Božicni zajec. Župnikov odposlanec Za rnojega kaplanovanja na Remšniku ob danes severni meji se je oglasil 1. 1912 v župnišču kaka dva dni pred Božičem prav čedno oblečen bolj gosposki mož z Ribnice na Pohorju. Imel je s seboj lovsko puško in psa. G. župniku se je predetavil za Karla Podkrižnika, lesnega prekupca z Ribnice in dobrega prijatelja blagopokojnega ribniškega g. župnika Andreja Fišer. Razlagal je, da ga pošilja g. Fišer, naj ustreii v fajmoštrovem lovišču na Remšniku zajca in ga prinese v božični dar ribniškemu gospodu. Fišerjevo naročilo je sprejel radevolje, ker je imel itak posla v remšniški grabi in z lovom ne bo prav nič zamudil. G. župnik je povabil prijateljevega odposlanca v sobo na oddih, prigrizek ter pijačo. Ko si je že g. Podkrižnik pošteno privezal dušo ter silil popoldne na lov, je začelo kar sipati sneg. Človeku bi se bil smilil pes, če bi moral v takem vremenu izpod strehe, kaj šele človek! Gostitelj je tolmačil Pohorcu, da s hribovskimi zajci ni kar tako kakor z nižinskimi po poljih V hribih je treba za enega uhljača več lovcev in še tem se nircina izmuzne. Če hoče, da bo ribniški gospod pokušal za praznike remšniškega zajca, mora počakati na jutri dopoldne, da bo sklical več lovcev in potem šele se bo morebiti zajec prikazal pred puškino cev in ga bo lahko odnesel na Ribnico kot posebno božično darilo. Podkrižnik je bil zadovoljen z župnikovim predlogom pri dobro založeni mizi in toplo zakurjeni peči. Otepal je povojeno svinjino, jo zalival s pišečanom, puhal cigare ter govoril nad vse bahavo o Ribnici, o svoji izborni lesni trgovini in o velikem prijateljstvu do dobrega ter imovitega g. Fišerja. Ribničan je pri vsej obilni mali južini še krepko večerjal. Po večerji se ga je tako nakresal, da je počasi zgubljal razeodnost. V vinjenosti se je prelevil v glasnega nemškutarja ter je poskušal kroliti razne nemške zbadljivke. V okajenem stanju sem ga hitro prepoznal, da ne bo Ribničan, ker preveč hrusta po koroško. Vprašan po rojstnem kraju, je še obdržal toliko resnicoljubja, da je priznal, da je koroški priseljenec in ravno radi tega je še vse nekaj drugega kakor kak navaden Pohorc. Sčasom mi je bilo dovolj pijanske preglasnosti tujega človeka. Zmuzal sem se pri vratih. Kljub snežnemu metežu sem hušnil v bližnjo gostilno k Juriju Groglu na v zimskem času običajnega duraka. Za moj pobeg se mi je g. župnik osvetil, ker je moral drugovati Ribničanu, kateri je trpel po prekajenem mesu vedno novo žejo ter je vlival vase kakor lakonca. Krog desete ure se je že bil toliko nalil, da niti nemški ni več zmogel. Začelo se mu js kolcati in g. župnika opominjati, da zribniškim lovcem ne bo dobro, če ga bo obdržal še nekaj časa v preveč gorki sobi. Začel je gosta opominjati na pozno uro in da bo treba zjutraj bolj rano na noge, ako bo hotel imeti zajca v nahrbtniku. Pijani ded je preslišal vse gostiteljeve dobro hoteče opomine, kolcal naprej in se zibal na stolu, dokler ni telebnil pod mizo in ni mogel več sam na noge. Velikemu Ribničanu župnik sam ni bil kos, da bi ga spravil po strraih stopnicah v sobo k počitku. Na pomoč je bil poklican hlapec Miha. Štiri krepke roke so komaj in komaj zrinile ter privlekle pijanega jagra v prvo nadstropje. Moja soba je bila najbližja, nezaklenjena ter shlajena in radi tega sta ga skotalila v njo, ga zložila na zofo, pokrila in odšla. Klada pijana, le kratko časa je stegnjeno smrčal. Preobilica vina ga je prekotalila na tla, pri padcu si je nabrž pretresel želodec in zgodilo se je, kakor če bi izbil iz drožnjaka čep  Zabavnega duraka pri Groglu mi je plačal ribniška pijandura s tako temeljitim. ponemarjenjem sobe. da sem si moral poiskati drugo prenočišče. Zamenjava Po opisanem bo vsakdo pričakoval, da se je župnikov odposlanec drugo jutro g. hišnemu gospodarju in meni skesano opravičil in zginil, odkoder ga je prineslo. Kaj še! Primeroma rano je bil na nogah. Prismukal se je s prijaznirn obrazom v jedilno sobo, zajutrkoval in prosil za pohod na lov pri vedrem in kakor nalašč za nad zajce prikrojenem vremenu. Blagi g. župnik ga je še imel vedno za prijatelja g. Fišerja in radi tega je sklical s trobljenjem na puškino cev bližnje lovce. Lovska sreča je bila mila in je naklonila v par dopoldanskih urah dva lepa zajca. Ribničan ni imel na ustrelitvi nobenih zaslug, a prosil je za oba. G. župnik je pristal na enega, katerega si lahko sam zbere. Najlepše zadetega in večjega je pobasal Iastnoročno v nahrbtnik. Počakal je med pušenjem smodke do obeda, pri katerem je snočejšnjega raačka gladil in ukrotil z vinorn. Že dolgo mi je bilo preveč jagrove drznosti. Ko sem videl, da bo požrešnost brez dna še pri obedu, sem koj sklenil, da mu bom prav mastno zabelil njegov remšniški lovski izlet. V planinskih krajih so ljudje bolj usmiIjenega srca tudi napram živalim. Remšničani niti preštevilnih mladih mačic niso metali proč ali zakopavali v gnoj, ampak so jih ženske v predpasnikih nosile k fari ob priliki prav zgodnjih maš in so jih tamkaj izpustile, da so si mucki kar sami poiskali« po svoji volji ter možnosti kako človeško zatočišče. Radi raznašanja mačic je bilo župnišče več nego dovolj založeno z dobro ter poškodno mačkijo zalego. Na naravnost nesramnega poškodneža Murgla sem se zmislil, ko sem zagledal v veži Ribničanov nahrbtnik in lepo zaokroženega zajca v njem. Naprosil sem pastirja, da je vlovil marogastega postavnega mačka Murgla ter mu prepodil s krepelom življenje. Ubiti Murgl je ravno odgovarjal teži hribovskega zajca. Zamenjava zajca z mačkom v jagrovem nahrbtniku je bila hitro izvršena v prepričanju, da bo lakotno mahalo sigurno ponesel r.a Ribnico mesto zajca — raačka! Sam sebe je »nafarbal« Jager se je najadel, napil in proti trem popoldne se je poslovil z zahvalo v svojem ter v imenu ribniškega gospoda, oprtal nahrbtnik ter puško, poklical psa in odklepal navzdol proti Koležniku ter Breznu ob Dravi. V Pod Velki se je samo malo pokrepčal v krčmi. Gnalo ga je naprej po grabi proti Ribnici. V Lehnu, na sredi pota med Breznom in Ribnico, je pcčival in se nacejal v gcstilni z vinom dcbro uro. Hotel je biti na vsak način bolj zgodaj na Ribnici. Prepričan je bil, r!a bo našel v eni izmed gostiln dovolj hvaležnih poslušalcev za svoje remšniške doživljaje. Ribničani so že pogrešali Podkrižnikovo bahavo besedičenje in so kar zastrmeli vanj, ko so ga zagledali v-svoji sredini v Iovski opremi in s plenom v nahrbtniku. Koj prvi sprejem je jagra tolikanj navdušil, da je poklical štefane na mizo in to radi tega, ker ima v svojem nahrbtniku toustega zajca, kateri je namenjen ribniškemu farju, pa bo njegova božičnica! Širokoustna Iažnivost se je razkvantal na dolgo in široko, kako je nafarbal na Remšniku kar oba farja, katera sta mu stregla bolje nego škofu, sta ga vzela celo na lov in je smel ustreliti zajca za ribniškega Fišerja, a mu niti repka ne bo dal! Gostilniški gosti so poznali Podkrižnikove lovske zmožnosti in so zahtevali od njega, naj jim pokaže, kam je zadel zajca, ker js to sigurno njegov prvi lastnoročno ustreljeni lovski plen. Tolike nevere si pa Karl ni nadejal od sopivcev. Skočil je k nahrbtniku, ga razvezal, segel vanj in privlekel za dolgi rep žival, katera je bila vse drugo, le — zajec ne! Celo omizje se je gromovito zakrohotalo. Podkrižnik je radi trenutne osuplosti še vedno držal za rep marogastega inačka, ki niti ni bil ustreljen, ampak — ubit! Kako je 2apustil oni večer jager Karl Podkrižnik po zasmehovanju farjev krčmo, najbrž sam ni znal. V Ribnici ga ni videl nikdo več! Govorili in sraejali so se po Ribnici dolgo koroškemu jagru. Še danes pojejo o njem pesem, kako se je podal preko Drave v hribe zajce streljat, pa se je vrnil z dvema mačkoma. Enega je prinesel ubitega v nahrbtniku, drugega sramotnega v zavesti, ker je hotel farbati farje, a je sam nafarbcn bil. • Za bridko izmenjavo zajca z marogastirn mačkom je hitro zvedel ribniški gospod A. Fišer. Pisal je remšniškemu tovarišu zahvalno pismo, v katerem mu je pojasnil, da ni dal lažnivemu bahaču in kvantaču Podkrižniku nobenega sporočila o podaritvi božičuega zajca. Kar sam si je iztuhtal, kako bo potegnil dva fajmoštra in si še bo povrb. privoščil zastonj božičnega zajca. Celi protifarovški načrt je osramotil njega samega tako, da je moral v noči pobegniti z Ribnice in je pribežal nazaj v Prevalje, odkoder je privandral za par mesecev kot lesni agent židovske tvrdke Hirschler.