O IMS UNIIM (TODOSUNO) 1 9 6 6 GLASILO SLOVENSKIH DUHOVNIKOV V ZAMEJSTVU KAZALO Apostolska konstitucija Paenitemini .......................................... 65 Alojzij Košmerlj, II. vatikanski koncil o duhovnikih ...................... 72 Janez Grilc, Razmere v Venezueli .......................................... 78 Odšli so pred nami ................................................ ....... 83 Duhovniške novice ............................................................. 84 Splošne verske vesti ...................................................... 92 POVERJENIKI Kanada: Anton Vukšinič, 146 Bell Street, Port Colborne, Ontario. U. S. A.: Jožef Ferkulj, St. Vincent Home, 1340 N. — 10 Str, Quincy, Illinois, USA. Italija: Tone Iskra, Chiesa del S. Nome di Maria, Fore Traiano, 89, Roma. Trst: Msgr. Jože Jamnik, Boršt 91, Trieste. Gorica: Msgr. dr. Franc Močnik, Via Don Bosco 10, Gorizia. Avstrija: Vinko Zaletel, Viktringer Ring 26, Klagenfurt. Uprava: Rode Jurij, Ramon Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina. Naročnina: Za Argentino in čile 520 argentinskih pesov. Za U. S. A. 4 dolarje. Za vse ostale dežele vrednost zamenjave 4 dolarjev. Kdor želi, more poravnati naročnino z mašnimi štipendiji. To velja zlasti za Evropo. Opraviti je treba štiri svete maše. Naj nihče ne opravi maš prej, dokler mu ni sporočeno, da so nameni zanj že določeni. Maše, za katere nam ni sporočeno, da so sprejete oz. opravljene, smatramo za neopravljene in naročnino za neporavnano. I OMNES UNLM GLASILO SLOVENSKIH DUHOVNIKOV V ZAMEJSTVU LETO XIII. 1 9 6 6 ŠTEV. 3 Apostolska konstitucija Paenitemini PAVEL ŠKOF služabnik božjih služabnikov v večen spomin »Spokorite se in verujte evangeliju." 1 Zdi se nam, da moramo ponoviti te Gospodove besede sedaj, ko je II. vatikanski vesoljni cerkveni zbor prišel do srečnega zaključka in je Cerkev s prožnejšim korakom ubrala svojo pot. Med važ-ttimi in nujnimi vprašanji, s katerimi se ukvarjamo po naši pastirski službi, po našem mnenju ni na zadnjem mestu dolžnost, da vse naše sinove in tudi vse ljudi z verskim čutom poučimo, kaj pomeni božja zapoved o pokori in kako važna je. K izpolnitvi te dolžnosti nas nagiba globlje spoznanje narave Cerkve ln njene zveze s svetom, do česar nam je pripomogel koncil. Med koncilom je namreč Cerkev, ki si je prizadevala spoznati lastno skrivnost v vsej širini pretehtala svojo naravo. Prodrla je v notranjost prvin svoje narave, ki so božje in človeške, vidne in nevidne, časne in večne. Predvsem je premotrila tiste vezi, ki jo vežejo s Kristusom in njegovim odrešilnim delom. V jasnejšo luč je postavila dolžnost, ki veže vse njene člane, da namreč sodelujejo pri Kristusovem delu tudi glede zatajevanja.2 Razen tega je prišla Cerkev vedno bolj do zavesti, čeprav naj bi bila po božji zamisli brez madeža in gube,;i da J° vendarle sestavljajo ljudje, ki se lahko omadežujejo in se morajo zato nepre-stano spreobračati nazaj ik Bogu in se obnavljati,4 ne samo notranje in osebno, a®pak tudi zunanje in ob.čestveno.5 Končno je Cerkev natančneje pregledala svojo vlogo v zemeljski državi." Videla je, da je njeno poslanstvo v tem, da ljudi uči, kako naj pravilno uporabljajo zemeljske dobrine in sodelujejo pri posvečenju sveta; istočasno pa je njena naloga, vzpodbujati sinove k tisti zveličavni odpo-Ve(ii, ki jih na njihovem potovanju proti nebeški domovini varuje, da se ne bodo navezovali na zemeljske reči.7 Iz teh nagibov hočemo danes ponoviti našim sinovom besede, ki jih je Leter spregovoril v svojem prvem pobinkoštnem govoru: »Delajte pokoro... v °dpuščenje svojih grehov".8 Obenem pa želimo >še enkrat ponoviti vsem narodom ria svetu povabilo sv- Pavla v Listri: »Spreobrnite se k živemu Bogu!" 6 Cerkev, ki je na koncilu z večjo pozornostjo pregledala svoje odnose ne Sartl° do ločenih bratov, ampak tudi do nekrščanskih verstev, je z veseljem ugo-k°vila, kako imajo skoro povsod pokoro zelo v časti, bodisi da je tesno povezana z notranjim verskim .čutom, ki prešinja življenje najstarejših narodov, bodisi da dobi bolj točne oznake pri bolj razvitih in z napredkom kulture povezanih verstvih.10 Pokora v stari zavezi V stari zavezi se vedno jasneje poudarja religiozni smisel pokore. Tudi takrat, ko se ljudje k pokori zatečejo v glavnem zaradi greha, da bi potolažili božjo jezo,11 ali ob velikih nesrečah,12 ali ko grozijo velike nevarnosti,13 ali pa zato, da bi dobili od Boga pomoč,11 moremo vendarle ugotoviti, da zunanje dejanje pokore spremlja notranje stanje spreobrnjenja k Bogu, pri čemer se duh odtrga od .greha in z novim poletom naravna k Bogu.10 Ljudje si pritrgujejo v jedi in se odpovedujejo premoženju (postu so navadno dodajali še molitve in hvalnice k Bogu ter miloščino10) tudi še potem, ko je bil greh odpuščen in ko ne prosijo več Boga za kako milost. Postijo se in so oblečeni v raševino, da „svoje duše" -pokorijo,11 da se vržejo pred Gospodom na obraz,13 da obrnejo svoj obraz k Bogu,13 da bi Boga lažje iskali z molitvijo,20 da bi bolje umeli, kar je božjega,21 da bi bili pripravljeni na srečanje z Bogom." Pokora je torej že v stari zavezi pobožno in vsakomur osebno dejanje, katerega cilj je, Boga ljubiti in se izročiti. Ne postimo se sebi na ljubo, ampak zaradi Boga.23 Takšna mora biti vsaka pokora tudi v obredih, ki jih določa in ureja zakon. Kadarkoli se to ni zgodilo, se Gospod pritožuje nad svojim ljudstvom: „Vi se dandanes ne postite tako, da bi se slišal vaš glas na višavi." »Pretrgajte svoja srca in ne svojih oblačil, vrnite se h Gospodu, svojemu Bogu." 21 Tu v stari zavezi ne manjka socialnega (družbenega) vidika pokore: spokorni starozavezni obredi niso samo izraz skupne zavesti greha, ampak dejansko predstavljajo pogoj za pripadnost božjemu ljudstvu-20 Dalje lahko ugotovimo, da se pokora dejansko pojavlja že pred Kristusom kot sredstvo in znamenje popolnosti in svetosti- Primerjaj Judito,20 Daniela,s’ prerokinjo Ano in toliko drugih izbranih duš, ki so služile Bogu noč in dan v postu in molitvi28 in to z veseljem in radostjo.23 Iz stare zaveze je končno razvidno, kako so pravični ljudje stare zaveze z osebno pokoro zadoščevali za grehe vsega občestva. Izmed teh je omembe vreden Mojzes, ki se je štirideset dni postil, da bi potolažil Gospoda zaradi grehov nezvestega ljudstva;30 tako se nam predvsem predstavlja podoba Jahve-jevega služabnika, ki je nase vzel naše trpljenje in ki je Gospod nanj naložil nas vseh pregrehe".31 V novi zavezi Vse to pa je bilo le znamenje prihodnjih dobrin,32 kajti pokora, ki je potreba notranjega življenja, in je predmet posebne zapovedi božjega razodetja, dobi v Kristusu in Cerkvi povsem nov in pomenljiv pomen. Kristus, ki je v svojem življenju to, kar je učil, vedno tudi izvrševal, je pred nastopom svoje službe prebil štirideset dni in -štirideset noči v -postu in molitvi in začel svoje javno poslanstvo z veselim oznanilom: »Kraljestvo božje se je približalo," Temu pa je takoj dodal: »Spokorite se in verujte evangeliju!" 53 Te besede so nekak povzetek in vsebina vsega krščanskega življenja. V kraljestvo, ki ga oznanja Kristus, je mogoče vstopiti samo po »metanoi1 (spreobrnitvi), to je po takšni notranji spremembi vsega človeka, da ta začne misliti, soditi in živeti v svetosti in ljubezni do Boga, ki nam ju je slednjič razodel Sin, in sta nam bili v polnost podeljeni.'1 Povabilo božjega Sina k spreobrnitvi (metanoia) je še toliko bolj nujno, ker nas ne vabi samo z besedo, ampak nam daje tudi zgled. Kristus je dal namreč spokornikom najlepši zgled, ker je hotel trpeti, ne za svoj greh, ampak za grehe drugih.”' Deležni moramo postati Kristusovega trpljenja Kristus človeka razsvetljuje z novo lučjo in tako človek spozna božjo svetost in hudobijo greha.™ Kristusova beseda mu prinaša sporočilo, ki ga vabi k spreobrnjenju in mu daje odpuščanje grehov. Te darove človek v polnosti prejme pri krstu, ki človeka upodobi Kristusovemu trpljenju, smrti in vstajenju,31 da je pod pečatom te skrivnosti vzvišeno vse njegovo življenje. Zato mora vsak kristjan pri hoji za božjim Učiteljem zatajiti sam sebe, vzeti svoj križ in biti deležen Kristusovega trpljenja; in ko je tako spremenjen v podobo njegove smrti, je sposoben zaslužiti slavo vstajenja.”8 Zato odslej ne sme več živeti sebi, ampak Bogu,™ ki ga je vzljubil in sam sebe zanj dal,'10 živeti Pa mora tudi za brate, da „dopolnjuje na svojem mesu, kar nedostaja bridkostim Kristusovim za njegovo telo, ki je Cerkev".11 Razen tega je pokora slehernega vernika povezana z vsem občestvom, ker je Cerkev povezana s Kristusom z najtesnejšimi vezmi; vernik prvega daru spreobrnjenja (metanoia) ne prejme, samo pri krstu, ampak isti dar se v Cerkvi v grešnih udih obnovi in okrepi v zakramentu pokore. „Tisti, ki pristopajo k zakramentu pokore, prejmejo od božjega usmiljenja odpuščanje Bogu. prizadejane žalitve in se hkrati spravijo s Cerkvijo, ki so jo z grehom ranili in katera se z ljubeznijo, zgledom in molitvami trudi za njihovo spreobrnjenje".12 V Cerkvi postane končno majhno spokorno delo, ki je pri spovedi naloženo posameznim spokornikom, na poseben način deležno neskončnega zadoščenja Kristusovega. Spokornik pa more po splošnih določbah Cerkve zakramentalnemu zadolževanju dodati še druga svoja dela in trpljenje.” Tako se dogaja, da služba »umiranja" Gospodovega, ki ga vedno s seboj hosimo na duši in telesu," prodira v vsakem času in na vse načine v celotno življenje krščenega človeka. Tudi telesna askeza je prava pokora Predvsem notranji in religiozni značaj pokore, čeprav je ta odličnejši in zbuja v Kristusu in v Cerkvi nove oblike, pa vendarle niti ne izključuje niti ne zožuje zunanje plati te kreposti, ampak v naših časih še posebej govori o njeni Nujnosti.” Zato Cerkev, ki zna brati znamenja časov, poleg posta in zdržka išče vedno tiste nove oblike pokore, ki so v raznih dobah bolj primerne in prilagojene istemu cilju- Prava pokora pa v nobenem času ne m-ore biti brez telesne askeze, ki v»; buje tudi mrtvenje telesa. Celo naše bitje, duša in telo, še celo brezumna harava, kot pogostno spominja sveto pismo,'" mora dejansko sodelovati pri tem ■svetem dejanju, s katerim stvarstvo priznava božjo svetost in veličastvo. Razen tega je še bolj vidna potreba telesnega zatajevanja, če se ozremo na slabotnost človeške narave, ker se po Adamovem grehu meso bori zoper duha in duh zoper meso." Taka vaja v mrtvenju telesa, ki je daleč proč od kakršne koli oblike stoicizma, ne obsoja človeškega telesa, ki si ga je privzel sam božji Sin.'-* še več. Cilj mrtvenja ja osvoboditev človeka,1: ki se pogosto čuti zvezanega" zaradi poželjivosti po čutnem delu svojega bitja. Po telesnem postu" dobi človek nazaj moč, „da sc dostojanstvo človeške narave, ki ga je ranila nezmernost, obnovi po gorečnosti zdravilnega pritrgovanja™ V novi zavezi in v zgodovini Cerkve se kljub temu, da se dolžnost pokore utemeljuje predvsem s prispodabljanjem trpečemu Kristusu, dokazuje s posebno vnemo nujnost tiste askeze, ki kroti telo in ga devlje v sužnost, sklicujoč se pri tem na zgled Kristusa samega.™ Proti preveč zunanji obliki, iz katere odseva farizejski duh, so v novi zavezi po zgledu božjega Učitelja apostolski očetje in papeži odkrito obsodili vsako zgolj zunanjo obliko pokore. Notranja vez, ki se v pokori spleta med zunanjim dejanjem, notranjim spreobrnjenjem, molitvijo in delom ljubezni, ja poudarjena in na široko razpredena v liturgičnih besedilih vseh časov.'* Prostovoljna vaja v zunanji pokori Cerkev sicer zelo poudarja prvenstveno nadnaravne in religiozne vrednote pokore, ki tudi sodobnemu človeku zelo pomagajo k. spoznanju, kaj je Bog, kakšne pravice ima on do človeka, kakšno odrešenje nam je prinesel Kristus,"' vendar pa kljub temu vernike opominja, da naj notranje spreobrnjenje duše združujejo z zunanjimi deli telesnega zatajevanja. a) Najprej Cerkev zahteva, da vsi izvršujejo krepost pokore s tem, da stalno opravljajo svoje stanovske službe in potrpežljivo prenašajo nadloge zemeljskega življenja, ki so združene z vsakdanjim delom, kakor tudi negotovost položaja, ki vznemirja srce z zaskrbljenostjo." b) Tisti člani Cerkve, ki jih stiskajo nadloge, bolezni, revščina in druge stiske, ali pa „zaradi pravice preganjanje trpe", se opominjajo, naj se navadijo svoje bolečine potrpežljivo združevati s Kristusom. Tako ne bodo samo v polnejši meri izvrševali dolžnost pokore, ampak si bodo zaslužili tudi življenje v milosti, bratom in sebi pa v evangeliju obljubljeno blaženost-57 c) Dolžnost zatajevanja morajo bolj izpolnjevati duhovniki, ki so po neizbrisnem znamenju tesneje povezani s Kristusom, in pa tisti, ki imajo zaobljubo evangeljskih svetov, da bi bolj od blizu hodili za Gospodom, ki je sam sebe izničil, m si lažje m uspešneje prizadevali za popolno ljubezen- Vse vernike brez razlike pa Cerkev opozarja na eno: da namreč poleg težav in stisk, ki jih nudi vsakdanje življenje, svoje telo zatirajo še s kakimi prostovoljnimi dejanji zatajevanja in tako spolnijo božjo zapoved o pokori.™ Da bi svoje sinove spomnil na zapoved pokore in vnema k izpolnjevanju te zapovedi, je sklenil apostolski sedež preurediti spokorno disciplino tako, da bo prilagojena sodobnim potrebam. Prepuščamo pa skrbi in modrosti škofov, zbranih na zborih ali konferencah, da spričo poznanja svojih krajev in ljudi izdajo določbe, ki bodo učinkoviteje vodile k cilju- Kar pa je tu določeno, mora ostati nespremenjeno. Predvsem hoče Cerkev povedati, da so trije, že prastari načini, na katere moremo zadostiti božji zapovedi o pokori, namreč molitev, post in miloščina-čeprav je Cerkev predvsem poudarjala zdržek od mesa in post. Načini te pokor' so skupni vsem starostnim dobam; v našem času pa navajajo različne vzroke zaradi katerih je zaradi različnih krajevnih okoliščin bolj nujen en način pokore kakor pa drug.” Pri narodih, ki uživajo večjo mero ekonomskih dobrin, je treba Predvsem poudarjati zatajevanje, da se ne bodo ravnali po tem svetu,"1 obenem Pa je treba opominjati k pričevanju ljubezni do bratov, ki prebivajo tudi v daljnih deželah, pa jih stiskata revščina in lakota.'1'"' Pri narodih pa, ki živijo v bolj skromnih življenjskih okoliščinah, bo Bogu bolj všeč in ljubo ter članom Kristusovega telesa bolj koristno, če ljudje ne opustijo priložnosti za izboljšanje družbenih pogojev, svoje težave pa Bogu darujejo v molitvi, pobožno in tesno povezani s Kristusovimi bolečinami. Ko zato Cerkev tam, kjer je to mogoče obdržati, ohranja glede zunanje pokore navado, ki je bila toliko stoletij po cerkvenem pravu določena, tudi kar zadeva, zdržek od mesa in post. Obenem pa hoče s svojimi določbami poveljaviti tudi druge načine pokore tam, kjer se bo škofovskim konferencam zdelo potrebno nadomestiti zdržek in post z molitvijo in deli usmiljenja. Da bi pa bili vsi verniki združeni pri skupnem opravjanju pokore, apostolski sedež določa nekatere spokorne dneve in čase,™ ki v cerkvenem letu bo-lj unažajo velikonočno Kristusovo skrivnost,'11 ali pa jih zahtevajo posebne potrebe Cerkve.'" Zato se razglaša in odloča naslednje: I. — § 1. Vsi verniki so po božjem zakonu dolžni delati pokoro. š 2. Ko ostanejo nedotaknjena pooblastila pod št. VI. in VII. glede pokore, naslednjimi določbami. II. — § 1. štiridesetdanski post obdrži svoj spokorni značaj. Dnevi pokore, ki jih je obvezno treba držati v vsej Cerovi, so vsi petki in pepelnična sreda ali pri različnih drugih obredih prvi dan velikega posta; to v bistvu veže pod smrtnim grehom. § 2. Ko ostanejo nedotaknjena pooblastila pod št. VI. in VII. glede pokore, ki jo je treba opravljati te dni, bodi zdržek vse petke, če ni ta dan zapovedan praznik; zdržek in post pa na pepelnično sredo, ali pri drugih obredih na prvi uan velikega posta, in v petek na dan trpljenja in smrti Jezusa Kristusa. III. — § 1. Zakon zdržka prepoveduje uživanje mesa, ne pa jajc, mlečnih izdelkov in kakršne koli zabele, tudi živalske. .§ 2. Zakon posta določa, da se le enkrat na dan do sitega najemo; ne Prepovedujejo pa nekaj hrane zaužiti zjutraj in zvečer; glede kakovosti in količine Kdi se je treba držati po odobreni krajevni navadi. IV. Zakon zdržka veže vse tiste, ki so spolnili 14. leto starosti; post (pritrganje v jedi) pa veže vse od izpolnjenega 21. leta do začetega 60. leta. ,iede mladoletnih pa naj dušni pastirji in starši posebej skrbijo, da jim bodo Privzgojili pravi čut za pokoro. V. Odpravljeni so vsi privilegiji in indulti, bodisi splošni bodisi posebni. P*e spreminjajo se pa s temi odredbami zaobljube katere koli fizične ali pravne °S8be, kakor tudi ne konstitucije ali pravila katerega koli reda ali potrjene usta-PtiVe (instituta). VI. — § 1. V skladu s koncilskim odlokom „Kristus Gospod" o pastirski SlL1zbi škofov v Cerkvi št- 38, 4 spada v pristojnost škofovskih konferenc naslednje: a) iz upravičenega razloga post lahko preložijo, upoštevati pa morajo v:dno štiridesetdanski post; b) določijo lahko drugačne oblike pokore, zlasti še dela usmiljenja in Pobožne vaje, ki zdržek in post nadomestijo v celoti ali delno. § 2. Kar bodo 'škofovske konference o tem določile, naj zaradi vednosti sPoro,čijo apostolskemu sedežu. VII. Nespremenjena ostanejo pooblastila o podeljevanju spregledov, ki pripadajo posameznim škofom po določilu istega odloka „Kristus Gospod" v št. 8, b). Župniki pa morejo iz upravičenega vzroka in upoštevaje ordinarijeva določila, post in zdržek spregledati ali zamenjati v druga dobra dela posameznim vernikom ali posameznim družinam; isto more tudi predstojnik duhovniškega reda ali ustanove glede svojih podrejenih. VI1L V vzhodnih Cerkvah ima pravico določiti dneve posta in zdržka no določbi poncilskega odloka „0 vzhodnih katoliškim Cerkvah" št. 23 patriarh s sinodo ali pa najvišja oblast vsake Cerkve s koncilom hierarhov. IX. — § 1. Zelo je želeti, da bi škofje in drugi dušni pastirji poleg po-gostnejšega prejemanja zakramenta pokore pospeševali v zadoščevanje ali prošnje tudi izredna spokorna dela, zlasti še v postnem času. § 2. Vsem vernikom pa se zelo priporoča, da se iskreno prepojijo s krščanskim spokornim duhom, ki jih bo še bolj podžigal k delom pokore in usmiljenja X. — š. Te določbe, ki se proti običaju objavljajo v dnevniku „Osservatore Romano", bodo stopile v veljavo na pepelnico tega leta, to je 23. tekočega meseca- § 2. Kjer so bili doslej v veljavi posebni privilegiji in indulti, tako splošni kot krajevni katere koli vrste, naj se obdrži vmesna doba šestih mesecev od dneva objave- Želimo, da te odločbe in predpisi ostanejo trdni in učinkoviti sedaj in v bodočnosti, kljub konstitucijam in odredbam, v kolikor je potrebno, ki so jih izdali naši predniki, in kljub drugim predpisom, ki bi bili vredni, da bi jih posebej omenili in odpravili. Dano v Rimu, pri Sv. Petru, dne 17. februarja 1966, v tretjem letu našega papeževanja. PAVEL VI- OPOMBE 1 Mk 1, 15. - Prim. koncilsko konst. o Cerkvi „Luč narodov", št- 5. 2 Prim. Ef 5, 27- 4 Prim. konst. ,,Luč narodov", št. 8. 5 Prim. konst. o sv. bogoslužju, št. 110. Prim. past. konst. „Cerkev v sodobnem svetu", št. 40, I Prim. 1 Kor 7, 31; Rim 12, 2. Prim. odlok o ekumenizmu, št. 6- Prim-„Luč narodov", št. 8, 9. Prim. konst. „Cerkev v sodobnem svetu", št. 37- 39 in 93- 1 Apd 2, 38. II Apd 14, 14; prim. nagovor Pavla VI. v OZN 4. 10. 1965, AAS 57, 1965, 885. '■ Prim. izjavo „0 odnosu do nekrš,čanskih religij", št. 2- " Prim. 1 Kralj 7, 6; prim. 3 Kralj 21, 20; 21, 27; prim. Jan 1, 2; 3, 4-5-12 Prim. 1 Kralj 31,13; prim. 2 Kralj 1,12; 3, 35; prim. Bar 1, 25; Jdt 20, 25, 26-Prim. Jdt 4, 8, 12; 8, 10, 16; prim. Est. 3, 15; 4, 1, 16; prim. Ps 34, 13; prim. 2 Kron 20, 3. 14 Prim. 1 Kralj 14, 24; prim. 2 Kralj 12, 16; prim. Ezdr 8, 21. 4,4 Na istih zgoraj omenjenih mestih se pojasnjuje notranji značaj pokore: prim. 1 Kralj 7, 3; prim. Jer 36, 6-7; prim. Bar 1, 17-18; Jdt 8, 16-17; Jan 3, 8; Zah 8, 19, 21. 1,1 Prim. Iz 58, 6-7. Prim. Tob 12,8-9. 17 Prim. 3 Mojz 16, 31. ‘s Prim. Dan 10, 12; prim. Ezdr 8, 21. 18 Prim. Dan 9, 3. ” Prim. ib. 11 Prim. mn 10, 12. - Prim. 2 Mojz 34, 28. " Prim. Zah. V, 5. -• iz bij, 4; Joe! 2,13. Prim. Iz 58, 3-7 passim. Prim. Amos 5 passim; Iz. 1, 13-20; Jer 14, 12; Joei 2, 12-18; Zah 7, 4-14; Tob 12, 8; i. 18-ly: itd-Prim. 3 Mojz 28, 20. 2šl Jožef, častni kanonik in dekan, Sv. Barbara v Halozah; Satler Franc, župnijski upravitelj, Spodnja Polskava; Tovornik Franc, arhidiakon, nadžupnik in dekan, Slovenske Konjice; Urleb i' rane, župnijski upravitelj, Šmartno ob Dreti. Imenovanja. — Kuk Marijan, župnijski upravitelj v Šmartnem pri Velenju je bil imenovan za prodekana dekanije šaleška dolina; — Drofenik Anton, župnijski upravitelj pri Sv. Petru v Savinjski dolini, je bil imenovan za člana škofijskega katehetskega sveta in obenem za člana Medškofijskega katehetskega odbora; — Lasbaher Franc, kaplan v Žalcu, je bil na lastno željo iz zdravniških razlogov razrešen član- stva v Medškofijskem katehetskem od-ooru. Osebne spremembe v mariborski škofiji. — Breči Franc, kaplan v Šmartnem pri šaleku, je bil prestavljen za zaplana mestne župnije Sv. Danijela v Celju; — Čontala Matija, CM, kaplar pri Sv. Jožefu v Celju, je odšel na novo službeno mesto pri Sv. Jakobu ob Savi v ljubljanski nadškofiji; — Gojkošiek p. dr. Marijan, OFConv, kaplan na Ptujski gori, je odšel na novo službeno mesto v Sostrem pri Ljubljani; — Gracar dr. Jožef, CM, je bil imenovan za superiorja pri Sv. Jožefu v Celju; — Gutman Jožef, župnik pri Sv. Lovrenca na Dravskem polju, je bil razrešen so-uprave župnije Čirkovci; ■—Halas Franc kaplan na Vidmu ob Savi, je bil imenovan za župnega upravitelja pri Sv. Marjeti pri Rimskih Toplicah; — Jemec Franc, župnijski upravitelj v Šmartnem pri Šaleku in soupravitelj nadžupnije Škale, je bil razrešen in imenovan za župnijskega upravitelja v Cirkovcih; — Jenko p. Rafael, OFCap., je bil nastavljen za kaplana v črnečah pri Dravogradu; — Klančar Vinko, CM. je bil nastaljen za kaplana pri Sv. Jožefu v Celju; — Kuk Marijan, kaplan v Celju, je bil imenovan za župnijskega upravitelja v Šmartnem pri Šaleku in soupravitelja nadžupnije Škale; — Le" bar Ignac, SDB, dosedaj na Portugalskem, j.e bil nastavljen za kaplana na Kapeli pri Radencih; Rode dr. Franc, CM, kaplan pri Sv. Jožefu v Celju, je bil imenovan za župnijskega upravitelja iste župnije; •—- Sedej Lovro, CM. je bil razrešen službe župnijskega upravitelja pri sv. Jožefu v Celju in odšel za superiorja v Miren pri Gorici; — Sraka Avguštin, župnijski upravitelj na Remšniku, je bil imenovan za soupravitelja župnije Brezno ob Dravi; •— Ternar Anton, SDB, kaplan na Kapeli pri Radencih, je odšel na novo službeno mesto v ljubljanski nadškofiji; •— Zalar Jakob, SDB, kaplan na Dobrni, ;e bil imenovan za vikarja namestnika pri Sv. Petru pri Mariboru; — Adamič Adolf, župnik v pokoju, je bil imenovan za župnijskega upravitelja v št Janžu pri Velenju; — Bakan Ivan, župnijski upravitelj na Dobrni, je bil razrešen souprave župnije Št. Janž pri Velenju; — Vraber Jakob, župnik v Slivnici pri Mariboru, je bil imenovan za vikarja namestnika novoustanovljene župnije Rače; — Zdolšek Frane, ekonom Slomškovega semenišča v Mariboru, katero službo obdrži, je bil imenovan za župnijskega upravitelja novoustanovljene župnije Rače na Dravskem polju; — šetar p. Franc, DJ, je razrešen službe kaplana pri D. M. v Brezju, Maribor, in bo na razpolago za misijone z bivališčem v župnišču Sv. Magdalene v Mariboru; — Šmon Franc, župnik pri Svetinjah, se je odpovedal župniji in bil upokojen; začasno bo upravljal župnijo kot župnijski upravitelj. PRIMORSKA Koncilski dan v Trstu. V nedeljo, 13. marca, se je vršilo drugo jubilejno romanje tržaških Slovencev v stolnico sv. Justa. Križ na čelu procesije je nesel g. Dušan Jakomin. G. nadškof je počakal vernike v stolnici. Številni duhovniki so se porazdelili po spovednicah, tako je lahlko vsak romar oprav:'! tudi sv. spoved. Pri sv. maši sta g. nadškofu asistirala msgr. F. Šibenik in g-Jakomin. Občni zbor Zveze slovenske katoliške prosvete na Goriškem se je vršil v ponedeljek, 14. marca, v mali dvorani Katoliškega doma v Gorici. Navzoče je najprej pozdravil predsednik Zveze dr-Kazimir Humar. Pri volitvah je bil za predsednika potrjen dosedanji predsednik Zveze- „Očetov dan“ v semenišču. V gori-škem semenišču so tudi letos na praznik sv. Jožefa počastili očete seme-niščnikov. Na slavje je prišel tudi nadškof Pangrazio. V Kopru vsako nedeljo kar mrgoli avtobusov in drugih vozil, odkar je bilo razglašeno koncilsko leto- Verniki od vseh strani prihajajo v koprsko stolnico. Škof dr. Jenko v Gorici. Zelo prisrčno je bilo srečanje škofa za Slovensko Primorje z goriškimi verniki, ki se je vršilo na Vnebohod popoldne v dvorani Katoliškega doma v Gorici. Pozdravne besede je g. škofu izrekel škofijski kancler msgr. dr. Rudi Klinec. Škof Jenko je v daljšem govoru osvetlil problem družine v luči koncila. — Nato se je škof v Zavodu sv. Družine sestal s slovenskimi duhovniki. Bilo jih je 19- V Katoliškem domu v Gorici je bilo v mesecu aprilu izredno zanimiva predavanje msgra. dr. Janeza Vodopivca, profesorja na papeški univerzi. Predavatelj, ki je tudi sam član koncilskega odbora za zedinjenje kristjanov, je v poljudni, a stvarni besedi povedal zanimivosti iz ozadja cerkvenega zbora. Msgr. Matija Škabar je letos v Trstu slavil svojo 90-letnieo rojstva. Je iz Furlanije in zato Slovence dobro Pozna. Slovence v Argentini je izredno lepo pohvalil. Svojo naklonjenost do Slovencev je izpričal tudi s tem, da je med sveto mašo pomagal obhajati slovenske romarje v slovenskem jeziku. Popoldansko pridigo je imel dr. Franc Gnidovec, rektor škofovega za- voda v Adrogueju. Govoril je o Mariji — Materi Jezusa Kristusa Materi katoliške Cerkve. Ostala slovenska romanja Kot smo imeli Slovenci iz Bs. Airesa in okolice letošnje svetoletno romanje v Lujan 8- maja, so imeli svoja romanja tudi Slovenci po ostalih večjih naseljih: Rojaki iz San Luisa so imeli svoje romanje 15. maja, v Mendozi 22-maja in v Cordobi 25. maja. Tudi la romanja je vodil msgr. Anton Orehar- Štipendije za gojence škofovega zavoda v Adrogueju. Vodstvo želi ustanoviti za leto 1966 sedem štipendij, Ki naj bi bile posvečene spominu pokojnih oseb iz te ustanove. 1. škofa dr. Gregorija Rožmana 2. Delegata p. Antona Prešerna SJ 3. Rektorja prelata dr. Alojzija Odarja. 4. Profesorja dr. Ivana Ahčina. 5. Gojenca Tomaža Kralja (se je ponesrečil v Andih). 6. Gojenca Božidarja Vivoda (se je-ponesrečil v Andih). 7. Gojenca Marka Škulja (se je ponesrečil v reki). Vsaka štipendija znaša mesečno 5000' arg. pesov (25 am. dolarjev zunaj Argentine), skozi deset mesecev, od marca do decembra tukajšnjega šolskega leta. Plačati jo more en sam dobrotnik ali več dobrotnikov skupaj; plačevaa se more posamezne mesece ali enkrat za več mesecev ali celo leto skupaj. Župnija sv. Jožefa v Lanusu ima novega župnika Župnija sv. Jožefa v Lanusu je bila po smrti g. msgr. Janeza Hladnika dobrih osem mesecev brez župnika. Krajevni škof msgr. Schell je želel, Ida bi faro prevzel kak slovenski duhovnik. Obrnil se je do msgr. Antona Orehar-ia s prošnjo za duhovnika. Ta je ško- fovo željo sporočil na duhovniškem sestanku. Javil sa je g. Anton Šikulj, župnik v Moronu. Novo župnijo je prevzel v soboto, 5. marca. Duhovniki iz slovenskega semenišča v emigraciji V 20 letih je izšlo iz tega semenišča: 52 slovenskih duhovnikov, ki so dovršili študije in bili posvečeni v tem semenišču, 14 slovenskih duhovnikov, ki so bili začasno gojenci tega semenišča, pa so končali drugod (redovniki in nekateri drugi), 13 slovenskih duhovnikov, ki so ob koncu vojne predčasno posvečeni dovršili študije in opravili zadnje izpite v tem semenišču, 9 slovenskih duhovnikov je prejelo teološki doktorat na bogoslovni fakulteti tega semenišča, 6 novih slovenskih duhovniških poklicev je že prišlo iz „škofovega zavoda" za dijake, ki je temu semenišču pridružen. AVSTRALIJA Šolske sestre v Melbournu V Avstraliji, kot je znano, delujejo p. Bernard Ambrožič OFM, p. Valentin Jenko OFM, dr. Mikula in p. Bazilij OFM. P. Bazilij deluje v Melbournu, kjer gradi Baragov dom in slovensko cerkev. Poleg tega je pred kratkim povabil slovenske šolske sestre, da bi prevzele novo postojanko med Slovenci v Avstraliji. Po privolitvi cerkvenih oblasti so ponudbo sprejele in ustanovile Slomškov dom, kakor se nova redovna hiša imenuje. Sestrsko redovno družino v Melbournu sestavljajo naslednje sestre: Romana Toplak, večletna provin-cialka, rojena v Srednji Bistrici, s- Silvestra Ifko, predstojnica melbournske družine, rojena v Gorici, s. Hilarija Šanc, rojena v Padežu, in s. Pavla Kavčič, rojena pri sv. Juriju ob Ščavnici. Sestre bodo v Melbournu oskrbovale otroški vrtec, vodile Slomškovo šolo, obiskovale bolnike po domovih in bolnišnicah, skrbele za otroke v primeru bolezni matere ali smrti v družini. Sestram želimo mnogo božje pomoči na novi postojanki. splosne verske vesti POKORŠČINA V LITURGIČNIH ZADEVAH Januarska številka 1. 1965 mesečne revije za liturgično pastoracijo „Pa-roisse et Liturgie", ki jo izdaja opatija sv. Andreja v Briigge, je prinesla vrsto člankov, ki govore o pokorščini v liturgičnih zadevah. Opat A. Turek in E-Marcus obravnavata predmet načelno, dočim J. Colson in G. Pinkers pod zgodovinskim vidikom. Temeljno misel, ki preveva navedene članke, bi mogli takole izraziti: Sodobni duhovnik čuti pravo neugodje ob vprašanjih, ;ki se tičejo liturgičnih opravil-Srednji vek je živo izkustvo presbiterata v edinstvu s škofom, katero je vladalo v stari Cerkvi, vedno bolj izpodrival in nadomeščal z okorelimi, dostikrat samo po zunanje utemeljenimi, izenačujočimi zakoni. Tako izenačenje liturgičnih predpisov, taka strogo uniformirajoča rubricistika je v nasprotju z dušnopastirskimi potrebami vsakokratnega občestva- Rubrike se morajo spopolnjevati z dognanji riuinopastinskega izkustva celotnega presbiterata. Liturgična zakonodaja se mora omejiti zgolj na striktno obvezne okvirne norme in pustiti dušnemu pastirju, da v okviru teh norm svobodno in samostojno formira obliko liturgičnih opravil. S tem bi se v Cerkvi samo obnovila stara, njenemu bistvu odgovarjajoča in zato njena pristna tradicija. A. Turek pojasnjuje te misli z nekaterimi konkretnimi predlogi. V .liturgiji besede", pravi, naj ne bo vse že a priori določeno. Uradni lekcionarij naj bi veljal samo kot temeljni, izhodiščni tekst in ne kot sakrosanktni obvezni tekst. Kjer je možen svoboden izbor beril, tam naj se zaradi večje živahnosti liturgičnih opravil dopusti. Za ..molitev ljudstva" (oratio fidelium) naj se ne določi preveč uradnih obrazcev, temveč naj zakonodaja poda le bistvene nagibe in splošna navodila- Prav naj bi bila svobodna formulacija uvoda k Očenašu. Drugi formalni predlog je ta: A. Turek razlikuje dva tipa skupnih sv. maš: župnijska nedeljska sv. maša, ki obsega različne naravne skupine in je tako simbol edinosti v raznolikosti; drugi tip sv. maše je sv. maša na delavne dni za določene skupine, npr. šolarje, študente in druge stanovske skupine. Ta slednja maša se mora ozirati na posebne potrebe stanovskega pouka, zato mora biti duhovnik svogoden v izbiri beril, namenov itd., primernih potrebam dotičnega stanu, kar bi dajalo liturgiji Evharistije poseben značaj edinosti. Tudi za kon-celebracijo naj ne bo en sam obrazec. Tip koncelebracije, ki so ga v raznih samostanih preizkusili, je primeren le za duhovniške sestanke; tak kakršen je, naj se ne nalaga kot primeren za farna občestva, za katere še ni bilo nobenega uradnega poskusa- Tudi v tem pogledu naj bi posamezne določbe nakazale glavne misli, drugače pa dopuščale duhovnikom možnost, da izbero po modrem preudarku, kar bi bilo pastoralno najkoristnejše. Uradno dopuščeni poskusi naj se izvedejo v naravnih občestvih in ne v izrednih skupnostih. Treba je spremeniti načelo, da je liturgično samo to, kar je v liturgičnih knjigah. Liturgična reforma naj ne bo samo sprememba rubrik. Ne moremo se zadovoljiti s tem, da se stare rubrike nadomestijo z novimi rubrikami. Tak napačen princip ovira sv. Duha, da se v liturgiji ne javlja tako, kot se javlja v drugih oblikah cerkvenega življenja. A. Turek konča svoj članek z dvema željama: Liturgične komisije naj vrše posredovalno vlogo med škofom in presbiteratom in brzdajo izključno moč zakona. Naj se ne omeje samo na iprestavo tekstov; prežeti občestvenega duha naj ne služijo samo za denunciranje novotarjev, temveč naj začenjajo dialog z župnijami in njihovimi duhovniki in razpravljajo o vseh novih izkustvih. Druga želja je ta: Pri vzgoji klera je treba v dušnopastirsko izobrazbo vključiti vzgojo k pokorščini. Treba se je naučiti iz dušnopastirskega dela izvajati smernice za osebno nravno življenje. Vsako dušnopastirsko delovanje mora oblikovati lastno verovanje. Naj se v liturgiji ničesar ne začenja, kar ne služi za okrepitev krščanske vere in duhovniške vesti- V uvodni opombi pripominja urednik T- Maertens, da s temi izvajanji soglaša celotno uredništvo „Paroisse et Liturgie". Namen teh razprav je analizirati različna razmišljanja, o katerih dušni pastirji spontano začno govoriti, brž ko se dotaknejo teh vprašanj, in določiti stališče, ki ga naj zavzamejo do zakona hi do avtoritete. Ti predlogi in misli gredo daleč preko možnosti, ki jih predvideva liturgična konstitucija; zadevajo mimo vprašanja rubrik in pokorščine v liturgičnih zadevah na bistveni problem liturgične pastoracije, kako namreč naj ho liturgično opravilo dejanje vsega občestva in kakšne posledice izvirajo iz tega za liturgično zakonodajo in za duhovnika, zakramentalno pooblaščenega liturga v občestvu Istočasno se izvajajo posledice za razmerje med škofom in presbiteratom iz nauka o kolegialnosti. Objava navedenih člankov in predlogov je naravno izzvala hudo reakcijo pri hierarhiji. Prvi se je oglasil kardinal Lercaro, predsednik pokoncilskega sveta za izvedbo liturgične reforme, ne sicer uradno, temveč v predavanju za duhovnike in zastopnike katoliških organizacij lastne škofije. Kardinal je govoril o reakciji v zvezi z liturgično obnovo in jo je imenoval pozitivno, v kolikor sprejema že izvedene ali nakazane reforme; imenuje jo pa negotivno, v kolikor gre preko nameravanih reform in ne upošteva cerkvene avtoritete. Take težnje so bolj ali manj povsod na delu. Nekateri, verjetno v dobri veri, vendar prenagljeno sami od sebe uvajajo novosti, ki se jim zdijo pastoralno koristne, npr. molijo kanon na glas in v narodnem jeziku, delijo obhajilo tako, da polagajo evharistični kruh vernikom v roko. Če gre le za posamezne slučaje, bi se dalo opravičiti s pomanjkanjem razsodnosti; hujše pa jo, če si cele skupine osvoje tako postopanje. Najbolj boleče pa je dejstvo, da s takim ravnanjem prezirajo cerkveno avtoriteto in postavljajo teorije ter jih .skušajo utemeljevati s teološkimi razlogi. Kardinal je dejal, da ga zelo boli, da mora v tej zvezi imenovati za liturgično obnovo tako zaslužno revijo, kot je „Paroisse et Liturgie". Vendar mora z enako bridkostjo opozoriti na praktično in teoretično zmoto onih, ki postavljajo neposredno pastoralno izkustvo nad navodila hierarhije. Tako ravnanje izhaja iz napačne domneve, da so določila liturgične konštitusije sad zgolj teoretičnega študijo in ne premišljenega in ljubeče prizadevnega kontakta z dušnimi pastirji-Čeprav zelo upošteva kolegiatno postopanje duhovnikov pri škofovskih odločbah in visoko ceni harmonično sodelovanje presbiterata s škofom, vendar ostane resnično, da je pastirska odgovornost in iz nje izvirajoča milost podeljena škofu; njemu je naložena odgovornost za Cerkev. Nikakor ne gre fukcijo škofov nadomestiti s „pastoralno bazo“. Ne mislimo uvesti liturgije, da bi poživila dušno-pastirsko delo, katera pa bi se odtegnila vsaki disciplini. 'V' mejah poslušnosti, katere ne sme nihče prezreti, je dovolj prostora za koristna pastoralna izkustva-Kristus je dal svoji Cerkvi avtoriteto, ki ima oblast zavezovati in odvezovati. Kmalu za kardinalom Lercarom so spregovorili tudi belgijski škofje, ki so poslali uredništvu omenjene revije poseben dopis, v katerem pravijo, da morajo z obžalovanjem povedati, da tako pisanje poziva k neposlušnosti v liturgičnih zadevah. Nekateri odstavki v teh člankih so take narave, da povzročajo hudo škodo cerkveni disciplini in dušnopastirskemu delu. Od naše duhovščine pričakujemo, da določila liturgične obnove izpeljejo, ne moremo pa ničesar sprejeti, kar bi duhovnike zavajalo, da bi prezirali veljavne predpise, in kar bi dajalo svobodo osebnim in kolektivnim improvizacijam. Izvajanja omenjenih člankov temelje na neki teologiji o episkopatu, ki ne pozna poslanstva in naloge škofov in s tem obenem osporava avtoriteto Cerkve. Škofje opominjajo, da hoče Sveta stolica ohraniti strogo disciplino v vsem, kar se tiče liturgije, in da je ta disciplino predpogoj za srečno in postopno prilagoditev. Škofje končno apelirajo na uredništvo revije, da naj v tej zadevi poda novo orientacijo, prežeto z zmernostjo ir, ljubeznijo. Priznavajo reviji zasluge za obnovo liturgičnega življenja, izražajo pa željo, da zaradi težkih vprašanj, bolj tesno sodeluje s škofi. Predlagajo piodonosen in konstruktiven dialog, obenem pa pričakujejo otroško in zaupno pokorščino. L-ek NEZMOTLJIVOST CERKVE V PRAVOSLAVNI TEOLOGIJI V mestun Chevetogne v Belgiji se je L 1961 vršilo ekumensko zborovanje Posvečeno razglabljanju vprašanja o nezmotljivosti Cerkve. Referati so bili pozneje objavljeni v posebni knjigi. Poleg člankov katoliških avtorjev prinaša knjiga prispevke raznih zastopnikov reformirane, anglikanske in pravoslavne Cerkve- Posebno zanimiv je referat pravoslavnega teologa Afanasieffa z naslovom: Cerkvena nezmotljivost z vidika pravoslavnega teologa. V članku izvaja sledeče misli: Pravoslavna Cerkev do najnovejšega časa ni čutila posebne potrebe, da bi nauk o nezmotljivosti Cerkve razvila in bolj natančno obrazložila, kajti ta resnica ji je bila nekaj samo po sebi razumljivega, čistost nauka je ohranjala in zmote zavračala mnogo bolj s svojim življenjem kakor pa z določanjem in oznanjevanjem verskega nauka, če novejši pravoslavni teologi govore o cerkveni nezmotljivosti, hočejo le bolj podčrtati to samo po sebi razumljivo resničnost Cerkve in najti odgovarjajoči način, kako na zunaj izraziti pravoslavno cerkveno pojmovanje, ki se hrani s prastarimi cerkvenimi izročili. Za krščanski Zahod je potrebno, da se seznani z ekleziološkimi nazori novejših pravoslavnih teologov, ker je le tako mogoče spoznati temeljne razlike med zahodnim in vzhodnim pojmovanjem Cerkve, kar je predpogoj za ekumenski dialog in da zasije luč iz prvih stoletij stare, skupne, še nedeljene Cerkve. Prvi pravoslavni teolog in edini do novejšega časa je bil filozof Bulgakov, ki obširno razpravlja o nezmotljivosti Cerkve v knjigi „L'Orthodoxie“, katera je izšla v Parizu 1932. Za pravoslavne teologe je Bulgakov ne samo verski filozof, temveč pristni teolog, ki z vsemi svojimi nazori izraža verovanje celokupnega pravoslavja. Teologi današnje ruske emigracije so močno pod njegovim vplivom-Tudi Afanasieffovih razglabljanj si ne moremo misliti brez Bulgakova. To vidimo, če primerjamo njuno izražanje. Afanasieff pravi: ..Pravoslavno mišljenje se ne giblje v kategoriji nezmotljivosti, temveč v kategoriji resničnosti." Pri Bulga-kovu se glasi: „Cerkev je nezmotljiva ne zato, ker resnico pravilno izraža (definira), temveč zato, ker vsebuje resnico." „Resničnost Cerkve je predvsem življenje v resnici in ne kak abstraktni nauk." „Toda resnica je Kristus." Atana-sieff dalje razvija ta Bugakova izvajanja, rekoč: Cerkev ima v sebi resnico, kajti poseduje Duha resnice. Da bomo prav razumeli poudarek teh izrekov nasproti drugim veroizpovedim, navedimo še stavek, s katerim Bulgakov začenja svojo razpravo o pravoslavju: ,.Kristusova Cerkev ni kaka ustanova; ona je novo življenje s Kristusom in v Kristusu, katero vodi sv. Duh." Temeljni nauk pravoslavnih teologov je ta: Cerkev je resnica, ker je telo ■Njega, ki je dejal o sebi: jaz sem resnica, in ker v njej živi Duh resnice. Cerkev, Pravi Afanasieff, je od začetka obsojala heretične nauke in tako oznanjala resnico. Vse dogmatične definicije Cerkve so javljanje Duha resnice, ki v Cerkvi Prebiva in deluje. Zato sta resnica in Cerkev identična. Cerkev je nezmotljiva, ker je Cerkev resnica. Samo resnično je nezmotljivo. Sama po sebi brez odnosa do resnice je nezmotljivost pojem brez vsebine. Za pravoslavno Cerkev so odločbe prvih sedmih vesoljnih cerkvenih zborov nezmotljive; to se pravi, da so od vesoljne Cerkve sprejete kot izraz absolutne resnice, ki je obvezna za vse. Kakršna koli naj je avtoriteta vesoljnega cerkvenega zbora, njegove odločbe so šele tedaj priznane kot resnične, ko jih Cerkev kot resnične sprejme. Do tu sledi Afanatsieff Bulgakovu, v nadaljnjih izvajanjih pa se od njega loči in skuša prodreti do jedra pravoslavnega nauka. V pravoslavnem nauku o Cerkvi igra važno vlogo ideja „sobornosti“, to je vseobsegajoče vesoljstvo. Pojem „sobornost“ je prvi rabil laični teolog- Homjakov; po njem so ga sprejeli skoro vsi novejši ruski pravoslavni teologi. Tudi Bulgakov vidi v „sobornosti“ sedež resničnosti in nezmotljivosti Cerkve kot celote, ki jo sestavljajo hierarhija, duhovniki in laiki; iz skupnosti teh vseh odseva in se izraža, kaj je resničnost Cerkve- Tako pojmovanje Cerkve zavestno nasprotuje katoliškemu pojmovanju o cerkveni nezmotljivosti. Katoliški nauk razlikuje aktivno in pasivno nezmotljivost Cerkve. Aktivna nezmotljivost pripada samo učiteljski oblasti Cerkve, posebno še papežu, dočim imajo verniki le pasivno nezmotljivost, s katero predloženi nauk sprejmejo in ga ohranjajo. Iz nauka o „sobornosti“ Cerkve sledi, da dogmatične definicije tudi prvih sedmih vesoljnih cerkvenih zborov niso bile že same po sebi resnične, temveč so se izkazale resnične po sobornosti, to se pravi, ko jih je sprejela vesoljna Cerkev, t- j. hierarhija, duhovniki in verniki. Sv. Duh napolnjuje vso Cerkev in ne samo enega njenega dela, tudi ne samo hierarhijo — ali celo enega samega hierarha, naslednika Petra, Kristusovga namestnika, nad čemer se pravoslavje hudo spotika. Res, da so apostoli prejeli svetega Duha na poseben način, po dihu Kristusovem po vstajenju; na binkoštni praznik je prišel nanje v podobi ognjenia jezikov, a vendar so tudi laiki božje ljudstvo in kraljevo duhovstvo. Vse krščansko ljundstvo in vsak posameznik je prejel maziljenje sv. Duha, zato, pravi Bul-kagov, da vsem vernikom veljajo Kristusove besede: „Pojaite in učite vse narode" in druge: ..Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsem stvarem." Duhovnikom je lastno deliti svete zakramente, dočim je resnica zaupana vsej Cerkvi. To pomeni, da oznanjani nauk, čeprav ga je določila najvišja cerkvena avtoriteta — za pravoslavno Cerkev je taka avtoriteta sedem prvih veščinih cerkvenih zborov—, zadobi znak nepogrešljive nezmotljivosti, ko ga duhovniki in laiki sprejmejo in si ga osvojijo. Zgodovina priča, da niso bili vsi vesoljni cerkveni zbori priznani, čeprav so bili kot taki sklicani, ker vesoljna Cerkev ni sprejela njihovih odločb- Nasprotno pa so resnice, ki niso bile proglašene, pa jih vesoljna Cerkev veruje in so zato nezmotljive- Jedro pravoslav,enega nauka o nezmotljivosti Cerkve obstaja v tem: Sv-Duh, ki je resnica in življenje, napolnjuje vso Cerkev. Resnici, da je Cerkev Kristusovo telo in da v Cerkvi živi sv. Duh, zadostno določujeta temelj Cerkve; organizacija Cerkve je nekaj iz temeljnih potez izvedenega in je zato spremenljiva- L-ek obveznost nove postne POSTAVE '-'lede obveznosti nove postne postave Pravi apostolska konstitucija „Paenite-nrini“ (III. II, § 2); eorum substantia-^is observantia graviter tenet. Teolog jezuit Viljem Bertrams v Osservatore Romano, v katerem je bila izjemoma uradno objavljena tudi konstitucija sa-llla -— zato moramo tudi interpretacijo 'Preti za poluradno — razlaza tako: »Jasno je povedano, da ne smemo imeti Posameznega prekrška postne postave, temveč le substancialno kršitev za sPirtni greh- Mislim, da je bil izraz sUbsancialna prekršitev izbran nameno-^8. predvsem zato, da bi bila bolj podčrtana osebna odgovornost posamezne-8a vernika pred Bogom, da se iskreno *n resno zatajuje. Konstitucija pa noče trdno vztrajati pri tradicionalni kazui-stiki, ki določa, kdaj je smrtni greh in kJsj mali greh, če prekršimo zapoved ^ato enkratne kršitve ne moremo imeti Za smrtni greh. Pač pa naredi smrtni Srth, kdor ponovno ali stalno prestopa P°stno zapoved." cerkvena statistika Za leto 1965 navaja število svetnih in 'edovnih duhovnikov, ki je bilo 31. de-Cetobra naslednje: 346.998. Celotno šte-v'*° katoličanov — kolikor ga je seve- da mogoče točno ugotoviti — pa je bilo z istim datumom: 465,110-960. število katoličanov na posameznega škofijskega duhovnika je 1991. Poudarja se, da porast števila katoliških vernikov, ki je od I. 1961 poraslo za 26,264-635 presega število duhovnikov, čeprav je tudi to od leta 196.1 poraslo za 7-541 elanov-(L’Osservatore Romano — en lengua castellana — št. 697, od 22- marca 1966) KONCILSKI DOKUMENTI jih je 16 in se tako razdelijo: I- štiri konstitucije: 1. O liturgiji (4. 12- 1963); 2. O Cerkvi (21. 11. 1964) ; 3. O božjem razodetju (18. 11. 1965) ; 4. O Cerkvi in sodobnem svetu (7. 12. 1965). II. Devet dekretov: 1. Sredstva so- cialne komunikacije (4. 12. 1963); 2. O ekukenizmu (21. 11. 1964); 3. O vzhodnih katoliških Cerkvah (21. 11. 1961); 4. Pastirska funkcija škofov v Cerkvi (28- 10. 1965); 5. O obnovi redovnega življenja (28. 10. 1965); 6. O semeniščih (28. 10. 1965); 7- O apostolatu laikov (18. 11. 1965); 8. O misijonskem delovanju Cerkve (7. 12- 1965); 9. O službi in življenju ruhovnikov (7. 12. 1965). III. Tri deklaracije: 1. Odnos Cerkve do nekrščanskih religij (28- 10. 1965); 2. O krščanski vzgoji (28. 10. 1965); 3. O verski svobodi (7- 12. 1965.). 4,aja: Konzorcij (Gregor Mali) — Urejuje: uredniški odbor, Rivadavia 234, p l0Sue FNGR, provincia Buenos Aires, Argentina — Uprava: Jurij Rode, n,6n Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina — Tiska tiskarna Vilko, S. R. L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina