83 Perovšek: Slovenski pogled na Bolgarijo v letih 1918–1941 in Aleksander Stambolijski Jurij Perovšek SLOVENSKI POGLEDI NA BOLGARIJO V LETIH 1918–1941 IN ALEKSANDER STAMBOLIJSKI I. Bolgari so slovensko kulturno misel opaznejše zanimali že od srede 19. stoletja. V začetku 20. stoletja je zanimanje za bolgarsko problematiko zaživelo tudi na političnem področju in se ohranilo v leta 1918 ustanovljeni Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS, od 1929 Kraljevina Jugoslavija). Slovenska politika in kultura sta nato v prvi jugoslovanski državi včasih bolj, včasih manj stopnjevano spremljali razmere v njeni jugovzhodni sosedi in jo glede na njene notranjepolitične razmere in mednarodni razvoj vključevali v svoja razmišljanja in dejavnost. V dvajsetih letih je bil – poleg odziva na znani državni udar 9. junija 1923, v katerem je padla vlada Aleksandra Stambolijskega – slovenski politični odnos 84 Slovenci in Bolgari med zahodnimi in vzhodnimi vplivi do Bolgarije največkrat povezan z oblikovanjem avtonomistično-federalističnih narodnih programov. Po sprejetju Vidovdanske ustave 28. junija 1921, ki je uvedla centralistično državno ureditev in zanikala mnogonacionalni značaj Kraljevine SHS, je namreč na Slovenskem prišlo do širokega avtonomističnega gibanja, ki je poudarjalo slovensko nacionalno individualnost in zahtevalo državnopravno preureditev jugoslovanske skupnosti. Vodilna avtonomistična sila je bila najmočnejša slovenska politična stranka, katoliška Slovenska ljudska stranka (SLS), poleg nje pa so avtonomistično oziroma federalistično stališče zagovarjali tudi drugi politični subjekti. Slovenska avtonomistično-federalistična politična misel je svoje poglede na državno ureditev izrazila ob različnih priložnostih, pri čemer ni pozabila tudi na Bolgare. Že v letih 1922–1923 se je zavzela za federativno državno zvezo Slovencev, Hrvatov, Srbov in Bolgarov (komunisti so zagovarjali tudi širšo narodnodržavno zvezo) in to v kasnejših letih še ponovila. 243 Najbolj izviren pogled na federativno zvezo z Bolgari je leta 1923, ko so v slovenski politiki utemeljili svoja temeljna stališča o nacionalnem vprašanju v času Kraljevine SHS/ Jugoslavije, oblikovala krajši čas obstoječa Slovenska republikanska stranka. Pred volitvami v Narodno skupščino 18. marca 1923 se je zavzela za vzpostavitev Federativne republike Jugoslavije (FRJ), ki bi jo sestavljale Slovenija, Hrvaška, Srbija in Bolgarija. Skupne zadeve vseh štirih federativnih enot bi bile vojska, zunanje zadeve, zunanja trgovina, denar, carina in predsednik FRJ. Ta bi bil po vrstnem redu vsako mandatno obdobje iz druge federativne enote – Slovenec, Hrvat, Srb in Bolgar. 244 Pomena Bolgarov se je zavedal tudi vodilni slovenski politik v Kraljevini SHS/Jugoslaviji, načelnik SLS dr. Anton Korošec. Leta 1926 je posebej poudaril potrebo po vzpostavitvi prijateljskih odnosov med Jugoslavijo in Bolgarijo. 245 Junija 1927 je Bolgarijo z vednostjo ministra za zunanje zadeve tudi obiskal, da bi se seznanil s tamkajšnjimi razmerami. 246 V tem letu so v Ljubljani in Mariboru tudi navdušeno pozdravili predsednika Lige za zbližanje Bolgarov in Jugoslovanov v Parizu, advokata, publicista in nekdanjega poslanca Bolgarske kmetske ljudske zveze Aleksandra Stambolijskega v bolgarskem Sobranju, dr. Mladena Kostova. Kostov je 4. aprila v Unionovi dvorani v Ljubljani in 11. aprila 1927 v Narodnem domu v Mariboru – obakrat pred več tisoč poslušalci – predaval o zgodovinski nujnosti jugoslovansko-bolgarskega združenja in oblikovanju Velike Jugoslavije od Soče do Bosporja, od Črnega do Jadranskega morja. Poslušalci so 243 Lončar, Politika in zgodovina, str. 154; Sodite po delih!, str. 70; Avtonomist, 6. 5. 1922, št. 18, str. 2, Dopis iz Maribora, 27. 5. 1922, št. 21, str. 1, Hrvatje in mi!; Košak, Jugoslovansko-bolgarsko zedinjenje, str. 173; Grahor, Zbližanje z Bolgari, str. 175; Udè, Desetletnica in dve osemletnici, str. 124–125, 127; Perovšek, Oblikovanje programskih načrtov, str. 24; Perovšek, Programi političnih strank, str. 162; Perovšek, Samoodločba in federacija, str. 83, 87. 244 Perovšek, Oblikovanje programskih načrtov, str. 24. 245 Korošec, Nekaj evropske politike, str. 50, 53. 246 Ratej, Politika Slovenske ljudske stranke, str. 46–47. 85 Perovšek: Slovenski pogled na Bolgarijo v letih 1918–1941 in Aleksander Stambolijski njegova izvajanja viharno pozdravljali, o Kostovu in njegovih pogledih pa so z veliko naklonjenostjo pisala najvidnejša slovenska politična glasila. Mariborski Tabor je ob tej priložnosti objavil tudi tri bolgarske ljudske pesmi – Kletev, Lepo Nedo ter Zdravka in bazalko, ki jih je prevedel Alojzij Benkovič. Kostov, ki se je v Ljubljani mudil na povabilo akademskih društev na ljubljanski univerzi, se je 5. aprila 1927 v dvorani Narodnega doma tudi sestal z njihovimi predstavniki in razpravljal o sodelovanju akademikov za zbližanje jugoslovanskih narodov. V Mariboru se je mudil na povabilo tamkajšnje Jugoslovanske Matice in Ljudske univerze. 247 V tridesetih letih so dejavno zanimanje za Bolgarijo pokazali tudi na drugih področjih. Po obisku bolgarskega kralja Borisa III. Koburškega in kraljice Ivane v Jugoslaviji od 10. do 13. decembra 1933, o katerem sta vodilni politični glasili – katoliški Slovenec in liberalno Jutro – podrobno poročali, 248 so leta 1934 v Ljubljani in Celju ustanovili društvi Jugoslovansko-bolgarske lige za kulturno zbliževanje; 249 ljubljansko društvo je štelo 600 članov. 250 Po obisku jugoslovanskega kralja Aleksandra I. Karađorđevića in kraljice Marije v Bolgariji od 27. do 30. septembra 1934, ki sta ga Slovenec in Jutro prav tako podrobno spremljala, 251 so 247 Jutro, 5. 4. 1927, št. 81, str. 2, Jugoslovenski in bolgarski narod, str. 3, Naši kraji in ljudje. Dr. Mladen Kostov, 8. 4. 1927, št. 84, str. 1, Ljubljana, 7. aprila; Slovenec, 5. 4. 1927, št. 76, str. 2, Za združenje Bolgarije z Jugoslavijo, 6. 4. 1927, št. 77, str. 2, Za edinstvo vseh Jugoslovanov; Slovenski narod, 6. 4. 1927, št. 77, str. 2, Manifestacija Ljubljane za zbližanje z Bolgarijo; Narodni dnevnik, 5. 4. 1927, št. 76, str. 2, Ljubljana manifestira za zbližanje z Bolgarijo, 9. 4. 1927, št. 80, str. 2, Radikalsko glasilo o zbližanju z Bolgarijo; Tabor, 9. 4. 1927, št. 80, str. 2, Za zbližanje z Bolgarijo, 10. 4. 1927, št. 81, str. 1, Za ujedinjenje z Bolgarsko, 13. 4. 1927, št. 83, str. 2, Velika manifestacija za ujedinjenje z Bolgarijo, Bolgarske narodne pesmi. Prim. tudi Jutro, 13. 4. 1927, št. 88, str. 3, Naši kraji in ljudje. Dr. Kostov – Ljubljančanom, 16. 4. 1927, št. 91, str. 5, Iz Ljubljane. JAD »Triglav« v Ljubljani; Slovenec, 13. 4. 1927, št. 83, str. 3, Kaj se godi doma. Zahvala dr. Kostova. 248 Ponedeljski Slovenec, 11. 12. 1933, št. 50, str. 1, Veličasten in prisrčen sprejem bolgarske kraljevske dvojice v prestolnici; Slovenec, 12. 12. 1933, št. 282a, str. 1, Sestanek pogumnih, 13. 12. 1933, št. 283a, str. 1, Veseli slovanski jug, 14. 12. 1933, št. 284a, str. 1–2, Slovo kralja Bolgarov, Jutro, 10. 12. 1933, št. 288, str. 1, Ob posetu bolgarske kraljevske dvojice, Tudi Bolgarija se raduje poti svojega kralja, 10. 12. 1933, št. 288a, str. 1, Kralj in kraljica bratskega naroda v Jugoslaviji triumfalno sprejeta, 12. 12. 1933, št. 289, str. 1–2, Kraljevske besede južnoslovanskih vladarjev, 13. 12. 1933, št. 290, str. 1, Pietetni poseti obeh vladarjev na Avali in Oplencu, 14. 12. 1933, št. 291, str. 1–2, Odhod bolgarskih suverenov. 249 Pravila društev je banska uprava Dravske banovine potrdila 15. 2. in 4. 7. 1934. – ARS, AS 68, t. e. 36/3931–3932. Na omenjeni podatek me je opozoril kolega prof. dr. Peter Vodopivec, za kar se mu prisrčno zahvaljujem. 250 Benko, Rode, Bolgarsko-slovenski odnosi, str. 319. 251 Slovenec, 27. 9. 1934, št. 219a, str. 1, Obisk našega kralja in kraljice v Sofiji je zgodovinskega pomena, 28. 9. 1934, št. 220a, str. 1–2, Kralj Aleksander in kraljica Marija v prestolnici bratske Bolgarije, 29. 9. 1934, št. 221a, str. 1–2, Prijateljstvo med Jugoslavijo in Bolgarijo, 30. 9. 1934, št. 222a, str. 1, Važni politični razgovori s samostanu Rilo; Ponedeljski Slovenec, 1. 10. 1934, št. 40, str. 1, Slovo Bolgarov od našega kralja; Jutro, 27. 9. 1934, št. 222, str. 1, Pred posetom v Sofiji, Sofija radostno pričakuje prihoda kraljevskih gostov, 28. 9. 1934, št. 223, str. 1–2, Navdušen in triumfalen sprejem naše kraljevske dvojice na Bolgarskem, 29. 9. 1934, št. 224, str. 1, Vladarja južnih Slovanov kujeta srečo svojih narodov, 30. 9. 1934, št. 225, str. 1, Sofija, Zgodovinska pogajanja v Sofiji, 2. 10. 1934, št. 226, str. 1, Mogočen odmev sofijskega poseta. 86 Slovenci in Bolgari med zahodnimi in vzhodnimi vplivi društvo Jugoslovansko-bolgarske lige ustanovili tudi v Mariboru. 252 Medtem so se ob Bolgariji ustavili še ob novem državnem udaru 19. maja 1934. 253 Sicer pa sta že januarja 1934 v okviru srečanja južnoslovanskih klubov PEN v Sofiji Bolgarijo obiskala slovenska književnika Fran Albrecht in Ferdo Kozak. O svojem obisku sta nato v duhu bolgarsko-jugoslovanskega zbližanja pisala v reviji Sodobnost. 254 V ta okvir je sodil tudi T eden bolgarske kulture, ki so ga dve leti kasneje pripravili v Ljubljani in Mariboru. 255 O potovanju po Bolgariji, njeni zgodovini, kulturnih spomenikih in geografskih značilnostih je po vrnitvi s IV. kongresa slovanskih geografov in etnografov od 16. do 21. avgusta 1936 v Sofiji na ljubljanskem radiu 16. in 30. septembra 1936 predaval tudi znani zgodovinar in geograf Silvo Kranjec. Svoje predavanje je v letih 1936–1941 ponovil na srečanjih Ferialnega saveza in različnih prosvetnih društev v Ljubljani. 256 V času do druge svetovne vojne je bila Bolgarija še večkrat v ospredju zanimanja slovenske javnosti. Najprej ob podpisu prijateljske pogodbe med Jugoslavijo in Bolgarijo 24. januarja 1937 v Beogradu. O podpisu pogodbe je slovensko časopisje podrobno in z naklonjenostjo poročalo, Jutro pa je objavilo še poročilo o kongresu jugoslovansko-bolgarskih lig od 16. do 18. januarja 1937 v Beogradu. 257 Poleg tega je vladni Slovenec na dan podpisa pogodbe objavil izjavo ministra za notranje zadeve Antona Korošca, ki je poudaril, da je sporazum podlaga skupnega razvoja Jugoslovanov in Bolgarov v prihodnosti. 258 Slovenec je 24. januarja 1937 izdal tudi posebno Bolgarsko prilogo z naslovom Šumi Marica, ki je obsegala osem strani. 259 Oktobra 1937 je Slovenec znova spomnil na Bolgarijo, ko je v obsežnejšem članku obeležil osemnajstletnico prihoda kralja 252 Pravila društva je banska uprave Dravske banovine potrdila 3. 11. 1934. – ARS, AS 68 (Kraljevska banska uprava Dravske banovine, Upravni oddelek), t. e. 36/3933. Na omenjeni podatek me je opozoril kolega prof. dr. Peter Vodopivec, za kar se mu prisrčno zahvaljujem. 253 Slovenec, 20. 5. 1934, št. 114a, str. 1, Kralj in armada izvedla nenadni državni preobrat v Bolgariji, 23. 5. 1934, št. 115a, str. 1, Državni udar v Sofiji, Diktatura Zvenarjev; Ponedeljski Slovenec, 22. 5. 1934, št. 21, str. 1, Bolgarija na poti v novo dobo; Jutro, 20. 5. 1934, št. 114, str. 1, 2, Državni udar in diktatura v Bolgariji, Tragedije in komedije sofijskega prevrata, 20. 5. 1934, št. 114a, str. 1, Velike reforme v Bolgariji, 23. 5. 1934, št. 115, str. 1, Bolgarska diktatura, Nova bolgarska vlada na delu. 254 Albrecht, Po obisku v Bolgariji; Kozak, Sofija. Na omenjeni podatek me je opozoril kolega prof. dr. Peter Vodopivec, za kar se mu prisrčno zahvaljujem. 255 Benko, Rode, Bolgarsko-slovenski odnosi, str. 319. 256 Slovenec, 16. 9. 1936, št. 212a, str. 5, Programi Radio Ljubljana, 30. 9. 1936, št. 224a, str. 8, Programi Radio Ljubljana; Knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino, ZSK, Bolgarija. Po Bolgariji, 11. str. 257 Ponedeljski Slovenec, 25. 1. 1937, št. 4, str. 1, »Naj Bog blagoslovi današnji dan« – »Naj bo srečno in blagoslovljeno«; Jutro, 24. 1. 1937, št. 20, str. 1, 3, Zgodovinski dogodek, Utrjevanje bratstva z Bolgari, 24. 1. 1937, št. 20a, str. 1, Slovansko bratstvo na Balkanu, 26. 1. 1937, št. 21, str. 1, Po podpisu; Delavska politika, 27. 1. 1937, št. 8, str. 1, Večni pakt prijateljstva z Bolgarijo. 258 Slovenec, 24. 1. 1937, št. 19a, str. 1, Dolgo pot smo prehodili. 259 Slovenec, 24. 1. 1937, št. 19a, str. 9–16, Šumi Marica : bolgarska priloga »Slovenca«. – Prilogo glej v Dodatku. 87 Perovšek: Slovenski pogled na Bolgarijo v letih 1918–1941 in Aleksander Stambolijski Borisa III. na bolgarski prestol 3. oktobra 1919. 260 O Bolgariji so nato pisali še ob njenem pristopu k silam osi 1. marca 1941 na Dunaju. 261 II. Med dogodki, ki so zadevali Bolgarijo in so se v času Kraljevine SHS/Jugo- slavije posebej vrezali v zavest slovenske javnosti, je izstopal že omenjeni državni udar 9. junija 1923. Tedaj je meščanska opozicija skupaj s t. i. Vojaško ligo in vrhovističnim krilom v Bolgariji delujoče emigrantske in oborožene Vnatrešne makedonske revolucionarne organizacije (VMRO) zrušila vlado Bolgarske kmetske ljudske zveze Stambolijskega. Stambolijski je bil med odporom svojih oboroženih enot proti vojaškim četam nove vlade 14. junija 1923 ubit. Glasilo liberalne Samostojne kmetijske stranke Kmetijski list je tedaj zapisalo, da je padel mož, »glasnik nove dobe« – »graditelj enotnega Balkana«. 262 O Stambolijskem so na Slovenskem začeli pisati leta 1920, ko je komunistični Rdeči prapor pred volitvami v Ustavodajno skupščino Kraljevine SHS 28. novembra 1920 njegovo politiko označil za protirevolucionarno. Stambolijski naj bi izvajal beli teror kapitalizma in vaških bogatašev nad ročnim in duševnim delavstvom ter revnim kmečkim ljudstvom. »Izkazalo se je,« je v razrednobojnem tonu poudaril Rdeči prapor, »da če pride na površje agrarna stranka, se kapitalistu niti las na glavi ne skrivi, mali kmet in delavec pa padeta v še večjo sužnost in izkoriščanje.« 263 Konec leta 1920 se je ob Stambolijskem ustavilo še Jutro. Opozorilo je na njegov zunanjepolitični program, usmerjen k sodelovanju balkanskih držav in zbližanju z Jugoslavijo. 264 Na Slovenskem so nato stalno spremljali notranjo in zunanjo politiko Stambolijskega. Poročali so tudi o njegovem oddihu na Bledu v začetku avgusta 1921, 265 liberalni Slovenski narod pa je ob tem 7. avgusta 1921 objavil intervju z njim. V njem se je Stambolijski zavzel za združitev Bolgarije in Jugoslavije v véliko Jugoslavijo in obsodil delovanje VMRO, ki jo je označil za »tolpo«. Stambolijski je bil nad Slovenijo in Bledom navdušen in ob poudarku, da si je vedno prizadeval za zbližanje s Srbijo, je izjavil, da bi, odkar je videl Bled, 260 Slovenec, 2. 10. 1937, št. 226a, str. 1, Praznik bolgarskega naroda. 261 Jutro, 1. 3. 1941, št. 51, str. 1, Pristop Bolgarije k berlinskemu paktu, 2. 3. 1941, št. 52, str. 1, Pristop Bolgarije k osi izvršen; Slovenec, 4. 3. 1941, št. 52a, str. 1, Izhod Bolgarije na Egejsko morje, Zakaj je Bolgarija šla v tabor Nemčije; Delavska politika, 4. 3. 1941, št. 25, str. 1, Bolgarska vlada je podpisala zavezniški pakt z državami osi. 262 Kmetijski list, 20. 6. 1923, št. 35, str. 1, Ob smrti Stambolijskega. 263 Rdeči prapor, 27. 10. 1920, št. 43, str. 3, Volilna proglasa demokratske in samostojne kmečke stranke. 264 Jutro, 22. 12. 1920, št. 105, str. 2, Politične beležke. 265 Slovenski narod, 5. 8. 1921, št. 173, str. 3, Dnevne vesti; Slovenec, 5. 8. 1921, št. 176, str. 5, Dnevne novice, 12. 8. 1921, št. 182, str. 3, Dnevne novice. 88 Slovenci in Bolgari med zahodnimi in vzhodnimi vplivi »hotel ,anektirati’ vso Jugoslavijo z Bledom vred«. Slovenski kraji so bili po njem »čudovita jugoslovanska Švica«. 266 Na Slovenskem so zunanji politiki Stambolijskega namenili opazno pozornost. Pozdravili so njegovo »trezno in dobro premišljeno stališče« 267 mirnega sožitja s sosednjimi državami in razvijanja prijateljskih odnosov z Jugoslavijo. 268 V tem okviru so v obeh najmočnejših slovenskih političnih taborih – katoliškem in liberalnem – posebej poudarili pomen Niškega sporazuma, sklenjenega 22. marca 1923; 269 v njem sta se Kraljevina SHS in Kraljevina Bolgarija dogovorili o skupnih ukrepih za nadzor bolgarsko-jugoslovanske meje, bolgarska stran pa se je obenem obvezala, da bo na svojem ozemlju preprečila vsako dejavnost protijugoslovanskih organizacij (makedonstvujuščih oziroma VMRO). 270 Tako si je že pred sklenitvijo sporazuma dogovor z Bolgarijo zamišljalo tudi Jutro. 271 Slovenska katoliška in liberalna politika sta protimakedonstvujuščo usmeritev Stambolijskega brez zadržkov podpirali (Jutro je VMRO označilo za državo v državi), medtem ko o tem vprašanju v marksističnem taboru niso razpravljali. 272 V tisku obeh vodilnih taborov so opozorili tudi na izjave, ki jih je podal ob obisku v Beogradu 9. in 10. novembra 1922. V poročilih o obisku 273 so poudarili njegovo zagotovilo, da se Bolgarija odreka vsem zahtevam po Makedoniji. 274 Stambolijski je imel Makedonijo za balkansko Irsko, Makedonce pa za »nemiren element, v katerem se pretaka slovanska, grška, turška in albanska kri. Jaz bi Macedonije niti ne hotel,« je dejal, »ker smatram, da bi bila nesreča za Bolgarijo. Ponovno naglašam, da ne mislimo na Macedonijo in nečemo bojev radi nje.« 275 Glede 266 Slovenski narod, 7. 8. 1921, št. 175, str. 2, Razgovor z bolgarskim ministrskim predsednikom Stambolijskim. 267 Slovenski narod, 1. 4. 1923, št. 76, str. 9, Bolgarska konstitucija v nevarnosti. 268 Slovenski narod, 25. 4. 1923, št. 95, str. 2, Sijajna zmaga zemljoradniške stranke, 8. 5. 1923, št. 105, str. 2, Telefonska in brzojavna poročila; Nova pravda, 28. 4. 1923, št. 17, str. 2, Svetovni pregled; Slovenec, 1. 5. 1923, št. 98, str. 1, Zmaga kmetske stranke v Bolgariji; Kmetijski list, 3. 5. 1923, št. 28, str. 1, V elika zmaga bolgarskih kmetov. 269 Jutro, 25. 4. 1923, št. 97, str. 1, Ljubljana, 24. aprila; Nova pravda, 28. 4. 1923, št. 17, str. 2, Svetovni pregled; Kmetijski list, 3. 5. 1923, št. 28, str. 1, Velika zmaga bolgarskih kmetov; Slovenec, 10. 5. 1923, št. 105, str. 1, Theodor Berkes: Makedonski četaši v Bolgariji. 270 Todorović, Jugoslavija i balkanske države, str. 202, 205. 271 Jutro, 13. 3. 1923, št. 60, str. 5, Politični odmevi. 272 Jutro, 25. 4. 1923, št. 97, str. 1, Ljubljana, 24. aprila, 20. 5. 1923, št. 118, str. 1, Brezobzirna borba proti komitašem, 12. 6. 1923, št. 136, str. 1, Ljubljana, 11. junija; Kmetijski list, 3. 5. 1923, št. 28, str. 1, V elika zmaga bolgarskih kmetov, 24. 5. 1923, št. 31, str. 1, 2, Nauk Bolgarske, Politične vesti; Slovenec, 10. 5. 1923, št. 105, str. 1, Theodor Berkes: Macedonski četaši v Bolgariji, 15. 5. 1923, št. 108, str. 2, Politične vesti, 18. 5. 1923, št. 111, str. 2, Theodor Berkes: Boj bolgarske vlade proti četašem. 273 Jutro, 10. 11. 1922, št. 267, str. 1, Bolgarski ministrski predsednik v Beogradu, 11. 11. 1922, št. 268, str. 1, Stambolijski v avdijenci pri kralju; Slovenec, 10. 11. 1922, št. 248, str. 3, Stambolijski v Belgradu, 11. 11. 1922, št. 249, str. 1, Stambolijski pri kralju, 14. 11. 1922, št. 251, str. 3, Politične novice. 274 Jutro, 10. 11. 1922, št. 267, str. 1, Bolgarski ministrski predsednik v Beogradu; Slovenec, 10. 11. 1922, št. 248, str. 3, Stambolijski v Belgradu. 275 Slovenec, 10. 11. 1922, št. 248, str. 3, Stambolijski v Belgradu. 89 Perovšek: Slovenski pogled na Bolgarijo v letih 1918–1941 in Aleksander Stambolijski Makedoncev, ki so bivali v Bolgariji, je obžaloval, »da Bolgarska nima kakega otoka v kolonijah, da bi tja poslala vse Macedonce; potem bi bil mir na Balkanu«. 276 V zvezi z zunanjo politiko Stambolijskega so liberalci spomnili na večkrat izrečeno zamisel o skupni jugoslovansko-bolgarski državi. 277 O njej je že leta 1922 razmišljal tudi Stambolijski. 278 Svoj načrt jugoslovansko-bolgarske države je ob obisku v Beogradu predstavil kralju Aleksandru. Po njegovem načrtu – naslovil ga je Ustava federativnega jugoslovanskega carstva – bi se Bolgarija in Jugoslavija združili v obliki personalne unije pod vodstvom dinastije Karađorđević. Stambolijski jo je imel za edino povsem slovansko dinastijo, ki izhaja iz ljudstva. Jugoslovansko-bolgarska država bi ob skupnem vladarju imela osrednji parla- ment v Beogradu ter pokrajinske parlamente v Sofiji, Zagrebu, Ljubljani, Skopju, Splitu, Novem Sadu in Cetinju. Kralj Aleksander je tedaj imel njegovo zamisel za precej megleno in nestvarno in jo je razumel bolj kot dejanje dobre volje za medsebojno zbližanje. Deset let kasneje pa je o Stambolijskem dejal, da je bil državnik velikih idej, ki jih ni do tedaj zastopal noben balkanski politik. 279 Besedilo načrta jugoslovansko-bolgarske države so po državnem udaru našli v njegovem osebnem arhivu. 280 O tem je pisal Slovenec, ki pa je trdil, da naj bi bili Slovenija in Hrvaška iz načrta Stambolijskega izključeni. 281 Sicer so v katoliškem in liberalnem taboru verjeli, da je Stambolijski razmišljal o véliki Jugoslaviji, državi od Drave do Črnega morja. 282 V slovenskem političnem prostoru so v zunanji politiki Stambolijskega ter predvsem v njegovi odpovedi Makedoniji in prizadevanju, da na tej podlagi doseže zbližanje z Jugoslavijo, videli enega od pomembnih vzrokov za njegov padec. Z njim se je po splošnem prepričanju vrnila »stara«, ekspanzivna, nacionalistična in germanofilska Bolgarija. 283 Priprave na državni udar, njegovo izvedbo, smrt 276 Jutro, 17. 2 1923, št. 40, str. 1, Bolgarija in Jugoslavija. 277 Nova pravda, 28. 4. 1923, št. 17, str. 2, Svetovni pregled; Slovenski narod, 25. 4. 1923, št. 95, str. 2, Sijajna zmaga zemljoradniške stranke. 278 Nova pravda, 4. 2. 1922, št. 5, str. 2, Razgled po svetu. 279 Gligorijević, Kralj Aleksandar Karađorđević, str. 29, 30. 280 Prav tam, str. 29. 281 Slovenec, 6. 7. 1923, št. 150, str. 1, Bolgarski problem, 11. 7. 1923, št. 153, str. 3, Stambolijskijev načrt, 12. 7. 1923, št. 154, str. 3, Iz balkanskih držav. 282 Slovenec, 15. 6. 1923, št. 133, str. 1, Pašić – Stambolijski, 28. 6. 1923, št. 144, str. 3, Iz zunanje politike; Kmetijski list, 13. 6. 1923, št. 34, str. 3, Državljanska vojna na Bolgarskem, 20. 6. 1923, št. 35, str. 1, Ob smrti Stambolijskega, 12. 12. 1923, št. 60, str. 1–2, Jole Karadžole: Volitve na Bolgarskem, 29. 12. 1923, št. 62, str. 2, Občni zbor SKS. 283 Jutro, 12. 6. 1923, št. 136, str. 1, Ljubljana, 11. junija, 13. 6. 1923, št. 137, str. 1, Ljubljana, 12. junija, 14. 6. 1923, št. 138, str. 1, Ljubljana, 13. junija, 16. 6. 1923, št. 140, str. 1, Ljubljana, 15. junija, 17. 6. 1923, št. 141, str. 1, Ljubljana, 16. junija; Slovenski narod, 12. 6. 1923, št. 132, str. 1, Ob revoluciji v Bolgariji, 13. 6. 1923, št. 133, str. 1, Prevrat v Bolgariji, 17. 6. 1923, št. 137, str. 1, Dogodki na Bolgarskem, 10. 7. 1923, št. 154, str. 1, –nik.: Politična razmotrivanja; Slovenec, 15. 6. 1923, št. 133, str. 1, Pašić – Stambolijski, 6. 7. 1923, št. 150, str. 1, Bolgarski problem, 20. 9. 1923, št. 212, str. 1, Notranji politični položaj v Bolgariji; Nova pravda, 16. 6. 1923, št. 24, str. 2, Svetovni pregled, 23. 6. 1923, 25, str. 2, 90 Slovenci in Bolgari med zahodnimi in vzhodnimi vplivi Stambolijskega ter odzive na udar doma in v tujini so na Slovenskem podrobno opisali. Predstavili so tudi razmere v Bolgariji po državnem udaru, pisali o značaju in življenjskem slogu Stambolijskega in opozorili na preganjanje njegovih privržencev po udaru. 284 Slovenski narod je pred sporočilom o njegovi smrti celo naivno domneval, da je državni udar namenoma dopustil. Ko bi nato prevratnike s svojo oboroženo silo odstranil z oblasti in jih postavil na zatožno klop, bi namreč njegova daljnosežna politična akcija »definitivno razčistila podnebje v Bolgariji«. 285 Temu seveda ni bilo tako. Na Slovenskem so pozorno spremljali tudi notranjo politiko Stambolijskega. Stambolijski – ta »trda glava in železna energija«, kot ga je označil sofijski dopisnik Berliner Tageblatta Theodor Berkes, 286 na katerega se je Slovenec večkrat oprl pri Svetovni pregled; Kmetijski list, 20. 6. 1923, št. 35, str. 1, Ob smrti Stambolijskega, 12. 9. 1923, št. 47, str. 4, Politične vesti, 3. 10. 1923, št. 50, str. 1, Posnemajte bolgarske bojevnike! 284 Jutro, 10. 6. 1923, št. 135, str. 1, Revolucija v Bolgariji, Stambolijski organizira protirevolucijo?, Jugoslavija na straži, 12. 6. 1923, št. 136, str. 1, Minister Ninčić o bolgarskem prevratu, Bolgarska revolucijonarna vlada, Državljanska vojna na Bolgarskem, 14. 6. 1923, št. 138, str. 1, 2, Prvi ukrepi Jugoslavije, Stambolijski zmaguje?, Češkoslovaška solidarnost z Jugoslavijo, Madžarski in avstrijski monarhisti za bolgarsko vlado, Odmevi bolgarske revolucije, Položaj v Bolgariji, 15. 6. 1923, št. 139, str. 1, 2, Intervencija Male antante v Sofiji, Stambolijski vjet?, 16. 6. 1923, št. 140, str. 1, 2, Iz predzgodovine bolgarske revolucije, Stambolijski ubit, Naša demarša odgodena, Kako se je branil Stambolijski, 17. 6. 1923, št. 141, str. 1, 2, Kaos na Bolgarskem, Velika in Mala antanta ob prevratu, Naša vlada in bolgarski dogodki, Aleksander Stambolijski, Bolgarija po smrti Stambolijskega, 19. 6. 1923, št. 142, str. 1, 2, Bolgarska debata v skupščini, Mednarodni odnošaji nove Bolgarije, Situacija na Bolgarskem, 20. 6. 1923, št. 143, str. 1, 2, Zaključek bolgarske debate v skupščini, Po svetu, 21. 6. 1923, št. 144, str. 2, Po svetu, 3. 7. 1923, št. 153, str. 3, Resnica o smrti Stambolijskega, 8. 7. 1923, št. 158, str. 2, Proglas bolgarskih emigrantov, 17. 8. 1923, št. 191, str. 1, Trpljenje bolgarske opozicije, Obsodba ministrov kabineta Stambolijskega; Slovenski narod, 12. 6. 1923, št. 132, str. 1, Revolucija v Bolgariji, 13. 6. 1923, št. 133, str. 1–2, Pred novimi zapletljaji na Bolgarskem, Češkoslovaška solidarna z Jugoslavijo, T elefonska in brzojavna poročila, 14. 6. 1923, št. 134, str. 2, Demarša vlade ali intervencija balkanskih držav v Sofiji, Akcija Stambolijskega proti sofijski vladi, 15. 6. 1923, št. 135, str. 1, 2, Pred važno odločitvijo, Mala antanta in prevrat v Bolgariji, Telefonska in brzojavna poročila, 16. 6. 1923, št. 136, str. 2, Ofenziva proti Stambolijskemu, Položaj na Bolgarskem nejasen, 17. 6. 1923, št. 137, str. 2, Dogodki na Bolgarskem, 19. 6. 1923, št. 138, str. 1–2, Dogodki na Bolgarskem, Telefonska in brzojavna poročila, 20. 6. 1923, št. 139, str. 1–2, Skupščinska debata o bolgarskem prevratu, T elefonska in brzojavna poročila, 22. 6. 1923, št. 141, str. 2, Politične vesti; Slovenec, 13. 6. 1923, št. 131, str. 1, 2, Nervoznost v Beogradu, Sodbe o bolgarskem prevratu, Bolgarske vesti, 14. 6. 1923, št. 132, str. 1, 2, Bolgarska revolucija podpirana od Italije in Madžarske, Poročila revolucionarne bolgarske vlade, Demarša Male antante, Sodbe o bolgarskem prevratu, 15. 6. 1923, št. 133, str. 1, Bolgarski demanti, Državljanska vojna v Bolgariji, 16. 6. 1923, št. 134, str. 1–2, Stambolijski ujet in ubit, Theodor Berkes: Sofijska vojaška revolucija, Glasovi časopisja o prevratu v Bolgariji, 17. 6. 1923, št. 135, str. 1, Po bolgarskem prevratu, 19. 6. 1923, št. 136, str. 1, Debata o bolgarskih dogodkih, 24. 6. 1923, št. 141, str. 2, Politične vesti, 19. 7. 1923, št. 160, str. 2, Iz zunanje politike; Kmetijski list, 13. 6. 1923, št. 34, str. 3, Državljanska vojna na Bolgarskem, 20. 6. 1923, št. 35, str. 1–2, Dogodki na Bolgarskem, 4. 7. 1923, št. 37, str. 3, Raznoterosti, 1. 8. 1923, št. 41, str. 5, Raznoterosti, 22. 8. 1923, št. 44, str. 1, Da se končajo zverstva; Naprej, 16. 6. 1923, št. 132, str. 1, Politične vesti, 19. 6. 1923, št. 134, str. 1, Politične vesti; Nova pravda, 5. 7. 1923, št. 27, str. 3, Tedenske novice. 285 Slovenski narod, 13. 6. 1923, št. 133, str. 1, Prevrat v Bolgariji, 15. 6. 1923, št. 135, str. 1, Pred važno odločitvijo. 286 Slovenec, 10. 5. 1923, št. 105, str. 1, Theodor Berkes: Makedonski četaši v Bolgariji. 91 Perovšek: Slovenski pogled na Bolgarijo v letih 1918–1941 in Aleksander Stambolijski prikazovanju razmer v Bolgariji –, je namreč izvedel agrarno, davčno, finančno, prosvetno in druge reforme, usmerjene proti velikemu kapitalu. V katoliškem taboru so v njih videli plodovito delo na gospodarskem področju, 287 Samostojna kmetijska stranka pa je opozorila na napredek na prosvetnem področju in pozdravila njegov zakon o splošni delovni obveznosti delazmožnih moških v korist državne skupnosti. 288 Predvsem pa so bili samostojni kmetijci navdušeni nad kmečkim značajem njegove vladavine. Ko je Bolgarska kmetska ljudska zveza 22. aprila 1923 ponovno zmagala na parlamentarnih volitvah (to pot na podlagi njenim interesom prilagojenega volilnega zakona z absolutno večino, medtem ko je leta 1920 zmagala z relativno večino), so v njeni zmagi videli »iz življenja samega izhajajočo nujnost, da gre vlada večini. V kmetski državi – kmetska vlada.« Zmaga bolgarskih kmetov je tudi »naša zmaga,« je ob tem zapisal Kmetijski list, »ker nas približuje uresničenju zelene internacionale«. 289 Kmetska stanovska vlada Stambolijskega je bila za kmetijce posledica nepravične vlade meščanstva. Po padcu njegovega režima, ki je neizprosno izvajal svojo oblast, so ga branili s trditvijo, da »če se neenakosti ne dajo odpraviti drugače, je upravičena tudi diktatura. Notranja politika Stambolijskega ni bila torej napačna, temveč logična.« 290 Kmečki stanovski politiki Stambolijskega pa niso bile naklonjene meščanske in delavske stranke. Socialisti so ga imeli za diktatorja, reakcionarja, a človeka z izrednimi sposobnostmi, diplomata od glave do pet. 291 Komunisti pa so mu očitali, da je hotel uvesti kmečko diktaturo tudi nad proletariatom in je zapiral privržence bolgarske komunistične stranke. 292 Očitki s komunistične strani so bili utemeljeni, saj Stambolijskemu komunisti niso bili blizu. Na Slovenskem so tako v liberalnem kot v katoliškem taboru z navdušenjem poročali o njegovem zakonskem načrtu, da bi se morali komunisti v vsakem kraju – če bi jih bilo le deset – odreči svojemu premoženju in iz njega ustanoviti posebno zadrugo. V njih naj bi organizirali popolno komunistično gospodarstvo in tako dokazali pravilnost svojih naukov. 293 »Skrajne ideje«, naj bi po Slovenskem narodu o tem dejal Stambolijski, »so kakor duševne bolezni. Zato pa te vrste bolnikov ne preganjamo in ne ubijamo. Da jih enkrat za vselej ozdravimo, smo jim omogočili 287 Slovenec, 1. 5. 1923, št. 98, str. 1, Zmaga kmetske stranke v Bolgariji. 288 Kmetijski list, 20. 6. 1923, št. 35, str. 1, Ob smrti Stambolijskega. 289 Kmetijski list, 3. 5. 1923, št. 28, str. 1, Velika zmaga bolgarskih kmetov. 290 Kmetijski list, 4. 7. 1923, št. 37, str. 1, Kmetska vlada. 291 Naprej, 15. 6. 1923, št. 131, str. 1, Revolucija na Bolgarskem. 292 Glas svobode, 21. 6. 1923, št. 10, str. 1, Bolgarski komunisti proti novemu režimu, 28. 6. 1923, št. 11, str. 2, Nauk bolgarskega prevrata za siromašne kmete. 293 Kmetijski list, 25. 4. 1923, št. 27, str. 3, Raznoterosti; Slovenski narod, 25. 4. 1923, št. 95, str. 2, Sijajna zmaga bolgarske zemljoradniške stranke, 3. 5. 1923, št. 101, str. 3, Razgled po slovanskem svetu; Slovenec, 16. 5. 1923, št. 109, str. 2, Iz zunanje politike. 92 Slovenci in Bolgari med zahodnimi in vzhodnimi vplivi najbolj ugoden položaj.« 294 Kmetijski list pa je pristavil: komunisti niso zamisli Stambolijskega nič kaj veseli, »ker njih vrste so se kar čez noč posušile in sedaj noče biti nihče več komunist. Dajati je pač hujše, ko pa jemati. Bilo bi zelo priporočljivo, da bi tudi mi uporabili metodo Stambolijskega in komunistične slave bi bilo takoj konec. To je vse drugačno zdravilo, kakor pa zakon o zaščiti države (zakon, ki je leta 1921 v Kraljevini SHS prepovedal vsako komunistično dejavnost – op. J. P .). Zna Stambolijski, zna!« 295 O Stambolijskem in komunističnem gibanju je pisal tudi Slovenec, ki je ocenil, da je le-to v Bolgariji izgubilo tla, kakor hitro je začela država gospodarsko okrevati. 296 Kljub temu, da so na Slovenskem dobro poznali ločnico med Stambolijskim in komunističnim gibanjem, pa so mu meščanske stranke očitale skrajno levo družbeno in politično naravnanost. To so najbolj poudarjali v liberalni Narodno napredni stranki (NNS). 297 V Stambolijskem so videli levičarskega diktatorja – njegovi »hipermoderni eksperimenti na polju agrarne in socijalne reforme in njegove diktatorske metode s pomočjo kmetov in v neposrednem nasprotju z vsemi ostalimi sloji, so nam bile antipatične že od samega početka«. Odobravali pa so njegovo zunanjo politiko. 298 Po padcu Stambolijskega je NNS z zadovoljstvom ugotovila, da je konec revolucionarno navdihnjenega agrarno-političnega režima in da nastopa doba meščanskega kapitalističnega razvoja. Kmečki tribuni naj se odslej držijo srednje poti in spravljivih metod, saj je diktatura, sloneča na kmečkih ramah, sila nezanesljiva. 299 V drugi liberalni meščanski stranki, Jugoslovanski demokratski stranki (JDS), pa so Stambolijskega po koncu njegove dobe razglasili za agrarnega boljševika. 300 Opozorili so na nepremagljivo nasprotje med njegovo agrarno politiko ter meščanstvom in inteligenco. 301 Politika Stambolijskega je za JDS pomenila absolutno gospostvo njegove stranke in izrazito kmečko razredno politično usmeritev. »Cela vrsta zakonov socijalno-gospodarske narave priča, kako je njegova trmasta glava hotela iz Bolgarije napraviti preprosto, enostavno državo kmeta, samo kmeta.« 302 To je bil glavni idejni očitek NNS in JDS notranji politiki Stambolijskega. Podobno kot obe liberalni meščanski stranki je njegovo družbeno reformno dejavnost odklanjala tudi Slovenska ljudska stranka. Označila jo je za agrarno- socialistično, 303 politiko kmečkega razrednega gospostva in razrednega hujska- 294 Slovenski narod, 3. 5. 1923, št. 101, str. 3, Razgled po slovanskem svetu. 295 Kmetijski list, 25. 4. 1923, št. 27, str. 3, Raznoterosti. 296 Slovenec, 1. 5. 1923, št. 98, str. 1, Zmaga kmetske stranke v Bolgariji. 297 Slovenski narod, 27. 5. 1923, št. 120, str. 9, Gospodarska politika Stambolijskega, 22. 11. 1923, št. 267, str. 1, Bolgarske volitve. 298 Slovenski narod, 19. 8. 1923, št. 188, str. 1, Koncentracija naprednih sil v Bolgariji. 299 Slovenski narod, 19. 6. 1923, št. 138, str. 1, Dogodki na Bolgarskem. 300 Jutro, 20. 6. 1923, št. 143, str. 1, Ljubljana, 19. junija. 301 Jutro, 12. 6. 1923, št. 136, str. 1, Ljubljana, 11. junija. 302 Jutro, 16. 6. 1923, št. 140, str. 1, Ljubljana, 15. junija. 303 Slovenec, 16. 6. 1923, št. 134, str. 1, Brez moči. 93 Perovšek: Slovenski pogled na Bolgarijo v letih 1918–1941 in Aleksander Stambolijski štva. 304 Njegova družbena naravnanost z izjemo Samostojne kmetijske stranke na Slovenskem ni imela podpore. Precej naklonjenosti pa je užival zaradi svojega protikomunističnega stališča. T ako kot drugje so tudi na Slovenskem pisali o močni osebnosti Stambolijskega, njegovi silni energiji in odločnem izvajanju družbenih in političnih zamisli. S tem so povezovali tudi vprašanje značaja njegove vladavine. Po večinskem prepričanju je bila nedemokratična, to je partitokratska, diktatorska, demagoška in koruptivna. 305 Za Samostojno kmetijsko stranko pa je bil Stambolijski poštenjak, »ki mora biti vrhu tega silen, odločen in brezobziren«. Njegova vlada je pokazala, »da so vsi naši nauki resnični in pravilni«. 306 Po državnem udaru, ko so na Slovenskem zapisali večino kritičnih besed o vladavini Stambolijskega, mu je zaradi njegovega protimakedonstvujuščega stališča in prevratnih razmer v Bolgariji politično vrnitev želela le Narodno socialistična stranka. 307 V Samostojni kmetijski stranki pa so se na njegov politični padec in smrt odzvali zelo čustveno. Kmetijski list je ob njegovi smrti zapisal: »Mrtev je Stambolijski – toda umrla ni kmetska misel. Smrt Stambolijskega je žrtev za njeno zmago, kakor je bila smrt Kristusa potrebna za zmago krščanstva.« 308 V pogledih, ki so jih na Slovenskem oblikovali o Aleksandru Stambolijskem, se je značilno odslikavala takratna idejna, družbena in politična razdeljenost v slovenski družbi. Stambolijski je s svojo zaostreno, a nekomunistično druž beno reformno politiko, ki je dajala primat kmečkemu stanu, v slovenskih socialnogospodarskih in idejnopolitičnih presojah obveljal za nesprejemljivo ali vsaj sporno osebnost. Takega niso videli le njegovi kmečki ideologiji sorodni samostojni kmetijci, drugi pa so njegovo notranjo politiko, vsak iz svojih programskih in političnih izhodišč, negativno ocenili. V obravnavi njegove zuna nje politike so mu bili naklonjeni predvsem zaradi njegovega ravnanja na področju jugoslovansko-bolgarskih odnosov. Aleksander Stambolijski je v slovenskem zanimanju za Bolgarijo v času med svetovnima vojnama zasedel eno od najbolj opaznih mest, k čemur je pripomogel tudi krvavi konec njegove vladavine, ki ni prizanesel njegovemu življenju. Kljub svojski politiki, ki je opredelila njegovo delovanje in vzbudila nemalo pozornosti v slovenski javnosti, pa poglabljanje vanjo na Slovenskem ni pomenilo neke izjeme, saj so se ob Bolgariji ustavljali skozi ves čas Kraljevine SHS/Jugoslavije. 304 Slovenec, 12. 7. 1923, št. 154, str. 2, Težavni položaj Cankova. 305 Jutro, 22. 9. 1922, št. 225, str. 1, Ljubljana, 21. septembra, 25. 4. 1923, št. 97, str. 1, Ljubljana, 24. aprila, 15. 6. 1923, št. 139, str. 1, Ljubljana, 14. junija; Naprej, 15. 6. 1923, št. 131, str. 1, Revolucija na Bolgarskem; Slovenec, 19. 6. 1923, št. 136, str. 1, Theodor Berkes: Ob revoluciji v Bolgariji, 12. 7. 1923, št. 154, str. 2, Težavni položaj Cankova; Slovenski narod, 22. 6. 1923, št. 141, str. 1, Aktualen primer; Nova pravda, 23. 6. 1923, št. 25, str. 2, Svetovni pregled; Glas svobode, 28. 6. 1923, št. 11, str. 2, Nauk bolgarskega prevrata za siromašne kmete. 306 Kmetijski list, 24. 5. 1923, št. 31, str. 1, Nauk Bolgarske. 307 Nova pravda, 16. 6. 1923, št. 24, str. 2, Svetovni pregled. 308 Kmetijski list, 20. 6. 1923, št. 35, str. 1, Ob smrti Stambolijskega. 94 Slovenci in Bolgari med zahodnimi in vzhodnimi vplivi DODATEK BOLGARSKA PRILOGA SLOVENCA 24. JANUARJA 1937 V Bolgarski prilogi Slovenca Šumi Marica so reprezentativni predstavniki bolgarskega političnega, diplomatskega, gospodarskega, znanstvenega, kultur- nega in cerkvenega življenja predstavili bolgarsko zgodovino in tedanji trenutek bolgarske države ter spregovorili o dotedanjih bolgarsko-jugoslovanskih odnosih. Slovenec je predstavil tudi svoje pisanje iz leta 1877 o bolgarski vstaji med rusko- turško vojno in odlomke iz bolgarskega leposlovja. To dejanje enega od tedanjih vodilnih slovenskih političnih glasil je bilo pomemben prispevek k spoznavanju slovenskega človeka z Bolgarijo in bolgarskim narodom v času med svetovnima vojnama. V Bolgarski prilogi Slovenca so sodelovali predsednik bolgarske vlade dr. Georgi Kjoseivanov, ki je pozdravil zamisel časopisa, da posveti posebno prilogo Bolgariji. 309 Sofijski župan ing. Ivan Ivanov je v prispevku Sofija – prestolnica Bolgarov predstavil zgodovino Sofije, njeno tedanjo podobo in življenjski utrip, 310 profesor mednarodnega prava dr. G. P . Genov je v prispevku Slovanska Bolgarija razčlenil mednarodni položaj Bolgarije, 311 neimenovani Slovenec, ki je živel v Bolgariji, pa je napisal prispevek Katolicizem v Bolgariji. 312 Nekdanji pravosodni minister dr. Džidrov je v prispevku Pota Bolgarije predstavil bolgarski zgodovinski razvoj od rusko-turške vojne 1877–1878 do 1934, 313 nekdanji bolgarski poslanik v Jugoslaviji Dino Kazasov je v prispevku Vas in mesto pisal o bolgarski notranji politiki po prvi svetovni vojni, 314 neimenovani avtor je prispeval zapis Bolgarski jezik, 315 sofijski metropolit Štefan je v prispevku Slovansko bratstvo poudaril pomen slovanske vzajemnosti, 316 v Bolgariji živeči Slovenec F. L. je v prispevku Misli Slovenca, ki živi med Bolgari, poudaril potrebo po jugoslovansko-bolgarskem zbližanju, 317 Vitan Georgjev pa je v prispevku Bolgarsko zadružništvo predstavil njegov razvoj. 318 Nekdanji predsednik bolgarske vlade prof. dr. Aleksander Cankov se je v prispevku O prijateljstvu med Bolgarijo in Jugoslavijo ustavil ob liku vodilnega slovenskega politika v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev/ Jugoslaviji dr. Antonu Korošcu in vprašanju bolgarsko-jugoslovanskega 309 Slovenec, 24. 1. 1937, št. 19a, str. 9, Šumi Marica: bolgarska priloga »Slovenca«. 310 Prav tam. 311 Prav tam. 312 Prav tam, str. 10. 313 Prav tam. 314 Prav tam. 315 Prav tam. 316 Prav tam, str. 11. 317 Prav tam. 318 Prav tam. 95 Perovšek: Slovenski pogled na Bolgarijo v letih 1918–1941 in Aleksander Stambolijski zbližanja, 319 ravnatelj bolgarskega tiskovnega urada N. V. Balabanov je v prispevku Bolgarski tisk orisal razvoj bolgarskega dnevnega časnikarstva, 320 rektor Univerze v Sofiji prof. dr. Stevan Savoj Bobčev je predstavil svoje poglede na jugoslovansko-bolgarsko prijateljstvo, 321 dr. D. Kovačevski je v prispevku Planinstvo v Bolgariji spregovoril o njegovem razvoju pred prvo svetovno vojno in po njej, 322 slovenski pisatelj, urednik in prevajalec Mirko Javornik pa je v prispevku Spomin na Bagrjano opisal druženje s pesnico Jelisaveto Bagrjan. 323 Nekdanji minister Mihajl Madžarov je v prispevku Bolgarsko-jugoslovanska pogodba razmišljal o pomenu te pogodbe, 324 Ivan Stojanov je v prispevku Razvoj Bolgarije v novem času pisal o glavnih značilnosti bolgarske zgodovine od začetka 19. stoletja dalje, 325 Andrej Spilkov je v prispevku Poljedelstvo v Bolgariji pisal o njegovi preusmeritvi v pridobivanje trgovskih in industrijskih rastlin, 326 dr. G. V. Sarailiev je v prispevku Za gospodarsko zbližanje razčlenil bolgarsko- jugoslovansko trgovsko izmenjavo v letih 1933–1935, 327 Ljubomir Sarafov je v prispevku Zunanja trgovina Bolgarije prikazal bolgarsko trgovsko izmenjavo z evropskimi državami v letih 1934–1935, 328 nekdanji predsednik bolgarske vlade Kimov Georgijev pa je pozdravil jugoslovansko-bolgarsko prijateljsko pogodbo. 329 Sledil je prispevek Slovenci in bolgarsko osvobojenje, v katerem je bilo predstavljeno pisanje Slovenca o bolgarski vstaji leta 1877, 330 za njim pa so bili objavljeni prispevki dr. N. Či–eva (v zapisu Bolgarska mladina je predstavil njene politične usmeritve in društveno dejavnost), 331 ing. arh. Kozarova (v zapisu O prvem bolgarskem tovarnarju je očrtal življenje in delo utemeljitelja bolgarske industrije Dobri Železkova) 332 in Asena Balkanskega (v zapisu Smeri bolgarske glasbe je opozoril na skladatelje Hristoffa, Atanasoffa, Vladigerova, Stajnoffa in Lipkova). 333 V Bolgarski prilogi so objavili tudi besedila književnikov Jelisavete Bagrjane, Damjana Kalfova in Jordana Jovkova. 334 Priloga je bila bogato ilustrirana. Objavili so fotografije večine njenih bolgarskih avtorjev ter fotografijo 319 Prav tam, str. 12. 320 Prav tam. 321 Prav tam. 322 Prav tam. 323 Prav tam, str. 13. 324 Prav tam. 325 Prav tam. 326 Prav tam, str. 14. 327 Prav tam. 328 Prav tam. 329 Prav tam. 330 Prav tam, str. 15. 331 Prav tam, str. 16. 332 Prav tam. 333 Prav tam. 334 Prav tam, str. 12, 13, 15. 96 Slovenci in Bolgari med zahodnimi in vzhodnimi vplivi bolgarskega kraljevskega para Borisa III. Koburškega in kraljice Ivane s hčerko princeso Marijo Luizo, fotografije Sofije (spomenika carju Osvoboditelju, trga sv. Nedelje, notranjščine cerkve sv. Jožefa, mošeje), 335 fotografijo mednarodne katoliške bolnišnice v Plovdivu, ki jo je zgradila Slovenka s. Danijela Jaklevič, 336 fotografije iz življenja in dela na bolgarskem podeželju, 337 fotografije rilskega samostana, zimske pokrajine na Rilski planini, Varne, donavskega pristanišča Vidin in vrha Musala 338 ter fotografije dekliške narodne noše iz okolice Plevne in narodne noše iz okolice Varne. 339 Glede na vsebinsko strukturo Bolgarske priloge Slovenca in njeno slikovno opremljenost lahko rečemo, da je lepo predstavila Bolgarijo in njene ljudi. Posnetek priloge je objavljen na naslednjih straneh. 335 Prav tam, str. 9, 13. 336 Prav tam, str. 10. 337 Prav tam, str. 11, 14, 16. 338 Prav tam, str. 12, 13. 339 Prav tam, str. 16. 97 Perovšek: Slovenski pogled na Bolgarijo v letih 1918–1941 in Aleksander Stambolijski 98 Slovenci in Bolgari med zahodnimi in vzhodnimi vplivi 99 Perovšek: Slovenski pogled na Bolgarijo v letih 1918–1941 in Aleksander Stambolijski 100 Slovenci in Bolgari med zahodnimi in vzhodnimi vplivi 101 Perovšek: Slovenski pogled na Bolgarijo v letih 1918–1941 in Aleksander Stambolijski 102 Slovenci in Bolgari med zahodnimi in vzhodnimi vplivi 103 Perovšek: Slovenski pogled na Bolgarijo v letih 1918–1941 in Aleksander Stambolijski 104 Slovenci in Bolgari med zahodnimi in vzhodnimi vplivi