha. Ah, kako rad bi vgriznil v ta božji dar, pa se spomni matere, bratov in sestric, ki živijo samo od živilskih kart, im roka, ki se je že iztegnila po kruhu mu zastane, in piti začne čisto kavo.
»Daj, nadrobi, ga prijazno opomni Plaskanka.«
»Bom nesel materi...«
»O, ti ubogi Florjanček ti, kaj nimate kruha doma?«
»Ne. Malokdaj dobimo moko, in to rabimo za močnik.«
»Usmiljeni Bog, zakaj, pa niste nikdar prišli k meni?« A takoj se je spomnila, da to vprašanje ni na mestu. Vedela je, da se je celih trinajst let trdo obnašala napram njegovi materi. Saj ji je v onemogli jezi ne-'koč celo pisala, da če bi jo videla na cesti umirati, bi se ji ne smilila. Mraz jo je stresel ob tem spominu, in je samo rekla saj vem, saj vem. »Le kar nadrobi si, za domov ti ga dam posebej.«
Usmiljeni Bog odpusti mi. Sklenila je roke v velikem kesanju in sklonila glavo. Nato je odšla ven in se vrnila s hlebom kruha. Kmalu nato je hitel Florjanček lahkih nog proti domu. Nesel je materi denar in pa kruh. Oh, kruh, pravi beli kruh. Kako ga bodo vsi veseli. In res so ga bili. Otroci kruha, mati pa kruha in sprave.
Drugo jutro sta si nekdanji sovražnici po dolgih trinajstih letih prvič segli v roke: »Micka, prosim te pozabi!«
»Vse je pozabljeno, in vse poravnano, uboga moja Urška, smiliš se mi ti in otroci, ker so izgubili očeta. Kako jih boš preživela, ti ni treba skrbeti. To bo moja skrb. Se bo vsaj na dobro obrnilo tudi to, kar sem ti nekoč slabega storila iz jeze in kljubovalnosti.«
Danes ko to pišem, gospodari pri Plaska-nu že tretji Florjan. Oprostite. Prvi je go-
L. Ganghofer	7
Samostanski
lovtT
»Ven sedaj, pa takoj!« je zarenčal valpet, ki kljub opominu, kakršnega je bil moral pravkar pogolniti, ni maral nič izgubiti na svoji častivrednosti. »In povej bratu, ako ne pride na velikonočni ponedeljek, bom poslal biriče ponj!« Ker se Gitka še vedno ni ganila, jo je gospod šlu-teman rahlo, prav nič zares, dregnil; vendar se je zdrznila, kakor bi ji sodni meč zažvižgal nad glavo. Brez besedice se je obrnila iin se pomikala proti vratom, stopinj ico za stopinj ico. Tako slovo je pa trajalo gospodu Slutemanu predolgo, prijel je Gitko za ramo, jo potiskal naglo pred sabo, in ker latinski opomin, ki ga je bil deležen, ni baš povečal njegove naklonjenosti za šolarja Volfrata, si ni mogel kaj, da ne bi dekletu zarenčal na uho: »In mu povej, da bom za vsak primer namočil palico v slanico, bo bolje žvižgala — fii!« Tega seveda spet ni mislil tako grozno; kajti v resnici gospod Šluteman do tiste ure ni bil pretepel še nobenega živega bitja, samo mrtvake: namreč ,črne jezdece’, prekajene zlatovščice, ki so se morale tolči, preden se je okajena koža dala potegniti z njih rožnatega mesa.
Toda Gitka je gledala in poslušala vse z očmi in ušesi otroka, in kar je videla, je
bila brezupna tema. Še en korak je pred vrati.
Hajmo, ki je bil oprezoval zunaj kakor pes pred jazbino, ji je naglo stopil naproti.
»Si že opravila, Gitka? In si..?« Tedaj je zagledal njen zbegani, od solz ves mokri obraz iin žalostne oči. Presunilo ga je, kakor bi mu zabodel kdo nož v srce, in zmeden jo je vprašal: »Gitka, kaj se je zgodilo?«
Pa je samo otožno odkimala in se oprostila iz njegovih rok.
»Gitka!« je zaječal in hotel steči za njo; a tedaj je iz pisarnice začul valptov glas: »Hajmo! Kje pa tičiš? Gospod Plenrik čaka!«
Še hiter pogled za dekletom, vroče zaskrbljen, nato se je Hajmo z vzdihom obrnil proti durim, snel čepico in počasi stopil v izbo.
6
Ko je prišla Gitka na piano, jo je žarka sončna svetloba zaščemela v očeh. In tako utrujena je bila, tako zbita po vseh udih, da se je morala za trenutek nasloniti na zid. Potem se je vzravnala, si obrisala z rokama mokri obraz in zbežala ko splašena srna čez tržnico, po samostanskem griču navzdol in proti varilnici. Pred vrati je obstala in se zamislila. Ne!. Čemu pripovedovati bratu že sedaj? Prihranila mu bo žalost vsaj do večera; še tako bo zvedel prekmalu, kaj mu grozi.
Krenila je čez most proti cestici, ki se je ob šumeči Ahi vila ob potoku navzgor. Kmalu je prišla do ograjenega vrta, kjer je sredi krivenčastega sadnega drevja stala
spodaril samo v Mickinem srcu, druga dva pa na kmetiji. Vnuk prvega pridno rahlja in obdeluje ljubljeno zemljo z modernimi stroji. Zemljo, ki jo njegova družina ljubi, ki je dajala njihovim prednikom, in bo dajala njihovim potomcem potrebnega živeža, dokler jo bodo negovali. Pogum in ljubezen do domače grude daje stari oče, nekdanji Florjanček, ki prime še za vsako poljsko orodje, saj je prav njemu rajna Plaskanka izročila kmetijo.
Iz tretjega rodu generacije se poraja četrti, ki se že pridno udinja pri delu. Štirje fantje in tri dekleta. Vedoželjni, kot je pač mladina, sprašujejo deda, kakšno življenje je bilo za časa njegove mladosti, potem zopet očeta; oba pa jim razlagata s kakšnimi težavami se je takrat boril kmet, ko je bilo še vse enostavno brez poljedelskih strojev.
Čudno. Takrat ko je terjala kmetija telesne moči, so se dekleta rada mazila na kmete, češ, tukaj, ne bom stradala. Danes, ko' je že tudi na kmetih vse mehanizirano, pa gruntarska hči vzame delavca in gre v tovarno, češ, tukaj ne bom trpela, na zdravje, 'ki ga zapravlja v tovarni, pa ne pomisli. Vendar ni nikjer zapisano, da se ne bodo nekoč tisti, ki danes mačehovsko ravnajo z našo grudo, slej kot prej zopet povrnili k
njej-
Skupno delo, skupna zabava iin skupna molitev, vse to daje pečat Plaskanovi domačiji, nad katero plava božji blagoslov..
Kljub raznim svetovnim nazorom vlada pri njih stari, a vendar ne zaostali red, ki je združen z molitvijo, v kateri se vsak večer spomnijo rajne Plaskanke, ki je pred dobrim pol stoletjem tako nepričakovano zamenjala sovraštvo za ljubezen in dobrodelnost. Spomnijo se Lučkove Urške, ki je kot dobra mati v revščini vzgojila v krščanskem duhu svojih petero otrok in jo je v letu 1917, v jeseni pobrala krvava griža. In ne naizadnje tudi na njenega moža, ki je moral še razmeroma mlad umreti na Dober-dobski planoti in je s svojo smrtjo poravnal to, kar je prej, življenje razdejalo.
Karl Rojšek
Filmi v petih jezikih
Vsak obiskovalec filma naj bi razumel film
Nov izum je obogatil filmsko industrijo. Odslej, ibo mogoče snemati filme v petih jezikih, in -sicer tako, da imajo na 16-mili-metrskem traku pet tako imenovanih »zvočnih kolon« namesto dosedanje ene. Gledalec v dvorani bo imel pri sedežu slušalke in stikalo s katerim si bo izbral jezik, ki ga razume ali ki ga želi poslušati.
Petjezični film je izum Jonathana Millerja, predsednika družbe »Cinestar International Inc.« v Hollywoodu. Jonathan Miller je ob tem dejal, da je njegov izum namenjen »tako izobraževanju kot zabavi«. Odslej bo mogoče, pravi Jonathan Miller,
nizka revna hišica. Dve ozki izbici, tesen prostor, ki je bil veža in kuhinja obenem ter majhne svisli — nič več ni bilo treba mahasti skodlasti strehi braniti viharjev in dežja. Koča z vrtom je bila samostanska last, v najemu jo je pa imel že deset let samostanski varilec soli Volfrat Polcer. Mož je bil doma nekje na Spodnjem Bavarskem; s petnajstimi leti je pa vojaški čeladi na ljubo zbežal od doma. Trda vojaška služba ga je nato metala od gradu do gradu, od mesta do mesta. Nazadnje se je udinjal pri konjiči salzburškega nadškofa in se je pod vrhovnim poveljstvom Friderika Lepega udeležil bitke pri Ampfingu (8. septembra 1322).
Klanja in razbijanja naveličan se je kmalu potem vrnil domov. Nekaj let pozneje je ob času strašne kuge, ki je vrh vseh požigov in pokolov obiskala deželo, izgubil v enem dnevu očeta in mater. Tedaj je naletel slučajno na tovornika soli, ki je v imenu berhtesgamdenskega samostana najemal zdrave in krepke ljudi za ondotni solni rudnik. Volfrat se je dal pregovoriti in je na tovornem vozu prispel v Berhtesgaden; pa ni prišel sam; s seboj je privedel petletno sestro in prav zaradi tega otroka je dobil prvo prosto hišo v najem. V varilnici je pa med šiviljami solnih vreč našel osirotelega dekleta, ki je vzljubila mrkega, vase zaprtega moža; nekoč je namreč zabranil, da je ni z bičem udaril tuj vozar, kateremu je na njegovo prevsiljivo vprašanje preveč rezko zabrusila v obraz svoj odločni ne! Leto osorej sta bila z Volfratom mož in žena. Začeli so v treh: Volfrat, Zefa in Gitka, živeli so složno in bili s svojo
da bo občinstvo z različnih jezikovnih področij, lahko v isti dvorani spremljalo isti film, ne da bi bilo vezano le na poznavanje dveh jezikov: jezika, v katerem je film posnet, in jezika, v katerem so napisani prevodi.
Izum so imenovali »Multitrax«, po besedah Jonathana Millerja pa so možnosti za njegov razvoj »naravnost fantastične«. Dejal je, da je na svetu okoli 290 milijonov ljudi, ki govore angleško, 58 milijonov, ki govore italijansko, 100 milijonov, ki govore hindujsko, 96 milijonov, ki govore japonsko, »toda na svetu je tudi skoraj dve milijardi in pol ljudi, ki ne govore in razumejo nobenega izmed teh jezikov«. In ravno zato je Millerjev izum kot cenejši od običajnega prevajanja ali sinhroniziranja še najprimernejši.
t Prof. dr. Štefan Sušeč -Michieli
V Ljubljani je pred kratkim umrl univerzitetni profesor dr. Štefan Sušec-Michieli, star komaj 35 let. Že kot študent biologije je pokazal izredne sposobnosti in za svoje delo leta 1953 prejel študentsko Prešernovo nagrado. V tem času se je udeležil prvega kongresa biologov v Zagrebu z referatom s področja entomologije. Leta 1959 je bil promoviran na ljubljanski univerzi za doktorja bioloških znanosti. Postal je znanstveni sodelavec na inštitutu za biologijo Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leto dni kasneje je bil izvoljen za docenta za živalsko fiziologijo, leta 1965 pa je postal izredni profesor na biološkem oddelku biotehniške fakultete univerze v Ljubljani.
Novice iz Argentine
Pretekli mesec je v San Martinu dramski odsek Slov. doma iz Carapachaya ponovil Hofmanns-thalovo igro »Slehernik”; igralci so izvrstno podali ta znani misterij. Igro je naštudiral in spretno režiral Marijan Trtnik, ki zasluži z igralci vred in ostalimi sodelavci vse priznanje.
Baragova proslava:	Dne 23. junija je
bila v Slovenski hiši Baragova proslava. Pripravili so jo otroci slovenskih šol na področju Velikega Buenos Airesa. Tako so slovesno počastili stoletnico Baragove smrti.
Gallusov koncert:	V proslavo svojega
dvajsetletnega delovanja je pevski zbor Gallus priredil koncert za argentinsko občinstvo v baziliki sv. Dominika v Buenos Airesu. Na sporedu so bile štiri latinske Gallusove skladbe ter slovenske cerkvene pesmi. Zbor je vodil dirigent dr. Julij Sa-velli, na orglah ga je spremljala ga. Anka Savelli-Gaserjeva, solo točke so peli: ga. Marija Marinčkova. gdč. Roza Golobova, Ivan Rode in Jože Malovrh; posamezne pesmi je napovedoval Miha Gaser.
OUamt mete <za wdcw
naročite v
MOHORJEVI knjigarni!
revno, tiho usodo zadovoljni; najprej je prišel deček, nato deklica in potem se je vselila bolezen, skrb in pomanjkanje. V teh težkih dneh je bila Gitka dobri angel varuh male hiše; vsa nežna in krotka je blažila bratovo čemernost, polna srčnega veselja je tolažila in razveseljevala bolno ženo in pri svojih petnajstih letih delala kot kaka dorasla, da bi revno gospodarstvo ubranila pred propadom, in tako skrbno, ljubeznivo cula nad deco, da sta se oba otroka skoro nežneje oklepala nje nego matere.
S poti v samo-stan se je vrnila domov s prav težkim srcem. Toda ko je v spletenem vrtnem plotu odprla lesena vratca, je njeno morečo žalost omilila in izpodrinila vsakdanja domača skrb. Fazno se je ozrla naokoli; menda j e bilo vse v naj lepšem redu; vseh sedem kokoši je stopicalo po travi, 'brskalo klokajoč po krtinah in si otresalo perje na soncu; mirno sta se pasli obe kozi okoli dreves, ‘kamor ju je bila privezala na dolge vrvi. Tedaj je zapazila Gitka v travi nabuhlo srajčko, iz katere je molelo v zrak in zvonilo dvoje nožič; na 'trebuhu zleknjen je ležal na ruši petleten romenolas dečko in grebel in kopal iz obema ročicama po črni zemlji, kakor da bi veljalo spraviti na svetlo zaklad.
»Lipce,« je zaklicala Gitka, »kaj pa vendar počenjaš?«
»Miško ujev!« je odgovoril skrivnostno tiho mali grobar in hotel znova nadaljevati s svojim pregrebanjem in kopanjem.
Toda Gitka se je zakregala: »Kaj nimaš pameti? Ležati tule na mrzlih tleh! Kar ročno mi vstani!«
P °° 1 °° S °° A °° N °° O B ~ R - A °° N °° J °° E
Mirko Kumer:
Na okrevanju v toplicah
Dolgoletno in trdo delo na kmetiji, zraven še posledice vojnih naporov na ruski fronti in njej; sledečega vojnega ujetništva so mi povzročili spremembe v členkih. Prejšnja gibčna hoja je začela postajati počasna. Večkrat sem opazil, da mi ljudje »pred uhajajo«, ko grem iz mesta na kolodvor ali obratno. Pri pripogibanju sem že nekaj časa čutil v kolenu -rahlo bolečino, ki se je v zimo še stopnjevala. Domača zdravila niso nič -pomagala. Nerad gre človek k zdravniku, a sila te primora. Dobival sem injekcije v koleno in še obsevanje z ultrakratkimi valovi. Pomagalo je malo, a jedro bolezni je ostalo. Zato je zdravnik sklenil: »Vi greste v toplice!«
Zaprosil sem ipri Zavodu za dodatno rento za sprejem -na okrevanje. Odobrili so 'prošnjo in določili 1. julij za začetek zdravljenja v Bad Schallerbachu na Zgornjem Avstrijskem.
Odpeljal sem se -z vlakom iz Pliberka preko Celovca, Beljaka, Mallnitza na Salzburg. Od tam je šlo po zapadni progi do Welsa, kjer sem presedel na stransko železnico, ki me je hitro pripeljala na določeni cilj.
Nastanil sem se v domu »Schaillerbacher-hof«. To je velika štirinadstropna stavba, -kjer je prostora za sto okrevajočih in za čez dvajset -strežniškega osebja.
Isti dan j.e prišlo 32 novih pacientov. Vsak teden zamenjajo eno tretjino bolnikov. Že prvo -popoldne so nas zdravniki pregledali in dobili smo -nakaznice za kopanje. To naj traja prv-i -teden samo 10 minut. V vodo bom smel samo do prsne višine. Moja ura je bila določena- na pol sedmih zjutraj.
Od doma -do kopališča je četrt ure hoje. Bazen j-e zidana hala, obložena s keramičnimi ploščicami. Ob njem so nameščene za vsakega kopalca po ena kabina -s posteljo. Žveplena voda vre iz globočine 500 metrov navpično na površino. Našli so jo slučajno, ko -so leta 1918 vrtali za petrolejem. Ima krvno toploto 37.2 stopinj Celzija.'Je precej nasičena z žveplom im kar vzdiguje telo v vodi. Piti je nisem -poskušal, baje -ni dobra, ker diši po gnilih j-aj-cih.
Kopa se po 25 -mož naenkrat. Po kopeli j-e -treba ležati na postelji v -kabini še pol ure, da se zavit v rjuho ohladiš in posušiš.
Po kopeli se v domu nadaljujejo zdravniške preiskave. Preiščejo krvn-i pritisk, gibčnost -udov, kri, urin in drugo. Odredijo telovadbo, obsevanje ali ogrevanje. Vse to se vrši v domu pod zdravniškim nadzorstvom ali z-ato izučenih s-ester.
Ta dom vzdržuje Lamd- und Forstwirt-
-schaftl-iche Sozialversichemngsa-nstalt iz Linza. Podobne domove imajo tukaj razne ustanove kot: Zvezne železnice, vojni invalidi, delavske in uradniške socialne zavarovalnice, tobačna režija in drogi. Veliko pa je še privatnih hotelov in penzijonov, tako da šteje kraj 1380 prebivalcev in ima 2500 tujskih -postelj. Pridejo -na blizu pol milijona nočitev letno.
Zdraviliška uprava skrbi za lepoto kraja in za kopališče. Občudovanja so vredni nasadi in urejenost parkov. Povsod dosti zelenja in sence, povsod dosti priložnosti za počitek.
Naši pa-cijenti so povečini starejši ljudje, nad 50 let, katere je garanje na kmetih naredilo kruljave in betežne. Več kot polovica je žensk. Vidi se, da je kmečka žena dandanes najbolj izpostavljena nevarnosti za svoje zdravje. Noge in križ — hrbtenica — pač -pri ženi najbolj trpijo. Moški si še vsaj v nedeljo malo počijemo, dočim ima kmečka žena tudi ta dan poleg hleva še kuho i-n pospravljanje.
Tretji dan sem šel prvikra-t v telovad-
nico -k zdravilni gimnastiki (Heilgymna-stik). Ljubka učiteljica, oblečena v trenirke in ohlaipno jopico nam je razdelila črne telovadne hlačke in bele maji-ce. Ko smo jih za zastorom oblekli, nas je štiri enako starih in težkih postavila v krog i-n dejala, naj jo posnemamo. Dvigali smo roke nad glavo in jih spuščali, krožili -z njimi, se pripogibali naprej in nazaj, na levo in desno, iztegovali levo roko in desno nogo naenkrat in zo-pet obratno. Počepali smo in spet vstajali. Skušali smo pripognjeni -pri napetih kolenih priti s konci prstov na rokah do tal.
Pri učiteljici je šlo v-s-e to tako lahko in ljubko kot v cirkusu. Naši gibi pa so bili kaj okoreli in trdi. Videlo se je, da enostransko -trdo delo človeka okori. Kolena se ne dajo -popolnoma napeti. V prstih na rokah poka. Glava se ne da zasukati, da bi nazaj pogledal.
Ko smo nehali telovaditi, nas je razdelila k raznim orodjem za nadaljnjo vajo. Mene je posadila na kolo. Ko sem gonil, pa ni šlo z mesta, saj je imelo samo sprednje kolo i-n še to privzdignjeno v zrak. Zavrla ga je z 8 kg in ga je bilo precej težko goniti.
(Dalje prihodnjič)
J a -n k o
Zamorček
Sedeli smo v obednici: Janezek, Drejče, Barbka in jaz. Nenadoma so se z velikim hrupom odprla vrata in sosedov Tomaž je na vse grlo zavpil:
»Ali že veste? Pri Logarjevih imajo janjč-ke?«
Tisti mah smo tudi že zdirjali iz sobe! Zaloputnili smo vrata za seboj in tekli čez dvorišče do potoka. S huronskim kričanjem smo jo ubrali čez brv (vem, da je morala biti mamica strašno žalostna zaradi našega divjaštva!) in že smo bili na Logarjevem posestvu.
Logar je stal na pragu in kadil pipo. Ko nas je zagledal, se je zasmejal. Klobuk je imel po strani in prijazno nas je gledal izpod čela.
»Da, res, je rekel, »štiri janjčke imam!«
Medtem smo jih že zagledali. »Tam so, tam so!« sm-o veselo vzkliknili.
S svojim vpitjem smo jih nehote splašili. Taki janjčki so strašno smešni. Nič niso podobni živalim! Mnogo bolj spominjajo na igračo. Stojijo na svojem mestu in se ne zganejo. Lahko iztegneš roko in jih pobožaš, pa se ne bodo zganili in ne vztrepetali. A potem na lepem zbežijo in poderejo vse, kar jim pride pod noge. V skoku dvignejo vse štiri noge hkrati, a potem
se spet kakor na povelje ustavijo in boječe obrnejo glave v stran. Medtem ko so bežali, sem videla, kako sta dva trčila z glavami vkup. Mislim, da se nista preveč potolkla, zakaj njuni glavici sta mehki kakor žamet in gosto poraščeni s svilnato volno.
»O, bedački! Ko bi le slutili, kako ste nam všeč in kako radi vas imamo!« Počasi korakajo v krogu drug za drugim in razkazujejo svoje mehke kožuščke.
A zdajci smo opazili, da so bili samo trije. »Logar! Logar! Tu so samo trije. Kje je pa četrti?«
Logar je vzel pipo iz ust. S prstom je pogasil tleči tobak in spravil pipo -v žep. Šele zdaj nam je odgovoril:
»Četrtega sem zaklenil.«
»Zakaj? Kako to? Čemu?«
»Ker je črn.«
»No, in ...«
»Beli se ga bojijo.«
»Zakaj se beli bojijo črnega?«
»Kaj vem zakaj. Morda mislijo, da je parkelj ...«
Logar se j-e namrdnil. Takoj smo spoznali, da črni janjček najbrž tudi njemu ni bil posebno pogodu. Kljub temu smo ga prosili, naj nam ga pokaže. Naposled se je njegovo srce omehčalo in prinesel nam je
Cvetko Golar:
^Poljska pesem
Polje spi. Pšenično klasje sanja sanje zlate, še enkrat plamteči žarki zablešče čez trate.
Zemlja trudno, težko diha, klanja se pšenica, srpa in žanjice čaka naših polj kraljica.
In poljubljajo v slovo jo sončni žarki vroči — srp srebrni že potuje čez nebo ponoči...
črnega janjčka. še nikoli poprej nisem videla tako srčkane živalce! Takoj smo ga krstili. »Zamorček! Zamorček!« smo šepetali in ga božali po mehkem kožuščku.
Zamorček se je zvijal v Logarjevih rokah. Najbrže bi bil rajši tekal z nami po dvorišču. Komaj ga je Logar postavil na zemljo, je že obstal kakor vkopam. Zagledal je svoje bele bratce in se razveselil. Tako dolgo je -bil siromaček sam! Zamorček je zameketal, da je kar odmevalo, in skočil je kakor pravi majhen Indijanec k svojim bratom. A beli bratci so se ga silno prestrašili. Kakor iz uma so začeli bežati i-n bali smo se, da ne bi naposled še zblazneli. Zamorček pa niti slutili ni, da bežijo pred njim. Tekel je -za njimi v prepričanju, da se hočejo le igrati. Beli janjčki so v svoji grozi glasno meketali i-n obupno strmeli v starega Logarja.
Naposled je Zamorček sprevidel, zakaj bratci bežijo pred njim. Ustavil se je in žalostno gledal za njimi. Klicali smo ga, da bi se vrnil ,k nam, a njegova žalost je bila talko velika, da -nas ni slišal. Strašno se nam je zasmilil.
Vrnili smo se domov. Po večerji smo se posvetovali, kako maj pomagamo ubogemu Zamorčku.
Drugi dam smo vzeli s seboj črnega psička, ki ga kličemo za Pazi j a. Vso pot smo mu dopovedovali, da mora biti prijazen z Zamorčkom, ki je prav tako črn kakor on. Rekli smo mu tudi, da zaradi tega ne sme slabo misliti o njem.
Pazi -nas je takoj razumel. Sklenil je trdno prijateljstvo z malim Zamorčkom. In ker se tudi beli janjčki niso bali našega Pazija, so se naposled tudi oni sprijaznili z Zamorčkom, ki odslej ni bil več žalosten, ker ni bil več sam.
Lipče se je mašobil, vstal pa je le, a deklica je vsa iz sebe sklenila roke.
»>Lipče! Dečko, dečko! Kakšen pa si! Le ogleduj se, le! Takoo! In sedaj se bo teta Dita jokala!« Teta Dita — to ime so ji vzde-la otroška usta namesto njenega pravega.
Teta Dita bo jokala, -to je bila za Lipče-ta najuspešnejša od vseh groženj. Našobil je usta kakor ponvico, iztegnil ročici, raz-peril -prste in se začel debelo ogledovati. Na dolgi srajčici, njegovi edini obleki, bi tudi najostrejše oko ne moglo razbrati, da jo je 'bila -teta Dita šele davi belooprano vzela iz skrinje. In te roke! In -obraz 'povrh, kakor da bi bil Lipče poskušal z zobmi iztrgati miško iz zemlje.
»O moj Bog, moj Bog!« je jadikovala Gitka. »Kajne? Sedaj zijaš? Daaa! I:n teta Dita bo smela jutri spet stati -pri vodi in prati jankico! Takoj mi povej: kakšen fant si?«
»Grdi fant!« je hvalevredno spoznal in pripoznal Lipče, dočim so se njegove oči napolnile s solzami.
»Tako, da!« je pritrdila Gitka, -pograbila fantka za laket in se napotila proti odprtim vežnim vratom tako hitro, da je Lipče komaj pobiral stopinje za njo.
Stopila je v siromašno izbo, opremljeno z najubožnejšim kmečkim pohištvom, toda snažno in v redu; miza in klopi lepo pomite. Za pobeljeno krušno pečjo je stala velika skupna postelja in v kotu me-d posteljo in steno je v pletenem naslanjaču počivala Zefa, šolarjeva žena. Kazalo je, da jo zebe, zakaj okoli ramen je imela ovito debelo ruto, čez kolena pa razprostrto lod-nasto odejo. Svetli lasje so ji razpuščeni vi-
seli v redkih, motno odsevajočih pramenih okoli bledega, zaskrbljenega obraza s tihimi, bolno bleščečimi očmi. Poznalo se je, kako je slabotna; brez moči je ležala med nasloniloma stola, ki ji ga je ‘bil spletel Volfrat, ko ležanja v postelji že ni mogla več prenašati.
Bolnica kot bolniška strežnica! Na posteljnih blazinah, preoblečenih s hodnino, je počivalo triletno dekletce. Zlatorumeni lasje so se buj-no kodrali okoli malega, sladkega o-brazčka, ki so mu lica gorela v mrzlični rdečici. Drobni, drhteči prstki so se na odeji poigravali z napol zvenelimi trobenticami in vijolicami, ki jih je bila Gitka prinesla otroku, preden je odšla od doma.
In ko je dekle sedaj odprlo duri, so se deteto-ve oči veselo zasvetile. »Teta Dita!« je zašepetalo in iztegnilo ročici.
»Da, malčica moja, da, že grem!« je rekla Gitka z nežnim nasmehom in prikimala. Malega poni-glavca, ki ga je privedla s seboj, je porinila n-a sredo izbe. »Po-glej, svakinja, kakšen se je dečko spet naredil.«
Z Zefinih lic se je utrnil truden nasmeh. A ko je mali nepridiprav -videl, da se je mati nasmehnila in ga zaradi njegove umazanosti ni okregala, je vriskaje zavpil, kakor bi oznanjal nekaj hudo junaškega: »Lipče grdi fant, grdi fant!« In j-e brenča-je zaplesal po izbi kakor pijan čmrlj.
Gitka je bila sedla na posteljo. Pritisnila je k sebi otroka, ki se je s svojimi suhimi ročicami krčevito oklenil njenega vratu; tako objeti in naslonjeni z licem na lice, sta se zibali sem in tja i-n dete se je dobrikalo s sladkimi besedami.
Skozi -nizko okno je posijal zlat sončni
žarek in osvetlil -v temačnem prostoru na tisoče mrgolečih praškov. Ali se je po trdi zimi namenila vseli-ti pomlad tudi po-d to streho? Čas hi zares že bil! ...
Gitka se je obrnila za delom. V svoji tesni kamrici je zamenjala pražnjo obleko s ponošenim rdečim krilcem. Najprej je zunaj na vrtu -nabrala -nekaj kurjih peres, da bi imel bolni otrok novo zabavo. Potem je prišel Lipče -v pranje. Gitka je pokleknila -na pod in -postavila -poleg sebe leseno 'kadico z mrzlo studenčnico; nato je s platneno krpo obdelovala malemu grešniku obr-az i-n roke, da mu je začela rdeti koža. Toda če je le malo zajavknil, se je takoj oglasila: »Le lepo mirno, Lipče, sicer bo teta Di-ta jokala.«
Zefa jo je nekaj časa molče gledala pri delu; potem je vprašala: Ali -si našla gospoda -valpta do-ma?«
»Našla sem ga.«
»Ali je 'bil prijazen s tabo? In — je bil cvetlic vesel?«
»Bil, seveda!« je odvrnila Gitka, dočim se je sklonila globoko nad kadico, da bi ožela krpo. »Ah, ah, je rekel, pa so res lepi telohi! Pravim ti, tako lepih že dolgo nisem videl, je dejal. Pojdi sem, Lipče!«
»Tako, tako! In kaj si še drugega z njim govorila?«
»Tako pač, kakor se navadno govori, o-vsem mogočem... da, zares! Toda prav dolgo se nisem smela muditi! Kaj meniš, koliko ljudi tam čaka, eden -poleg drugega!«
Premolknili sta, -nato se je oglasila spet Zefa i-n nekaj boječega ji je zvenelo v besedi: »Daj,, povej mi, Gitka, ali nisi imela
nobenega drugega opravka pri gospodu valptu?«
»Kaj naj bi imela?« je vprašala Gitka in zmajala z glavo.
»Menila sem, tako pač...« je Zefa težko dihala. »Gitka, povej mi, ali ima Volfrat gostašoi-no že pripravljeno?«
»Seveda jo ima!« se je zasmejala Gitka, pri tem pa odvrnila obraz proč, zakaj čutila je, da jo je oblila rdečica do las.
»Bodi Bog zahvaljen!« In odrešilen vzdih se je izvil iz Zefinih prsi.
Lipče je bil opran; Gitka ga je obula nato še v njegove trde usnjene hlačke, da je bil kakor murenček v svoji luknjici in je dejala: »Tako, Lipče, priden, sedaj si spet lep!« Poljubila ga je, pa mu za šalo še eno pri-mazala, potem je skočil skozi vrata, da bi se začel znova spreminjaiti v svoje prirodno stanje, v .grdega fanta'.
Gitka je odnesla kadico iz izbe. Zunaj je postala, težko vzdihnila in brezupno zmajala s svojo skrbi polno glavico.
Nato je pomislila, da mora pripraviti skromno kosilo. Za hišo je bila zložena mogočna stava suhih vej, ki jih je bila Gitka nanosila pozimi; tu je stala sedaj in lomila trhle veje na kolenu; toda vsak čas so ji omahnile roke in je strmo gledaila predse. Kako naj pove -bratu, ko bo prišel zvečer domov? In če že vč — kje naj išče pomoči? Tedaj ji je zaplato vroče ob srcu. Za enega ve — ta bi pomagal, priseči bi -si upala — Hajmo, samostanski lovec! Zakaj ji prihaja prav ta edini na misel? Ni vedela, kaj bi odgovorila.
(Dalje prihodnjič)
FORD ESCORT
Ford Escort Standard 1100 Ford Escort 1100 de Luxe Ford Escort 1300 GT
37.750.
39.950.
48.250.
WIR KONNEN SOFORT LIEFERN!
SINTSCHNIG
KLAGENFURT SuDBAHNGURTEL 8 TELEFON 85-3-20
Johan LOmSOk Strokovno podjetje
Št. Lipš, Tihoja 2 P. Dobria ves 9141 EBERNDORF Telefon 04237-246
vam nudi po zelo ugodnih cenah in plačilnih pogojih:
— kolesa in mopede — pralne stroje — radioaparate — televizorje — šivalne stroje — štedilnike — betonske mešalce — motorne žage — traktorje z vsemi potrebnimi priključki kot — pluge — brane — obračalnike in grablje — Hatzenbichler-kom-binatorje in sadilce za krompir — sejalne stroje — trosilce za umetna gnojila — škropilnice ter — motorne kosilnice — silo-rezalce — parilne kotle — molzne stroje — kotle za kuhanje žganja — sadne stiskalnice — kakor tudi še vse za vas potrebne stroje — orodja in nadomestne dele.
VELIKI
POSEBNI OGLED POHIŠTVA
S SENZACIONALNIMI CENAMI!!!
Če imate
? ^ pohištvene
JE VAS
V NAŠIH RAZSTAVNIH PROSTORIH: VILLACH - BELJAK
TELEFON 56-50
GERBERGASSE 6 _	_____________
Imamo KVALITETNO POHIŠTVO domačih in tujih pohištvenih tovarn. Upoštevajte naše cene pri vsakovrstnih posebnih izdelkih iz naših obratov!
® SVETUJEMO VAM	• POSKRBIMO VAM KREDIT
• NAČRTUJEMO ZA VAS
• DOSTAVLJAMO

• Naše strokovno izšolano osebje vam rado ustreže z besedo in dejanjem
HANZEJ KOVAČIČ VILLACH - BELJAK, GERBERGASSE 6
Tradicija obvezuje I
Podjunski trgovski center Bratje RUTAR & Co
Dobria ves-Eberndorl
Hladilnike, pohištvo, talne obloge in barve
Bratje RUTAR in Co., Dobria ves
Telefon 04236-281
Vabljeni tudi v hotel-gostilno in v 'kopalffiče.
AustcifaUa tdm&iia
PETEK, 19. julija: 11.00 Program za delavce: »Razkošni kapetan” — 18.30 Kratka poročila — 18.35 Podoba Avstrije - 18.55 Naša lahko noč oddaja za male otroke — 19.00 Tajno naročilo za Johna Drakeja (28. nadaljevanje) — 19.27 Šport in reklama - 19.45 Čas v sliki - 20.09 Reklama -20.15 »Kralj šale” - 21.50 Čas v sliki - 22.00 Na obeh frontah: »Konec vojne v Evropi” — 23.30 Glasba pred polnočjo: Johannes Brahms — 22.55 Pregled programa in konec oddaje. —
SOBOTA, 20. julija: 16.00' Neposredni prenos iz Vrbe: Mednarodni konjski jezdni in skakalni turnir — 18.00 Kratka poročila — 18.05 Od tedna do tedna — 18.30 »Dober večer”, pravi v soboto Heinz Conrads — 18.55 Naša lahko noč oddaja za male otroke — 19.00 Družina Feuerstein (13. nadaljevanje) — 19.27 Šport in reklama — 19.45 Čas v sliki
—	20.00 Komentar dr. Huga Portischa — 20.09 Reklama — 20.15 Gledališke vesele zgodbe z glasbo
—	21.45 športni žumal — 22.15 Čas v sliki — 22.25 Naš nočni program: »Vitezi prerije”; film iz življenja na Divjem vzhodu — 23.45 Pregled programa in konec oddaje.
NEDELJA, 21. julija: 14.45 Neposredni prenos iz Vrbe: Mednarodni konjski jezdni in skakalni turnir — 16.45 Za otroke od 6. leta dalje: »Snežna in Žarna” - 17.05 Za mladino od 11. leta dalje: »Daktari” (17. nadaljevanje) — 18.10 Za mladino od 14. leta dalje: »Stik” - 18.25 Naša lahko noč oddaja za male otroke — 18.30 Nedelja v Evropi: Amsterdam — 19.00 Čas v sliki in vprašanje tedna
—	19-30 športni pregled — 20.10 Kristjan v času — 20.15 »Drevesa umro pokonci”, komedija Aleksandra Casone — 21.50 Mali baletni seznam — 22.30 Čas v sliki — 22.40 Pregled programa in konec oddaje.
PONEDELJEK, 22. julija: 18.30 Kratka poročila
—	18.35 Podoba Avstrije - 18.55 Naša lahko noč oddaja za male otroke — 19.00 »Zaljubljen v ča-
rovnico” (14. nadaljevanje) — 19.27 Šport in reklama — 19.45 Čas v sliki — 20.09 Reklama — 20.15 Z dežnikom, čarom in polcilindrom — 20.05 Prometni pregled — 21.55 Čas v sliki — 22.05 Posebno za vas: Revijsko okno — 22.50 Pregled programa in konec oddaje. —
TOREK, 23. julija: 18.30 Kratka poročila — 18.35 »Zeleni valovi”; novosti iz poljedelstva — 18.55 Naša lahko noč oddaja za male otroke — 19.00 Theo Lingen (8. nadaljevanje) — 19.13 Pomagati — toda kako — 19.30 šport in reklama — 19.45 Čas v sliki — 20.09 Reklama — 20.15 Ta naš svet — 21.00 Neposredni prenos bavarskega radia: »Odkrita lažnivka”, komedija — 22.40 Čas v sliki — 22.50 Pregled programa in konec oddaje.
ČETRTEK, 25. julija: 18.30 Kratka poročila — 18.35 Športni kalejdoskop — 18.55 Naša lahko noč oddaja za male otroke — 19.00 »Mato, Indijanec” (2. nadaljevanje) — 19.27 To vas bo gotovo zanimalo! — nato reklama — 19.45 Čas v sliki — 20.09 Reklama — 20.15 »Jack of Diamonds”, kriminalni film - 22.00 Čas v sliki - 22.10 Nočni studio: Smrtna bolezen — 22.25 Pregled programa in konec oddaje.
RAD I O CELOVEC
NEDELJA, 21. 7.: 7.00 Duhovni nagovor. S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščino. PONED., 22. 7.: 14.15: Poročila, vreme, objave, pregled sporeda. Za našo vas. — 18.00: Dober večer našim malim poslušalcem. - TOREK, 23. 7.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Od tedna do tedna na Koroškem, športni mozaik. — SREDA, 24. 7.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Planine sončne, ve moj raj (Anton Blažej: Od Vršiča do Mangarta). — ČETRTEK, 25. 7.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Prijetno je ... (Glasbena oddaja). Malo pomislimo: »Več vedrine in optimizma”. — PETEK, 26. 7.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Koroške narodne. Kulturna panorama. — SOBOTA, 27. 7.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. 14.00 Zeleni gozd je lovčev raj.
TRGOVSKO VAJENKO
sprejme za svojo trgovino s knjigami, pisarniškimi potrebščinami in nabožnimi predmeti Družba sv. Mohorja v Celovcu. Dekle, ki ima veselje do prodajanja in postrežbe, z dovršeno glavno šolo ali nižjo gimnazijo, naj se čimprej javi v Mohorjevi prodajalni.
Ure in nakit v veliki izbiri pri
Gottfried flnrather
Klagenfurt, Paulitschgmc 9
Popravila izvriim takoj in solidno, kupujem in zamenjam zlato in srebro (tudi strto zlato).

Vom 19. bis 25. Juli 1968:
KflFFEE »golil«
- Ihr Kaffee! 250 9
24
Mini-Rollen im Netz:
»RHISIGL«-KEKS
-extrafein!	4 ROLLEN
80
Kupujte
pri
tvrdkah,
ki
oglašujejo v našem listu



nic&tvenqetemf
Berite
širite
„Naš
tednik46
ltva;.84i;58- Naročnina znaša mesečno 7,- šil., letno 80.- šil. Za Italijo 2800,- lir, za N 9020 Klagenfurt. - Telefon uprave in oglasnega oddelka 82-6-69. - Telefon uredni-Anglijo 2. f. sterL, za U. S. A. in ostale države 6.— dolarjev na leto. — Lastnik in izemčijo 20.— DM, za Francijo 22.— ffr., za Belgijo 250.— bfr., za Švico 20.— šfr., za dise, p. Zrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.dajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Tanko Tolmaier Ra-Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: »Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26,	J	J >
Haš tedhiU