Zadnji Mohikanec. Povest iz leta 1757. Po J. F. Cooper-ju predelal Al. B e n k o v i č. 21 Naenkrat se je množica zagnala nazaj proti kraju, kjer je še vedno stal Heyward. Nastalo je strašno prerivanje, ženske in otroci so padali po tleh, drugi pa so jih teptali z nogami. Tudi ujetnik se je zopet pokazal. Obupno se je zagnal skozi gručo vojščakov in zadnjič poskusil, da bi zbežal v gozd, V tem je prišel tako blizu Heywarda, da je oplazil njegovo obleko. Za njim je planil silen Huronec in ga hotel udariti s tomahavkom. Dunkan pa je kakor slučajno divjaku podstavil nogo, da se je zvalil po tleh. Bežeči ujetnik je hipno pogledal Heywarda, porabil priliko in izginil takoj nato. Zaman se je oziral za njim, že je mislil, da je rešen, takoj nato pa je videl, da mirno stoji ob poslikanem kolu pred posvetovalnico. Z eno roko se je oklepal kola in čeprav ga je bil napor do smrti utrudil, da je komaj še dihal, vendar v svojem ponosu ni pokazal, koliko trpi. Njegovo osebo je zdaj čuval prastar svet običaj, dokleir svetovalci ne sklenejo o njegovi usodi. Mirno je prenašal zasmehovanje razočaranih žensk in na bahave pretrije mladih vojšcakov, ki so porogljivo 3 tomahavki zamahovali pred njegovimi očmi, je odgovarjal z zaničljivimi pogledi. Naključno je obrnil glavo in Heyward, ki doslej še ni natanko videl ujetnikovega obraza, se je srečal s trdnim, drznim pogledom — Unkasa. Sapa je zastala Heywardu, ko je videl, v kaki nevarnosti je njegov prijatelj.Ta hip pa se je eden vojščakov preril skozi razburjeno druhal, prijel Unkasa za roko in ga odpeljal v kočo. Vsi poglavarji in odličnejši vojščaki so šli za njima. Tudi Heywardu se je posrečilo, da se je preril skozi nje. Starejši vojščaki so posedli na tla v polkrogu, drugi pa so stali za njimi. Sredi koče je mirno, a ponosno stal Unkas, poleg njega pa drug ujetnik, katerega je bil Heyward opazil že prej, ko so vojščaki prišli v vas. Bil je Huronec. V svojem strahu je čepel na kladi, kakor bi se hotel napraviti kolikor mogoče majhnega. Nekaj časa je bilo vse tiho, potem pa je izpregovoril star poglavar: »Delavar! Ceprav si iz babjega rodu, si vendar pokazal, da si mož. Dva izmed mojih vojščakov zasledujeta tvojega tovariša. Ko se vrneta, ti pove glas naših modrih svetovalcev: živi ali pa umri.« »Ali Huronci nimajo ušes?« je zanicljivo odgovoril Unkas. »Odkar je Delavar vaš ujetnik, je dvakrat slišal pok znane puške. Vaša dva vojščaka se ne vraeta več.« Kratek, hladen molk je nastal na to namigavanje na Sokolovo puško. Potem pa je nadaljeval poglavar: »Ako so Delavari tako spretni, kako je potem mogoče, da je tu eden izmed njih najboljših vojščakov?« »Sledil je korakom bežečega strahopetca in je zašel v past. Tudi zvitega bobra je lahko ujeti.« S temi besedami je pokazal na sedečega Huronca. Vsi so zaničljivo pogledali vanj. Tolpa je preteče zamrmrala. Starejši poglavarji so se nekaj časa tiho posvetovali, potem pa je eden izmed njih stopil pred Huronca ter rekel: »Šibki trstl Veliki duh je podaril tvojemu telesu oblike, ki so lepe za oko, a boljše bi bilo, da nikdar nisi bil rojen. Tvoj jezik je glasen v vasi, a tih v boju. Sovražnik pozna tvoj hrbet, tvojih oči pa ni še videl. Takega strahopetca, kot si ti, ne trpimo v našem rodu. Nikdar več se ne bo imenovalo tvoje ime — je že pozabljeno.« Na te besede, ki jih je poglavar govoril počasi in pomembno, je krivec dvignil povešeno glavo. Sram, strah in ponos mu je odseval z obraza. Za trenotek je zmagal ponos. Vstal je, si razgalil prsi in se drzno ozrl na bliskajoči se nož, ki ga je bil dvignil njegov sodnik. Ko se mu je orožje počasi zarinilo v srce, se je posmejal, kakor bi bil vesel, da smrt vendar ni tako grozna, kakor si je mislil. Njegovo mrtvo truplo se je zvalilo Unkasu pred noge. Molče so vojščaki odšli iz koče kakor sence. Heyward je že mislil, da je ostal sam z žrtvijo indijanske sodbe, ta hip pa je cutil, kako ga je nekdo krepko prijel za roko. Unkas mu je pošepetal na uho: »Siva glava in Velika kača sta na varnem! Dolga puška ne spi. Unkas in Odprta roka se ne smeta poznati.« S temi besedami je Unkas zopet izginil v temi. Bil je skrajni čas, kajti vstopilo je nekaj mož, da odneso mrtveca. Takoj nato pa so se zopet zbrali vojščaki in zapalili pipe, kakor da se nic ni zgodilo. Heyward je sedel v kot na kup dračja. Ta hip pa je stopil v kočo visoko vzrastel vojščak, se približal Unkasu in sedel poleg njega. Heyward ga je pogledal in mraz ga je stresel od grozc, ko je spoznal Magvo. Potuhnjeni poglavar pa se ni zmenil za to, kar se je godilo okrog njega, ampak izvlekel pipo, jo natlačil in pričel pušiti malomarno in mirno, kakor da ni pra\..^r prišel z lova. Preteklo je deset za Heywarda mučnih minut. Zdaj pa je poglavar ogovoril Magvo: »Ti si bil na lovu, med tem pa so se Delavari plazili okrog moje vasi kot medved okrog panja. Eden izmed njih je prišel do našega rodu.« »Ali so mu moji bratje vzeli skalp?« »Hitre so bile njegove noge«, je odgovoril poglavar in pokazal na Unkasa, ki je stal tu kot kip. Magva se je obrnil proti ujetniku za sabo. Spogledala sta se. Skoro celo minuto sta si ta dva drzna, neukrotljiva vojščaka srepo gledala v oci. Unkas se je zdrznil, nosnice so mu trepetale. Magve divja kljubovalnost pa je kmalu prešla v grozovito zmagoslavje. Žaklical je v zbor: »Hitri jelen!« Na te besede so vsi vojščaki planili pokoncu. Od ust do ust je šlo osovraženo, a vendar spoštovano ime. Ženske in otroci, ki so stali pri vratih, so ga ponavljali. kot jek. Njih vpitje se je širilo dalje, dokler ni vsa okolica odmevala divjega vpitja. Poglavarji pa so sedli, kakor bi se sramovali svoje razburjenosti, a so se še vedno radovedno ozirali v ujetnika, o katerem so si Ijudje čuda pripovedovali zaradi njegove hrabrosti in spretnosti. Za Unkasa je bilo to veliko zadoščenje, vendar z nicimer ni pokazal svojih čuvstev, samo rahel usmev mu je igral okrog ust. Magva pa je to opazil. Preteč mu s pestjo in tresoč se po celem telesu od jeze, je skočil proti njemu in kriknil: »Umri, Mohikanec!« »Zdravilna voda nikdar več ne vzbudi v življenje mrtvih Huroncev!« je odgovoril Unkas. »Njih možje so babe — njih babe sove. Idi — sklici huronske pse, da si ogledajo vojščaka! Moj nos je razžaljen, ker duha kri strahopetca!« Magva pa je z zgovornim jezikom podžigal maščevalnost zbrane druhali, dokler niso vsi skupaj zakričali z enim glasom: »Delavar mora umreti!« Eden izmed vojščakov je v slepi besnosti vrgel tomahavk proti Unkasu. Magva pa je o pravem času to zapazil in kvišku sunil poglavarjevo roko. Sekira je tik nad Unkasovo glavo švignila v steno tako blizu, da je presekala konec bojnega peresa, ki je krasilo skalpov koder. »Ne tako, vojščaki!« je zaklical Magva zborovalcem. »Naj solnce posije na njegovo sramoto. Žene naj vidijo, kako mu bo trepetalo meso, ko ga bomo mučili. Peljite ga na tih kraj! Videli bomo, ako Delavar more spati v noči pred svojo smrtjo.« Priskočilo je nekaj raladih vojščakov. Zvezali so ujetnika in ga peljali ven. Gredoč je še enkrat pogledal Heywarda, kakor bi hotel reci, da še ni vse izgubljeno. Tudi Magva je odšel. Ostali vojščaki pa so zopet pipe vzeli v roke. Čez kake pol ure se je dvignil tisti poglavar, ki je bil Heywarda prosil zdravniške pomoči, ter mu namignil, naj gre z njim. Pot ju ni peljala med vaškimi kočami, kjer je Heyward dozdaj zaman iskal kake sledi o Elizi, ampak na skalnat grič, ki se je dvigal blizu huronske vasi. Naenkrat sta na stezi, ki ju je peljala v hrib, opazila nekaj temnega, veliki krogli podobnega. Indijanec se je prestrašen ustavil, Heyward pa je spoznal, da imata pred sabo medveda, ki je pričel jezno renčati. Ker pa ni kazal druge sovražnosti, je Huronec šel dalje in se ni zmenil za čudno žival. Heywardu je bila znana indijanska navada, da si za zabavo krote medvede, zato je šel brez skrbi za svojim vodnikom. Ko pa se je čez nekaj časa ozrl, je videl, da gre žival za njima. Že je hotel spremljevalca opozoriti na to, ko je ta odprl od drevesnega lubja zbita vrata, ki so držala v skalno duplino. Heyward je šel za njim, ko pa jehotel zapreti vrata za sabo, je zapazil, da se je tudi medved preril skozi. Nahajali so se v ozkem, dolgem hodniku. Medved j& zdaj in zdaj zarenčal in celo nekajkrat šape položil Heywardu na rame. Pred njimi se je pokazala medla luč. Kmalu so bili na kraju, odkoder je prihajala. Stopili so v veliko skalno votlino, ki so jo surovo zgrajene stene ločile v več oddelkov. Podnevi je prihajala noter svetloba skozi naravne odprtine na stropu, ponoči pa so jo razsvetljevale plamenice. Tukaj so Huronci shranjevali svoje orožje in dragocenosti. Sem so tudi spravili bolno ženo, o kateri so mislili, da je obsedena. Ko se je Heyward približal njenemu ležišču, je zagledal ves začuden med ženskami, ki so stale okrog nje, tudi našega pevca Davida. Dozdevni zdravnik je izprevidel na prvi pogled, da je tu vsaka pomoč prepozna. Žena je bila mrtvoudna in se prav nič ni zmenila za to, kar se je godilo okrog nje. Ko pa se je Heyward pripravljal, da prične igrati vlogo izganjalca hudega duha, ga je prehitel David, ki je hotel poizkusiti čarobno moč svojih psalmov. Najprej je zapiskal na piščalko, potem pa je začel peti s tako vnemo, da bi bil delal čudeže, ako bi mogla pomegati njegova dobra volja. Indijanke so pobožno poslušale, kajti nobena si ni upala motiti slaboumnega človeka. Ko so bili odzveneli zadnji zategnjeni glasovi, se je Heyward strahoma zdrznil. Za njegovim hrbtom jih je ponavljal glas, kakor bi prihajal iz groba. Ozrl se je in opazil v temnem kotu votline medveda, ki je zibal sem ter tja svoje okorno telo z zamolklim godrnjanjem, nekoliko podobnim pevčevi melodiji.