Stev. 4. V Ljubljani 20. februvarija. Tečaj III. ,Brus® izhaja 5. in 20. dan vsacega meseca. — Cena za vse leto 4 gld., za pol leta 2 gld., za četrt leta 1 gld. Posamične številke po 20 kr. — Inserati računijo se po 4 kr. peti t-vrsta. Nove balade. 11. Sultan starec. Luk! rdeče vino pije Čez okno se po plani Na gradu sultan star; Ozira mu oko: Srce težko mu bije, Sestradani tam vrani Da tuje sf. udar. Mrliča dva kljujo . . . Nezvesto umoriti, Dal njega ž njo je tam : Zdaj, starec ognjeviti, Spet miren dihaj nam! x. Po pogrebu. 1. 2. Ko peli sinoč so zvonovi iz lin Poklonjen vsakomur je angelj na pot; Bolesti jaz plakal sem grenko; Zvest angelj mi ona je bila; Zagrebli tedaj so zaklad moj edin, Sedaj pa, ko šla je na veke od tod Zvesto me ljubečo mladenko. Življenja so strta mi krila. 3. Zato pa ko solnce gre dol na zapad Spomin se mi tožen usili; Če prsa ste mlada pustili brez nad, Čemu ste mi žitje pustili ? ! — Aleksandrov. Strto srce. (List iz življenja. — Napisal Kubus §§.) Tje na hribček zeleni zahajal sem dan na dan. Tam bilo jo moje veselje, moj raj. — Tamkaj oddahnil sem se ter sanjal zlate sanje. Otresel sem se okov stanu, otresel prah starih listin raz zunanjega in notranjega človeka, pozabljal naroke, plačilna povelja, upore, pravde, sodbe, »gruntne bukve" itd., ter prelevil svojo juristično dušo v čisto navadno človeku podobno. Kot bi me poznale vitkorasle smreke in drugo drevje, kot bi že pričakovalo svojega vsakdanjega obiskovalca, pripogibalo je svoje veje ter listje v lahnem vetriči in mi tako skrivnostno šepetalo v uho: „pozdravljen, pozdravljen!" Tudi jaz pozdravljal sem svoje ljubljence, vsak dobil je prijateljsk pogled, saj smo bili stari znanci, zvesti si prijatelji. Tiho bilo je okolu mene, ne stopinje ni bilo čuti, mah zeleni delal je bujno preprogo. Prišel sem do svojega prestola. Kamenen bil je sicer, izklesala ga je umetnica narava, — in jel sem vladati svoje kraljestvo — brez žezla in brez krone .... Solnce zahajalo je. Pogled imel sem uprt na vrhe slikovitih gora. Kako zarilo, kako rudečilo se je sinje nebo! Solnčni žarki poljubljali so še jedenkrat, zadnjikrat na večer moje snežene podanike. Mračiti se je jelo .... Tiho, tiho daleč iz doline oglašati jeli so se zvonovi oznanujoč „Angeljsko češčenje" in iz stolpov farnih in podružnih cerkva odzdravljali so jim bratje. Kako ljubko kako milo so pevali : »čast Bogu na višavah!" Tišeje in tišeje peli so ter poslednjič umolknili, počasi drug za drugim, kot bi meni — kralju želeli vsak za se „lahko noč!".... Mrzla sapa piše po širnih cestah mesta. Sneg sili v obraz. Urno pohitim v svoje samsko stanovanje, kjer je zdaj moj prestol — naslonjač za gorko pečjo .... In kot bi me klicali nazaj, nazaj v gorski svoj raj, zdi se mi, da slišim zopet stare svoje znance oglašati se, tako čarobno, tako vabljivo donijo mi znani miljeni glasovi v uho, da mislim, da sem na hribčeku zelenem, vladajoč na prestolu kamenitem. Nekdanji dogodki, prešli časi tako živo stopajo pred oči, kot da živim zopet ono življenje, katero se pa, žal, ne vrne nikdar več .... Kaj ne in tudi vi, ljubljeni znanci, h katerim tolikokrat meni želi srce, znali bi marsikaj povedati ? Iz-vestno spominjate se i vi tako živo, kakor se jaz, dogodka, katerega hočem v spominu na vas napisati. * * * Kot zamaknena kleči Doli v prvem stoli. Na oltar ti upre oči In pobožno moli. S. Gregorčič. Škerjanec žvrgolel je veselo v zraku, tašice tiho dro-benje glasilo se je iz grmovja, njima pa nagajivo odgovarjala je »činčarara" senica. Vse je bilo živo in veselo, na planem in v gozdu, vse radostilo se je krasnega poletja. Tudi mene izvabilo je na prosto, brzih korakov jadral sem proti svojemu kraljestvu, tje na hribček zeleni. Kako bohotno olepšalo mi je poletje moje kraljestvo ! Zeleno mahovje, posuto z belimi biseri, cvetjem šmarnic, — bila je prekrasna preproga; z bršljinom ovite vitke smreke, mramornati stebri, vrhi dreves pi, skozi katere je v nnjživejih bojah gledalo neb), bil je krasen obok. Vse to ustvarjalo je veličastno dvorano, polno najlepših vonjav — šmarničnega in druzega cvetja .... In sanjal sem zopet zlate, zlate sanje, ter zidal si gradove krasne. Ko sem baš hotel vsem zastarelim §§. obč. drž. zak. in k. z. smrt naznaniti, predrami me iz čudnega sena vesel smeh. Nekaj izrednega bilo je to, saj do zdaj vajen bil sem vladati le sebi in svojim mrtvim podanikom. Na parobku gozdiča zagledal sem lepo, a čudno dvojico. Mlada 16letna deva, našega grajskega oskrbnika hči stala je tam, tik nje pa v gradu na počitnicah bivajoči gost. In kaj sem zdaj videl! — Skoro bil bi glasno zaupil ter mlademu gospodiču poklical v spomin, je-li zabil, da stopi v zadnje leto bogoslovja in ali si on rek »ljubi svojega bližnjega, kot samega sebe" na tak način tolmači, kakor je ravnokar storil, da ni tudi mlada deklica objela svojega tovariša in mu ponudila prostovoljno svojih rožnih ustnic v poljub. Zginila sta med drevjem in ker tudi mene danes ni več veselilo moje kraljestvo, pobral sem se klaverno proti domu. Ta čudni don Juan ni mi šel dolgo iz spomina. Še-le ko sem nekoč čul, da misli mladi grajski teolog preleviti svoj talar ter podati se prava učit, popustil sem nekako mržnjo do njega in želel zaljubljencema, da bi njuni združitvi življenje ne prisodilo predolzega čakanja. * * * S človeškim srcem ne igraj Naš pekel v njem je in naš raj Se srcem eno žitje streš, Se srcem eno bitje streš! S. Gregorčič. Ob šumeči vodi stoji mlada, lepa deva. Nepremično zre v tolmun, čegar vrtinci segajo tje pod staro vrbo, na katero se je naslonila. Nakrat nastane vihar. Zmiraj glasneje udarjajo peneči ke valovi ob kame-niti breg. Šumi in peni se voda; drevje pripogiba svoje veje v močnem vetru in tiče z žalostnim čivkanjem in preplašenim letanjem kažejo svoj strah pred razljuteno naravo. Zdaj in zdaj pluskne voda na breg, pograbi pesek pa tudi kamne ter v^ame jih s seboj v strugo, kjer se trcajo drug ob druzega in zamolklo bobneč hite v dol. Baz drevesa grabi veter listje ter suče ga in suče in meče v vodo. Čuden nasmeh preleti krasno lice mladega bitja, tam ob vrbi slonečega.... List priletel je, poljubil devo na čelo in smelo se vrteč pal je v vodo. Še jeden prileti in še jeden in jeden, poljub na poljub dobi deva, a hipoma že drvi voda predrzneže naprej naprej .... .... Tako tudi on ljubezen tolmačil si je, misli morda deva, — tako on poljube delil mi je in jaz njemu a veter prišel je in odnesel njega in njegovo ljubezen .. Bila sem njemu lepa igrača; preganjal si je dneve počitnic z menoj, neizkušenim dekletom. Verjela sem mu, saj je sveto prisegal, da samo zaradi mene bode popustil semenišče, čeravno imel bi le še leto dnij do nove maše. Zaupala sem mu vse, vse, saj nisem poznala ljudij .... Odšel je, rekoč na Dunajsko vseučilišče in dolgo, oj dolgo sem čakala njegovega pisanja . . . . Slepil me je mesece in mesece skoro leto dnij..... Zdaj me pa vabi na svojo novo m ašo in obeta me vspre-jeti z največjo ljubeznijo nekoč kot svojo gospodinjo . . . blodne duše ki se izvija iz neznosne bolesti nosečega srca, katera se skuša z votlim gromenjem vibarja. Blisk in tresk začuje se, revi ca poprime se trdneje šibkih vej, noga stopi močneje na prhle od vode spod-jedene korenine stare vrbe in — tolmun radosten vsprejme svojo žrtev, staro vrbo in mlado devo .... Nova maša, — strto bitje!............. Lepo jutro je bilo, ko je bil komisijski ogled utopljenke. Z navadno spretnostjo razstelesoval je stari zdravnik mlado krasno truplo in narekoval tovariš mu doktor strokovno natančen zapisnik o tem nič kaj prozaičnem dogodku .... Hribček i i pa zeleni in \e smreke moje ste pa videle ono popoludne, ko so zagrebli mlado bitje in so naši znanci tako milo — tužno peli v zvoniku, kako je silila solza za solzo v oko vašemu kralju, kako iskal je v duhu zakonika, v katerem stal bi tudi kak § za nečuvana zločinstva takih s človeškim srcem kruto igra-jočih se bitij..... A-hacelj: Da bi ga „taran-balta-sekira"! B-hacelj: Koga? A-hacelj: No, dr. Schusterja. C-hacelj: „Zakaj pa?" A-hacelj: Zakaj? Dr. Ambrožič še ni bil zagreb-Ijen in že se je zglasil za službo pri državni železnici. B-hacelj: Saj ima že štiri službe. On je pri sodišči, v detiški bolnici, v tovarni na Goričanah in kaj vein še, kje ! A-hacelj: Od kod je neki ta človek doma? C-hacelj: Še uprašaš odkod? S Požeruhovega Telegrami „Brusu": Litija: Nemščina je v nis zelo pitrebna. Imamo v trgu tri prodajalnice in samo v jedni znajo slovenski; v dveh so pa upisali nemški občevalni jezik. Posestnik jedne prodajalnice je Ljubljančan; posestnika druge pro-dajalnice sta pa Štajerca. Ker se pa v tukajšnjih nemških prodajalnicah prodaje tudi tobak, je za nas kadilce le sreča, da se dobi tobak in smodke še v mali hišici pri mostu; smodke pa tudi v gostilnah, ker ti vsi znajo slovenski jezik. Slovenci! držite se gesla: „Svoji k svojim". Vipava: Znani gospod J z Vipavske Višine, predsednik kmetijske podružnice Vipavske, je uboge Vipavce tako ljubeznivo potipal za višnjeve galice dol« kmetijski družbi kranjski v Ljubljani, da so nekateri ubogi trpini morali baje celo gnoj prodajati, da so galico go spodu z Višine plačali. In vendar slovi gospod z Višine kot umni gospodar! On menda brez gnoja ne bi umno kmeioval. Pametni Šembijci niso nič galice plačali in ni jim bilo treba gnoja prodajati. Vipava: Klub taroka na Višini Vipavski sklenil, da se po učiteljih udriha, osobito po tacih, kakor je Šembidski, kateremu plačo zavidajo, ki jo je iz daljave donesel. To ie krščanska ljubezen. Temu klubu pritrku-jejo zvesto tudi nekateri osminko litra pijoči, Mahni-čeve baže, učitelji. Vrhnika: Matevž in Pelter uganila sta, da je „Brus" uzrok, da Čitalnica nnša letos predpustnih veselic ni priredila, — radi tega namerava katoliško rokodelsko društvo „in spe", v katerem bode vladal duh „ Rimskega Katolika", v prihodnjem predpustu vsako nedeljo prirediti maskarade. Skupno darilo Avstrije in Rusije za Njegovo večno lajanja na nji. Modrijanovi izreki: „Mlekarska zadruga" je morda dobra, še bolje pa, če je ni. Ne hvali Povšeta pred volitvijo. Po volitvi ga itak hvalil ne bodeš. Veliko uprašanje je še: Kdo je bolj prefrigan: Taaffe ali pa Povše. Ko bi človek ne znal, da so volitve za res, mislil bi, da so le za „špas". Čudo! V Italiji je 200.000 žen, ki ne znajo citati. To pa jih ne ovira, da svojim možem vender pošteno levite bero. Grof Taaffe je obolel. Diagnosa najbrž : „Demissions-fieber". „Kdo je biciklistov patron?" — Sv. Katarina, ker so jo s kolesom mučili. Kdor neče B i s m a r k biti, bi vsaj rad C a p r i v i bil. Veliko je uprašanje: Kako bode z Bismarckom in Viljemom: bode li Bismark cesar, ali pa cesar Bismark. Kar se pa Dunajevskega in Steinbacha tiče, bi mi še vedno trdili: „Es kommt selten was besseres n a c h !" A hacelj: Kakšen razloček je mej dr. Ferjančičem in kanonikom Klunom. B-hacelj: Razločkov je veliko. A-hacelj: „Povej pravega!" C-hacelj: Že vem! Dr. Ferjančič ima s svojimi vo-lilci kontakt, kanonik Klun pa v tem oziru i n t a k t. Gospodine Potokar, v z •stavnici bil.t je taka gneča, da sem za vašo suknjo dobil samo goldinar. Tu je. A ker sem pri tem čakal štiri ure, prosim za 1 gld 20 kr. za pot. Nekaj za naravoslovce in druge ljudi. Nedavno bil je v Ljubljani duhovnik mur iz Afrike, ki je pri mnogih „ofrih" nabiral doneske in s precejšnjo vsoto odšel iz Ljubljane. Mi smo v tem oziru že izrekli svoje mnenje in odkritosrčno povedali, zakaj nam to ne ugaja. Vsled tega nastal je velik krik in vik v klerikalnem taboru, a ko je bil ta brezuspešen, začel je »Slovenec" v podlistku tiskati Danijela Sorura lastni životopis, da bi čitateljem pokazal vse njegove izredne dušne vrline. Mi nemarno niti najmanjše osebne mržnje proti g. Danijelu Sorurju, a kdor njegov životopis pazno čita, našel bode premnogo čudnega. Da si mogo čitatelje napraviti svojo sodbo, bodi tu naveden samo nastopni odstavek : »Nekega dne ženo oče, mati in sin vso svojo čedo na pašo in sicer daleč od svoje domače vasi in ostanejo ondi več dni. Nekega večera žene oče živino na vodo k nekemu potoku. Tu zagleda velikanskega slona slonečega na tamarindi. Živina se ga boji in noče v vodo. Kmalu nato priženo še drugi pastirji svojo živino in tem se godi ravno tako, kakor Akholu. Da bi slona odpodili, prično vanj sulice metati ;toda slonvsakoz rilcem vjame in z nogo zlomi. Tako so kmalu vse sulice proč pometali, slon je pa še vedno slonel na tamarindi. Kaj storiti? Posvetujejo se mej seboj in sklenejo, da naj jeden izmej njih tamarindo podžaga, da bo ž njo vred tudi slon padel. Mej tem časom naj ga drugi na ka-koršen-koli način motijo. Toda dolgo se nobeden ne upa lotiti tako nevarnega dela. Naposled se oglasi Akhol in priporočivši ženo in otroka svojim tovarišem, če bi se mu kaka nesreča pripetila, prične polžagovati tamarindo. Že je skoraj delo dokončal, ko ga slon opazi. Zagrabi ga s svojim rilcem ter ga daleč od sebe proč za-luči. Ali v tem hipu tudi drevo pade in ž njim slon. Drugi planejo nanj ter ga z velikim trudom usmrte. Akhol je priletel na kup peska ter omedlel. Vsi so mislili, da je že mrtev, vendar se kmalu zave in odpre oči. Neso ga v bližnjo kočo. Pokvaril si je pa neki notranji organ in čez dva dni je umrl v nezmerno žalost svoje žene, sina iti tudi svojih tovarišev, z t katere je svoje življenje žrtvoval." Ali ne spomina ta dogoJek s slonom uprav na znane Miinchhausnove pripovedke? Slon lovi sulice, liki kakšen akrobat pri Ronacherji na Dunaj i, muri so pa tudi toli obzirni, da nikdar ne vržejo dveh sulic na-jedenkrat, ampak vedno po jedno, da slon ne pride v zadrego. In kako lepo se ponavlja stara, že davno obrabljena bajka, da se slon naslanja na kako drevo, v tem slučaji na tamarindo! Kako plastično se opisuje, ko Akhol začne podžagavati tamarindo, slon pa ravnodušno, v polni resignaciji dopušča to početje! V istini, kaj ta-cega spada v Monakovske »Fliegende Blatter", ki bi morda o tem prinesli balado z divnim začetkom : „Im Lande der schwarzen Mohren Gieng einst ein Elefant spatzoren . . ne pa v resen list, kateri bi takim smešnim bajkam ne smel dajati prostora. Jednacih čudnih odstavkov oziroma stavkov je pa še več v omenjenem životopisu. Blagovoljni čitatelj jih lahko poišče, mi imamo že s tem jednim dovolj, kajti »ex ungue leonem". - Praktičen svet. Prijatelja Janko in Stanko prišla sta v krčmo. Janko naroči si kos svinjske gnjati. Ko mu jo natakarica prinese, vsklikne Janko ne-voljen: »Ta gnjat ima pa duh!" »Temu se lahko pomaga", odvrne Stanko. »Pošlji gnjat v Staro Loko »k materi fari". Ondu bode mačka duha snedla, in gnjat bo zopet dobra. Župnikovo prase. V neki fari v hribu bil je zelo skop župnik. Nekega dne ukaže dekli, naj izpusti svinje, katere so imele več lepih praset, in kaže jih svojemu kapelanu rekoč: »Dal bi jednega zaklati, a preveliki so, celega midva ne pojeva, pogret ali mrzel pa škodi". Kapelanu bilo je na tem, da se prase speče, reče torej: »Povabiva pa učitelja in vsi ga spravimo". Župnik pa pravi: »Le učitelja ne, on bi vsi: lepše kose mesa pojedel. Kapelan temu ugovarja in reče: »Le povabite ga, ko pride prase na mizo, povejte učitelju da sme le tisti od praseta j^sti, kateri kakšen citat iz sv. pisma pove". Župnik bil je zadovoljen in naročil je kapelanu naj učitelja povabi, in še pristavi: To bode smeha, ker učitelj ni sv. pisma vešč, in milo bode gledal, kako boJeva midva jedla. Določeni dan pride na kapelanovo vabilo učitelj na obed v farovž. Ko pride rečeno prase na mizo, ustane župnik ter pravi: »Le tisti sme od praseta jesti, kdor kakšen citat iz sv. pisma pove". Pri tem zabode vilice, vzame nož ter z besedami »Peter odsekal je Malhusu desno uho" odreže uho, vzame sebi na plošček in porine pečenko pred kapelana. Kapel a n: „Janeza so ob glavo dejali" odreže glavo, si jo vzame ter postavi prase pred učitelja. Učitelj razgrne namizni prtič in reče: „Ko je bil Kristus umrl, prideta Jožef od Arimateje in Nikodem, vzameta truplo Jezusovo s križa, povijeta ga v beli prt in položita v grob". Po teh besedah zavije učitelj ostalo prase v mizni prtič, ga vzame in odide. Župnik bil je zelo jezen, a kapelan reče: Kdo bi verjel, da med nami učitelj sv. pismo najbolje zna. Kako se more živeti, da se visoko starost doživi. (Zapisal Tonček). Nekemu Angležu umrli so loditelji jako mladi, on ,pa bi rad živel jako dolgo. Odloči se napraviti dolgo potovanje da se prepriča, kje dožive ljudje najvišjo starost. Pride v Galicijo k Rusinom. Nedaleč sliši upitje. Radoveden od kot prihaja tako močan glas, gre dalje ter vidi jako starega moža pri vozu. Anglež ga upiaša koliko let ima. Ta mu odgovori, da je že 94 let star. Anglež se jako začudi ter ga koj upraša, kaj pije, ali pije morda veliko žganja. Stari mož mu odgovori, da njegovega jezika se še ni nikdar žganje dotaknilo, torej da ga ni pokusil še niti kapljice. Stari Rusin povabi Angleža na svoj dom, da bode pri njem večerjal in tudi prenočil. Prišedši do doma zapazi Anglež starčka na pragu sedečega, kateri se je milo jokal. Takoj upraša svojega spremljevalca, kdo je oni starček in zakaj se tako milo joka. Rusin mu odgovori, da je ta starček •njegov starejši brat, ki je že 96 let star, ter se gotovo radi tega joče, ker ga je oče natepel. „Vidite, gospod, moj oče je skoro vedno pijan in kadar pride iz gostilne v takem stanu, razsaja in hoče vse pretepati. — Kakor znano je cesar Jožef II. veliko potoval. Nekega dne pride v gorate kraje, kjer zapazi dva moža, katera sta orala. Ker sta bila na drugem konci njive, počaka ju, da se vrneta do njega. Oče leče sinu, da sta pozabila brano doma. Sin jo hoče po njo, pa oče mu brani rekoč; „Pusti da jo jaz poiščem, ti si že močno utrujen". Za nekoliko časa prinese starček brano na rami. •Cesar se začudi, ter upraša starčka, koliko je pa že star. Starček mu pove da ima že 110 let. „Kako ste pa živeli, ker ste učakali tako visoko starost?" upraša ga dalje cesar. Starček mu odgovori: „Vsak dan jedenkrat, vsak teden jedenkrat, vsak mesec jedenkrat". Cesar ga upraša, kaj to pomeni. Starček se mu nasmeje, ter mu razt.olmači uganko. „ Vsaki dan jedenkrat se do sitega najem, vsaki teden jedenkrat grem v cerkev in vsaki •mesec jedenkrat se ga prav dobro napijem. Tako je in pri tem ostane. V zlati stari dobi, ko je še učitelj službo cerkovnika opravljal, živela sta na župniji V. učitelj in župnik v hudem sovraštvu. Župnik bil je zelo star,'je slabo cul in kaj rad rabil besede: „Tako je, in pri tem ostane". Nekoč toži župnik učitelja pri patronatu, da je cerkev taka, kot svinjski hlev. S tem je hotel povedati, da učitelj cerkve ne pometa in prahu ne briše. Graščak pozove učitelja in župnika k sebi, naznani učitelju tožbo župnikovo in ga upraša, kaj da on k tej tožbi pravi. Učitelj jezno pogleda župnika in na tožbo, da je cerkev kot svinjski hlev, odgovori: „Da! in tam noter Vi spadate". Župnik, ki ni umel odgovora učiteljevega, odgovori naglo: „Tako je in pri tem osta ne". Graščak se ne more smeha vzdržati, ter odpravi naglo oba. List iz zapuščine nekega župana. S Štajerskega dobili smo naslednje spričevalo, katero kaže, kakšno kolobocijo pišejo nekateri nemškutarski župani; 5 kr. Stempel. Zeugniss filr Jochann Koroschetz. Ich bezeuge und bestetige, dass mir Jochann Koroschetz eine graue Kuh beanzeart hat die blut gepr... t hat schon 2 Jahre und jetzt ganz gesund und ohne Fehler ist. Ich habe iiberall Arznei gesucht und nirgenz ge-trofen Arzneien die gecholfen haten als dieser Mann hat mir gegeben und in 4 Tagen war sie gesund. Dieser Mann ferdint von mir also die lobung und wiintsche das er gliiklich auf der Welt lebe, weil er fur die Vieh-reparirung sehr kiinstlich ist. Raune den 28. August 1871. Joseph Lippouschegg m. p. Nekdo vpra-alje baš od pogreba prišlega doktorja, izvrstnega tenorista in < b jednem humorsista, ki je lečil pokojnika, so li tudi zapeli nagrobnico. „Ne" odgovori zdravnik, ker ljudje imajo tu zlobne jezike. Pomagal sem pri nagrobnicah dva ali trikrat peti, a takoj se je reklo: „Najprej ga s sveta spravi, potem mu pa še — zapoje —. Pri brezplačni ordinaciji. Doktor: Proti vašemu zaprtju torej tudi moje včerajšnje zdravilo ni pomagalo ? Hm, hm! kakšen posel pa imate ? Bolnik: Prosim, jaz sem diurnist. Doktor: I seveda! To bi vam najprej moral dati toliko, da bi se do sitega najedli, potem bi vas še le mogel zdraviti z uspehom. Izidorja Muzloviča premišljevanja. »Totus mundus agit histrionem". — Ves svet igra komedijo! Tako je bilo zapisano nad gledališčem Londonskim, v katerem je nekdaj nastopal slavni Shakespeare. Navedene besede so tudi danes kolikor toliko resnične, osobito ako se ozrem na državno-zborske volitve sploh, na one v gorenjskih občinah posebej, kjer se je uprizorila prava pravcata komedija. Zgodovina te volitve je prezanimiva in preveč poučna, da bi je v kratkem ne načrtal čitateljem svojim. Stvar vršila se je tako: Gospod kanonik Klun sprožil je v klerikalni stranki misel, da bi se na Gorenjskem kandidoval umirovljeni ravnatelj Povše. Ta misel se je vsprejela in Povše prevzel je radostnega srca kandidaturo, saj on po državnozbor-skem sedeži jednako hrepeni, kakor stara devica po ženinu. Pričelo se je takoj delovanje za Povšeta. Mej tem pa je gospod Klun odpotoval na Dunaj in posetil mej drugim tudi grofa Hohenwarta. Naravno, da se je takoj začel razgovor o volitvah. Grof Hohemvart je pri tej priliki izjavil, da bi »unter den turbulenten Elementen" v Ljubljani ne hotel več kandidovati. Na to mu je g. Klun, ki je menda pozabil na kandidaturo Povšetovo, ali pa iz drugih nagibov, ponudil kandidaturo v gorenjskih občinah. Grof Hohemvart. prevzel je kandidaturo in tako je konservativna stranka v jednem in istem okraji imela hkratu dva kandidata, grofa Hohenwarta in Povšeta. Za Povšeta bili so mobilizovani z malimi izjemami že vsi farovži, »Slovenec" vzel ga je pod svoja krila, ga hvalisal nad žafran in skušal dokazovati, da Gorenjska ni pravo volišče za grofa Hohemvarta, katerega bi morala voliti Ljubljana, akoravno se pravi razlogi neso povedali. Mej tem pa je začela nasprotna sapa. Iz gorenjskih občin samih prihajali so glasovi za Hohenwarta, uradno glasilo se je prav krepko in srečno potegnilo zanj in posledica je bila, da so začeli premišljati, bi li res bilo politično in umestno, do skrajnosti potezati se za Povšeta, proti kateremu je toliko orožja na razpolaganje, kateri na Goriškem ni baš v laskavem spominu in ima še ves polom »Mlekarske zadruge" na rovaši. V tej nepriliki so sklenili: da se Povše odpove več nego dvomljivi kandidaturi v gorenjskih občinah ter ondu kandiduje z vso odločnostjo grof Hohenwart. Ravnatelj Povše se je odpovedal in priobčil izjavo svojo v »Slovenci", a pod tem pogojem, da ga kandidujejo na Dolenjskem, na Hrenovo mesto. Tako postal je Povše zopet kandidat in Dolenjci bodo tako srečni, da si ga izbero poslancem, ali pa tudi ne, kar bi bilo gotovo še nerazmerno. boljše. Jaz sem namreč z vso odločnostjo proti kandidaturi njegovi. Da bodo čitatelji umeli, zakaj sem proti njegovi kandidaturi, treba poseči nekoliko v preteklost njegovo. Ko je bil Povše še ravnatelj slovenskemu oddelku kmetijske šole v Gorici, ponujal se je 1. 1879. voditelju tamošnjega okrajnega glavarstva baronu Rechbachu kot kandidat, obetavši mu, da bode »durch dick und diinn" hodilz vlado. Tudi sicer je v javnem življenji tako postopal, da je vsa Goriška kot jeden mož proti njemu in da je bil prisiljen pustiti svojo mastno službo in s spričevali neozdravljive bolezni prositi za penzijo, katero je tudi dobil. S penzijo izginila je »neozdravljiva bolezen" in Povše je čil in zdrav, kakor riba v vodi in čuti vse sposobnosti celo za državnega poslanca. V Ljubljani si je Anžokov gospod polagoma pripravil kaj ugodno stališče. Sprva koketoval je na obe strani, pozneje pa se vrgel popolnoma na klerikalno stran, misleč si: »unter dem Krumstab ist gut wohnen"._ Dasi se je »Mlekarska zadruga", katerej je on bil vodja, popolnoma ponesrečila in so ljudj e veliko tisočakov pri njej izgubili, svetila se je njegova zvezda vedno dalje in pred dvema letoma urinil se je celo v deželni zbor. Tem povodom objavilo se je toliko umazanega gradiva o njem, da bi si zavedni volilci gotovo desetkrat premislili, predno bi ga počastili s svojim zaupanjem. Dasi se ravnatelj Povše ni opral in dasi je javno pozvan, vender trdovratno molčal o vsem, kar se mu je očitalo, posadila ga je vender klerikalna stranka na de-želnozborski sedež. »Pobožna, brumna in bogaboječa" stranka pridobila bi s Povšetom jeden glas, kateri bi pa včasih niti gotov ne bil, ker so se Anžokov gospod, kakor sem že zgoraj omenil, tudi že vladi ponujali in ker nemajo talenta za opozicijo, ker dobro vedo, da je v večini veliko ugodnejše življenje. Dasi imam gradiva o Povšetu za celo brošuro, mislim, da so že te vrstice za razsodne volilce duvolj. Zato rečem samo še to: Ko bi bil Povše res izvoljen državno-zborskim poslancem, trpel bode naš ugled na Primorskem, od koder se že sedaj čujejo nevoljni glasovi. Torej pozor f H koncu še nekaj ! Ker je g. Klun s kandidaturo Povšetovo in Hohenwartovo »štreno zmešal", odvzelo mu je »Katoliško politiško društvo" predsedstvo. Ker je po besedah »Slovenčevih" Povše toli izvrsten, priporočam, da ga izbero Klunovim naslednikom. Na svidenje ! A-hacelj: Ali bode res Anžokov gospod izvoljen državnozborskim poslancem. B-hacelj: Kateri? Jaz dva poznam. Jeden je »Pri božjem grobu", pri hiši se pravi „Štravs", drugi pa je bivši Goriški ravnatelj. C-hacelj: Imeni bi se morali zameniti! A-hacelj: Zakaj neki? C-hacelj: Nekdanji Goriški ravnatelj bi se moral imenovati za »Štravsa". B-hacelj: Kako to? Nezajamčene vesti. Kanonik Klun sklical je svojih volilcev shod in poročal temeljito o svojem dejanji in nelianji na Dunaji. Razlagal je celo, kdaj ima suknja biti krajša, kdaj daljša in še več druzih rečij. Navdušenje velikansko, kje — tega, žal, ne vemo. Iz Trebnjega se nam piše: V našem okraji naznanil Anžokov gospod svojo kandidaturo. Volilci soglasno sklenili, da ga tožijo zaradi raz-žaljenja časti. Kanonik Klun odrekel se je prostovoljno predsedstvu „Katoliškega politiškega društva". Resnica je, da je večina gorenjskih občin bila za Anžokovim gospodom. Gospod Plavše ima načelo: Mandat sam na sebi ni nič, treba le, da ga človek ulovi. Cesar Viljem je zaukazal, da se odslej Friedrichs-rube imenuje Friedrichsunruhe. Pogovor v restavraciji Ljubljanskega kolodvora. Dr. KI. Kako se godi Vaši hčerki učiteljici, ki je prišla službovat v mesto? R. Godi se jej dobro ; le pritožuje se, da je hrana in stanovanje sila drago. Dr. KI. Če je drago, pa ima gotovo kaj posebnih zaslužkov ? R. Mi ni znano, da bi si s posebnim poukom kaj prislužila. Dr. KI. Saj je muzikalična, ne? R. Da! Dr. KI. Kak instrument pa igra? R. — „Ustno harmoniko". (Mundharmonika). A. Ali je Anžokov gospod na Gorenjskem res imel "večino za seboj, kakor trdi v ^Slovenci"? B. Beži, beži, Povše je star lisjak, dobro je vedel, da je na Gorenjskem grozdje še kislo. A. „Hinc illae lacrimae!" P. n. naročnikom! Ker ima naš urednik dne 5. marca dopo-ludne porotno razpravo, izšla bode 5. „Brusova" številka še le dne 6. oziroma 7. marca, da nam bode možno objaviti izid obravnave. Uredništvo „Brusovo", Stara zgodba. (Iz latovščine.) Kralj David in kralj Salamon, Bila sta prava ptiča, Zaplodila sta roj otrok, Kar samo pismo priča. In ko sta pustila siva, Ljubezni „mesne" boje, Koval je „reke" Salamon, Pel David „psalme" svoje. Dondtelj Krakovski. Dal ga je. A. in B. se prepirata. Prvi nazhlje druzega s častnim priimkom: „osel" ! Drugi pa odvrne: „Ti si pa tat"! „ Zakaj" ? „Zato, ker si mi ušesa ukral*! Hrase!! Mej škodljivce sadjarstva prišteva se tudi Hraški ali Leški župan A. M. Zakaj ? Zato, ker je prejel pred tremi leti dvajset goldinarjev podpore za uničevanje hroščev in žužkov, a šedodanašnjegadneniniti soldaodsebe dal. Zabavne naloge. I. Tajnopisna zastavica. (Priobčil J. Š.) rF pjmeg lio li«il>! (+2) (Rešitev in imena rešilcev v prihodnji številki.) II. (Priobčil J. Š.) Znaš li čelado krasno ti, Od jekla, srebra, od železa? Varuje, da ne teče kri, Vender vojaku ne ustreza. Cvetlico strupno li poznaš ? Jej cvetje krasno in rudeče. Če jej ime pravilno daš, Kako čeladi, znaš, se reče. (Rešitev in imena rešilcev v prihodnji številki.) R S R S III. (Priobčil H. V.) R R R R S S S s T T T T Te črke je postaviti tako, da se bode kraj na Primorskem čital šestkrat, in sicer štirikrat na okolu, dvakrat navskriž in da bodo v srednjih dveh vrstah črke jednako sestavljene. (Rešitev in imena rešilcev v prihodnji številki.) IV. Pala je, glejte, pošast, sramota Evropi, stoletja. (Boris Miran). Že močen na morju Hir'jan je bil (V. Vodnik). Lepše solnce njemu sije. (Fr. Cegnar). V pevskem raji zdaj zahaja (Dr. L. Toman). Sedaj je pa revica skoraj obledela (M. Vilhar). Še je vneto za tebe vse zdaj (Dav. Trstenjak). Čez goro bela cesta gre (Baptista). To žezlo prah, prestol bo prah (S. Gregorčič). Ko solnce šlo je za goro (S. Jenko). Iz vsakega citata vzame naj se jedna beseda. Te besede poredoma čitane dado začetek Slomškove pesmi. (Rešitev in imena rešilcev v prihodnji številki.) V. (Priobčil Josip H o n i g.) Sestavi iz spodaj narisanih 5 dolgih in 8 kratkih črt dve besedi, katere bi pomenjale napravo, na kateri človek: a) trudne ude si spočije, b) v sili kri za dom prelije. (Rešitev in imena rešilcev v prihodnji številki.) Rešitev zabavnih nalog v 3. številki: I. Računska naloga se reši tako: Usnjar prodal je 80 kož po 5 kr. = 1 kožo za 19 kož po 5 gld. == 4 1 95 gld., vkupe 100 kož za 100 gld. Prav so jo rešili gg.: Avgust Marout v Ljubljani, V. W. v Šmartinu pri Litiji, gospodična Marička Gorup v Bistri, F. M. v Ljubljani, I. Alešovec v Opatiji, Pavle Ponikvar v Dolu pri Litiji, Ana I. in I. Ž. in I. Korenčan v Ljubljani, M. Prosekar v Kotmarivesi na Koroškem, Jos. Keržič v Borovnici, Rudolf Kolbesen v Središči. II. Šaljiv rebus. Štiri Italte, osem pet. Prav so ga rešili gg.: Matevž Revež ,Pod zijalko", gospica Miroslava Blodek v Logatci. »Slovenka" v Slovenjem Gradci, M. Prosekar v Kotmarivesi na Koroškem, Hrabroslav Vogrič in Jnl. Tuznlin v Tolminu, Ana I. in I. Ž. v Ljubljani, gospa Josipina Vrtovec v Šent Vidu nad Vipavo, Rudolf Kolbesen v Središči. III. Skakalnica. (Narodna.) Bila je enkrat svetla noč, Je mesec svetil celo noč, Da spati ni b'lo moč. Po cesti gresta fanta dva, Se lepo pogovarjata, Kam zvečer pojdeta. In ko na hribček prideta, Zaukata, zavriskata, Da dekle zbudita. »Kje sta pa fanta s'noči b'la, Da nista semkaj nič prišla?" Jaz pa sem jokala. Zdaj pa ji fanta rečeta: „ Sinoči sva pri drugi b'la, Nocoj spet poj deva". — Skakalnico so prav rešili: Gospa Josipina Vrtovec v Št. Vidu nad Vipavo, J. Črnoga v Gradci, Ana I. in I. Ž. v Ljubljani, M. D. v Novemmestu, P. na Savi, Rudolf Kolbesen v Središči. IV. Zabavna naloga.