dokumenti potrjeno zgodovino, ^ii prav na ta "avtorjev" način postaja "neprezrti del zgodovine Slovencev". Brunova velika zasluga je, da nam lastno zgodovino predstavlja kot del naše identitete, s katero smo vzdržali stoletja tuje nadvlade in s katero se lahko spoprimemo s fantazmo agresivne globalizacije.
Kdor koli hoče verodostojno razpravljati o zgodovini Slovencev, mora enostavno prebrati tudi vse ^knjige Bruna Volpija Lisjaka. S Tržaškim morjem vred!
Jadran Sterle
356
Božidar Jezernik (ur.): Imagining 'the Turk'. Newcastle upon Tyne: Cambridge Scholars Publishing, 2010, 205 str.
Na knjižnih policah z veseljem pozdravljamo zbornik Imagining 'the Turk', ^ii ga je uredil Božidar Jezernik in je nedavno izšel v Veliki Britaniji. Večina avtorjev v svojih prispev^iih skozi analizo literarnih del od 15. do 20. stoletja predstavi dojemanje 'Turka' kot Drugega. Prav zgodovinarji, popotniki, književniki, pisatelji, pesniki, umetniški, intelektualci, šols^ii kurikulum in množični mediji so namreč vplivali (in še danes vplivajo) na percepcije o Drugem. Pri tem je zanimivo, kako daleč v prete^ilost seže izvor omenjenih percepcij. Med pričujočimi 14 prispev^ii je dobrodošlo dejstvo, da zbornik združuje poljsko, slovenske in turške avtorice in avtorje in le želimo si lahko še več tovrstnih sodelovanj. Ob branju se postavlja vprašanje, kako dandanes prebivalci Turčije dojemajo Evropo in ali njihov pogled, ko je usmerjen proti Evropi, sploh zazna Slovenijo? Turš^ii avtorji so, razen Nazan A^csoy, Iki obravnava turško novelo, analizirali zahodnoevropske vire. Ko pa iz Slovenije gledamo proti Turčiji, še danes pogosto pomislimo na turške vpade (ali kot jih Alenka Bartulovic korektneje imenuje otomanski vpadi). V zborniku številni avtorji (npr. Kuran-Burgoglu, Jezernik, Parla, Niewiara, Pintarič) poudarjajo, da podoba 'Turka' ni bila statična, temveč se je skozi zgodovino spreminjala glede na oddaljenost od Otomanskega imperija, vojaške zmage in poraze, politične interese, kulturne poglede, verske razlike, prepričanja in družbene norme. 'Turek' je tako v določenem času nastopal tudi kot zaveznik evrops^iih velesil ali verskih skupin (glej npr. Jezernik, Kuran-Burgoglu).
Božidar Jezernik v prvem poglavju opiše, kako se je spreminjala percepcija 'Turka' med 'zahodnjaki' glede na vojaško in politično moč Otomanskega imperija, od občudovanja v času njegovega razcveta do bolnika na Bosporju pred njegovim propadom. Vzporedno opiše, kako so podobo 'Turka' na različnih nivojih - od ljudskega do evrops^iih dvorov - uporabljali kot grožnjo ali zaveznika. Rajko Muršič se poigra s konceptom drugosti, identifikacije in razlikovanja, Iki jih razlaga skozi habitus, simbolne interakcije in tvornost (agency) kot nasprotje strukturi. Poudari, da moramo biti pozorni na procese, ki ustvarjajo Drugega, in ne na njihove začasne rezultate; na drugačenje in ne na drugost, na identifikacije in ne na identiteto, na razlikovanje in ne na Drugega.
Ozlem Kumrular na zanimiv način predstavi razsežnosti vpliva otomans^iih piratov, ^ii so obvladovali Sredozemsko morje ter pustili pečat v ^irajini, jezikih in miselnosti ljudi. Kumrular opozarja, da so tudi Otomani sami ustvarjali podobo 'strašnega Turka'. Nasilje, aroganco in predstavo izobilja je sultan uporabljal kot taktiko za osvajanje ozemelj. Miha Pintarič pod drobnogled vzame Rabelaisevo delo Gargantua in Pantagruel. Skozi analizo vloge Panurge prikaže zamišljanje 'Turka' pred reformacijo in kako je Drugi definiran kot različen od nas. 'Turek' predstavlja vse, kar ni ^krščansko v Drugem in tudi v nas samih - Panurge je namreč lažnivec in slab kristjan. Nedret Kuran-Burgoglu poda pregled spreminjanja reprezentacije 'Turka' v nemških virih od srede 15. do začetka
18.	stoletja. Analizira karnevals^ii igri, ^knjigo ljudskega pisca Hansa Sachsa, cerkvene pridige Martina Lutra, potopis Hansa L6wenklaua, zbirko Davida Schusterja in tri baročne igre. Peter Simonič opiše Slavo Vojvodine Kranjske kot vpogled v miselnost in življenja ljudi 17. stoletja. Zanima ga predvsem Valvasorjev odnos do Otomanov in Habsburžanov. Grožnja Habsburškemu imperiju, ^ii so jo predstavljali 'Tur^ii', je v Valvasorjevem delu močno prisotna, a vendarle je bilo doslej njegovo delo v tem kontekstu spregledano. Byronov opus, ki je nastal med potovanji po Turčiji v letih 1809-1810, in njegov doprinos k romantičnemu orientalizmu analizira Jale Parla. Podobnost zahodnega protagonista in vzhodnega antagonista, ki spremlja vse Byronove orientalske zgodbe, Parla predstavi skozi različne pristope, ki izhajajo iz teoretskega okvirja Hegla, Freuda, Derridaja, Lacana, Fouceauja, Kristevana in Spivaka. Različne razlage pospremi tudi z zgodovinskimi dejstvi ter tako poveže zgodovino in teorijo. O Antonu Aškercu, prvem slovenskem pesniku, ki je obiskal mošejo, se razpiše Bojan Baskar. Avtor predstavi Aškerca in njegov z orientals^iimi tematikami in motivi prepleten opus ter se podrobneje posveti njegovim potovanjem v Istanbul in Rusijo. Alenka Bartulovic domiselno dekonstruira mit o otomanskih vpadih in ogroženosti slovenske nacije ter mit o Sloveniji kot deželi antemurale christianitatis. Medtem ko uspešno riše vzporednice med preteklostjo in sedanjostjo, na primeru odmevov v javnosti o gradnji džamije in islamskega kulturnega centra v Ljubljani v medijih in spletnih Iklepetalnicah, razkriva, kako globoko je preteklost vsidrana v sodobno zavest, ter pokaže na vzvode, skozi katere manipulira. Nazan A^isoy predstavi uvajanje knjižne zvrsti novele sredi
19.	stoletja v Otomanskem imperiju, za katero so otomanski intelektualci menili, da bo pripomogla k procesu modernizacije, a so hkrati do nje gojili ambivalenten odnos. Na primeru novele Namika Kemala Intibah (1876) predstavi zanimiv vpogled v otomansko dojemanje sveta, ideale in vrednote družbe, recepcijo otomanske modernizacije in strategije drugačenja. Aleksandra Niewiara nasprotujoče si podobe 'Turka' v poljs^ii kulturi razlaga skozi analizo lingvističnih, slikovnih in tekstovnih podatkov tako danes kot v preteklosti. Zgolj lingvistični podatki ne predstavijo celotne vsebine stereotipnih predstav, ki so pogosto vizualizirane v mislih, zato se avtorica oprime tudi zanimivega pristopa analize risb 'Turka', kot so ga narisali najstniki. V analizi prete^ilega zamišljanja poda dva pogleda, in sicer pogled poljskega plemištva in ljudski pogled, kot se izraža v ljudskih pesmih. Nekoliko bolj glasbeno je obarvan prispevek Bulenta A^isoya, ^ii se posveti percepciji evropskih popotnikov o otomanski glasbi skozi stoletja, in sicer predvsem vojaški glasbi (mehter) in mevlevi. Predstavi tudi, kako so se oblikovale različne interpretacije o izvoru otomanske glasbe od predstave o kontinuiteti z antično
Grčijo do idej o perzijs^iih, arabskih in bizantinskih izvorih. Idejo, da je otomanska glasba izhajala iz bizantinske in nima nacionalnega izvora, je prevzel tudi turški sociolog Ziya Gökalp ter s tem vpeljal formulo za nacionaliziranje turške glasbe v Republiki Turčiji. Glasbeno uglašen je tudi prispevek Svaniborja Pettana. Pri razlagi načinov alaturka in alafranga se Pettan osredotoča na svojo raziskavo na Kosovu. Na podlagi spreminjanja ansamblov čalgija predlaga, da je k stilom alaturka in alafranga bolj smotrno pristopiti v smislu, da sta v kontinuiteti in ne, da sta si nasprotna. Romski glasbeniki hkrati ohranjajo možnosti alaturka in uvajajo novosti alafranga ter tako spajajo elemente obojih v kontinuiteto alaturka-alafranga. V tem smislu Pettan predstavi tudi termin trajnostna glasba.
Prispevki v zborniku so aktualni, saj v njih lahko sledimo vzporednicam iz ^^ prete^ilosti v sedanjost. Izpostavila bi predvsem aktualno vprašanje o vstopu Turčije v Evropsko unijo (npr. Jezernik, Kaya), mobilizacijo 'spomina' o otomanskih vpadih ter njegov vpliv na medčloveške odnose in vsakdanje življenje (npr. Bartulovic, Muršič), turško grožnjo kot propagando, ki so jo politične elite uspešno uporabljale za utrjevanje svojega položaja, ustvarjanje skupnega sovražnika in poenotenje družbe že v času Habsburškega imperija ter potemtakem danes tovrstni mehanizmi niso na zahodu nič novega (npr. Jezernik, Muršič, Kaya, Kumrular, Kuran-Burgoglu, Bartulovic), občutek nepripadnosti v lastni družbi ter iskanje zapolnitve hrepenenja na eksotičnih potovanjih ter v srečevanju z Drugim (npr. Parla, Muršič) in obrnjeno - podobo zahodne ženske kot Druge med 'vzhodnjaški' (Nazan A^csoy).
Zbornik je vsekakor priporočljivo branje za vse, ki jih zanima zgodovina otomanskega imperija, zgodovina Evrope, (de)konstrukcija mita antemurale christianitatis, procesi identificiranja in drugačenja. Morda bi lahko vključeval še uvod in vsebinski pregled člankov, kot je v navadi pri zbornikih. Tudi predstavitev avtorjev ne bi bila odveč.
V zadnjem poglavju Ayhan Kaya razdela proces migracij 'securitisation in islama na Zahodu, oziroma percepcije migracij kot grožnje varnosti. V članku se nanaša na izsledke raziskave o Evro-Turkih, prebivalcih Nemčije, Francije, Belgije in Nizozemske turškega porekla, ter zaključi, da etnični, verski in kulturni preporod med migranti ni nujno izziv varnosti ali grožnja, temveč je lahko zgolj klic po pravičnosti in poštenosti. Kar sama od sebe se nam ponuja aluzija na Evropo v času Otomanskega imperija, ko so s propagando proti skupnemu sovražniku evropske politične elite vzdrževale notranji red in mir. Ce tako radi predpostavljamo, da se Drugi skozi stoletja ni spreminjal in je ostal zamrznjen v času (podoba 'Turka'-muslimana kot lika, ki pooseblja turške vpade), si lahko ob branju pričujočega zbornika postavimo ogledalo in se vprašamo, ali morda ni čas, da se tudi sami nekoliko odtajamo.
Barbara Turk Niskač