Novi ,,kmečki prijatelji". (Dalje.) Sedanji položaj kmečkega stanu. Socijalni demokrati Irde: »Svoboda se kmetu ni dala zategadelj, ker so uvideli krivico, ampak radi lažjega izkoriščevanja; neveščega vrgli so v boj z mogočnimi protivniki, velikim posestvom in velikim kapitalom. Nekdaj, ko kmet ni bil prost, imel je svoj kruh, dandanes pa mora gledati, kje bode svoje pridelke najdražje prodal, da plača obresti in davke .... Na sejem, kjer prodaja kmet svoje pridelke, pripelje tudi veliki posestnik svoje, katere pa labko mnogo ceneje razpeča, kakor kmet, ker jih je ceneje pridelal; velikoposeslniki si kupijo stroje, ter so se na visokih šolah izučili kmetiistva.« Kr_čanskiin političnim strarikam so liberalci vedno očitali, da so v starih časih kmete odirale, silile jih k roboti, ter jemale od njih desetino; z veseljem danes vidimo, da morajo najhujši nasprotniki priznati, da se je kmetom vendar nekdaj boljše godilo, kakor dandanes. Tako daleč ima socijalni demokrat prav, ali da bi bili kmeta Ieta 1848. oprostili z namenom izkoriščevati ga, tega našim liberalcem ne bodemo očitali. Liberalcem in prostizidarjem je bilo tedaj za kmečki blagor toliko, kakor nam za predlanski sneg, oproščevanje je imelo ves drug namen. Prostizidarji so hoteli razdreti stare krščanske zadruge v mestih, ker so bile ob enem krščanske, oni so oprostili kmeta misleči, da ga po tej poti najlažje pridobijo za-se proti veri. Posledice, katere omenja socijalni demokrat, so resnične, a krščanske stranke opozarjajo na te posledice že več kakor trideset let, ter skušajo kmete združevati proti prostizidarjem, in socijalni demokrat je kot prerok prišel nekoliko prepozno. Pravega uzroka kmečkega propada pa socijalni demokrati ne poznajo. Evo, kaj trde! Kmečki pridelki nimajo cene, ker veliki poseslniki ceneje pridelavajo! Kaj takega v javnem spisu trditi, je nekako predrzno, ali recimo rajši neumno. Veliki posestnik ne pridelava nič ceneje, kakor kmet. Res ima on stroje, boljše seme, boljšo živino, a zato mora imeti uradnike in sam poslov ne mora nadzorovati; kmet pa dela sam in kar je sam storil, je najboljše storjeno; kar veliki posestnik pri nas s stroji prihrani, to da uradnikom in lenobnim poslom. S stroji pa nadalje kmetom dosti pomagano ni. Ako se po letu vse s strojem zmlati, pa po zimi dela ni za posle; kmet si tako pri poslih res nekoliko prihrani, pomagano pa mu vendar ni, kajti če posel dosti dela nima, mora zopet kmet reveža vzdržavati. Tako je torej neresnično, da bi pri nas veliki poseslniki kot gospodarji bili nasprotniki kmetom. Le v tem slučaju so veleposestniki kmetu nevarni, če sp kapitalisti, če imajo toliko sukega denarja, da nakupujejo kmečka posestva ter ondi nasjajo gozd, kjer je nekdaj na svojern domu bivala kmečka družina. Kmečke bede navadno ni veliko posestvo krivo, marveč velike obresti prinašajoči denar, proti kaleremu do zdaj žalibog nimamo nobene postave, ki bi kmeta branila. Drugo je pa resnica, namreč, da v Ameriki, Avstraliji in Rusiji žito veliko boljši kup pridelavajo, kakor pri nas. Zato naši pridelki nimajo cene, ker dobivamo moko iz najodaljenejših krajev sveta, ker dobivamo vino z Laškega itd. Proti tem zunanjim deželam se moramo braniti s colnino, ravno proti colnini so pa soeijalni demokrati vedno bili, češ, ona podražuje mestnim delavcem vsakdanji kruh. Tako se socijalni demokrati povsod upirajo proti colnini na kmečke pridelke; čudno je potem, da se upajo trditi, veliki posestniki so krivi, da kmei nič ne zasluži več. Se ve, da mora imeti colnina svojo mero, ona mora biti modro uravnana, sicer bi umetno izvišavala ceno kmečkih domov, ti bi se vsled tega višje zadolžili, in korist od colnine bi zopet le bogatini imeli, katerim kmet obresti plačuje. Colnina je neobhodao potrebna in oporekanje, da se s tem delavcem in ubogim Ijudem kruh podražuje, je popolnoma ničeven! Denar, ki ga izdamo za amerikansko moko, pojde v Ameriko, in ne bodemo ga več videli; če se pa našim kmetom moka ali vino nekoliko dražje plača, vsaj tako, da on Se živeti more, potem bo kmet denar, katerega je danes od meščanov sprejel, jutri nesel tja nazaj; mestni delavec bo kruh dražje plačal, a zato več zaslužil, in denar bo ostal v deželi. Brez colnine bo imel delavec res cenejši kruh, dokler imajo kraetje še nekaj starega premoženja, potem pa kruka prav ne bo več imel, ker za najceneji kruh denarja več ne bo. Ravno v tem oziru kmetje z delavci ne morete držati, ako vam je drag vaš dom. Vprašanje, na katere se naj država v prvi vrsti ozira; na kmeta, ali na delavea je silne važnosti. Kakor hitro bodo enkrat rekli, samo na delavce se bodemo ozirali, colnino na poljske pridelke bodemo odpravili, kakor socijalni deraokrati hočejo, potern bo ubogi kmet popolnoma zgubljen, ter mu ne bo zaostajalo nič, kakor iti za svojim zgubljenim premoženjem v dalnjo Ameriko. Naša velika posestva kmetom niso toliko nevarna, kakor veliki suhi denar, veliki kapital. Kaj pa je veliki kapital? Ali je tisoč goldinarjev veliki kapital? Marsikateri bralec si bode morebiti mislil : Da za me bi bilo tisoč goldinarjev volik kapital, ko bi jih le imel, kako lahko bi si ž njimi pomagal! Prijatelj, da bi imel kdo 10.000 gld., to Se ni veliki kapital, da bi jih imel 50tisoč tudi še ne. Na vsem svetu je 27tisoč milijonov gld. suhega denarja! Te svote je skoraj polovica v rokah nekaterih bogatinov. Rotšildova družina ima sama neki dva tisoč milijonov premoženja! Da-si bralec ložje predstavi tisoč milijonov, povemo mu, da, ko bi po robu postavil cekin za cekinom, bi s tisoč milijoni, če bi jih začel v Mariboru postavljati, prišel še osem ur daleč čez Ljubljano ven! Trinajst tisoč milijonov denarja je pa v rokah nekaterih bogatinov. Tem bogatinom smo poslali vsled liberalnega gospodarstva dolžniki. Avstrija sama jim dolžuje čez štiri tisoč milijonov goldinarjev; za te bogatine delajo narodi kakor blapci, da jim morejo vsako leto plačati obresti, vse eno, ali je zemlja kaj obrodila, ali nič. Avstrija sama plačuje od državnega dolga več kakor 160 milijonovna leto obresti, ves zemljiški davek pa znaša Ie 37 milijonov. S tem obilnim denarjem so si nakupili bogatini skoraj vse največje časnike, ki so potem evangelj naših uradnikov in gospodov. Tako je prišlo, da imamo postave za denar, a za kmeta jih nimamo. Le eden izgled: Kmet je imel posestvo vredno štiri tisoč goldinarjev; zadolžil se je do dva tisoč in ker obresti ni mogel več plačati, prodali so mu dom za dva tisoč, ker sosedi niso imeli denarja, da bi bili licitirali. Tako je postava skrbela, da upnik zopet dobi svoj denar, ali zato ni skrbela, da bi kmet doma ne izgubil. Suhi denar dandanes vedno obrodi, on je kokoš, ki vedno vali; mrtva je sicer ta zlata ali papirnata kokoš, a prebrisani ljudje so ji vedeli udahnili neko protinatorno življenje; vedeli so skovati poslave, vsled katerih denar dobiva, kar je drugega človeka delo zadužilo. Nekdaj so kmelje delali roboto gospodi, zdaj pa bogatinom, in sedanje naše suženjstvo je veliko žalostnejše, kakor kedaj poprej. Krščanska pravica tirja, da vrnemo bližnjemu, kar \e nam dal; da bi mu dali dvojno ali trojno, to več prav ni, to se pravi, tam ni prav, kjer posojevalec sam prav nič ni sodeloval in kjer posojilo v nobeni nevarnosti ni bilo. Kdor v lakem slučaji obresti jemlje, ta prodaja bližnjemu čas, čas pa naš ni, marveč božji. Ge komu hišo posodim v rabo, ostane hiša moja in od svojega jaz lahko dobička iščem, če pa komu denarja dom, tedaj denar ni več moj, in od tega, kar moje ni, tudi dohodkov tirjati ne smem. To so krščanska načela; nekateri jim nasprolujejo, drugi jih zagovarjajo. Liberalni čas jih je zapustil ter zabredel v nesreče; skusimo se jih zopet poprijeti, ter kolikor mogoče, se ravnati po njih in gotovo bode bodočnost za kmeta boljša! (Dalje prih.)