245    
Politične stvari.
Misli o Avstrijsko-Ogerski pogodbi.
,,Es ist ein Chaos, das ich
weder berufen,   noch fahig
bin zu ordnen."
„To vam je zmešnjava, katere poravnati jaz nisem niti poklican, niti zmožen" — tako je govoril minister-stva predsednik knez Auersperg po zadnji seji regni-kolarskih deputacij svojemu stričniku, ministru poljedelstva, grofu Mansfeldu v ljudskem vrtu „Volks-garten" na Dunaji, kjer je one dni vsak dan po 7. uri zvečer zboroval nekak postransk parlament
Ni ga razumnega človeka v Avstriji, ki bi temu izreku ministerskega predsednika ne pritrdil; pristaviti je le to, da je sedanja vlada, kakor je grof Ho-henwart naravnost rekel, storila svoje v izobilji, da ae je vse pogajanje še huje zamotalo. Že večkrat smo rekli in rečemo zopet, da se mi glede nove Avstro-Ogerske pogodbe celo malo zanašamo na stanovitnost ustavovercev. Ko bi ti gospodje smeli odkritosrčno izraziti svojo voljo, bilo bi vse pogojevanje menda davno že pod klopjo; al strah jih je le pred tem: „kaj poreko volilci?"
Dve leti je že, kar je ustavoverna stranka se lotila nove pogodbe z Ogri in za „conditio, sine qua non" določila si to, da po nji se Avstriji ne sme naložiti še več i h bremen, kakor jih nosi dozdaj. S tem so mislili vladi dati vodilo za pogojevanje z Magjari. In res Dunajski ministri so se o vseh pogodbinib obravnavah držali tega vodila. Al Ogersko minister-stvo je druge strune napelo; ono noče nič slišati o dosedanji razmeri skupnih državnih stroškov, in večina Ogerskega državnega zbora ga podpira v tej trdo-vratnosti.
Po strašansko slabem gospodarstvu so prišli Magjari denarno skoro na kan t, in ker v vladnih krogih tam svojih grehov nočejo spoznati, odrivajo krivdo na pogodbo z Avstrijo, češ, da je leta 1867. sklenjena pogodba vsaj v denarnem obziru bila zel6 škodljiva Ogerski.
Agitacije v tej zadevi ne izvirajo iz novejšega časa, ampak reči se sme, da je Ti s za in njegovo minister-stvo stvar teh agitacij, da tedaj so se pričele še le leta 1874.    Magjari so mislili,  da noben drug,   kakor „lev
Debrečinski", je kos, Avstrijskim ustavovercem seči za kožo. Kar ministru Tiszi manjka diplomatične izurjenosti, to nadomestuje mu njegovo jezično zvijaštvo, ki je glavna prednost njegova. Kako se ta gospod obnaša na političnih parketih , je skrivnost, kajti on ne občuje z nikomur drugim, kakor s svojim starim prijateljem Andrassvem. Da pa zna rabulistično nagajati, to se je pokazalo v raznih njegovih komedijah, katere je zadnji dve leti uganjal, ko se je odpovedal mi-nisterski službi. Ta mož se igra z ministersko službo kakor majhen otrok z igračami; če se mu ne stori, kar hoče imeti, pa ministersko službo kar ob tla vrže, potem pa, Če se mu vstreže, jo zopet z velikim veseljem pobere. Kar si v glavo ubije, to je pravo; temu se mora vse podvreči.
Da je pri takih razmerah pogajanje, če je kedaj imelo kako trdno, pravično podlago, že izprva bilo jako težavno, je lahko misliti.
Za zdaj je pač gotovo to, da se je pogajanje o tem, koliko naj vsaka stran prevzame plačila nase, popolnoma razbilo. Ogerska regnikolarna deputacija je sicer v svojem konečnem poročilu izrekla, da se bo naprej pogajala le, če bo Avstrijska deputacija jej podala predloge, na katerih podlagi se more spustiti v daljno posvetovanje; Avstrijska deputacija pa je odločno odbila to zahtevo povdarjaje, da potem, ko se državni zbor zopet snide, nastopi ugodni čas za nadaljevanje pretrganih obravnav. Ce tedaj obe deputaciji ostanete mož beseda, ni za daljno pogajanje nobenih tal, nobene podlage.
Zato v tem obziru zdaj vse miruje. Avstrijski, pa tudi Ogerski ministri počivajo v raznih toplicah. Minister Lasser in Pretiš sta v Wartemberških toplicah, prav za prav v Mali Skali pri gospodu pl. Op-penheimerju — bodočem diplomatu Avstrijskem. Kako lahko in naglo se pri nas človek spravi na konja, to posebno pričuje vitez Ludevik Oppenheimer. Go-spodin Beust, ko je *leta 1866. prišel v dolgove zakopan na Dunaj, imel je n? Saksonskem še marsikaj poravnati z ljudmi, ki tržujejo z denarjem, pa gledajo bolj na visoke obresti, kakor na zanesljivost dolžnih pisem. Ti dolgovi so se morali poravnati, vsaj bi vendar malo sitno bilo, da bi bile sodnije Draždanske in Lipsijske nadlegovale sodnije Duoajske s prošnjami za rubljenje. Naročilo se je tedaj bankirju Oppenheimu v Lipsiji, naj poravnd one reči, kar je on, kakor se vidi, tudi dognal tako, da je bil tadanji Avstrijsko-Ogeraki minister unanjih zadev ž njim popolnoma zadovoljen. Leta 1869. je bil 28letni sinek Lipsijskega bankirja že instaliran za velikoposestnika na Ceskem in opravljal je potem službo „Chabrusovega" agenta. Pemski velikoposestniki so ga volili v državni zbor. Zdaj je priljubljena osoba ministrom, ki se prav dobro imajo v MaloskaUkem gradu. Misel, da bi odseki, ki so izvoljeni za dognanje Avstrijsko-ogerske pogodbe, tudi med počitnicami državnega zbora shajali se, so popustili, in tako je tudi ,,Kato" Dunajskega državnega zJ)ora, dr. Herbst, odpeljal se na svoja posestva na Češkem; ali so ta posestva, ki jih ima nekdanji profesor in potem „purgarski" minister, ostanki ustavover-nega „Chabrusa", ni znano. Baron Stark, ki je izdelal železnico od Pilzna do Prizena, je bojda že štiri leta blagajnik gosp. dr. Herbsta, tedaj se je moralo posrečiti njegovi finančni prebrisanosti, da je vodji usta-vovercev za stare dni „par krajcarčkov" prihranil.
246