Kranjske šole in Habsburžani, njihovi pospeševatelji. (Dalje.) Škof vide, da se ne more dalj kratovičiti, predloži cesarici prevod svojega velicega katekizma ter prosi za tiskovno pravico. Cesarica mu jo podeli, toda z dostavkom, da se morajo stavki, ki se nahajajo tudi v Edlingovem katekizrnu, z Edlingovimi besedatni tiskati, da ne bi ljudstvo menilo, da uči mali katekizem kaj druzega, ko veliki. Škof se temu seveda ni maral pokloniti ter odvrnil, da ne kaže, da se veliki ravna po malem, ter vrhu tega še povdarjal, da je njegov prevod za priprosti ljud bolj razumljiv. In kaj je storila cesarica? — Občudovati moramo njeno potrpežljivost in vnetost za razvoj šol. Da si tudi je dobro vedela, kara ineri vse škofovo napenjanje, vcnder je vstregla njegovi želji. Edlingov uže tiskani katekizem se ni razposlal, ampak naročilo se uradu za razprodajo šolskih knjig, naj ga porabi in speča kakor ve in zna.') Z tacimi silnimi težavami morala se je boriti cesarica. Na Kranjskem zaviral je nemški jezik dober vspeh šol, ker gledalo se je na to, da se mu napravi kolikor uiogoče tal, da si tudi so se v deželah, kjer se je govorilo nernški in slovanski, jemali v službo le obeh jezikov vešči učitelji. Za Ljubljauo priporočal je grof Torres osnovo eleinentarnih šol za slovenske dijake.2) V večjih mestih nahajale so se trojne šole: trivijalne, kjcr se je učilo le čitanje in pisanje, normalke in glavne šole, kjer se je učilo tudi nekoliko latinščine; poslednje nasvetovale so se mimo Ljubljane tudi v Kranji, Kainniku, Loki, Idriji, Novem mestu in Radovljici, ki pak naj ostanejo še trivijalne, dokler se ne preskerbe potrebni učitelji in potrebne knjige. 3) Tudi ženskeinu spolu naklonila je Marija Terezija dobroto pouka. Uže obstoječe uršulinske šole se niso odpravile, le zahtevalo se je od njih, da se seznanijo do dobra ') Ibid. 553. a) Ibid. 474. 3) Ibid. 404. z novimi napravami. Nalašč v to svrho poslala je cesarica gospodičino Kohlloffel z Dunaja v Ljubljano, Gorico in Reko. 4) Uzdrževale so se šole z početka iz državne blagajnice, pozneje pak iz deželske in tako zvanega normaikinega fonda, kamor je tekla zlasti imovina 1. 1773. razpuščenega jezuitskega reda. Jezuitski kolegiji in jezuitske gimnazije uporabile so se za Ijudske šole, tako n. pr. v Novem mestu, kjer so imeli Frančiškani od 1. 1746. neko boro latinsko šolo, v kateri se je dijakom slaba latinščina s palico v glavo vtepala. Bila je pribežališee vseh zanikernih, iz Ljubljane ali Karlovca zapodenih dijakov. 5) Naj bi Marija Terezija ne imela za Avstrijo drugih zaslug, uže te zagotovile bi ji nesmrten slaven spomin. Za Josipa II. razcvetale so se te šole jako lepo ter razširjevale znanje in omiko mej priprostim narodom. V Ljubljani napravili so mimo Šenklavžke šole 1791. 1. tudi isolo pri sv. Petru; patron ji je bil mestni magistrat, in mej letom 1787.—1790. osnovali ste se v Trnovem celo dve in se sezidalo novo šolsko poslopje. 6) Tudi sicer po deželi obnašale so se šole jako dobro, najbolje morebiti ona v Idriji, kjer je bilo v 4 razrcdih 320 dijakov, niej tem, ko so jih Idrijski učitelji pred prcustrojenjem šol z veliko silo koimij 60 skup sklicali.7) Idrijska dekliška šola uredila se je 1. 1779. in je bila jako obiskovana. V Idriji, Novem mestu, Kamniku, Postojini in Loki šolalo se je 1779. leta 3083 učencev, na Ljub)janski normalki pak 434,s) gotovo ogromno število za prvi početek. Baš isti čas sprejela je država tudi gimnazije v svoje oskrbljevanje. L. 1773. razpustil se je jezuitski red in se mu pouk v gimnaziji odvzel. Ker pak potrebnih svctovnih učiteljev ni bilo mogoče tekoj dovelj dobiti, ostali so jezuiti še nekoliko let učitelji, Novomeška slaba giranazija pak se je odpravila in nadomestila z glavno šolo.9) Odkar je obrnila cesarica gimnaziji svojo dobrotno pozornost, razglaševalo se je leto za letom mnogo pouku in omiki koristnih ukazov. L. 1775. objavile so se glegc.i academicac", ki so zahtevalc za vstop v gimnazijo teraeljito znanje normalkinih predmefov, posebno poudarjalo se je zuanje nemščine in prvih glavnih latinskih šol. Nižji gimnazijski razredi smeli so se štirikrat ponavljati. Dvorni dekret 5. jan. 1776.1. zahteval je nek zrelostni izpit za dijake, ki prestopijo v filozofičko šolo. 10. avgusta preustrojila se jc gimnazija tako, da je iaiela odslej le pet razredov, dva humanitetna in tri gramatikalne. Veljaven postal pa je ta ukaz še le 1. 1778. ter veljal do 1. 1806., ko se je gimnazija pomnožila zopet na šest razredov. L. 1781. razglasil se je nov učni načrt ter se ob enem ukazalo, naj se premije dele v razredih z 10 dijaki le jednemu, z 20 dvema itd., drugi naj se pohvalijo, toda k vpčjetnu pet v jednem razredu. Zanimivo je, da se je domača in Habsburška rodbinska zgodovina upeljala še le po tem novem šolskem načrtu 1. 1781. I0) Od leta 1656. sem bila je gimnazija v sedanjem redutnern poslopji, ko pak se je frančiškanski satuostan (sedanja gimnazija) izpraznil, nasvetoval je naš slavni zgodovinar Anton Linhart, naj se porabi to poslopje za šole. Popravljanje pričelo se je 1. 1788. tor bilo končano meseca septembra 1. 1790.; stalo je 33.169 gold. 40 kr. Normalka preselila se je iz neke pretesne privatne hiše tekoj tje, ne pa tudi gimnazija, kajti njeni učitelji prosili so 5. decembra 1. 1789., naj ostane gimnazija v projšnjem poslopji pri sv. Jakobu, A) Ibid. 407. ¦') Ibid. 403. 6) Mittheil. 18G6, 35. ') Mittheil. 1849, 15-16. 8) Mittheil. 1860. "j Novoineški gimn. progr. 1. 1868. l0) Nečasek, Gimn. progr. 1861, 3-5. saj je popravljeni frančiškanski samostan, kjer je užč monturna zaloga, glavna straža, rudarska sodnija, denarni poskuševalni urad, plavži, šola za kirurge, anatoraična soba itd., napolnjen uže dovelj. V tako druščino se gimnazija malo poda, vrhu tega je Ljubljanica tam jako plitka in kraj vsled tega nezdrav. Toda ti in drugi od učiteljev navedeni razlogi so se ovrgli in se 12. majnika 1. 1790. prošnja odbila. Gimnazija preseliti se je morala v sedanje poslopje.1]) Mitno gimnazije bile ste v Ljubljani še dve, in sicer višji šoli, bogoslovska in modroslovska fakulteta, kjer se je učilo mimo raodroslovskih predinetov v ožjem smislu od 1. 1762. tudi kirurgija in medicina, mehanika, arhitektura in drugi za rokodelce in umetnike potrebni predmeti.12) L. 1784. pak se je preselil ves bogoslovski učiteljski zbor v Inomost, modroslovska fakulteta pak se je razpustila. Uzrok za to je bil kaj čuden. Iz ust tadanjega profesorja modrosloja, Novaka, čule so se dostikrat besede, nad katerimi so se Ljubljančani zelo spodtikali. Jeden njegovih najodličnejših dijakov šel ga je tožit ravnatelju, bivšemu jezuitu Ambšelu, ki je dal sklicati brž preiskovalno komisijo in Novaka odstaviti. Novak pak je imel na Dunaji dobre prijatelje, van Swieten sam potegnil se je zanj ter ga pozval na Dunaj v veliko boljšo in častnejo službo v Terezijanura; preiskovalni komisiji pak se je poslalo celo ostra graja, ker se vtika v zadeve, ki ji niso čisto nič mari. Še bolj pak so bili kranjski stanovi osupneni, ko se je modroslovska fakulteta koj zatem, 20. oktokra 1785.1. vsled cesarskega ukaza zatvorila. To je bil za Kranjce hud udarec. Morebiti je vplivalo na cesarja tudi to, da se je na tej modroslovni fakulteti poučevalo slovenski, kar se z njegovirai nazori o veljavi nemškega jezika pač ni vjemalo. Proti temu ukazu vložil je najprej knezoškof Karol grof Herberstein 7. junija 1786. in zatem kranjski stanovi 20. aprila 1787. 1. prošnjo, ki so se, dokazovaje potrebo filozofične fakultete v Ljubljani, opirali največ na to, da se je na nji poučevalo slovenski. Filozofičnih šol, se ve da ne v stari obliki, arnpak po izgledu Dunajskega vseučilišča ne želi samo Kranjska, zatrjevali so cesarju, arapak vstrezala bi tudi željam Hrvaške, Istre in Friulske, Dalmacije, vsega avstrijanskega in celo beneškega primorja. Glede učnega jezika treba je te šole, ker so na tujem šolajoči se Slovenci v nevarnosti, da pozabijo svoj materni jezik ter postanejo tem potem za rabo v domači deželi popolnoma nesposobni. Maternega jezika zmožnih in filozofično izobraženih učiteljev potrebujejo tudi normalke, da morejo ucepiti mladini dobrih naukov. Treba je je tudi duhovnikora, ki se kličejo z Kranjskega v sosedne slovanske dežele in tudi uradniki, ki imajo opraviti s priprostim ljudstvom, ne morejo brez slovenščine shajati. In tudi v materijalnem oziru priporoča se Kranjcem taka šola. Dunajsko vseučilišče je za revne Kranjce preoddaljeno, Idrijski rudokop trpel bi veliko škode, še več pa trgovstvo in fabrike v Ljubljani, Trstu, Reki in Gorici. Kar se tiče denarnih teženj, se državi v tem oziru ni treba bati ničesar. Knjižnic ima Ljubljana dovelj, jedno javno in jedno kmetijske družbe in tudi fonda za njuno uzdrževanje ne majnka. Za mehaniko, kemijo, ladjetesarstvo, matematiko in fiziko potrebnih aparatov je uže sedaj dovelj, vrhu tega pak se nahaja v mestu še obilo zasebnih, vedno množečih se zbirk denarjev, ki bi jih njihovi lastniki radi prepustili šoli. če se dovoli stolica za naravoslovje, predlagajo zanjo slovečega Hacque-ja, ki je zbiral jako pridno dolzih 20 let razne naturalije po vsej Kranskej.13) To zbirko je cesar Jožef II. 1') ibid. 10. ") Mittheil. 1860, 69. l3) Mittheil. 1859, 25-27. 1. 1784. sam videl in jo raočno hvalil. Z naravoslovjem bi se dala združiti tudi kemija, in nihče bi za ta posel ne bil tako sposoben, kakor Hacquet ki je slovenskega jezika popolnoma zmožen. Nekateri udje kmetijske družbe ponudili so se, da hočejo učitelje podpirati pri njihovih znanstvenih potovanjih o počitnicah. Za više, šolske namene dali so nekateri kranjski stanovi 22.110 gold.; letne obresti tega kapitala bile bi precejšen donesek za vzdrževanje filozofične šole. Tudi za prostor niso stanovi v zadrcgi, frančiškanski samostan velik je dovelj, da sprejme mimo normalke in gimnazije tudi to šolo. Do jeseni 1. 1787. zavežejo se ga popraviti. Za zvezdarno pak je Grad tudi pripraven in prostora zanjo gori dovelj. Vsled te izvrstno ufemeljene in z veliko bistrumnostjo sestavljene prošnje otvorila se je filozofična šola zopet 1. 1788., teologička pa 1791. u) Sicer je bi!a zopetna vpeljava filozofične šole za Kranjce velika dobrota, toda v obče se z Josipovim vladanjem niso mogli pohvaliti. L. 1771. ustanovili so družbo koristnih umetnosti ter jo podpirali z 1000 gold. na leto. 1787. 1. jo je Josip II. razpustil in njeno prihranjeno imovino 8143 gold. 5 kr. stekla ni v stanovsko blagajnico, kar bi se vendcr moralo zgodifi po vsacem pravu, arapak v normalkini fond. Da, še več! Tudi oni letni donesek 1000 gold. odkazal se je imenovanemu fondu, da si tudi so mu stanovi užč sicer donašali po 350 gold. Josip II. tirjal je še več. 18. januvarija 1. 1787. naročilo se je stanovorn, da se mora ves ostanek stanovskega imetja oddajati v šolski fond, in 1. 1788. in 1789. raorali so stanovi za zidanje nove gimnazije in normalke plačati 26.826 gold. 17 kr., da si tudi bi se morala zidati s šolskim fondom.ir>) (Konec prih.) ") Gimn. progr. 1861, 8. 1!i) Mittheil. 1859, 45.