Miran Fišer1 Vzpostavitev in razvoj Teritorialne obrambe Občine Ormož Uvod Teritorialna obramba Slovenije, ki so jo gradili kot najširšo obliko organiziranja splošnega ljudskega odpora, je nastajala postopoma v republiki, pokrajinah, občinah ter krajevnih skupnostih. Odgovorni za obrambne zadeve so iskali rešitve za vzpostavitev vojaške strukture, ki bo obvladovala vse kotičke države in je sposobna ubraniti državni teritorij v spopadu z organiziranimi in močnimi vojaškimi silami agresorja. Iskali so oblike vojaške organizacije, ki bi jo aktivirali ob neposredni vojaški ogroženosti države in bo takoj pripravljena za oboroženi boj. Pri iskanju navdiha in primerne rešitve so se odgovorni za obrambne zadeve ozirali v čase, ko so se partizanske oblike vojaške strukture, vodenja in načina bojevanja izkazale kot dobra rešitev. A se je zdelo, da nekaj več kot dvajset let po koncu 2. svetovne vojne ni treba zaupati partizanskemu načinu bojevanja, saj je bila v državi vzpostavljena JLA, ki ji je bila tuja vsaka misel na vzporedno vojaško organiziranost. Ne glede na to, so se oblasti v Sloveniji odločile najprej ustanoviti osrednji, republiški organ za splošni ljudski odpor, nato šest conskih štabov, ki so jih umestili v smisleno razdelitev območja Slovenije na šest celot. Sočasno s tem so, glede na prostorske zmogljivosti, ustanavIjali vojaške enote za bojevanje, ki so jih popolnjevali z vojaškimi obvezniki starejših letnikov in jih opremili iz zalog tako imenovanih "armijskih viškov". Izvršni svet SR Slovenije je 20. novembra 1968 z odlokom imenoval Štab za splošni ljudski odpor SR Slovenije, kar štejejo za dan ustanovitve TO SR Slovenije kot posebne veje oboroženih sil takratne države. Za prvega komandanta tega štaba je bil imenovan ormoški rojak Polak Bojan - St jenka. Štab za SLO Slovenije je glede na razmere na terenu vzpostavil Vzhodnoštajersko, Zahodno š taj ersko, Gorenjsko, Lj u bIj ans k o , Dol enj s k o in ijanez Gradi/ek, prvi komandant P ŠTO VŠP (arhiv avtorja). Primorsko cono. Na območju vzhodnoštajerske pokrajine so enote, ki so jih nekaj časa imenovali partizanske enote, potem terotoatialne enote, kasneje pa enote Teritorialne obrambe (TO), začeli ustanavljati že v začetku septembra 1968. Conski štab je takrat dobil nalogo, da na območju svoje odgovornosti formira enote, ki bodo usposobljene za bojni nadzor območja in zaščito objektov in bodo omogočale delovanje oblasti tudi v primeru, če bi agresor to območje začasno zavzel. 1 Miran Fišer, Vojaški muzej Slovenske vojske, Maribor. 109 V dogovoru in soglasju s tedanjimi občinami severovzhodne Slovenije je bilo na omenjenem območju ustanovljenih pet odredov: Prekmurski, Slovenjegoriški, Haloški, Kobanski in Pohorski. Skupno je bilo takrat v odrede razporejenih več kot 4.1 OO obveznikov. Leta 1973 je svet SR Slovenije za Narodno obrambo (NO) sprejel sklep o organizaciji, območjih ter pravicah conskih štabov za SLO, VŠP je obsegal Občine Gornja Radgona, Lenart, Lendava, Maribor, Murska Sobota, Ormož, Ptuj, Radlje ob Dravi, Slovenska Bistrica in Slovenske Konjice. Conski štab partizanskih enot TO je proučeval, spremljal in usklajeval sodobne oblike, metode in sredstva oboroženega boja ter predlagal GŠ SRS za SLO in svetu za LO SO ustanovitev in formiranje partizanskih enot; skrbi za urjenje in borbeno pripravljenost, organizacijske in kadrovske zadeve ter opremljanje, obravnava razvoj in naloge partizanskih enot na svojem območju, svetuje Glavnemu štabu za SLO, usklajuje delovanje partizanskih enot z dejavnostjo JLA in organi za notranje zadeve na območju cone. Štabi so skrbeli za pripravo in delovanje enot v miru. V občinah in coni je bila vzpostavljena štabna služba s poklicno zasedbo. Najvišji štab, ki je v občini, je vodil in združeval delovanje vseh štabov, odgovoren je bil za mobilizacijski razvoj in bojno pripravljenost enot in štabov. Štab je bil operativno-taktični organ in je izvajal smernice in stališča občinske skupščine, sveta za NO ter navodila conskega štaba. Štab je skladno z navodili sodeloval s komisijo za SLO pri komiteju Zveze komunistov (ZK) občine, s koordinacijskim odborom za SLO pri Občinski konferenci Socialistične zveze delovnega ljudstva (OK SZDL), družbenopolitičnimi in športnimi organizacijami, ki so s svojim delom prispevale h kvalitetnemu delu TO. Tako so člani Kluba radioamaterjev organizirali del usposabljanja in urjenja vezistov TO, prav tako je Klub borilnih veščin Ormož usposabljal pripadnike voda PDD za borilne veščine. Pripadniki OŠTO Ormož so zelo pozorno vzdrževali stike z delovnimi organizacijami in zavodi na območju Občine Ormož, ki so v mirnodobnem času svoje redno delo opravljali za potrebe trga oziroma za potrebe prebivalcev Občine Ormož, v vojni pa bi njihova dejavnostizdatno podpirala potrebe enot TO. Pri svojem delu je štab sodeloval s poveljstvi JLA, milico in drugimi dejavniki SLO, ki so svoje delo opravljali na območju občine. Čeprav na območju Občine Ormož ni bilo enot JLA ali njene infrastrukture, je bila potreba TO po sodelovanju vendarle prisotna. Tehnične delavnice v vojašnici JLA na Ptuju so zagotavljale storitve za potrebe strokovnega vzdrževanja pehotnega orožja, komanda ptujskega garnizona JLA je zagotavljala strelišče in poligon Apače za potrebe TO, prav tako je komanda garnizona v Varaždinu zagotavljala strelišča in vadišča za TO, z njimi pa smo usklajevali podatke za delovanje JLA po vojnem načrtu na območju Občine Ormož. Sodelovanje OŠTO Ormož z JLA je bilo po letu 1985 manj SHErrA vil' spr v Ča5u. MOBILIzACIJE intenzivno, občasno je celo zastalo. Poveljstvo oziroma štab TO, ki je oblikoval svojo enoto na območju občin je bil opredeljen kot taktično operativno telo in hkrati poseben medobčinski organ za vodenje, združevanje in usklajevanje delovanja enot na območju občin. Pri ustanavljanju štaba so sodelovali vsi sveti za NO občin, katerih partizanske enote so se vključevale v odred. ., R O S S I Shema 1, organizacijska shema TO VŠP leta 1986 (arhiv avtorja). 110 I IPa