Leto I.	Na Dnnaji 1. junija 1870.	List 11.
Sanje.
(Dalje.)
Starejša je zlatolasa, In milo-cvet<5čega lica, Mehk(5 zvoneoega glasa, Prijetna resnoba Nje polnih ust govorica: Vsa matere svoje živa podoba.
Visoke sestra je njena rasti, In kakor vila, tenka čez pas; A mlddo jej lice temnejše gori, Temnejše so kite dolzih las. Nje listnice jagode so, ko dozore, S poljubom segrele bi mertvo serce. Odeta s pervotno bliskoto, Naravna je in misij iva, A gorka tako in ljubeznjiva, Da vsacega mahoma k sebi priveže, Ujame nehote ga v mreže.
Trenotje pervo sem ji spoznal, In da-si duh, zatrepetal. Oh, mlajšo nekdaj ljubil sem jaz, Za njo obračal svoj obraz; A ker je serce moje terpelo Zaradi nje brez upa, Tako se meni je v sanjah zdelo, Izpraznil sem kozarec strupa.
Kot da ga serd je ali sram Cvet<5čih med svati rož. Njegova dolga, prihuljena osoba, Kostena, bleda, Umirajoča ali vzeta iz groba, Sloni odmaknena v černi mrak, Ter neveselo v tlak Molčeča gleda.
Obernem vanj obr&z,
In kakor zdramljen iz sna tačas
Ubozega spoznam človeka!
Bil v dnevih časnega je veka
Med gorami kertina,
Med polnim klasjem prazna lit,
Ugnetalen, kot mehka glina,
V to stranves gladek, v drugo stran osat,
Med pervimi najzadnji Slovenec.
O njem se čulo je govoriti,
Da želel starejšo sestro dobiti,
Pak ona da grahov podala mu venec,
Katerih že mnogo bil je prejel,
Ter da se potem je samec ostati zaklel,
In pogubiti mlado devico,
Ker njemu odrekla je ročico;
A predno je maščevanju dušek odperl,
Da hiral je, in večni ženin — umeri.
Za stransko mizo sam Sedi osoren mož,
Torej tudi njemu na mertvaškem sveti
V temotnem je kraji bilo živeti,
Ka mu na časnem je vreteni Ljubezen prestrigla dneve, kakor meni. V pokoro snubaškej bolečini Imel je to mučilno hladilo, Da je pri vsakej srečnej ženitruni Njegovo lice svate strašilo.
Če težo smertno človek od sebe pahne, Vse čute nekdanje z dušo izdahne; A vendar meni, kakor bi živel še, Prešine kosti potres čudovito mrazen, Trepet in groza se na-me uspe, Ko srečam s pogledom to prikazen.
Zdaj godbe glasovi Germeč zapojo, Veseli svatovi Od mize steko; Versta se zavije, Zasukne se ples, Ljubezen zašije Iz iskrih očes. Telesa telo Derži se lcrepk<5, Vsi udije plavajo v slasti, Ko persi na persih sope; Zarna plamenica Pohota in strasti Odseva iz lica.
(Konec prih.)
Zorin.
XI.
Evelina Zorinovem« prijatelju.
Gospod! Kaj si bodete mislili, ko vam pride to pismo v roke! Čudno se vam bode zdelo. Morebiti se bodete smijali, in če se, saj me ne bode tam. Vaš prijatelj g. Zorin mi je dejal, ko je še z mano govoril, da vam je dobro znano moje ime, če se nij šalil.
Sinoči sem si bila v posteljiizmislila in zložila lepo, dolgo pismo; dejala sem, da vas mora geniti; a zjutraj mi je bilo zopet vse iz glave, tako da še začetka nijsem vedela. Zdaj vam na ravnost pišem, kakor mi pride na misel. V šoli smo se učili pisma pisati za vsako priliko, in dejali so mi, da dobro pišem; ali ko je treba res komu pisati, vidim, da je vse drugače. Rada bi vam bila pisala v vašem jeziku, in lehko bi bi bila, ako bi me bil liotel učiti vaš prijatelj, kakor sem ga prosila. A on seje smijal, kakor bi si mislil: kaj bode tak otrok! Samo sem ter tja mi je povedal kako besedo. Skoraj vse sem si zapomnela, ali pisma vendar ne morem z njimi pisati. Vendar čas je začeti, da mi ne bodete nevoljui.
G. Zorin je zopet pri nas. A kakšen se je vcrnil! Ves drugačen, ves spremenjeni Sel je bil, nič ne vemo kam, na nagloma; dolgo ga nij bilo nazaj. 0 ko bi ga videli, kakšen je zdaj, v serce bi se vam smilil, saj ste njegov prijatelj! Mama pravijo, da je hudo bolan, ali da se mu je kaka velika nesreča zgodila. Tudi jaz mislim tako, vendar bi dejala prej, da gaje kaka nesreča zadela, a bog vč, kaka! Ko bi človek vsaj vedel, ali besede nij izpraviti iz njega. Ves bled je in sterhel. O kako veselje bil prej; kako rad je govoril z mamo in z menoj ! Šalil seje z menoj, pripovedoval mi je tako lepe stvari, da vam ne morem povedati; tudi mene je prijazno poslušal, in smijal seje, kader sem kaj posebno neumnega povedala! Zdaj molči, besede nij iz njega. Komaj me pogleda, kakor bi me ne poznal, in vendar me je prej tako rad imel! Po cčle ure sedi molčeč, potem začne pisati; ko je nekaj časa pisal, zopet vse razterga — in začne hoditi gori in doli po sobi, da se vse trese, ter sam se sabo govori; a nazadnje se zgruzi na stol ter si zakrije obraz z obema rokama. Gotovo se joka sirota, da-si mu nijsem še videla solznih očij. Jaz si ne morem kaj, večkrat grem k njemu pogledat, ker se mi tako smili. Nič ne izpregovori; mislim, da me komaj vidi. O, da bi mu mogla pomagati, vsaj malo potolažiti ga! Da bi vsaj govoril! Vse zastonj.
Gospod! Ko bi vas mogla pregovoriti — pridite, pridite, če vam je moči, a hitro! Saj ga imate radi, in on vas ima rad. Vas bi gotovo poslušal, vam bi povedal in potožil, kar ga teži! Zakaj ste pa njegov prijatelj?
Upam, da vas moje pismo najde. Napis mu naredim, kakoršen sem videla ria g. Z orinovih pismih.
Se enkrat vas prosim: gospod, pridite, če vam je mogoče, otmite svojega prijatelja! Ne zamerite mi moje prederznosti, in imejte poter-pljenje z mojim pisanjem.
Evelina.
Julijeta Zorinu.
Dragi gospod! Bog daj, da bi vas našlo moje pismo. Pri odhodu nam nijste povedali, in nikdo se vas nij derznil vprašati, kam greste. Pišem vam v vaše staro stanovanje, ker upam, da se vendar zopet še tja povernete.
O dragi gospod, pri nas je žalostno, žalostno, odkar ste nas tako nagloma zapustili! Dela je hudo bolna. V strašnih vročinah leži, in kader ji je najhuje, ne pozna ni očeta ni zdravnika ni mene. Jaz se ne ganem od njene postelje. Zdaj, ko vam pišem te verstice, zatisnilaje sirota za nekoliko časa oči; morebiti malo zadremlje. Bog ji daj sladek počitek, saj gaje sirota potrebna!
Ko bi jo videli, kako je lepa, žalostno lepa, ko tako mirno leži! Divjaka bi moral omečiti ta pogled! In kako terpi! Angelj bi ne mogel poterpežljivejši biti! Niti z eno samo besedo ne potoži svojih bolečin.
Komaj da zdaj pa zdaj tih, kratek zdihljaj naznanja, kaj terpi. Kako
' n*
mi je hudo, ko jo vidim v tacih bolečinah, pa ji ne morem pomagati, tega vam dopovedati ne morem.
Kake prikazni ima! Zdaj se vidi v nevestni obleki pred oltarjem. nNe, ne!* — zakriči naenkrat se strašnim glasom — »nikedar, nikedar!« In kakor bi si hotela nevestni venec stergati z glave, začne si z obema rokama neusmiljeno ruvati lase, da ji moram šiloma roke deržati, dokler se ne upokoji. Cez nekaj časa začne: „Julijeta! Ali grešzmano? Pojdi ga iskat križem svet, pojdivi, da ga najdevi.« In moram ji obetati, da pojdem z njo, ter delati na videz, kakor bi pripravljala, česar je treba na pot.
Zdaj seji zopet zdi, da ste so vernili k njej, da stojite poleg njene postelje. Sladko se nasmehne ter vam podaje izpod odeje bledo ročico, iti govori .* » torej si vendar prišel; o saj sem vedela, da me ne zapustiš, da ne moreš živeti brez mene, brez svoje Dele! Vidiš, Julijeta, kaj nijsem dejala, da pride nazaj? Pojdi, ljuba moja, pojdi in ustopi se zunaj pred vrata, da kedo ne pride ter mi ga ne splaši; kakor golobček bi mi zletel, in nikedar več bi ga ne bilo nazaj I —- O Milan, kako sem srečna! Sem k mojemu zglavju sedi, da govoriva malo, kako lepo je bilo neke-daj, dolgo, dolgo je že, v srečnih otročjih letih!« Pa hipoma ji pride druga strašna podoba — bog nas obvaruj nesreče! da so vas iz vode potegnili, ter mertvega prinesli k njej! Začne popisovati, da se človeku serce terga, kako vas po mertvaški napravlja ter z belimi cveticami venča, — »Glej ga, Julijeta, pravi, kak lep merlič! a ne smete mi ga vzeti in odnesti v merzlo zemljo. Malo še počakajte, skoraj, skoraj umerjem tudi jaz, in ponesete naju skupaj, da bodeva skupaj ležala. — O kako mi je lahko!" — Potlej umolkne, mirna leži, in komaj je čuti, da diha; tako, da me groza obide.
Kavno se je prebudila. — —
Zdaj je zopet mirna. Vprašala me je, kaj pišem. Nijsem se ji upala resnice povedati. Ko bi vedela komu pišem! Potem me je prosila, naj ji prinesem papirja in pero, da vam bi pisala. Ko ji podam res pero v roko, sirota nij imela moči, da bi ga deržala.
Gospod Duvallon so vsi pobiti; človek mora imeti usmiljenje z njimi. Po cele ure presedč poleg njene postelje, n komaj jih pregovorimo, da gredo po noči malo počivat.
Zdaj se mi zdi, da ji je že malo bolje, da torej še nijsmo izgubili vsega upanja.
O gospod, kako je bilo lepo, ko ste bili še pri nas! Ne smem se spominjati srečnega časa, prehudo mi je pri serci! Kako srečna je bila Dela, kako živa in vesela, kakor nikedar proprej! In jaz, — od strani sem stala, gledala jo ter veselila se njene sreče. Pa kaj pravim! Srečna, presrečna sem bila tudi jaz —kako bi ne bila? Bivati sem smela na vaši strani, poslušati vas, govoriti z vami; kako dobri, kako prijazni ste bili z menoj! Kaj si morem, kaj si smem želeti več? O gospod, ne zamerite, da tako govorim! Bog v nebesih mi je priča, da nijsem mislila nase, da sem svoji prijateljici privoščila srečo iz vsega svojega serca. Saj kedo bi je pa bil vrednejši od nje?
Pa kam sem zabršla? Kiko pravico imam o sebi govoriti? — Zakaj vam ce!6 pišem? Ali bi ne bilo bolje, da bi molčala? Morebiti, a jaz ne morem drugače. Bog mi odpusti, če pride kaj napačnega iz tega! Kaj vam čem še reči? Tolažiti vas? Tuje treba tolažbe!
Cas j-e, da končam! Čegavi so lasje, katero najdete v pismu, tega vam pač nij treba pripovedovati. Odrezala sem jih, ko je počivala, ter položite, ji na persi, daje pod njimi tolklo, grelo jih njeno zvesto serce. Vzemite ter imejte jih v česti, kakor najdražjo svetinjo.
Bog vas potolaži, dragi gospod! in vam daj moči, da ne omagate v svoji nesreči. To vam od vsega srca želi Vaša
Julije ta.
Zorin prijatelju.
' Se živim. Kako živim in zakaj, ne vem, ne umejem. Navada, sama navada! Saj se tudi ura na steni ne ustavi takoj, če se je poterlo glavno kolo, kamero jo goni. Nekoliko časa še maha sem ter tja, na desno, na levo. čemu? Kazalec stoji, kjer seje ustavil, ko je prenehala goneča moč.
Ali je to, kar čutim, nesreča? Saj še bolečina nij nego praznota, strašna praznota v glavi in serei! Laže bi prenašal najhujšo bolečino, nego to stanje, ki nij niti smer t niti življenje, brez volje, brez moči, brez prave zavesti.
Sreča! — Človek hrepeni po nji, trudi se zdnjo, lčta za njo, da mu noge kervave, da mu sape izmanjka, da pade in obleži. To je življenje! O nespamet in zaslepljenost! Kakor nasajene glave premaganih v pripovedkah ne strašijo pogumnih snubačev lepe kraljičine, da se drug za drugim oslepljeni drevč v gotovo smert, tako tudi človek ne odneha in se ne ustavi v svojem teku za srečo, da-si vidi pot s padšimi posut.
Kje pa ima človek pravico do sreče? Kedo mu jo je obljubil, kedo zagotovil, ko je prišel na svet? Da ima sape v dihanje in hrane v življenje, zadovoljen mora biti in vesel; zahtevati več, to je prederznost.
In vendar, kako blizu sreče sem bil že jaz! Ze sem se je skoraj doteknil sč svojimi rokami; ko sem jo hotel objeti, pride mi star, neznan mož in prosi me, naj se obernem in grem ter jo pustim druzemu. In ober-nem se ter grem. Moje dejanje spada med imenovana blaga dejanja. Zakaj ne čutim v serci tiste sladke zadovoljnosti, s katero, pravijo, da se dobro delo samo plačuje?
Ne huduj se mi, ljubi moj, da tako brezbožno govorim. Zdi se mi, da imam vendar malo izgovora pred najostrejšim sodnikom, če mi uide grenka beseda. Saj je bila edina. Včeraj sem bil čez dolgo časa spet enkrat v Louvru. Nijsem šel iskat tolažbe, dejal sem, da se vendar malo razmislim. Vse zastonj! Merzlo, mertvo so me s& stene gledale znane podobe, nekedaj moje veselje! Torej je resnično, da ne vidimo stvarij, kakoršue so same na sebi. Lepota je v nas, iz sebe jo pokla-damo v zunanje stvari. V mojem serci je razderta lepota, mir pokončan!
Od tod moram iti, in pojdem, kakor se malo okrepčam, ker oslabljen sem tudi telesno, — morebiti že jutri. Kaj bi tajil? Ne upam si prav; izkušnjava je močna in mlado je še moje junaštvo. Dal sem svojo besedo. Kaj je beseda? Nepremišljeno si jo dal; nikdo nij imel pravice zahtevati je od tebe! O serce je nevaren modrec; izgubljen je, kedor ga posluša. Zato pojdem.
Izbudilo se mi je hrepenenje, da vidim še enkrat svoj rojstveni kraj. In vendar se bojim, verniti se domu. Vse bode spremenjeno, vse mi neznano, tuje. Nikdo me ne bode poznal, malokedo se me temno še spominjal iz nekedanjih časov. Tu mi bode še le živo stopilo pred oči, ko bodem videl vsacega na svojem mesti, kako izgubljeno je moje življenje! Tujec sem povsod, nikjer domd. Tuj mi je celo svoj dom; in vendar me žene, da ga vidim še enkrat. Tako se zibljem med strahom in željami, ter denes ne vem, kaj se jutri zgodi.
Boris Miran.
Lipe.
Povest.
IX.
(Dalje in konec)
V mlinu na Rodovji utihne pogovor, ko na dvorišči stari pes začne verigo tergati in serdito lajati. Voz je bil tu, ki je gospodarja iz tujega pripeljal. Mož in žena tečeta ven se svetilnico. Pozdraviti se je moral, da-si sta želela, naj bi bil ostal v daljni deželi.
Gospod, katerega je jima oskerbnik za gospodarja pokazal, in kateremu sta ponižno hotela roko poljubiti, nij bil podoben Lipetu, kakor sta ga nekedaj poznala. Postava je bila širja, obraz zarujavčl in po-rasten. Govoriti nij hotel ž njima, same nekatere stvari je vprašal, o katerih je oskerbnik odgovarjal. Slaba zndmenja.
Po večerji je bil oskerbnik odšel. Novi gospodar na Rodovji menda nij mislil iti spat, kajti videlo seje zdaj to zdaj ono okno razsvetljeno.
Lipe je imel dovolj misliti. V očetovo hišo, katero je v mladosti zapustil, vernil seje zdaj kot mož. Oče več ne gospoduje tu; sam je, izpremenjeno je vse ter najbolj on sam. Menil je nekdaj odhajajo, da se verne skoraj ali nikoli. Vernil se je na telesu zdrav, in na duhu? — Oh, ta se je tudi predrugačil. Izkušnje raznoverstne so ga imele v uku, življenje, kakoršno je, bilo se mu je razgernilo, in videl je, da nij od njega dobil tega, česar je pričakoval in česar si je želel. Imel je lepo imovino, lepo ženo. Ta je zdaj mertva, in ž njo mertva njena duša. Pred 6či mu stopi spomin rajne lepe žene, v daljnem pokopane. Toda nobene solze mu nij bilo v oko, in nje spomin je izpodrinila hitro povzeta druga misel. Naj v miru počiva ona, ki mu je overgla vero, da v lepem telesu biva lepa duša, da lepa beseda kaže lepo serce.
Sam! Iz svojega zakona nij Filip Rodovščak imel nič otrok. Drugič ženiti se so ga pač pridobljeni znanci silili. A on že nij upal ljudem, niti sreči. In zdaj je bil tukaj. Cemu? Obdelovati zemljo, iz nje dobivati ter množiti svoje imenje! Ubijati se in truditi, veselje imeti nad rastjo, ter nevoljo nad sušo in točo in živinsko kugo! Cemu? Da uekedaj, kader se postara, tuji ljudje, ljudje se samo sebičnostjo v serci stopijo pred njegovo posteljo, čak&je poslednjega izdiha, da pober6, kar je pridobil, od čevljev izpod postelje do tolarja v omari?
Kako lepo življenje in lepo srečo si je bilo zmalalo mlado serce, ko je še oče živel in je on odrastel pohajal okrog doma, pol neveden in nedolžen, poln upanja in zadovoljnosti! Ali nij moglo drugače biti? Da.
Pa vendar ne. On nij bil kriv, da se jo odtergal od rojstvenega kraja, od kraja svojega mladostnega upanja. Moralo je tako priti. A lepa je bila mladost in lepa je bila — deklica, za ktero je serce gorelo.
Kako je ž njo? Kjeje?Živi li še, srečna, ali morebiti je tudi njeno serce ogrenilo življenje?
Pozno je bilo že po noči, ko je mlinar moral teči še enkrat v staro klet. „Bog! kako žejen je gospod prišel. Menda tam, kjer je bil, nemajo vina« mislil je, steklenico na mizo postavljdje. Gospod izprego-vori zdaj na pervo ž njim, veli mu sčsti in ga izprašuje o tem in onem človeku po okolici. Mlinarje štel vse po redu, kedo je še živ, kedo je umeri, kedo obogatel, kedo na nič prišel. In videč, da se gospod neke-danjih znancev še spominja, pride do poguma, svoj stol bliže primakne in takoj za-se eno dobro besedo založi, pripovedujoč, kako je gospoda poznal, ko je še nosil hlače in suknjo sceloma narejene, kako se je v njegovem mlinu izučil in je že tako privajen liiše, da bi mu bilo težko pri serci, ako bi moral proč iti. Gospod ga s kratka umiri, da mu ne bode treba odhajati, in vpraša dalje, kaj je z učiteljem Gonobo.
nUmeri«— odgovori mlinar. »Nj egova žena je zdaj sirota. Dvoje otrok, malo kruha.«
Filip je mislil, da ve dovolj. Njegova žena! Ta je mogla samo ona biti, deklica njegove mladosti. Ali mlinarja nij mogel dalje izpraše-vati, Odpravi ga.
V sobici, kjer je nekedaj kot mladenič spal, najde vse, kakor je bil pustil. Še nekaj pisem je ležalo v predalu male omare. Bilo je tudi pismo, katero je nekedaj 011 sam pisal a ne odposlal. Ko je čital sam svoje misli, pisane pred leti, zdel se je sam sebi tuj, in otožen nasmeh mu zaigra okrog usten. Bila so tudi še nekatera pisma od njo. Cita nekatere verste, a skoraj odloži. Pisala je nekedaj, tu stoji še zdaj: rti me umoriš, ako me pozabiš, življenje je samo s teboj življenje, drug človek v mojem serci in na moji strani je nemogoč.« Kako dolgo je bilo to? Tak je svet, in taki smo mi! Lažemo svojemu sercu in verujemo sami sebi.
X.
Župnik v tergu jc bil star pameten mož. Poznal je vse ljudi svoje fare in na Rodovji je bil nekedaj pogostoma v hiši. Nekaj tednov po prihodu Filipovem se je na vabilo oglasil zopet. Videti je hotel svojega nekedanjega učenca, ker čudil se je, kako je mogoče, da bi se bil iz veselega Lipeta naredil preresen samotarsk mož, ki se jako malo b&vi z ljudmi. Govorila sta mnogo o rajnem očetu, in Lipe je zvedel mnogo-kaj, česar oče mlademu sinu nij povčdal. Vendar o tem samo nij hotel govoriti. Hitro se je bil samotnega Rodovja naveličal, in namerjaval je zopet oditi iz dežele. Prej je vendar hotel z župnikovo pomočjo dobro delo storiti, ali kakor je menil, nekoliko poslednje dolžnosti izpolniti. Hvaležen je bil deklici za tista — morda edina — srečna trenotja, kar jih je v mladosti v njeni ljubezni imel. In zdaj je slišal, daje vdova in v stiski. On je imel dovolj. Župnik je čul stermeč njegovo ponudbo, in rekel: nučiteljeva vdova je res sirota, a ne mnogo prida ženska. če hočete darovati, storite kaj za otroke. Ženska je kriva, da je učitelj Go-noba imčtek izgubil in umeri!«
Zdaj je Filip stermel. Kako bi to mogoče bilo! Župnik, star mož, pa bi lagal? Nekaj hipov je Rodovščak nem sedel, že je roko stegnil po novcih na mizi ležečih. V njeno poštenje, njeno dobroto je veroval tudi v spominu na-njo iz daljnega. Videti je nij hotel, a skrivaj pomagati. In vredna nij ?
„Kedaj je njena mati umerla? vpraša.
„Se živi, ali ste jo poznali? To je čudno, ker nij iz tega kraja. In očeta ima tudi še«.
nOčeta? To nij mogoče! Ali — morda se motim, nij se li učitelj Gonoba ženil pri hčeri Križanove vdove?"
nA ne! Kedo vam je to pravil? To je poštena i spoštovanja vredna deklica. Le škoda za njo, da nij dobra gospodinja in dobra mati postala. Sama živi. Mati jej je umerla, ona je nekaj po sorodnikih podedovala. Imela je pred leti več snubačev, vzela nij nobenega. Čudna ženska. Ona dela mnogo za uboge, in baš otrokom, za katere ste vi po zmoti, kakor se mi zdaj zdi, mislili skerbeti, tem je ona dobra botra". ,
Torej je bilo vse drugače, nego je Lipe mislil. Župnik je ugibal z njegovega obraza, kolikor ga zakrival nij, ali bi izgovoril ali ne, kar mu je na jeziku. Mož je bil navajen, na ravnost govoriti, vendar se tu nij upal. Vpraša nekaj strahoma samo to: n vi ste jo nekedaj poznali?"
„Da!" Lipe z dlanjo počasi čez obraz potegne.
»Lepa deklica je bila.«
Vendar o tem razgovor nij hotel napredovati. Lipe je utihnil in župniku je bilo odhajati.
XI.
V loncih so rastle cvetlice na obeh oknih male sobe. Za njih rast sam<5 je imela Mari skerbeti in je skerbela. Sicer nij bilo nič živega, nič rastočega na svetu, na kar bi še bilo njeno serce navezano. Vse , kar je bilo nekedaj svoje korenine v nji serce zasadilo, bilo
je mertvo; samo cvetice sojo ljubile, ker so rasle veselo ter lepo dišale. Da, mati je bila mertva in na njen grob je kanila že mnogotera solza, kajti ona in ona sama jo je ljubila. A on, čegar je nekedaj bilo serce?
Videla ga je, že večkrat, v nedeljo v cerkvi. Spoznala ga takoj nij; ljudje so rekli, da je on. Ljudje so rekli, da seje po njej oziral; govorili so še več in pripovedovali o njem posebno njej radi. Ona je govorila, da jej to nij nič mari, in prav merzlo seje deržala. Saj so bile sanje, in pozabljene? — A zakaj se ne more čisto iz spomina izbrisati, kar se lioče, kar bi se izbrisalo rado! Zakaj se vrača po dolzem, dolzem času zopet spomin, kije neprijeten, če tudi se tiče prijetnejših stvarij ?
Tako si je mislila, sloneč na poličici pri oknu. Zunaj se je solnce v zahod topilo in poslednji odsev je njeno obličje razsvetljeval. Bilo je izpremenjeno: leta so bila na Idhko a neutdjno zapustila nekoliko sledii, in to kar je preterpela duša, pregnalo je bilo cvet pervega razvoja. Ker se je bilo serce utešilo, ko je menilo, da je od sveta prejelo vse, kar mu je providnost odmerila, mislila je deklica, da je njeno serce postarno in p6starna ona sama. A bil je baš ta duševni mir, ki se je razlival po njenem obrazu ter jej dajal neko drugo mladost nego je ona, katero jej je kratil čas.
Zdajci skozi okno vidi bližati se moža. Filip je; na ravnost gre proti njeni hiši. Ona vstane, kri jej stopa v glavo. Kaj hoče tu, zdaj, on! Govoriti ž njim! Kako? — Strežajki veli reči, daje nij doma.
A pol ure pozneje pride kesanje, da si je pomagala z lažj6. Zakaj bi se ogibala, mirno z 6či v 6či vprašati ga, kaj hoče, — ona, ki si
nema ničesa očitati, a njemu, ki nij--ne, tudi on ne more hudoben
človek biti! Odpuščeno mu je bilo že zdavnaj. Morebiti je bila kriva ženska radovednost, kaj bi on rad? Morebiti je bilo krivo še kaj dru-zega, daje bil sklep v drugič storjen: ne ogibati se ga, če pride.
In prišel je.
Stara dekla, ki je dolgo že priKrižanovi Mariji služila, sešla seje drugo nedeljo sč starcem, ki je na Rodovji pastir bil, a zdaj v vasi oso-bčnkoval. Ker sta bila oba gluha, vpila sta oba. Ona je hotela, da bi se pastir Peter čudil, a Peter je dejal, da se treba nij.
Starka je namreč pripovedovala, kako je novi gospod iz Rodovja prišel n k nam", kako je ona skozi ključanico videla, da sta dolgo govorila gospod in njena gospica, da jo je nazadnje za roko prijel in daje od veselja jokala. Od zdaj pak je vedno pri njej. In za gotovo je slišati, da bode skoraj oklic.	j. jur&it.
Moje	nade.
P6mlad serčno zaželena,	Upal sem, oh, dolgo upal,
Kje je tvoj obetan cvet?	Nada, zdaj le zgini, le;
Kam, o kam ste se iztekle,	Več slepilnih žarkov tvojih
Nade mladih let?	Nečem piti, ne!
P6mlad kmalu, kmalu mine, Cvetke pa še ne cvet6; Pomlad nij cvetic rodila, Mar jih zima bo?
Pdmlad, živo zaželena! Kje je tvoje cvetje, kje? Rano nade dobe mlado, Zginile ste ve.
Žila — premog« v a.
(Dalje in konec.)
Lipovščak liodi v tem pridno pogledovat, če se kaj dobro redi žila premogova; pa tudi sam na tihoma premišljuje, česa prav za prav bi se najbolje poprijel po sedAj, ker skoraj poreče: »Z bogom, moj ljubi cesar!« Volitev oziroma na svoje zdanje nežne razmere mu ne morebiti pretežka. Pa res, kerčmar bode! Zakaj bi pa ne bil? Saj je to gotovo prijetno stališče: imeti svojo klet z dobrimi vini in sam pokušat ga hodit kar na pipo najboljšo; imeti iz verstno kuhinjo, iz katere pečenke duh tako vabljivo šegeta v nos; imeti gosti, vesele znance in prave prijatelje dan na dan in še po noči okolo sebe, da človeku odganjajo dolg čas; imeti — verhu tega v svoji hiši ljubo ženico, ki je temu vsemu že od mladih nog vajena, in, kar je poglavitno na njej, ki tako ljubi njega! Kaj potlej to nij najlepše življenje? Prava prismoda bi bil, ako bi samo mislil na druzega kaj. »Da, kerčmaril, točil ga bodem! — lievreka!" šepetne radostno pred sč in malo trše klepetne s podplatom ob tla.
pjazpabil!" zavpije Brinovščak, stopivši izza obcestnega germa v večernem pomraku.
»Lej ga! Kaj pa ti ttl? Ali se vedriš?«
»Kedaj sem že veder! Ali še od onega večera po tisti primaki pa me res ima taka letinska suša, da sem prišel malo na večerno roso; pa vem, da še najbolje bi mi dčlo nekaj pohlevne plohe. — Na, kaj se res šalim? Lipovščak, prav nalašč ti prihajam naproti. Take pa še ne! Lipovščak skači od veselja! Majdela je tvoja, — pri moji duši!«
»Povej, kaj je?«
„Le čakaj! Pred le sem bil dobro uro ž njo skupaj. Govorila sva samo o tebi. Preveč bi bilo, da bi ti pravil, kako je kar zasedena nd te. Potem pridejo še mati. Jaz jim začnem v misel jemati vse te stvari: žilo premogovo, tebe, in veš, tako-le bolj od strani jim za poskušnjo tudi dajem izpoznavati, da ti tako ljubiš Majdelo ter da bi jo rad: češ kaj poreko? Kaj meniš Lipovščak ?Cuj! Pravijo: kakor jaz poznam tega Lipovščaka, to je človek, prav dober, in če je tudi tebi, Majdela, po srci, jaz nemam ničesar zoper njega. Samo vojaško suknjo bi moral še popred sleči, in pa« — Lipovščak poslušaj! — »in pa«, pristavijo „da je samo tudi še premogova žila sežnja debela: — naj te kar popelje pred
oltar, če te hoče! Majdela jih pa objame na to okolo vrata! Lipovščak, .— pomisli! Sežnja debela — poroka! Ukaj, vriskaj, norec!"
Prepuščamo častitemu bralcu, naj sam, če ga veseli, premišljuje Lipovščakovo radost, katera mu je v tistem trenotji molčč topila serce. Čez delj časa hodd se spet še le jasno zavč, da naprem tovarišu mčni: »da, ljubi prijatelj, res, zel6 sem vesel! Zanesi se na moje besede, da tega ti nikoli ne pozabim! Zdaj — ti veš, da, kako dolgo in daleč sva že z Majdelo, pa prav pravega porazumljenja do dobrega vendar še nij bilo med nama. Ustno nij leliko — odpisala pa tudi še nij.«
„Ali si prismojen: —da bi ti še prisarila? Saj te vidi od glave do nog, vsak dan, še po večkrat! In kaj ti nepravi milijonkrat več z enim pogledom, nego bi ti v celih polah mogla napisati?«
„To je pač res; denes lepo govoriš, Brinovščak.«
„ Menim da, ker jaz tudi temeljito poznam te ljubezenske stvari, da tako z lepa ne kedo. Zato le ne delaj si neumnih želji in skerbij, pa mene poslušaj, kako ti svetujem. Malo katera dekle je v našem mestu, da bi jaz z nje serčnimi potrebami ne bil bolj ali menj v postrežljivi dotiki, in — vsaki se kako steče, pa se tudi Majdeli s teboj!"
„Ti tedaj meniš, naj bi jej jaz še ne pisal nič več?"
„Tistega ne pravim; le piši, večkrat jej piši ljubezenska pisma, kar najbolj zaljubljena. To so prava dušna paša vsaki ženski, tako tudi njej."
Med tem pogovorom prideta v mesto in vstopita, kjer je bila per-va smrčka
V	malo dnevih potem Lipovščakova skrivnost že roma iz ust do ust po vsem mestu K*. Pribiraje si potoma vsakojakih slaščic, sreča, kakor romarica s pozlačenim odpustkom, precej šegavo nališpana tudi Lipovščaka. Ali on v svoji preveliki ljubezni ponižno preziraje spremembo, njej pač po nevoščljivih jezikih pritakneno, ne ustraši se je nič več, nego jo veselo in hlastno sprejme, kakor kak pastir ljubo ovčico, kedar se mu po dolgih križempotih spet verne. In še ne poprašuje,kedo jej je tako lepo pomagal na dan: saj zdaj — naj ves svet vč, da Lipovščak in Majdela sta eno!
Da, po sedaj nij več, da bi se Lipovščak mudil s takimi praznimi malenkostmi. Premogova žila se mu hitro redi, in kolikor palcev mu je treba se žive vere v nje prihodnjo, pretežko pričakovano debelost, za toliko sežnjev mu jo njega terdno upanje že preseza. S kratka, bliža se svojemu zaželenemu koncu, kakor po vetru.
V	tej naglici na vse strani, ne ve, čemii bi poprej kaj.
Pervo se mu potrebno zdi, da ljubljeni Majdeli po Brinovščakovem nasvčtu pospiše še nekaj pisem, „da se ta težeča, vedno še nekoliko meglena jasnost med njima po polnem razvedri, sploh, da se že vendar do dobrega pogodi ž njo, predno premogova žila, nenadoma sežnja debela, d& blaženo znamnje oklicu i t. d." S tem, ki se tiče njegovih zlasti dušnih težav, daje si opravljati po noči; a kar se dostaje dejanske priprave njegovi milejši prihodnjosti, to pridno preskerbeva po dnevi. Zatorej izkuša posebno, kako bi njega bodoča firma takoj v pervem
trenotji že prišla v dobro ime. V ta namen pridno povprašuje: kateri pekdr peče najboljši kruh, kateri mesar kolje najboljšo živino, kateri stekldr prodaje najčednejšo steklenfno, in ko pozve vse to ter po vsem, česar še treba, da pojde s kerčmarjenjem dobro izpod rok, pogodi se z najboljšimi tvoritelji na „mož besedo" za prihodnji čas. Proti večeru komaj časa dobi, da berž pohiti' ven iz mesta, premerjat premogovo žilo in spotoma tudi oglasit se h krojaču: kako da mu že ne naredi meščanske oprave, katero mu je bil ked&j že delati dal? Za mraka potlej ves spelian priteče nazaj v mesto, in oznanjuje svojim prijateljem že od daleč, koliko žili še manjka do sežnja — toliko palcev namreč,kolikor jim perstov na obeh povzdignenih rokah ne kaže raztegnenih. Dolgo v noč potem presedeva pri Gostniku, pripoveduj6č vsacemu, kedor ga hoče poslušati: kako debela je premogova žila, ter kako je premogova žila — debela! i. t. d.
Necega večera vidi Brinovščak, kako, kakor na perotih, prileti proti njemu Lipovščak po mestni ulici, — na obeh rokah vse perste po konci in tudi še nos in brado kvišku deržeč — dvanajst!
„Živio! — umejem — sežnja debela!" tako klič^ leži Brinovščak Lipovščaku okolo vrata — da bi človek moral jokati, komur bi se ljubilo. In bog v6, doklč bi si bila ležala tako na sercili, ako bi so ne bil vselej previdni Brinovščak spomnel, da bi ta nenadni ogenj utegnil kako kvaro delati, da bi torej dobro bilo, malo ga pogasiti. Temu nasvetu se Lipovščak tem rajši podverže, ker se pervič tudi on v tem po polnem ž njim zlaga, in drugič je tudi njega samega terdna volja, da ta dan tolike sreče nekoliko podaljša v noč sebi in svojim prijateljem na spomin in veselo zabavo pri bleščeči kupici slavnoznane, zdrave Gost-nfkove kapljice. In res, že polunoči, a še gaje na vse duške, da tonejo serca in miza — na zdravje vsem, posebno žili premogovi!
Brinovščak o tej priliki požene tudi s premogom podkurjen slovesen govor, da po vsi pivnici diši po samem premogu.
Predno se tako s premogom prekajeno društvo razide, povabi Lipovščak vse pričujoče, in še posebno Gostnikove, naj izvolijo jutri ž njim iti pogledat premogovo tvorišče. Vsi radovoljno obljubijo, cel6 kerčmarjeva mati rek6,da če bode lepo vreme,naj pojde, kdor hoče domačih, tja doli.
Lepo in prijazno sije soluce drugi dan po polu dne, ko se povabljena družba nap6ti ven iz mesta po cesti med zelenim poljem proti pre-m6govi jami.
Nad njivami prepeva škerjanec radostno alelujo, kakor bi hotel reči: »serce v višave, Lipovščak!" Tam na bližnjem hribci z gostega bukovega perja kuka pa kukavica. Kako vse pomenljivo! Tudi Lipovščak res v vsem svojem življenji še nikoli nijj bil tako srečen, tako po-vzdinenega serca, kot denes,po toliko letih spet enkrat v meščanski obleki. —
Majdelo, katero so zopet nekaki uroki zaderžali domd, imel bi bil pač tudi še serčno rad sebi na strani, pa —« saj jutri stopiš pred očeta in mater, pa jima lepo brez ovinkov na ravnost odkriješ svoje misli in
želje, česar že komaj čakajo! — In potlej pojdemo na ženitovanje!" tolaži ga Brinovščak, da se tudi on res pomiri po polnem.
„Kje misliš, da potlej malo ostanemo?" vpraša ga še zelo skerbno.
„V pervi, pod znamenjem, pri cesti, kjer imajo prostoren, hladen vert z mizami. Naročil sem bil že včeraj nekaj priprave."
„Izverstno! Taka soparica — meni se že zeva od žeje«, toži Brinovščak.
Skoraj pride društvo do omenjene kerčme. Na eni klopi tam na vertu sloni delaven možak in dremlje. Tik njega rovnica, zasajena v tla. Lipovščak takoj spoznd svojega najboljšega kopača iz premogove jame. —
„Nu, mož! kaj ste že jenjali denes ?« vpraša Lipovščak glasno, da nagovorjeni človek debelo pogleda.
»Nu, kaj že počivate za denes ?" ponovi še enkrat.
Delavec počasi zleze pokonci: „gospodLipovščak!« pravi »—za denes in za vselej !«
„Kako? ali ste morebiti izboleli?«
„Hvala bogu! jaz sem zdrav, a žilo je davi sušica vzela!"
„Kako, — kaj menite?«
„Kaj bi menil, žali bog! Kakor vam pripovedujem: potekla je pre-mogova žila, konec je je, nikjer je nič več nij, naj maha človek za njo, dokler če in kamor če, nij je, — žila je šla!«
Lipovščak stoji, kakor okamenel! Kako — kaj? Saj ne v4, kaj bi? Morebiti sanja?
Vse društvo molčč stermi.
»Da, gospod Lipovščak! meni je res kaj zelo žal, pa — kar je, to je, žile prem6gove nij, ko je nij!«
Še le čez dalje časa se oglasi Brinovščak in obernen proti Lipov-ščaku, skoraj medlemu, T6C6I n nič,Lipovščak, nič se tako ne griži, saj je še kje kakšna žila — premogova!" a potlej, precej tožno oziraje se po praznih mizah, na katerih naj bi se bliskotala krepčevalna tekočina, pristavi: »prekleto je res žalostno — vendar se moram smijati!"
Cestiti bralec iz te resnične dogodbe vidi resnico starega prigovora: „Ne pij na medvedovo kožo ali — premogovo žilo!«
J. Ogrinee.
Klasične podobe.
III. Pri Kritonu. (Dalje.)
Politrilides (sam.) O priserčne, zlate moje pesemce, objemam vas, poljubljam vas. Serce se mi smehljd od veselja, ko vas pogledam, kakor mlademu očetu, ko mu pervorojenca v naročje polože.
O kako bodo stermeli, ko jih bodo čitali natisnene, pa pisali bodo po vseh časnikih: nova, zlata doba je napočila naši literaturi! — in po
ulicah bodo s perstom kazali za mano : vidiš ga, tam le gre! Pa dcklice me bodo sramežljivo-poželjivo pogledovale ter izdihovale: o srečna, katero sije izvolil! Da bi jaz imela taeega ljubega. !
Ali prizadele so mi mnogo truda; nekatero noč sem prečul, ko je smerčalo vse okrog mene, ter po vroči postelji se metdje stikov iskal. Ko bi bil v kozarec prestregel vse potne kaplje, kar sem jih prelil pri delu, lepa merica bi jih bila. Res: „težavna so Parnasa pota!«
Največ mi je prizadejal sonetni venec. Treba mi gaje bilo, kakor slepcu vida. Kaj so pesmi pri nas brez sonetnega venca! Ali kako ga začeti? Hodil sem okrog njega, kakor mačka okrog vrele kaše, nij-sem vedel, od katere strani bi se ga poprijel. Kar se tiče stikov, tu pač nij bilo mnogo premisleka: „ile, ale, ice, ije,« vmes kak: „eče, oje,« saj dalje bi se ne upal. Tudi misel mi nij delala toliko skrbi; samo da ima človek stike skupaj in da začne, potem gre že kako.
A zdaj je vsega truda konec. Sonetni venec je zverižen in skerpan, tako da mu pičice ne manjka! Se celo njeno ime sem vplel vanj, kar je bilo pa že hudičevo delo.
Dijogenes pride.
Dij. O gospod Politrilides, dober dan! Kaj ste že tukaj?
Pol. Molčite, molčite, ne delajte taeega ropota; bolj polagoma govorite; gospod Kriton spč; pazite, da jih ne zbudite.
Dij. Kaj pa da! Se tega mi je bilo treba! Kaj je po noči delal? Dokle bode še smerčal? Jaz nijsem vajen čakati, in tudi zdaj se mi ne ljubi.
Pol. Manes mi je dejal, da mu je ostro prepovedano, buditi jih. Pa nate moje pesmi, kijih mislim v kratkem na svitlo dati; čitajte jih za kratek čas.
Dij. Ce so tudi res kratkočasne.
Pol. Mislim, da nijso napačne; vsaj moji prijatelji jih močno hvalijo, ter pravijo, da nijso še nikoli nič enacega čitali; ali prijateljem nij vselej vsega verjeti: zato bi mi bilo ljubo, ako bi mi tudi vi hoteli povedati svojo misel, ker slišim, da ste v tacih stvareh oster in moder sodnik.
Dij. Jaz oster 111 moder sodnik! Kedo ti jo to dejal? Meni pesem pa zajcu boben. Druzega ne, samo povedati vem, kje je kaj neumnega, kaj smešnega, Ce hočeš, da tudi tebi to storim, naj bode. Daj sem! Križ božji!
(Vzame knjigo, ter gre z njo v kot.)
Čakaj, temu čem denes malo podkuriti, saj tako nij nič z njim !
Potokrates, Dijonizov cerkovnik, pride.
Pot. Dober dan vam bog daj. Ali se more k božjemu služabniku?
Pol. Bolj potiho govorite; gospod Kriton spč.
Pot. Se spanjem pravičnega! O mogočni Dijouizos, ti veselje našega serca, prikaži se mu v sanjah, kakor si se prikazal nocoj meni, in omeči ga, da me usliši ter stori, česar ga bodem prosil.
Pol. K&ko prošnjo imate, pobožni mož, do g. Kritona?
Pot. Orgle so se nam poterle, pa nove zastave nam je treba. Ker je cerkev Dijonizova ubožna, kakor veš, zato sem prišel k gosp. Kritonu, da nam pomore.
D i j. (V kotu čita.)
Oe Lelja želo ti, bedak, Življenje tiho je ranilo.
Ta deva ljubeznjiva, kakor jo imenuje, je vendar malo preza-robljena.
Pot. Kedo mermra tam v kotu?
Pol, To je Dijogenes, in moje pesmi čita.
Pot. A! ■— retro Satanasl
Pol. Kaj vam je, da se tako plašite?
Pot. O varuj nas! Volk se plazi okolo hleva, ter zalazuje nedolžno ovčico. O mladenič, pazi se, pazi tega starega grešnika!
D i j. (čita.)
Serce je goba, ki se vname.
Nu, to je tudi res dobro, in kaj tacega v resni pesmi! Ha! ha!
Pot. To je gotovo kaka sveta pesem, ker se tako hrohota.
Pol. Ne, svete nij nobene vmes; ne vem čemu se smeje.
Pot. Zakaj svetih ne poješ? O mladenič, poslušaj me, ter poj bogovom na čast, in dobro ti pojde tu in tam. Pa glej ga, kako se proti nama vali, jaz ne ostanem tu, tja le v kot se stisnem, kakor golobček pred jastrebom.
Pol. Nu! kako so vam po volji moje pesemce ? Kaj pravite ?
Dij. Samo na hitrem in po verhi sem jih pregledal, a to moram povedati, da v tako kratkem časi nijsem še nikoli čital toliko smešnega, zmetenega in neslanega, kakor zdaj.
Pol. Kaj! moje pesmi smešne — neumne — neslane? Ali prav slišim? A to more vsak reči; dokazati je treba! Pokažite mi, kje je kaj smešnega, zmetenega, neslanega?
Dij. Ker imam čas in dobro voljo, naj bode, da-si to nij posebno prijetno delo. Od kraja začniva.
Precej motto:
Ce pesmi moje niso take, Kot jih žele samice vsake, Naj bravši jih bi se pomnilo, Da v čislu mi serce je bilo.
Kaj je to: »samice vsake?"
Pol. „Sainice vsake" — to je: vse samice, ali: vsaka samica.
Dij. Zakaj tako ne govoriš, kakor ljudje govore? Nikoli noben človek ne poreče : vsake samice.
„Naj bravši jih bi se pomnilo«. Kedo bravši? In pomnilo! Hotel si pač reči, naj »pomislijo," a ne: pomnijo." Sploh: zakaj ne govoriš na ravnost? Pesmi nijso uganke!
Pojdiva dalje:
Uvod: Gnala skrivna moč meje v samoto, Da vtolažil mlado bi serce, Da odgnal prečudno bi tesnoto, Da vpokojil skrivne bi želje.
Kako je to nakopičeno! En krepek verz namesto trehbi bil mnogo boljši. In tudi: tesnota se ne odganja. Skerb, strah se odganja, sploh stvari, katere pridejo od zunaj v serce. Hitel urno sem. — Kaj se tudi hiti počasi? To je prazna tavtologija! — „Le naprej sililo je oko.« Oko nema tukaj nič posla. Serce je dalje sililo, to je tukaj edino karakteristično, če veš, kaj znači ta beseda, kakor tudi kaže verz: ni miru serce mi hotlo dati.
Vsa lepota ni več zame bila, Ki v naravi rad sem je iskal.
„Vsa lepota ni več zame bila!" Kaj je to?
Pol. To je, da nij bilo zame več lepote.
Dij. Zakaj tako ne govoriš, kakor misliš?
Cul sem pevce pevati premilo, Slavčevo sem petje čul cel6.
Tega cel6 pač nij bilo treba. Ali je to kaj tako posebnega — pač gaje stik privlekel.
Žile v meni so hitreje bile,
Huje serčne so pretile sile.
Kdke so te serčne sile? Kaj in komu so pretile? Molčiš? Sam ne veš, kaj si hotel povedati, a vendar mora biti v pesmi vse določno in jasno. To ne gre, da se beseda postavi, samo da je, pa naj si ked6 misli, kar hoče.	(Dalje.)
Vabilo na naroebo.
Tiste gg. naročnike ki so na „Zvon" samo do konca junija naročeni, a že 16 naš list še dalje prejemati, prosimo, da naroČbo skoraj ponovč, da se jim bode mogel „Zvon" še dalje redno pošiljati. Naročnina „Zvonu" je 1. gold. 50. kr. za pol leta, 1 gold. za tri mesece. — O tej priliki še enkrat omenjamo, da naše uredništvo je še vedno v svojem starem stanovanji: Wien, I. Johannesgasse, 16, kamor naj se pošiljajo vse reklamacije, časopisi in naročnina. A listi, kateri se strogo tičejo uredništva, ali kateri zahtevajo nujnega odgovora, naj se pošiljajo „Zvonovemu" lastniku z napisom: J. Stritar, Baden bei Wien, Helenengasse, 14.
Listnica. G. G. naročnikom v Celovci: Verujte nam, da se Vam je list vselej redno poslal, 9. štev.
celo dvakrat; če ga torej nijste prejeli, oprostite nas, mi nijsmo krivi. Sicer nam je zadnji čas došlo tudi od drugod toliko reklamacij, da smo se morali na glavni pošti pritožiti; prosimo, poterkajte še Vi pri celovški pošti.
Tiskarna oo. Meliitaristov. Založnik: J. Stritar, urednik Peršič, I. Johannesg. 16.