~! — 178 — Uboge Dragice božični večer. />5g|koli šeste ure zvečer so mati, revna vdova, oblekli vfssl! rnalo Dragico na Sveti dan. Oblekli so ji naj ^ip> lepšo oblcko, ki jo je bila dobila od bofre v dar. Dragica je bila ubog otrok. VeČinoma je hodila prav revno oblečena. Le redkokedaj si jo videl v boljši obleki. Tembolj se je zveselila danes, da bo mogla v lepši obleki s svojimi zalo oblečenimi tova-rišicami. nTu imaš molitvenik in voščenico", rek6 ji bolna mati. »Zdaj pa glej, da odhitiš v šolo. Bodi tam prav pazljiva, da mi boš vedela mnogo povedati, ko prideš domov." Dragica je odbrzela v šolo preko večjega mest-nega trga. Ko pride tja, zagleda veliko število malih hoj, ki so bile iam razpostavljene na prodaj. Zdajpa-zdaj se je pribiižal kdo, kupil si hojo ter jo odnesel veselega lica. Umevno ! Saj so kupci že vnaprej mislili na veselje, ki ga bodo imeli njihovi otroci ob lepem božičnem drevescu. Dragica se ni mogla nagledati lepih drevesc. Kakor vkopana je stala pred njimi. Zdajci ji nekdo potrka na ramo. Dragica se obrne. Za njo stoji prijazna, lepo oblečcna gospa. MNo, otrok moj", jo nagovori gospa, nali si izbiraš tudi ti božično drevesce?" nAh, ne!" odgovori Dragica. ,,Ljubi Jezusček ne prihaja k nam. Moja mati so zelo ubogi. Veseli sva, če dobiva kaj kruha v hišo. Toda jaz tnoram v šolo k božični slavnosti. Tam bo tudi lepo !" Prijazna gospa pogladi Dragici bleda lica ter jo povpraša, kako se zove in kje stanuje. Ko to izve, pristavi še: BNič ne žaluj, dobri otrok! Jezusček iz-ncnadi časih tudi uboge otroke, če so le dobri in pridni i" Po teh besedah izgine gospa, a Dragica po-speši korake, da pride še o pravem času v šolo. Tu je bilo zbranih že mnogo otrdk. Vsak je imel vošče-nico v rokah. Ko je odbiia ura šest, si jo je smel pri-žgati vsak otrok. Kmalu je bila vsa šolska soba raz-svetljena, iz sto otroških grl jc zadonela vznosita pe- — 179 — sem: nTo je Oospodov dan!" Ko so izzveneli zadnji glasovi te !epe pesmi, stopi gospod učitelj na oder in izpregovori kratek nagovor do otrok. Začel pa je s to le pesmico: Ljubi otroci, vsi v duhu z menoj V hlev betlehemski hitite nocoj — Tu se prepričajte, kaj nam to noč '¦ Oče nebeški je p6slal v pomoč. LuL čarokrasna se kaže očeni, Sije na jaslice v hlevcu Ie-tem, ':: V njih pa na slami v plenicah leži Detece božje; krasnejšega ni. " - Oj, upognite kolena še vi, Kakor pastirci, molite ga vsi, Z angelci pojte mu pesem glasno, Da se razlegala bode v neb6 I Kaj li, o Jezusček, tebi naj da • Dete sirotno, ki nima zlata? Pa saj zlata ne zahtevaš od nas, Nego le naše 1 j u b e z n i dokaz. Sprejmi zatčrej srce naše v dar, Tebi poklanjamo ga na altar, Srce posveti nam, Jezusček ti, V večni ljubezni naj za-te gori! nVelike zaklade", tako je nadaljeval gospod učitelj, nnam je prinesel Jezusček iz nebes. Posebno je trosil svoje dari med drage mi otroke. Pač je ljubi Jezusček že davno v nebesih ter sedi na desnici ne-beškega svojega Očeta; toda on pošilja še vedno na tisoče dobrih Ijudi, da na zemlji natihotna skrbe za dobre otroke in jim napravljajo mnogo veselje! In tudi v najubožnejšo kočo pošilja svojega poslanca ali poslanko, saj je bil naš Zveličar prijatelj ubogih Ijudi in rad je dohajal k njim, da jih je tolažil, razveseljeval (er jim delil mir in srečo. Da se pa v Ijubezni ztnerom spominjate Ijubega Jezusčka, da nikdar ne pozabite nanj, da vam je ne-beški Detoljub vedno pred očmi, zato je prijazna oseba darovala naši šoli to lepo sliko. Poglejte jo !" To rekši potegne gospod učitelj zagrinjalo s lable, — oj veselje! Pred očtni presenečenih otrok 12» — 180 - se pokaže krasna oljnata slika, kažoč podobo Jezusa Kristusa, božajočega in blagoslavljajočega otročičc! O, kako so se svetile otrokom oči! Tudi Dragica se ni mogla nagledati krasne slike. Mislila si je: »Morda pošlje nebeški Detoljub tudi k mcni kakega poslanca ali poslanko, kakor so rekli gospod učitelj; potem bom pa še pridncjša in pobožnejša!" Otroci so zapeli božično pesem, odmolili ter odšli domov. Lepo v redu so odhajali, voščeč gospodu učitelju ,,vesele praznike." Dragica se je napotila z dvema součenkama proti domu. Ko so jo zavile v bližnje ulice, so se svetile že iz vseh hiš lučice, in marsikako božično drevo je bilo krasno okičeno. Dr»-gičini prijateljici sta zadovoljni in nasmehoma ugibali, kaj jima je prinesel Ijubi Jezusček doma. nKaj pa tebi prinese Jezusčck, Dragica?" po-vpraša ena deklic. »Meni!" odgovori Dragica, ,,meni ne prinese pač ničesar. Ah, da bi le ozdravi! mojo Ijubo mamico! Dovolj bi mi bilo to in zahvalila bi ga tisočkrat." Zdajci ji spet potrka nekdo na ramo, veleč ji: nTeci, leci, Dragica! Ljubi Jezusček te je iskal doma in ti jc prinesel nekaj lepega!'1 Dragica misii, da so te besede govorjene lc v šali. Toda prcsenečena je le; kajti zazdi se ji, da jc to glas tiste prijazne gospe, ki jc govorila ž njo pred šolsko slavnostjo. Žal, da vsled teme ne more videti v obraz osebi, ki jo je nagovorila. Dragica rcs po-speši korake ter kmalu pnskaklja v sobico k materi. Kak6 se začudi, ko ugleda na mizici lepo božično drevesce. ,,Za pridno Dragico" — je bilo na-pisano na listku pod drevescem. Okoli drcvesca pa so stali zimski čeveljčki, gorka ruta, volnena obleka pa vsc polno jabolk, orehov, kolačev, pa tudi dokaj šolskih potrebščin: zvezkov, svinčnikov, peres i. t. d. Dragica ni vedela, ali je vse to res, ali se ji le sanja. nMama, mama! Odkod pa vsc to?" zakliče de-klica. oJaz sama ne vem!" odgovori niati. nV mraku je prišla neka gospa, prinesla je božično drevesce in darila, položila vse to na mizo ter rekla: Tu pošilja — 181 — Ijubi Jezusček dobri Dragici nekaj božičnih daril. To rekši je brzo odhitela." Dragica se spomni priiazne gospe, ki jo z njo govorila, ter povč materi vso zgodbo. BRes je res", povzamejo mati. »Ljubi Jezusček ima mnogo poslancev in poslank med dobrimi Ijudmi. Gredo od hiše do hiše v njegovem imenu. Tudi k ubogim otrokom jih Jezusček pošilja. Veseli se, Dra-gica, da je tudi k tebi prišla taka Jezusčkova poslanka. Jn, če jo še kdaj srečaš, zahvali jo, bodi ji prijazna in hvaležnai" „0, da, da, ljuba mama!" odgovori Dragica. ,,Slušati vas hočem vedno in vljudna bom, da bo ljubi Jezusček tudi mene mogel prištevati med svoje otroke!" Ko je Dragica po božičmh praznikih zopet šla v šolo, je prišla v razred tista gospa. lzpraševala je gospoda učitelja o mnogem otroku in tudi o ubogi Dragici. Ko je sližala o nji le dobro, se ji je pribli-žala, pobožala jo ter vprašala, čc so ji biie všeč da-rovane reči. ,,Oj kako všeč. dobra gospa," odgovori Dragica, ko spozna v gospej ono prijazno osebo, ki jo je na-govorila na poti. Ker je domnevala, da je ta gospa njena dobrotnica, ki jo je poslal satn Jezusček, je še pristavila: ,,Hvala lepa!" In poljubila je gospe roko. ,,Le bodi vedno dobra in pobožna!" ji pripomni gospa. ,,Ljubi Jezusček se te spomni tudi k letu! . . ." Resnično: Dokier živi med nami še kaj miločut-nih, krščanskih src, hodili bodo poslanci in poslanke Ijubega Jezusčka še vedno po kočah ubogih Ijudi, prinašajoč jtm tolažbe in pomoči. . . . Janko Leban..