---69   -----
Naši dopisi.
Iz Trsta 22. svečana.  —  Konsorcij niamelukov za polaščevanje ljudske šole  v okolici je te dni na Občini pope val   svoj   „te deum laudamus", kajti izdajica župan Perluga   z vernim svojim Boninom,  ki sedi na njegovi desnici,  vsa  v veselje vtopljena,   sta vzela saboj tudi cerkvenega ključarja Miha Venuti-a, to je enega tistih, ki je pomagal izdajati svoje otroke lahonom. Da pa bi ta „praznik protinarodne zmage" veči pomen imel, vzel je Rojanski paša tudi pevce sabo,  da so iz-dajicam čas kratili.   Občinski učitelj Froha, vohon in zaveznik Boninov, branitelj njega v „Soči",  je bil ves. zidane volje, kajti pil in jedel je zastonj, vsaj je pasa Ferluga vse plačal,   ki za tako „narodno"  reč   rad zadnji sold potrosi.   Pri tej priliki vendar ne morem  si kaj, da ne bi župana Ferluga vprašal: ali ne bi bilo pametneje, one novce, ki ste jih za veselico na Občini potrosili,   obrniti v prid svoji družini,   da  ne bi se po strgani obleki že  odlikovali kot vaši?   ali   da bi  za  ta denar streho na svoji koči pasji uti podobni, popravili,^ potem pa da postavite tik nje kol in na-nj obesite  svoj umazani klobuk lahonske kulture,   da  se mu okoličani memo grede ponižno priklanjajo?  Vem, da boste z Boninom in V30 svojo družbo vred pa le spet se togotili, da Vaše brklarije prinesem na svet, al vedite,  da ima dopisnik v vsakem kraji svoje  poročevalce,   da  pazijo na Vaša gnjusna nam   početja,   če   zahajate  magari   v sredino Občinskega   hriba  ali  v  magistratovo   palačo : Podlipčan bode vas vedno  bičal  ter svetu slikalizdaj-Btvo,  s kterim ste na obalih Adrije sami zapisali   se v črne bukve. Zato vem že tudi to, da nakane hudobne dr-hali nameravajo uničiti Roj an s ko čitalnico—prvo na Slovenskem — al vedite, da delate „rajtengo brez birta". Drugi kmetje skoro da vsi so pošteni domačini, ki varujejo svoje narodne svetinje, in jih bodo zvesta vara-
vali, naj  iz lahonskega brloga tudi pride še   več taeih Ferlug!                                                        Podlipčan.
V Gorici 23. febr. — Jaz prav ne vem več, kaj in kako pisati; naš slabočuticni rod je že vse preveč občutljiv. Ko sem v predzadnjem listu „Novicu pisal, da misli „narodna tiskarna" napraviti tukaj »filialo" — in pisal sem to kot „on dit", — hotel sem sporočati „No-vicam" golo novico, — sporočiti jo nedolžno, kakor je ona sama nedolžna. Nisem mislil ni na „Gorcerco", ni na „Sočinega" razno-vestarja. Da je „G6rzer-Zeitung"-i (kakor že popred „Triesterici") moja novica tako zasmrdela — to ni nič čudnega, saj ona prva slovi že od svojega poroda kot „lucus a non iucendo" (,,Gorzer", namreč); a da se slovensk vestnik nad njo spotakne, da jo bo imel za prenovico, ne bi bil veroval. Da bi mi bilo za vso to reč kaj mar, znal bi morebiti dokazati, da se je moja novica o „filiali" prav blizo „Soči-nega" vestnika izlegla. — O tej priliki moram omeniti neko napako naših čitateljev novin. Prva misel in prvo vprašanje, kedar kaj berejo, jim je: kdo je to pisal? Gotovo — ta! Navadnim bralcem jaz tega ne zamerim, al Časnikarji bi vendar že morali imeti to otročjo navado za hrbtom. Kaj, ne kdo — to poprašujte. V našem primerljeji je sicer smešno oboje : vprašanje ,,kdo" in „kdaj". Ali, ko bi šlo za kaj važnega, bilo bi jako slabo znamenje, če bi kdo ne imel boljših razlogov za ali zoper to, kar kak dopisnik trdi ali pobija, nego edini ta argument: ,;mi poznamo predobro Noviškega dopisnika..." Denimo, da je res, da ga poznate — ste li s tem že ovrgli, kar on piše? Stvari se držite; recite, da je res, ali da ni res, kar „No-viški dopisnik" (kakor da bi „Novice" enega samega imele! Vred.) piše. To bo več vredno, kakor če desetkrat zatrdite, da dopisnika poznate, če pa že koj v naslednjem stavku kažete, da ga čisto nič ne poznate. Kajti, ko bi „Noviškega dopisnika" poznali, bi pač ne bili pisali neumne opazke, „dajezno grize neko vez" itd. Pa kaj hočemo, „vsak meri ljudi se svojo mero! — Nekteri mislijo, Bog v6, kako se vladi in ustavoverne-žem-centralistom prikupijo, ako ž njimi pod ustavaško-državno-zbornim jarmom vlečejo. Odsek za Predelsko železnico itd. je zopet enkrat pokazal ustavaško hvaležnost: vprašanje zastran Predelske železnice in Loške se ima odložiti, ne vemo, ali našima goriškima poslancema na ljubo, ki sta v zboru, — ali vkljub Kranjskim poslancem, kterih v državnem zboru ni. Tedaj še v materijalnih rečeh ne gre nič pričakovati od skoz in skoz pristranskih prusaških strankarjev!
Iz Notranjskega 12. sveč. — Ni še veliko nad dva meseca preteklo, kar je Tone S tur m v Senožečah dobil od kmetijske družbe Kranjske bika Muricodol-skega plemena. Naročeno mu je bilo, naj ga nikar do spomladi ne spušča, ker je še premlad. A komaj sta pretekla dva meseca, vendar je bil ta bikec nad devet-desetkrat (90) spuščen! — V dokaz temu so številke na listkih. Na tak način pa ne pridemo nikdar do onega cilj in konca, zarad kterega si. družba kmetijska daje bike na deželo. Silnim ljudem se mora reči, da ne sme biti, kar je na škodo plemstvu. Tudi hlev, v kte-rem je bik, je neki teman, majhen in mokroten. Na-djam se, da bode gosp. Zelen, kakor predsednik Seno-žeske kmetijske podružnice, to reč preiskal in škodljivo početje kar brž ustavil. Če pa Šturm ima zgubo, ako bika tako pogostoma ne spušča, naj bi ne bil zanj prosil.*)
Podnanoski.
*) Res je želeti, da gospod župan to pritožbo na tanko preišče in ee število krav v 2 mesecih res znaša 90, da poroča družbinemu odboru v Ljubljano.                          Vred.
Iz Hastve — nam je došla žalostna novica, da g. Anton Eubeša, visokocenjeni rodoljub in narodni zastopnik na Isterskem deželnem zboru, je 19. dne t. m. umrl še le 39 let star.    Mili mu spomin!
Iz Bohinja 15. sveč. — Z veseljem Vam morem poročati, da v naši mizarski tovarni pridno delajo od si. kmetijske družbe naročene „ule slovenske", to jer Kranjske stare panove v podolgasti čveterooglati podobi iz mehkega lesa, kteri so po Dzierzonu nastavljeni s premakljivimi satovniki, in sicer po srečni iznajdbi gosp. Sum perja iz robatih dilic, ktere so pa, po nasvetu skušenega gosp. LukaPorente, na počez tako tikama složene, da pridnim Čbelicam ostane še 4"* prostora za sprehod in za v vas hoditi. Tudi prečastiti gosp. dekan Jelšanski so pri nas naročili 10 panjev, da jih svojim ljudem podare. In tudi Ljubljanski srečni čbelar gosp. Fr. Souvan zahteva 10 panjev, toda po svoji od Porentovih in Sumperjevih nekoliko razločni sistemi, po kteri misli še bolje vstrezati čbelam in čbe-larjem.
Iz Sodražicc 22. sveč. (Fladungov ukaz, pa se druge homatije.)    Mislili smo, da se ne bode lahko našel kak župan, ki bi ubogal Fladungov ukaz, kterega so priobčile „Novice",   a celo nihče v S o draži ci ne bi bil verjel,   da   imamo tacega   ustavoverca   v   naši   sredini, kakor je ravno naš župan J. Lušin, po dom. Grdin. Ce je res,  kakor se za gotovo pripoveduje,   da je naš župan okrajnemu poglavarju   hitel ovaditi nekega nabi-ratelja podpisov do Njegovega  Veličanstva, je on res v pravem pomenu to, kakor se mu po domače pravi. Kaj neki je mislil   oče Grdin z ovadbo   lojalnega   razodetja doseči, Bog ve. Ali more, dokler imamo postavno pravico,   našemu   previtlemu   cesarju prošnje poklanjati, kdo to za pregreho šteti?    Župan Lušin je   bil pred 3 leti spoštovan narodnjak   in še   predlanskim je bil podpredsednik našega bralnega društva , —  zdaj pa je trd nemškutar.    Pravijo, da strah, da ne bi mu sina v vojake vzeli, ko bi bil Slovenec, za kar ga je Bog vstvaril, gaje tako predelal.    Mogoče,   da je to resnica,   kajti prav tisti čas,   ko je Janko moral v nabiro, se je naš Grdin prelevil v nermkutarja, sprva počasi, zdaj pa je že trden.   --   Do zdaj imamo tedaj v Sodražici poldru-zega nemškutarja; ta polovica je g. F ajdi ga, kteremu, pač ne bi bilo treba nemškutariti, vsaj je neodvisen mož in ne bi smel   gledati niti na levo niti na desno, ampak le na pravico   in   blagor   domovine svoje.    O njem imamo še upanje,   da se sčasoma še spreobrne.    Ko bi on malo več misM, kakor pa verjel, bilo bi bolje za-nj. Je pa še eden, ki se približuje nasprotnemu taborju; ta je gosp. B ....,   kterega menda  tudi   navdaja strah in trepet pred gosp. Fladungom.    Od tistega  časa,   ko je bil odbor našega bralnega   društva   v preiskavi,   se  je začel gosp. B. tudi nekako leviti, in zdaj že ima precej nove kože.    Mož je pozabil prišlovico:   „delaj prav in ne boj se nikogar".    Slišati je pa,   da gosp. B. je  bil že popred podvržen birokratični božjasti,   in  da v Loškem potoku  si je bil že precej zaslug nabral pri zadnjih volitvah, tako, da nima nič manj pravice do kake državne premije, ko gosp. Pibernik, o ktere m ljudje) pravijo, da za svojo nedelavnost pri zadnjih volitvah je lani  250  gold.   državne   podpore   dobil.    Tako   namreč mislimo (ali se mar motimo?) v Sodražici od Potoškega g. župnika.   Gosp. Božiču pa povemo, da je bolje, Če nam naravnost hrbet obrne ,   kakor da bi bil poloviČar, kajti polovičarji so nam bolj   nevarni,   nego  trdi  nem-škutarji.
NovomeStO 24. svečana. — „Predpust" vsegamo-gočni je tudi pri nas neusmiljeno kraljeval. Brez milosti so sicer zaspane stare mamike morale svoje zale hčerke voditi na ples,   čeravno   naša  narodna čitalnica
—  70  —
letos ni imela sposobne dvorane Trpsihori posvečene, in je zatega del prisiljena bila, za dva večera oskrbeti plesišče v sobah neke vece gostilnice, se ve da eklu-sivno samo za ude svoje. Radostni pa smo videli, da vse krasne cvetlice našega družbenega venca „belo-modro-rdečega" so zveste ostale klicu majke Slave, ako-ravno jih nismo mogli sprejemati v sijajnih prostorijah in ne jih sukati na bliščečih se parketih. Kar nas je pa še najbolj veselilo, bilo je to, da so one tudi vso narodno navdušenost neuskrunjeno seboj prinesle tako, kakor je bila nekdaj v začetku društva. Bogme! da lepše in živahnejše družbe, kakor 23. dne t. m. v omenjenih prostorih, nismo videli nikoli v prejšnjih sobah čitalničnih. Vse je pa navdajala ta večer le ena misel, namreč ta: delati po vsej moči na to, da društvo kmalu dobi svoje lastno novo poslopje, za kar odbor že vse pripravlja nakupivši že veliko potrebščin za zidanje. Brezplačno dovaževanje opek, apna, peska itd. so zagotovili domači društveniki, in že se je začelo vozariti in delati. — Al brez združene narodne pomoči ne bo druŠtvenikom samim mogoče, izpeljati namena svojega. Zato se pošiljajo vabila in prošnje na vse kraje, da bi se nam prihitelo na pomoč, in mnogi rodoljubi imajo že v rokah vabilne liste in način, po kterem se ima zidati novo poslopje. Naj bi tedaj nikdo ne položil na stran omenjenega vabila, kdor ga je že dobil ali kdor ga bo še le sprejel. Vsaj more skoro vsakdo pogrešati en goldinarček ali dva vsak mesec, in ako tacih upnikov dobimo le 500, je podvzetje v dveh letih izvršeno. Tedaj na pomoč nam, rojaki! Vsak upnik dobi ves svoj denar nazaj v kratkem po dovršenim zidanji, kakor da bi ga bil naložil v kako hranilnico, poleg tega je pa dodal kamen k stavbi narodnega poslopja. Ne zabite pregovora slovanskega: „kamen do kamena palača!"
Iz Ljubljane. — Kako se bodo Poljaci vstopili,
kedar pride volilna reforma na dnevni red ,,rajhs-rathu", je še zmiraj vprašanje, ktero zvonec nosi ravno tako v federalističnih kakor v centralističnih časnikih. Na to vprašanje moremo mi po od konca do kraja gotovem sporočilu, ki nam je včeraj iz Dunaja došio, svojim bralcem naznaniti sledeče: Poljaki so se 22. dne t. m. popoldne zbrali v svojem klubu; seja je trajala mnogo ur. Sklenilo se je tole: po grofu Golu-hovskem klubu predložena vladna ponudba (spaka Gališke resolucije) se zavrže; pri drugem branji državni zbor zapustijo in se ne vrnejo več Poljaki, pa se tudi ne udeležijo splošne debate. — Dobro! res vesela novica, ki je tolikovveč vredna, ker izvira iz gotovega vira. Ker tudi g. Črne, kakor so „Novice" prve povedale, za gotovo zapusti zbornico, pa po novejših poročilih menda tudi Dalmatinci, potem ostanejo samo še Nemci babice pri splavu (abortusu) volilne reforme in Nace Kuranda bode lahko pel svojim tovaršem: „weil wir so schon beisammen sitzen". Vsi drugi narodi pa bodo jim zapeli: „zato to ni legalni državni zbor!"
— (Iz seje deželnega odbora 21. februarija.) Po došli razsodbi c. kr. državne sodnije od 1. dne t. m., da Kranjska dežela ni dolžna plačati Tržaški bolnišnici že omenjenih ogromnih stroškov 337.211 gld. 12% kr., za ktere jo je Tržaški deželni odbor tožil, je deželni odbor sklenil izročiti gosp. dr. Gosti za izvrstno zastopanje tožene naše dežele in z najboljšim V3pehom do-gnano pravdo zahvalno pismo. De. Costa je tako temeljito odbijal krivično zahtevanje Tržaško, da tudi Istrijski dež. odbor, ki je bil tožen o isti zadevi, mu je poslal zahvalno pismo, rekši, da krepka njegova bramba Kranjske dežele je pomagala tudi Istri. — Kakor poročilo, da ima deželni zaklad za zadnje kvatre lanskega leta plačati za vožnino ces. zdravnikov na deželi
in za zdravila revnim pri epidemičnih boleznih 3029 gld. gold. 48y2 kr., ni včinilo prijetnega vtiska, tako radostno je bil nasproti sprejet ukaz c. k. finančnega mi-nisterstva, da mesečnih ostankov zaklada zemljiške odveze deželni blagajnici ni treba oddajati cesarski blagajnici, in da se imajo z mesečnimi dohodki zaklada zemljiškega le na .posebni ukaz finančne direkcije temu zakladu iz državne  blagajnice dana   posojila  poplačati.
—   Družba kmetijska je poslala gosp. Riharda Dolenca na Dunaj v zbor za predivstvo, ki se je začel 22. dne t. m.
—  Čedalje bolj se vkljub Fladungu, Derbieu, Korinskemu in drugim množijo podpisi na prošnjih za odvrnitev direktnih volitev.
—   (Advokatov) imamo na Kranjskem po razglasu c. k. deželne nadsodnije Graške za leto 1873.: v Ljubljani živih in mrtvih 16 (z vštetim že davno mrtvim Goldnerjem!!), na deželi pa 10; — Sta-jarci jih imajo v Gradcu 63, na deželi 61; — Korošci jih imajo v Celovci 14, na deželi 11. Ali nimajo tudi, kakor mi, mrtvih vmes, ne vemo. — Dr. R. Razlaga je nadsodnija Graška imenovala za tolmača hrvaškega jezika sodniji deželni Kranjski.
—  (f)I)er JVahrheit eine Gasse!") S temi nemškimi besedami začenjamo sledeče vrstice v hrambo usmiljenih sester bolnišnice ljubljanske le zato, da ona dva gospoda, kterim organ je „Slov. Nar." v obrekovanji, razumeta, za kaj da gre v tem članku. — Že enkrat so „Novice" bile prisiljene, o navalu Tržaške porodnišnice s Kranjskimi otročnicami konstatirati laž, ki se je od onih gospodov zatekla v „Laibacherico" in v „Tagblatt". Misliti se je smelo, da bo konec tacih javnih ekspektoracij. Al zmotili smo se. Kmalu pridejo „predrage" zemlje v „Narodu" na vrsto, kakor da bi deželni odbor še le one gospode, ki so za se prosili „draginskih priklad", moral vprašati: ali ste pšenica in moka zadnjega pol leta res dražje kakor ste bile leta 1871. — Zadnji čas pa se je čul spet glas „iz deželne bolnišnice" o „dvakrat zaračunjenem mesu", ki su-miči usmiljene sestre nepoštenosti in očita deželnemu odboru, da „pro praeterito" nij ukrenil nič", da pa „v Gradci, kjer se je ravno taka (z mesom) godila, je milosrčni red kar z lepo p o v r n o 1 deželi 10.000 gold." — Vse to pa je spet od konca do kraja laž. Kar se tiče tega, da „deželni odbor ni ukrenil za „pro praeterito" nič, tega bi se bil glasnik „iz deželne bolnišnice" vendar lahko prepričal, ako bi bil pogledal dopis deželnega odbora vodstvu bolnišnemu od 18/s* 1863. leta pod štev. 1927, v kterem se je povedalo, da so se usmiljene sestre ravnale po pogodbi od 1. oktobra 1867. leta, in da po tej pogodbi nima deželni odbor pravice zahtevati preračunjenega povračila z 832 gld. 89 kr. — predrugačila se je pa potem pogodba. — Debelo načrkani „Narodovi" 10.000 gld. so bili tedaj za nas preočiten „luxus". — Kar pa se tiče tega, da je „milosrčni red kar z lepo povrnol" štajarskemu deželnem zakladu veliko, o tem je glasnik „iz dež. bolnišnice" v „Slov. Nar." slišal nekaj zvoniti, pa ni prav slišal. Mi mu povemo pravo. Iz posebnih vzrokov leta 1869. v Gradci ni bilo redu mogoče, za vsaki mesec poseben račun pokladati; dobival je tedaj za vse skupne stroške pavšalni znesek proti temu, da pozneje položi račun, po kterem povrne, kar je v pavšalu preveč dobil, ali pa se mu doplača, ako je premalo dobil. Iz poznejih računov se je pokazalo, da je pavšal bil veči in deželni odbor štajarski je dovolil, da je milosrčni red v obrokih visi znesek nazaj plačal, kar se je dovršilo z mesecem januarjem letošnjega leta* Tako je bilo. Da bi bile tedaj usmiljene sestre v Gradci   10.000 gld.  za  „dvakrat zaračunjeno   govejo
71
meso" morale »povrnoti", je skozi in skozi neresnica. In na taki podlagi se drzne »Narodov" poročevalec poštenje napadati onega reda, pod čegar režijo je bolnišnica v vse boljem redu kakor je bila pod režijo prejšnjih časov, ki niso še tako daleč za nami, da bi jih ne poznali tisti, ki so takrat hodili v sobe bolnikov in kuhinjo bolnišnično! Se ve da red milosrčnih sester, zato ker je »klerikalen", je trn v peti »liberalcem"; al če so že tako neusmiljeni proti ubogim usmiljenim sestram, naj bi jim vsaj zato bilo mar, da ne kompro-mitujejo same  sebe v javnosti!
— (Pust je pokopalo) društvo dramatično v nedeljo z izvrstno prestavo komične opere »Kralj Vondra" v gledališču, — društvo »Sokol" pa v čitalnični dvorani 8 sijajno maskerado včeraj. — Kralj Vondra je klasična parodija prenapetih velikih oper, polna najlepših nape-vov , ktero so naši pevci in pevke v vsacem oziru izvršili. Da »Laibacheričnemu" kritikusu, kteremu je dopadel »Blaubart", »non plus ultra" neslanih neumnosti, ni po godu bila Češka kompozicija, to še le je pravi dokaz, da je dobra. — »Sokolove" maŠkerade slovijo že od nekdaj; letošnja pa je po jako elegantnih in druzih lepih narodnih maškarah , kterih je bilo nad 100 parov, — po zanimivih druzih različnostih, — po živahnih a skozi in skozi dostojnih šalah, med ktere je
spadala »štacuna dveh zidov" in »pusta pogreb", v jako okusno olišpani dvorani prekosila prejšnje. Pač lahka se na spomin krasnega večera reče streliščarjem in ka-zinarjem: »idite in napravite, če morete, Vi kaj tacegal"
-----    72___