Sinica in vrabec.
(Basen.)
HH'la je huda zima. Sneg je pokrival goro in ra-Hllj van. Drcvesa so se šibila pod sneženo težo. Mir je bil po naravi. Le lupatam se je začulo Civkanje ubogih ptific. Njih želodčki so bili lačni, in v prstke jih je zeblo.
Uboga siničica, ki je poleti lako veselo cifujkala, je bila sedaj zapuščena. Živeža ni mogla najti kakor poleti, ko je plezala po goli veji ter našla povsod gosenico. Toda Ijuba pomlad ter vroče poletje sta proč. Uboga siničica ne ve, kaj naj počne v tej mrzli zimi od prevelikega gladu.
Sklene torej ponižati se ter poleteli h kmetski hiši in poprositi hrane za lačni želodček. Domiš)ja si, da se je gotovo usmili radodarna Ančika, katero je razveseljevala poleti s svojim cifuj, cifuj.
K6 pride pred hišo, obsedi na kostanju pred poslopjem in se ogleda okoli sebe. Na podstrešnein oknu zagleda vrabca, ki si ravno snaži perje. Ko jo ta zagleda, jo nagovori: ,l:j, siničica, kako se li kaj godi v tcm hudem Casu?"
,,Slabo, zelo slabo, dragi vrabčckl Jesti dobim le malo, stradati moram," mu odvrne sinica.
nSi pač nespametna!" zahrešči vrabec. nZakaj si pa ne pomagaš? Tu ima kmet polne shrambe žita, pa tudi drobnega prosa. To je vse dobro za naše lačne želodčke. Le zleti bliže; greva takoj nekoliko pozobat v podstrešjc."
.Hvala, hvalal" odvrne sinlca. »Krast pa vendar ne grem. Nisem tako predrzna kakor ti. Bog me je preskrbel poleti, me bo tudi pozitni. V podstrešje krasl pa ne grem za ves svet. Le pojdi, če hočeš. Sicer pa tudt tebi ne svetujem. Doleti te za kazen lahko nesreča."
nKaj govoriš vendar tako nedolžno \" reče pre-drzni vrabec. nČe bi gledal na nesreče, ki me imajo doleteli, bi bil že davno poginil od lakote. Ali je bolje poginiti ? Poglej me, še scdaj se grem nazobat prosa! Ti pa prodajaj zijaia in Irpi lakoto!"
sa   7    rs
Vrabčele odleti s svojim čiv-čiv v podstrešje. Hišni maček, ki je ždel pred mišjo luknjo, ga zapazi, ravno ko je vrabče zobalo proso. En skok — in ubogi vrabček je bil v njegovih zobeh. Strl mu je vse koščice, nazadnje pa ga požrl.
Tako se je godilo talinskemu vrabcu. Huda kazen ga je dolelela za predrznost?
Dobra sinitica pa je potrkala na kočno okence. V sobi je sedela radodarna Ančika in je odprla okence. Sinica je poprosila. ,Ljuba Ančika, usmili se mene, uboge revice 1 Lačna sem in nimam ničesar, da bi se nastlila. Pomagaj mi!u
Usmiljena Ančika se je takoj usmilila lačne pličke. Potrosila ji je kruhovih droblinic, da se je mogla na-sititi. Deklica ji je obljubila, da ji pusti na oknu vsak dan zadosli hrane, in to do pomladi.
Tako je sinica bolje opravila kakor predrzni vrabec Sinica je prihajala vsak dan k okencu lačna; toda odhajala je sita.
.Ne bodi predrzen, ne kradi! RajSe se ponižaj lcr prosi in radodarna človefka roka le gotovo ne pusti poginitl gladu.'"                      Majmir Ljubivoj.