130
Rastislav:  Strunar.
Strunar.
»vDosli razdrobite, sluge, Ki prinesel jih strundr ! M6či ni mi  čuti speva, Ki le žalost ga preveva  — Brenkal več ne bo nikdar!«
Vitez to govoril trdi,
Cul strunar njegov ukaz.
Sluge so ga izpolnili:
Gosli drage razdrobili,
Rdgali se mu v obraz .  .  .
»Čuj me, vitez, kaj ti pravim Mož izkušen, mož — trpin •
Gosli si uničil moje,
Tega ne, kar zovem svoje: Srce živo in  — spomin !
»In  dokler zaklada  moja Solnčni mi ogreva soj: Vedno mi spomin na srečo Vzbujal pesem bo tožečo, Spev mi ne utihne  moj.
»Saj  strunar  nikdar ne vpraša, Je li ga posluša kdo:
Dosti,  da srce" razvneto
Izvrši nalogo sveto,
Ki mu dalo jo  — nebo!«
Rastislav.
fr
Kov
a c.
tarec sivi kuje meče, Klddivo po ndklu pada; Potno čelo si  otere, In doprsno gladi brado :
Kujem dokaj let železo, To samd je delo pravo ! Plug sem skoval nekateri, Da ratdr je rezal brazdo; Koga delo bolj  potrebno Svetu je in bolj priznano? Kujem dokaj let železo, To samo je delo pravo !
Že verige hudodelcu, Lanec že sem mnogi zviiril; Kdo se trudil je na zemlji Bolj  za ljudstva mir in spravo ?
Meče kujem zdaj jeklene, Srce bije mi junaško ! Na sovrage jih vrteli Naši bodo v zmago slavno; Klddivo, le glasno pleši, Iskre jezno trosi,  ndklo !