POEZIJA
Milan Dekleva
Sepavi soneti
i
Presegli smo zenit. Lunin strah sonetizira.
Kar vemo, je brez izvira, darovani dah.
Veliki Pok, upor snovi: ga Bog privatizira?
Tisto prej je le, v objemu mira, neustvarjenega jok.
Preveč daljave Škodi. Vlažen mah
preraSča kvarke.
Metulj je v igri z zrakom prah.
Sonca preStcjmo, štejmo žarke: na končnem polju čaka večni šah.
E R A T U
2
Živčne duše se selijo v veverice. Propad sveta, rojevanje želoda, mrzla zavest ubitih, čustvo svoda: vse je nič, ostalo so kaprice.
Buda je jeseni grah, strok je deževje. Tišji so orgazmi, manj je otrok. Razum je prazen, absoluten krog, oblečene so ženskicc, golo je drevje.
Še bo čakanja, še bo pela kanja, še bodo leta šla v kosti, še se bo v srcu obrnila kri, bolnik se bo boril za milost spanja.
Kar bo, se večno meri s tem, kar ni.
3
December je strog in resen, skeleče ga sončev obrat. Obljube letijo v liku jat, romance načenja plesen.
Svet je neznosno dovršen, kot nedovršni glagol biti. Nekdo se hoče v niču skrili -v hipu je bog. In izgubljen.
Zaljubljence, črn od pohote, ni tak. Živi za svoje zmote.
Živi, pozablja, pada v sen. Napada žensko kakor Franki (Jote. V hipu je bog. In ves leden.
4	LIT E K A T U
K A
4
V	polnem, sočnem zrenju je praznina.
V	mlečni, komaj shojeni ljubezni je praznina. Udi angelov so jezni, trdi iščejo tolažbe v puhu spleena.
Eon, utelešena praznina, ve za slast. Seme, ki izteče iz ničesa, lepa smrt erotičnih dotikov, je praznina, vrt, ki se osipa, ko še vse gre v rast.
Klije v nas, praznina, a zori za čas. Vse, kar vrže senco, ji postaja last. Tudi virus v mozgu, ki ima svoj jaz.
Skoz svetlobo gre praznina, v past Bližine, v smrtni hropec, prazen glas.
5
Minljivost merimo, ker nam je dana večnost, smisel za odsotno. Tih spomin, ki dela dušo potno, je podoba mame: blizka, a neznana.
Čas pripada snovi: zvonu, teži, uri, pesku, senci, vzmeti in kristalu, vzgonu, prepolavljanju atoma, valu v celičnem spominu. Ampak čas so duri
ponovitve. Isto vstopa kot privid. To, kar pri vrnitvi nas razburi, je sprememba, tujost ljubega, je mit.
Torej merimo le nič, ki ne mineva: niti lunin pulz ne bitje sonca -milost, da začeto ne razume konca,
razkrojenost speva.
E R A T U R
6
Priti z jokom, nem oditi -tako se v amaterski drami godi zavesi. Vmes znabiti zlesti v naročje kaki dami. Čuti. Biti neodkrita ruda v opuščeni, nepotrebni jami.
Zdeti. Biti smešnoriti Buda. Nenadoma skočiti, z litote na Luno. Vernik nevere, Juda. Prevesti smisel v črne zmote, saj od popolnosti je svet ubog. Kliti. Biti obsojen brez porote.
Oditi nem pomeni: razumeli jok.
7
Ljubezen je trda, naklepna predanost. Nasnujcmo besede, v sled za opuščajem -odidemo na novo pot za istim krajem.
V	telo se vračamo, v slastno razklanost.
V	danost.
Vse, kar opuščamo, nas le ima močneje, svobodo daje nam, kar nas z dotiki greje: nespremenljiva je medzvezdna uigranost.
Katero osončje je žensko? Kaj boli megleniee? Kam je v celično zasnovo soneta vpisan čas? Čas in zavest, da ni
le v trajnem smisel tega, kar je novo? Pevec brez jezika ve, skozi naval krvi in vinski kašelj: Česar še ni, je >.c, gotovo!
6	L I T E R A T U U A