V r n i t e v
od zeieno goro                                Temna je senčiča
Leži ravno polje,                             In v hladu mah mchak
Po ravnem, širnem poiju tam          Me vabi: Tu si odpočij
Mi beia cesta gre                            In sanjaj sen sladak!
In vije se naprej                             Oprosti! Danes ne,
Tam čez šumeči les —                   Čeprav zdaj prvič spet
V uho prinaša veterček                 . Posctil sem te, znanec — gozd,
Lahak šepet peres.                          Cez mnogo, mnogo let.
A zdaj se mi mudi, Da vidim skoro nje — — Vem: cel dan gledat hodijo, Kdaj pridem vendar že.
Smiljan Smiljanič