>*ALCIVKRAIJEVU<<

ALOJZIJ REMEC

»VOLKODLAKI"
„TALCI V KRALJEVU“

TISKALA TISKARNA DRUŽBE SV. MOHORJA V CELJU

tiskovna in produktivna zadruga z omejenim jamstvom

ALOJZI-J REMEC

VOLKODLAKI

DRAMA V TREH DEJANJIH

TALCI V KRALJEVU

DRAMA V ENEM  DEJANJU

1947

ZALOŽILATISKARNADRUŽBESV. MOHORJAVCELJU
tiskovna in produktivna zadruga z omejenim jamstvom

Vse pravice pridržane

Dovoljenje za uprizoritev
obeh iger daje avtor

54388


VOLKODLAKI

DRAMA V TREH DEJANJIH

OSEBE

ANICA SERŠENOVA, mlada poštarica na deželi

META, njena mati, kmečka žena,
stara okrog 60 let

PETRČEK, Aničin sinček, star kakih 5 let
IVAN POLJANEC, Aničin zaročenec, visokošolec
MARTIN KOPŠE, star kmet, nad 70 let
FRIC ZAJŠEK, gozdar, okupatorski župan
TIPKARICA v občinskem uradu
DVA GESTAPOVCA

Godi se v slovenski vasi na Slovenskem Štajer¬
skem blizu hrvatske meje prve čase po nemški
okupaciji 1941. Dejanja si slede drugo za drugim
v kratkih razdobjih po nekaj dni.

PRVO DEJANJE

Preprosto opremljena soba poštarice Anice v
pritličju. Na sredi pogrnjena miza s stoječo go¬
rečo petrolejko na sredi. Okrog mize nekaj stolic.
V kotu na desni mizica s kuhalnikom za čaj, ste¬
klenica vode, podstavkom s steklenico slivovke in
čašicami, škatlo s keksi in sladkorjem. Na desni
v ospredju vrata v spalnico, na levi dvoje oken
z zavesami. V ozadju na sredi vrata v vežo, ob
njih na levi omara z obleko, vrh omare ročni kov-
čeg. V ozadju ob mizici s kuhalnikom manjša
mizica z radiom. Obešalnik. Med okni divan. Na
stenah nekaj slik. Pomladna noč, precej kasno.

1. prizor

META (sedi s Petrčkom v naročju ob mizi na
sredi in mu kaže igro »Volka in ovce « na le¬
penki na mizi):  Ni prav talko, Petrček! Vol¬
kova skačeta im žreta ovčke, me ovčke volkov.
Tako, vidiš. (Premika fižole držeč Petrčka za
roko.)

7

ANICA (pride skozi or ata o ozadju, jih zapre in
zapahne, obesi sveženj ključev na obešalnik,
sleče plašč in ga tudi obesi ter stopi k mizi):
Dober večer, mamica, in ti, moj zlati Petrček!
(Ga poljubi.)  Ali nista še šla spat? Kaj pa
delata ?

META: Učim Petrčka igro volka in ovce. (Pre¬
mika fižole.)

ANICA: Do sedaj sem delala. Skoraj deset po¬
noči je že. Vse obračune tiskovin in denarja
na pošti sem morala nocoj zaključiti, kakor
je zahtevala nova nemška direkcija brzo¬
javno. A C kako sem trudna! (Gre k mizici
z radiom, sede in nasloni obraz v dlani.)

META: Petrček, še vedno ne razumeš igre. Glej,
ta dva črna fižola sta dva črna volka, beli
fižolčki so pa ovčke. Dvanajst jih je. Rade
bi šle v stajico, pa čepita volkova ob vratih
in požreta vsako ovčko, če je sama in jo lahko
preskočita. Vidiš — takole! (Preskakuje s čr¬
nim fižolom bele in jih jemlje.)  Kar pet sta
jih požrla na en mah. Ob vse ovčke boš, Pe¬
trček, če ne boš bolje pazil. Tako bodo črni
nemški volkodlaki požrli vse slovenske ovčice,
če se ne bodo znale braniti.

ANICA: Mama, prosim te, ne begaj otroka s ta¬
kimi strahovi!

8

META: Kaj ti veš, kako bo! Jaz vidim in vem!
Vse nas bodo požrli ti volkodlaki, kri nam
bodo izpili in še mrtvim oči izkopali. In bodo
ogenj metali izpod neba, Jkakor piše sveti
Janez v Skrivnem razodetju. To je tista
zver, ki ji je ime število šest sto šest in šest¬
deset in ima glas kakor zrna j...

ANICA: To so stvari in prispodobe, ki jih nihče
ne more razumeti in raztolmačiti. Čemu sploh
bereš te svete knjige, zlasti te mračne pri¬
kazni zamaknjenega apostola, ki navdajajo z
grozo vsakogar, ki se z njimi ukvarja? Bili so
modrijani, ki so jih skušali razložiti, pa so
obupali, da bi jim prišli do dna. Kaj šele ti,
mama, preprosta neuka ženska, da bi jih do¬
umela? Pusti vse‘to!

META: Pripravljeni moramo biti, kajti ne vemo
ne ure ne dneva. Vsa ta prerokovanja se iz¬
polnjujejo. Ali ne mečejo Nemci ognja izpod
neba na zemljo? Ali ne rjove jo kakor zmaji
po celem svetu iz njihovih tromb? In njihova
glavna zver ima tako ime, da se pokaže šte¬
vilo šest sto šest in šestdeset, če sešteješ črke
njevovega imena H-i-t-l-e-r? Naš organist mi
je pravil, da je v učenih bukvah to bral. On
mi je posodil Sveto pismo.

ANICA: Ne poslušaj tega človeka, ki je na pol
prismojen! Vrni mu knjigo, ki ni zate! Še

9

zmešal-o se ti bo, če se boš z vsem tem ukvar¬
jala. Poslušajva raje, kaj poroča radio! (Za¬
vrti gumb na aparatu.)

Pritajena godba igra kako minuto.

META (se neha ukvarjati s Vetrčkom in posluša).

PETRČEK (prekriža roke na mizi, nasloni nanje
glavo in polagoma zaspi). Godba naenkrat
preneha, iz aparata se oglasi globok, ne pre¬
glasen a vendar odločen glas:  Achtung! Ach-
tung! An alle untersteiriseben Bauern und
Arbeiter. Unser F iihrer Adolf Hitler hat dem
Chef der Zivilversvaltung in der Untersteier-
mark Uiberreither die Parale gegeben: >Ma-
chen Sie mir dieses Land wieder deutsch!« —
Da bote zastopili, ki ne znate nemški! Vsi
spodnještajerski kmeti in delavci! Naš firer
je dal šefu civilne uprave Spodnje Štajerske
gaulajterju Uiberreither ju v Marburgi nalogo:
»Napravite mi Spodnje Štajersko zopet nem¬
ško!« Obračamo se zato na vas, da si zamer-
kate: — Vi ste ne več Slovenci! Vi ste samo
Štajerci! Vi ste samo en člen velike nemške
folksgemajnšafti. Kranjci in Čiči naj ostanejo
Slovenci! Oni so vas hoteli Srbom prodati.
Poštene Nemce in Vindiše, ki so bili za rajh
in firerja, so smrtno sovražili. V tem sovra¬
štvu so se zvezali z vsemi sovražniki Nemcev,

10

posebno s panslavisti in komunisti. To so Slo¬
venci: puntarji, Balkanci, izkoriščevalci, ko-
rupcionisti, Nemcožeri, panslavisti in komu¬
nisti. Njih ideal je Rusija, kateri vas hočejo
prodati. Kdor s Slovenci drži, naj gre v lager
in ga bomo poslali brez usmiljenja tja, kamor
spada! (Premor.)

META: Ne bom poslušala tega lajanja. To je
renčanje volkodlakov ne pa človeški glas. Ne¬
sem raje Petroka spat, da ga ne prebudi to
rjovenje. (Vstane s Petrčkom v naročju in ga
odnese skozi vrata na desni, ki jih za seboj
zapre.)

2. prizor

ANICA (zapre radio, vzdihne, vstane, gre k oknu
in strmi nekaj trenutkov v noč).

Na vratih v ozadju lahno trkanje.

ANICA (se zdrzne, pohiti k vratom v ozadje in
prime za zapah:)  Kdo je?

IVAN (za vrati):  Jaz sem, Ivan! Anica, odpri!

ANICA (odrine zapah in odpre):  Mili Bog, ti
Ivan!

IVAN (naglo vstopi v gumijastem plašču in s
športno čepico na glavi ter burno objame Ani¬
co):  Moja mila, zlata!

11

ANICA (po dolgem nemem objemu):  Da si le
prišel, da si le živ in zdrav, moj ljubi! (Se
mu izoije iz objema in zapahne vrata.)  Vse
te čase sem te čakala in trepetala zate noč in
dan v strahu in negotovosti. Dolge mesece ni
bilo glasu od tebe. Obupovala sem že, da si
padel, da so te ujeli, da te ne bo nikoli več
nazaj. In zdaj si tu, moj Ivan! (Ga še enkrat
objame in poljubi.)  Kako sem srečna, da si
prišel! Sedi, sedi in pripoveduj! (Ga vede roko
v roki k divanu.)

IVAN (sede in gleda Anico):  Ubožica! Kako ži¬
viš? Ne izgledaš dobro.

ANICA (sede poleg Ivana):  Ah, kaj jaz! Povej
mi najprej ti, odkod prihajaš v tej pozni uri!

IVAN: Iz Ptuja.

ANICA: Iz Ptuja? Jaz sem pa vedno mislila,
da si bog ve kje daleč na jugu. Saj si mi
pisal v zadnjem pismu pred mesci, da pojde
tvoja baterija v Slavonijo.

IVAN: Nismo utegnili. Švabi so nas prehiteli.
Morali smo se zakopati na Dravskem polju
pod Ptujsko goro. Ko so Nemci zavzeli Ptuj,
smo začeli na svojo roko streljati nanje preko
Drave. Dva dni in dve noči smo se držali.
Ko nam je zmanjkalo granat, smo razstrelili

12

naše topove in se razkropili na vse strani. Pri¬
tihotapil sem se do Ptuja. Nato sem se skrival
pri prijatelju Lacku skoraj mesec dni. On mi
je preskrbel civilno obleko. In zdaj sem tu,
da te pozdravim in poljubim. (Jo poljubi.)  In
najin Petrček? Kako je z njim?

ANICA: Zdrav je. Vsak dan vprašuje po tebi.
Mama ga je pravkar nesla spat.

IVAN: Kako je ona?

ANICA: Ti časi pač niso za njene uboge ubite
živce. Začela je brati v svetih knjigah razna
prerokovanja o tej vojni. Včasih se bojim, da
jo bo to povsem zmešalo. (Premor.)  Toda pu¬
stiva to! Skuhala ti bom čaja, gotovo si lačen
in žejen. (Vstane, gre k mizici v kot na desni,
nalije vode o kuhalnik in prižge.)

IVAN: In ti, si še v službi na pošti?

ANICA: Za enkrat še. Toda ne vem, kako dolgo
bom. Danes popoldne sem dobila od direkcije
brzojavni ukaz, da moram pripraviti vse za
predajo: tiskovine, blagajno, obračune. Pri¬
šel me je nadzorovat tudi naš gozdar Zajšek,
nemški zaupnik, ki ima prvo besedo, odkar
smo pod Nemci.

IVAN: Fric Zajšek ali Mirko Zajšek, dokler se
ni ponemčuril? Nekoč je bil zaljubljen vate.

13

ANICA: Oduren, nadut človek. Že od nekdaj
ga ne morem trpeti. Ni vredno, da govoriva
o njem. Povej mi rajši, kako je z nami!

IVAN: Vse se je zrušilo: vojska, generali, poli¬
tika. Kralj je odletel z ministri čez morje.
Naša »hrabra« vojska je kapitulirala tako
rekoč brez strela. Stotisoči so šli v ujetništvo,
kljukasti križ je vrgel svojo črno senco na
našo zemljo. Železna švabska pest je neusmi¬
ljeno treščila med naše ljudi. Kakor kobilice
so prišli Švabi med nas. Žro in pijejo pijani
od lahko pridobljene zmage. — Na tleh leže
Slovenstva stebri stari. Kraljevine Jugosla¬
vije ni več. Njeni jerobi so jo prodali ..,

ANICA: In narod, ljudstvo?

IVAN: Oh, to? Sedaj je na razpotju: ali večno
umreti, ali večno živeti...

ANICA: Kako to misliš?

IVAN: Švabi hočejo nas Slovence povsem ugo¬
nobiti. Razselili nas bodo na vse vetrove, za¬
pirali, gnali v taborišča, hočejo nas pobiti, po¬
stne! jati, kdor bi se jim ne uklonil. Od prvega
do zadnjega bi morali postati njihovi roboti.
S tem bi bila naša usoda zapečatena, naš na¬
rod bi umrl na veke. (Premolk.)  Dolgo smo
se razgovarjali o tem s prijateljem Lackom in
štirimi tovariši mojih let. In v glavi tega bi-

14

strega našega kmečkega človeka se je rodila
misel: postavimo se tujcu po robu! Orožje
v roke in v boj zoper Švabe na življenje in
smrt.

ANICA: In kaj misliš ti?

IVAN: Da bi Švabom robotal — nikoli! Ni me
rodila slovenska mati zato, da bi pred. njimi
hrbet krivil in jim pete lizal. Z Lackom poj¬
dem v borbo proti Švabom, pa čeprav nas bo
samo peščica.

ANICA: Vse to je lepo, junaško povedano. Toda
kako bo v resnici? Kako se boste borili z go¬
limi rokami proti sovražniku, 'ki ga je na mi¬
lijone in komaj čaka, da kakor jeklen valjar
pomendra ves svet, kar ga že ni.

IVAN: Ne bomo klonili mi mladi revolucionarji.
Do poslednje kaplje krvi se bomo borili proti
rabljem našega inaroda. Ne bomo odnehali
prej, dokler ne priborimo našemu ljudstvu
svobode in sreče.

ANICA: Toda kako, s čim, moj preljubi? Ne zi¬
daj gradov v oblake!

IVAN: Ne zidam jih. Naroda ni mogoče ubiti,
čeprav je tako majhen in ubog kakor sloven¬
ski. Samo voljo  mora imeti do živijenja in
svobode in neuklonljiv pogumto  dvoje bra¬
niti do zadnjega diha. In to dvoje imamo
Lacko in njegovi.

15

ANICA: Kaj vam bo vse to pomagalo! Hitler in
Mussolini imata ogromno gmoto vojske, orož¬
ja letal, tankov in ladij, Slovenci pa samo vo¬
ljo in pogum in peščico ljudi, ki gore za ti dve
gesli.

IVAN: Ni res! Ali veš, kaj je naše geslo? »Naj¬
več sveta otrokom sliši Slave!« Te Prešernove
besede bodo vtkane z zlatimi črkami v naš
prapor. Ne bomo se borili sami. Bori se za
nas že velika Rusija, ki je Švabi ne bodo
uničili nikdar. Srp in kladivo nam bosta pri¬
nesla zmago in svobodo in lepšo bodočnost.

ANICA: Toda kako daleč je še vse to od nas!
Tisoče in tisoče kilometrov. Ko bodo prišli
borci s tem znamenjem, bodo morda našli
samo še naše grobove.

IVAN: Ne, ne! Ne bomo šli v borbo_na slepo.
Lacko ima načrt, drugi ga imajo. Iz malega
plamenčka se bo razplamtel kres, ki bo zajel
vso našo zemljo, vse naše ljudi. In tedaj uda¬
rimo. Zato vedi, da naš narod ne bo umrl. Kaj
več ti ne morem povedati. Ali te smem pro¬
siti za čaj? Sedaj bo menda že kuhan. (Gre
k mizi in sede.)

ANICA (dene skodelico pred Ivana, mu nalije
čaja, prinese slivovko, sladkorja in keksov):
Postrezi si, kakor bi bil doma! Kako dolgo že

K)

nisva bila tafco lepo skupaj! (Prisede.)  Mislila
sem, da prav to pomlad, dovršiš svoje študije
in da si urediva svoj topli ljubi dom, v ka¬
terem Petrček ne bo več izpraševal po očku.
Sedaj pa ta strašna vojna ...

IVAN (pije čaj in prigrizuje kekse):  Sedaj ni čas,,
da bi človek mislil na svoje lastno gnezdece,
ko je naše ljudstvo pred strahotno odločitvijo:
biti ali ne biti. Jaz pojdem z Lackom.

ANICA: In kaj Petrček? Kaj jaz sama z bolno
materjo!? (Zaihti.)

IVAN (jo tolažeče objame okrog vrata):  Ne obu¬
puj! Čuvaj mi Petrčka, čuvaj sebe in mater!
Pride dan, ko pridem po vas vse. In tedaj
bomo vriskali v svobodi in sreči.

ANICA (še ihteč):  Nikoli... nikoli... Bojim
se...

IVAN: Ne bodi tako malodušna! Veš, da ljubim
tebe in Petrčka. In prav ta ljubezen do vaju
me sili, da hočem tudi za vaju v boj, da bosta
tudi vidva srečna v svobodi, da bomo imeli
vsi svoj ljubi lastni dom v svobodni domo¬
vini. Če ne grem na to pot, bomo vsi skupaj
vse svoje žive dni švabski sužnji in roboti
brez sonca, brez veselja, brez sreče.

ANICA: Tako sem se veselila, da ostaneš vsaj
nocoj pri meni. ..

2 *

1 ?

IVAN: Ne morem, ne smem... Beseda, ki sem jo
dal Lacku in tovarišem, ni prazna obljuba.
Moramo vse pripraviti, nič odlašati, nič okle¬
vati. Zato moram še nocoj naprej, dobiti
zveze, iskati in zbirati ljudi, ki so naših misli.
Vem, da to ni zadnji večer, ko sem pri tebi.

ANICA (ihteč):  Bog ve ali te bom še kdaj videla!
Vsaj to noč ostani, da ise odpočiješ! Strah me
je, če me še ti zapustiš.

IVAN: Glavo pokonci, golobica moja zlata! (Po¬
ljubi Anico.)  V moji duši je zdaj vse čvrsto,
živo in jasno. Ko gledam v tvoje ljube vdane
oči, vem, da najina ljubezen ne bo umrla. Tako
tudi ne bo umrla moja ljubezen do svobode,
pravice in sreče. Zavriskal bi, da bi me slišal
ves svet: Vrag s staro Jugoslavijo — živela
nova! Prav tu sem premagal neko tiho žalost
brez solza in vzdihov, ki me je spremljala vse
od tistega hipa, ko sem položil ekrazit v naš
poslednji top in ga razstrelil, do tistega tre¬
nutka, ko sem potrkal na tvoja vrata. (Izpil
je čaj.)

ANICA: In vendar sem žalostna. Zle slutnje me
more, sama ne vem zakaj. Komaj sem te ne¬
pričakovano dočakala — in že odhajaš!

IVAN: Zaupaj vame in v moč neštetih, ki so z
menoj! Nikdar te ne bom pozabil. Vsepovsod
me bo spremljala in me bodrila misel nate in

18

na Petrčka, moje dete. Ne bo dolgo in pridem
po vaju. (Pogleda na uro.)  Kako, že deset?
Hiteti moram, dva tovariša me čakata nad
vasjo. Samo Petrčka moram še videti. Posveti
mi k njemu, da ga vidim in poljubim!

3. prizor

ANICA (ožame svetilko, gre proti vratom na
desni, jih odpre in stopi o spalnieo).

IVAN (gre za njo).

Oder je za nekaj trenutkov temen in prazen. Na¬
enkrat se zaslišijo zunaj silni udarci s pestjo na
okno in klici:  »Aufmachen! Aufmachen!« F pre¬
sledkih pobliskava o sobo skozi okno sij žepne
baterije. Iz sobe na desni se sliši jok Petrčka in
vzkliki Anice:  »Ivan, beži! Tu, skozi okno!« Še
močnejši udarci na okno in klici:  »Aufmachen!
Sofort! Auf! Sonst kracht es!« Šipa na oknu se
razbije, drobci zažvenketajo na tla.

4. prizor

META (pride s svetilko o tresočih se rokah od
desnih vrat in gre k oknu):  Kdo ste? Kaj
hočete?

ZAJŠEK (pred oknom zunaj):  Odpri, stara co¬
prnica!

2

19

META (gre k oralom o ozadju vzdihujoč):  Jezus
križani, zdaj so prišli! Vse nas bodo pobili!
(Odpahne vrata, ki jih nekdo od zunaj z hrco
sunkoma odpre.)

5. prizor

ZAJŠEK (v škornjih in jahalnih hlačah, v rjavi
srajci ter z rjavo čepico na glavi oblastno
vstopi skozi zadnja vrata v sobo).

GESTAPOVCA (o črnih, uniformah naglo za
njim s pištolo v rokah).

ZAJŠEK in GESTAPOVCA (obstanejo v vrsti
ob vratih):  Heil Hitler!

META (osa tresoča se):  Kaj hočete, za božjo
voljo?

ZAJŠEK: Kje je Ana Seršen, tvoja hči?

META: Pri Petrčku v spalnici! (Gre k mizi in
postavi svetilko na sredo.)

GESTAPOVCA (spravita pištoli o torbico na
pasu).

PRVI GESTAPOVEC (osorno zapovedujoče):
Anna Serschen, kommen Sie heraus!

ANICA (pride iz spalnice na desni. V naročju
drži ihtečega Petrčka v dolgi spalni srajčki.
Obstane ob vratih):  Tu sem! Kaj hočete?

20

PRVI GESTAPOVEC (napravi nekaj korakov
proti Anici, obstane presenečen in se nasme¬
je):  Na, servus! Sie ist wirklich sehr schdn!

ANICA (dostojanstveno):  Prosim — jaz sem
Anica Seršenova, Slovenka, in vaše neslane
šale odločno odklanjam.

ZAJŠEK (Anici pomirljivo):  No, no, gospodična!
To je samo nedolžen poklon, ki samo resnico
pove! Zato ga boste vendar razumeli!

ANICA (Hladno):  Hvala lepa! Torej kaj hočete
od mene?

ZAJŠEK: Žal, gospodična, morali boste malo. . .
tako za kratek čas... s tema dvema gospo¬
doma. Vzemite s seboj takdle ... nekaj obleke,
odejo, za kak dan hrane... no...  in tako
dalje.

ANICA: Toda kam, za Roga milega? Kaj sem
storila, da me hočete odpeljati, odtrgati od
nebogljenega otroka in bolne matere?

ZAJŠEK (skomizgne z rameni):  To ni moja stvar.
Jaz vendar nisem ...

META (zakriči nenadoma divje proti Zajšku):
Judež črni, izdajalec!

ZAJŠEK (Meti):  Tiho, coprnica! Drugače dobiš
kroglo v glavo!

21

PRVI GESTAPOVEC (Meti):  Ruhe! (Anici)-.
Wird’s, oder wird’s net?

META (divje):  Nikamor je ne boste gnali. Pustite
jo! Ven iz moje hiše!

ANICA (Meti):  Mama, pomirite se, lepo vas pro¬
sim! Saj morda ne bo tako hudo! (Stopi k Meti
in ji da Petrčka):  Tu ga imate in ga lepo
nesite spat!

META (vzame Petrčka v naročje in ga odnese
opotekaje se skozi desna vrata v spalnico
tarnaje):  Vsi angeli nebeški, usmilite se nas!
Kuge, lakote in vojske, reši nas, o Gospod!
Skušnjav hudičevih, reši nas, o Gospod! (Iz¬
gine v sobo in zapre za seboj.)

6. prizor

GESTAPOVCA (hodita med naslednjim prizo¬
rom sem in tja po sobi, odpirata omaro in pre¬
dalnike in pregledujeta to in ono. Slednjič si
nalijeta slivovke, sedeta oblastno za mizo, iz-
pijeta, si prižgeta cigareti, kadita, si zopet
nalivata, pijeta in opazujeta Anico).

ZAJŠEK (takoj, ko je Meta izginila):  Torej, se¬
daj se lahko mirno pomenimo, gospodična!
Kar mislite, da boste potrebovali, spravite v
kovčeg! Toplo se oblecite in šli boste s tema

22

dvema gospodoma! Pred cerkvijo vas čaka
tovorni avto. Na njem je učitelj z ženo in
otroki, župnik in kaplan, župan in njegov taj¬
nik. Lepa družba — ne bo vam dolg čas. Kam
vas bodo odpeljali, vam ne morem povedati.
Vendar pa upam, da vas čez nekaj dni že iz¬
puste domov. Jaz bom posredoval za vas, če
boste dostojni in uvidevni.

ANICA: Hvala lepa za vašo pomoč! Odklanjam
jo! (Pristavi k omari stolico, stopi nanjo in
vzame z omare kovčeg. Dene ga na tla, odpre
in začne zlagati vanj perilo in obleko.)

ZAJŠEK (po kratkem premolku):  No, malo bolj
prijazni bi le lahko bili z menoj! Saj veste,
včasih sem vas rad videl. Da ni bilo tistega
vašega vražjega študenta, bi si bila morda
še danes dobra.

ANICA (ogorčeno):  Kaj si drznete govoriti! Da
vas ni sram! Prav je imela mama, ko vam je
očitala, da ste me vi izdali.

ZAJŠEK (si tudi zapali cigareto in se široko raz¬
korači):  No, malo maščevanja je tudi prijetna
stvar. Ali se spominjate, ko sem vas pred
leti prosil za vašo roko? Tedaj ste mi za¬
brusili v obraz: »Nemčur ja nikoli! Jaz sem za¬
vedna Slovenka!« Zdaj imate svojo zavednost,
ko je zmagovita Hitlerjeva vojska odpihnila

23

Jugoslavijo in Slovence s sveta kakor smet z
dlani. Sicer nisem tak, da bi vam kaj očital.
Kakor sem dejal: Samo dobro besedico iz va¬
ših ust in vse bo pozabljeno! Pomagal vam
bom, da boste kmalu zopet doma.

ANICA: Mili Bog, mili Bog, da se vam jezik ne
posuši!

ZA JŠEK: Ne bo se mi! Morda vas še pamet sreča
in boste še mislili name.

ANICA: Nikoli, če mi je tudi umreti! (Vzame iz
omare ročno torbico in jo hoče dati u koočeg.)

PRVI GESTAPOVEC (ostane, stopi k Anici in
pokaže na torbico):  Halt! Hergeben!

ANICA (obupano):  Zakaj vendar? Ali je ne
smem vzeti s seboj?

ZA JŠEK: Pustite, gospodična, da gospod pre¬
gleda, kaj je v torbici! Predpis je predpis!

ANICA (izroči molče torbico gestapovcu in sprav\
Ija dalje svoje stvari o kovčeg.)

PRVI GESTAPOVEC (gre k mizi, preiskuje, kaj
je v torbici, preste je denar in ga nekaj naglo
vtakne o hlačni žep od zadaj, potegne nato
iz torbice fotografijo in jo pokaže Zajšku):
AVer ist denn der?

ZAJŠEK: Ein Liebhaber von ihr.

24

ANICA (ogorčeno Zajšku):  Ne pljuvajte na mojo
čast! Povejte odkrito: moj zaročenec in bo¬
doči mož. Oče mojega otroka! Ne pa »neki«
ljubimec, kakor bi jih imela celo vrsto!

PRVI GESTAPOVEC: Was sagt sie?

ZAJŠEK: Nichts. Ihr Geliebter, mit dem sie ein
Ivi ud hat.

PRVI GESTAPOVEC: Ach, so! Ein Kind? Der
Kleine? (Vzame iz torbice Petrčkovo sliko in
jo pokaže drugemu gestapovcu):  Herzig, was?
(Vtakne obe sliki v torbico, jo zapre in položi
na mizo.)

ZAJŠEK (Anici):  Če bi bil hudoben, bi vam vzel
sliko vašega študenta in jo vrgel v peč. Toda
imejte jo! Nisem tak!

ANICA: Velika milost od vas! (Zapre koočeg,
vzame iz omare plašč, si ga obleče. Na glavo
si dene lično kučmico.)

ZAJŠEK (ji hoče pomagati obleči plašč):  Naj
vam pomagam!

ANICA (ga odločno odkloni):  Ne dotikajte se
me!

ZAJŠEK: No, ste pa od hudiča ošabni, gospo¬
dična. Še sedaj, ko vam že voda v grlo teče!

25

ANICA: Prosim, ne mučite me več! Pripravljena
sem. Poslovila bi se še rada od mame in
otroka — to bom vendar smela?

ZAJŠEK (nekaj tiho šepne prvemu gestapovcu.)

PRVI GESTAPOVEC: Ja, ja — natiirlich!

ZAJŠEK (Anici):  Izvolite!

ANICA (odide skozi desna vrata v spalnico).

7. prizor

GESTAPOVCA (stikata po sobi. Obstaneta pri
radiu in ga ogledujeta).

PRVI GESTAPOVEC: Feine Marke, was?

DRUGI GESTAPOVEC: Mitgehen lassen!

PRVI GESTAPOVEC: Selbstverstandlich! (Od¬
klopi žice in nese aparat na mizo na sredi.)

Iz spalnice se zasliši Petrčkov jok in bolestni

vzkliki Mete: »Anica, moja Anica, kam te bodo
vlekli?«

8. prizor

ANICA (pride iz sobe na desni in si briše z rob¬
cem solzne oči):  Ne jokajte, mama! Saj se
bom vrnila. Morda kmalu!

26

META (s Petre kom na rokah, ihteč):  Kam te
bodo vlekli, kaj bodo počeli s teboj ? (Se vrže
na kolena pred gestapovca in  Z ajška in dvigne
Petrčka kvišku):  Prosim vas, gospodje, pustite
jo za pet ran Kriščevih! Zavoljo tega malega
črvička, če ne zaradi drugega!

PETRČEK (joče).

PRVI GESTAPOVEC (hladno):  Geh ma! (Po¬
kaže Zajšku na radio):  Nelimen s’ den Apa¬
rat mit! (Dvigne Aničin kovčeg in ga nese
proti vratom v ozadju.)

DRUGI GESTAPOVEC (Anici):  Also, geh ma,
geh ma!

ANICA (se skloni k Meti, ki še kleči, objame
njo in Petrčka):  Mama, ne jokajte! Saj še
pridem k vam. Morda me že jutri izpuste! Pa¬
zite mi na Petrčka! (Poljubi Petrčka.)  Zbo¬
gom, mili moj škrjanček! Ne jokaj, saj mama
ne gre daleč! Ko se vrnem, ti prinesem ko¬
njička, trobento in puškico. Daj mi rokco, moj
ptiček mali! Zbogom! Zbogom! (Se naglo od¬
trga od obeh in odhiti skozi vrata v ozadju.)

ZAJŠEK in oba GESTAPOVCA (izginejo skozi
vrata  n ozadju in jih zaloputnejo za seboj.)

27

9. prizor

META (kleči še nekaj trenutkov na mestu. Nato
vstane in gleda osa zbegana krog sebe):  Sama
sva ostala, Petrček! (Premolk. Strmi nekaj
trenutkov kakor okamenela o kot ob vratih.
Nenadoma zavpije):  Joj, tam čepi volkodlak,
črn, grd, žareče zelene oči ima, krvavi jezik
mu visi iz gobca. (Se zagleda v drugi kot.)
In tam na drugi strani drugi, tam tretji! Joj!
Kakšne strašne zveri!

PETRČEK (presunljivo zaplaka).

META (stisne Petrčka k sebi):  Stisni se k meni,
moja ovčka! Nič ne jokaj! Ne bodo te, pre¬
kleti, dokler tvoja babica živi! (Žuga s pestjo
o kote.)  Proč, zveri peklenske! Ne boste me,
ne! In Petrčka tudi ne! (Kakor bi se oddah¬
nila.)  Glej, zbežali so vsi trije — ni jih več!

PETRČEK (umolkne).

META (naenkrat obupano):  V noč so stekli za
Anico... (Hiti k zadnjim vratom, jih odpre
in opije o noč):  Joj, Anica, beži, beži! Volko¬
dlaki so za tabo! Reši se, beži! (Zaloputne
vrata, gre k mizi, vzame svetilko in hiti na
desno proti vratom v spalnico):  Skrijva se,
Petrček! Stisnil se boš k babici in nebeški
angeli te bodo varovali.

Zastor

28

DRUGO DEJANJE

Isto pozor išče kakor o prvem dejanju. Popoldne.

1. prizor

META (sedi ob mizi na sredi sobe in z naočniki
na nosu bere debelo knjigo).

PETRČEK (sedi ob njej in sreblje z žlico mleko
iz skodelice. Nenadoma odloži žlico):  Ne bom
več, babica!

META (odloži naočnike, jih dene o knjigo in jo
zapre):  Zakaj ne?

PETRČEK: Ni dobro. Zakaj ste mi dali v mleko
tisto grenko, babica?

META (poboža Petrčka po glavi):  Ubožček mali!
Vidiš, skuhala sem ti makovega semena, da
boš lepo spančkal. Saj si vso noč jokal in nisi
očesa zatisnil. Zdaj boš pa lepo spal. Ali si
zaspan?

PETRČEK: Glava me boli.

META: Pojdi k meni, da te pozibljem! Zaspal
boš in te glava ne bo več bolela. (Vzame Pe-

29

trčka v naročje in ga ziblje.)  Vidiš, Petrček,
ko si bil še v zibelki in nisi mogel spati, sem
ti tudi malka skuhala in si spal in se smehljal
kakor angelček. Prelepa roža je mak, rdeča
kakor kri. Zato ima tako moč, da otrokom
ljubo spanje da. Zdaj boš spančkal in sanjal,
da te mamica ziblje. Po morju se boš vozil
s pisano barčico in ti bo mamica prepevala!

(Zapoje monotono polglasno):

Barčica po morju plava,
drevesa se priklanjajo.

Oj, le naprej, oj, le naprej,
dokler je še vetra kej . ..

(Pogleda Petrčka, ki je med tem zaspal):  Vi¬
diš, saj že spiš, moje ubogo dete. Angeli naj
te varujejo in spremljajo tvojo dušico s slad¬
kimi sanjami v nebeški raj! Tam ni vojske,
ni strahu, ni volkodlakov. Tam je rajski
mir .. . mir ... mir .. .

2. prizor

KOPŠE (vstopi skozi vrata v ozadju):  Dober dan,
Meta!

META (se ozre proti Kopšetu):  Bog daj, Martin!
Kar naprej! Sedi, boš kaj povedal! Samo

30

otroka neseni v posteljo. Pravkar je zaspal.
(Vstane in odnese Petrčka o spalnico na desno.
Vrne se takoj.)

KOPŠE (med tem sede. Ko se Meta vrne)-. Kaj
naj ti povem? Vražji časi, ti pravim. Veš,
Ančka mi je naročila, naj pogledam k tebi. Če
bi kaj potrebovala, ti rad pomorem.

META (prisede):  Kako, da si prišel do nje?

KOPŠE: Na Borlu sem bil, v lagerju. Sina sem
šel obiskat, ki so ga tudi vzeli isti večer kakor
tvojo hčer. Skrivaj sem mu nesel to in ono,
da ne bo lačen.

META: Kaj, Frančka so tudi pobrali! Zakaj pa?

KOPŠE: Saj veš: župan je bil, Slovenec, pa je
bil trn v peti novim gospodarjem, zlasti Zaj-
šku. On ima glavno besedo v vasi in spravi
v lager vsakega, ki mu ne gre po milosti. Tako
mi je tudi njega spravil na Bori. Zdaj ga tam
silijo, da bi se podpisal za neki vražji haj-
matbund, pa noče ...

META: Jaz vsega tega ne razumem. Povej mi
rajši, kako je z Ančko!

KOPŠE: Ni še prehudo. Kakor druge ženske
mora pomagati v kuhinji, lupiti krompir, re¬
zati korenje in repo, nositi drva, vodo, pomi¬
vati in drugo. Naj te pozdravim, mi je naro-

31

čila. In na otroka lepo pazi, da bo zdrav in
v redu.

META: Kaj misliš, Martin, kaj bodo s tistimi, ki
so jih odgnali?

KOPŠE: Hm, kaj ti jaz vem! Vse mogoče ugib-
Ijejo. Da jih bodo poslali domov, zlasti tiste,
ki se podpišejo za hajmatbund. Druge da
bodo imeli zaprte po lagerjih do konca vojne.
Potem pravijo, da bodo morali iti na Nem¬
ško delat. Ene da bodo pregnali na Hrvatsko,
v Srbijo in kaj vem, kam vse. Drugi se zopet
bojijo, da jih bodo sodili, obesili, postreljali.
Kaj jaz vem ...

META: O Bog nebeški! Mojo Anico da bodo
umorili! Križ božji, potem tudi meni ne bo
več živeti. V vodo pojdem s Petrčkom vred.

KOPŠE: Eh, ne misli na najhujše! Tudi naši
fantje ne spijo. (Skrivnostno.)  Imajo že svoje
načrte in zveze. Tvoje Ančke fant in dva
druga so se oglasili pri nas danes že dvakrat,
zgodaj zjutraj in popoldne. Najprej so bili
še golih rok, drugič so pa že imeli orožje.

META: Za božjo voljo, kaj se mislijo vojskovati?

KOPŠE: Za zdaj še ne. Oprezujejo in pazijo na
vse, kar Nemci počen jajo. Po mojih mislih bo
to še velika stvar. Jim bodo že roge odbili,
vragovom. Povsod nabirajo dečke in dekline,

32

ki jim bodo pomagali. Pravijo, da so Lackovi
in da bodo po Nemcih udarili, ko jih bo do¬
volj. Ne bodo pustili, da bi nas Slovence
Nemci požrli. Ne obupuj, Meta, vse bo še
dobro!

META: Nikoli več ne bo dobro... Tako bo, ka¬
kor prerokuje Sveto pismo. Le poslušaj! (Od¬
pre knjigo, si natakne naočnike in bere):  In
videl sem drugo zver, ki se je dvigala iz zem¬
lje in je imela dva rogova, podobna jag¬
nječjim, govorila pa je 'kakor zmaj. In storila
je, da so vsi, mali in veliki, bogati in ubožni,
svobodni in sužnji, si dali znamenje na svojo
desno roko ali na čelo in da nihče ne more nič
kupiti ali prodati, razen kdor ima znamenje
zveri in število njenega imena. Tukaj je mo¬
drost. Kdor ima razum, naj prešteje število
te zveri: je namreč število človeka. In njeno
število je šest sto šest in šestdeset. . .

KOPŠE (jo prekine):  Pusti to, Meta! To ni zate!
Kaj bi se ukvarjala s svetimi bukvami, ki jih
ne boš nikoli razumela! Rožni venec v roke
in očenaš in češčenamarijo, Sveto pismo pa
pusti fajmoštru in kaplanu! Sicer te bo vse to
povsem zmešalo.

META (odloži naočnike in jih zapre v knjigo.
Skrivnostno):  Pa ni tako, Martin. So zname¬
nja, čudna znamenja, ki nič dobrega ne obe-

3

3 ?

tajo. Odkar so mi hčer odpeljali, ni več ne po¬
dnevi ne ponoči miru v hiši ne okrog nje. Vi¬
dim in slišim jih tu v sobi, na podstrešju, v
veži. Praskajo po vratih, lezejo skozi dimnik,
se plazijo krog vogalov in renčijo, da me je
strah in groza. Strašno, ti pravim, Martin,
tako da ne vem, kam bi se djala!

KOPŠE: Kaj, misliš, da bi vse to bilo?

META: Antikristovi psi ... volkodlaki ...

KOPŠE: Beži, beži, vse to se ti le sanja! Rožni
venec v roke, ti pravim še enkrat!

META: Saj molim, škropim z blagoslovljeno vo¬
do, a nič ne pomaga. Tako sem zdelana, da
bi najraje umrla. Ne morem nič spati ne po¬
čivati. Če za trenutek zatisnem oči, me še v
sanjah preganjajo strašne prikazni. Kaj bo
z mano, kaj bo z mano!

KOPŠE: Izbij si vse to iz glave in pojdi k zdrav¬
niku, da ti kaj zapiše, pa bo vse dobro! (Po¬
gleda skozi okno.)  Glej ga, zdaj gre pa sem.
(Naglo.)  Nič mu ne pravi, da sem bil na Borlu,
drugače še naju zaprejo. (Vstane.)  Jaz bom
pa šel.

META: Kdo pa gre?

KOPŠE: Zajšek, naš novi nemški župan, in nje¬
gova frajla.

META (skloni glavo globoko o dlani in se ne
gane).

34

3. prizor

ZAJŠEK (oblastno odpre in brcne v vrata ter
vstopi):  Heil Hitler!

TIPKARICA (z aktovko pod pazduho vstopi za
njim).

ZAJŠEK (Kopšetu osorno):  Kaj pa vi stikate tu
okoli?

KOPŠE: Pogledat sem prišel k Meti. Saj že grem!

ZAJŠEK: Ne, ne, ostali boste. Še prav mi je, da
ste tu, da boste priča in boste slišali, po kaj
sem prišel. Da boste vedeli in tudi drugim po¬
vejte: jaz sem isedaj Biirgermeister in Orts-
gruppenfiihrer. Mojim ukazom se mora vse
pokoriti! (Sede oblastno k mizi. Tipkarici):
Fraulein Grete, pripravite zapisnik za popis
stvari v tej hiši!

TIPKARICA (sede k mizi, vzame iz aktovke neke
papirje in jih položi predse na mizo).

ZAJŠEK (Kopšetu):  Zdaj bo pihal drug veter in
ne bo več vse tako po domače kakor včasih,
ko ste sedeli vi ali pa vaš isin na županskem
stolcu. Torej prvič: ta hiša se zaseže za Ge-
meindeamt. V tisti luknji v vaši hiši, Kopše,
novi Biirgermeister ne 'bo uradoval. Vaša po¬
drtija je preveč od rok, majhna okna, nizek
strop, vse trhlo in za nič.

3 *

35

KOPŠE: Hm, gospod Biirgermeister, — nad sto
let so bili župani pri naši hiši!

ZAJŠEK: Gewesen in ne bo nikoli več. Novi red
bo z železno metlo pometel take stare mogotce.
Novi Gemeindeamt bo v tej hiši in pika.

KOPŠE: Kam pa boste dali Meto z otrokom in
poštarico, če se vrne?

ZAJŠEK: O tem pozneje! (Meti):  ALston, stara
coprnica, ali si razumela?

META (dvigne glavo, trudno, odsotno, kakor da
se je zbudila):  Ničesar nisem slišala.

ZAJŠEK (zavpije):  Poslušaj, vraga, in ne spi, če
sem jaz tu! Iz hiše boš morala, sem pride
novi Gemeindeamt!

META: Za sedem ran božjih, kam pa naj grem,
stara, bolna, kakor sem, s Petrčkom, siroto
nebogljeno, ki ste ji mater vzeli?

ZAJŠEK: Boš že slišala, kje boš dobila kvartir.

META (čedalje bolj razburjeno):  Od tu me ne
bo nihče gonil. To je moja hiša, moje stano¬
vanje. Če živ satan pride, me ne spravi od
tod. Ali si zato dal mojo hčer zapreti, da se
hiše polastiš? Judež, tat, razbojnik!

ZAJŠEK (vpije):  Ali boš tiho, baba prismojena?
Takoj pojdeš v luknjo, če ne boš dala miru.
Jaz sem Biirgermeister! Ali veš kaj je to?

36

META (kriči):  Judež si in ostaneš in bodo pe¬
klenski psi trgali tebe in tiste, ki so te za žu¬
pana postavili, da ljudem kri piješ. (Vstane.)
Sram te bodi, Judež! Še sedeti nočem s teboj
pri isti mizi, da božja strela ne udari vmes.
Poberi se mi iz hiše! Drugače te s sekiro na-
ženem. (Pohiti d ozadje, kakor da namerava
po sekiro.)

ZAJŠEK (ostane, potegne iz žepa pištolo in jo
naperi proti Meti. Vpije):  Ali jo vidiš? Samo
besedico še, pa bo počilo, coprnica stara!

KOPŠE (vstane in miri Zajška):  Ne tako, ne
tako, Zajšek! Ne smete tako ravnati z revo
zmešano. (Gre k Meti in jo prime za roko.)
Pomiri se Meta in pojdi lepo v sobo k otroku!
(Jo vodi k vratom na desni.)  Jaz se bom z
njim pogovoril. Nič se ne boj! K nam boš
prišla, če bi že res morala od hiše. Bomo že
dobili kak kotiček zate in za otroka.

META (ko odhaja):  Joj, kam smo prišli, kam
smo prišli! Žive ljudi preganjajo in jim kri
pijejo!

KOPŠE (odpre vrata na desni):  Le pomiri se,
Meta, saj bo še vse dobro. Se bom že zate in
za otroka zavzel.

META (vstopi v spalnico na desni in zapre za
seboj).

37

4. prizor

KOPŠE (gre k mizi in sede na prejšnje mesto):
Potrpljenje, gospod Biirgermeister! Saj sami
vidite, da ni pri pravi pameti, sirota zmešana.
S takimi ljudmi se ne sme tako ravnati. Dru¬
gače povsem, znorijo in potem je bogpomagaj
z njimi.

ZAJŠEK (je medtem spravil pištolo):  Acli, was!
Napravil bom kratek proces. Babo v norišnico,
otroka pa v Kinderheim in Schluss mit Jubel!

KOPŠE: Če mislite, da bo tako prav — vaša
stvar! Jaz bi njo in otroka pustil na miru.
Drugače ne bo dobrega konca.

ZAJŠEK. Me nič ne briga! Ti dve sobi še danes
potrebujemo za Gemeindeamt. Napravili bo¬
mo inventar vseb predmetov, ki so v teh pro¬
storih. Tudi vi, Kopše, boste za pričo.

KOPŠE (vstane):  Hvala lepa! Jaz nočem imeti
nikakega opravka pri tej stvari. Zbogom, go¬
spod Biirgermeister! (Hoče iti.)

ZAJŠEK (zapovedujoče):  Tu morate ostati tohko
časa, da spišemo zapisnik o inventarju in
prevzemu prostorov.

KOPŠE: Ne bom in ne bom! Poiščite si druge
priče, da vam dajo križ in pečat na te grde
zadevščine.

38

ZAJŠEK (zlobno):  Kopše, pazite, kaj govorite!
Še eno tako in pojdete tudi vi v luknjo! Vsi
ste enaki, vi Slovenci, zakleti sovražniki no¬
vega reda! Sama upornost in sabotaža! Zato
boste ostali tu, dokler ne opravimo. Nočem
imeti sam posla s staro coprnico!

KOPŠE (sede):  Če mora tako biti, pa naj bo! A
podpisal ne bom ničesar.

ZAJŠEK: Ne bo treba. Bova že sama z gospo¬
dično uredila. (Tipkarici):  Vzemite obrazec
za popis stvari, ki se zaplenijo! (Hodi sem in
tja, ogleduje posamezne predmete, odpira pre¬
dale, omaro itd.)  Pišite!

TIPKARICA (piše, kakor ji Zajšek narekuje).

ZAJŠEK (narekuje):  Navadna miza iz'trdega
lesa, omara za obleko in perilo, pet stolic, di¬
van, dve mizici, zastori. .. Kuhalnik, nekaj
steklenic in kozarcev, različni jedilni pribor
in posodje. (Odpre omaro in pregleduje ob¬
leko):  Dve ženski obleki v slabem stanju, par
nizkih ženskih čevljev, nekaj ženskega perila,
brisač in prtov.

KOPŠE (vzame tačas iz žepa mehur s tobakom,
si polagoma nabaše pipo, prižge in mirno-
dušno kadi).

ZAJŠEK (po precej dolgem narekovanju konča
popis):  Also, kar je v tej sobi, je popisano do

39

zadnjega zobotrebca. Vse to bo šlo v fond zur
Festigung des Deutschtumsinder Untersteier-
mark. Tako je, vidite, oče Kopše. Novi red!
Tudi ljudje vaše sorte bodo postali pametni
in bodo videli, da ne morejo z glavo skozi
zid. Slovencev in Jugoslavije je za večne čase
konec. Ostal bo večno veliki rajh, ki ga je
ustvaril naš firer Adolf Hitler.

KOPŠE: Hm, če ni drugače, pa naj bo! Kaj
boste pa sedaj?

ZAJŠEK: Pokličite staro iz sobe, da napravimo
še tam popis!

KOPŠE (vstane, gre k vratom na desni , jih odpre
in pokliče):  Meta, pridi ven, gospod Biirger-
meister ti bodo nekaj povedali!

5. prizor

META (pride iz sobe na desni z robcem na glavi
in veliko ruto čez pleča. V naročju drži Pe-
trčka, ki spi zavit v ruto. Povsem mirno):  Kaj
hočete še od mene?

ZAJŠEK: Kopše, sedaj povejte vi, ali je ta žen¬
ska pri pravi pameti!

KOPŠE: Jaz nimam besede, gospod Biirgermei-
ster, in pri tej stvari sploh nočem imeti prstov
vmes. Povejte vi, kar ji imate povedati!

40

ZAJŠEK (nekako o zadregi, pa vendar uradno
važno):  Also, gospa Seršen, ali veste, da ste
bolni ?

META: Jaz nisem nobena gospa. In če sem bolna,
nikogar nič ne briga, najmanj pa vas.

ZAJŠEK: Počasi, počasi! Čisto mimo se bomo
pogovorili, pa bo vse v redu. Vi ste bolni. Tu
notri (si napravi pred čelom z desnim kazal¬
cem nekaj krogov)  ni vse v redu pri vas.

META (razburjeno):  Pri tebi pa je, Judež?

ZAJŠEK: Ne začenjajte zopet! Poslušajte! Vi
boste lepo šli v spital in vas bodo tam zdra¬
vili, dokler se povsem ne popravite. Ničesar
ne boste pogrešali. Lepo bodo skrbeli za vas,
čedno sobo boste imeli, dobro hrano, vedno
zdravnika pri roki. Še hvaležni mi boste, da
sem vas tja spravil. Kaj pa hočete tu sama z
malim otrokom?

META: Saj to je! Kaj pa boste z njim, nebog¬
ljenčkom?

ZAJŠEK: Tudi na to sem mislil. Otroka bomo
dali v Kinderheim.

META: Kaj je to? Tam bi ga Nemci ugonobili.

ZAJŠEK: Kaj še! To je zavod za otroke, recimo
v Gracu ali v Marburgi. Tam imajo obilno,

41

dobro hrano, mleko, marmelado, jajčka vsak
dan. Velike čiste sobe, dovolj zraka in sonca,
spanca in igranja. Nemški se bo kar mimo¬
grede naučil, da sam ne bo vedel kdaj. Tako
bo otrok zdrav kakor riba in se bo razvil v
koristnega člana naše velike Folksgemajn-
šafti.

META: Kaj je to, ne vem in tudi nočem vedeti.
Neka Antikristova šola bo vse to in tam boste
otroke tako zmaličili, da ne bodo poznali več
ne očeta ne matere, ne Boga ne hudiča. Tako
bodo postali kakor ste vi vsi skupaj. Povem
ti samo eno: Dokler bom jaz živa, ne bom
dala Petrčka nikamor. Rajši storim ne vem
kaj z njim.

ZAJŠEK (jezno):  Vidim, da si in ostaneš stara
coprnica. S teboj ni mogoče govoriti pametne
besede. Kam sploh hočeš z otrokom?

META: Nikamor! Proč, samo proč od tebe, Judež!

ZAJŠEK (plane pokonci):  To se že vse neha! Je¬
zik za zobe, vrag!

META (vpije histerično):  Judež si in Herodež, ki
hočeš nedolžnega otroka umoriti. A ne boš,
ne boš! Ti že ne! (Zbeži s Petrčkom v rokah
skozi vrata v ozadju na prosto.)

42

6. prizor

ZAJŠEK (Kopšetu):  Tecite za njo in jo naženite
nazaj!

KOPŠE: Jaz se ne vtikam v to. Nisem ne žandar
ne občinski sluga!

ZAJŠEK: Da, da, vi sploh niste nič in nočete
niti z mezincem migniti. Si bom zapomnil!
(Gre k oknu na levi in gleda ven):  Sicer bab¬
nica ne bo šla daleč. (Premor.)  Se je že usta¬
vila! (Premor.)  Vrača se. Eh, v senco gre pod
kostanj ob vodnjaku. (Premor.)  Tako ... Sedla
je na kamen. Počivali bomo in otroka zibali!
(Se obrne od okna.)  Ne bo nam ušla, jo bomo
že dobili! (Kopšetu):  Popisali bomo še stvari
v drugi sobi.

KOPŠE: Kakor vam drago, gospod Biirgermei-
ster! Jaz bi pa lahko šel, kaj? Saj lahko opra¬
vite brez mene!

ZAJŠEK: Nikakor ne! Da se ne bo govorilo o
meni, da sem kaj ukradel! Vi ostanete tu,
dokler ne izvršimo popisa in vrata zaklenemo!
Poglejte včasih skozi okno in pazite, kaj bo
baba počela. Če bi hotela pobegniti, me takoj
pokličite! Jaz in gospodična pa tačas popiševa
še spalnico. (Tipkarici):  Pojdiva! (Odide skozi
desna vrata.)

TIPKARICA (odide s svojimi papirji za njim).

43

7. prizor

KOPŠE (si počasi baše pipo in prižge. Nato gre
k oknu in gleda skozi šipe. Postaja čedalje
pozornejši. Odpre okno in zakliče ven):  Meta,
kaj pa delaš, za božjo voljo? Imej pamet!
(Premor.)  Meta, Meta, ne delaj tega! (Do
skrajnosti razburjen):  Na, sedaj pa — križ
božji! (Odhiti skozi vrata v ozadju.)

TIPKARICA (prihiti skozi desna vrata in skoči
k oknu):  Kaj se je zgodilo?

KOPŠE (od zunaj skozi okno):  Z otrokom je sko¬
čila v vodnjak! (Kliče):  Na pomoč, ljndje
božji!

TIPKARICA (pohiti k desnim vratom in kliče
razburjeno):  Herr Biirgermeister! Herr Biir-
germeister!

ZAJŠEK (pride z listinami o roki na desna vrata
in ostane na pragu):  Kaj kličete, Fraulein
Grete ?

TIPKARICA: Tista ženska je z otrokom vred
skočila v vodnjak. Strašno!

ZAJŠEK (gre k oknu na levo in gleda ven):  No,
če ni nič hujšega! Ne bilo bi škoda ne babe
ne pankrta, če utoneta. (Kliče skozi okno):
Kopše, le mirno, mimo! Spustite lestev v
vodnjak!

44

KOPŠE (kliče od zunaj):  Prekratka je!

ZAJŠEK: Pojdite do soseda in dobite še drugo
lestev in vrv. Obe lestvi zvežite, potem bo šlo.

KOPŠE (kliče od zunaj):  Sosed, pomagaj! Le¬
stvico in vrv!

Zunaj beganje, ropot in nemir. Slišijo se vzkliki:

»Drži! Veži trdno, da se ne utrga! Hitro! Oba

bosta utonila!« Čez dalje časa med naslednjo

sceno butanje in drsanje pri spuščanju lestve
v vodnjak.

TIPKARICA: Kako strašna nesreča! Ubogi

ljudje!

ZAJŠEK (se obrne od okna, malomarno):  Tako
je, če hočejo norci z glavo skozi zid. Prav se
jim godi! (Gre k mizi, položi listine nanjo in
ukaže tipkarici):  Ne dajva se motiti! Pišite!

TIPKARICA (sede tresoča se k mizi):  Ne vem,
če  bom mogla pisati, tako sem razburjena!

ZA JŠEK: Brzdajte svoje živce, Fraulein Grete,
in pišite mirno dalje! (Narekuje mirno, ma¬
lomarno):  Dve postelji z vso posteljnino, rju¬
hami in odejami. Štiri blazine s čipkami. Dve
nočni omarici in umivalnik z marmornato
ploščo. Dve omari iz orehovega lesa. Razteg¬
ljiva miza, divan in dva fotelja. Vse bider¬
majer. Veliko ogledalo. Šivalni stroj znamke

45

Singer. Stoječ obešalnik. Smirna preproga tri¬
krat dva metra. Platnene zavese pri dveh
oknih. Dve veliki ‘sliki in razne fotografije.
Polica s knjigami — sami vindišarski romani.
Štirje cvetlični lonci s cvetlicami. Otroška po¬
steljica z blazino in mrežo. Tako, zdaj sva
menda vse napisala. (Pomisli.)  Halt, nekaj sva
še pozabila. Zapišite še: Lesen konjiček za
guganje!

TIPKARICA (ves čas piše).

9. prizor

KOPŠE (vstopi počasi skozi zadnja vrata,,v na¬
ročju nese mrtvega Petrčka, odetega v pre¬
močeno ruto, ki mu pokriva tudi obraz, in ga
položi na mizico, kjer je bil včasih radio).

ZAJŠEK (Kopšetu osorno):  Kaj je z otrokom?

KOPŠE (počasi, obtožujoče):  Mrtev... Z glavico
je priletel na obroben kamen v globini de¬
setih metrov.

ZAJŠEK: In stara?

KOPŠE: Potegnili smo jo še živo iz vodnjaka.
Bije in grize krog sebe kakor divja zver. Zve¬
zati jo bo treba, če se ne umiri.

ZAJŠEK: To bo plačala z glavo, furija blazna!

46

TIPKARICA (vstane, gre k mizi, kjer leži Ve¬
trček, ga odgrne in gleda nekaj trenutkov. Na
to ga pogrne, se obrne, zakrije oči z dlanmi
in zaihti):  Angelček nedolžni!

ZAJŠEK (osorno, uradno):  In kdo je kriv?

KOPŠE (preroško):  Bog bo sodil in ljudstvo...

Zastor

l

47

TRETJE DEJANJE

Isto pozorišče kakor o prejšnjih dveh dejanjih.
Soba je preurejena v občinsko pisarno. Na levi
velika pisalna miza z običajnimi pisarniškimi po¬
trebščinami. Za mizo velika stolica z naslonjalom
za župana in nekaj navadnih stolic. Zraven stoji
pisalna mizica s pisalnim strojem. Na desni oma¬
ra za spise in dolga lesena klop za stranke. Na
steni Hitlerjeva slika, nad njo emblem s kljuka¬
stim križem n napis »Schreibstube der Gemeinde
Samreschje«. Na steni še napisi:  »Heil Hitler!«.,
»Wir danken unserem Fiihrer«,  » Untersteiermark
ist und bleibt deutsch« in podobno. Popoldne po
pogrebu Petrčka.

1. prizor

META (sedi globoko sklonjena med dvema ge¬
stapovcema na klopi in se ne gane. Črn na¬
glavni robec ima potegnjen globoko na oči.
Je vsa strta in apatična, duševno povsem od¬
sotna).

48

ZAJŠEK (hodi nervozno z nekim, spisom v roki
sem in tja po sobi).

TIPKARICA (sedi nepremično pred pisalnim
strojem in strmi predse).

ANICA (stoji pred Meto v črni žalni obleki vsa
bleda in strta, objokanih oči, iz katerih si
briše z robcem tihe solze. Z obupanim glasom):
Mama, zlata mama! Vsaj besedico mi recite,
da me poznate!

METAf se ne gane in strmi predse).

ANICA (se zruši na kolena pred Meto, sklene
roki v njenem naročju in zaplaka):  Samo be¬
sedico, mama! Da vas poljubim v slovo in po¬
rečem: zbogom!

META (se ne gane).

Premolk .

ANICA (zajoče še presunljive je):  Vsaj poglejte
me, mama! Jaz sem, vaša Anica!

META (strmi nepremično predse).

ANICA (v največji bolesti):  Joj, mama, uibili
so te, še preden si umrla!

META (odsekano, enakomerno, brez občutka, ka¬
kor bi se vzbudila iz sna):  Proč! ... Proč! ...
Petrček naj pride!

ZAJŠEK (se nenadoma odloči in stopi k Anici):
Konec! Saj vidite, da z njo ni nič! Mučite
samo njo in sebe!

4

49

ANICA (ostane in ihteč objame in poljubi Meto):
Zbogom, ljuba mama! Zbogom, zbogom!

META (polglasno, mrtvo, odsotno):  Proč... Pe-
trček naj pride!

ANICA (Zajsku):  Če imate še kaj srca, imejte
usmiljenje z njo!

ZAJŠEK: Jaz — ne bom odločal. Kar bo v moji
moči, bom storil. Sedaj pa počakajte tam v
sobi, dokler vas ne pokličemo! (Pokaže k vra¬
tom na desni.)

ANICA (odide tiho ihteč na desno in zapre za
seboj).

2. prizor

ZAJŠEK (se ustavi pred tipkarico in narekuje):
Schliesslich wird die Ideutitat der geisteskran-
ken Margareta Seršen mit der vorgefiihrten
Person amtlich festgestellt.

TIPKARICA (piše na stroj narekovano besedilo).

ZAJŠEK (gestapovcema):  Geniigt das?

PRVI GESTAPOVEC: Jawohl! Machen sie

Schluss!

TIPKARICA (medtem še nekaj natipka, potegne
papir iz stroja, gre k mizi in pritisne na li¬
stino pečat. Obstane pri mizi).

ZAJŠEK (Meti):  Torej, Meta Seršen, ali ste sli¬
šali? Svojega vnuka ste vrgli v vodnjak in

50

je utonil. Yi ste krivi njegove smrti in boste
zato prejeli zasluženo kazen. Vi ste nevarna
za življenje drugih ljudi.

META: Proč, volkodlaki! Petrček naj pride!

ZAJŠEK: Zob za zOb, določa novi red. Nič ne
pomaga! (Sede k mizi, podpiše listino, jo dene
o kuverto, zapre in izroči prvemu gesta¬
povcu):  Die Sache ist erledigt!

PRVI GESTAPOVEC (ostane, vzame pismo in
ga spravi v žep. Meti):  Geh ma, Alte!

META (se ne gane).

ZAJŠEK (Meti):  S tema dvema gospodoma boste
šli. Z avtom se boste peljali na boljše.

META (apatično, odsotno):  Proč, volkodlaki! Ne
boste me grizli! Petrček naj pride!

ZAJŠEK: Ne bo dolgo in se bosta videla! Srečno
pot!

GESTAPOVCA (zvežeta Meti z verižico roke na
hrbet, vstaneta in pozdravita):  Heil Hitler!
(Nato dvigneta pod pazduho Meto, ki se slabo
brani in jo vlečeta proti vratom v ozadju.)

META (skoraj šepetaje):  Proč, volkodlaki! K Pe-
trčku rada grem ... O, k Petrčku!...

META in GESTAPOVCA (odidejo skozi zadnja
vrata).

Čez nekaj trenutkov se zasliši zunaj tromba
avtomobila z nekaj signali.

4 *

51

3. p r i z o r

TIPKARICA (ki je stopila k oknu in gledala ven,
po daljšem premolku):  Kaj bodo z njo? Ali
jo bodo peljali v norišnico, gospod Biirger-
meister?

ZAJŠEK (hodi sem in tja po sobi):  Ali se vam
sanja, Fraulein Grete? Za take sorte coprnic
je samo eno zdravilo: krogla v glavo! ... Lju¬
dem je treba pokazati, da Hitler ne pozna
šale. Zlasti za blazne zločince ne.

TIPKARICA (se obrne naglo od okna):  Pa ven¬
dar ne bodo uboge zmešane reve ? ...

ZAJŠEK: Bodo, bodo... Ali niste čitali akta?
Komanda v Ptuju je tako odločila. Na poko¬
pališče ob zid, strel ali dva in konec! Grobar
je zanjo že izkopal jamo.

TIPKARICA (tleskne  z rokami):  Strašno, straš¬
no! .. . Ne bila bi si mislila.

ZAJŠEK: Strašno — toda pravično! ... Ali naj
tako norico, ki je za soljudi nevarna, izpu¬
stimo in jo še redimo? Ta bi bila lepa! Li¬
kvidirati! To je najpametnejše! (Sede za
mizo.)  Še mnogo bo takih stvari, preden spra¬
vimo ta blazni slovenski narod do pameti.
Železna pest je potrebna, Fraulein Grete. To
jim bo spravilo betice v red. Pokličite mi go¬
spodično Seršen!

52

TIPKARICA (gre k vratom na desni, jih odpre
in pokliče):  Gospodična Seršen!

4. prizor

ANICA (vstopi skozi desna vrata še vedno glo¬
boko potrta. Pogosto premaga tiho ihtenje.
Obstane pred orati.)

ZAJŠEK (odmakne stolico ob mizi in povabi
Anico):  Izvolite, gospodična! Sedite!

ANICA (sede na ponujeno ji stolico).

ZAJŠEK (tipkarici):  Fraulein Grete, poiščite mi
med akti bivše občine spisek komunistov. Še
danes ga moram poslati v Ptuj.

TIPKARICA (odide na desno in zapre za seboj.)

5. prizor

ZAJŠEK (ko sta z Anico sama):  Žal mi je, zelo
žal, da je vse tako prišlo, gospodična! Moje
globoko sožalje!

ANICA: Povejte mi najprej, kam so odpeljali
mamo!

ZAJŠEK: Bolje, da o tem ne govoriva!

ANICA: Povejte mi, rotim vas, kaj nameravajo
z njo!

ZAJŠEK: Ne morem, ne smem povedati. Ne vem
ničesar.

53

ANICA: Veste, gotovo veste. Nekaj strašnega
skrivate pred menoj. Zakaj me tako mučite?
Ali nisem že dovolj pretrpela?

ZAJŠEK: jaz da vas mučim? Jaz, ki sem storil
vse, da ste mogli priti na pogreb svojega
otroka! Jaz, ki sem zastavil za vas svojo čast¬
no besedo in svojo glavo in izposloval, da so
vas pustili domov! Ne bodite krivični, go¬
spodična!

ANICA: In vendar vem: smrti mojega otroka ste
krivi vi! In zdaj mi hočete še mater uničiti!
Ah, ali je že kdo doživel tako strašno usodo
kakor jaz. (Zajoka.)

ZAJŠEK: Ne delajte mi teh grdih očitkov! Mo¬
rate uvideti, da ni nihče kriv vsega tega. Niste
vi krivi, še manj pa jaz! Yojna je kriva.
Kriva je vaša mati. Kriva je upornost in trma
slovenskega naroda, ki hoče z glavo skozi zid!

ANICA: Prosim vas, ali je bilo moje nedolžno
dete uporno in trmasto? Ali je bila moja mati
uporna in trmasta? Ali sem jaz upoma in
trmasta? O Bog, o Bog, kakšna krivica!

ZAJŠEK: Ni samo to, draga moja. Vas so od¬
peljali v prvi vrsti zaradi sumljivih zvez z
ljudmi, ki so uporni in trmasti in zakleti
sovražniki Hitlerja in novega reda.

ANICA: Prosim vas, ne vem, kam merite.

54

ZAJŠEK: Gotovo poznate nekega študenta, Ivan
Poljanec se piše ...

ANICA: Kaj hočete s tem? On je moj zaročenec,
in ko pride čas, se poročiva.

ZAJŠEK: Vse dobro, vse prav! Toda on je revo¬
lucionar, komunist. Že v Jugoslaviji so ga
imeli v evidenci. To je tisto ...

ANICA: In kaj naj jaz storim?

ZAJŠEK: Malenkost! Izjavite, da nimate in da
nočete imeti nobenih stikov več z njim! Izja¬
vite, da se hočete vpisati v Heimatbund! In
jutri ste že lahko prosti 'kakor ptičica pod
nebom. Častna beseda!

ANICA: Nikdar in nikoli!

ZAJŠEK: Bodite pametni! On ne bo nikdar vaš
mož. Prej ali slej bo padel v roke pravice in
potem...

ANICA: V roke pravice? Recite rajši: v roke
ubijalcev in morilcev!

ZAJŠEK (ostro):  Ne žalite oblasti in ljudi no¬
vega reda! Morate se zavedati, da velja sedaj
načelo: moč je pravica. Ein Volk, ein Reich,
ein Fiihrer! Kdor se temu proti vi, izgubi glavo.
To je kakor pribito. Ali razumete?

ANICA: Razumem, a ne verjamem. (Resigni-
rano.)  Naj gre vse svojo pot! Izgubila sem

55

otroka, morda tudi mater. Kaj naj še iščem v
življenju? Ali naj se uklonim in z vami in z
vašimi pobratim? Smrtna senca mojega otroka
in moje matere bi noč in dan ležala nad vsem
mojim dejanjem in nehanjem. Ne, ne. . . Naj
gre vse svojo pot! O, in vem, prišlo bo ma¬
ščevanje in mora priti. Zakaj te stvari kriče
v nebo in bodo padle na vse tiste, ki so tega
krivi.

ZAJŠEK: Drzni ste, gospodična! Če bi to komu
drugemu povedali, bi vas utegnilo stati glavo.

ANICA: Naj me! ... Moje življenje je uničeno.

ZAJŠEK: Ni! Samo če bi vi hoteM. Toda čas bo
tudi vas ozdravil. Pomagati sem vam hotel,
a vi odklanjate. Vaša stvar! ... Morda se še
kdaj premislite in tedaj se spomnite name.

ANICA: Med menoj in vami ne more biti več
nobenega stika. Ne delajte se lepega! Dali ste
me zapreti in odgnati. Kaj ste z mojo materjo
počeli, da je v obupu otroka in skoraj samo
sebe pogubila, ne vem. Hišo in dom ste mi
vzeli... Mater ste mi odpeljali bog vedi kam.
Ah, in jaz naj še z vami govorim (Ostro.)
V lice bi vam morala pljuniti!

ZAJŠEK (zlobno, hladno):  Tako? Prav! Če nočete
sprejeti roke, ki vam jo ponujam v pomoč,
bom druge strune napel! (Uradno):  Povejte,
kje se nahaja vaš zaročenec Ivan Poljanec!

ANICA: Ne vem.

ZAJŠEK: A jaz vem, da je bil še nedavno tu
v teh prostorih, da je z vami govoril in od tu
izginil. In pravite, da ne veste, kje je?

ANICA: Tudi če hi vedela, bi vam ne povedala.

ZAJŠEK (ostane, hladno z zadržano besnostjo):
Prav! Sedaj tudi jaz ne bom imel do vas no¬
benih obzirov. Zapomnite si to! Napel bom
vse svoje sile, da tega vaišega zaročenca iz¬
sledimo in izročimo v roke pravice. Ne čaka
ga nič drugega kakor — krogla v glavo. Vi
se pa boste vrnili na Bori v avtu s stražo, ki
vas je sem pripeljala, Vse drugo boste izve¬
deli tam. Se klanjam. Opravila sva!

Zunaj se zasliši tromba avtomobila.

6. prizor

PRVI GESTAPOVEC (odpre vrata v ozadju in
sune o sobo Kopšeta z nahrbtnikom v eni in
s palico v drugi roki):  Hier warlen! (Zalo¬
putne vrata in odide.)

ZAJŠEK (Kopšetu):  No, stari grešnik, tudi ti boš
šel!

KOPŠE (odloži nahrbtnik na klop in sede):  Bog
pomagaj! Bomo že nekako prestali tako ah
drugače, gospod Biirgermeister!

57

ZAJŠEK: Gotovo ne tako, kakor si vi mislite.
Vse bi vas bilo treba pobesiti in postreljati!
(Odide na desno in zapre za seboj).

7 .  prizor

ANICA (prisede h Kopšetu na klop):  Kaj so tudi
vas vzeli, Kopše?

KOPŠE: Saj vidiš! Dva in sedemdeset let sem
star, pa še nisem videl kaj takega na svetu.
Še v turških časih ni bilo tako. Kakor roparja
so me odgnali. Zdaj je ostala naša hiša prazna
kakor pogorišče. Tista dva črna vragova sta
prišla pome. Hlapec je pobegnil in dekla za
njim, mene pa sta črnuha zavlekla sem. Bog
pomagaj!

ANICA: In vendar ste lahko srečni, da ste vsi
ostali živi. Jaz pa sem izgubila otroka, mater
so mi odpeljali! Ivan, ki bi edini lahko po¬
magal, je bog ve kje. Še zmešalo se mi bo
kakor mami! (Zaihti.)

KOPŠE (skrivnostno in zaupno):  Ne obupaj! Če
kdo, te bo Ivan rešil.

ANICA: Kako, če pa je daleč in nič ne ve, kako
strašna usoda me je zadela?

KOPŠE: Vse ve! (Se nagne k Anici in govori na
uho):  Nekje blizu mora biti z dvema tova¬
rišema. Brzostrelke imajo. Tik pred pogrebom

tvojega otroka so bili blizu naše hiše. Govoril
sem z njimi in jim povedal. Strašno se bodo
maščevali nad Zajškom in njegovimi črnimi
pajdaši. Ivan je škripal z zobmi, ko je slišal,
kaj počenjajo te zverine. Šel je po pomoč. Zaj-
5ek jim ne bo ušel in tista dva črna vragova
z avtom tudi ne. Živeli boste — vi mladi.
Dočakali svobodo in pravico ... Kaj nas stare
čaka, vedi Bog!

ANICA: Ali kaj veste, kaj je z mojo mamo?
Kam so jo odpeljali?

KOPŠE (globoko ganjen):  Ne izprašuj! Moli .
zanjo!

ANICA (vsa preplašena):  Kopše, kaj veste? Po¬
vejte mi po pravici!

KOPŠE: Moli za njeno dušo! Mislil sem, da jo
Ivan in njegovi rešijo. Pa so se zakasneli
nemara...

ANICA: Moj Bog, moj Bog! Govorite, Kopše,
povejte vse, kar veste!

KOPŠE (s težavo v presledkih)-.  Tvoje matere ni
več. Tja gori sta jo zapeljala na pokopališče
za zid, revo zmešano. In potem je dvakrat,
trikrat počila pištola. Potem sta iz mrtvašnice
privlekla grobarja, da jo pokoplje . ..

ANICA (obupano zajoka):  Moja mama, moja
nesrečna mama! ... Moj ubogi Petrček! Oh,
jaz nesrečnica!... (Tiho krčevito ihti.)

59

KOPŠE (tolažeče):  Onadva sta prestala... Ali
ti, kako boš ti! Kaj iakega še ni bilo, kar svet
stoji. Otroka in mater 'so ti umorili, siroti!
Pobesneli so kakor stekli volkovi! A pride
čas, mora priti, ko bo tudi po njih udarilo
kakor strela iz jasnega. Izjoči se, sirota, in
laže ti bo! ...

Zunaj zareglja kratko brzostrelka in nekaj po¬
sameznih strelov. Premor.

ANICA (plane pokonci, še v solzah):  Kopše, kaj
je to?

KOPŠE: Prišli so...  Naši so prišli! .. .

8. prizor

IVAN (oblečen kakor v prvem dejanju, z malo
brzostrelko v rokah, sunkoma odpre vrata v
ozadju in plane v sobo z vzklikom):  Kje je
Zajšek?

ANICA (vzklikne):  Ivan — ti!

IVAN: Kje je Zajšdk?

ZAJŠEK (odpre tisti trenutek vrata na desni,
hoče proti zadnjim vratom, ugleda Ivana, se
obrne in zbeži proti desnim vratom nazaj
s krikom):  Hilfe, Kameraden! (Plane v sobo.)

IVAN (plane skozi desna vrata za Zajškom v
sobo. Takoj nato kratek rafal iz brzostrelke).

60

KOPŠE: Križ božji — sodni dan!

ANICA (hiti proti desnim vratom):  Ivan, moj
Ivan!

IVAN (se pojavi na vratih na desni in ujame v
roke Anico, ki je omahnila ihteč v njegovo
naročje):  Anica, moja ljuba, zlata! Prišel sem,
da te rešim ... Ne joči!

ANICA: Oh, prepozno ... prepozno ...

IVAN: Vse vem, mučenica moja ... Prve volko¬
dlake sem ubil. Sledilo jih bo na stotine za
Petrčka, za mamo, zate... Sedaj pa hitro
z mano, pot je prosta!

ANICA: Toda kam, kam bova šla?

IVAN: V hosto! V boj za svobodo! Ti moraš
z mano! Zunaj so tovariši, s katerimi se bomo
prebili do naših! Bodi brez skrbi! (Vodi Anico
proti vratom v ozadju.)

ANICA: S teboj grem na konec sveta če treba ...

IVAN (Kopšetu):  Ali ne 'boste šli z nami, Kopše?

KOPŠE (se sesede na klop):  Prestar sem, ne mo¬
rem. Vi mladi pojdite!

IVAN: Tudi po vas še pridemo. Zbogom in po¬
zdravite vse naše! Glavo pokonci!

IVAN in ANICA (odideta naglo skozi vrata v
ozadju).

# ' J

dl

KOPŠE (si po daljšem premišljevanju nadeva
nahrbtnik na pleča, vzame palico in govori v
presledkih):  Da, če tudi mene ne bodo peljali
na pokopališče za zid. Dva in sedemdeset let!
Poskušajmo! Morda jim le ubežim — volko¬
dlakom ... (Odhaja proti zadnjim vratom.)

TALCI V KRALJEVU

DRAMA V ENEM DEJANJU

Spominu talcev iz Slovenije in Zeku Novaku-
Gandiju iz Prlekije, ki jim je oktobra 1941 do
poslednjega diha, ko so jih pokosile nemške stroj¬
nice, z vedro šalo lajšal težke ure in dneve smrtne
groze v taborišču v Kraljevu.

OSEBE:

JANEZ MEGLIČ, delavec krog 50 let, oblečen,
kakor je delal v železniški delavnici

EOJZE NOVAK, bivši zasebni uradnik, šaljivec
iz Prlekije, v kratkih^ poletnih hlačah in
lahkem jopiču

METOD VRHOVNIK, albiturient, pesnik

CIRIL LOVRENČIČ, mladoporočen železniški
uradnik, v železničarski uniformi s plaščem
in čepico

JOŽE DRENIK, kovač po poklicu, samec sred¬
njih let

ANDREJ TRPIN, kmet okrog 45 let

FRAN SKALAR, mlajši učitelj

BERTA LOVRENČIČEVA, mladoporočena žena
Cirila Lovrenčiča

JOŽEK, petleten otrok Megličev

GLAS nemškega vojaka

V bunkerju. Štiri gole stene. V sredini v ozadju
težka vrata z železnim zapahom in ključavnico
od zunaj. .Kadar koli se odpro, zarožlja težak
ključ, udari zapah v režo in zaškripljejo zarja¬
veli tečaji. Od vrat vodijo zunaj kamenite stop¬
nice navzgor. Po tleh kupi slame, ob vratih velik
vrč z vodo. Nič drugega.

Ko se dvigne zastor, kleči JANEZ MEGLIČ na
levi s hrbtom proti gledalcem in si zavezuje
čevlje. JOŽE DRENIK leži v ospredju na desni
na hrbtu s svežnjem pod glavo, pod katero ima
sklenjene roke. Fran NOVAK stoji na sredi v
ozadju, ovratnik suknjiča ima zavihan do ušes,
roke v žepu. Zelo ga zebe. ANDREJ TRPIN sedi
na desni na slami in si pravkar obuva čevlje.
METOD VRHOVNIK sedi na svojem kupu slame
s sklonjeno glavo in dvignjenimi koleni, ki jih
objema z obema sklenjenima rokama. FRAN
SKALAR stoji za Novakom, prisluškuje pri vra¬
tih, na katera je naslonjen, in včasih pogleda skozi
ključavnico. CIRIL LOVRENČIČ hodi v ospred¬
ju z rokami na hrbtu nemirno sem in tja. Vsak
ima poleg sebe culico, nahrbtnik, torbo ali kov-
čeg, le Novak nima ničesar.

5

65

MEGLIČ (trudno monotono):  Sedaj vzhaja zu¬
naj sonce. (Premolk.)  In moja žena in otroci
molijo, da bi se vrnil domov.

DRENIK (Megliču ironično):  In od tega si sit,
Meglič! Tako smo dobili danes za zajtrk nič
in zopet nič. Prekleti Švabi!

MEGLIČ (skomizgne z rameni):  Kaj hočemo, tako
je božja volja!

DRENIK: Kakšna božja volja! To je hudičeva
volja, če hočeš!

VRHOVNIK (dvigne glavo, Dreniku):  Ne zbadaj
neprestano! Vsak po svoje!

DRENIK: Naj moli, kdor in kolikor hoče! Jaz
že ne bom, ker vem, da nas nič več ne bo
rešilo iz te smrdeče luknje. Postreljali nas
bodo. .

VRHOVNIK: Drenik, še enkrat ti pravim, nehaj!
(Odmor.)  Fantje, koliko je ura?

NOVAK: Koliko je ura? O ti sveta nedolžnost
študentovska! Koliko je ura, vprašuje, ko ve,
da je nihče več nima. Vprašal bi raje, kje so
naše ure. In bi vsi rekli: pobasali so nam jih,
ko so nas vtaknili v to luknjo. To se pravi,
meni je niso, ker je nisem imel. Edino, ki sem
jo imel, mi je birmanski boter kupil pred
davnimi leti, a še to iz lecta in sem jo na licu
mesta pohrustal.

Smeh.

bb

TRPIN: Ti pa vselej kako žaltavo uganeš, šalji¬
vec iz Prlekije. Človek se mora smejati, če¬
prav ga vrag za vrat tišči.

Odmor.

MEGLIČ: Tako je. Ne vemo ne ure ne dneva.

NOVAK: Saj ni res. Nihče ne ve, koliko je ura.
Jaz pa vem, to se pravi, skoraj točno vem...

DRENIK: No, povej, povej!

NOVAK (počasi):  Rekel bi skoraj, da nam bije
zadnja ura ...

Odmor. Zunaj težki koraki velikega števila ljudi.

SKALAR (nasloni uho na vrata):  Tiho, tiho!
Zdaj jih ženejo mimo tja za zid. Mnogo jih
gre ....

Molk. Vsi napeto poslušajo. Po dolgi tišini za-

regljajo nekje strojnice v presledkih. Nato po¬
samezni streli. Nato mrtvaška tihota.

SKALAR (po dolgem premolku):  To je danes
prva partija.

NOVAK: Nas menda branijo za nazadnje. Morda
bomo deležni posebnih slovesnosti: muzika,
belo oblečene deklice, cvetje, špalir, nagrobni
govor in potem šele mrtvaške raglje! ...

Nihče se ne smeje. Odmor.

5 *

67

LOVRENČIČ (prestane s svojo hojo sem in tja
in nenadoma izbruhne iz njega):  In zakaj vse
to, zakaj? Kaj smo storili, da nas streljajo kot
zločince? (Po krajšem premolku.)  Tako lepo
sem si zamislil bodočnost! Po štirih letih službe
pri železnici sem si pripravil dom, majhen
skromen dom: dve sobici in kuhinjo, pravo
gnezdece za družino. In sedaj? Ah!

TRPIN: Ali niso tudi tebe izgnali iz Slovenije
kakor nas vse?

LOVRENČIČ: Ne, jaz sem že leto dni tu v Kra-
Ijevu v službi.

TRPIN: Da, da, pri vas uradnikih je bilo to
lažje. Toda mi, kmetje . .. Ali si oženjen?

LOVRENČIČ: Da...  Pred štirinajstimi dnevi
sem se poročil. Vse je bilo tako lepo... A ne-
nenadoma kakor strela iz jasnega: ko so vse
delavstvo v tvornici lokomotiv zaprli, so zgra¬
bili tudi mene kar od blagajne. Ah, uboga mo¬
ja Marta (Nadaljuje svojo hojo sem in tja)

MEGLIČ (sede na slamo):  Kaj tebi, ko si še sam
z ženo! A jaz: deset otrok! Najmanjši komaj
pet let! Kot palir sem doma lepo zaslužil.
Imeli smo hišico in kos vrta v Sloveniji. Pa
je prišlo kakor burja! Najprej so zaprli mene
in me vtaknili v lager, nato še ženo in otroke.
Potem so nas vse izselili semkaj. Iskal sem

68

dela in ga našel tu v tvornici lokomotiv. Mislil
sem že, da bo vse dobro, in smo se kar nekako
privadili. Vedno nas je tolažila misel, da se
še kdaj vrnemo domov. Sedaj pa to! Bog po¬
magaj!

TRPIN: In kaj naj rečem jaz? Imel sem lepo
posestvo doma, dva para volov, svoj mlin in
drugo. Pa so prišli po nas kar ponoči, nas na¬
ložili na kamione, kakor smo vstali iz postelje,
in potem v lager in semkaj. Brez denarja, brez
hrane, brez vsega. Moja žena je še vzela vre¬
čico moke s seboj — to je bilo vse. Ne vem,
kaj me je zmotilo, da sem si poiskal dela tu
v delavnici s svojima fantoma vred. Kaj je z
njima, ne vem, ker so nas takoj razdvojili.
Morda nista več med živimi.

DRENIK: Jaz pa sem sam in se nisem ženil,
kakor bi bil vedel, kaj me čaka. Ko so me
zgrabili, so me pretepli do kosti in me zmerjali
s komunistom, boljševiško svinjo in moskovi-
tom. Pa sem prvega usekal s pestjo po gobcu,
nato so me zvezali — štirje so morali priti —
me brcali s škornji, me bili s pištolami in me
čez noč zaprli v stranišče. Grozili so mi, da
me bodo drugi dan ustrelili. Rebro so mi zlo¬
mili in mi izbili dva zoba. Zrekel sem jim vse,
samo človek ne. In zato so me izgnali sem,
ustreliti pa se me niso upali. . .

69

NOVAK: Beži, beži! Zato pa te sedaj ne bodo
vprašali, kaj misliš, če te bodo hoteli počiti. —
Sploh nehajmo s temi litanijami, ki jih vsak
dan premlevamo. Ali ima kdo kak čik?

SKALAR: Zakaj bi ga potreboval?

NOVAK: Kru letaj moj en to trebuho, ker paj-
čevinaj v njem se deluntaj. Tako smo v davnih
časih na gimnaziji dejali, kadar smo bili lačni.
Torej: ima kdo še kak čik, da bi mi ga po¬
sodil ?

VSI (iščejo in stikajo po žepih).

SKALAR (privleče iz žepa v košček časopisa za¬
vito trohico tobaka in reče Novaku):  Če mi
raztolmačiš, kaj si prej menda po grško po¬
vedal, dobiš za cigareto tobaka.

NOVAK: Kakšna grščina, prijatelj moj! To ti
je pristna slovenščina, le poslušaj! Kruletaj
moj en to trebuho, ker pajčevinaj v njem se
deluntaj. To pomeni: Kruli meni v trebuhu,
ker pajčevine v njem se delajo. Si razumel?

SKALAR: Sem. Hvala! Tu imaš tobak! (Da No¬
vaku zavojček.)

NOVAK (si počasi in pazljivo zvija cigareto v
košček papirja, ki,ga je odtrgal od časopisa,
v katerem je bil tobak zavit, in pazi, da mu
niti trohica ne pade na tla):  Tako, pa smo le

70

dobili trohico božje travice in bo odleglo za
zajtrk. Kakšen užitek, takole fino cigareto si
prižgati, zvito v star časopis! Kdo bi si bil
kdaj mislil, ko je spuščal pristne Morave v
zrak, da so še boljše cigarete na svetu! (Je
cigareto zvil.)  Tako, gospodje, sedaj pa prosim
še ognja.

VSI (iščejo po žepih).

NOVAK (z visoko dvignjeno cigareto):  Torej pro¬
sim, brž, brž! Sline se mi že zbirajo v ustih.
Kaj sedaj P Tobak je tu, papir je tu, mož, ki
bi rad kadil, je tu — pa bi ognja ne bilo? O,
ironija usode!

MEGLIČ (je iztaknil pol vžigalice v telovniku in
jo ponudi Novaku):  Tu imaš pol vžigalice.
Menda je poslednja, ki jo še imamo.

NOVAK (jo vesel vzame):  O, zlata duša! V za¬
hvalo ti obljubljam, da bom odgovarjal na
vse tvoje očenaše in češčenamarije . . . (Gleda
vžigalico):  Toda, toda, ljudje božji, kako naj
jo vžgem? Da imamo okna in šipe, bi jo na
šipi. Tako pa sem povsem na cedilu, ker oken
nima ta salon in šip še manj. Ali ima kdo
vsaj kak ostanek kake škatlice za vžigalice?

VSI (iščejo po žepih)..

71

DRENIK (je našel ostanek škatlice in jo vrže,
ne da bi vstal, Novaku):  Na, gobec, prižgi in
daj potem tudi meni dim ali dva!

NOVAK (pobere škatlico):  Tako, vidite, prija¬
telji, se pri nas vse dobi, čeprav so nam Nemci
vse pobrali. (Si prižge cigareto, gre k Dreniku
in mu jo da):  In ti, dragi prometej, na in
potegni!

DRENIK (potegne dva tri dime in vrne cigareto
Novaku).

NOVAK (kadi z užitkom):  Tako! ... Božanstve-
no! ... Užitek užitkov tako rekoč v očigled
smrti. ..

VRHOVNIK (bolestno):  Srečen ti, Novak, da si
lahko s cigareto utešiš lakoto! Jaz pa sem
lačen, lačen in tako žejen, da se mi tema dela
pred očmi ... (V stane, gre v kot, kjer sto ji
vrč z vodo, ga dvigne k ustom in hoče piti.
Ga odstavi in obrne narobe navzdol z grlom.)
Tudi vode ni več .. .

DRENIK (Novaku):  Daj mu cigareto, da parkrat
potegne, pa bo dobro!

VRHOVNIK (postavi vrč zopet na tla, se orne na
svoje mesto in sede):  Ne, ne morem! Ne ka¬
dim. Poskušal sem snoči, ko ni bilo večerje,
pa se mi je želodec obrnil...

72

DRENIK: Prekleti! Prekleti! Pustijo nas stra¬
dati in žejo trpeti, da bi jih kar sami prosili,
naj nas postrele. Od včeraj opoldne, ko so nam
dali tisto toplo brozgo s korenjem in nekaj
krompirčki, nič več! In to morajo trpeti tudi
taki, ki so še skoraj otroci kakor Vrhovnik. On
nima nikogar, ki bi zanj skrbel. Mi smo od
znancev vsaj kaj dobili, da nismo od lakote
obnemogli, Vrhovnik pa od nikoder nič. Ali je
to pravica.

TRPIN (je tačas razvezal svoj nahrbtnik , vzel
iz njega kos suhega kruha in ga nese Vrhov¬
niku):  Na, študent, zadnji košček kruha iz
domovine! Trd je, pa drugega nimam. Hotel
sem ga shraniti za spomin, dokler bi se ne
vrnili tja, kjer je zrastlo žito, ki smo iz njega
zmleli na domačem mlinu moko, iz katere je
pečen ta kruh. Naj ti tekne!

VRHOVNIK (vzame kruh):  Bog vam povrni,
Trpin! (Začne lomiti in jesti kruh).

DRENIK: Prekleti Švabi! Prekleti svet! Še sam
vrag bi nas tako ne mučil kakor oni!

MEGLIČ: Ne kolni, Drenik! Ali je mar svet kriv
naše nesreče?

DRENIK: Kdo pa drugi kakor svet, to je: kapi¬
talisti, imperialisti, fašisti in vsa drhal, ki
z njimi drži! Tudi taki pobožnjaki kakor ti!

MEGLIČ: Pa vendar ne boš rekel križ?

73

DRENIK: Ali misliš, da kladivo im srp? Tudi

križ...

MEGLIČ (vzame dve slami v roke):  Prav praviš,
. tudi križ je kriv! Toda kakšen križ? (Prekriža
dve slami v roki, ju prime s kazalcem in pal¬
cem levice in z desno nalomi krake v obliki
kljukastega križa):  Vidiš, ta križ, ta kljukasti
polomljeni križ je kriv naše nesreče ... Njemu
bi se morali vsi uklanjati, njegovemu obože-
vatelju Herrenvolku služiti vsi narodi sveta
kakor sužnji. In naš slovenski narod bi sploh
moral izginiti s sveta, pohoditi ga hočejo ka¬
kor črva, ki je na poti škornju, ki hoče po-
mandrati našo zemljo, zemljo, ki je bila naša
stoletja in stoletja.

Premolk.

VRHOVNIK (je pojedel kruh, vzame iz žepa ne¬
kaj lističev):  Poslušajte prijatelji! (Začne  ci¬
tati z zanosom):

To so postaje naše križevega pota:
slovo od doma, udarci, ječa, taborišče,
steptana v tla pravica in dobrota,
verige suženjstva, pot na morišče.

Umrla naša je svoboda, ugasnilo veselje,
ostale so nam samo grenke bolečine,
krvava sled križevega pota pelje
v tujino iz osirotele domovine.

74

Tam v daljni Poljski, v Šleziji, v Sudetih,
med brati Srbi in med sosedi Hrvati —
povsod vas slišim bridko žalovati
Slovence kakor dečico po umrlih

materah, očetih.

Kje naše ljube, sončne ste vasice,

'kje naša polja, gozdi, njive in gorice,

kje naši trgi, naših mest veselje,

naš Bled, naš Kranj, Ptuj, Maribor in Celje?

Vse je utonilo v morju 'krvi, v morju rdeče
krvi, ki lije iz globoko ranjenega srca našega
ljudstva. Ne opaja se zaman oholi Herrenvolk
in njegovi vodje ob rdeči barvi, simbolu krvi,
ki jo preliva sedaj Evropa pod njegovimi
strojnicami. Že leta 1921 je zapisala krvoločna
roka njih vodje besede: Meščanstvo je z od¬
prtimi gobci buljilo v rdeče dekoriran voz, ki
je bil okrašen z zastavami s kljukastim kri¬
žem. Toda v delavskih okrajih so se dvigale
tudi neštete pesti iz množic, ki so bile vidno
razjarjene zaradi te najnovejše provokacije
proletariata...

DRENIK (ga prekine):  Vidite, prijatelji, že tedaj
pred dvajsetimi leti se je dvignila pest, ki bo
edina te rablje človeštva pobila na tla.

NOVAK (je pokadil svojo cigareto, stopi nekaj
korakov naprej in zamahne z roko):  Sedaj pa

75

nehajmo z vsem tem modrovanjem! (Vrhov¬
niku):  Saj si nam lepo deklamiral, naš dragi
študent, o naših bolestih in tegobah. Toda če
bomo v tem smislu še dalje premlevali našo
usodo, bomo odšli pred strojnice kakor pro¬
cesija cmeravih bab a ne kot junaški sloven¬
ski fantje. Ali ni tako P

VSI (mu pritrjujejo):  Da! Tako je!

NOVAK: Zakaj, ne varajmo se: vsi smo smrti
posvečeni. S to mislijo se moramo sprijazniti
hočeš, nočeš, moraš!

LOVRENČIČ (obstane in skoraj zakriči):  Toda
zakaj, zakaj? Tako mladi, zdravi, življenja
polni, žejni dela in sreče! Kaj smo zakrivili?
Kakšen smisel ima vse to? Ali bo kljukasti
križ prej zmagal, če nas Slovence pomore od
prvega do zadnjega?

NOVAK (Lovrenčiču):  Vidiš, dragi prijatelj, ra¬
zumem tvoj upor, tvoj divji krik po življenju
in sreči, a odgovoriti ti ne morem, kakšen
smisel ima naše trpljenje. Jaz sem za šalo,
dovtip in smeh, a ne za modrovanje. Morda
ti Vrhovnik odgovori.

VRHOVNIK (potegne zopet svoje lističe iz žepa):
Odgovoril bom, le poslušajte! (Čita  z zano¬
som):  In zakaj to  morje krvi, zakaj toliko
grenkih solza? Zakaj toliko pomorjenih otrok,

76

žena, starčkov, bolnikov? Zato, ker se je ve¬
liki Belcebub zaklel, da si hoče svet podjar¬
miti. In je vstal z veliko vojsko in siplje
ogenj z neba na zemljo. In misli, da bo vse
pokončal. Iz strahot te morije, iz smrtne gro¬
ze, ki v njej drgeta vse človeštvo, iz morja
krvi in solza bo vstal nov dan, ko bo krvo¬
ločna zver premagana in se bo zrušila v svoje
brezno. Človeštvu bo tedaj napočil nov, sreč¬
nejši, pravičnejši čas ... Morje krvi in solza,
ocean bolečin in gorja nas loči od njega, a
prišel bo čas

in v njem kot v zibelki spi naš dan vstajenja,
ko v zlato krono bo prelil se trnjev venec
in vstal bo novi Človek — naš Slovenec.. .

NOVAK: Dobro si povedal, naš veliki idealist!
A učinek tvojih lepih besed in verzov? —
Slovesno žalostni smo. Zakaj? Ker smo na
smrt obsojeni, lačni in žejni in nas zebe na
vse pretege. Če je bil kdo v lepih starih časih
obsojen na smrt in je čakal nanjo, je bila to
gostija v primeri z našo klavrnostjo. Le po¬
mislite, kako so ga negovali in pitali tisti
večer, preden mu je dal rabelj zanko za vrat!
— Gospod ropar, morilec ali veleizdajalec, kaj
bi blagovolili za večerjo? — so ga vpraševali
od vseh strani. Ali goveji zrezek z jajčkom,

77

ali pečenko s solato? Ali morda kranjsko klo¬
baso z zeljem? — Prosim! In je večerjal in se
mastil z vsem, kar mu je srce poželelo, greš¬
nik nemarni. Drugi dan so vsi časopisi pri¬
nesli točen opis njegove zadnje večerje. Poleg
jedače je dobil še polič vina, cvička, rizlinga,
kar si je pač izbral. Buteljko jeruzalemca,
silvanca ali muškateljca, kakor mu je dišalo.
In še šampanjca bi mu dali iz usmiljenja, da
se mora proti svoji volji odpraviti na oni svet.
Pa je kandidat za oni svet — včasib vse te
dobrote odklonil in zahteval frakelj za fra-
kljem jeruša, ker mu je bolje dišal. Nato: Kaj
bi kadili, gospod, najfinejše smotke s pasom,
cigarete kakršne koli ali pa morda pipico
tobaka? Ali pa morda gospod čikajo in jim
bomo tudi klobaso tobaka za čikanje pre¬
skrbeli. In nazadnje so ga vprašali, sitega in
napitega, ali ima še kako željo. In so mu vse
izpolnili, razen če je hotel z rabljem bratov¬
ščino piti ali ga celo obriti. — To ne! — so
dejali, zakaj, kdo bi sicer eksekucijo izvršil,
če bi takle rokodelec pri bratovščini prišel
ob nos ali pri britju celo ob glavo?

VSI (se smejejo).

SKALAR (prisluškuje pri vratih):  Tiho, zopet
jih ženejo! Druga partija danes.

78

Molk. Dolg odmor. Zunaj zopet strojnica v pre¬
sledkih, posamezni streli in tišina.

LOVRENČIČ (ki je tudi obstal in poslušal)-.Kdaj
bo tega konec! Še ob pamet bomo od teh du¬
ševnih muk! (Nadaljuje svojo pot sem in tja.)

NOVAK: Nikar, pri jatelj! Isto nas čaka, če bomo
jokali ali če se bomo smejali. Poslušajte raje
kratko predavanje o eksekucijskih sredstvih
zoper življenje in telo v starih in novejših
časih! Kako so v srednjem veku četrtili in
obglavljali na smrt obsojene, vam ne bom raz¬
lagal, zakaj menim,'da smo si z njimi precej
enaki. Takole kot nekako primernejši način
spravljanja ljudi na oni svet, so se udomačile
vislice in gavge. Pri teh so bile dane možnosti,
da si ostal živ, čeprav te je rabelj obesil. Če
se je na primer vrv s teboj vred utrgala, si
bil prost po pradavnem nenapisanem pravu.
Tudi če si bil obdarjen z golšo, ki je bila tako
velika, da ti je zadnji trenutek zdrknila glava
skozi zanko — prost si bil in zbogom večnost,
vsaj za enkrat! V tistih starih dobrih časih
si ob takih prilikah dobil gospoda, da te je
spremljal na zadnji poti. Včasih je bilo tudi
to velikega pomena, da si ušel vislicam. Tako
se je konjski tat, ko mu je že zatikal rabelj
zanko za vrat nenadoma spomnil, da se mora
še spovedati nekega pozabljenega greha. In

79

mu je sodnik dovolil, da sta z gospodom opra¬
vila to v koruzi na bližnji njivi. In sta šla
med visoko koruzo. Rabelj in sodnija čakata
pet minut, četrt ure, pol ure, uro. Ne gospoda
ne tatu od nikoder. Slednjič se sodnik le oju¬
nači in gre gledat v koruzo. Tam dobi go¬
spoda sklonjenega z roko ob ušesu nad me¬
stom, kjer pa, grešnika nemarnega, ni bilo
več. Na tihem jo je bil odkuril v zlato pro¬
stost. Kako, zakaj, kam, kedaj? Gospod so
samo majali z glavo na vsa vprašanja: — Ne
vem, spovedna tajnost! —

Smeh.

VRHOVNIK: Nehaj nehaj, Novak! Tvoje bese¬
dičenje je kakor pošasten mrtvaški ples!

NOVAK: Ali v pravem pomenu besede obeše¬
njaški humor. Pa tudi to prav za prav ne
drži. Zakaj nas ne čakajo drage, ljube, sta-
roveške vislice, temveč moderne mašince iz
Škodovih in Rruppovih tovarn. Gospodom je
v današnjih časih obešanje prepočasno. Tudi
streljanje s puško ne velja več. Strojne puške
ali celo avtomatske puške so poslednje mo¬
derno sredstvo za morijo na veliko. In ni več
gospoda, ki bi nas pripravil in spremljal na
zadnjo pot. Tam za strojnico leži pijana švab-
ska kanal ja in opravlja kakor stroj svoje delo.
In če te ne preluknja kakor rešeto, da si na

80

mestu mrtev, pride višji gospod in ti s strelom
iz pištole pomore na oni svet. To je kultura
človečanstva in pravica novega reda. Pika. In
s tem je mojega predavanja konec.

Nihče se ne smeje.

SKALAR: Tiho! Zopet jih slišim! (Nastani uho
na vrata)-.  Gredo, gredo, po nas gredo! (Se
naglo odmakne od orat.)

Vse umolkne o nemi grozi. Vstopijo se na leno in

desno od vrat. Celo DRENIK je vstal. LOl REN-

ČIČ je obstal o ospredju na sredi. Ključ za hrešči

n ključavnici, zapah udari ob režo. Vrata se
odpro.

GLAS NEMŠKEGA VOJAKA: Aber nur schnell,
nur schnel! In fiinf Minuten miissen Sie wie-
der heraus!

MARTA LOVRENČIČEVA (vstopi skozi vrata,
elegantno oblečena s klobučkom na glavi. Vodi
za roko petletnega fantka. Za trenutek se raz¬
gleda po prostoru, nato poleti k Lovrenčiču
z vzklikom):  Ciril, moj Ciril! (Ga objame in
zaplaka ob njegovi rami.)

FANTEK (je obstal ob vratih in začuden gleda
okrog).

MEGLIČ (stopi hitro k fantku):  Jožek, moj Jo¬
žek! Ali si prišel pogledat k ateku? (Ga dvi-

6

81

gne v naročje in objame. Vso naslednjo sceno
se liho razgovarja z njim držeč ga v naročju.)

LOVRENČIČ: Marta, da si le prišla! Ne joči!
Povej, reci le besedico, kaj bo z nami, kaj
z menoj!

Vsi se zberejo okrog Marte in Lovrenčiča o pol¬
krogu, odprtem proti gledalcem.

MARTA (z veliko naglico, v presledkih):  Rešen
si, Ciril, rešen! (Odpre z drhtečimi rokami ve¬
liko ročno torbico in vzame iz nje veliko od¬
prto kuverto):  Glej, to sem ti izposlovala.
(Vzame list iz kuverte in ga izroči Lovren¬
čiču):  Rila sem pri nemškem komandantu in
mi je dal tole zate. Beri!

LOVRENČIČ (prebere tiho list):  Kaj to pomeni?

MARTA: Tako mi je rekel naj višji komandant:
če bi te peljali z drugimi pred strojnice, izroči
ta list komandantu odreda. Potem te bodo od¬
peljali in rešen boš.

LOVRENČIČ: Marta, ti si mi to izposlovala! Ni¬
koli ti tega ne bom pozabil, da si me smrti
rešila! (Jo objame in poljubi.)

MARTA (tiho plaka).

LOVRENČIČ (ji dvigne z roko obraz in ji po¬
gleda v oči):  Zakaj jočeš, Vesela bodi, da se
ti je to posrečilo!

MARTA (se izvije rahlo iz Lovrenčičevega ob¬
jema):  Ah, ko bi ti vedel!

LOVRENČIČ (spravi listino o notranji žep):  Ali
ti je bilo težko to izposlovati? Si se morala
poniževati, klečeplaziti ?

MARTA: Oh, ne, ne ... To ni tisto! ... Kaj bi go¬
vorila ! Ko boš prost, ti bom vse povedala...

LOVRENČIČ: Verjamem, da ti je bilo težko se
poniževati pred takim krvolokom. Kakšen je
prav za prav ta najvišji komandant?

MARTA: Mlad, visok, lep človek kakih tridesetih
let. Ima pšeničnožolte lase in brčice. Je gladko
počesan in parfumiran. Toda njegove oči!
Svetle in mrzle kakor jeklo! Oči, ki ubijajo!

LOVRENČIČ: Kako si prišla do njega?

MARTA: Oh, ne izprašuj! Štiri ure me je pustil
čakati v predsobi, od štirih popoldne do osmih
zvečer. Šele potem me je sprejel.

LOVRENČIČ: In si ntorala dolgo moledovati?

MARTA: Oh, ne smem na to misliti! Prosila sem
zate, rotila ga, jokala, kričala, klečala, se pla¬
zila pred njim kakor črv. In me je poslal zopet
na hodnik in me pustil čakati še dve uri..  .

LOVRENČIČ: In potem? Ali ti je takoj dal tisti
papir?

MARI A: Kaj še! Zopet isto. Bila sem kakor brez¬
umna ob njegovi hladni proračunjeni nedo¬
stopnosti. Jokala in vpila sem kakor obu-

c*

83

panka. (Premolk. Nato hitro):  O polnoči sem
ga preprosila. Napisal je sam na pisalni stroj
tiste vrste, podpisal in udaril pečat. Po tem¬
nih ulicah sem Ležala domov kakor prega¬
njana zver. Vojak, ki me je moral spremiti,
me je komaj dohajal... Oh, da si le rešen,
da ostaneš živ, moj ljubi, dragi! ... (Ga ob¬
jame.)

LOVRENČIČ (jo globoko presunljivo gleda v
oči):  Samo še vprašanje, Marta! Ali se morda
nisi ponižala, preveč ponižala?

MARTA (molči s povešenimi očmi).

LOVRENČIČ (jo pusti. Po dolgem odmoru ob¬
upano):  Ti molčiš, Marta? Odgovori mi, pro¬
sim te, zaklinjam te, odgovori! Za kakšno ceno
si mi izprosila življenje?

MARTA: Prosim te, ne vrtaj v to! ... Sedaj ni
čas, da s temi vprašanji mučiš sebe in mene!

LOVRENČIČ (glasneje s poudarkom):  A jaz za¬
htevam odgovor od tebe takoj, na mestu!

NOVAK (stopi k Lovrenčiču in mu položi roko
na ramo):  Ciril, ne razburjaj se! Namesto da
bi bil Marti hvaležen, da ti je preskrbela tako
rekoč drugi rojstni list, jo pa trapiš s temi
bedastimi vprašanji brez vsake potrebe. (Mar¬
ti):  Ali ni tako, gospa?

MARTA (Novaku):  Tudi vi tu, Novak, naš ve¬
seli šaljivec? (Mu da roko.)  Pozdravljeni! Prvi

trenutek nisem nikogar videla razen Cirila.
(Seže vsem v roko razen Skalarju, ki stoji
leseno ob vratih in Megliču, ki ljubkuje še
vedno svojega sinčka.)  Z veliko muko sem si
izprosila dovoljenje, da sem smela med vas.
• Na vse sem mislila. (Odpre torbico in deli
čokolado in cigarete.)  Prinesla sem vam ci¬
garet in čokolade. (Lovrenčiču):  In steklenico
konjaka, Ciril! (Izroči Lovrenčiču steklenico
konjaka. Nato se obrne k Megliču):  Vam sem
pa kar sinčka pripeljala, da ga vidite. Vaša
žena me je prosila. (Vrhovniku):  In vam, go¬
spod Vrhovnik — skoraj bi bila pozabila —
vam tole pismo od Vere, vašega dekleta. (Iz¬
roči Vrhovniku pismo.)  Skrijte!

VRHOVNIK (vzame naglo pismo):  Hvala, gospa!
(Se odmakne od ostalih, pismo odpre in ga
čita.)

MARTA: Tako sem storila, kar sem mogla ...

SKALAR (stopi tik pred Marto, nekako v za¬
dregi):  Vsem si kaj prinesla, Marta, meni pa
še roke ne ponudiš. Ali si huda name? Sicer
ne vem, ali bi te vikal ali tikal.

MARTA (da Skalarju roko):  Oh, zakaj bi vam
roke ne dala? In čokolade in cigaret? (Mu
nudi oboje.)  In kar se vikanja in tikanja tiče,
naj Ciril odloči (Stopi k Lovrenčiču in ga
prime pod pazduho.)

85

LOVRENČIČ (trudno):  Meni je vseeno, ali se
tikata ali vikata.

SKALAR: Hvala, Marta, za vse! Res, nekako
nerodno mi je. Odkar ste se poročili s Ciri¬
lom, vas nisem več videl.

MARTA: Oh, saj to ni dolgo. .. Štirinajst dni . ..

SKALAR: Za nas tn je vsak dan cela večnost.
Kako je zunaj, gospa?

MARTA: Še so boji okrog mesta. Partizani se
drže hrabro, a kaj, ko jih je premalo in ni¬
majo dovolj orožja! Nemška letala mečejo
bombe. Po mestu hodijo nemške patrulje,
preiskujejo hiše in gonijo talce v taborišče.
Pet tisoč so jih že zgnali skupaj. Včeraj so
trosili letake. Pišejo, da bo za vsakega pad¬
lega Nemca ustreljenih sto talcev ...

SKALAR: Strašno! ... Torej tudi mi lahko na¬
redimo križ čez življenje.

MARTA: Ne bodite tako črnogledi! Vsi pravijo,
da vas, ki ste tu posebej zaprti, ne bodo po¬
strelili. Tudi nemški komandant mi je tako
nekako namignil

GLAS NEMŠKEGA VOJAKA (od vrat, ki so
ostala zaprta):  Fertig! Schluss! Kommen Sie

heraus! Sonst sperre ich Sie mit der Bagage!
(Rožlja s ključi.)

MARTA: Iti moram! Zbogom, Ciril, in na veselo

86

svidenje prav kmalu! Ne vdajaj se črnim mi¬
slim! (Ga objame in poljubi.)

LOVRENČIČ (turobno):  Zbogom, Marta, zbo¬
gom! Bog ve, ali se bova še kdaj videla!

MARTA (Lovrenčiču):  Ne budali, fant! Še bova
vesela, srečna in ti boš prost!

GLAS NEMŠKEGA VOJAKA: Na, wird’s schon?
Nur schneller, schneller!

MARTA: Oh, saj že grem! (Daje naglo vsem
roko):  Zbogom, zbogom, vsi! Glave pokonci
in na svidenje v svobodi! (Megliču):  Sedaj mi
dajte vašega fantka!

MEGLIČ (poboža zadnjič fantka, ga postavi na
tla in pelje k Marti):  Tako, Jožek, in priden
bodi! In mamico in vse lepo pozdravi!

MARTA (prime fantka za roko):  Tako, sedaj pa
bova šla!

VSI: Zbogom, zbogom! Pozdravite vse naše!

VRHOVNIK (ki je stal ob strani, stopi k Marti):
Recite Veri, da ne mine trenutek, da bi ne
mislil nanjo. Pozdravljam jo iz vsega srca!
(Da Marti roko.)

GLAS NEMŠKEGA VOJAKA: Verflucht, wird’s
schon oder nicht? Aussi, zum letztenmal!

MARTA (iznenada objame Vrhovnika in ga po¬
ljubi, naglo):  To slovo za vas mi je Vera naro¬
čila. Zbogom, zbogom vsi! (Lovrenčiču):  Ciril,

87

glavo pokonci in na svidenje! (Odhiti s fant¬
kom skozi vrata, ki se sunkoma zaloputnejo,
ključ zarožlja in zapah udari v režo.)

LOVRENČIČ (je obstal kakor okamenel nekaj
trenutkov na mestu, ko je Marta poljubila
Vrhovnika. Nato poleti k vratom in kliče):
Marta, Marta! (Bije s pestmi po vratih.)  Čuješ,
samo besedo! Povej mi, pojasni!

Dolg odmor.

LOVRENČIČ (stopi k Vrhovniku, besno skozi
zobe):  Ubil bi te! Kaj imaš z mojo ženo, da
te je poljubila? Odgovori! Drugače ...

VRHOVNIK: Za Boga svetega, Ciril, jaz vendar
nisem kriv! Saj si slišal, kaj je rekla! Vera
je tako hotela. Jaz sem tak, kakor da je strela
udarila vame ...

LOVRENČIČ (skripaje z zobmi):  Sramota! Kaj
takega ni dovoljeno v pošteni družbi! Zada¬
vil bi jo!

NOVAK (stopi k Lovrenčiču, pomirjujoče):  Po¬
miri se, prijatelj! Mi smo družba na smrt ob¬
sojenih, a ne tako imenovana poštena družba.
Prižgimo si cigarete in sem s konjakom, da ga
naši rablji ne zavohajo!

LOVRENČIČ (izroči steklenico Novaku):  Na!
Pijte in kadite, jaz ne bom. (Hodi razburjeno
zopet sem in tja.)

NOVAK (odpre steklenico in pokuša):  Imenitno,

S8

prijatelji! To pogreje. Zebe me namreč kot
psa. Sedaj pa, fantje, vsak po vrsti po dva
požirka! Vse, kar ostane, pa dobi Ciril, da
se potolaži. (Da steklenico Megliču, ki pije
in da steklenico naprej drugim, ki tudi pijejo.)

LOVRENČIČ: Ničesar nočem več ne videti ne
slišati o tem.

NOVAK (potegne iz žepa cigareto in si jo prižge)-.
Odlično, fantje! Tako mi še ni dišala cigareta
razen tiste pred pol ure. Kakšne sorte pa je?
(Ogleduje cigareto in se zdrzne)-.  Fe j, vse ve¬
selje me je minulo — nemška oficirska ciga¬
reta je! Proč od mene, satan! (Vrže cigareto
stran in jo pohodi.)

LOVRENČIČ (obstane, mrko):  Kakšne cigarete
vam je dala?

NOVAK: Takšne pač, kakršne je dobila. Saj to
ne pomeni nič! Toda jaz principielno nemških
cigaret ne kadim.

SKALAR (si je tudi prižgal cigareto in kadi):
Jaz pa je ne bom zavrgel. Podarjenemu konju
ne glej na zobe! Kaj pa konjak? Kakšne
znamke je? Pokaži, Drenik!

DRENIK (ki je pravkar pil konjak)-.  Bo tudi
švaibska žganjica .,. (Izroči steklenico No¬
vaku.)

NOVAK (bere etiketo na steklenici):  Eierkognac,
firma Stock... In tu piše: Nur fiir die deut-

89

sche Wehrmacht! Joj, joj, želodec se mi obra,-
ča! (Lovrenčiču):  Ciril, prav si storil, da vse
odklanjaš! (Nese steklenico k vratom in jo
postavi na tla tik vrča za vodo.)

SKALAR (vzame iz žepa zavojček čokolade in
pogleda napis):  Fantje, tudi na čokoladi stoji
napis črno na belem: Samo za nemško voj¬
sko. (Lovrenčiču):  Tvoja ženica je dobila oči-
vidno dobre zveze, da nam je od iste firme
prinesla take dobrote!

LOVRENČIČ (Skalarju grozeče):  Jezik za zobe,
gobezdalo!

SKALAR (Lovrenčiču):  Saj nisem nič slabega
rekel. Ti imaš najmanj vzroka se usajati nad
menoj, ti, ki si — rešen! (Zlobno):  Da bi jaz
imel tako pisanje v žepu kakor ti, bi pil,
kadil in vriskal od veselja. Vsak od nas seveda
ni tako srečen kakor ti, da ima tako lepo
mlado ženo, da ta žena gre h komandantu in
dobi od n jega vse, kar hoče.

LOVRENČIČ (stopi še bližje k Skalarju, gro¬
zeče):  Tako, sedaj mi pa odkrito povej, na
kaj namigavaš!

SKALAR: Jaz nič ne namigavam. Dejstvo je, da
imaš ti edini izmed nas tako rekoč vozni listek
nazaj v življenje. Dejstvo je, da ga je tvoja
žena dobila od lepo parfimiranega nemškega

90

komandanta točno o polnoči... Kako se mu
je pa ona oddolžila za to ljubeznivost — o tem
se boš pa z ljubeznivo svojo ženico pomen¬
koval, ko bodo nas vseh ostalih kosti že davno
trohnele v skupnem grobu ...

LOVRENČIČ: Ti pljuješ na poštenje moje žene
iz zavisti, ker te je odklonila, ko si lazil za
njo, ko je bila že z menoj zaročena.

SKALAR: Ti si mi jo prevzel in jaz ti jo od
srca privoščim — tako ženo ...

LOVRENČIČ (skoči proti Skalarju  s kretnjo,
kakor bi ga hotel udariti s pestjo o obraz,
a se nenadoma premisli i?i se udari s pestjo
po čelu):  Nel . .. Morda imaš res prav ...

NOVAK (stopi med Lovrenčiča in Skalarja):  No,
sedaj naj se ta ljubosumna scena iz Othella
enkrat za vselej neha!

LOVRENČIČ: Neha, neha, neha... Lahko tebi
to reči! A meni se vrti v glavi in strahotno
vprašanje me grize kakor črv ... Kaj je žrtvo¬
vala moja žena za ta papir, ki me peče in
žge kakor živi ogenj... (Vzame list iz žepa
in bulji vanj.)  Še prav prečital ga nisem. Ne
morem! Ti, Novak, mi ga prečita j in razloži
mimo, stvarno, natančno! (Da list Novaku.)

NOVAK (vzame list in bere):  Ausweiss . .. (Bere
mrmraje dalje, nato začudeno):  Ti, tu niti
tvoje ime ni zapisano. Kdor ta list pokaže, naj

91

se prepelje na komandaturo. Tako je napi¬
sano. Nič več, nič manj... (Vrne list Lovren¬
čiču.)

LOVRENČIČ (drži ves čas papir v rokah, se
ozre okrog):  Slišali ste, prijatelji, kaj stoji
črno na belem. Kaj mislite?

DRENIK: Zvijača, prevara, prekleti svet hudi¬
čev! Kamandant te hoče dobiti v svoje krem¬
plje ... Švaba prekleti! ...

SKALAR: Jaz bi pa za tak papirček dal pol živ¬
ljenja in še ženo povrhu!

NOVAK (Skalarju):  Sram te bodi! Ne zbadaj mi
več siromaka, ki je na pol zmešan od vsega
tega! (Lovrenčiču):  Ne beli si glave zaradi
vsega tega, prijatelj! Ta papir je lahko vse
ali pa nič. Stori z njim, kar se ti zdi najbolj
prav! Če bo sila, ga lahko pokažeš in nihče
ti tega ne bo zameril...

LOVRENČIČ: Da, vse ah nič... Umreti ali ži¬
veti. .. (Sam zase):  Umreti, ko sem si komaj
zgradil svoj dom in si vse tako lepo zamislil...
To je težko ... Marta, Marta — kaj si vse
dala za ta mrtvi kos papirja! Za ta kos pa¬
pirja, ki naj mi bo ključ v življenje! Toda
kakšno življenje? Življenje ob tvoji strani,
Marta, ki ne boš morda nikoli razumela brid¬
kosti moje ljubezni... Morda mi ne boš upala
nikdar pogledati prosto v oči in boš skrivala

92

do groba v sebi zagonetko prošle noči! Morda
je ta kos papirja ključ do počasne strahotne
smrti... (Po kratkem premolku):  Ne, ne pri¬
jatelji! Jaz grem z vami! ... (Raztrga z naglo
kretnjo list na drobne koščke in jih razmeče
po tleh.)

Vzkliki presenečenja.

SKALAR (skoči na mesto, kjer so koščki papirja ,
poklekne na tla in jih zbira):  Kaj si storil,
kaj si storil, Ciril! To je tako, kakor da si si
pognal kroglo v glavo... O bedak, bedak! ...
Da sem jaz imel to v rokah! (Vstane , pogleda
koščke papirja v pesti in jih zopet spusti na
tla):  Raztrgano, uničeno... Ne da se več po¬
praviti ... (Gre zopet k vratom, dvigne ste¬
klenico s konjakom in dolgo pije, česar nihče
ne opazi.)

VRHOVNIK (stopi k Lovrenčiču in mu ponudi
roko):  Ciril, saj se ne jeziš več name zaradi
tistega slovesa?

LOVRENČIČ (stisne Vrhovniku roko):  Vse je
pozabljeno, kakor da je padlo v grob, dragi,
ljubi, idealni naš študent! Daj, da te obja¬
mem, prijatelj v bridkosti! (Objame in po¬
ljubi Vrhovnika. Skalarju):  In ti tam, tudi
tebi odpuščam! ..'. Morda si mi prav ti poka¬
zal pravo pot!

SKALAR (od konjaka omamljen, skoraj jec-

93

Ijaje):  Pravo pot? Katera pot je prava? Vča¬
sih sem učil paglavce v šoli tisto staro pesem:
Kam drži na desno cesta, kam drži na levo
pot? Mož, povejte mi po skušnji, kje se laže
ognem zmot! Da, tako je, tako...

NOVAK: Ne igraj šomoštra, strahopetec, ki si se
ga na tihem napil! Sezi Cirilu v roko in mu
jo poljubi, če imaš še kaj časti v sebi!

SKALAR (stopi k Lovrenčiču, mu da roko in mu
hoče njegovo poljubiti):  Tako . . . Da bova
prijatelja ... Za ta in oni svet...

LOVRENČIČ (mu odtegne roko):  Naj velja tako!

SKALAR: Hvala ti, prijatelj! Vrti se mi v
glavi. . . (Gre opotekaje se k vratom.)  Ta
konjak je močan kakor hudičevo olje!

NOVAK: Da, tako močan, kakor nemški račun:
sto naših glav za eno švabsko bučo. To po¬
meni: enkrat ena je sto . .. Kakšna budalost!

VRHOVNIK: Strahota! To je blodna obupanost
naroda, ki misli, da bo s tem računom straho¬
val ves svet. Za eno življenje sto življenj! To
se bo še nad njimi maščevalo!

DRENIK: Da! Prišli bodo za nami tovariši,
mladi, polni poleta in poguma, neizprosni
maščevalci vseh krivic, ki jih ta oholi narod
povzroča vsemu svetu. Ti jim bodo dokazali,
da tudi tisoč švabskih betic ni vredno ene
same naše glave.

94

VRHOVNIK: Da, za nami bodo prišli tisti, ki ,,
bodo tem krvi pijanim zverem sodili pravico.
Mi bomo tedaj že mirni in tihi v zemlji in
cvetje na naših grobovih bo pozdravljalo
novi rod, ki nas bo maščeval. In zato naj
nam ne bo težko umreti!

DRENIK: Tako je, Vrhovnik! ... Stopiš tja pred
-strojnice, prekolneš še enkrat svet in ljudi, ki
mu zdaj vladajo, in ni te več. Lepše je tako
umreti, kakor mesce in mesce krehati po špi-
talih in hiralnicah ali pa giniti od gladu in
starosti leta in leta ...

VRHOVNIK: Prijatelji, prav je tako! Naši po¬
slednji trenutki bodo kakor krvava zarja, ki
oznanja dan. Poslednji žareči ogenj strojnic
bo kakor blisk v temi in grozi, ki nam krije
nedoumnost naše usode ... Potem utonemo
v noč, v črno zemljo...

TRPIN (počasi, slovesno):  Da, vsi smo iz zemlje
in se povrnemo vanjo. O, naša zemlja, zibka
in grob našega živijenja! . ..

MEGLIČ: Jaz vam pa pravim, naj moli, kdor
more! Zakaj pisano je: Usmili se‘me, o Bog,
po svojem velikem usmiljenju!

SKALAR (ki je prisluškoval ob vratih):  Tiho!
Gredo, zdaj gredo! (Odstopi od vrat.)

95

Molk. Ključ zarožlja, zapah udari in vrata se
odpro.

GLAS NEMŠKEGA VOJAKA (divje, odurno):
Alles heraus! Antreten! Alles liegen lassen!
Nur schnell, nur schnell!

TRPIN: Kaj kriči?

NOVAK: Vsi ven! Vse moramo pustili tu! La
commedia e finita! Komedije je konec. Za
mano, prijatelji, in glave pokonci! (Vtakne
roke v hlačne žepe in gre prvi ven. Za njim
ostali.)

MEGLIČ (polglasno moli):  Oče naš, kateri si v
nebesih...

DRENIK (odhaja zadnji in zakliče na vratih):
Zapojmo fantje, da ne bodo mislili, da nas
je strah!

Takoj zapojo pesem Hej Slovani, preprosto, ne¬
uglašeno, kakor jo pač znajo. Čez nekaj tre¬
nutkov vstopi v prostor človek v raztrgani uni¬
formi z nemško kapo na glavi in z brezovo metlo
v roki. Metlo odloži in začne znašati nahrbtnike
in cule v kot na kup. Zunaj se izgublja pesem
Hej Slovani v daljavo. Človek začne z brezovo
metlo pometati slamo na kup. Zunaj zareglja za¬
molklo strojnica in pesem ugasne.

Zastor počasi pade

96

OPOMBE

Dramo Volkodlaki je uprizoril prvič gledališki ko¬
lektiv iz Ptuja dne 6. junija 1946 na množičnem se¬
stanku internirancev na Borlu. Režijo je vodil poklicni
igralec tov. Hinko Košak. Krstna predstava in reprize
v ptujskem gledališču so nudile dovolj gradiva za opom¬
be, ki slede.

SPLOŠNO

Igra je veristična, stvarna in vsebuje dogodke, ki so
se vsaj v glavnem v resnici odigrali v prvi dobi oku¬
pacije 1941. Zato jo je treba igrati naravno, ne izumet¬
ničeno, brez deklamacij, brez pretiravanja. Dva .svetova
se borita med seboj: nemški okupator s svojimi gesta¬
povci in nemčurskim županom, s svojo oholostjo in gra¬
bežljivostjo na eni strani, na drugi pa mali slovenski
človek, kmet, študent, mati in žena s svojo skromnostjo,
vdanostjo, vztrajnostjo in nezlomljivo vero, da bo zma¬
gala pravica nad krivico, da bo izšel naš človek iz te
borbe kot zmagovalec. Velika osvobodilna borba slo¬
venskega naroda proti okupatorju že pobliskava s prvi¬
mi žarki v mračno tragedijo male slovenske družine.

Nemec je bil tujec, smrten sovražnik naših zavednih
ljudi. Marsikdo'se bo vprašal, čemu v igri toliko nem¬
ških stavkov, ki jih morda mnogi ne bodo razumeli
Prav ta sovražnikov nerazumljivi jezik in duh je tisto,
kar naj vzbudi v gledalcih vso tisto grozo in trepet in
vse občutke, ki so pretresali naše ljudstvo, ko je udrl
sovražnik leta 1941 na našo zemljo, da bi jo zasužnjil.
Zato naj se nemško besedilo obdrži.

7

97

Da bodo posamezni nemški stavki in izrazi razum¬
ljivi igralcem, sledi nemško besedilo v slovenski trans-
skripciji, v kateri so naglašeni samoglasniki natisjemi z
debelejšimi črkami. Razumljivo je, da nemška izgovar¬
java zilasti samoglasnikov ne odgovarja naši slovenski.
Toda povsod se bo našel kdo, ki bo igralcem vsaj pri¬
bližno mogel povedati izgovarjavo nemških tujk.

Sledi v vrstnem redu po dejanjih in prizorih iz¬
govarjava in prevod nemških izrazov in stavkov.

I. DEJANJE

1. prizor

Izgovarjava: Ahtung! Ahtimg! An ale unterštajri-
šen bauern und arbajter! Unzer firer Adolf Hitler hat
dem šef der civilfervaltung in der Unterštajermark
Iberrajter di parole* gegeben: Mahen si mir dizes land
vider dojč!

Prestava: Pozor! Pozor! Na vse spodnještajerske
kmete in delavce! Naš vodja Adolf Hitler je šefu civilne
uprave na Spodnjem Štajerskem Uiberreitherju dal pa¬
rolo (nalog, geslo): »Napravite mi to pokrajino zopet
nemško!«

3. prizor

Igovarjava: Aufmahen! Aufmahen! Aufmahen! So-
fort! Auf! Sonst fcrahts!

Prestava:: Odprite! Odprite! Odprite! Takoj Od¬
prite! Sicer bo pokalo!

5. prizor

Izgovarjava: Ha ji Hitler!

Prestava: Živel Hitler!

Izgovarjava: Ana Zeršen, komen Si heraus!

Prestava: Arna Seršen, pridite ven!

Izgovarjava: Na servus! Si ist virklih ser šen!

Prestava: No, lepa je ta! Res je zelo lepa! (Besedna
igra, ko gestapovec veže priimek Seršen s pojmom »ze¬
lo lepa«, kar v nemščini zveni enako.)

Izgovarjava: Rue! Virds oder virds net?

Prestava: Mir! Ali bo, ali ne bo?

98

6. prizor

Izgovarjava: Halt! Hergoben!

Prestava: Stoj! Dajte sem!

Igovarjava: Ver ist den das?

Prestava: Kdo je to?

Izgovarjava: Ajn libhaber focti ir.

Prestava: Neki njen ljubimec.

Izgovarjava: Vas sagt si?

Prestava: Kaj pravi?

Izgovarjava: Nihts. Ir gelibter, mid dem si ajn kind

Prestava: Nič. Njen ljubimec, s katerim ima otroka.
Izgovarjava: Ah so! Ajn kind! Der klajne?

Prestava: Ah, tako! Otroka? Ta malček?
Izgovarjava: Ja, ja, natirlih!

Prestava: Da, da, naravno!

7. prizor

Izgovarjava: Fajne marke, vas?

Prestava: Odlična znamka, kaj?

Izgovarjava: Mitgeen lasen!

Prestava: Bi bilo vzeti s seboj.

Izgovarjava: Selbstferstendlih.

Prestava: Se razume!

8. prizior

Izgovarjava: Ge^ma! (Dialekt.)

Prestava: Pojdimo!

Izgovarjava: Nemens den aparat mit!

Prestava: Vzemite aparat s seboj!

Izgovarjava: Also ge-ma, ge-ma!

Prestava: Torej, pojdimo, pojdimo!

II. DEJANJE
3. prizor

Izgovarjava: Frojlajn Grete!

Prestava: Gospodična Greta!

Izgovarjava: Gemajndeamt.

Prestava: Občinski urad.

7 *

99

Izgovarjava: Birgermajster.

Prestava: Župan.

Izgovarjava: Gevezen.

Prestava: Bilo je.

4. prizor

Izgovarjava: Ah, vas!

Prestava: Eh, kaj!

Izgovarjava: Kinderhajm und škis mit jubel!
Prestava: Dečji dom in konec s slavo!

Izgovarjava: Fond cur festigung des dojčtums in der
Unterštajermark.

Prestava: Fond za utrjevanje nemštva na Spodnjem
Štajerskem.

III. DEJANJE
2. prizor ;

Izgovarjava: Šlislih vird di identitet der gajstes-
kranken Margareta Seršen mit der forgefirten person
amtlih festgestelt.

Prestava: Končno se uradno ugotovi istovetnost du¬
ševno bolne Marjete Seršen z osebo, ki je bila sem pri¬
peljana.

Izgovarjava: Genigt da>s?

Prestava: Ali to zadostuje?

Izgovarjava: Mahen si škis!

Prestava: Zakl učite!

Izgovarjava: Di šahe ist erledigt.

Prestava: Zadeva je končana.

Izgovarjava: Ge-ma alte!

Prestava: Pojdimo, stara!

6. prizor

Izgovarjava: Hir varten!

Prestava: Tu počakajte!

8. prizor

Izgovarjava: Hilfe, kameradein!

Prestava: Na pomoč, tovariši!

100

Z NAC A J I

Anica je ponosna lepa ženska, zavedna Slovenka, ki
prezira z dna duše Zajška in gestapovce. Ljubi nad vse
svojega sinčka, svojega zaročenca Ivana in svojo živčno
bolno mater. Izguba sinčka jo močno pretrese, a je
vendar ne stre povsem. V III. dejanju je tudi na zunaj
vsa druga, potrta, neskončno žalostna. Srčna bol zaradi
izgube otroka in matere jo je globoko zadela, a njenega
ponosa in predira proti Zajšku ji ni vzela. To čustvo
včasih z elementarno silo bruhne na dan.

Meta je psihopatičen značaj. Njeni strahotni prividi
so posledica njenega misticizma, vojnih grozot in njene
duševne bolezni. Vdor Zajška in gestapovcev v njen
tihi dom, izguba Anice in preteča izguba vnuka jo vrže¬
jo povsem iz ravnotežja v duševno zmedenost in jo nav¬
dajajo s samomorilnimi mislimi. Petrčka zelo ljubi. V
III. dejanju je duševno povsem izgubljena. Kot edini
spomin živi v njeni bolni duši samo še Petrček. Metina
vloga je zelo težka in zahteva izrednega študija ter
poglobitve v razkrajajočo se psiho živčno bolne ženske.

Petrček je otrok, ki lahko tudi brez besede odigra
svojo vlogo. Izključeno je, da bi ga nadomestila kaka
lutka razen v 9. prizoru v drugem dejanju, ko ga pri¬
nese Kopše mrtvega v ruto zavitega na oder. Tipkarica
naj ga pogleda v tem prizoru tako, da ga zakrije gle¬
dalcem, ko se skloni k njemu in mu odkrije obraz.

Ivan je krepak zdrav značaj, ves prepojen z vero
v končno zmago slovenskega ljudstva nad okupatorjem.
Iskreno ljubi Anico, ki jo bodri in dviga v težkih urah.
Ivan je bodoč navdušen borec v partizanskih vrstah in
glasnik osvobodilne borbe.

101

Kopše je stara slovenska korenina, kmečki človek,
ki dobro umeva osvobodilni pokret. Ne prenagli se nik¬
dar in je v svojih kretnjah in govoru preudaren, miren,
počasen a odločen.

Zajšek je pristen tip okupatorskega hlapca; Nastopa
samozavestno, oholo in je ves zaverovan v nemško zma¬
go. Naj ne bo preglasen. V svojih kretnjah naj posnema
svoja tovariša gestapovca v vsem zlasti v krutosti in
neizprosnosti proti slovenskim ljudem. Je tudi zloben
in maščevalen zlasti proti Anici, ki jo do konca obo¬
žuje.

Tipkarica je plaha pisarniška duša, v kateri še ni
povsem zamrla ženska rahlodušnost in usmiljenje s
trpečimi ljudmi.

Gestapovca sta neskončno vzvišena nad vsemi dru¬
gimi. Še na pomagača Zajška gledata s prikritim pre¬
zirom in mu to dasta tudi čutiti, kar on pasje ponižno
jemlje na znanje. Ne kričita razen v gotovih trenutkih,
ne mahata z rokami in sta v vsem tipični zverini, ki
z naslado vršita svoj krvniški posel.

TEMPO IGRE

Tempo igre naj ne bo prenagljen. Hitro naj se od¬
igra konec 6. prizora v II. dejanju ter začetek 8. prizora
v III. dejanju tik do trenutka, ko ostane Kopše sam na
odru.

Začetek II. dejanja naj se igra počasi, vsa strahotna
zapuščenost opustošenega doma naj prihaja do izraza.
Enako naj odigra Kopše zaključek igre v počasnem
tempu.

Sicer bo našel režiser dovolj napotkov za odrsko
izoblikovanje v igri sami.

102

STVARI, REKVIZITE IN REALNOST

Ne mučite se z montiranjem pravega radio-aparata
v prvem dejanju, iker bo v devetindevetdesetih primerih
od .sto odpovedal. Na mizi naj bo samo vzorec aparata.
Nekdo naj besedilo, ki ga radio objavlja, govori za
odrom sikoizi trombo ali skozi obe dlani, kar povsem za¬
dostuje. Z mitraljezom je tudi križ, ker ima svoje muhe.
Če sigurno ne funkcionira, si pomagajte kako drugače.
V starih časih smo bili s kladivom na globoko zabite
žeblje v deskah na odru in so pokale puške, da je bilo
veselje. Danes bodo ljudje že tako iznajdljivi, da bodo
tudi brzostrelko nadomestiti s primerno napravo, ki bo
oponašala mrtvaško ragljo.

Za vse stvari,'ki so v igri potrebne, naj skrbi nekdo,
ki sam ne igra, a jo pozna od prve vaje do vprizoritve
na odru.

V Ptuju, dne 10. junija 1947.

Dr. Alojzij Remec

Ptuj

N

103



■e

NRRODNfl IH UNIVERZITETNA
KN-JI2NICR