ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 5. oktober 2000
Leto X, št. 20
MOŽA BUJLA str. 3
DALEČ PA VSEENO SKRAJEK str. 6
Brez meja
S tem naslovom prirejata Zveza Slovencev na Madžarskem in Javna družba za razvoj območja Naravni park serijo konferenc v Monoštru v Slovenskem kulturno-informativnem centru. Sredstva za organiziranje konferenc sta prireditelja pridobila preko natečaja Zunanjega ministrstva, ki je za spoznavanja EU-intergracijskih procesov namenilo del Pharovih sredstev.
Prvo srečanje, ki je bilo namenjeno predvsem pripadnikom manjšin, je potekalo 28. septembra z naslovom Možnosti narodnosti v zahodnem Prekodonavju na pragu evropske integracije.
Navzoče je pozdravil Jože Hirnök, predsednik Zveze, in postavil osnovno vprašanje posveta, namreč kakšne posledice lahko ima vstop v Evropsko unijo za manjšince na Madžarskem, predvsem v Zahodnopanonski evropski regiji.
Regija ima poseben položaj med ostalimi, kajti meji na štiri države (Slovenija, Avstrija, Hrvaška in Slovaška), na njenem ozemlju živi več narodnostnih skupnosti, Slovenci, Nemci, Hrvatje, Romi. Na posvet je prišel celo pripadnik Poljakov, ki imajo svojo samoupravo v Gyoru.
V uvodnem predavanju je András Bertalan Székely, svetovalec Ministrstva za nacionalno kulturno dediščino, razčlenjeval predvsem določene pojme, kot so nacionalna in manjšinska zavest, identiteta in dvojna identiteta, toleranca in predsodki. Govoril je o novem regionalizmu, ko ne
gre več za naravne, temveč »umetno« izoblikovane regije, ki prestopajo nacionalne meje. Te mešane (nacionalno, jezikovno in kulturno )
regije povezujejo skupni interesi, ki jih želijo uveljaviti poleg ah tudi zoper centralno voljo držav. Za funkcioniranje so pa najbolj važne inšti-
tucije, ki so kompatibilne na obeh straneh meje. Pomembnost funkcioniranja evropskih regij je poudaril v svojem predavanju tudi Gá-
bor Győrffy, vodja razvojne regionalne agencije za zahodno Prekodonavje. Kljub temu da so Zahodnopanonsko regijo ustanovili že pred dvema letoma (avstrijsko-madžarsko sodelovanje v okviru Phare CBC programa se je začelo 1. 1995), je ta regija šele okvir in ne toliko funkcionalna enota. Čeprav sploh ne gre za velike stvari - je nadaljeval predavatelj in naštel nekaj konkretnih primerov (uskladitev voznih redov v avtobusnem in železniškem prometu, uskladitev izobraževalnih modelov, izmenjava dijakov itd.). Sodelovanje preko Pharovih projektov je pa vseeno rodilo sadove, saj je bolj kot konkretni objekti pomembna stalna komunikacija, stalen dialog med udeleženci. Medtem ko je na začetku v naši regiji sodelovala pri Pharovih projektih le peščica ljudi, se je njihovo število do danes zvišalo na kakih tristo.
Razvijanje regionalizma je pomembno tudi z vidika odločanja, kajti o 95 odstotkih sredstev, namenjenih regionalnemu razvoju, še zmeraj odloča centralna oblast in le o 5 odstotkih regionalni dejavniki. V zahodni Evropi je to razmerje 60:40. Posebnost naše regije je, da jo zaznamuje več narodov, kultur in jezikov, bivanje in sožitje le-teh ter prehodnost med njimi je povsem normalen pojav v življenju zahodnopanonskega človeka - je poudaril v svojem predavanju Gábor Győrffy.
M.S.
2
Pogovor s poslancem Zsoltom Némethom
Ceste in vezi med narodi potrebne
- V preteklih dveh letih sem veliko in z veseljem hodil v Porabje. Večkrat sem prihajal tudi zaradi mejnih prehodov, gradnje cest, poti ipd. Z generalnim konzulom Republike Slovenije v Monoštru dr. Zlatkom Muršcem sva ravno pred kratkim imela pogovore v Monoštru. Informiral sem ga o tem, kaj vse sem poskusil urediti v zadnjem času v zvezi z odprtjem mejnega prehoda Verica-Čepinci. Kot vemo, sta predsednika madžarske in slovenske vlade potrdila, da se prehod mora odpreti. To namero sta potrdili tudi madžarska in slovenska vlada. Zelo upam, da bo mejni prehod v nekaj tednih ali mesecih zares odprt.
-	To konkretno pomeni, da bo prehod odprt še letos?
-	Moj soimenjak, politični državni sekretar v Ministrstvu za zunanje zadeve Zsolt Németh, mi je poslal dopis, ki je odgovor na moje urgentno pismo, v katerem sem zaprosil naslovnika, naj se določi tudi konkretni datum odprtja mejnega prehoda. V pismu državnega sekretarja je zapisano, da se bo uresničevanje projekta začelo 1.2000. Mislim, da zdaj, ko se je poletje prevesilo v jesen - pismo je bilo namreč napisano že poleti -, je že pravi čas, da pregledamo, kaj je bilo storjenega. Gospodu generalnemu konzulu sem dal obljubo, da če oktobra in novembra ne bo prišlo do potrebnega premika naprej, potem bom glede mejne-
ga prehoda Verica-Čepinci interpeliral v madžarskem parlamentu. Mislim pa, da so vladne namere tokrat resnične, in se stvar zavlačuje le še v birokratskih labirintih.
-Prepričan sem, da bodo vaših spodbudnih besed veseli Porabski Slovenci, pa ne samo oni, saj bodo bodoči mejni prehod lahko uporabljali tudi ostali ljudje na Madžarskem in v Sloveniji. Torej lahko rečemo, daje stvar že takorekoč stoodstotna?
- Mislim, da je, in vem tudi to, da zelo potrebujemo mejne prehode med Madžarsko in Slovenijo, saj so vez za krepitev prijateljstva med Slovenci in Madžari. Razen tega
lahko pričakujemo od njih tudi pomembne turistične učinke. Tudi glede tega sem ponudil gospodu gneralnemu konzulu v premislek nekaj predlogov. Zaprosil sem ga za sodelovanje, da bi se skupaj lotili mednarodnega turističnega programa, ki bi naj zaobjel vse tri sosednje dežele oziroma obmejne regije na njihovem ozemlju. Tako npr. od pokrajine Hegyhát, preko mesta Körmed in pokrajine Őrség vse do Slovenije in Avstrije.
-	Kaj konkretno predlagate?
-	To, da bi načrtovana turistična pot - kot nekakšna kulturna os - potekala tam, kjer je svojčas vodila pot rimskih vojakov. Na tem območju bi lahko uredili kolesarsko stezo. Kraji ob tej zgodovinski poti pa
bi se lahko vključili v ta projekt s svojimi kulturnimi in drugačnimi posebnostmi. Tako npr. arboretum v Jeli, zgodovinski spomeniki Vasvárja in vseh drugih krajev, termalna kopališča, spomeniki ljudskega stavbarstva itd. Vse to seveda tudi v Porabju, Sloveniji in Avstriji. Morali bi torej združiti naše vrednote v neko skupno, višjo vrednoto.
-Mislim, daje skrajni čas, da se omenjeni mejni prehod odpre, saj so že splošno razširjene govorice, da je potrebno še malo počakati, ko pridemo v Evropsko zvezo, in potem tako ali tako ne bomo več potrebovali mejnih prehodov.
-	Taka mnenja sem tudi sam slišal, ampak mislim, da ceste -in to ne samo zato, ker sem po poklicu graditelj cest -, tudi sicer potrebujemo, ne glede na to, ali bomo prišli in kdaj bomo prišli v Evropsko zvezo. Iz enega kraja v drugega lahko pridemo le tako, če imamo ceste. In če je ob teh poteh tu pa tam tudi kakšen mejni prehod, kakšna carinska stavba na prehodu, to ni v prvi vrsti gmotno vprašanje, saj kot vidimo, včasih za take namene zadostuje tudi kakšen zabojnik. Poti in ceste bomo potrebovali tudi takrat, ko se bomo priključili k Evropski zvezi.
-	Del vaših pogovorov z generalnim konzulom ste imeli v Slovenskem kulturno-informativnem centru v Monoštru, v katerem ima svoj sedež tudi Radio Monošter. Svojčas ste tudi za Porabski radio storili določene korake.
-	V interesu Radia Monošter sem res pisal pristojnemu ministru, in zelo upam, da bo radijska postaja še naprej delovala, da bodo porabski Slovenci tudi preko radia lahko ohranjali svoj materni jezik. Pa tudi to je zelo važno, da lahko obveščajo Slovence v slovenskem jeziku.
-	Gospod poslanec, vaši slovenski volilci v Porabju bi bili veseli, če bi jim lahko bili ob strani tudi pri dokončni ureditvi financiranja njihove radijske postaje. Porabci pač pričakujejo, kot je to navada v Evropi, da jim večinska drža-
va, v konkretnem primeru madžarska država, zagotovi pogoje za redno radijsko obveščanje v slovenskem jeziku iz proračunskih sredstev. To je tem bolj pereče vprašanje, ker iz Budimpešte prihajajo novice, da madžarska vlada dosledno zavrača tovrstno rešitev. Za nameček pa pripravlja dvoletni proračun, kar naj bi pomenilo, da Porabci za radijsko dejavnost dve leti ne bi dobili nobenih sredstev iz rednega proračuna.
- Jaz tovrstnih novic ne poznam, mislim pa, da je treba us-
kladiti slovenske oddaje na državni in regionalni ravni z lokalnimi možnostmi in poudarek je treba dati vsekakor na Radio Monošter, saj večina porabskih Slovencev na Madžarskem živi v okolici Monoštra. Tista sredstva, ki so temu namenjena, pa morajo biti preusmerjena na Radio Monošter, saj je radijsko delovanje v slovenščini tukaj najbolj učinkovito. To pa je tudi v interesu madžarske države, saj bodo njena sredstva najbolj učinkovito uporabljena na ta način.
Francek Mukič
Zsolt Németh (prvi z desne) na sprejemu Generalnega konzulata
Volitve 2000
V Sloveniji se je začela predvolilna mrzlica. Reklamni panoji po vsej državi so prelepljeni z obrazi kandidatov, ki se v imenu svojih strank potegujejo za glasove slovenskih volivcev. Če bodo dovolj prepričljivi, jim bodo slednji 15. oktobra priglasovali prostor v slovenskem državnem zboru. Na letošnjih volitvah bo v 88 okrajih sodelovalo 6 parlamentarnih in 10 neparlamentarnih strank ter 6 neodvisnih kandidatov. Poleg tega sta dva sedeža v parlamentu rezervirana za poslanca italijanske in madžarske manjšine v Sloveniji. Italijanska manjšina je za svojega kandidata predlagala Roberta Battelija, kandidati madžarske manjšine pa so dosedanja poslanka Maria Pozsonec, lendavski župan Jožef Kocon, dobrovniški vinogradnik in gostilničar Jožef Hančik, lendavski trgovec Janez Szomi in diplomirani ekonomist Jožef Muršič, ki je zaposlen v lendavski Nafti. Neopredeljenih še 43 odstotkov Raziskave javnega mnenja, ki jih je opravil Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij pri Inštitutu za družbene vede, kažejo, da bi štiri tedne pred volitvami 23,6 odstotka od 912 vprašanih polnoletnih volilnih upravičencev volilo stranko Liberalnih demokratov Slovenije (LDS), ki jo vodi nekdanji premier Janeza Drnovšek. Glas za stranko Socialnih demokratov Složvenije (SDS), ki jo vodi Janez Janša, bi dalo 9,6 odstotka vprašanih. Stranka SDS je pred nedavnim podpisala tudi pogodbo o "Koaliciji Slovenija" z neparlamentarno stranko trenutnega predsednika vlade Andreja Bajuka Nova Slovenija (NSi). Tej bi vprašani priglasovali 5,2 odstotka. Za Združeno listo socialdemokratov (ZLSD) bi glasovalo 7,3 odstotka vprašanih, združeni stranki SLS+SKD Slovenski ljudski stranki pa bi vprašani namenili 5,9 odstotka glasov. Za slovensko nacionalno stranko (SNS) bi glasovalo 1,6 odstotka vprašanih, za stranko upokojencev DeSUS pa 1,1 odstotka vprašanih. Neopredeljenih volivcev je bilo v septembru še 43 odstotkov. Le-te bodo kandidati morali še prepričati o svojih sposobnostih in obljubah. Program večine strank in neodvisnih kandidatov temelji na zagotavljanju socialnega varstva za vse, informatiki, znanju, gospodarski rasti in pridruževanju Slovenije k Evropski uniji.
Spremenjeni sistem
Slovenci bodo letos tudi volili po nekoliko spremenjenem volilnem sistemu. Dopolnitev 80. Šena slovenske ustave je namreč omogočila uvedbo vseh vrst sorazmernega predstavništva oziroma proporcionalnega volilnega sistema. Odločilen vpliv na dodelitev mandatov tako imajo volivci, saj dopolnjen člen izključuje možnost dodeljevanja mandatov po vrstnem redu na listah kandidatov in možnost uporabe nacionalnih list. Poleg tega poslanskega mandata ne bo mogla pridobiti lista kandidatov, za katero bo v celotni državi glasovalo manj kot 4 odstotke volivcev. Spremenjeni način izračunavanja poslanskih mandatov bo omogočal, da se bo večje število poslanskih sedežev kot sedaj razdelilo že v volilnih enotah in s tem povečala možnost neposredne pridobitve mandata.
Dejan Fujs
Porabje, 5. oktobra 2000
3
Papiri pripovejdajo
Možá bujla
Letos juliuša so Kaucina mati iz Ritkarovec parpovejdali za Radio Monošter, kak je edna ženska v Ritkarovci moža bujla. V novinaj Szent-Gotthárd tö leko štemo o tome. V Somboteli na biroviji so go začnili vöspitavati 15. februara 1905. zrankma v pau devetoj vöri, zvečer v 10. vöri so go osaudili na vauzo do smrti. Mauž je več lejt delo v Merki in je kauli 3000 kron poslo domau ženi s tem, ka aj peneze v gaso deje na (h)čerino ime. V vesi so tak gučali, ka je prej žena nej vörna bila možej. Tačas, ka je un v Merki biü, je mejla ednoga moškoga z Gorenjoga Sinika. Njena (h)či pa je mejla sina toga moškoga. Nekak je z vesi pismo piso v Merko možej, šteri je po tri lejtaj - 5. aprila 1904. -se doma gnauk samo nutpostavo. Žena ma nej rada bila. Furt sta se korila pa bíla. Mauž je ženo za penaze spitavo, žena pa par stau kron nej mogla gorpokazati. Oča so nej steli čüti za tau, ka bi se (h)či oženila s svoji pojbom z Gorenjoga Sinika. Prej je nej zato delo duga lejta tak žmetno, ka bi njegva (h)či bila žena muzikanta.
Ausmi den po tistom, ka je mauž domau prišo -13. aprila 1904 - ga je žena bujla. Zrankma rano, gda je mauž eške spau, ga je žena z öčekom trikrat po glavej, dvakrat po prsaj vdarila. Mauž se je več nej parbüdo. Mrtvo tejlo moža je žena na dvoriške vövlejkla, pa tam pod slivo, v grabo za gnojšnico stejla nutličiti. Tau je nej šlau, ka je graba mala bila. Zatok je mrtveci roké pa nogé vkrajvsekla. Grabo z gnojom in zemlauv nutzakopala. (Mati je čeli vöovadila, ka ške naredti. Či je odletejla od domi, pa samo po tistom prišla domau, gda je mati že bujla očo.) Žena je iz lade vövzela knige, pa peneze je eške zadvečara vö z gase vzela. 2800 kron je za osem gni tadala oči in smej na Gorenjom Siniki, aj skrp
majo. 400 kron sta ta dva zaprejta, drügo sta v gaso djala. 1400 kron v Fehringi, 1000 kron v Ženavci. Knige sta pa doma v steno nutzozidala.
Žena je na biroviji vse tapravla, kak se je kaj zgodilo.
(H)či je prauti materi gučala, pa je prosila birovijo, aj mater poštrafajo, ka gi je bančne knige vkradnili. Dva moška sta prej nej znala o tome, ka je žena moža bujla. Birovija je ritkarovsko žensko osaudila na vauzo do smrti, Gorenjesinčara pa sta dobila: eden tri mejsece, drügi pa 21 dni vauze.
Lüstvo v Ritkarovci se tak spomina, ka je žena moža pri stüdenci zakopala, pa tam je na grabo rauže gorposadila. Nekak je zrankma rano ranč üšo kosit, pa je vüdo, ka žena z ülincov trnac bejli. Dugo nika nej gučo, gnauk pa je žan-darom vöovado, ka vüdo. Žena je mogla moža vöskopati. V škrinjo so ga djali, pa so ga v Ritkarovci na cintori pokopali. Ženo so žandarge lepau pomalek gnali po vesi, aj go vsikši vidi. Öček, s šterim je moža bujla, je mogla nesti na rokaj. Samo par lejt je prej bila zaprejta, ka je amnestija bila, pa so go vöpistili. Depa mirá nej mejla prej. Vsikdar je gučala po vesi, ka je una prej velka grejšnica, ka je moža bujla. Zdaj ga pa vsikši večer vidi, pa zvečer nikam ne smej titi, ka ga vseposedik vidi. Prve kak je mrla, se gi je tö skazo, je prišo po njau. Tam, gde ga je pokopali prej eške gnes na den margarejte cvetejo.
Marija Kozar
Na njivi
V Varaša je še tak velka megla, kak če bi mlejko vlejali nanjega. Meni bi pa ranč Zdaj trbelo edno gesensko sliko naprajti. Proti Gorenjoga Senika so vesi ranč tak v megli kak Varaš, zato ka so tü skrak pri Rabi.
Depa Verica,
Andovci, Števanovci so že v sonci. Največkrat je tak, ka zazranka v sedmoj vöri v Andovci že sonce sije, v Varaši pa megla cejlak do desete, edenajste vödrži.
Kak se z autonom prejk Židove pelam, sonce že začne tü pa tam prejksvejtiti. Gda v Števanovce pridem, tam že nikše megle nega, kak če bi z geseni nazaj leto gratalo. Pelam se z autonom prejk vesi, dapa enga človeka ne Vidim, ka bi vanej na njivi delo. Ranč tak je na Verici tö. Ka je tü niške ne bere nej kukarco, nej tikvi? Ali zato ne Vidim nikoga nej, ka vsakši v gauštja grbanja bere. Gda sam že z Ritkarovec prišo, tam sam vido, ka edna ženska na njivi dela. Da skrajej pridem, te Vidim, ka so ta ženska Djürvin Nane.
•	Ka delate tü na njivi? „Guščice vöberem iz tikvi. Etognauk je eden Vogrin tü bujcke odavo. Stavo se je z autonom pa me pito, če ne küpim. Tisti me pa pito, ka Zaka te tikvi pucam.”
•	Pa rejsan zaka sadite té tikvi?
„Tikvi ta dam tistim, steri maro krmijo. Guščice pa dja goraponöjcam. Z goščicami je zato dosta dela, dapa vrejdno se z njimi spravlati. Guščicin olaj je dober na šalato, na bubrike pa na para-
dajs pa za vrastvo tö dober.” • Veltje njive vidim tü zorano. Tau so vse Vaše ? Ja, tau vse so moje. Tam so
krumplinge bili, tam kukarca, tam spotkar pa tritikale. Dosta vse pauvamo še s sinaum. Nika punöjcamo za dumanji tau, drügo pa odamo. Tau vse müva dva s sinaum delava.”
•	Sin še z vami žive?
,,Nej. On že v Varaša žive, zato ka tam ma slüžbo. V Tromejniki je natakar. Dapa vsakši drügi den vöpride pa mi pomaga.”
•	Ovak ste cejli den sami doma?
Ja, Sama sem. Radio poslüšam pa teve gledam. Zazranka radio notrazakapčim pa dočas ka v künji delam, dočas ga poslüšam. Televizijo pa večer gledam, gda že kmica grata cejlak dočas, ka ne zaspim. Pa človek si zato delo vsigdar najde. Zdaj tü na njivi iz tikvi samo djejt vöpobarem. Guščice pa doma v künje pobarem vö. Prpau vküprejžam pa v hladilnik notradejvam, zato ka ga dosta mamo.”
•	Kak je tü v Ritkarovci, mladina ostane doma ali tö notra v Varaš dejo?
»Tau so komuništarge naprajli, ka mladina taüšla z
vasaj, zdaj pa divjačina vse na nikoj deje.”
•	Ka mislite, če bi nej bilau divjačine, te bi mladina bola v vesi ostala?
»Bola, zato ka bi te leko gazdüvali. Gledaj tü kaulak, gnauksvejta so tau vse njive bile, Zdaj pa že vse vküpzaraštjano.”
•	Tam, gde so mlajši v Varaš odišli pa starištje so že tamrli, ka je s tistimi rami zdaj?
»Tam so vse lüdski dolapoküpili. Dapa tau sam čüla, ka tisti mladini je že žau, stera je z vesi odišla. Dja tak mislim, ka nede jim žau, zato ka tisti, steri so odišli, tisti že majo v Varaša rama. V slüžbo tü tam odijo v Opel ali pa v drüge fabrike. Zdaj, gda je telko divjačine, gvüšno ka se oni nedo nazaj vöterali v ves.”
•	Tü spotkar ta repa tü vaša?
»Njiva je naša, dapa repa nej.”
•	Kak je tau te?
»Gda smo dolapoženjali, te smo ednoj ženski dali, naj si repo poseja, zato ka ona nej mejla sejanja kama bi potistim leko repo posadila. Naj se mantra, če štje.”
•	Prvin je nej tak bilau. Prvin so mejau skur nej vömerili, gda so kosili, nej?
»Te je sigurno bilau. Če je stoj s kauli malo krajzavozo pa na drügoga travo goraüšo, te taša njefka bila kak gronska strejla. Zdaj, Zdaj že niške ne brani, vsakši tam ta de, gde ta ške. Tau majo šagau prajti, Vejpa tü nja, tak neda seuf neso.”
K. Holec
Porabje, 5. oktobra 2000
4
BAJUK PRI ROBERTSONU Predsednik slovenske vlade Andrej Bajuk je na srečanju z generalnim sekretarjem zveze NATO Georgem Robertsonom v Bruslju potrdil zavezanost Slovenije prizadevanjem za pridobitev članstva v zavezništvu. Robertson je po pogovorih izrazil zadovoljstvo s takšnim pristopom, vendar o prihodnjem krogu širitve zavezništva ni želel govoriti konkretneje. Od premiera Bajuka, ki ga je spremljal obrambni minister Janez Janša, je Robertson prejel letni program Slovenije za uresničevanje akcijskega načrta za članstvo MAP kot tudi potrditev napovedi, da namerava Slovenija okrepiti svoje sodelovanje v mednarodnih enotah na Kosovu, v katere bo prispevala policijski vod.
SLOVENIJA PRIPRAVLJENA POVEČATI PRISPEVEK ZA MIROVNE OPERACIJE ZN Zunanji minister Lojze Peterle je končal večdnevni obisk v ZDA, kjer je v govoru pred 55. Generalno skupščino ZN napovedal, da je Slovenija pripravljena povečati svoj prispevek k utrjevanju svetovne organizacije kot nenadomestljivega temelja miroljubnega, naprednega in pravičnega sveta. Napovedal je prostovoljni prestop v višji plačilni razred za mirovne operacije ter povečanje slovenske udeležbe v mirovnih operacijah, ne samo z vojaki ampak tudi s civilnimi policisti in humanitarnim osebjem, obenem pa izrazil podporo pomoči nerazvitim državam. Slovenija je doslej uživala 80-odstotni popust za nerazvite države, ki je izhajal iz dediščine nekdanje Jugoslavije.
MISS SLOVENIJE 2000 - MAŠA MERC V Cankarjevem domu je bil v soboto, 23.septembra izbor Miss Slovenije, ki bo sodelovala tudi v izboru za miss sveta 30. novembra v Londonu. Letošnji naslov je prejela Maša Merc, ki je bila izbrana tudi za miss revije Ona in miss interneta. Miss fotogeničnosti pa je postala Andreja Kuhar. Letošnjega devetega tekmovanja za miss Slovenije se je udeležilo 15 kandidatk, tri več kot lani, tudi sicer pa se zanimanje sponzorjev in deklet za prireditev zadnja leta povečuje.
Dobrauta ali pokaura je pri nas
Že pa, že pa, že pa sam gledala televizijo, štejla novine pa kak je že stoj takši smetlavi kak ge, že sam pa nika vönajšla. Kak etak sedim etognauk pred televiziji, Vidim, ka kažejo za nistarne bagaune valaun paradajs, ka leži na zemlej. Mladi gazda pa pravi, ka je tau zatok, ka ga je on pripauvo, odati ga pa nej mogo. Pa je nej samo tak v kmico pauvo, emo je pogojenoga küpca, steri ma je zdaj velko fígo pokazo. Mladi gazda je tau tü pravo, ka ka zdaj vidimo na zemlej paradajs, tau je samo eden mali tau tome, ka je na nikoj prišlo, steroga so ranč več nej pobrali, liki nut so ga zorali za gnoj.
Te pa ja leko povejmo, ka je pri nas že velka dobrauta. Če si stoj premisli - steri je samo par betva paradajsa pauvo gdasvejta - ka kelko brige, skrbi, dela prosi paradajs, tisti ja leko povej, ka je paradajs za gnoj pauvati sploj velki grej. Sploj pa te, če eške geseni itak visiko ceno ma na placi. Ne vejm, te mladi gazda, steri je cejlo leto na tau računo, ka te pauv oda pa te si k leta znauvič leko kaj pomore, ka si Zdaj začne. Pa nej samo od ednoga pavra guč.
Če si malo premišlavamo, te ugotovimo, ka je tüj nika sploj nej vreda. Ministrstvo za kmetijstvo den do dneva od toga guči, ka je pri pavarski zadevaj na gnes vse vreda. Za dosta milijon forintov se vozijo po svejti, ka prej küpce spravlajo za naš pauv, ka nam je višešnji pa vse tak de, kak da bi namazano bilau. Samo paradajs gnili, tü pa tam etakši ali takši pauv na nikoj pride, pa te nemo gučali od toga, ka naši pavri tü na nikoj dejo, zemla pa neobdelana leži.
Ka se pa nistarni tüj čednimo? Tüj višeše roke vcuj segnajo pa nam pokažejo, kak trbej gazdüvati. Čüli smo, ka prej iz Holandije pripelajo pavre, steri nam pokažejo, kak trbej svinje krmiti pa pauvati. Vej pa oni ja bole znajo, kakša klima pa vse drugo je pri nas, kakši pogoji (feltételek) so za pavarsko delo. Pa sam gvüšna, ka če je pripelajo, njim idealne pogoje nalečejo pa nam ja pokažejo (etak naleki pokažejo), kak trbej pauvati. Tau nišče ne vzeme na pamet, ka je vogrski pavar zatok tü nej nauri, če ma vse vcuj dajo, ka je potrejbno, ka bi si nej vedo kaj začniti. Samo ka je na gnes našim pavrom nej dobrota, liki nedužna pokaura gratala Usoda.
Pa te se vüpajmo, ka telko svinj baude pri nas - če nas je gnauk navčijo krmiti - ka je nemo mogli zesti pa vsakšomi leko odamo, steri do je nücali. Če pa nej, te tü nika baude. Te do pa nas svinje pogele. Sploj pa te, če se med kakše traube zmejšamo. Gnes se ja vse leko zgodi, če se že ne godi!
I. Barber
Pismo iz Sobote
Šoula, šoula • ••
Vse je inouk oprvin. Oprvin se narodimo in nigdar več, oprvin se pocükamo v lače pa po tistom je nigdar več nej oprvin in tak je s šoulo tö. V njou demo samo inouk oprvin in po tistom nigdar več. Tej prve poti v šoulo se je včako moj sin ranč tak, kak dosta mlajšov, ka so tou leto oprvin stoupili v šoulo. Tou, tak pravijo, ostane človeki v spomini ta daleč v starost. Te den, tak pravijo, se nigdar ne pozabi.
Leko, ka je tou istina. Leko, pravim. Tou pa zato, ka se ge trno dobro spominjam, kak sam vcejlak zasagani stoupo v tisto velko kučo, se tam nin odzada doj seu in Čako, ka de se zgodilo. Edna teta, naša vučitelica, se nam je lipou smijala, meni in nam vsem vküper je tazagnala straj ške prlej, kak bi človek pravo dober den! Trno dobra se spominjam tistoga dneva. Dapa edne stvari pa se nikak pa nikak ne morem spoumniti. Ne morem gore priti, če sam tisti prvi den že emo v šoulo turbo ali pa nej. Ranč ne vem, šteri den sam jo oprvin nesov šoulo.
Zakoj vam tou gučim? Zato, ka de moj sin gvüšno vedo ške duga, duga lejta, ka jo je un neso s sebov že prvi den. Pa vedo mo ge tö. Tou pa zato, ka smo nut v njou kuman sklali vse tisto, ka nüca v prvom razredi. Mantrali smo se vsi domanji in po ednoj vöri smo bili trno veseli, ka je bila puna. Tak puna, ka smo se te pa bojali, ka gor pouči. Po tistom pa smo se bojali, ka našoga maloga vküper poklači, tak žmetna je pamet prvoga razreda. Moj pojbič pa vaga kakšo kilo prejk trestikil. Zato smo jo dali gor na vago in pokazala je cejli šest kil pa ške pou kile kcuj. Nej sam mogo vörvati! Rejsan sam nej mogo vörvati, dokejč se je nej zglasila naša deklička, štera je začala ojditi v štrti razred:
-	Ti si pa rejsan čüden! Vejpa vse moje, ka mam nut, je ške dvej kile bole žmetno. Ge pa vagam eno pettresti kil.
Moja tašča Regina, trno čedna ženska, je po svojoj šegi zdignola glas in kcuj k tomi dala ške svojo rejč:
-	Ge sam šla v prvi razred samo z edno irko in z edno knjigo. Ali tou je že damo bilou. Gnesden pa se mlajši že več včijo in zato morajo več s sebov v šoulo nesti. Vej pa tou nej tak žmetno razmeti!
Ge ne vejm, če je žmetno ali nej žmetno razmeti. Ge vejm samo tou, ka so turbe naši mlajšov preveč žmetne. In tou trno žmetne. In če moja tašča Regina, trno čedna ženska pravi, ka tou nej tak žmetno razmeti, ge tou nikak ne morem razmeti. Tou pa zato, ka če tou moram razmeti, te tou tak vövidi, ka de moj mali v ousmom razredi noso turbo, stera de vagala tam kouli dvajstipet kil. Če de rejsan tak, mo njemi jo ge noso v šoulo ali pa kakšoga lapca gori vzemem. Vej pa tou nej tak žmetno razmeti, če pa so Zdaj takši cajti.
Miki
Števanovski šolarji, učitelji in stani so bili 15. septembra na enodnevnem izletu v Sloveniji. Med drugim so si ogledati tudi mariborsko Pohorje.
Porabje, 5. oktobra 2000
5
Naš lejpi izlet v Slovenijo
Vsakšo drugo leto demo porabski slovenski upokojenci na endnevni izlet v Slovenijo. Vidi se, da nam leta tak letijo kak oblisk, ravno tak den, steroga si odeberemo za izlet. Je tak kratek, ka je včasi večer. Če je kaj dobro, tisto hitro mine - pravijo.
Nam je pa 20. Septembra preveč dobra šlo. Vgojno rano smo se pelali do Monoštra, ob šesti pa sta prišla dva autobusa, ki sta nas celi den vozila. Okoli osme vöre smo prišli v Mursko Soboto, meli smo eno vöro cajta. Šli smo kakšo semen iskat v trgovino ali na kavico. Naša predsednica, g. Irena Barber in Sekretarka Slovenske zveze, g. Klara Fodor sta nam povedale, da moremo točni biti. Etak smo bili vsi zelo pridni in točno prišli nazaj k autobusom, gde so nas že čakali naši prijatelji in gostiteli, g. predsednik upokojencev v Murski Soboti Jože Vild s svojimi sodelavkami. Dekleta so pun auto dobrot pripelala da mi ne bi bili žejni ali lačni. Skupaj so nas lepo pozdravili, sedli smo v buse in šli naprej proti Bogojini, tam smo si poglednili cerkev. Gospod Franc Zver so nam nut pokazali lepo delo Plečnika. Cerkev ima lepe amfore, stere so naredili pridni mojstri iz okolice. Molili smo Boga, eno Marijino pesem zapeli in šli naprej.
Proti Odrancaj je lejpa ravna pokrajina, gnaka je kak stol. Pri odranskoj cerkvi so nas odranski upokojenci pozdravili. V cerkvi so nas čakali g. župnik. Lojze Kozar so nam vsem spoznani. Razlagali so nam o cerkvi, štero so po dugi težki lejtej komaj leko zozidali, zato ka je njim nej pistila prejšnja oblast (hatalom). Gda so jo
leko zidali, te so meli v cerkvi veliko nesrečo. Kupola se je doj vtrgnila in je bujla osem lidi, med njimi je biu eden pojbič. Lüstvo je nej
delalo nevolo za te žrtve volo. Kak so g. župnik povedali, tej so že v nebesi, zato ima cerkev osem stebrov pa tüdi od te delavcov namalane kejpe. Na cintori pa skupni spomenik, še društvo imajo z menjom »Osem src«. Dobili smo brošuro in sveti kepec za jubilejno leto 2000. Kantor g. Zver so nam na naovaj orglaj lepo zaigrali. Vöra je bila ravno dvanajst, zapeli smo Je angel Gospodov in Zvonovi zvonijo. Peški smo šli kaki 500 metrov, gde so pripravili obed za nas. Najlepša hvala Odrančanom za gostolubje, hvala tudi g. župniki Kozari za tople besede.
Pá na bus pa naprej. Ne vejm, gde smo se vozili, mi ki smo zadaj bili nejsmo videli tablic, stere pišejo Vasnice, te smo pa našo Ciliko za štrik meli, ka una ne piše gde se vozimo. To je zato delala, da doma vnükici pokaže na zemlevidi, gde je hodila. Prišli smo v eden mlin na Müri, šteri se zove Babičev mlin. Tam smo si leko küpili ajdovo kašo, melo pa tüdi kukrčno melo.
Pelali smo se proti Lenarti,
same gorice so bile, dosta so že pobrano imeli. Pripreljali smo sedo slovenskogoriške kleti, gde smo se stavili. Vert vinske kleti so nas s krüjom,
sirom pa z grozdjem ponü-
dili. Naša Estera, Darinka in še dve gospe so nam postregle tople klobase mladi gospod pa nas z vinom ponudiu. Vse duže, vse bokše vino so nudili. Čas je tak odleto, vöre so šle, če bi
je z botom comarili. Mogli smo se posloviti in se nazaj proti domi, proti Murski Soboti pelati. Kmica je bila, mi smo pa peli v Križevcaj pri edni gostilni, gde nas je korajžen harmonikaš Čako. Pili, peli in jeli, da bi leko drva sekat šli, če bi bole mladi bili.
Za vse to se našim gostitelom lepo zahvalimo, celi den so bili z nami in so nam še bolj polepšali izlet. Še enkrat hvala Vam, g. Vild in dekleta! Bodite še naprej tako nasmejanega obraza. Zahvaliti se moremo naši Sekretarki g. Klari Fodor, ka se z nami mogla trüditi cejli den. Še enkrat lepa hvala
vsem, ki ste nam polepšali naše jesenske dneve.
V imeni Porabski slovenski penzionistov:
Vera Gašpar
Na odranskom cintori
Železnica dosegla slovensko mejo
19. septembra so madžarski gradbinci položili še zadnjo tračnico in s tem dosegli slovensko mejo pri izgradnji madžarsko-slovenske železnice. Polaganje tračnic s pomočjo stroja iz Avstrije je potekalo zelo hitro, konkretna dela so trajala le 8 dni. Zgrajen je tudi viadukt pri Nagyrákosu ter predor Zsuzsanna (poimenovan po soprogi bivšega predsednika Göncza). Železniško progo bosta predvidoma v sredini septembra odprla predsednika Kučan in Madl.
Konferenca o manjšinah
2. oktobra je Madžarska akademija znanosti v Peču priredila mednarodno konferenco z naslovom Identiteta, kultura, manjšine. Med predavatelji je bil predsednik Urada za narodne in etnične manjšine dr. Toso Dončev, ki je predaval o madžarski manjšinski. politiki, univerzitetna profesorica iz Zagreba Jadranka Damjanov pa o vlogi kulture sosednjih narodov pri izoblikovanju identitete. O spremembi identitete Ne madžarov na Madžarskem ter zamejskih Madžarov je predaval Laszlo Szarka, direktor Inštituta za raziskovanje manjšin pri Madžarski akademiji znanosti. Delo konference se je nadaljevalo v sekcijah.
Praznik samouprav Na Madžarskem so se lokalne samouprave prvič volile pred desetimi leti na prvih demokratičnih lokalnih volitvah. Tega dogodka so se spominjale samouprave v Monoštru in okolici 30. septembra. Program se je začel s slavnostno sveto mašo, ki jo je daroval škof dr. Gápár Ledócsi. Navzoče sta med drugim pozdravila gospa Ida Močivnik, veleposlanica R Slovenije v Budimpešti, in Peter Marko, predsednik železnožupanijske skupščine.
V kulturnem programu so nastopile ljubiteljske skupine Monoštra in okolice, med njimi folklorna skupina iz Sakalovcev ter Laci Korpič in ženski kvartet.
Porabje, 5. oktobra 2000
6
Daleč pa vseeno skrajek
Slovenska samouprava v Mosonmagyaróvári je 16. Septembra držala slovenski den. Kak vsigdar, Zdaj so tü v osnovni šauli v Majoroki meli svoj program. V tau Varaši prej v taum tali žive največ Slovencov, stere domanji Vaugri tak poštüvajo, ka ške slovenske programe furt poglednajo. Eške prej pri vogrskoj-slovenskoj meši ji je več bilau, kak nas. En tau meše so slüžili Števanovski gospaud. »Celau je lejpa meša bila. Trnok sam rada, ka sam tü leko bila pri pau Slovenskoj pau vogrskoj meši. Baug daj, naj Večkrat leko baudemo navzoči, naj bi gospaud Večkrat Prišli es mešo slüžit « so mi pravli Ovčarska Rejzka. Po meši, za pozdravom Lacija Brašiča, se je začno kulturni program. Šaularski mlajši so recitirali na vogrsko rejč obrnjene pesmi od slovenski pesnikov. Lüstvo si je potejn leko poglednilo večfele stvari iz Porabja. Za gled pa na odajo je bila vöpostavlena lončarska posauda, stero je redo s svojimi blajženo rokami Karel Dončec, verički lončar. Škoda, ka njiva Žmana rejč, pripovejdanje ne sprvaja več posaude, razmej se, vej so pa takšne duge poti že velki trüd za nji.
Rovatina Ana so pa tak ijrašnji gratali s svojimi papirnatimi raužami, ka že pomalek nedo mogli zandoleti. Zatok so pa že meli eno pomo-
čnico, Ciliko Lazar z Gorenjoga Senika, stera njim kaj pod rokau delala. Škoda, ka so tisti lejpi lampaš nej mogli vöpostaviti, steri je tak na meter visiko napravlan iz bejli pa sivi trnjovi rauž. Vrnau
takšni trge lampaši so viseli pri enoj birmi v števanovskoj cerkvi, gda so ške oni dekla bili.
Trnjašna Micka z Gorenjoga Senika so pa s kukarčnoga lupinja spletene stvari meli vöpostavleno. Njim so se najbole radüvali Pekin Rejzak, one so si dobre padaškinje bile pa ške gnesden si pišeta. Pekina
tetica živejo v Hegyeshalomi, noge ji prej tü celau bolijo pa se z njimi döjn furt leko Srečamo na slovenski dnevaj v Óvári.
Največ lüdi se je stavlalo pred stolom Vladoja Smodiša z Otovec. Rad je biu, če je lüstvo koštavalo šajbe (kloce), djaboke, domanji liker pa palinko. Tikvino olje so ma pa tak nagnauk dojpoküpili.
Leko bi prej več pripelo, samo, ka če je prtljažnik (csomagtartó) autona tak puno naklau, ka je že auto etak skur na rit seo. Depa njemi se ne vnauža pakivati pa voziti te dobraute eške zdaj nej, gda je sila djaboke brati, grauzdje trgati pa prešati. Kak on pravi: »Ge sam rad, če me stoj pozove, če gli dosta dela mamo zdaj doma. Zdaj se že drügič v Óvári pa se mi fajn vidi, ka idem med te lidi, ka so tak prausti pa so eni tak ohranili domači gezik. Te stvari, ka ges ponüjam, si pa spaumnijo, ka so indasvejta delali pa geli. Mislim, ka so po srci dobri lidge pa mam en občutek, ka te radi vidijo med sebov. Samo me malo mauti, ka je malo lüdi vküpprišlo.«
Po obedom je fokloma skupina s sausadne vesi Darnózseli zaplesala večfele plesov. Vmes je pa že igro ansambel trio Črnko iz Prekmurja, večer pa tadale na veselici Slovenska samouprava v Óvári na leto več programov ma za Slovence. Kak mi je Kovačin Djürec, predsednik samouprave tapravo, letos so
meli fašenski bal, gde je Laci Korpič igro s svojimi goslari, ranč tak na bučo v Majoroki, bili so na Porabskom dnevi v Varaši pa na prireditvi »Srečanje Slovencov ob meji« v Čepinci, doma pa na izleti.
Želja članov samouprave je, naj se po tejn vse več takšni Slovencov da pozvati na slovenske programe, steri se tomi tak Veselijo, kak povejmo
Ovčarska Rejzka z Gorenjoga Senika: »Vsakšo paut smo skur tü, gda nas pozovejo. Zatok, ka celau radi mamo te programe pa se radi Srečamo s Slovenci, z dobrimi padaškinjami, s prijatelji. Tak, ka se celau dobro čütimo. Slovensko rejč, tau nigdar ne moram pozabiti, ka je tau moj materni gezik. Eške vsakšo nauto znam
spejvati. Dostakrat cejle naute vse taspopejvam sama sebi, gda doma ali v gračenki kaj delam. «
Nej lepau? Vse tapravleno brezi ene vogrske rejči. Ovčarska Rejza so že 1966. leta odišli na marof delat. Oženili so se pa taum ostali. Doma so v Hegyeshalomi. Majo dva sina, dva vnüka pa na srečo slovensko sausadico Pašarno Micko z Gorenjoga Senika, s sterov se najraj v maternoj rejči pogučavata.
Ranč tak Vejčina Marika z Ritkarovec, žena seničkoga Törkinoga Francina (Švorca), stera je že 28 lejt odišla iz svoje rojstne vesi pa se prej düjn najraj pogučava slovenski tak doma z možaum, kak s svojimi starišami v Ritkarovci. Svoje stariše, steri so meli 10 mlajšov (5 pojbov pa 5 deklin), med sterimi je ona najstarejša, trno poštüva, Vesela je, ka pá dobra zdravge majo. V avgustuši je bila doma pa že kuman čaka, gda se leko sreča s sterim domanjim.
Te den sam se srečala s takšnim človekom, steri je rojen v Ritkarovci, žive pa v Subotici (Szabadka) pa je na pozvanje svojga padaša, Kovačinoga Djüreca od tak daleč prišo v Óvár. Gospaud Jože Šlemer, Meczin Djauži do nam drgauč pripovejdali o sebi.
K. Fodor
Slovenci iz Porabja pa Hegyeshaloma v Óvári
Trio Črnko
Žedni smo tö gratali
Porabje, 5. oktobra 2000
7
Kak sam vido svejt spod stola?
Prvo, ka se spominjam od svoji mladi lejt, je tou, ka sam se najraj špilo pod našim velkim stolom v künji. Tam sam se tak počüto, kak če bi tou biu moj mali ram, moj mali svejt, spod šteroga sam začo spoznavati velki svejt.
Naše krave
Pri nas doma smo meli krave. Včasi samo štiri, včasi pa deset tö. Če sam nej biu glij pod našim velkim stolom na srejdi naše künje, te sam biu pri naši kravaj. Rad sam gledo njive velke oči, rad sam gledo, kak teleta cecajo mlejko, rad sam gledo, kak na velko pijejo vodou in rad sam biu z njimi, gda ji je oča püsto ta vö na travo. Tak si brodim, ka so une mene tö rade mele. Vsigdar gda sam stoupo ta v štalo so potejgnole tisti svoj mmmuuuuu! Ge pa sam vsikšo pouzvo po njenom imeni. Pa ške tou se spomnim, ka sam ji meu za trno čedne živali.
Tisti den, bilou je tam kouli risauske nedele, sam s kukrčnimi stučki zido nekši ram. Tam pod stolom v künji, gvü-šno. Bila pa je ranč tista vöra, gda je k nam na kavo ojdla tretja sousidica. Vejdla je, ka te mojga očo nega doma in ka leko z mojo mamo tutkiva bar tri vöre fküper. Moj Oča je grato nevoulasti, če je za njou samo čüo, nej pa ka bi jo poslüšo. Tak sta te tam nad meuv pile kavo, tretja sousidica je tutkivala, moja mama pa je samo gučala, vej pa no... leko si brodim... tou pa ne vörvlem... boug moj, boug moj... in tak tadale. Ge sam ranč nej trno poslüšo vse fküper, dokejč mi je nej v vüjo priletelo neka o kravaj.
-	Rejsan, sousidica, rejsan vam povem, ka je noura kak edna krava. Nej kak edna krava, kak tri krave fküper je zabita.
In tou je šlo tak tadale, tej guč od edne ženske, stera je vcejlak takša kak krava. Na, Zdaj pa sam palik biu tam, gde je moja mlada glava nej nika razmejla. Kak bi pa? Vej pa ge sam si od krav brodo vse najboukše, ta naša tretja sousidica pa je od tiste ženske gučala s tak lagvim glasom, ka sam vedo, ka je neka nej vredi. Ge bi pravo, ka stoj tak nemilo gleda kak naša Šejka. Ali pa bi pravo, tak ga ma rada, kak naša Bistra svojoga teličeka. Pravo bi tö, tak je doberv svojom srci, kak friško mlejko od nase Jule. Ranč na kraj pameti mi ne bi spadnolo, ka bi kcuj k kravam dau kaj lagvoga. Zato sam se zglaso tam spod Stola:
-	Vej pa te mora ta ženska biti trno dobra in poštena, če je takša kak krava. Vejpa ovak ranč ne more biti, zato ka so krave čedne, lejpe in nam lidam dajo dosta dobroga.
Gori nad meuv je gratala tiuča, takša, ka bi jo leko rezo. Po tistom sam vido noge od sousidice, ka so začale nekam čüdno plesati es pa ta, in čüo sam mojo mamo, ka se je začala na glas smejati. Tak se je smejala, ka sam se bojo, ka se njoj kaj zgodi. Te je li enjala in prajla sousidici:
-Na, vidite, takši pa so naši moški. Tak si brodim, ka bi naš mali raj vido po svejti ojditi krave kak pa lidi.
Tou moji mami nejsam najbole vörvo, dapa telko sam že spozno te svejt tam spod stola, ka sam znao, kak majo krave včasi vekšo poštenje kak pa lidge.
Miki
Taborsko življenje
Učim se slovenščino in rada bi vadila jezik. Zaradi tega sem šla v počitnicah v tabor v Slovenijo. Tabor je bil v Podbeli in je trajal od 30. julija do 6. avgusta.
Krenili smo v nedeljo ob pol devetih s kombijem. Iz Madžarske nas je bilo dvanajst. Pot je bila zelo dolga, ob štirih smo prispeli v tabor. Narava je bila zelo lepa, okrog tabora so bili veliki hribi in ena majhna reka Nadiža. Najprej sta nam dve voditeljici pokazali tabor in smo spoznali ostale mlade iz drugih držav. Bili so iz Avstrije, Hrvaške, Bosne, Italije, Švice in Nizozemske. Vsi so bili zelo prijazni.
V taboru sta bila dva velika šotora. V enem so spali fantje, v drugem pa dekleta. Ponoči je bilo zelo mrzlo. V ponedeljek, ko smo vstali, smo mora-
li telovaditi. Ob pol osmih smo imeli zajtrk. Po zajtrku smo okrasili tabor in naredili taborni ogenj. Zvečer smo se pogovarjali in igrali pri ognju. Naslednji dan smo šli v Triglavski narodni park. Najprej smo se peljali z avtobusom, potem pa smo nadaljevali peš. Več kot dve uri smo pešačili na hrib. Tam smo jedli in počivali približno pol ure, potem smo šli pogledat Krnsko jezero. Pri jezeru smo bili eno uro. Zvečer smo prišli na smrt utrujeni v tabor, zato smo v sredo lahko dolgo spali. Dopoldan in popoldan do pete ure smo imeli literarne in glasbene dejavnosti in kviz o Sloveniji. Nato smo imeli prosto do večerje. Zvečer pri tabornem ognju je vsaka država zapela eno slovensko pesem. V četrtek so nas razdelili v tri skupine. Prva skupina je šla v kobariški muzej,
druga v breginjski muzej, tretja pa v rojstno hišo in na grob Simona Gregorčiča.
Ta dan je bil zelo zanimiv. V petek je bilo slabo vreme, ves dan je deževalo. Zaradi tega smo šli zvečer v breginjsko šolo in tam spali. Tudi naslednji dan je bilo vreme slabo, zato smo ostali v šoli in smo se pogovarjali, igrali in gledali televizijo. Zadnji dan zjutraj smo šli peš nazaj v tabor. Pospravljali smo, potem smo imeli kosilo. Po kosilu smo se poslovili in smo krenili domov.
Tabor je bil zelo dober in zanimiv. Spoznala sem več prijateljev. Zelo dobro sem se počutila in tudi naslednje leto bi rada šla.
Nikoletta Vajda ll.b-r., Gimnazija Monošter
Jesen
Poletje je bilo toplo. Na vrtu, v sadovnjaku in na polju je vse dozorelo. Sedaj, jeseni spravljamo pridelke. Kmet spravlja poljske pridelke. Gospodinja pa zelenjavo. Tudi moja mamica je že pospravila zelenjavo v klet in v shrambo.
Gabriella Labric 3.r.,
OŠ Gornji Senik
Sadje
Jesen je čas zorenja. Sadno drevje je letos bogato obrodilo na Gornjem Seniku. Na vejah visijo rumene hruške, rdeča jabolka in vijoličaste slive. Vinska trta je polna velikih grozdov. Naša družina z veseljem pospravlja jesenske sadeže.
Jože Vogrinčič 3.r.,
OŠ Gornji Senik
V šoli
Naša šola stoji sredi vasi. Šolsko poslopje je veliko in svetlo.
V	šoli je osem učilnic, telovadnica, knjižnica, zbornica. Hodimo v tretji razred. Naša učilnica je v prvem nadstropju.
V	šoli se učimo brati, pisati, računati. Jaz zelo rada telovadim in pojem. Težko sem že čakala novo šolsko leto.
Nikolett Varga 3.r.,
OŠ Gornji Senik
Na morju
V počitnicah sem letovala skupaj s svojo družino. Brat in sestra še nista bila na morju, zaradi tega smo se odločili, da bomo šli v hrvaško primorje.
Letovanje je trajalo od 18. do 25. junija. Zelo zgodaj smo krenili od doma, da bi čim prej prišli v Umag, kjer smo rezervirali apartma. Ko smo prispeli, smo najprej šli do morske obale. Zelo lepa je bila, pri obali so bile ogromne bele skale, voda je bila zelo čista. Tudi apartma je bil udoben, imel je 2 sobi in kopalnico, veliko dnevno sobo, kuhinjo in teraso.
Zjutraj smo dolgo spali, potem smo šli na plažo in se kopali in sončili. V apartmaju sva kuhali z mamico kosilo. Popoldnevi so bili zelo vroči, zato smo ostali v hladni sobi in se igrali ali kartali. Pozno popoldne smo zopet šli do obale in ostali tam do večera. Po večerji smo se večkrat sprehajali ob obali in zbirali lepe morske školjke. En dan smo šli v mesto in smo si ogledali zanimivosti. Zadnji dan smo se odpeljali v Slovenijo. V Piranu smo si ogledali cerkev in muzej, v Kopru pristanišče.
Žal, počitnice so zelo hitro minile. Zelo dobro sem se počutila, tudi prihodnje leto bi rada letovala tam.
Bianka Bartakovics ll.b-r.
Gimnazija Monošter
Šolarji smo
Zopet hodimo v šolo, v tretji razred. S seboj nosimo šolske torbe. V šolskih torbah so razne stvari: zvezki, knjige, peresnica, ravnilo, šilček, radirka, svinčnik, barvice in nalivno pero. Nosimo še malico in sadje. Zelo radi hodimo v šolo.
Bernadett Virovec 3.r., OŠ Gornji Senik
Moja pot v šolo
Ura je pol sedem. Hitim v šolo. Pouk se začne deset čez sedem. Peš ali s kolesom se pripeljem v šolo. Nekateri se peljejo z avtobusom in z avtom. Med potjo pazim na promet. Tomaž Balog 3.r.,
OŠ Gornji Senik
Porabje, 5. oktobra 2000
Vidli ste vi že takšo?
Te dni sam pozvana bila v Slovensko ves k Ilonki Korpič, stera mi je etak prajla: »Pridi malo k meni, ka ti nika pokažem. Dobro vejm, ka tebe Vsefale norije brigajo.«
Gda sam prišla k njej, me zravan v ogradec pelala. Pa te sam ja vidla nika takšega, ka je nej vsakdanešnjo. V živlenji se zgodi, ka ženska dvojčke ali trojčke rodi, rastline (növények) nagnauk več pauva rodijo, kak je tau ponavadi. Depa ka sam tü vidla je zatok nika zvünrednoga.
Ilonka mi je pravla, ka je ona - kak že šegau ma - malo maka tü sadila v ogradci. Znamo pa, ka se mak tak pauva, ka na ednoj stebli eden mak zraste. Tau Ilonkino steblo je pa začüdo 14 makov pripauvalo. Ne Znam, kak de se vidlo na kejpi, depa probala sam ga vam doj vzeti. Narava nas leko vsakši den preseneti, samo moramo napamet vzeti.	I.B.
Zapüščeni mauž Pištak sploj dosta padašov ma. Etognauk si dva od Pištaka pripovejdata. Eden pravi drugomi: »Ti, vejš tau, ka je žena tam njala Pištaka?«
Te drugi pa: »Rejsan? Pa kak tau Pištak dožive, fejs trpi?« Te prvi: »Na zdaj se je že malo pomirijo, liki Sprvoga je cejlak zvün sebe bio od radosti.«
Samo tak malo? Ana pa njeni dragi mauž Peter sta se oženila pa sta se v Sombotel znosila. Peter je tam emo slüžbo. Anina mati so se eden den vküp spakivali, tak so skunčala ka malo
poglednajo (h)čer pa zeta. Če de potrejbno, duže tü ostanejo, ka pa ka njim kaj trbej pomagati. Gda se eden večer etak not postavijo k Petri pa k Ani, Peter ji strašno lepau pozdravla pa pita, kak so pa kaj. Pa eške etak pravi: »Lepau ka ste Prišli pa nas poglednate. Kak dugo pa ostanete?«
Mati pa: »Ranč tak dugo ostanem, kak ti, moj dragi zet, tau škeš.«
Peter pa: »Oj, oj, samo tak malo?«
Poročno potovanje Naša Margita se je sploj žmetno zmirila s tejm, ka je njeni sin, Lajoš Katico vzeo
za ženo. No, če se je zgodilo, se je zgodilo. Mladiva po gostüvanji včasin na poročno potovanje deta. Za par dni naš Lajoš telegram pošle domau materi pa očej. Etak piše: »Sploj lejpo paut mava. Sploj sam srečen pa veseli.«
Margita Zdaj lampa vlači ta pa nazaj, telegram prejk da možej pa etak pravi: »Vidiš! Že ga je navčila lažati.«
I. B.
Repovi reteš
50 dkg bejle repe, 10 dkg sladkorja 2dl vrnjoga mlejka, 1 žlico žirá, sau in testau za reteše
Repo zribamo, solimo. Njamo malo počivat, po tistom pa vöožmikamo. Na žirej spražimo cuker pa repo. Vörasladimo pa na vövtegnjeno testau strausimo. Z vrnji mlejkom polegemo, gorzosüčemo pa spečemo.
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p.p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.