Sodne razmere na Slovenskem. (Govoril v državnem zboru dr. Lavoslav Gregorec dne 23. maja.) Visoka zbornica! Oglasil sera se za besedo, da govorim o jezikovnih neprilikah pri sodiščih na jugu naše državne polovice. Predlagal bom tri resolucije, katerebom koj čital ter je potem v svojem govoru utemeljil. Resolucije se glase: 1. «C. kr. vladase pozivlje, uveljavati tudi gled6 slovenskega jezika, kar določa § 27. cesarskega patenta z dne 7. avgusta 1850 glede organizacije najvišjega sodnega in kasacijskega dvora na ta način, da bo najvišje sodišče izdajalo svoje razsodbe in razloge v slovenskem jeziku, če se je dotična pravda pri prvi instanci obravnavala v slovenskem jeziku. 2. Z ozirom na to, da se pravosodnega ministerstva naredba z dne 10. januvarija 1889, št. 21599 ex 1888, praktično tam, kjer Slovenci prebivajo, skoro nikjer ne izvršuje, se c. kr. vlada pozivlje, naj zaukaže, da se napravijo dvojezični, namreč nemško-slovenski, oziroma italijansko-slovenski uradni napisi in pečati pri vseh tistih sodiščih, ki morajo po veljavnih naredbah slovensko uradovati. 3. C. kr. vlada se pozivlje, naj skrbi za primerne prostorije za okrajno sodišče v Šoštanju, ležeče v okrožju Celjskega okrožrjega sodišča.» Gospoda moja! Na pokrajinah, kjer prebivajo Slovenci in Hrvati, je troje višjih deželnih sodišč: Zadarsko, Tržaško in Graško. Deželni navadni jeziki so tu : nemški, slovenski, hrvatski ali srbski in italijanski. Večino imajo tod Slovenci, katerih je 1,175.535 duš, potem pridejo Nemci, katerih je 1,147.896, Hrvatov je 642.758, Italijanov pa 310.581. Ako bi se čistonemSki okraji na Koroškem in na Štajarskem izločili, ostalo bi še 45.265 Nemcev. V takih razmerah bi pač kazalo, opustiti višje deželno sodišče v Gradcu, pri Tržaškem višjem deželnem sodišču pa ustanoviti nove senate ter jih premestiti v Ljubljano. S to razdelitvijo bi se na leto prihranilo 50.000 gld., vrh tega pa bi mogla justična uprava na ta način jezikovnim potrebam v tistih krajih laglje in naravneje zadoščati, kakor jej je to sedaj mogoče. Prav res! Ta misel ni nova. Govorilo se je o njej v osemdesetih letih v — žal — povsem pozabljeni komisiji za prihranke. Slovenski poslanci si štejemo v dolžnost, da to vedno spravljamo v razgovor. Nadejamo se, da se ta misel gotovo uresniči in sicer v tistem trenotku, ko spoznajo odločni krogi naše monarhije, da je sedanjo nesrečno politiko na Primorskem korenito premeniti. Glede jezikovne ravnopravnosti pri sodiščih se med avstrijskimi Jugoslovani godi še najbolje dalmatinskim. Odkar je izšel ukaz pravosodnega ministerstva z dne 10. aprila 1872, je tam hrvaščina priznani uradni jezik za zunanje poslovanje, dočim je italijanščina še vedno izključni notranji uradni jezik, kar je po moji sodbi prava avstrijska neverjetnost. Videti je treba, da živi tam mimo pol milijona Slovanov samo 16.000 Italijanov. V Istri in sploh na Primorskem ni italijanščina samo notranji, ampak tudi zunanji uradni jezik. Italijani imajo tam isto, kar imajo Nemci na nemškem zemljiSču in Poljaki v Gališki. S tem bi gospodje bili lahko zadovoljni. Slovenci ne segamo tako daleč. O tem bom še govoril. Kakor je italijanščina v Istri zunanji uradni jezik pri sodiščih, tako je tudi nemsčina na Koroškem. Vsaj dejansko je tako, dasi bi po pravici ne smelo tako biti. Nič bolje ni na Štajarskem in tudi s Kranjskega se čujejo pogostoma pritožbe o povsem nezakonitem postopanju ondotnih sodnih oblastev glede slovenskega uradovanja s slovenskimi strankami. Pravosodno ministerstvo je v tem oziru naslanjaje se na drž. osn. zakone v zadnjih desetih letih izdalo mnogo ukazov in naredb, ki kažejo dobrohotnost proti slovenskemu prebivalstvu, ali sodni uradniki se teh ukazov in naredb ne drže in jih ne izvršujejo. To Vam koj dokažem. To se je zlasti godilo tedaj, ko je politični  strankar, nemškoliberalni vitez Waser vodil višje deželno sodišče v Gradcu. Njegova uprava je bila dvajset let trajajoč boj zoper Slovence. (Dalje prih).