Abecednik
za
slovenske šole na Kranjskem.
Zvezan v usnjatem robu 14 novih kraje.
Na Dunaju.
U c. k. založbi šolskih bukev.
V očitnih šolah se smejo, ako cesarsko-kraljevo ministerstvo posebej ne dovoli, samo predpisane, s štempeljnom šolsko-knjižnega prodaja zaznamovane bukve rabiti. Tudi ne smejo dražje biti, kot je na pervem listu postavljeno.
Opomin za bravce.
m
%
c, C se bere kakor stari z, Z, postavimo:	celina,
ž, č „ „ „ „ zh,Zh, „	čelo.
s> ® » » r> r A §1	J)	sapa.
š „ „ „ „ fh, Sh, „	šiba.
z, Z „ „ „ „ s, S. „	zima.
i, Z „ „ „ „ sh, Sh, „	žena.
Izrekuj razločno te čerke :
e, e: srečalo me je tele pol ¡¿ta staro.
0,	6: nosi tudi ti, kakor tvoj brat nosi.
1,	lj: dobrega vola; dobra volja.
n, nj: g<5nim konja, in ga priganjam, s, z: zali sad raste za zidam, š, š: šivilja šiva; živa, žival.
0300063^0
Abeceda.
a, b, c, č, d, e, f, g, h, i, j, k, 1, m, n, o, p, r, s, š, t, u, v, z, ž.
1.
• i, u, e, o, a,	^
m' n' r' v'[fL
mi,	mu, me, m'o, ma,
na,	ni, no, ne, nu,,
ru,	re, ra, ro, ri,
ve,	va, vi, vu, vo,
ja,	je, ji, jo, ju.
mi,	re,	na,	mu,			va,	me.
je»	ni,	ru,	vi,	ma,	ve,	no,	ja,
ro,	vu,	ne,	F,	vo,	nu,	ra,	mo.
vu,	na,	ji»	re,	mu,	va,		ni.
*

4							
im,	er,	an,	um,	ir,	ij,	av,	em,
e.Í i	in,	ur,	iv,	am,	ev,	on,	aj,
or,	uv,	en,	«j)	ov,	un,	ar,	om,
av,	oj,	im,	er,	um,	eh	iv,	ar.
Íí I
la,
he, gu>
fe,
f'JL> h'
hi, ko, ga, fi,	hu,
lo, fa, ki, go,	li,
ke, ha, lu, ku,	fo,
ga, lo, ka, no,	ga,
ka, ko,
vi,
ge,
fa, le, no.
ul,	ih,	ok,	ag,	if, uh,	ak.,	ig,
eh,	ol,	uf,	ik,	og,	el,	of,	uk,
ug,	ek,	ah,	ul,	af,	eg,	oh,	il,
ef,	ag,	er,	im,	an,	uv,	oh,	aj-
3.
be, se.
sa;
bi, do, su, bo, da,
de, sa, di,
se.
pu, šo, ba, pe, šu, po, du, gi, he, ko, bu, ra, mi, na,
si, fu.
>eb, as, up, ig>
es,
os.
ïpr
OS,
ap,
is.
ed, as?
ib, od, uí, ob, ad, es, id,
ab, ep, us, op.
eh, ok, ub, ar,
im,
ud, an,
is, uf.
;
ca, zi,
Zl ,
.V	V
t, c, C , z, z,
te, cu, za, žo, ti, čo,
CO ze.
za.
v
CI,
tu,
V
ze,
ca, zu, ce, zu,
Ii, be, ja, do, ši,
ci, ta,
v
ce, pu,
zo, <cu, to,
se.
et,	uc,	az,	oc,	až,	ut,	ic,	oz,
ož,	it,	oč,	ez,	• v 1C,	v ez,	at,	uc,
v ac,	iž,	ac,	už,	ec,	uz,	ec,	ot,
iz,	il,	eb,	aj,	od,	• v IS,	up,	es.
ma,
ib,
ob,
er,
g1'
oh.
su.
ke, al, če,
tu, ef, sa, on, di, uc, za, ži, ep, ji, va, eg, im, vo,
pe, ad, ši, oz, be, ub, ha, je.
Naglasnice (' ' A) *J-potegnjene glasnice: ¿t, č, e, i, o. o, u, zategnjene glasnice: k, e, i, b, u.
6.
Tihnica pred in za glasnico. bog, sin, dan, um, sir, tat, rog, nit, pot, dob, peč, jug, dim, gos, bob, zob, med, zid, mkk, sad, miš, rčik, duh, nos, lds, cin, gad, sod, loj, jed, kop, sem, led, raj, laž, sad, cep, kapr lan, kal, čiit, meh, zor, rep, tlč, bil, vas, rež, os, rod, ris, vid, bič, gaz, siv, vem, Jim, 11.
*) Glasnice se včasi bolj terdo izrečejo, in dobč naglas ali bolj potegnjenega: kterega znamnje je (') ali ("); ali pa zategnjenega, to je kakor naglo odterganega; kterega znamnje je (4) ; postavimo: tdt, brš,t; kl6p, klop ; sok, strdp; c£p, ččp ; v6z, cvek.
Glasnici 1 in vi, kadar imate zategnjen naglas, se v govoru pogoltnete, postavimo : sir beri sr; napuh beri naph. V teh bukvicah naj navadno imajo le e in o znamnja dolegega naglasa, ker se tak e bolj glasnici i, in tak o bolj glasnir-i U podobno glasi; postavimo : vera, pojem, toča, šola; v kterih besedah imata e in o drug glas, kakor v besedah: berem, pdjem, roka, dvor.
sol, péd, kad, moč, cév, jdd, mig, vez, suh, mož, bor, pav, mir, meč, čuk, vék, kol, nos, tur, kót, ték, roj, koš, car, boj, pas, pok, up, žar, zél, N noč, ječ, koš, hud, zet, lók, čas, dar, déd, lat, lev, bós, dac, réd, mik, čep, kóv, žep, róv, let, bok, rés, pes, rad, sam, sit, živ, žel, luč, dél, kar, gon, kes, jók, kér, jak, sók, teš, tih, tik, tis, top, ul, čič, réc.
,7.
Po dcé tihnici pred glasnico. ii, bli, la, čla, le, sle, ro, bro, ru, bru, ki, ski, po, spo, la, fla, še, pše, ro, hro, ma, sma, ri, kri, ca, sca, ne, gne, ru, gru, me, kme.
čma, cvu, čli, eme, Čro, čvi, mía, mne, slo, ska, smo, sni, spa, sre, sto, svi, šču, sei, šla, šmo, šne, špu, šti, švu, kli, kme, knu, kra, gli, gmo, gne, gra, pie, pro, pse, psu, pti, fla, fru, gvi, ¿de, kva, hči, h va, hru, hmo, hlu,
dva, dri, dne, dlo, dja, bče, bro, bli, zmu, zna, zre, z vi, žgu, zla, žmi, žni, žro, žvu, vzo, vsi, vše, vra, vpi, vnu, vma, vli, vko, vjo, vgu, vda, vbe, sho, rja, lju, nji, mji.
8.
Po dve tihnici pred eno glasnico.
brat, kmet, grah, klas, mlin, smet, sneg, zrak, slon, drog, hlev, dvor, greh, zvon, brus, klet, vmet, prag, zmes, drln, hlap, klin, broj, slez, križ, kres, plug, zdih, štor, knez, hrib, hrum, zlog, zvir, vrat, cvek, skok, vpir, cvet, kruh, svet, spiš, kvas, žgem, tkam, breg, blag, prid, gr6m, zvit, mrak, hrup, hruš, speh, smeh.
9.
a
Po dve tihnici za glasnico.
ast, ulc, irk, erb, osk, erm, ent, okt, ekt, iht, ert, olg, inč, erg, erd, erp, olj, onj, olž, olt; varh, kert, kine, pert, serp, gost, žerd, gumb,
noht, hert, karp , kerc , verh , navk, sterd, kerv, germ, molj, konj, polž *) , dolg, volk, stern, bolt, sverž, I smert, skerb, slast, blisk, hrast, pirh.
Po več tihnic pred glasnico.
skla , skri, sple , spro, stru , stva , škri, stvo , zdru , zgle , zgni, zgru , zvro, shra, vgli, vdru, vgna, vgre, vpra, vsle, vsma, vsni, vkru, vhli, vstva, sklje, vsklo, vsaja, sklad, sploh, spred, strad, strast, stvar, škrie, štruc, zdrav, I zgled, sklep, vzdih.
11.
Tihnica med glasnicama se jemlje k drugi.
o-sa, ve-ra, ra-ma, ro-sa, že-na, go-ba, li-ce, sa-pa, zi-ma, go-ra, le-to, se-no, li-pa, roka, ru-da , de-te, bu-ca, če-
') Ir sredi besede pred tihnico se giasi kakor v.
sen, lu-na, te-lo, ka-va, va-ga, šo-gar se-me, vi-no, so-va, ra-na, pe-ča.
tema, riba, kosa, noga, jeza, rožar župan, oves, vihar, zakon j golob, petik, lika, sever, raca, papež, mizar, zidar, kolar, korist, hlapon, sraka, trava, truma, greda, proso, svila, sloga, milo, ' straža, slava, kurar kosec, pokus, misel, kuna, potipr pon6s, dopis.
•S
12.
ka-di-lo, za-po-ved, be-se-da, ko-le-no,. bo-le-zen, de-vi-ca, to-lo-vdj, le-no-bar klo-bu-čar, ja-go-da, tu-li-pa, do-li-na, po-go-ja, pa-vo-la, ci-no-ber, go-mi-la, po-ko-ra.
kositar, vladavec, robača, bogatin, lakota, kazavec, mačeha, kutina, kukavica, cesarica, korenina, zapopa-dek, nogovice, rokovice, jerebica, medenina, prepelica, pšenica, krivo vera,, zverina, družina, ključarica.
Kadar ste dve ločljivi tihnici med glasnicama, jemlji pervo k pervi, drugo k drugi glasnici.
an-gel, ter-ta, rib-nik,. ser-na, her-bet, bar-ka, ger-lo, zer-no, ser-ce,. ter-do, mor-je, slad-kor, trav-nik,. % gren-ko, cer-kev, ja-bel-ko, ol-tar, sen-ca, bol-ha, gor-ko, ter-pim, sodba, kan-ton, sod-nik, gor-ko-mer.
gorkota, lopatka, martinec, kertača, mahavka, kolarnica, ovčar, dimnik,, derva, četertik, sadonosnik, sebičnost, lakomnost, podpihavec, pisarnica, kram-perca, svečnik, svetnik, svetilnica, trobenta, robčik, pevka, meščan.
14.
Neločljive tihnice se ne delijo, stavi jih k drugi glasnici, kakor bi \ena bila tihnica.
sre-bro, god-lja, je-dro, me-gla, ja-gnje, vi-gred, ste-klo, mo-kro, vad-lja, živ-lje-nje, o-lje, žve-plo, a-puo, praprot, ma-slo, či-slo, so-se-ska, te-sto, mo-ri-šče, slo-ven-sko, ne-de-lja.
cesarstvo, devištvo, stegno, gospa, mesto, gosposka, grablje, sestra, jeklo, otrok, perstan, bister, igra, odri, rebro,, tabri, želje, kopriva, zahvala.
15.
Zložene in speljane besede se lah o delijo, kakor se zlagajo.
kolo-vrat, vino-grad, blago-slov, zve-zdo-gied, dru-štvo, mo-ško, pod-os,.
m. ®
pri-griz-nem, raz-pnem,
¿Pa
"v
* j * <
A • • •
16.
Sia(ii>nc In pisne piemenhe.
G lasnice.
A, a. E, e. I, i. 0, o. U, u.
M a. S e. J, O, o. <U, u.
Tihnice.
B, b. C, c. C, č. D, d. F, f.
¿K % c. t	</. # /
G, g. H, h. J, j. K, k. L, L
« r / ¿r/
M, m. N, d. P, p- R, r. S, s.
^ ^ ^ J3,/. ^ *
Š, š. T, t. V, v. Z, z. Z, ž.
& i V, 2£>.	»
17.
F««/« z velikimi pismevkaim. Ajd? Auk, Bog, Blaž, Cv«?t, Cev, Čeh, Cič, Duh, Dež, En, Fric, Franc, Gad, Gerk, Hram, Hrast, Iv, Irt, Jud, Job, Kralj, Kerst, Lah, Lov, Mraz, Mož, Nos, Nož, Os, Ost, Pek, Prag, Roj, Boš, Svet, Svit, Ščet, Štor, Tat, Turk, Um, Urh, Vit? Verv, Zor, Zvon, Zir, Zid, Žir, Žleb.
Mozke imena.
An-ton, Ber-nard, Za-ha-ri-ja, Do-mi-nik, Ev-ge-nij, Fran-ci-sek, Gre-gor, Hi-ro-nim, I-zi-dor, Ja-nez, Koz-mas, Lu-kez, Mak-si-mi-li-jan, Mar-ka, O-ton, Pe-ter, Rok, Sil-ve-ster, Si-men, To-maz, Ur-ban, Vin-cent.
19.
Zenske imena.
A-na, Bar-ba-ra, Bri-gi-ta, Ce-ci-li-ja, Do-ro-te-ja, E-li-za-be-ta, Fi-lo-me-na, Fio-ra, Ge-no-ve-fa7 He-le-na? He-ma, I-za-be-l&, Ju-li-ja, Kla-ra, Ka-ta-ri-na, Lid-vi-na, Lu-ci-ja, Mag-da-ie-na, Mar-je-ta, Ne-za, Not-bur-ga, Po-tam-ja-na, Ro-za, Ro-za-li-ja, Sin-kle-ti-ka, Tek-la, Te-re-zi-ja, Ur-sa-la, Ve-ro-ni-ka.
12.
Pet delov sveta.
Ev-ro-pa, A-zi-ja, A-fri-ka, A-me-ri-ka, Av-stra-li-ja.
Dežele.
y
Sta-jer-sko, Kranj-sko, Ko-ro-ško, Hor-va-ško, Sla-von-sko, Dal-ma-tin-sko,
v
Ce-ško, Mo-rav-sko, Polj-sko, Vo-ger-sko , Av-stri-jan-sko, Ti-rol-sko, Laško, Ba-var-sko, Sak-son-sko, Vir-
v
tem-ber-ško, Pru-sko, Span-sko, Fran-co-sko, An-gle-ško ? Ru-sov-sko, Turško, Ger-ško, Pa-le-sti-na, A-ra-bi-ja, Per-zi-ja, In-di-ja, E-gi-pet, Tu-nis, Tri-po-lj, Ma-ro-ko.
22.
Mesta. Gra-dec, Ljub-lja-na, Ce-lo-vec, Zagreb, Za-der, Prag, Ber-no, Le-vov, Budim, Pest, Du-naj (BeČ), Inš-pruk, Be-net-ke, Mi-lan, Rim, Tu-rin, Mni-hov, Draž-dja-ni, Lip-sko, Ma-drid, Pa-riz, Lon-don, Pe-trov-grad, Ca-ri-grad (Kon-stan-ti-no-pel), A-te-ne, Je-ru-za-lem, Bet-le-hem, Ba-bi-lon, Ni-ni-ve.
23.
lieke in gore.
Do-na-va, Mu-ra, Dra-va, Sa-va, Sa-vi-na, A-ni-ža, Pad, La-ba, Vi-sla, O-dra, E-ca-va, Kol-pa, Ker-ka, Eu-frat, Ti-ger, Jör-dan, Nil. — Triglav, Gö-lo-vec, Oj-stri-ca, Ve-zuv, Et-na, He-kla, A-ra-rat, Si-naj, Li-ba-non, Mo-ri-ja.
24.
Človek.
Gla-va, Las, Ce-lo, Sen-ci, O-ci, O-ber-vi, Tre-pav-ni-ce, U-hö, Li-ce, Nös, Nos-ni-ca, U-sta, Ust-ni-ce *), Nad-ust-ni-ca **), Pod-ust-ni-ca, Zobje, Je-zik, Ne-bö, Žre-lo, Ce-ljust, Brada, Vrat, Za-til-nik, Per-si, Re-bro, Her-bet, Ple-ce, Tre-buh, Led-je, Kolk, Ko-raölc, Ra-ma, Ro-ka, Steg-no, Ko-le-no Pi-ščal, Me-ča, Gle-žen, No-ga, Pe-ta, Sto-pal, Per-sti.
*) Usinice nam;sto žnabii.
**) Nadastniea in podustaica naoiesto zgornji in spodnji žnabel.
Ko-ža, Me so, Kost, Hru - sta - nec, Mi-ši-ea, Ki-ta, Zi-la, Kri, Zle-za, Mo-žga-ni, Plju-vča, Ser-ce, Že-lo-dec, Vra-ni-ca, Je-tra, Ce-vo, Drob.
Z oč-ini vi-dim, kaj je be-lo a-li čer-no, ze-le-no a-li mo-dro *), ru-de-če a-li ru-me-no. Vi-dim soln-ce, lu-no, zve-zde i t. d. Vsa-ko ho-čem prav pog-l(š-dati, de jo do-bro ločim. Ka-dar be-rem, no-čem, buk-er pre-bli-zo der-ža-ti, de si o-či ne po-ško-du-jem. O-či h6-čem va-ro-va-ti, de ne o-sle-pim. Sle-pec je ve lik u-b6-žec.
Z u-šes-mi sli-šim ld-pe na-u-ke svo-jih star-šer in u-či-te-ljev, le-po p^t-je pti-čic in dru-ge re-či. Ve-se-li me, de sli-šim. Ne mogel bi go-vo-ri-ti, a-ko bi ne bil ni-ko-li slišal. Gluh bi bil in mu-tast.
Z no-sam du-ham lep duh in smrad. Z je-zi-kam po-ku-šam, kaj je slad-ko a-li gren-ko, kis-lo, pu-sto a-li žer-ko.
Po c^-lem ži-vo-tu ču-tim gor-k6 in merz-lo, vlaž-no in su-ho, ter-do in meh-ko, kar pe-če in hla-di, kar žu-li a-li bo-li.
Oblačila.
Klo-buk, Ka-pa, áraj-ca, O-plé-cek, Jó-pa, Suk-nja, Né-drec, Hla-če, Cév-lji, No-go-vi-ce, Ro-ko-vi-ce, Ru-ta, Pas, Sa-pelj, Jan-ka, Ró-bec, Za-stor.
Lé-po ob-Ié-ko i-mam, in jo ekerb-no va-ru-jem, de se ne po-ma-že in ne raz-ter-ga. Raz-ter-ga-no in u-ma-za-no ho-di-ti je ger-dó. Za ob-le-ko sta-ri-še pró-sim, in jih le-pó za-hva-lim. Lé-po ob-lé-éen dru-gih ne za-ni-ču-jem. Pa-met je bolj-ša ko ža-met.
26.
Hišni razdelki.
Du ri, Ve-ža, Klet, Stop-ni-ce, Iz-ba, Cum-na-ta, Ste-ne, Ok-na, O mrež-je, Kuhi-nja, Pre-hod, Hram, Peč, Og-nji-še, Dim-nik, Strop, Stre-ha.
Na ok-nih se ne i-gram, Jah-ko se po-tru-plje. Ne za-pé-ram na-glo vrat. Ne cerč-kam po zi-du. Mo-ji Jju-bi star-ši i-ma-jo ra-di snaž-no hi-šo. Bli-zo gor-ke pe-éi ne ho-dim; ra-da gla-va bo-Ji.
P o h i š j e.
Mi-za, Klóp, Stol, Pré-dal-nik, Pó-ste-lja, Zer-ka-lo, U-ra, Po-dó-ba, Po li-ca, O-ma-ra, Plju vav-nik.
Mo-ja lju-ba ma-ti po-bri-se-jo zju-traj prah z mi-ze in o-ma-re. Po-sta-vi-jo klo-pí m sto-le v kraj. O-bla-ci-la dé-ne-jo v pre-dal-nik. Vsa-ko réc dé-ne-jo na pra-vo mé-sto. Jaz ne po-ma-žem mi-ze, ne pre-na-šam sto-lov. Ne pu-šam svo-jih re-ci po èum-nati le-ža-ti, za-to de mo-ja ]ju-ba ma-ti ni-ma-jo to-li-ko po-sprav-lja-ti.
28.
*
P o m i z j e.	9
Pert, Skié-da, Ta-ljar, Per-ti-ček, Zii-ca, Nož, Vi-li-ce, Sol-ni-ca, Ko-za-0 rec *), Sklé-ni-ca **).
U-èi-ti se hó-cem, ka-ko se i-ma pri mi-zi se-dé-ti. Žli-co, nož in vi-li-ce ho-čem spo-
*) Kozarec, kupica ali glaž.
") Sklérica ali flaža.
dob-no der-ža-ti. No-čem per-ta po-kap-lja-ti, ne po-ma-za-ti per-tič-kov. Gle-da-ti ho-'čem, ka-ko mo-dri ljud-j^ je-d6, in jih po-snd-ma-ti.
29.
Kuhinjska posoda.
Ko-tel, Pon-va, Tri-nog, Ra-žen, Pis-ker, Skle-da, Plo-ča, To-ri-io, Ko-za, P6-nje-ni-ca, Ku-hav-ni-ca, Ploh, Sklednik.
V ku-hi-nji i-ma de-ček ma-lo o-pra-vi-ti. D^k-li-ea naj-de tam do-sti o-pra-vil. O-na mora vsa-ko po-so-d6 po-zna-ti, in tu-di ve-di-ti, če-mu je vsa-ka. Ona mo-ra v ku-hi-nji po-ma-ga-ti in se ku-ha-ti u-ci-ti. Vsa pc-so-da. mo-ra snaž-na bi-ti.
, Vejica ; Nadpičje : Dvopičje . Pika ? Prašaj
Locnicc.
! Klicaj — Pomišljaj () Oklep „ " Ušesica - Vezaj
t
í
t • 21 (. V a d a v branju.

'	M
1. Spoznavanje Boga.
Kdo daje, de solace sije? — de deži? — de travica raste? — de rožice cvetejo? — Kdo nam daje jesti? piti? — de živimo? — Kdo daje zdravje? — Kdo ukazuje zvézdam svétiti — Kdo veléva vrelcam *) rahlo suméti ? ^ — Kdo daje vetrovam močno pihati? — Kdo H je naučil pticicé péti? — pridne bučelice sterd nanašati? — pajka présti? — Vse to déla naš dóbri Bóg, on, mili oče, ki je vse vstvaiil.
Í
* £
2. Od stvarjenja.
V začetku je Bog vstaril nebo in zemljo. Zemlja je bila pusta in temna, globoke vod^ so jo pokrivale. V šestih dneh je Bog vse tak6 lepo vstvaiil. Pervi dan svetlobo, de se je vidilo; drugi dan nebo ali firmamerit; tretji dan suho zemljo in zeliša, morje in vo-¿4: — četerti dan solnce. de sije po dn^vu, mesec in zvezde, ki svetijo po noči; — peti dan ptice pod nebam in ribe v vodi; — šdsti dan živino in vse, kar laži in hodi; posldd-njič človeka.
*) ali studeLcaui.
Gléj, moje déte! Bóg ni imel nicésa, le rekel je: Bódi! in je biló; to se pravi stvari-ti; in to samó Bóg zamore ki je vsemogočen. Njegove prelepe stvari velikokrat veselo pregIedujmo™in veselimo se, de imamo takó dobrega Boga.
3. Perva človeka.
Ko je že biló vse lepó pripravljeno, je Bog iz ila človdško teló vstvaril. Pa je biló še mertvó, in se ne gane. Bog mu toraj dušo vdahne, in človek živi. Takó je bil vstvarjen pervi človek. Bog ga je imenoval: Adam.
Adam pa ni imel tovarša ne tovaršice ; dogločasno mu je bilo. Bog mu da sladko spanje, in vzame eno rebro, iz rebra stvari Evo, in jo da Adamu tovaršico, ju blagoslovi, in v naj lepši vert postavi, ki se mu raj ali paradiž pravi, de naj ga obdelujeta.
Adam in Eva sta v tém lópem vertu nedolžna in veséla. Boga sta ljubila čez vse, in eden druzega kakor samega sebe. Ljubi Bog jima je bil takó dobrotljiv in prijazen, kakor oče svojim otrokam. Nikoli ju ni nič bolélo, nikoli nista bila bolna, in ondaj *) sta tudi po telásu še bila neumerjoca.
Ljubi otrok! tudi tebe je Bog vstvaril; dal ti je dušo in teló. Teló je pozémeljsko, duša pa Boga podóbna.
Bog je duh; tudi tvoja duša je duh. Bog je vecen, tudi tvoja duša bo vékomaj živela.
*) ali takrat.
Bóg je neumerjoč; tudi tvoja duša ne bo umerla. Bog ima naj bolj popólnoma um; tudi tvoja duša ima um. Bog ima svóbodno ali prosto vóljo, tudi tvoja duša jo ima.
Tvoja duša s svojim umam zamóre dóbro spoznavati, ljubiti in storiti. Le kadar kaj dobrega storiš, si Bogu prav podoben. Bódi tedaj vselej pobožen, dóber in nedolžen, kakor sta bik oñdaj Adam in Eva: po tem bo tvoja duša božja podóba. Pa tudi rad delaj. Tudi délo je naša srééa in naš namen. Po delu se nam počitek in vsako veselje bolj prilega.
4. Bog za vse skerbi.
Dobri Bog je vse lep6 vstvaril; pa tudi za vse stvari m6dro skerbi. On živi červavprahu. ribo v vodi in ptičice pod nebam. Ni je pod s61ncam stvarice take, naj bo še tako majhina, ki bi pri Bogu bila pozabljena. Nebešbi Oče za vse skerbi!
Njegovo veliko skerb nam oznanuje preljubo rumeno solnčice, ki ob jutrih iz za gor vzhaja, mirno o večerih zahaja, nam vedno sveti in zemljo ogreva; svetla luna, ktera na večer prijazno iz za hribov priplava; brez števila zvezd, ki tak6 lepo na ndbu igrajo. Se lepše nam jo kaže vsako zerno. ki sevzdmljo verže, sognjije. klije in veliko žlahtnega sadu obrodi. Grozo-vitni blisk, ki skoz oblake šviga, strašni grom. ki neb6 maje; pa tudi hladni veter, ki prijetno pihlja, nam oznanuje, de nebeški Oče za nas skerbi.
Glej, moje déte! tudi ti imaš dobrega odeta ki za te skerbi; dal ti je življenje, zdrave ude, dal skerbne starše, Je pogosto misli: Kako dóber je pač Bog! Bódi tudi ti dóber drugim, ki s teboj živijo.
5. Pervi greh.
Bog je Adama pa Evo v raj postavil. Prav dobro se jima je godilo; vsega sta imela dovolj, le enega drevósa sad jima je bil Bog jesti prepovedal rekoč: če bota jédla, bote umerla.
Nekega dnóje šla Eva celó blizo prepovedanega drevésa. Zaverženih angelov eden, ki je podobo kaée oblékel, jo s prepovedanega drevesa popraša: „Zakaj ne jesta tega sadu!" Eva je rekla: „Bog nama je prepovedal; ako bi jedla, bi umerla."
Kača pa je djala: „Ne bota umerla ne; saj le bóta kakor Bog." Eva se da zapeljati in jé, in da Adamu, ki tudi jé. Takó sta grešila, pervi greh storila, in zgubila gnado božjo. Srarn je bilo Adama in Eve; skrila sta se kakor hudobni otroci.
6. Kazen pervega greha.
Kmalo na tó ju je Bog zaklical: „Adam! kje si? — Zakajvsi jedel?" Adam se je na Evo izgovarjal: ,,Zena, ki si mi jo dal, mi je dala." Eva je rekla: „Kača me je zapeljala." — Tako znajo slabi otroci le na druge zvra-čati. Ali izgovori niso nič pomagali, Bog je užugal Adamu rekoč: „S potnim obrazam boš jedel kruh; ternje ti bo zemlja rodila, v prah se boš
preménil, iz ktérega si bil vzét." — Evi je d jal : „Ti boš z otroci veliko terpela, in boš možu v strahu." — Kači je rekel: „Po trebuhu se boš plazila, prah jedla, in prišel bo, ki ti bo glavo sterl," to je: ki ti bo oblast vzel, — in on bo odrešenik.
Glej, preljubi! Ničesa ni, de bi Bog ne védil. Kar koli delaš, Bog vidi. Kar koli govoriš. Bog sliši. Ni kraja, kjér te Bog ne vidi in ne sliši. Bog tudi vé, kar misliš in hočeš; on ti v serce vidi. Bog vse vé, on je vsevedoč.
Glej! Žalostna se je Adamu _ in Evi hitro po grehu godila. Iz lepega raja iztirana sta težko delala. Velika nesreča je zadéla nju in nju otroke. Kako veliko zlo je pač greh, ker ima tako hude nastop k e !
7. Kajn in Abelj.
Adam in Eva sta dobila dva sina. Staršemu je bilo ime Kajn, mlajšemu pa Abelj. Kajn je bil kmet. Abelj pa ovčar. Z delam sta si mó-gla kruh služiti.
Bog je dal Kajnu sréco pri kmetii. Abelj-nu pa pri cedi. Darovala sta Bogu. Kajn polj-šine, Abelj pa jagnje — v znamnje pobožne hvaležnosti. Abelj je imel pravo spoznanje in hvaležnost v svojem sercu. Kaj pa se je le dobrega hlinil. Zatóraj je Bog, ki v serce vidi, na Abeljnov dar z dopadenjem glédal, na Kajnovega pa ne.
Kajnu to težko dé, in odsehmal svojiga poštenega brata ne more več z dobrim očesam poglédati. Yes zelen je bil v obraz, silno se ie
jezil, józo v sercu redil; od same nevošljivosti mu je obraz vpadal.
Enkrat se Abeljnu sosébno prijaznega déla. Pojdiva, mu reče, malo po pólju. Vesel gre ž njim nedolžni Abelj. In ko sta bila na pólju, zgrabi Kajn Abeljna, in ga ubije.
Pa kmalo se je sodnik oglasil. Bog reče Kajnu: „Kjé je tvoj brat Abelj?" Kajn je od-govóril: „Kaj jaz vém? Sim ii jai varih svo-jiga bratá?" Bog reče: „Kaj si storil? Kri tvojiga brata vpije z zemlje do mene. In preklet si zdaj na zemlji, ktera je zinila in pila kri tvojiga brata. Več ti ne bo rodila, kadar jo boš obdeloval. Na svetu ne boš imel doma; v begu boš in se klatil po svétu."
Kajn zdaj vidi svojo veliko pregrého in je djal: „Oh, kaj sim storil! Kako zlo sim gre-šil! Moja pregreha je tako velika, de nikoli ne zasluži odpušenja!'' Pobégnil je, in po samotah se potikal. Po dnévu in po noči ni imel pokoja. Vést ga je nóc in dan pekla in mučila. Tako ■greh človeka ob pokoj in vse veselo življenje pripravi.
8. Jožef, pastirček.
Jakob je imel dvanajst sinov. Naj boljši med njimi je bil Jožef. Njegovi brat je so nekaj prav hudega na paši počenjali. Jožef pa, ves nedolžen mladeneč, se tega ni vdeležil; groza ga je bilo; in ker je imel tanko vest, pove svoji-mu očetu, de bi se greh ne delal. Za to ga imajo oče radi, in mu pisano suknjo omislijo. Njegovi bratje pa, ko so vidili, de ga imajo oče
\
raji kakor vse svoje sinove, so ga čertili, in mu niso mogli več l^pe besede dati.
Enkrat gredo Jožefovi bratje s svojimi ee-dami daleč od d6ma. Oče so rekli Jožefu: „Pojdi in poglej, ali je vse prav pri bratih in živini, in pridi mi povedat, kaj se godi." Pokorni Jožef vstane, in gre.
Ko so ga bratje od daleč ugledali, pravijo med seboj: „Glejte, sanjač gre! Ubijmo ga. in recimo, de ga je zver požerla." Kadar Jožef do bratov pride, mu berž suknjo z života
Sotegnejo, in ga veržejo v suh vodnjak. — daj pridejo ptuji kupci. Bratje Jožefa iz vodnjaka potegnejo, in jim ga prodajo za dvajset srebernikov. Jožef britko joka, prosi, pa nič ne pomaga.
Kaj zdaj očetu poroči? — Kozla zako-ljejo, Jožefovo suknjo v kri pomočijo, in vso kervavo očetu pošljejo rekoč: „To suknjo le smo našli. Poglejte, ali je suknji vašega sina ali ne!44 Oče jo precej spoznajo, in na ves glas zavpijejo: „Mojiga sina suknja je! Divja zver je mojiga Jožefa raztergala!" Dolgo časa so oče svojiga sina objokovali, in se niso dali potolažiti.
Otroci! vidite, v kake strašne pregrehe pripravlja ljudi jeza in zavid.
9. Helitova hudobna sina.
Heli je imel dva sina, Opna in Pineza. Bila sta prav hudobna ino spriaena. Ni jima bilo mar ne za Boga, ne za ljudi. Kradla sta v tempelnu Gospodovem. Pa še druge hudobe sta
počenjala na skrivnem. Heli, njun Oče, ju jescer svaril zavoljo tega; pa ni jima mar za očetovo svarjenje, in huji strah jima dati je bil stnrčik vse premehek.
Ker se nista pob61jšala, je prišla božja kazen. Oba sta bila V vojski ubita: Heli, slišati to nesrečo, pade znak s stola, si ul6mi tilnik, in umerje.
Otroci! glejte, kako strašno kaznuje Bog otr6k nepokornost in staršev preveliko mehkoto! Bodite pokorni staršem, učenikam in prednikam, zakaj nepokoršina je ostudaost v Gospodovih očdh.
David, Izajev naj mlajši sin, je bil prav pohleven pastirčik. Na paši pri ovcah je védno na Boga mislil; premišljeval je lépe déla božje, nebó ino zemljo, sólnce, luno iz zvézde, rožice in sadje, kako lepó je vse skupaj. K časti božji je vseskozi prepóval lepe pésmi, ki jih je sam
jp6 pdti in igrati na harpo, ga je kralj Savel na svoj dvor poklical. Veselje je kralju delalo to petje in brenkanje. Zato ga je rad imel Savel, še raji pa kraljev sin Jonata. Oba sta se ljubila kakor brata; enega serca in enih misel sta bila. Zavezo sta storila, da se bota ljubila vse svoje žive dni.
Ker je bil David tako pohleven, dober in nedolžin, ga je Bog kralja izvolil. V Jeruzalemskem mestu je živel. Dober kraj je bil. Serc^ je imel polno ljubezni do Boga, in si je tudi na
10. David pastirčik.
zlagal
harpo igral.
vso moč prizadeval svoje ljudstvo bogaboječe in srečno storiti.
Vidite, otroci! Bog pozna tudi pastirčika še tako ubčgega v hosti, ga ljubi in mu srečo da, če je ned6lžen in pobožen.
11. Kakó se imajo pridni necnci obnašati.
/, ^aaAa /rt/vo, /»	u» tunea,
de fio/*t*ty, tn ytt/erno	¡no^tíutco vna/t.
r// y ...	«
g, ¿Tna*ne ae tt/ny tn ojwttvt / ne
unu't, neo//ecen tn Jwet/ mo&'tvy» ► <' /<
ne ameo ye«lt.
3.	& a	ta Áoót'/tce a/t «w t tía/o y rt zrna n.>e/y Juytvoót; oam
ye.malt ne ame.).
4.	e/^vet/ /ee^d tn jio yet/t vae/ty mofe, /a/iiv /ar/t' /ar/a* ó/t.jtt A tno/tfvi zuontit,
5.	/datt /t a/azyo, /e /tino t*/o-
jez/fafi nt'Áo/t' a/i fia /«= yu/t óe / ée /«/o ó/ur/o navet/ió, »« ftyt, anyiaÁ Ai/no za or^iu>erye firoót. 'fíner/e jionc/favt' v.mÁf(pa/ Át /e óyeoa; fia tur/i na fioze/xav oe/=
yOHOKf.
toe ynea memo	cer/ve, memo /i't=
¿a a/e fior^o/e,	ytoe/o'dno óe fi#t=
Á/ont *'n vece',	/a/ryf /e v 00/e
ttoyo»
ueoe^é	¿/a&óem vo/a fioyu/b,
fioÁ/ehii *n	ot/mo/i, yí*^ Áo oe ttteteo.
facifo fio/ozt na	nvey, fio=
(>tv(y <yiae/f/no, « fit/vo fia <t*o *t¿/ani, /¿o óe z^uc/tó.
III. Zaderžanje vpričo Boga.
1.	Naj imenitniša hiša je sveta veža božja; sam Bog v nji prebiva. Sveta groza naj te obide, kadar v cerkev stopiš. Poškropi se, prikloni se Jezusu v presvetem rešnjem Telesu do tal, poklekni na svoj kraj, in ga ponižno pozdravi.
2.	Klobuki morajo pred cerkvenim pra-gam z glave, pa jih v cerkvi na oltar ne v polagati ali pa svetnikam na glavo. Ce se v kakem stolu ne dajo obesiti, jih pod levo pazuho imej.
3.	Vsak spol naj gre na svojo stran, ne moški med ženske, vsak na svoj od-kazani kraj. Pri cerkvenih vratih ostajati ali se celo zunaj cerkve prisla-njati ni pošteno. Veliki očitni grešniki so svoje dni zunaj stali in še stojijo. Le blato si pred pragam otrebi.
v
4.	Ce imaš svoj stol, v njega poklekni; če pride pa imenitniši od tebe, odmakni se mu. Tudi starim in boleh-nim se rad umikaj, če ravno ti potem stojiš. To zapoveduje keršanska ljubezen.
5.	Med opravilam se stoji ali kleči, kakor je kje navada. V rokah imaj molek ali molitvene bukvice. Kdor nima pri službi božjih svetih reči v rokah, po navadi tudi v sercu po-božnosti nima.
6.	Pri službi božji se ne smejati, ne ozerati, ne šeptati; pa tudi na glas moliti ne, de ne bomo drugih v molitvi motili, ker nismo sami.
7.	O pravem času je treba v cerkev priti, berž ko odzvoni, in po končani celi službi naj se iz cerkve gre.
8.	Na potu se pozdravlja: Hvaljen bodi Jezus Kristus! Moški naj se k temu odkrivajo, ženske z glavo priklanjajo, ter odgovorjajo: Amen na vekomaj.
9.	Kadar k molitvi zvoni, se hitro vsak pokrižaj, in moli brez vsega odloga, naj bo na potu ali doma, na delu ali pri mizi. Kar se odlaga, se rado zanemari. — Bogu služiti nas nikoli ne bodi sram!
IV. Kako se za zdravje skerbi.
/. ty/my .>e ¿nazno yufxtey , ujfa ^loaeAno /ut/f ztteoe*, /or/e ne umtufy *>e, A ft f/ar ae jufoa. j.	/iy, /uf/a« // /e UMOoe,
t/a//e n oe ne a/t/en/t'<>,
/e fio » n len .
tfto; yia yiy
yio
J.	yy yiveuHooeya, ne yivenay/»,
ne ymene o / /ur/t' ne attt^te , /t nt zve/o; ne zoyayot/, /¿t y'/A ne yioznaa.
4• /fae Jiy zyunytt, fut/t vtna /e jna/o; na mm/ne y'et/t'/t» vot/e five /tt a ne fit'/.
5. H$cyu/*ty rti zveoett ae ne yive ft(ar/ti;
yio ne oe .je ne	v-texct/ent', a/o ' / " ► «
zunay ttzto.
d), «tmt ne /tat/t	At/no €* nivazti za yit c.
Abecednik slov. (fiir Siniti).	3
J. tf&e fjviit le*t/*4 *eo€, * %e/e*am
«i zau ne
/ne/ft, t-n ne /<tf' o/a«/-' neoi'; of/ /eya rorfje
ao/nou ne	tn ne <xva/,
jia /ue/e meaeu ne a/e Ji a u atftt /ii*t t/o fe oct ne tfl^i Mj/e, ae' * nožem, ne * vtŽica/ni, ne ,>/*»*> t oe* jvarfne, ne jh/ezoj jia t/*etya, /ue/4 ae dne* uufAei ne Aojup*
40. C/£)a</a* ti JitU/oja, XiY*o
mutent a/( Jta ocefu	nty
V. Skerb za poštenje.
1.	Hodi po svojem stanu snažno oblečen, ne razkodran, ne raztergan, ne blaten.
2.	Sede glave z roko ne podperaj, ne stavi komolca na mizo; pa
tudi rok ne pod mizo, ampak lepo kraj mize jih derži. Nog križem ne devaj.
3.	Rok ne v hlače, ne pod predport, te-muč na persi, ali na noge, ali pa po strani.
4.	Govori počasno in razumno," pa s polnimi ustmi ne; tudi z roko ust ne zakrivaj. Se preširoko smejati ni lepo, pa tudi mižurkati ne.
5.	Hodi ravno, ne kimaj z glavo, ne krili z rokami.
6.	Ne kebraj se, ne čohaj, pa tudi noh« tov ne griži, ne trebi si nosu za kratek čas.
7.	Ne daj se šegetati; nesramno ne nori.
8.	Drugim se ne posmehuj, ne kregaj se; prijazno se nosi do vsih, kar je prav.
9.	Kamor prideš, pozdravi; pa tudi vzemi slovo, kadar greš. Po hiši se ne ogleduj; pa tudi vse pri miru pusti.
10.	Vikaj imenitniše, kakor si ti, ino grede jim na levici hodi. Tikaj jih, ki so tebi enaki; priimkov pa nikomur ne dajaj.
Male pisne in natisne nemške pismenke.
Glasnice.
-rt^,	sv,	fjJ.
it, a, t, t, o, d, u, wr (#)•
a, e, e, i, o, —, «, —, (»)•
Tihnice.
se*, -^r ^r
c, fc, f, fl, if i* fc fc
b? c, d, f, g, h, — j, k, \ m,
**"*'' p' f' ^' fif' Uf *>, t, f,	t,
n> p, q, r, si, s, s, š, t, f,
^ & a-
(f), v, (ks), C.
Velike pisne in natisne nemške pismenke.
Glasnice.
a a, a, d: <$i, ^ ^H^acA u, n, my
A E E, I, O,—, U, (I).
Thinice.
Sf X. nZ. je. f. "j?, j,
», S, g,	©i, 3,
B, C, D, F, G, H, —, J,
aC m, <%. f, ^ %
g, m, % % SQ, m, c,
K, L, M, N, P, Kv R, S, 02 «0 g. m, g.
Š, T, F, (F), V, (Ks), Z.
VI. Od ptic.
Ptice so nam velike dobrotnice.
Bog je ptice vstvaril, do mu pod nebara slavo pojejo, pa tudi nam k veselju in v korist: hočemo jih nekoliko poznavati:
1. Kós (Sltnfel).
Kós ima cerno pérje pa rudečkast kljun, po germovju žvižga, in rad v vinograd nad grozdje hodi, pa tudi brinje zóblje. V ptičniku se lepih vižic nauči, ki jih do smerti poje, pa težkč učaka osem let.
2.	Lisec (6tiegli|).
Lisec ali osa t i ca, lep pisan ptiček, ima ru-deče lise na glavici in pod vratam, po perutah pa rumene. Gnjézdice ima verh drevja, pa ne visoko. Po letu červe in inešicevje obira, pa tudi zernje zoblje; se v ptičniku tudi peti nauči. Na zimo v tople kraje leti, in je letavee prav vesél.
3.	Šinkovec (ftinf).
Šinkovec, prav vesél ptiček, ima pepelna-to, pa tudi rumeno, rudéce, zelénkasto, cerno pérje, prebiva v germih in vertih, se z drobnim zernjem redi, po zimi pri nas ostane, ter si za cestami živeža iše. Včasi zlo škodo déla, posebno po vertih.
4. Sinica (Sfteife).
Sinica, domača ptičica, ki ima pepelnato, eivkasto suknjico, je mnogotere postave; velika čopasta, gojzdna in terstna sinica. Mlade ima po votlem drevju, in rada eerve po drevju obira; za tega voljo ne smemo sinic pokončavati, in jih moramo po sadonosnikih radi imeti. Nektere so tako hudobne, de majhnim otrokam, ki varba nimajo, in se braniti ne morejo, oči izklujejo; tudi svoje slabejše tovar-šice ubijejo, ter jim izpikajo možgane.
5. Škorjanec (Setdje).
Skorjanec živi večjidel po njivah, in se redi od mergolincov in gos^nc, od mnogo-verstnih s^men, zelene sterni in od strokov dvijiga česna. Ta prijetna pdvka je tudi koristna ptica; naj tedaj živi, in Človeka s svojim petjem razveseljuje.
6. Škorec (©taar).
Škorec živi po planjavah in nizkih gričih, tudi pašnike obiskuje, se redi od bramorjev, kobilic, gosčnc in drugih mergolincov, in le malokrat se kakega semena pritakne. To ptico moramo med naj večje dobrotnice šteti, zato ker brez števila veliko merčesov in červov pokonča.
7. Rumdni sternad (©olbammer).
Sternad živi v malih gojzdih, v germovju in po vertih, in se redi od žitnih semen, od
lančnega, makovega, konopljenega, in od semen drugih želiš, kakor tudi od mnogih merčesov in červov. On nam škodo, ki jo na semenu napravi, s tem poverne, de prav veliko škodljivih merčesov potrebi.
8. Vrabec (@pa|).
Vrabec se derži mest, vasi, vertov in polja, živi od mergolincov, posebno od gosenc, kebrov, od žita, vertnih semen, sadja i t. d. Če ravno veliko merčesa prežene, vender po vertih in po poljih veliko škodo dela sitni ptič.
9. Konopljišica (3eifig).
Konopijišica, cizek, je majhina, rumeno-zelenkasta ptičica, ktero tudi v ptjčnik zaperajo, de si ravno prelepo ne poje. Živi po letu v jelovju, in od ondot se V jesdni v druge kraje j3oda. V jeseni nas po navadi rada obiše. Škode veliko več, kot prida napravi.
tO. Brinovka (¿Čtanabefet).
Brinovka, ki jo tudi po nekterih krajih brinov drozeg ali smolnico imenujejo, prileti pozno v jes^n v naše kraje, in čez zimo pri nas ostane, se redi od kebrov, gosenc, červov, bezgovih in brinovih jagod. Je posebno žlahtna ptica na mizo; za to se je veliko polovi in poprodd.
11. Slavič (9cac£)tigail).
Slavič, ki se tudi slaviček imenuje, nima ld pega perja, pa za toliko lepše poje. Malo večji kot vrabec, rujavkast ptiček, se živi od mravljinskih jajčic, muhe in čerričke pobira, in po germovju skače, kjer je kaj topleje. Boječa ptičica po dnevu molči; po noči pa in za rana zjutraj prepeva, de po hribih in dolinah zvoni, kakor bi orglal.
12. Orel ali postojna (21Mer).
Maj imenitniša divja ptica je orel, ki po visokih pečinah in košatih planinah prebiva, in se le od živali živi. Postojno imenujemo kraljico vsih ptic.
Orel vsako leto po dvoje mladih izvali, in mahom, ko se zgodnjajo, jih iz gnjezda nažene de se letati uče, in si sami živeža išejo. Orlovo življenje je lov in rop. Ima silno bister pogled, in visoko izpod neba svoj r6p. zagleda; neusmiljeno ojster kljun in čverste kremplje, de kar zgrabi, mu ne uide več. Pobira zajce, jagnjeta, celo koze in vdčje ptice; z majušo perutino se ne peča, ter jo diugim roparskim pticam prepusti. Vrane in krokarje s smertjo kaznuje, ako mu preveč vrešijo. Orel večjidel sto let starosti učaka ; kadar se že postara, in ne more več veliko živali uloviti, kače in kušarje pobira, ter se od njih živi.
Kaj pa Bog pravi od ptičjiga lova ?
Bog pravi po Mojzesu : „če si na potu. in najdeš na drevju ali pa na tleh ptičje gnjezdo, v kterem starka na jajcih ali pa na mladih sedi, ne jemlji jajc, ne mladičev s starko vred, temuč pusti jo zletdti — de ti bo dobro, in boš dolge živel.'1 „Poglejte ptičice pod nebam": uči Kristus, „ki ne sejejo in ne žanjejo, in ne pravljajo v žitnice, in vaš Oče nebeški jih živi."
VII. Od rib.
M6dri in dobrotljivi Bog, ki je zrak z veselimi ptički oživil, je tudi morje in vode z. ribami napolnil.
Ribe so ljudem v hrano, od njih se jih tisoč in tisoč živi. "Vsako l&o se brez števila rib polovi, in njih zalaga se ne pomanjša. Slanice*) lovi samo v Holandii čez sto tavžent ljudi. Vd se vsako leto, kdaj de pimergolijo, in se skerbi jih veliko poloviti.
Koliko koristi da le morski som, grozna morska riba ki je '¿0 do 40 čevljev dolg. On da 80 do 90 čebrov ribje masti, s ktero usnjarji usnje zdelujejo. Gibčne bilke (ribje kite), kterih ima vsak morski som nekoliko stotin, so v mnogotero rabo ljudem, in se v štaeunah po imenu ribja kost**) prodajajo.
_t_
*) arinke. **) ali iišpan.
VIH. Od Iaznin.
Živalice, ki sem ter tje gomzijo, ali okoli nas po zraku igrajo, in ki nas sam Bog opominja njih življenje premišljevati, so:
1.	Mravlje.
Mravlje so združene, kakor prebivavci kraljestva, in imajo svoje postave in natančin réd. Kup, kterega si za prebivališe skladajo, je podoben mestu, po kteremje mnogo cést razpeljanih od shrambe do shrambe. V" njem so troji prebivavci, ki jajca nosijo, ki jih lézejo, in delavke. Silno delavne in pridne so, de si živeža za zimo naberejo. Nobeni ni pripušenobrez déla pohajati. Ene se pošljejo v ogléde, in berž ko kak večji plen najdejo, oznanijo to vsi družini, ki se združena hitro tje poda, in se najdenega zaklada polóti.
Ko so mravlje célo poletje v vednem delu prezivéle, se po zimi v svoje prebivališe po-skrijejo, in sad svojiga truda uživajo. Mravlje so lepa podoba delavnosti, in že Salomon je rekel: „Pojdi k mravlji, o lenuh! in delati se uči."
2.	Cebéle.
Posebno imenitno je cebélsko življenje. Vse éebéle enega panja vlada ena sama matica Ona je kraljica in mati vsih drugih. Zato jo pa tudi célo kerdelo v veliki časti ima.
Večji del éebél so delavke. One izdelujejo satovje, ki je po toliko Čudni priméri izdelano.
Iz cvetja si ga nabirajo. Kar ene naberejo, druge zd&ajo. Vsaka ima svoj opravek. Ktera ne dela, jo izveržejo ali pa umor& čebele,, svoj panj lepo Čudijo. Kaaar je kak panj prepoln, izleti roj s svojo matico, in si drugej stanovanje napravi. V panju; ki da 2 do 4 funte medu. je 30,000 do 70,000 čebel. Ta majhina živalica nas uči r^da in snage, pridnosti in delavnosti, varčnosti in skerbi za dni potrebe in pomankanja.
3. Sviloprejke.
Kakor nam čebele naj sladkejšo j^d dajejo, tako skerbd človeku sviloprejke za ,naj žlahtnejšo obldko. Svilo *), v ktero se dolgo dolgo časa nihče ni oblačil kakor kralji, svilo, ki se drago prodaja, nam podeljuje boren červiček, ki se očesu ne vidi več vreden, ko de se potepta.
Sviloprdjka naredi iz nekaj svoje hrane Ž14-zast in gost sok, ter ga shrani v dolgi vr^či, kije v sred njenega životka skrita. V gobičku ima kožico z luknjicami. Skoz dve teh luknjic izpusti dve kaplji soka, s kterim ji je vreča napolnjena. Te dve kaplji sta po tem kot dve kodelji iz kterih svojo nit prede. Nit ene same sviloprejke je blizo 2000 čevljev dolga.
Tako je červič, kterega se nam le pogledati nedostojno zdi, blagoslov celih dež^l, vir bo-gatsva, bi milijone ljudi živi!
*) žido.
IX. Od kač
1.	Zakaj se kače toliko bojimo ? Kača je bila že v posvetnem raju prekléta, ker je bil hudi duh kačino podobo na se vzél, naše perve starše in ž njimi tudi nas nesrečne storil.
2.	Kaj nam škodujejo kače. Nektere kače imajo v svoji gornji čeljusti smerten strup v majhinih mehurcih. Kadar piknejo in rano naredijo, izpustijo strup skoz votle zobce, de se v človeško kri razlije, od kterega človek z,boli in umerje, če se mu hitro ne pomaga.
3.	So vse kače strupene ? V naših krajih „ je naj strupnejši gad. Grad, majhina kača, ima rujavkasto kožo, po herbtu černo rižo, in se zato pisana kača imenuje. Gad se v pečovju in v germovju na solncu gréje. Ni varno otro-kam se za germovjem blizo pečovja igrati ; ako na gada stopiš, pičil te bo.
4.	M obenega zdravila zoper kačji strup ? Primorci imajo neko žlahtno cvetlico, ktero astromontano imenujejo *), iz ktere sok izkuhajo, lék naredijejo, in ga človeku, ki ga je gad piknil, za povžitje in za mazanje rane dajo. Tako zdravilo naj bi pri vsaki hiši imeli po krajih, kodar gadje lazijo. Potreba je hitro pomogati, de se strup ne zaide.
5.	Naj strupenejša kača je po Afriki in Azii ropotača (Klapperschlange) ki je po dva ali tri komolce dolga, in debéla kot roka, in z répara, ki je rakovemu podoben, nekako klo-pôce, de se je človek lahko od daleč ogne.
*) Pri nas ji pravijo „kačja smertv'
Ako ta kača kako ptico ali miš ali veverico ugleda, jo s svojimi bistrimi očmi toliko prehode, de ne more dalje uiti, in ji v gobec naleti.
6 Po neznanih pušavah so kače čudno velike, ki se jim pravi velikanske, po 10 do 50 čevljev dolge, in kakor mož debele. Taka c«šlo serno požre, in vola zmečka, ako se ga oklene; strupena pa ni.
7. Naše domače kače, beloušnice, naj bodo še tako dolge, niso strupene, povži jaio veliko merč^sa, in so nam koristne. Toplejši ko je kraj, več je kač, in hujše so. Pri nas po zimi kače odrevenijo, kakor bi mertve bile, in v spomladi svoj m^h slečejo, ter novo kožo dobijo.
X. Od dojnih žival.
1. Lev.
Naj močnejša zverina je lev. Dolg je blizo devet, visok pa okoli štiri čevlje. On je večji kot ona. Njegovo truplo je krepk6 in gibčno kakor de bi bilo iz samih kit spleteno. Lahko se vzdigne, in skoči po petnajst čevljev daleč. Glavo ima grozovitno butasto, kakor mačka dolge berke, oči velike in ognjene, ker vidi tudi po noči, košato glavo in persi, grive velike, ki jih tako razšopiri in otr^sa, de ga je groza gledati. Gobec ima silno širok, pod nošam kakor prerezan, jezik ojster kot ščet, de ž njim lahko kožo do kervi odere. Zobd ima tako
močne, de ž njimi vse kosti zdrobi i zmelje. Rep je po tri komolce dolg in tako močan; de ž njim človeka ubije. Lev zarujove, kakor bi iz zemlje zagermelo. Po uri daleč se sliši njegov votli glas, ino vsa zverina, ki ga čuje, plaha stermi; nektera beži, druga ječi in od groze v ne more uiti. Kralj zverine mu pravijo, ker ga nobena ne premaga. Počasi in ošabno hodi. Ko ugleda svoj rop, skoči na-nj, kakor bi ustrelil, ga s tacami zgrabi in razterga. Vsak dan mora naj manj po petnajst funtov messa imeti. Le 25 ali 30 let starosti učaka. Kač in pa ognja se naj bolj boji. Lev je v velikih pušavah Afrike in Azije doma.
2. Vol.
Več vreden, kot kraljevi lev, je kmetu domači vol, ki nam ljubi kruhek prideluje, daje I6j za lojene sveče, kožo za podplate, roge za žlice in glavnike, dlako za sedla, stole in komate, mes6 za jed, in kosti za gumbe in veliko drugih reči. Ne moremo vola zadosti čislati. Voli vozijo po šest. po deset let; po tem jih obredijo in mesarju prodajo.
3. Krava.
Kakor je vol za oralo potreben, tako potrebna je krava za mldko, ki je toliko dobro in zdravo, posebno mladim ljuddm, naj si bo sladko ali kislo, sirovo ali kuhano. Iz mleka se dela sirovo maslo ali puter, ki ga na kruh radi mažemo ; preveč maslenega kruha pa jdsti za želodec ni zdravo. Puter se vrneta
iz smetene sirove ali kuhane, ki jo otroci radi ližejo, kar ni prav, in dostikrat duši in truplu škodljivo. Vmétki so za otroke posebno zdravi. Iz putra se dela žlahtno maslo, dobro za zabelo, pa tudi za mnogotero zdravilo. Tudi sira veliko iz mleka naredijo, naj že bo Jaški mastni sir v velikih hlebih, ali po domači borov sir v majhinih kepah. Dojna krava je prava mati za rejo otrok. Pa krava, pravijo, pri gobcu molze; kdor hoce dobro molsti, ji mora dobro polagati, posebno kadar ima tele. Krave po deset, tudi po dvajset let mol žejo, potem se opitajo in zakoljejo.
4. Ovca.
Med domačo živino je ovca skoraj naj koristniša. Kadar sta zrak in piča njeni natori primerjena, stroške z volno, mlekarn, kožu-hovino, mešam in lójem obilno poverne; zato bo se od nekdaj, celo že v pervih časih z ovčjo réjo pečali. Dom ovčji je v Afriki, od ondot so jo Spanjoli in Angličani prignali, kjer je še zdaj naj žlahtnišega plemena. V Arabji so odrašene ovce velike kot srednje teléta. Ovca tam daje na léto po štiri, koštrun ósem in oven celó po deset funtov volne, in pri dobri reii trideset funtov loja.
5t. Konj.
Lepega konja je veselje gledati, pa je tudi koristna žival, ki nam veliko mnogoverstnega dobička in priročnosti pripravi. Konj se da
rad obsedlati ali vpreči, de nas spravi iz enega kraja v druzega, kamor želimo. Prav zlo si prizadeva svojimu gospodarju po volji storiti. Naj manjše znamnjice je zadosti, de gre na desno ali na levo, hitro ali počasi. Ne naveliča se vl^či ali nositi. Arabski konji so naj l^pši. pa tudi velja po tisuč kron en sam, Anglijanski naj hitrejši, predirjajo pol ure pota v minuti. Vogerski^ in Sedmograški se za terdne in iskrene, češki in Štajerski za velike in močne štejejo. Konj je poterpežljiva stvar, in z lepo besedo vse pri njem opraviš; ne pretepaj ga teda j. Na suhem, snažnem kraju ga imej, in snažno ga derži; dobro ga kermi; ne preženi ga, pusti mu potrebnega počitka; vse ti bo storil, in veliko let ti bo služil.
XI. Miloserčoost do žival.
Žival je človeku v službo in pokoršino od Stvarnika dana, de mu njegove opravila po-lajšuje in ga z obleko in hrano preskerbuje. Hvaležni moramo biti tedaj Bogu za toliko žlahtno žival, pa lepo jo movamo imeti in osker-bovati. ne pa terpinčiti. Zivinica je božja stvar, je božji dar.
Bog je res človeka postavil gospoda neumni živali, pa le, de naj po njegovi umni volji, po pameti in vesti čez njo gospodari. U-moriti smemo žival, de si jo v živež oberne-rao, zakaj sam Bog nam to dopuša, ker pravi: „Vse, kar se giblje in živi, naj vam bo v hrano," nikdar je pa ne smemo nepotrebno terpinčiti. če že kako žival v smert pelješ ali Abecednik slov. (f. Krain.)	4
neseš, ji vsaj na poti, kolikor se še da, usmiljenje skaži.
Kakor so pogôsto zénske nespametne, ki nemorejo piséta, kok6ši ali praséta zaklati od samega usmiljenja, tako so še večkrat mesarji neusmiljeni, ki cele vozove telét terdo zvezanih nadevajo, de jim glave z voza visijo^ pa tudi hudobni otroci, ki metulje, muhe. kébre, kobilice i t. d. lové in jim perutnice ali nožice potergajo in populijo, ki so jim potrebne, de zamorejo letati in si živeža iskati. Hudobni dečki, ki pticam po tolovajsko gnjezda raz-dérajo, jajčica pokončajo, starki mladiče ali pa mladičem starko vzamejo, de morajo revčiki od lakote poginiti, ali so taki usmiljenega serca?
Kakega serca je pa néki un, ki Šinkovce z razbéljenim železarn slepi? — Nobeni, tudi naj manjši živalici nikar nepotrebnega terplje-nja naklanjati; če že nadležno muho udariš, po-bij jo do mertvega; nikar je nabadati ali ji habic pipati, in če že kobilici na seno-žeti nogé oasečeš, ali žabi zadnji del odrežeš, in prednji del na pol živ proč var-žeš, umori jo, de ne bo tri dni in noči strašnih bolečin prenašala ; usmili se je, saj je tudi božja stvarica ! Komur se živinica ne smili, ne bo imel usmiljenega serca tudi do ljudi. Kdor pa usmiljenje skaže, tudi usmiljenje najde.
Povračilo.
Bil je svoje dni hudobnega in terdega serca déèek po imenu Tone. Dražil je nedolžno žival, kakor: ptičke, mačke, pse i t. d.
Ko enkrat vj&i sinici nožice posmehovaje razlama, se naključi, de ravno gospod fajmošter k njemu pristopijo. vDuhovnik se čudijo neusmiljenemu fantiču. Živo mu očitajo pregrešno zaderžanje, in mu na .serce govore, kako on more tako neusmiljen go nedolžne živali biti, ktere ni Bog vstvaril za to, de bi jo neusmiljeni in hudobni dečki terpinčili ali mučili, temuč de bi živali tudi veselje v svojem življenju vživale, nam pa v prid bile.
Ker so pa dobrohoteči gospod vidili, de se njih beseda celo nič fantovega serca ne prime, mu še rek6: rVedi, neusmiljeni fantin, de bo tebe gotovo enkrat božja pravična kazen za tvojo neusmiljenost zaddla, — prej ali slej ; tedaj se boš spomnil mnojih besed, in boš morebiti take muke ali martre mogel terpeti, kakoršne si zdaj ubogi ptičici napravil." — Prederzni fantin se Te posmehuje besedam dobrega moža, gre svojo pot, in je še ne-usmiljenši do žival in ljudi ko prej.
V svojem dvajsetem letu udari enkrat svo-jiga tovarša s kladvam tako silno po glavi, de se om6tin na zemljo zverne. V mislih, de ga je res do mertvega pobil, je zbežal in vojšak ali soldat postal. Kmalo nav to vojska vstane, in tudi on mora v boj. Ze v pervi bitvi mu je debela kugla pervemu obe nogi zdrobila. Vpil je zdaj dolgo na vso moč od prevelike bolečine. Nesrečnemu Antonu potem zdravniki noge odžagajo v takih bolečinah, ki se popisati ne dajo. Zdaj so mu vse neusmiljenosti, ki jih je v svojem življenju storil, živo pred oči stopile. Spomnil se je zdaj
besdd duhovnega očeta in vsih tistih, ki so ga tolikokrat opominjali, de naj svojimu grešnemu počenjanju konec stori.
„O, kaj sim «toril!" vpije on v bolečem občutu kesanja, „božje stvari sim hromil, mučil, moril, ki mi niso nikdar žalega storile. 0 koliko živalicam sim razlomil ali poterl s hudobnim veseljem nožice, in se radoval viditi jih stegovati se in pojemati; in glej, zdaj so tudi moje noge drobne! Bog je pravičin! on po pravici kaznuje!"
O kako je on zdaj ves drugačin postal! če so ga otroci obsuli, jim je pripovedoval svojo zgodbo, jim pravil, kako hudoben fantin je bil, in jih opominjal usmiljenim do žival biti. One so, jim reče ravno tako stvari božje kot mi, občutijo ravno tako, kot mi, in ljubijo življenje, kterega jim je Bog dal, ravno tako, kakor mi ljudje. Otroci so ga ginjenega serca posliišali, ter jokaje terdne sklepe delali nikdar neusmiljeni do kake božje stvari biti.
XII. Od rastlin.
Tiste stvari, ktere se po svoji volji premikajo, imenujemo živali; tistim pa, ki rastejo, in se ne morejo same po volji premikati, pravimo rastline. Učeni štejejo že čez 100,000 rastlinskih plemen. Hočemo jih nekoliko spoznavati in njih piid bolj premišljevati.
/. Drevje in germovje.
Drevesa se delijo v hostne in vertne drevesa. Naj koristniše hostne ali gojzdne
drevesa so pri nas: hrast, bukev, brdza, jelka, smreka, jelša, lipa, topol, javor, borovec, me-cesen, brinje, berst, verba, jesen. Cedra raste le v gorkejših deželah.
Med vertnimi ali sadnimi drevesi, ktere nam dobro sadje dajejo, so posebno: jablane, hruške, slive ali češplje, čdšnje, breskve, marelice, kostanji, ordhi, murve in še drugo sadno drevje.
Posebno koristen je čajev, poprov in volneni germ.
Čajev germ je v Kini in v Zapanu, v ju-trovski Azii doma. Njegovo listje (po imenu čaj ali tdj) je podolgovato, iglato in kot žaga zobato. Mesca sušca, malega in velikega travna ga obirajo in na železnih plošah sušž. imajo ga za prijeten in dober tej, ki ga Holandski ali Rusovski tej imenovanega kupujemo.
Poprov germ raste obilno v jutrovski Indii, na kviško gre kot hmelj. Na njem raste klasje, ki je z okroglimi jagodicami navdano, ktere na solncu posušijo, i k nam, černi poper imenovane, prinašajo.
Volneni germ raste v gorkih deželah okoli štir Čevlje visoko, obrodi tak sad, kakor laški orehi, kteri se, kadar dozori, razpoči, in bdlo volno izsuje, ki jo imenujemo drevesno volno ali pavolo.
Več od zlata in srebra nam drdvje dobrega daje: ptičkam živež in streho, živini pri-last in postelj, človeku veliko veselja in koristi. Grotovo tedaj zasluži, de si prizadevamo saditi, zboljšati in množiti ga, ker nam naš trud s svojim sadjem in lesam obilno pla-
čuje. Naši predniki so nam -veliko dreves nasadili, in lepe verte naredili, ki nam veselje delajo. Tudi mi smo tedaj dolžni svojim mlajšim drevesa saditi, de bodo tudi oni kadaj pod njih s&ico počivali, in njih sadje uživali.
2. Zeliša.
Brez števila veliko zdliš je modri in do-brotljivi Bog vstvarl, ki so ljudem in živalim zlo koristne. Za živinsko klajo je mnogotera trava, med ktero je detelja posebno imenitna, ktera več let terpi, in če se pokosi, spet nove stebla požene.
Med kuhinjskim zelišem so posebno: ko renje, repa, pesa, kolrava, retkev, peteršil, krom-ir, luk ali čebula, česen, špargel, glavno ali elo zelje, špinača. solata i t. d.
Posebno imeniten je krompir, ki je za vsakega dobra jed in revnim namesto kruha. Franc Drake je v letu 1586 pervi krompir iz sčverne Amerike v Evropo prinesel; v letu 1623 je prišel v Irlandijo, od tod v Anglijo, in tako dalje na Nemško in v našo domovino.
Od majerona, žajbeljna, bazilike, melise, mete i t. d. je le p^rje za rabo. Od janeža, popra, kimeljna in gorčice ali ženfa je pa le seme za rabo. Kamilice rastejo po njivah in poljih; po vertih se rimske kamilice sadijo: so vekše, pa manj dišijo. Oboje so za tčj in se tudi v navezila d^vajo.
Tudi je treba strupene z^li bolj poznati, de se jih človek varovati. Take so: zobnik, pasje jagode, lajnež ali trobelika, mišje žilice ali smerdljivec, pasji peteršil, podlesk ali uš;-vec i t. d.
Bog je vstvaril take z^li, de strup na se vlečejo in v bolečinah pomagajo; človeku je dal pa um in pamet, de jih lahko spozna in de v^ ž njimi prav ravnati.
3. Od rud.
Rude so v hribih, iz kterih se z velikim trudam izkopavajo. Nahajajo jih ali čiste ali z drugimi stvarmi zmešane.
Naj bolj znane rude so: zlat6, srebrč, kotlovina ali kufer, železo, cin, svinec, (živo srebro, cink.
Železo je naj koristniša ruda med vs^-mi. Brez števila veliko reči iz njega delajo. Malokdaj se najde čisto, nevadno v rudi. Naj boljše železo prihaja iz Štajerskega, iz Koro škega in iz Švedskega. Tanko tolčenemu železu se pravi pleh. Jeklo je čisto in zlo uterjeno želdzo. Med železne rude se šteje tudi magnet, ki železo na se vleče, in kteri se, če prosto visi, vselej z enim končam na en kraj svetri,, proti polnočni strani oberne.
4. Od prida rud.
Prid, ki nam ga rude dajejo, je vei lik. Brez apna, kamenja in želdza bi ne mogl-velikih prebivališ zidati. Koliko pripravnega or6dja bi ne imeli, ko bi rud ne bilo. Brez soli bi jedi bile tako dobre in močne. Ne-ktere zdravila se iz rud narejajo. Koliko sto in stotero ljudi se živi z obdelovanjem rud in drugega rudstva. Iz zlata in srebra se denarji delajo, s kterimi se kupčija, ki bi sicer le na menjo šla, neizrečeno zlajša.
Kako prečudno je bogastvo natore razdeljeno ! Vr gorah, v breznih gor in skal nam je natore bogastvo skrito, de iskaje in dobivaje ga svoje moči skušamo, de ga najdemo, ljudem v prid obdelujemo in obračamo. Bog je vse v natori tako naredil, da nam nič brez truda ne da, in nam pravi: „Delaj, o'človek! vse na zemlji, pod zemljo, v vodi v zraku, v gorah in dolinah je tebi služno, vse je v tvoj prid stvarjeno."
XIII. Lepe povesti in basni.
1. Nevarna roža.
S$not/a yine'r/e /yia <yiom$x</no /utfO- na	»ravno uan ta neneo
i'0»«c n ri/it-mt,
¿Ha neirm aev-mam ap/et/a ne//= i(o- nty /yi/en vyo/<rc.	/L a a ya
raiue.if/t/e, /n nayfarna ye'A za one fevaah.
yia oo,ie>/ ta/*t'ci; z-i, f/f'/e. or/ /eya yenmu. /am at#uyi ne /aoe ^inedtaiyOi"
S&nct&k ¿e ye Jive>t#a4t/a,
tn
<mci/o jicneAt».	ze^e i o- tee/e/i
vcztoa/t ti a	Jive.it/na vnt/a/e. ,fl/on v
vye/t'oo /e, /t /a, A n at/x(* tz h a ve p/tjt/a," ye r/fafm, „ntovgem tme/t."
¿/ta tm& actjptt ttfevtpatt	/a*
ae yar/ iz yeuma zafeft, oe S$noc'/t za <*o/o avy'e, tn y'e tttjjvtzne zet &mext.
Vez mata u* ye Mapa defcltca mew /urt /eza/a.
Nauk.
Kroti, človek, poželenje, Da ne zajdeš v pogubljenje.
2. Ptičice pevke.
Neko lepo prijazno vas je vse polno sadonosnega drevja obdajalo. Silno lepo je spomladi cvetelo in dišalo. Na vejah in po germih okrog je veliko mnogoterih živahnih ptičic prebivalo in gnjezdilo, na jesen so se pa veje vse polne jabelk, hrušek in sliv obešale. Hudobni fantku začnejo zdaj pticam gnjezda jemati. Ptice tedaj ta kraj zapušajo, in drugam odle-
té. Ni bilo več lepe spomladne jutra žvergolečih pticic slišati, in vse po vertih je žalostno molčalo. Škodljive gosénce, ki so jih popred ptice pobirale, so se zare-<iile, so perje in cvetje pojedle. Vse golo drevje je stalo kakor po zimi, in maJo-vredni fantini, kteri so drugikrat sadja dovolj imeli, niso ne enega jabelka podu-hati dobili.
Nauk.
Božji dar je vsaka stvar, Kdor jo strati, sebe vdar'.
3. Skerbi za dušno lepoto! j£ov*e €n tyfeezSoa, tytyow» ae* ótea, *t*r/t/a wta/t»na senAafo na nu, tn áe yreóftt ua/y y/ee/a/.
J£ou*e ya	y man /eyi ^antto
/n ae ye ó* oye' ytor/o/c z t/oyiae/e*y'e*n amy a/. (ffic>e**ea ye /fe/tt o t/ ojeytnt'o yit/aótu, tn xayo4a, Áe* avty'e /erynno /toe « xey¿a/u ay/et/a.
,	fatuto ytxtt/y'of y trna
>>&*,	>.e, neo ¿e yiveueo ne
/vet/* * tntn/jtua /ejio/o, /n va*ty oe, i/e	yfttr//etja /t v rt a /frer/ztrt/ čfraof*
M t Ji*e*poe/ry ne JiacVo.
ttete/a /¡{it/i, f/e je oe 4to/f\><u /ejiotce ot/ fe/eane, /ejiofa t/aae, tti ta (Jato /o/t'4o veo a/evdt.'
Nauk.
L^po lice hitro zgine, L^pa duša pa ne mine.
4. Nag los t ni pridna.
Po letu neki dan se Blaže na polje podd. Vroče je bilo, lice mu gori, in silo ga začne žejati. V lepi senci pod hrastam najde hladili studenec iz pod pečine zvirati. Voda je bila čista, ko ribje oko, in pa merzla, ko led.
Naglo se je Blaže napije; ali slabo mu začne prihajati, toliko de ne omedli.
Slab domu prileze, in prav nevarno zboli. „Joj," je zdihoval bolen na postelji, „kdo bi mislil, de je v tem studencu tako hud strup!"
Blažetov oče pa pravijo: „Cisti studenec kar ni kriv tvoje bolezni ampak troja naglost in nezmernost."
Nauk. Naj nedolžniše veselje Nam skalijo hudo želje.
5. Strupene gobe. •yffaù a»	n>ad» d&a/uven-
/0 « aoj*ed ^fp/ lif t* t, d/eve a a o ce
Jia >edn» *aedi je	»•^atfi« f" d/toe
ededdtca, /ar/'** nazaj Jive/de, „tdaneo
m m ^lao Jivau dejie'd nadyadu /
jiojdejù," je rßada, in je cajntoo ord=
d veda, „ /«/« 00 dejié vuedeee, en /te/o*
Jteíat/e, diado f dt jed def drda * nidede
Jiod#oJieY. ffioaoda ôe'm fu di unid
javed, ntó&edntd, d/e#ed »te dtdt -ve
undnaf Ji&ene.tde, Jia nejeen mema/a
xa *je, en je A Jiu.t iela."
0, de' a do/no, neumno ede/e /" a»
#0
dd<
matt, en afyad ted te od¿ed.
am
r,/e pa/e, ae o* ao ravna /ejie /e€o-> pa -/eoe, do aame oi#tyiene muJMoe,
in dr/o v /t ^t/ ^et/e/, /i umen/. ty/ne • /' • • f/> •
nttfctue ^tn, Ae ae	Jtučltia, nty ae
/t *attno t/o/tfe ne *r/eyo > ao nty /o/te.
„&a/a /e, vno^e r/e/e / ae Jivt' /t/o v-ece/ na ave/iu par/t'. ae a/vtune cer/no&tt fn ft/e- /a>Čito.>ti nt* /fette -ma/o/f/n jt<ortyYa/ Jia fue/t /€*eoe, a/otit/e	, //eve a/o/
ne/ /tia/tl ¿/~ar/t yre/ na a o/aoa t //tSeoa /yio£o trt po/u^fno a/at//eo^o
Nauk.
Varuj greha se, mladost, Strup njegova je sladkost.
6. Želod in buča. Pravijo, da je svoje dni ošaben zaležanec po letu pod hrastam ležal in gledal, kako na drobni bučevini po pol
centa težke buce rastejo, na toliko velikem hrastu pa droben želod. „Ni prav," je djal, „jaz bi hrastu buce dal, bučevini pa želod, ako bi jih vstvaril." Zdaj veter po-pihne, želod pade in ošabneža ravno na nos udari, de odskoči. „Joj meni," zaupije, „zdaj sim jo po nosu dobil! Bog ne daj, de bi na hrastu buče rastle; ubila bi me bila." Nauk. Bog je vse modro naredil.
7. Deklica in kresnica.
<~o /e/a o Aveau	na tirciett »
mva/u mot/rct Jieaterna isrffavjana na ufvtu ¿ef/e'/a>, tn rn/ctf/t f/e^/tc* OantKt zvezf/e /«ta/a, /i oo vatitio na ^aanem	<mett'/t.
ma V(Pan*Ka Jte,>fern< tttt/e, en ta aue//a n/ttartca r/tv^a, /t * d/ec/» /atyo. Avatp /e/a, /a/o t/o/yo, e/e -u/a= »ne. c^vtnede >y?/aiy'ane ^io/atrt/, ^ rftaa	za/ty //at/n» ^e
in ¿um /uct /toče °Ma*it/a /s/ta vtc
nop/e«/att', A/evo	*yc'/u. /&at/w Jia
/etct auffo fiet/ oe^five - na/-
Muy'Atna mu/ta Ji o t//ani /a ti. 2bamemt yt in	tattevze.
jana /(cani£o fior/uci. t/e je /o /e /i>>e,mio(t, /t ¿e 11 temi ome t«, na dve//em hu ofemnoi, iti neoe;
Aa Aveaneoa /e t/eA/ioa v.taAa, s/i ai
A
r
/taji/o za/o oA/itci in /i.yia,	aenoe Ji a
pene/a umazana t/na;	Aa /ae/e'
trne /aAe t/eA/c/a zavetje/,	AaAo* ai /e Aneano mu/ta zavevj/a."
8. Kozell
itneo Aoz/a Aujii, in pa A a» jim otioam zajive, /en maitn a A it jiaj A/at/e. Ja /ovne ovoe Jifi Ao-z/u a/aAo tzAajtjo. /('ar/a*	ottca*
o tisam fioA/ae/e/ in fin* e/oAn-e Aev-me f/u/, f(A je A one/ /a A» «/o/po Auta/,
e/e Jt/ je at/ ja<>e/ Jivttw'i ôttm jMe ney	Jttcq Ju zev/. - C'vcwm /e »¡a/a
t*/t'tt/oi$	/tert/ te ôe ntyet//e
*HôO. //uôctti /azi» yiatt, /te/o e/e/a, Jet. nu venu Jwt'ut ze, en /o/t'/ov ze/aj cuoaen /fume ( à /eye*, /cze/ e/c /euer.
ffpetie/. /tû e/en-1' e/ntteye'rn t/o/xeya ne Jl*ttta,Ù, yicm/er/yte ¡teem <>e/t o/ae/uje. //evoó/ftuec ye ô/ojiyon, /t ,>t¡tm ■ie/e'- Jte/tt.
i
XIV. Šolske pesmi.
1. Perva pesem pred šolo.
1.	Hvalo Čast Bogu recimo; — De nam ljubo zdravje da; — Šole se razveselimo; — Šola bod' pozdravljena!
—	Pridni biti — Se učiti — Vselej hočemo skerbno; — To naj nam veselje bo.
2.	Zgodaj ptički žvergolijo, — Hvalo Stvarniku dajat; — Pridne bčelice letijo
—	Si po cvetih sterdi brat. — Tudi mravlja — Si pripravlja — Se za zimo oskerbi; — Pridne biti nas uči.
3.	Sveti Duh! Ti nas razsveti. — In nam pravo pamet daj; — Božjih navkov se prijeti, — Greha varvati se zdaj. — K božji časti — Daj nam rasti
—	V starosti in čednosti; — V pameti, priljudnosti.
Druga pesem pred šolo.
1.	„Pustite k meni otročice !" —Naš ljubi Jezus govori, — In nas prijazno v šolo kliče, — Kjer nas učiti sam želi.
2.	Preljubi Jezus! vsi želimo — Učenci tvoji pridni bit'; — Serce in pamet teb' zročimo; — Pomagaj nam se prav učit'!
Abecednik slov. (fiir Krain).	5
f
2. Perva pesem, po šoli.
1.	Vsi zapomjo: — Hvala bod' Bogu! — Spet smo lep'ga kaj spoznali
—	Solo srečno dokončali; — Lahko zdaj zapojemo: — Hvala bod' Bogu!
2.	Za nauke — Hvala bod' Bogu!
—	Ni čas dragi zanemarjen, — V naše podučenje stvarjen, — Radi gremo zdaj domu: — Hvala bod'Bogu!
Druga pesem po šoli.
1.	Za vse, kar smo se naučili, — Darov modrosti zadobili, — Zahva-ljen bodi večni Bog— Ti Oče ljubljenih otrok!
2.	Ti razsvetljuješ našga duha — Mu tečnega daruješ kruha; — Daj, de v modrosti rastemo — In zvesti tebi služimo.
XV. Pravljice.
1. Mlado jagnje.
Mlade jagnje, lépo bélo, Gre za materjo vesélo, Skače, s parkeljci drobni lil po trati se ver ti.
Hopsa, hopsa ! kolobita, Poskakuje ino rita ; In pokoja si ne da ; Se nesréce ne pozna.
Starka pravi : Ne ! ne skakaj, Tam po bregu se ne takaj; Lahko se kam zaletiš, Šibko nogico zdrobiš.
Jagnje starke ne posluša, Rajši samo si poskuša, Se prekucne v jamico, In si zlomi nogico.
Jagnje nogico zlomilo, Glasno klicalo in vpilo : Oj, otroci, vbogajte Svoje skerbne matere !
2. Dva potepena šolarja.
Tam iz vasi fantina dva Sta v šolo vkup hodila. „Pokaj bi danes v šolo šla? Tje v lés se bova skrila,"
Za potepene šolarje Se šiba že namaka, Ni gerš'ga kot potepanje : Vse hudo takih čaka.
„Le kdor se skerbno rad uči, In pridno t šolo hodi, Se lahke vsega veseli, Ker angel njega vodi."
Po svetu angel hodi, Ne vidi ga ok6, Pa vender tebe vodi In varuje lepo. V nebesih aDgel je doma, Nebeški Oče pošlje ga.
On v vsako hišo pride, Ce tud' zaperta je, Otrok mu ne uide, če ravno skrije se, Oddne tebe, ko zaspiš, Prestreže, ko se prebudiš.
Doma, kakor na potu Je angel varh s teboj; Za mizo, kakor v kotu Te vidi angel tvoj. Oh, ne razžali angela, Ki te priserčno rad ima !
3. Angel varh.
Če se ti, dobro kdaj godi, Se angel s tabo veseli.
Tvoj angel te odčva, Po nodi kadar spiš, Po dnevu te ogreva, De naglo ne zboliš
Pa angel gre k Očetu, Potoži milo se Če kdaj otrok na svetu
Premalo pridin je.
Oh, déte ! vbogaj prav lepo,
De angel te pohvalil bo.
Mladenči, poslušajte vi !
Kako se takemu godi,
Ki šolo zaničnjo:
Kako v mladosti prevzetnjak,
Na svojo starost siromak
Zamudo obžalujo,
Po sreči pa zdihuje.
Je bil v tem kraju en Boštjan, Za šolo merzel in zaspan, Ni hotel se učiti; Tad stariši nespametno Potuho mu dajali so: „Ce pamet češ imeti. Brez šole znaš živeti."
4. Boštjan
Brez rsih naukov zrastel je, In zgubil svoje stariše ; Bogastvo mu ostalo. Al' kaj, ker je prevbog Boštja S potrebnim rajtanjem neznan Vse, kar je koli znalo, Boštjana je gol'falo.
Boštjan ni vedel, kolk ima, Na lžto kolko de izda Povsod so ga obrali ; Plačnikov ni na pismo djal Dolžnikov se je terjat' bal, Namest de bi plač'vali, So dnarje mu jemali.
In "de vse kratkoma povem, Kako je prišlo, sam ne vem. Na boben so ga djali. Ker pisem revež ni poznal, Ga je labko vsak cap goljfal Še peč so mu prodali, Po svetu ga pognali.
Boštjan le suknjo še ima, Za to tud' v pravdo se poda : Močno ga dohtar hvali ; In kadar suknja že visi, Iz hlač pa srajca že moli, So pravdo dokončali, Podkrižati mu dali.
Ves capast, bos, se dalj poda. Pa potepuha vsak spozna,
Povsod so se ga bali, Poslednjič v keremi je ostal, Kerčmar j ■> jed mu oskerbval, Pa kar od mize k stali So gnoj ga kidat gnali.
Boštjan je mogel bit' vesel, Da ga kerčmar je v službo vzel Prav pridno k delu sžže ; Pometa hlev, i kida gnoj, De bi si služil kruhek svoj, Prav skerbno koiijem streže, Zdaj vpreže zdaj izpreže.
Nek' dan, že pozno je bilo, Do njega pride z pismam kdo, En znanec tiste hiše! Boštjanu se prav močno zdi, In prav serce mu govori, De sreča ga zdaj iše: Pa brat' ne zna, kdo piše.
Ker revež brati sam ne zna, Se k gospodarju berž poda, In pismo mu pokaže; Al' bil je oštir zvijač, Lažojivec velik in bahač, Na pismo s perstam kaže, Z jezikam mu pa laže : '	r	v i- bo'"?'
„Poglej, Boštjanek, pismo to, Kak' daleč je po morja šlo, Z zamorja mora biti: Imel si en'ga strica tam.
Sto kron zapustili so ram; Ce hočeš po nje iti, Pa tud' ob glavo priti."
„V zamorskem tam Slovencov Kristjan noben tam ne živi: Tak so moj oče rekli. Se med zamorce boš podal? Al' se ne boš pesjanov bal? ' Ti bodo kožo slekli, Te kuhali in pekli."
„Boštjan ! res krone lepe so, Pa vender, vender težka bo Te krone kdaj dospčti; Al' vender, ker te rad imam, V nevarnost se za te podam: Sto kron ti hočem šteti, In une jaz prevzeti.*
„Glej sreča iše te, Boštjan, Tam bi še bil za vse gol'fan, Ti so gotivi dnari. Bog vč, če jih kadaj dobim, Gol'fati me Bog vari! Ce hočeš, kar udari!
„Boštjan udari prav vesel, Pripeljal*priče, krone vzel, Povsod se ž njimi hvali. Pa kmalo se je zvedilo, De pismo je le s Tersta b'lo; Tam d carji so ležali, MiJjon zlati veljali."
Boštjan je revež, kar je bil, Če mu je Bog prdv srečo lil, Ludje so ga gol'fali. Namest' cekinov en miljon Je le dobil sto belih kron; Povsod so se smejali, In, osel! so mu djali.
Ste slišali, mladenči vi! Kaj 16ne vse Boštjan tiči; Zamuda vaša škoda! Kdor se v mladosti prav 'zuči, Za mizo lahko sit sedi, Nemarna pa prismoda Kosti za vratmi gloda.
r •	. - , .. ,,'r	' T
XVI. Številke.
2, 3, 4,; 5, 6, 7, 8,
Eden, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem,
9, 0.
devet, ničla.
Rimske številke.
1=1, V = 5, X- 10, L =50, C - 100, D ali 10 = 500, M ali CIO-«- 1000. — Ako se manjša pred večjo postavi, ta toliko več velja; postavimo: VI = 6, VII z 7, II = 11 ; ako se pa manjša zadej postavi, večja toliko manj velja; postavimo: IV = 4, IX = 9, XL - 40, XC = 90, i t. d. Tako se zapiše XI 11, XII - 12, XIII 13, XIV = 14, XIX =19 i t. d. Letošnje leto se piše MDCCCLXII= 1862.
Poštevanka.
1	krat po 1	je	1
2	1	2
rt	A	m	—
2 „	2	„	4
2 „	3	„	6
2 „	4	„	8
2 „	5	„	10
2 „	6	„	12
2 „	7	„	14
2 „	8	„	16
2 „	9	„	18
2 „	10	„	20
3 krat	po 3 je	9
3	„	4	„	12
3	„	5	„	15
3	„	6	„	18
3	„	7	„	21
3	„	8	„	24
3	„	9	„	27
3	„	10	„	30
4	krat	po 4	je	16
4	„	5	„	20
4	„	6	„	24
4	„	7	„	28
4	„	8	„	32
4	„	9	„	36
4	„	10	„	40
5 krat po 5	je	25
5 „ 6	99	30
5 „ 7	99	35
5 „ 8	79	40
5 „ 9	M	45
o „ 10	99	50
6 krat po 6	je	36
6 „ 7	99	42
6 „ 8	99	48
6 „ 9	99	54
6 „ 10	99	60
7 krat po 7	ie	49
7 „ 8	99	56
7 „ 9	99	63
7 „ 10	99	70
8 krat po 8	je	64
8 „ 9	99	72
8 „ 10	99	80
9 krat po 9	je	81
9 „ 10	99	90
10 krat po 10 je 100
10 krat po 100je 1000
ftazštevanka.
1 2	med	2 dobi vsak 1			6	med	6 dobi vsak 1 1	
4	»	2	11	2	12	99	6	99 2
6	n	2		3	18	99	6	3 !
8	99	2	ii	4	24	99	6	4 !
10	n	2	ii	5	30	99	6	5 ;
12		2	ii	6	36	t» *	6	6 i
14	99	2	n	7	42	r	6	7 I
16	99	2	51	8	48	99	6	* 8 |
18		2		9	54		6	9
3	med	3 dobi vsak 1			7	med	7 dobi vsak 1 |	
6		3		2	14	1"	7	2:
9	5?	3	51	3	21	51	7	„ 3
12	n	3	11	4	28	51	7	„ 4
15	n	3	11	5	35	51	7	5
18	51	3	51	6	42	51	7	„ 6
21	51	3	11	7	49	51	7	„ ■ 7
24	51	3	11	8	56	51	7	8;
27		3		9	63	-	7	9 i
4	med	4 dobi vsak 1			8	med	8 dobi vsak 1 j	
8	51	4	11	2	16	51	8	„ 2
12	51	4	51	3	24	51	8	3
16	•1	4		4	32	51	8	4 j
20		4	„	5	40	55	8	5
24	51	4	11	6	48	55	8	6 ;
28		4	H	1	56	11	8	„ 7 i
32	51	4	11	8	64	11	8	8
36		4	V	9	72	•■	8	9
5	med	5 dobi vsak 1			9	med	9 dobi vsak 1	
10	99	5	51	2	18	99	9	2 ;
15	99	5	51	3	27	99	9	3
20	11	5	51	4	36	99	9	4
25	m	5	51	5	45	„	9	5
30	99	5	51	6	54	99	9	„ 6
35		5	11	7	63	99	9	7
40	n	5	51	8	72	99	9	„ 8
45	m	5	51	9	81	99	9	* 9
4

Hatisml Karel Gorišek, nekdaj L. Grud.
Pervo Berilo
za
1 «» V « JML !§J fcc « §ole
v
c. k. avstrijanekih deželah.
Velja zvezano x platnenem herbtu 24 novih kraje.
Na Dunaju.
V ces, kralj, založbi šolskih bukev. 1862.
V očitnih šolah se smejo, ako eesarsko-kraljevo ministerstvo posebej ne dovoli, samo predpisane, s štempeljnom šolsko-knjižnega prodaja zaznamovane bukve rabiti. Tudi ne smejo dražje biti, kot je na pervem listu postavljeno.
Pervi razdelek.
i.
Z Bogam.
Z Bogam začni vsako delo, Pa bo dober tek imelo; Z Bogam delo dokončaj, Imaš tu že sladki raj.
2.
Modrost.
Mladost! tvoja perva skerb bodi modrost. Po modrosti spoznavamo Boga. Bogu lepo služiti, nas modrost uči. Prava modrost nam pravi, za kaj nas je Bog ustvaril. Modrost nam kaže pravo pot k Bogu. čemu so vse stvari na nebu in na zemlji, nas modrost uči. Le modrost nam daje pravo srečo. Modrost; več velja, kot srebro in zlato. Kdor modra živi, veselo živi.
Modrosti pa na cesti ne najdeš; za denar
je ne kupiš; tudi stan ne da modrosti. Samo
*
Bog nam daje pravo modrost. Kdor Boga prosi, njemu jo Bog hoče dati.
Jezus otroke v šolo vabi, in jih prave modrosti učiti želi. „Pustite malim k meni priti!" on veli. Radi bomo hodili v šolo, in prav pridno se bomo učili. Bog nam bo dal, da bomo modri, veseli in srečni otroci.
3.
Pred šolo.
„Pustite k meni otročičeP' Naš ljubi Jezus govori, In nas prijazno v šolo kliče, Kjer nas učiti sam želi.
Preljubi Jezus! vsi želimo Učenci tvoji biti zdaj, Serce in pamet teb' zročimo, Učiti pridno nam se daj!
4.
Po šoli.
Za vse, kar smo se naučili, O Bog! te zdaj zahvalimo! Da v sercu vse bi ohranili, Pomagaj nam, te prosimo!
Daj nam, da rastemo v modrosti, Povsod vedemo se lepo; Dodeli nam, da bi v kreposti Služili vedno ti zvesto.
5.
Pridna Rozika.
Pridno Roziko so hotli mati doma imeti, da bi jim kaj pomagala. Rozika pa je žalostna. Jokaje materi pravi: Drugi otroci se bodo učili, jez pa bom zaostala. Drugi bodo veliko znali, jez pa ne. Potem prime mater za roko, in pravi: Ljuba moja mati! lepo vas prosim, pustite me, naj grem v šolo. Saj bom iz šole hitro prišla domu, in bom toliko pridnejša.
Mati ji prijazno rečejo : „Le pojdi, ljuba moja! ker se tako rada učiš; mi boš pa potem veliko bolj pomagala. Vidim; da se v šoli več naučiš, kakor mi doma pomagaš." — Tako pridni otroci prosijo, in radi hodijo v šolo; doma pa lepo bogajo. Taki otroci so ljubi Bogu in ljudem.
Veseli učenec.
Veselo, veselo kar v šolo hitim, ker v šoli veliko se lep'ga učim.
Se brati, pisati navadim lepó, in drugih naukov, ki treba jih bo.
Učitelji, starši me ljubijo tud', ker s pridnosto vračam obilni jim trud.
In Bog ljubeznjivo pomoč mi daje, da zmiram po sreči se steka mi vse.
7.
Zavidljiva učenka.
Katarinka se je iz šole domu prijokala. „Kaj ti je?" jo poprašajo oče. „Oh, gospod kaplan so prišli v šolo P „No! kaj ni prav, da so prišli?" prašajo dalje oče. „Druge so prašali, in so jim spominke pridnosti dajali, meni pa ne," je djala Katarinka. „Bila bi tudi jez znala, še bolje ko drugi. Druge so hvalili, kako so lepo peli; tudi jez sem lepo pela, pa me niso pohvalili."
„Katarinka!" rečejo oče, „ako hočeš le zato pridna biti, da bi te hvalili, ne boš vse svoje žive dni nikoli prav srečna. Pridnost in sveta čednost se na tem svetu ne poplača. Ali ne veš, kaj Kristus uči: Ako samo zato
dobro delate, da bi vas ljudje hvalili, ste svoje plačilo že prejeli. Kaj pa bo za nebesa? Kdor je zvest in priden samo zavolj ljudi, pri Bogu vse plačilo zgubi. Bog na skrivnem vidi in vse vd; on te bo pohvalil in poplačal. Le vesela bodi, če si dobro znala, in si bila pridna. Bog te bo zapisal v zlate bukve večnega življenja. Posvetna Čast je ledena gaz. Kogar Bog hvali, on velja."
Delaj vse le za Boga.
On plačilo vredno da.
8.
Perva skerb.
V nekem kraju sta bila dva kmeta. Imela sta mnogo otrok. Juri je bil bogat, in ni hotel svojih otrok v šolo pošiljati. Rekel je, da lahko brez šole živijo. Radi so otroci doma ostali, pa tudi niso nič znali.
Marka je bil siromak. Za otroke pa je zel6 skerbel. Pridno jih pošilja v šolo. Kaplje vina si ne kupi, da plača za otroke šolski denar. Bos po leti hodi, da po zimi otroke za šolo obuje. „Ljubi otroci," je Marka večkrat djal, „blaga vam nimam dati; dote za menoj ne bote imeli; le skerbno se učite in pridni bodite, Bog vas bo že preskerbel. če bote pametni, bote tudi srečni." Tako je tudi bilo.
Tatje so Jurja okradli, in so mu ves denar vzeli. Dve leti potem je Juri pogorel in od žalosti umeri. Jurjevi otroci so ostali sirote. Gole roke so imeli in pa prazno glavo.
„Poglejte," reče Marka, „kako slabo je, če se kdo na blago zanaša. Le kar človek zna, tega mu nihče ne more vzeti. Modra glava, pridne roke in pa zdravo telo je naj boljše blago. Za dober nauk moramo najprej skerbeti!"
Ko je Marka umeri, so vsi Markovi svoj kruh imeli. Filip je bil kolar, Simon kovač, Gregor dober kmet. Anica je bila pridna dekla, Neža pa šivilja. Vsem se je dobro godilo, in oni so Jurjovim dostikrat kruha dajali. Če v mladosti se 'zučiš : Se za starost oskerbiš.
9.
Dobra misel kmečkega dečka.
Kmečki deček Tinče, komaj štirnajst let star, je vozil nekemu kupcu težak voz iz mesta. Kupec je sedel na vozu verh blaga, Tinče pa je hodil zraven konj, in njegov pes zraven njega. Pot je šla skozi gojzd, in je bila ze!6 gručasta in navzdolna. Na nekem robu se stare kol6, voz se zverne, in kupec, ki je
ravno dremal, je tako močno odletel za neko drevo, da se je zelo ranil, in ni mogel vstati. Prestrašeni deček si sam pomagati ne v^ in ne more; pa tudi ni smel pustiti ranjenca, konj in voza. Zapiše tedaj na košček papirja s svinčnikam prav v kratkem nesrečo, ktera se mu je zgodila. Ta listek zavije v svojo žepno ruto, jo priveže psu okoli vrata, ter ga z bičem silama zapodi proti d6mu. Doma odvežejo psu ruto od vrata, dobd košček papirja, berejo, in zvedo, kaj se je dečku zgodilo. Hitro hitd pomagat, in hvalijo dečka, da se je kaj tacega zmislil.
Kako je bilo dobro, da se je Tin.Če v šoli pisati navadil!
10.
Od stvarjenja.
Iz začetka je Bog ustvaril nebd in zemlje. Zemlja je bila pusta in temna. Pokrivale so jo globoke vode. V šestih dneh je Bog vse tako lepo ustvaril. Pervi dan je ustvaril svetlobo; drugi dan nebo ali firmament; tretji dan suho zemljo in zeliša, morje in vode; četerti dan solnce, mesec in zvezde; peti dan ptice pod neham in ribe v vodi; šesti dan živino in vse, kar lazi in hodi; poslednjič pa človeka.
Bog more storiti vse, kar hoče; on je v segam o g ocen. Bogo je svet in vse reči na svetu iz nič naredil. Iz nič kaj storiti, se pravi ustvariti. Bog je ustvaril nebo in zemljo in vse, kar je; Bog je stvarnik nebes in zemlje.
Vse, kar je okoli mene in nad menoj, me spominja Boga, vsegamogočnega stvarnika nebes in zemlje. Njega bom vedno hvalil, ker nam je tako lepo stanovanje pripravil na zemlji.
11.
Vse stvari hvalijo Boga.
Ves svet je velik tempelj božji. Bog je lepo svet olepšal. Na nebu je prižgal luclc brez števila. Po zemlji je pogernil zelen plajš. Pisane rožice pokrivajo hribe in doline. Lahko smo otroci veseli. Bog je za nas vse tako lepo ustvaril. Za veselje nam je Bog dal pevce in pevke. Ptičice mično zver gole. Zvonovi milo zvonijo. Orgle sladko pojejo. Vrelci rahlo* šumljajo. Potoki in reke hrušč. Vetrovi šume. Viharji žvižgajo in bucé. Grom. bobni in treska. Hvalite Boga ! nam velevajo vse stvari. Konji herčejo in rezgetajo. Volek in kravica mukata. Svinja kruli, prase cvili. Ovca beketd, koza mekeče. Kužej laja, mačka mijavka. Volk tuli in rjove. Gos gaga. Kura kokodaka, petelin poje. Golob gruli, gerlica gode. Lastovice čverčijo. Žabice
regljajo. Tudi grilec škriplje. Vsaka žival ima svoj glas, in hvali po svoje Boga. Vse stvari svojemu stvarniku pojejo hvalno pesem.
12.
Spoznavanje Boga.
Kdo je naučil ptičice peti ? Kdo jih navadil urno leteti? Kdo dal jelenu hitre nogé, Da po planini kakor blisk gré?
Kdo da vetrovam močno pihati? Kdo reče burji silno vihrati ? Kdo tiho zimo nam pripel j a? Kdo toplo leto zopet nam da?
Kdo reče vrelcam rahlo šumeti? Hitrim potokam po bregih dreti? Kdo goni réke, veVke vodè? Kdo jih izliva v strašno morjè ?
Kdo daje solncu svetlo si jati? Kdo vkaže zvezdam milo igrati? Kdo olepšal je jasno nebo ? Zemljo pogernil kdo je tako?
Kdo je nebo nad nami okrožil? Polžiku his'co kdo je naložil? Kdo je naučil pajika presti ? Pridne čebelice sterdi nanesti?
Kdo, dete mlado, te je ustvaril ?
Kdo ti telo in dušo podaril ?
Kdo ti da kruha, kdo ti da piti?
Kdo ti da zdravja se veseliti?
*
Vsegamogočni — blisk in grom daje,.
Da se nebo in zemlja zamaje;
On, Meri bliske v rokah ima,
Pa tudi zemlji dežika da.
Vse to je vstvaril Bog ljubeznjivi,
Kteri nam oče je dobrotljivi,
On nase duše k sebi bo vzel
Ko bode v grobu truplo pepel.
13.
Perva človeka.
Ko je že bilo vse lepo pripravljeno, ustvaril je Bog iz ila človeško telo. Pa je bilo še mertvo, in se ni ganilo. Bog mu tora/ vdahne dušo, in t človek živi. Tako je bil ustvarjen pervi človek. Bog ga je imenoval: Adam.
Adam pa ni imel tovarša, ne tovaršice; bilo mu je dolgočasno. Bog mu da sladko spanje, in mu vzame eno rebro; iz tega rebra ustvari Evo, in jo da Adamu za tovaršico, ju blagoslovi, in postavi v naj lepši vert, ki se mu pravi raj ali paradiž, naj ga obdelujeta. Prav dobro se jima je godilo; vsega sta imela dovolj. Le enega
drevesa sad jima je bil Bog prepovedal jesti, rekoč: „Če bota jedla, bota umerla."
Nekega dne je šla Eva celo blizo prepovedanega drevesa. Eden izmed zaverzenih angelov, ki je podobo kače oblekel, jo s prepovedanega drevesa popraša: „Zakaj ne jesta tega sadu?" Eva je rekla: „Bog nama je prepovedal; ako bi jedla, bi umerla."
Kača pa je djala: „Ne bota umerla ne; saj le bota kakor Bog." Eva se da zapeljati, in je, in da Adamu, kteri tudi je. Tako sta grešila, pervi greh storila, in zgubila gnado božjo. Sram je bilo Adama in Eve; skrila sta se, kakor hudobni otroci.
Kmalo potem je Bog zaklical: „Adam! kje si? Ali si mar jedel prepovedani sad?" Adam se je na Evo izgovarjal: „Žena, ktero si mi dal, mi je dala." Eva je rekla: „Kača me je zapeljala." Ali izgovori niso nič pomagali; Bog je zazugal Adamu, rekoč: „Potnega obraza boš jedel kruh; ternje ti bo zemlja rodila; spremenil se boš v prah, iz kterega si bil vzet." Evi je djal: „ Ti boš veliko terpela z otroci, in boš mozu podložna." Kači je rekel: „Po trebuhu se boš plazila, prah jedla, in prišel bo, ki ti bo glavo sterl,11 to je, kiti bo oblast vzel, in on boodrešenik.
Hitro po grehu se je žalostna godila Adamu in Evi. Izgnana iz lepega raja sta morala težko
delati. Velika nesreča je zadela nju in njune otroke. Kako veliko zlo je pač greh, ker ima take hude nasledke !
14.
Kajn in Abelj.
'^/¿c/am en (Sva d/a i/o/vita dva de-^afdetnet je jfe/o tthe 3%ajn, (ajdetna Jia	ffoajnje rfe/4me/,
Jia ovcaf.	de/am d/a de tno-
*a/a /fee/ d/eeze/e.
je da/3%cjna dfeco Jipe Ame/je, /ta cede. darova/a d/a c$o-Jft	je davova/Jo^dine, ^/tfrfe^
Jiav znametje fiolfoznc /va/ezinod/e. t^/Zde/^ je ¿fef e/ojfpeja en /iva/eznynz derca. ¿fflejn Jia de je /e c/o/heja //ene/
na
m
5¿£>a/orff¿ cffiof, /e v de?ce vedi, rt&v c/ar rae/tme/ Sflafnevefiaf a ne.
<3%cfnu /ez/ío c/'j tn ac/fe/ma/ ¿acné ¿vtfefa f&d/enefa /ra/a d/rad'no cer/tá- ty^J %e/n fe // v o/róz, dt/ho de ^e fez»; /fe/ mu fe it depcet. (¿?n/ra/ de	fode/no fift-
^azen de/a. „£$f i/wt/'met rece, „nta/ fa f&^e." (%ec/a/vnt i^/tf/i^fre vede/v nftm. <^n /0 d/a /¿/a na f&^t, zftra/e n	tn u/fe.
J^a Zima/ defe doc/rn/ of/adt/ rece	: „ fe /ttof
■3/afn o clonare; ,, fez vem? S/tn /fez var/ dvfyta /ra/a?"	rece:
„ 3%ctf dUn'/? <5%ri /vyefa /ra/a
t>yye z zemß c/o mene. £/*e//f <Je zc/ey na zem/j'e, /fera ye zineta en ye/a /re fvoyeya /m/a. 9/>ec vec fe ne/o foe//, /adar jo /j o/de/va/ %a dvefet ne /od tme/ c&ttta; depaf en //efe/¿e /od* fio dve fu. "
■3/cyn vec/ dítono ve//o yreyfe/o, en dem d fore// /%!a/o ze/ dem y re/e/ yayireyye/aye fa/i o ve//a, e/a ne/o/ ne zad/eze ocfeeedetya /" <£/b/ey-ne/ye, en deyeyofe/a/yo damo ya ye noc en c/an ye//e en muee/e. &e/ze/ay ne eme/i*ec yo/oya.
.//a/o yre/ cfove/ee yemÇe yo/oe en vde veje/ zev/jenje.
15.
Bog vse vidi.
Jakec in Ančica sta bila sama doma. Jakec reče Ančki : „Pojdi z menoj, si bova kaj dobrega jesti poiskala, da nama bo prav v slast."
Ančica reče: „Grem s teboj, če me pelješ v tak kraj, kjer na ji nihče ne bo vidil."
„Ah* pravi Jakec, Je pojdiva v mlečnico; tam bova polizala polno skledo smetane."
Ančica pravi: „Tam bi naji vidil sosed, ki na dvori šu der v a cepi."
„Pa pojdi zmenoj v kuhinjoje djal Jakec; ,v kuhinjski omari je poln lonec sterdi, kruh si bova pomakala vanjo."
Ančica odgovori: ,,Tam naji lahko vidi soseda, ki pri oknu sedi, in prede."
,,Pojdiva tedaj v klet jabelk jest," pravi Jakec ; Jam je tako tema, da naji nihče ne bo vidil.*
Ančica pa pravi: „O moj ljubi Jakec! ali misliš, da naji tam nihče ne bo vidil? Ali nične veš za tisto oko nad nami, ktero zidovje prešine, in tudi v temi Sobro vidi?"
Jakec se prestraši, in reče: „Prav imaš, ljuba sestra! Bog naji tudi tam vidi, kjer naji ne vidi človeško oko. Nikjer tedaj ne delajva hudega Bog vse vidi, Bog vse ve, Greh se delati ne sme!
Pervo Berilo za slovenske šole.
2
Bog, naš ljnbi oče.
Otroci! Dobre starše imate. Lepo vas redé in za vas skerbé. Mati vam dajo hrane, oče vam kupijo obleko, da morete v šolo. Kdo pa očetu in materi da ? Bog jima da, Bog stori, da zernje iz zemlje izraste, da drevje zeleni, lepo cvete in sadje rodi. Bog ukaze, da solnce sije in zemljo greje. Bog pošilja tihi dež, da suho zemljo napoji. Ustvaril je ljubo živinico, da nam pomaga delati, da nam daje volno za sukno, meso za jed, kožo za obutev. Ako bi Bog staršem ne dajal, oče in mati bi ne imeli otrokam kaj dati. Oh, kako dolrotljiv je Bog !
17.
Jutro.
Dani se; svetleje prihaja. Stvari se iz teme prikazujejo, in zopet jih vidim. Na vzhodnem kraji se nebo žari, in oznanuje solnčni prihod. Mesec in zvezde oblede v solnčnih žarkih; solnce vse presije in premaga s svojo blišobo. Gore se že zlatijo. Tudi gojzdni robovi so že razsvetljeni. Poslednjič solncna svetloba tudi v dolino prisveti. Jutro je.
Zjutraj ljudje vstajajo, in hodijo na novo po-življeni na svoje dela. Rokodelec gre v svojo
delavnico. Kmet gre na polje. Ptiči zapušajo svoje gnjezda, in skakljajo od vejice do vejice, ier hvaležni Bogu prepevajo. Dobri ljudje tudi zahvaljujejo Boga za veselo novo jutro, in začenjajo z molitvijo svoje dela.
18.
Jntranja molitev.
Tonček je bil uboga sirota brez očeta in matere. Telikrat je mislil na svojega ranjkega očeta, in se tudi zvesto spominjal, kako so mu večkrat zaterdovali, da naj vsaki dan z Bogam začenja, in da naj se precej, ko vstane, Boga svojega stvarnika v nebesih spominja. Rekli so: „Kdor molitev opusa, je že na slabi poti; in kdor malo porajta na jutranjo molitev, je svojo hudobo začel z nehvaležnostjo do Boga." Ko se je Tonček zbudil, se je vselej najpred ozerl na božjo podobo, ktera mu je visela nad posteljo. Hitro je vstal, si umil obraz in rok£ se je oblekel; potem pa je pokleknil in lepo pobožno tako le molil:
Vesel in zdrav sim zbudil se, Iz spavja vstal sim sladkega. Ti varoval, o Bog! si me Nesreč in vsega hudega. Vajeni ti hvalo serčnoživo, Ohraniš da me tak skerbljivo!
*
In zdaj veselo lom prijel Za delo mi odločeno; ln vse, kar danas lom počel, Naj tebi bo podarjeno. Čutilo sladko in težavo Zročujem v tvojo čast in slavo]
Pomagaj mi, o ljubi Bog ! Da dobrega velik' storim: Me varvj milo vsih nadlog, ln da se kaj ne pregrešim, Da starše ne razzalim svoje, Zgubim da milosti ne tvoje!
19.
Pobožni oče.
Oče gredo na polje delat. Njih sedem let stari sinek gre tudi ž njimi. Bilo je lepo pomladansko jutro. Sinek skače ves vesel sem ter tje. Ravno je solnce vshajalo. Oče se odkrijejo, se ozrejo k nebesam, in nekaj na tihem govorijo. Sinek to vide praša očeta, zakaj da so se odkrili, in kaj da so na tihem govorili. „Moj otrok," odgovore oče, „mislim zdaj na Boga, ker vidim ljubo solnce tako lepo vzhajati ; na tihem častim njegovo dobroto in vse-gamogočnost. Glej, ljubi moj, Bog je solnce, in vse, kar vidiš, ustvaril, in je vse tako lepo
naitedil. Dragi moj, ali misliš tudi ti Velikrat na ljubega Boga? ali ga ljubiš, sinek moj?" Ljubim, reče deček, in od veselja mu tečejo solzice.
20.
Popotnik in škerjanec.
Popotnik. Škerjanček ti, kak zgodaj že letiš,
In proti solne' pevaje se vertiš! Škerjanec. Bogu hvaležen hočem prepevati, Za živež in življenje hvalo dati; Od nekdaj je navada moja to, Saj delaš, potnik, tudi ti tako ?
Glasneje pevček pesmico drobi; Podviza potnik, dalj hiti. Oba vesela, vneta do serca, V hvaležnosti oba sta združena. In Bog, nebeški oče v večni hiši, Hvaležnost serčno nju veselo sliši.
21. Večer.
\
Na večer se pomika solnce na nebu vedno niže. Skrije se kmalo za gojzde in gore. Žarki so vedno slabeji, in zahodno nebo se rudeče žari, in solnce plava kakor v ognjenem morji. Popotnik hiti na prenočiše. Tudi ptice pojejo
še večerno pesem, in se spravljajo počivat. Pastir žene Čedo domu. V dolini se vzdigu-jejo lahke meglice, in polegajo po logu. Na ognjišu že gori in šviga plamen; gospodinja pripravlja večerjo. Ljubeznjivo se večerni zvon glasi z zvonika, ter opominja ljudi k molitvi. Na polji pa je vse tiho in prazno.
22.
Zveeer.
Kakor da bi v cerkvi bilo, — Solnce je za goro doli, Sveto, tiho je okoli, Kakor da bi vse molilo.
Iz cvetic, zelene trave Vzdiga k nebu se molitev, In ko stvarniku daritev V zrak puhtijo vse dišave.
23.
Večerna molitev.
Jernejček je imel daleč v šolo. Neki dan je bilo prav slabo in gerdo vreme. Prišel je ves truden iz šole domii. Ko je odvečerjal in staršem lahko noč vošil, je že komaj čakal, da bi šel v posteljo spat in počivat. Vendar preden
se vleže, še poklekne, in moli, kakor vsaki dan. to le večerno molitvico:
Minul je zopet mi en dan! Meče, o Bog! zahvalim te, Da srečno bil je dokončan, V dobrotah tvojih stekel se; Mi vse je milost tvoja dala, Zato naj bo ti serčna hvala !
Če storil sim kaj hudega, Zabredel v ktero grešnih zmot, Mi zal iz vsega je serca, • Usmili se me, o gospod l Pred hudim vsem nocoj me brani, In v svoji milosti ohrani!
Obvaruj moje ljube vse, Zročujem v tvojo jih roko, Povsod naj tvoja milost gre, Zaspati zdaj nam daj sladko! Naj tvoja roka vsem bo mila, Beži od nas naj vsaka sila!
24.
Lahko noč.
Svetlo solnce se je skrilo, vse na svetu potihnilo; vse odeva tiha noč, da zaspati je mogoč.
Svetle zvezde pa gorijo, tam na nebu se blišijo, kakor bi nas angelci dol iz raja gledali.
Ptičiee in druga z'vina, gospodarji in družina, •vse počitka željno je, tiha noč zaziblje vse.
Moja glavca je zaspana, moja posteljca postlana. Ljubi angel vareh moj, mene varuj ti nocoj !
Oče! vi mi križ storite, mati! vi me pokropite da prav lahko, sladko spim, blagoslov vaš zadobim.
Jutro hočem zgodaj vstati, nočem zarje za-ležati. Bog mi svojo daj pomoč ; oče, mati, lahko noč !
25. Zastavica.
Vsako leto gredo sestre križem svet;
Vsaka daje božjih darov mnogored:
Perva sestra lahke nogice imâ,
V	zelen plajš zavita dosti cvetja da.
Druga prisopiha, vroče se poti,
Koso nam ponuja, tudi serp moli.
Tretja nam prinaša sadja jerbase,
Brente polne grojzdja, polni nam sodé.
V	kožuh zadnja sestra je ogernjena,
Ima rokovice, v peč zaljubljena.
Kdo mi vgane štirih sester teh imé?
Kdor ne vgane jih, zares prav mal' umé.
26. Pomlad.
Zopet se nam naznanja in prihaja vesela pomlad. Odlezel in skopnel je sneg, in stajal
se led. Solnce sije svetleje in gorkeje. Prikazala se je že ponižna vijolica, in nas je razveselila z žlahtnim in prijetnim duham. Škerjanček se zopet vzdiguje, in se veselo prepevaje verti v zraku. Polja in travniki se lepo oživljajo in ozelenjujejo. Drevesa cvetejo in stoje v prelepi obleki. Čebele, kebri in drugi mergolinci šume in si hrane nabirajo po dišečem cvetji. Ptiči pojejo po vertih in logih, in si narejajo gnjezdica. Vsaki dan nam prinaša nove lepote. Tu pricvete in se prikaže lepa, dišeča rožica; tam priferči prelepo pisan metuljček, in zopet drugej se razgrinja zelena tratica polna naj lepših cvetic. Gore in doline in vse je oblečeno v praznično, zeleno oblačilo, čez vse to pa je razpeto jasno in modro nebo v neizmernem krogu. Koga bi pač ne veselila tako krasna in rajska pomlad? Še celo bolnik si upa pod milo nebo. Posebno pa se mladina veseli spomladi. Veselo si igra po logih in zelenih travnikih, ter si nabira pisanih cvetic, in spleta vence. Kmetovavec hodi zgodaj na polje delat in sejat, in pride velikrat pozno in vpe-han, pa vendar vesel domu.
Veselimo se lepe pomladi, ktera nam živo kaže dobrote našega ljubeznjivega stvarnika, * in bodimo mu hvaležni, da nas tako sladko razveseljuje ?
27. Poletj e.
Po letu solnce gorkeje sije, kakor spomladi. Cvetice, ki še cvetejo, zelenjava in vse rastline na polji potrebujejo pokrepčavnega dežja. Večkrat se nebo stemni, se bliska in germi. Rodoviten dež napaja in poživlja velo drevje, travo, zeliša in vse polje. Po dežji raste vse veliko bolj lepo in veselo, kakor popred. Vročina od dneva do dneva huje pripeka. Žito zori, in češnje rudeče prihajajo, kakor lica zdravih otrok. Jagode, borovnice in maline so zrele. Otroci jih z veseljem tergajo in nabirajo v kozule in v canjice, še raji pa jih zobljejo. Treba pa se je varovati nezdravih in strupenih želiš, pa tudi nezrelega sadja, ktero je zelo nezdravo in škodljivo.
Sčasama pa perje na drevji začenja tem-,neti, žita rumene, in kosci že klepljejo kose, in hodijo zgodaj kosit; žnjice pa brusijo serpe in urno hodijo na njive žet. Pridni otroci pobirajo klasje za njimi. Snopovje zdevajo potem v kozelce, da &e posuši, in kadar je suho, ga omlatijo. Kako lepo je poletje ! Otrokam daje dobrega sadja, in vsem skupaj potrebnega žita in živeža.
Poletje z gorkoto zori, Kar pomlad popred nam rodi ; Ko z delam otrudimo se, Nam živno moč sadje daj6.
28.
Jesen.
Dan se krajša, in približuje se jesen, perje na drevji rumeni, in spada počasi. Ljubi, veseli ptički se odpravljajo, in gredo v gor-keje kraje, od kodar še le spomladi nazaj prihajajo. Samo vrabec, sternad, vrana in še nekaj druzih ostane v naših merzlih krajih. Nekaj pa jih tudi ptičarji polove v žimnice , na limnice in v ptičnice. Skoda za nje!
Cvetic jeseni le še kaj malo cvete. Trava po senožetih in travnikih je pokošena, in vse zeliša venejo in se obletnjejo. Hruške, jabel-ka, orehi in drugo sadje je zrelo; ter ga tre-semo in obiramo. Veseli plezajo dečki na jablane, odtergujejo rudeče jabelka in jih nabirajo v jerbase. Veliko sadja posušimo in prihranimo za zimo. Nekaj ga denemo v muzdo, da se zmehči, in bolje postane.
Vinorejec terga zrelo grojzdje, ga spravlja v klet, in tlači mošt iz njega, iz kterega potlej vino postane. Koliko slabotnih ljudi se je že
poživilo, in koliko žalostnih že poveselilo s kapljico dobrega vina!
Zdaj pa je kmali vse žalostno in pusto na polji. Zadnje pridelke spravljajo z njiv in merzla sapa piše po praznem sternišu. Tu in tam še kak kmetovavec orje in seje ozimino, in tudi derv napravlja za zimo. Po skritih potih pa se plazi lovec za brezskerbno divjino.
Vse je že spravljeno. Ljudje imajo dosti živeža za zimo. Naj bi tudi ne pozabili Boga zahvaliti za vse, kar jim je podelil.
29.
Zima.
Po zimi zemlja počiva, in si pridobljuje nove moči za prihodnjo novo pomlad, ravno tako, kakor človek po noči. Tudi človek gre zvečer počivat, spi, in vstane zjutraj ves po-krepčan. Drevje je zgubilo svojo lepoto, in stoji obleteno; cvetice so ocvetele, in trava po travnikih je zvenela, in vse je utihnilo. Noben vesel ptiček se več ne o glaša, in tudi pastir ne goni več čede na paše. Večkrat se naredi prav hud in ojster mraz. Ljudje oblačijo kožuhe in se zavijajo v plajše. Po zimi ne moremo biti brez peči. Dobro kurimo, da imamo
gorko stanico. Nekteri revni ljudje nimajo ne derv, ne gorke obleke, in morajo tedaj mraz terpeti. Pomagajmo jim, ako moremo! Voda mraza zmerzne, in se v terd led spremeni. Po zimi so zamerznjeni studenci in celo potoki. V mrazu tudi soparji v zraku zmerznejo in padajo na zemljo, in takrat pravimo, da gre sneg. Sneg pokrije hiše, ceste, polje in vse, kar je zunaj, s svojo lepo belo odejo. Pod snegam pa je ozimina lepo zelena, ker je obvarovana mraza.
Po zimi ne moremo toliko in tolikrat zunaj biti in se sprehajati, kakor druge čase. Dan je kratek in komaj osem do deset ur dolg, in vreme je večjidel slabo in neprijetno. Vendar pa tudi zima pripravlja otrokam veliko veselja. Veseli nas, Če se malo zadričamo na saneh, in kak6 veselo je, kadar se začne sneg tajati. Otroci navali pred sabo veliko gručo snega, postavijo ena na drugo in narede snežnega moža.
Dolge zimske večera se igrajo otroci z orehi, lešniki, jabelki, in berejo lepe bukve in pojejo vesele pesmice, ter se prav dobro kratkočasijo.
Po zimi se tudi obhajajo veseli božični prazniki. Spominjajo nas na rojstvo našega zveličarja. Vse gre takrat veselo v cerkev in
hvali Boga za veliko milost, ktero nam je storil, ki nam je svojega edinorojenega sina poslal na svet. Pridni otroci se božičnih praznikov zelo veseli; naredi si lepe jaslice, in pojejo zraven lepe božičnice. Tudi zima je tedaj vesel in prijeten čas.
30.
Rojstvo Jezusovo.
V malem mestu Nacaretu v galilejski deželi sta živela ubogi tesar Jožef in obožna devica Marija. Oba sta bila pobožna in dobra. Bog ju je rad imel? in jima je obljubil Jezusa, odrešenika sveta.
Tisti čas je rimski cesar Augusf vsem prebivavcam po deželi zapove-daU da naj se dajo popisati v tistem mestu, kjer so bili njih dedje doma. Marija in Jožef sta bila betlehemske rodovine. Toraj sta šla v Betlehem k popisovanju, Ker se je bilo pa ondi že veliko ljudi s o.slo, ne moreta dobiti v mestu prostora. Prenočila sta toraj zunaj mesta v nekem hlevcu.
kamor so sicer pastirji s cedami zahajali.
V	tem bornem hlevcu je prišel Jezus Kristus, sin božji, popolnoma reven na svet. Mati Marija je svoje dete povila v plenice, in ga je položila v jaslice, ker ni bilo boljšega prostora.
31.
Pastirji pri jaslicih.
V	ti sveti noči so bili pobožni pastirji pri tvojih, čedah na polji. Naenkrat stoji pred njimi angel v nebeški svetlobi, in pravi: „Ne bojte se, oznanujem vam veliko veselje! Necoj to noč je drišel Kristus na svet! Pri Betlehemu bote dobili to dete, ki lezi v jaslih, povito v plenicePrikazalo pa se je še veliko drugih angelov, ki so peli: „Slava Bogu na višavi, in mir ljudem, kte-ri so svete volje!"
Pastirji hitro gredo, in poišejo dete Jezusa. V hlevcu najdejo rednika Jožefa, mater Marijo, in v jaslih zagledajo ljubeznjivo dete Jezusa, kakor jim je bil angel povedal.
Priserčno se vesele, molijo sveto dete, in hvalijo Boga.
Modri iz jutrove dežele.
h jutrove dežele so prišli trije modri možje Jezusa molit. Čudna zvezda je šla pred njimi in jim je kazala pot v judovsko deželo. Prišli so v mesto Jeruzalem, kjer je stanoval kralj Herodež, in ga prašajo, kje bi bil rojen judovski kralj. Herodež se zelo prestraši, ko modri prašajo po novorojenem kralju. Ker ni vedel, kje da je Jezus na svet prišel, pokliče duhovne in pismo-učene, in jih praša, kje da bi bil rojen Kristus? Oni pa mu odgovore: „ V Bellehemu v judovski deželi!" Herodež pošlje modre v Betlehem, in jim naroči: „Poišite to dete, in kadar ga najdete, pridite mi povedat, da ga pojdem tudi jez molit." On pa ni mislil moliti dete Jezusa, ampak hotel ga je umoriti.
Trije modri so našli dete Jezusa; so pokleknili pred njega, in ga molili. Prinesli in darovali so mu tudi drage dari: zlata, kadila in mire. Bog je Jezusa varoval pred kraljem Heroiežem. V spanji naroči modrim, da naj ne hodijo nazaj k Herodežu, zato ker on le iŠe Jezusa umoriti. Modri bogajo, in gredo po drugi poti domu.
Beg v Egipt.
Ko Herodež vidi, da modrih ne bo nazaj, da neusmiljeno zapoved, naglo pomoriti v Betlehemu in oholi Betlehema vse otroke, kar jih je dve leti ali manj starih. Menil je tako tudi Jezusa vmes dobiti. Bog je dete Jezusa zopet obvaroval. Poslal je angela k Jožefu, ki mu pravi, da naj z detelam Jezusam in z njegovo materjo Marijo beži v Egipt, ker Herodež hoče dete umoriti. Nedolžni otrociči v Betlehemu pa so bili neusmiljeno pomor-jeni. Jezus je bil med tem pri svojih starših .v. ptuji egiptovski deželi.
Kmali potlej je bil brezbožni Herodež umeri. Angel zopet poveJošefu: „Pojdi nazaj v svojo domovino, zakaj, Herodež je umeri.
Jezus, Marija in Jošef so tedaj nazaj šli v svoje domače mesto Nacaret.
34.
Jezus, star dvanajst let, v tempeljnu.
Ko je bil Jezus dvanajst let star, je prosil starše, da bi ga o veliki noči seboj vzeli v Jeruzalem. V lepem tempeljnu. bi bil rad molil svo~ Pervo Berilo za slovenske šole. .	3
jega nebeškega očetu. Marija in Mef sta rada uslišala njegovo pobožno prošnjo. Prav lepo je molil, in ves srečen je bil v hiši božji. Konec praznika sta ga zgubila med obilno množico. Ker sta pa mislila, da je pri znancih, m zna-büi ze na potu proti domu, se tudi ona dva brez skerbi verneta domü. Zvečer poprašujeta na prenočim po njem pri Hahti in znancih, pa nobeden ni vedil zanj. V veliki skerbi se verneta v Jeruzalem, ter ga išeta po vsili ulicah in cestah velikega mesta ; pa nikjer ga ni bilo.
Tretji dan gresta zopet v tempelj, m tukaj ga najdeta v sredi med učeniki in pismarji, ki jih je poslušal in izpraseval. Vsi kteri so ga slišali, so se Čudili njegovi umnosti in njegovm. odgovoram.
Marija mu reče: „Sin ! zakaj si nama vendar to storil? Glej ! tvoj oče in jez sva te žalostna iskalaJezus pa jiim pohlevno odgovori: „Ali ne vesta, da moram biti v hiši svojega očeta?" Vernil se je zopet v Nacaret, in je prihajal kolikor starji, toliko tudi modreji in ljubeznjivši pri Bogu in ljudeh.
35.
Hoja za Jezusam.
Otrok po poti gré, pa iti kam ne vé; veli mu Jems sam: Veé moje dote kam? Le hodi »a menoj!
Le hodi za menoj, vodnik bom dober tvoj. Glej, to je ozka pot; ne zgubi se od tod, in hodi za menoj l
Le hodi za menoj; jez hodim pred teboj, da te v nesrečen kraj kdo ne zapelje kdaj; le hodi za menoj!
Le hodi za menoj, se hudega ne boj; bom varno vodil te, da ne spotakneš se. Le hodi za menoj!
Le hodi za menoj, sem tron zapustil svoj, da tebe peljal bom v prelepi rajski dom. Le hodi za menoj!
Le hodi za menoj! Glej, majhen bratec tvoj sem hotel jez postat\ ti ložej pot kazat'; le hodi za . menoj!
Le hodi za menoj! Saj sem prijatel tvoj, in te skoz smert in kriz popeljem v paradiž. Le hodi za menoj.
Le hodi za menoj! Glej, gor je oče moj. Kar zapove, lepo štor' vse kot jez zvestd, in hodi za menoj!
36.
Cešena si Marija.
ee
' tfti/a *e zttonen/e
ye,
t*f ca,)/ eu fieoeaerye ** * z/a/o zayu váe ca iti : fêeaena ai, <y//avya ti /
//¿o *tr..yy aye ao/noe ze, /^tr/iyu/e ¿e; cet yio/c/tte '/*e'
úí7	/. r •	• t	J	•
e altu mt ¿o afiet zuonerye, t-s//otHtt c'4i/ ta yiocea'etye; Wez dxt/ tu yi/mti ae oy/aat: é>e>ena at, ^J/anya /t /
t^fti /adán ao/nct ae ßu/fo /'(Oitrn za yon-a za nt a/a a tí, ¿fe y/a.mo a/eat a*e zuonttye
ota/ tn yioceaerye, ^ <uec»Hnem //ar/u ae y/aat éea'ena ai ty//avtya /t /
(oeaena ai *-///ax€ya /i/
'ay ae y/aat c/o Áonca e/ni.
ves/na a/tJt' ae zuonety'e •^//etrtc oaif t m fieoeaery'e, tn zem/fct ney
%2eSena dr,	/t /
37. Človek.
Perva in naj imenitnejša stvar na svetu je človek. Ustvarjen je po božji podobi. Človek je iz duše in iz telesa. Telo se loči v tri poglavitne dele. Ti so: glava, čok in zunanji udje, roke ia noge.
Vsi udje človeškega 'telesa kažejo čudno modrost stvarnikovo. Duše sicer ne vidimo, pa jo čutimo, ker vlada naše telo, in ga živi. Z dušo premišljujemo, kar slišimo, vidimo ali čutimo; duša ima um. Z dušo spoznavamo, kar je prav ali ni prav, kar je dobro ali hudo; duša ima pamet. Bog je človeški duši tudi dal prosto voljo, da lahko izvoli, kar je prav, pa tudi lahko opusti, kar ni prav.
Naj bolje telesno blago je zdravje; naj
večje dušne lepote so: krotkost, ponižnost,, čistost in bogaboječnost,
Kadar se loči duša od telesa, človek umerje; truplo zakopljejo v zemljo, in se spremeni v prah. Na poslednji dan bo pa zopet vstalo, in se z dušo, ktera ne umerje, združilo za večno življenje ali za večno pogubljenje, kakor sta na tem svetu skupaj služila, dobro ali hudo delala. Kako imenitno je pač naše telo! Koliko imenitnejša pa je še naša duša! Skerbimo toraj za zdravo telo, pa še bolj za lepo. žlahtno dušo !
38.
Živež.
človek potrebuje živeža, obleke in stanovanja, da živi. Živež je naj bolj potreben. Brez jedi in pijače bi ne mogli živeti. Živež pa je mnogoteren; nekaj ga lahko sirovega povžijemo; večjidel pa ga moramo še drugače pripravljati. Kruh je naš naj na-vadniši živež; zato molimo vsaki dan k Bogu: „Daj nam danes naš vsakdanji kruh!" Imenujte še druge jedila! — Kteri in kakošni živež raste na polji, na vertu ? Ktere živali nam dajejo živež ? Navadno jemo trikrat na dan : zjutraj,
opoldne in zvečer. Pred jedjo in po jedi moramo moliti in Boga, ki nam vsega dobrega daje, prav serčno zahvaliti.
Tudi pijače so mnogotere; ktere? ,— Naj bolj zdrava pijača je hladna, Čista voda. Kdor pa je vroč, ne sme piti, dokler se ne ohladi in ne oddahne.
Večjidel vse, iz česar pripravlja živež, nam prideluje kmetovavec. Če bi kmetovavec nič ne sadil in ne sejal, bi bila kmali povsod lakota. Zraven tega pa tudi redi in pita živino, ktera nam daje tečno meso in še veliko druzaga živeža.
Iz žita melje mlinar moko, iz ktere se bo tem kruh peče. Mesar kupuje od kmetovavca živino, jo kolje, in nam pripravlja dobro meso. 01 ali pivo nam pripravlja 61 ar; vino nam prideluje vinorejec, ki sadi terte, in iz grojzdja» tlači vino.
Kdor več je, kakor njegov želodec"potre-buje; preveč je; tak je nezmeren, in lahko zboli. Kdor rad je le sladke in dobrookusne reči, mu pravimo, da je sladkosned en. To je otrokam vselej zel6 škodljivo.
Veliko je revnih in ubogih ljudi, ki se ne morejo najesti vselej do sitega. Takim moramo kaj podeliti, če premoremo. Miloserčnemn
se j^d še enkrat bolj prilega, če jo je nekaj podaril lačnemu.
39.
Pobožni sinek.
Oče so svoje otroke vselej lepo učili, in so skerbeli, da bi bila tako vsa hiša dobra in poštena. Pred jedjo in po jedi so vselej sami naprej molili, in so vsi družini dajali lep izgled pobožnosti. Ko je Tonček že malo odra-stel, da je začel hoditi v šolo, in se že učil moliti, je enkrat sam očeta prosil, de bi njemu pustili naprej moliti pred jedjo in po jedi. „Veseli me," so djali oče „da si se že naučil moliti, in de rad moliš; tega sim že davno prav težko pričakoval. Le rad moli, in bodi zmiraj dober, da te bo ljubi Bog rad imel, in da ga bo veselila tvoja molitev."
Neki dan je prišel očetov brat od daljnega kraja, in je ž njimi k6sil. Pred kosilam Tonček lepo vzdigne ročice proti nebesam, in prav pobožno moli. Ko striček to vidijo, se jim vtrinjajo solziee v očeh. Prijazno se na-smejajo, in mu pravijo: „No, Tonček, to je prav, tako je lepo! Veseli me, da tako mlad pa že tako lepo moliti znaš. Taki otroci so vsim všeč ; takim otrokam je ljubi Jezus re-
¥
kel: „Pustite jih k meni! ' Pobožne otroke ima tedaj ljubi Bog rad in jih kliče k sebi. Moj Tonček! bodi vedno tak, vsi te bomo radi imeli in Bog ti bo dal veliko srečo." Tonček je ostal vedno pobožen deček, je bil dober mladeneč in vse svoje žive dni pošten človek pred Bogam in ljudmi.	1
Kdor uboga, lepo moli, Žal ne bode mu nikoli.
40. Golobček.
Mati so svoje otroke peljali na lep zelen travnik. Otroci vsi veseli tekajo okoli matere, in zbirajo in tergajo cvetice. Na cvetični trati pod leskovo senco pa golobček prijazno sem ter tje skaklja, ter z rudeeim kljunčkam zernica pobira, „Glejte, glejte," pravijo mati, „mala živalica si iSe živeža. Le dobro pazite, kadar pobere, — vidite! vidite! vsakikrat pogleda ljubeznjivo v neb<5. Za vskako najdeno zernice dobra živalica zahvaljuje svojego milega očeta, kteri jo tako dobrotno varuje in preživlja. Kako lepo nam pač mala nedolžna živalica kaže hvaležnost do tvojega stvarnika, in nas opominja, da tudi mi tako delajmo. Oj, dragi
moji, ne pozabite tudi vi nikoli za vsaki prejeti dar serčno zavaliti dobrotljivega očeta v nebesih!"
41.
'	Dobra večerja.
„Ričet pa ni dober," je djala zberljiva Metka opoldne pri jedi, „ne bom ga jedla ne!" in položi žlico na mizo. „Zdaj ti ne utegnem drugega kuhati," rečejo mati, „le čakaj, za večerjo ti bom boljega napravila."
Popoldne gre Metka z materjo na njivo krompir kopat, in mora ga rušiti in devati v žaklje, dokler ni solnce za goro.
Ko zopet domu pridete, ji mati dajo večerjo. Metka zajme, in pravi: „To je pač dobra jed, ta se mi prilega." Pojedla jo je polno skledico. Mati se ji nasmejejo, rekoč : „Bil je ravno tisti ričet, ki si ga opoldne pustila; pa zato ti je zdaj boljše dišal, ker si ves popoldan pridno delala.
Kdor pridno dela, mu jesti diši;
On zdrav ostane, in sladk6 zaspi.
Neprevidnost ni dobra.
Po letu neki dan je šel Blaže na polje, Vroče je bilo, lice mu gori, in silno ga začne žejati. V lepi senci pod hrastam najde hladen studenec, ki je izpod pečine zviral. Voda je bila čista ko ribje oko, in pa mer-zla ko led.
Naglo se je Blaže napije; ali slabo mu začne prihajati, toliko, da ne omedli.
Slab prileze domu, in zboli prav nevarno. „Joj," je zdihoval bolen na postelji, „kdo bi mislil, da je v tem studencu tako hud strup. Blažetov oče pa pravijo: „Čisti studenec ni kar nič kriv tvoje bolezni, ampak tvoja neprevidnost, ker si ves pregret se naglo merzle vode napil."
43.
Obleka.
Obleka nam je za to, da si ž njo život pokrivamo in grejemo. Varuje nas tudi dežja, mraza in vročine. Obleka mladenČev in mož je drugača kakor dekličev in ždn. Srajce dela šivilja iz platna ali pavolnate
robe. Platno se mora dolgo obdelovati, da se ubeli, ter rabiti more. Lan tarice otarejo, predice pa predivo omikajo in spredejo. Tkavec dobi prejo, in jo stke v platno. Iz dobre preje se tudi nareja konec (cvirn). Pavola raste v ptujih deželah na nekih ger-mih; se sprede in podela v pavolnato robo. Nogovice so ali iz predivnate preje, ali iz volne spletene. Pridne deklice se kmali naučd plfesti, šivati in presti.
Hlače, suknje in plajše dela kfajač iz sukna in iz druge robe. Sukno delajo suk-narji iz ovčje volne, ktero popred spredejo in olikajo.
Obiitalo dela čevljar iz usnja. Usnje pripravlja strojar iz kož večjih žival. Za rokovice in oper ti, ktere izdeluje rokovičar, pripravlja jdrhar jerhovino iz kož manjših žival.
Klobuke dela klobučar iz klobučine ali iz svile. Po letu nosimo tudi slamnike.
Svilnate oblačila so zelo drage, in jih imajo le premožni ljudje. Drage oblačila niso za take ljudi, kteri si morajo kruh z rokami služiti.
Oblačilo ne naredi človeka ne boljšega, in ne slabšega. Pametni ljudje gledajo več na lepo zaderžanje, kakor pa na lepo obleko.
Sleherni naj se oblači po svojem stanu; kmet in kmetica po kmečko, gospod in gospa po gosposko. Vsaka,obleka se lepo podži, če je le čedna, in ni raztergana ali umazana. Čedna in spodobna obleka se posebno mladim ljudem lepo podd. Naj lepša in drajša obleka za mladost pa je čista nedolžnost.
44.
Lepa snknja, prazna glava.
JurČe je vedno lenobo pasel. Učil se ni nič, in tudi znal ni nič. Oblekel je lepo suknjico, po ošabno po vasi letal, in se ska-zoval. Se v šoli se je ponašal s svojo lepo suknjo. Otroci so ga ostopili in radovedno gledali; Jurče pa se je zaničljivo na nje oziral. Učenik ga pokličejo, „Jurče, na nogš! povej , kar znaš!" Jurče pa se ni učil nič, in tudi ni vedil nič; karkoli je zinil, vse je bilo neumno. Sram ga je začelo biti, in spoznal je Jurče, da sama lepa suknja nič ne pomaga, če Jurče nič ne ve, če Jurče nič ne zna.
Samo lepo oblačilo te ne bo častilo; pridnost, modra glava, to je prava slava.
Deklica in kresnica.
Po letu o kr^su je zvečer v mraku modra pestema, Marijana, na vertu sedela, in mladi deklici, Nežici, kazala zvezde, ki so ravno začele svetiti na jasnem nebu. Nagloma Nežica pesterni uide, in dirja za svetlo stva-rico, ki z bledo lučico krog leta, in ne neha, da jo vjame. Prinese jo Marijani pokazat. Ker je že hladno prihajalo, greste v hišo, in pri luči hoče Nežica pogledati lepo reč, ktero je vjela. Ko pa pri luči pest odpre, — na! — majhna muha ji lazi po dlani.
Zamerzi ji, in jo z rok verže. Marijana pa Nežico poduči, da je to le kresnica, ki se v temi sveti, na svetlem pa otemni, in reče: »Taka kresnica je vsaka deklica, ktera si truplo zalo oblači in lišpa, serce pa ima gerdo in umazano. Bog bo tudi vse take dekleta zavergel, kakor si ti kresno muho zavergla."
Obleka naj lepša je ta: Ponižnost, nedolžnost sercd.
Človekovo stanovanje.
Človekovo stanovanje je hiša. Hiša nas varuje hudega in gerdega vremena, po zimi pa hudega mraza, ker se v nji lahko pogre-jemo. Po letu na varuje prehude vročine, nas brani divje zverine hudobnega človeka, in nam daje miren in varen počitek.
Imenujte hišne dele! Kterih reči je treba za hišno zidanje? Ktere reči so stanici, v kuhinji, v kleti, v hlevu, v skednu, na dvorišu? Hišno poslopje nam stavijo tesarji in zidarji. Pohišje ali hišno pripravo narejajo mizarji, bodo naj skledniki ali omare, stoli ali klopi, mize ali police, stropi in trami. Krovci pokrivajo strehe s slamo, s skodlami ali z opeki. Leseno posodo delajo sodarji iz dog, glinasto lončarji iž ila, kotleno kotlarji iz kotlovine (kufra). Vsi ti delavci pa bi ne mogli iz-gotoviti svojih del, če bi ne bilo kovačev, ključarjev, žebljarjev in nožarjev, kteri jim potrebno orodje zdelujejo iz železa ali iz jekla. Železo pa se dobiva v železni rudi, ki jo rudarji kopljejo v hribih, fužinarji pav plavžih topó, da čisto železo izteče iz nje.
V hiši mora biti vse čedno in redno.
Snažnost in redovnost, je dober kup, pa nam veliko pridobi, in stori, da nas imajo ljudje radi.
4T.
Redovnost nas varuje škode.
Sabinka je imela svojo izbico, pa nikoli ni pospravljala svojih reci; vse je križem ležalo po čumnati. Mati jo zavoljo tega večkrat opominjajo, pa njih ne sluša. Neko nedeljo popoldne se Sabinka lepo pražnje obleče, iu z doma odpravlja.
Soseda ji prinese polno skledico debelih černih češenj. Na mizi in po nikoknih je bilo oblačil vse polno.. Sabinka postavi češnje na stolec, in gre z materjo . v vaš. Zvečer že v tami pride domu. in se naglo vsede, pa od strasa zakriči. Kaj pa ji je? Ravno na zver-hano skledico se je bila vsedla, in češnje pomečkala. Mati z lučjo pribite; kaj pa vidijo? Češnjev sok se je cedil po stolcu; lepo belo Sabinkino krilo je pa bilo tako černorudeče, da ga ni mogla več obleči. „Zdaj vidiš." so mati djali, „kako je treba devati vsako reč na svoj kraj. Naj te lastna škoda uči redovnosti."
Sloveča gosti vnica.
Mladi Vertnik je za dnarje, ki jih je bil podedoval po sovjem očetu, kupil gostivnieo. Kmali je bila njegova hiša zelo čislana, in je po Širokem slovela.
Ko so popotniki pozvedovali, ktera bi bila naj boljša gostivnica v tistem kraji, so vozniki vselej in vsakega nasvetovali naravnost k Vertniku. Vsi popotniki, kteri so bili le enkrat pri Vertniku, so ga pri drugi priložnosti zopet poiskali in pri njem ostajali. Prišlo je tako daleč, da so bile v tistem kraji vse druge gostivnice prazne; pri Vertniku pa so se gosti vedno množili, tako, da je mogel še nekaj hiše prizidati, da je bil v stanu vse popotnike sprejemati.
V Vertnikovi hiši pa so tudi vsacega popotnika prijazno sprejeli in mu dobro postregli. Vse je bilo zunaj in znotraj prav jično in pripravno. Okna so bile vedno prav čisto pomite, tla vedno pometene. Mizno orodje le bilo zmiraj prav čedno, in vse posode so bile čisto pomite; z eno besedo: vse je bilo prav snažno, priljudno in prijazno. Zares!
Pervo Berilo sa slovenske šole.	4
pri Vertniku se je človeku vsa jed iu pijača prav dobro prilegala.
Ravno zavoljo tega je ta gostivnica tako slovela, in vabila popotnike.
Snažnost in čednost prijatle dobi; (nerdost, nečednost pa preo jih podi.
49.
Skerbi tudi za dnšno lepoto!
Lovre in Nežica, njegova sestra, vidita materno ogledalo na oknu, in se gresta vanj gledat.
Lovre je bil prav lep fantič, in se je svoji lepoti samoljubno smejal. Nežica pa je bila pikasta, in zajoka, ko zagleda svoje raz-tergano lice v ogledalu.
Mati, ki ravno pridejo, jima rek6: _Ti Lovre, nič se preveč ne hvali s svojo minljivo lepoto, in varuj se, da svojega gladkega lica s hudimi strastmi prezgodaj ne spačiš. Ti, Nežika, pa vesela bodi, da je še boljša lepota od telesne, lepota duše, in za tisto toliko več skerbi."
Lepo lice hitro zgine,
Lepa duša pa ne mine.
Kje sem doma?
V	nebesih sem doma,- to meni pravita zemlja in nebo, in vsaka stvar lepo.
V	nebesih sem doma ; to vedno pričata mi solnce, mesec bled', in vsake zvezde sled.
V	nebesih sem doma, kjer žlahta zvoljena se skupaj veseli, in mene k seb' želi.
V	nebesih sem doma, nisem tega sveta; nebes se veselim, v nebesa prit' želim.
V	nebesih sem doma ; svet sreče mi ne da; vsa zemlja le za mé dežela ptuja je.
V	nebesih sem doma, tam Jezus krono da, tam je moj pravi dom, kjer večno srečen bom.
54.
Troji priatli.
Neki oče so pravili svojim otrokam tole priliko: „Imel je svoje dni imeniten kralj
»
na bogatem otoku v sredi morja namestnika, kterega naglo pokliče k sebi, da bi obrajtala. Kraljev namestnik gre iskat prijatlov, da bi ga spremili pred kralja. Pervi prijatli, kterim je naj več zaupal, ga zapusfe; še ne zmeni se nobeden zanj. Drugi prijatli, na ktere se je močno zanašal, so ga spremili, pa le do ladje, v kteri se je v kraljevo mesto peljal. Tretji prijatli, na ktere se je naj menj zanašal, ga po dolgem potu ne zapuste, stopijo ž njim pred kraljev prestol, in mu izprosijo milost.
Ravno tako ima tudi vsaki človek troje prijatle na tem svetu, pa jih večjidel še le takrat spozna, kadar odhaja iz tega sveta. Pervi prijatli, ktere naj bolj čisla, so dnarji in posvetno blago; oni človeka zapuste, kadar se odpravlja iz tega sveta. Drugi so žlahta in znanci; oni nas spremijo in gredo z nami le do groba. Tretji prijatli so svete čednosti in dobre dela; ene gred6 s človekam v dolgo večnost, so pred Bogam njegove besedniee, in mu izprosjo usmiljenje. Za ktere prijatle si hočete skerbeti, otroci?
Starček in sniert.
Ubog starček je nesel težko butaro derv iz gojzda domu, da bi si po zimi ž njimi kuril, in se mraza varoval. Pot je bila dolga on pa že ves slab. Truden in zel6 nevoljin, verže butaro na tla, in kliče smert, da bi ga rešila iz takega nadležnega življenja. Komaj pa izgovori, že smert pri njemu stoji, in ga še enkrat vpraša, kaj da hoče. Prestrašen starček pa odgovori: „Prosim te, ljuba žena. bodi mi tako dobra, in pomagaj mi zadeti to butaro zopet na herbet! '
53.
* Prazen strah.
Lizika se je po noči prebudila, in zdi se ji, kakor da bi kdo terkal na vrata? Sklone se iz postelje, in prav tanko posluša. Zopet prov močno zaropoče. Lizika od straha komaj diha. Cez nekoliko časa zopet tretjič prav dolgo ropoče. Lizika se spomni, da so teta bolni; misli si, da so umerli in prišli slovo jemat, kakor je slišala praviti. Vsa plašna
smukne pod odejo, in celo noč od straha ne zatisne očesa. Kaj pa je bilo? Pes je sedel na pragu, bolhe oberal, in je terkal z gležnjem po vratih. Ko se je zdanilo, gre Lizika perva iz hiše, in najde psa na pragu.
54. Izreki.
Andrejčku so boter podelili lepe bukvice. Imenovale so se „zlate bukvice." Boter so djali, da se te bukvice zato tako imenujo, ker so v njih lepi izreki in pregovori, kteri so veliko več vredni, kakor srebro in zlato, če bi jih zapominjeval, in jih spolnoval.
Nekaj izrekov v teh bukvicah je bilo takih le: Mladine naj večja lepota je ta: Nedolžnost, ponižnost, pa žlahtnost ser ca. Prebrisana glava in pridne rok^ So večje bogastvo kot zlate gore. Uči reda se, ga vedno ljubi; Pri neredu čas in čast se gubi. človeku pridnost kruh in čast daruje; Lenoba pa beraško palco kuje. S hudobnimi nikar se ne enači, Hudobni lahko dobrega popači. Prijaznost sreče vir rodi; Sovraštvo čednosti mori.
Vsem hvaležnost ljuba je; Nehvalešnost čerti vse.
Obračaj dobro Čas, ne daj ga potratiti; Ne pride več nazaj, ne moreš ga kupiti.
Kdor je pobožen, se Boga boji, Mu treba hudega se bati ni.
Kjer koli si, Bog vidi te; Ne delaj, kar pregrešno je!
Otroci in odrašeni ljudje
Naj zmir v ljubezni med seboj žive.
Če v nebesa hočeš najti stezo pravo, Po nji prašaj svojo vest in pamet zdravo.
55.
Živali.
Svet je podoben velikemu pohištvu, v kterem je vse živo potrebnih in koristnih stvari, in ljubi Bog je vsega tega neskončno moder in dober gospodar. Ena stvar je drugi potrebna ali za živež ali za veselje. Ni reči brez prida in koristi na svetu. Vse reči služijo Bogu v hvalo, človeku pa v prid, dokler jih modro zavživa.
Živina nam pomaga delali, nam daje kožo in dlako za odejo, mleko, maslo, sir in meso v živež; kosti, rogovi in živinske čeva so rokodelcam koristne ; tudi gnoj je za polje potreben.
Ptice so nam ravno tako koristne in potrebne stvari, in nas tudi zelo razveseljujejo. Hudobno bi bilo, če bi jih terpinčili in brez potrebe morili.
Ribe žive veliko ljudi, kteri jih jedo in prodajajo suhe in nasoljene; celo moko nekje meljejo iz rib, in pagačo pečejo.
Tudi kače niso brez vsega prida; nam strupene reči pobirajo, in so zopet drugim živalim v živež.
Čebele nabirjajo sladki med v zdravilo in za medico, dajejo vosk za sveče, ki gore pri naj svetejšem opravilu, mravlje nanašajo žlahtno, lepodišeče kadilo.
Vse, kar živi, nas opominja hvaliti Boga, in nam pomaga častiti gospoda tolikih čudežev.
56.
Prid domačih žival.
Veliko žival je človeku tako potrebnih, da brez njih živeti ne more. Zato jih preskerbvje z živežem, in jim daje stanovati pri svoji hiši. Te živali se i me nvjejo domače živali, in so: konji, krave, koze, ovce, psi, mačke, kokoši, gosi, race, gol obje i t. d.
Konj je velika in lepa žival. Naj raje je oves, deteljo in seno. Vpregamo ga v voz, v drevo in v brano; pa tudi nosi ljudi in blago v daljne kraje. Pametni ljudje ne nakladajo konju več, kakor delati in nositi more, in ga ne pretepajo z bičem. Tudi žival čuti bolečino.
Krava je tudi zelo koristna domača žival. Daje nam mleko, iz kterega se napravlja maslo in sir. Goveje in telečje meso je dobra, tečna jed. Kravje in telečje kože nam dajejo usnje. Čemu je usnje?
Ovca je krotka in pohlevna žival. Daje nam mleko za sir, volno za nogovice in za sukno. Ovčja koža se ne rabi za obuvalo, ampak za rokovice in za druge reči.
s
Mačka je požrešna in potuhnjena žival-, vendar pa je koristna pri hiši. Podgane in miši bi se zelo pomnožile, če bi ne bilo mačke, da bi jih polovila. Mucka v čas i dolgo čaka prea mišjo luknjo. Miška pride; mačka hitro stegne tace, in jo s kremplji zagrabi. Mačka tudi po noči dobro vidi', hodi pa tako tiho, da se kar nič ne sliši.
P es je zvest inw ubogljiv sprem'jevavec svojega gospodarja. Varuje hišo in dvoriše. Ce kak ptujec blizo pride, pes g'asno laja. Po dnevu lahko ljudje sami varujejo hišo; po noči pa jo mora pes varovati. Če tat še tako tiho in skrivej prileze, ga pes precej zapazi in zalaja. Lovski pes sledi z nošam divjino, in j a pokaže lovcu, dajo ustreli.
O o 8 i in r ace plavajo po vodi, in so nam z mešam in s perjem zelo koristne. Večje in terdneje peresa iz njih perut rabimo za pisanje.
Tudi kokoši so nam v velik prid. Kaj nam dajejo ? Imajo dolge noge in kratke perute, zato ložje hodijo kakor letajo. Na glavi nad kljunom imajo lepo rudečo rožo; repne peresa jim nakviško stoje. Petelin ima lepo perje, veliko rožo na glavi, in ostroge na nogah. Ošabno stopa, in kokoši kliče, kadar kako drobtinico ali zerno najde. Ko je sit, se vstopi na kak kup ali plot. udari s perutami, in zapoje: „kikiriki!u Še preden solnce zajde, gre kuretina na gredi spat; pa se tud z dnevam vred zbude. Petelin zjutraj glasno poje, in kliče ljudi na delo.
57.
Kravji pastir.
Neki deček je na trati blizo sadnega vertu kravopasel. Ko nakviško pogleda, vidi, da je na češnjevem drevesu že nekaj lepo rudečih in zrelih češenj. Zelo ga mikajo. Pusti tedaj kravo samo, in spleza na drevo. Krava pa, ki pastirja pri sebi ne vidi, gre iz pašnika, skoči skozi odperto leso na vert, žre cvetice in zeltša prav po svoji volji; veliko pa razdene in pohodi. Ko deček to vidi, se zelo stogoti; skoči z drevesa, vzame palico, ter roti in pretepa kravo prav
neusmiljeno. Naenkrat pa stopijo k njemu njegov oče, ki so vse to od strani gledali. Ojstro ga posvarijo, in pravijo: Kdo bolj zasluzi tepen biti, ti ali živina, ktera ne ve, kaj je prav ali ne [pravi Ali se nisi tudi ti ravno tako po svoji želji ravnal, in živino pustil, ko bi jo bil imel varovati? In zdaj si tako neusmiljen, in se ne spomniš svojega pregreška!"
Dečka je bilo zelo sram pred očetam.
58.
Ovca.
Med vsemi živali se je ovca naj popre A človeku pridružila kakor domača žival; že Abel je bil ovčar in je Bogu daroval pervino svoje čede. V starodavnih časih je bila ovčarija naj ljubše opravilo tudi imenitnih ljudi; velike čede so bile starih očakov naj večje bogastvo, in se zdaj dajejo veliko dobička.
Po leti žene ovčar čedo no visoke planine, na zdrave in dobre pašnike. Ima v roki pastirsko palico, čez ramo pa torbico, ter si na pišai piska in kratek čas dela. Močvirnati pašniki so ovcam škodljivi. Po zimi jih pasejo po kopnih> sončnih homcih; kadar pa sneg zapade, jim v hlevi kermo polagajo.
Ovca je toliko pohlevna in prijazna žival da se božji Sin dobrega pastirja, verne pa ovčice imenuje,* ki njegov glas rade poslušajo in za njim hodijo. Tudi se Jezus imenuje jagnje božje, Mero grehe sveta odjemle.
59.
Mlado jagnje.
Mlado jagnje, lepo belo, Gre za materjo veselo: Skače, da kar ni obs>af, Hoče travo poteptat\
Hopsa, hopsa! kolobita, Poskakuje ino rita: In pokoja si ne da; Se nesreče ne pozna.
Mati pravi: M kar ne skakaj, Sam po bregu se ne lakaj: Lahko se je spoteknii, Šibko nogico zlomit'.
Jagnje mater ne posluša, Raj še samo si poskuša; Se čez kamen zaleti, ln si nogico zdrobi.
Jagnje nogico zlomilo, Glasno klicalo in vpilo: T0), otroci, bogajte Svoje skerbne matere / '
60.
Ne draži psov!
S$fe.> ye na t/Ji de t/nazi/, tn ye fuc/t t/naye a/*o£e /a/¿a actf. c/ï'ôt oo at /o č/o/mo zayiemnt'/i. C/&at/fV ye <>*/Jio va>t, 00 nat/ ny't'm /tya/t' t/t ae v ryeya zaya= ty'a/tl Wm yi.u v /em /vetyt a» /t/t vas/acent, m oo tttc/itaf /a/eya a/vo/a yiaytar/ft tn vyvtznt'/s. tfféeayiame/nt ae yia /emu /e yioame/aye. &ce Jioï/feyo en/i*a/ S//e,.a v m/en, //e/t/ yieâ, //eveya ye
M/ »e veo/*at t/âztC, /e /t/ ravno ot///enyem.	S/feoa *a-
y/e/a, û/oot ved ¿evr/i/ nany; vat/evya/
At ya Ai/, /0 /¡i ne Ae/jivt/eAe/ m/t-na* «n ya &/e/.
Č//#oof / Aa L oe mov-a/e ttejft, t/a ■urt .t ne /Caf/u /im cev/t/t Z
61.
Modra miška.
Miška iz luknjice prileze, in ugleda nastavljeno past. v0ho!" je djala, „vidiš jo past! Zviti ljudje! dve diljici nastavijo, na zgornjo nalože kamenja, v sredi med diljicama pa nataknejo košček slanine, da hi mižka okusila slanino, sprožila past, in se vjela. Pa miši smo modrejše, kakor ljudje. Me dobro poznamo take zvijače. Ne bote me vjeli ne! Pa povohati," je miška djala, „povohati pa dobro slanino vendar smem; nosek še ne more sprožiti pasti. Slanino pa kaj rada duham.u
Miška smukne v past, in prav rahlo povoha slanino. Past je prav mehko nastavljena, in ko se miška slanine dotakne, lop! past zagermi, in miška — mertva leži.
Kdor nevarnost ljubi, se pogubi.
62. Pticc.
Dobrotljivi Bog je ustvaril nebo in zemljo. Bilo je po svetu zeleno, vse polno rožic in drevja;
pa vse tiho in [žalostno. Bog je ustvaril ptice, da bi mu pele pod nebam. Kmalo je bilo vse živo in veselo. V samotnih pusavah, kjer žive duše ni, ptice stvarniku hvalne pesmi žvergole.
Ptice so s perjem pokrite. Imajo po dve peruti, po dve nogi, rep in kljun. Ptice lahko letajo, in, nektere tudi plavajo. Vse imajo prav dobre in bistre oči. Nektere znajo tudi lepo peti.
Ptice si delajo umetne gnjezda, v ktere jajca neso. Ko se mladiči iz jajčic izležejo, imajo precej pripravljeno gorko in mehko posteljco. Stari jih z veseljem pitajo; jim prav pridno prinašajo živeža, in ga polagajo vsakemu v kljun. Neizrečeno je neusmiljen, kdor ptičje gnjeida razdira in jajčica pobira ali pa celo mlade terpinči.
Večjidel vse ptice nas razveseljujejo s svojo lepoto, s svojimi krasnimi barvami, s svojo živostjo, pa tudi s svojim ljubeznjivim, prijetnim peljem. Nektere nam dajejo živež in perje za posteljo in za pisanje. Ptice pa tudi čistijo drevesa škodljivih gosenc in merčesov, in so tedaj naše velike dobrotnice.
63. Seniea.
„ Vidiš jo lepo senico na jablani" reče Lovre svoji sestri Micki, „kmalo jo bom imel!"
Urno spleza na drevo, nastavi ticnico, gre zopet doli, in se skrije s svojo sestro za ger-movje, ter pogleduje za senico. Senica gre kmali v ticnico, in se vjame. Lovre je bil pri tej priči zopet na jablani. Ko pa hoče senico vzeti iz ličnice, se nagne, in pade s ticnico vred z drevesa. Senica uide, in Lovre si na nekem štremlji roko do kervavega rani. „O ti ubogi bratec!" pravi Micka;" zdaj vendar ne boš več plezal za senico po drevesu. Malo, malo H je manjkalo, da si nisi roke ali noge zlomil, ali pa še kaj bolj poškodoval."
„Nič ne de," pravi Lovre, in se posmeja, „zato še ne odjenjam. Vendar zastonj M se trudil, ker senica ne bo šla zdaj več v ticnico, kamor se je bila že enkrat vjela."
„Ce je res tako", pravi sestra Micka, „je senica veliko modrejša kot ti. Ona ne gre več tje, kjer se ji nevarno zdi. Ti pa si ravno kar padel in se udaril, in si komoj ušel še večji nesreči; pa nič ne maraš, in si zopet upaš iti v novo nevarnost."
Vrabec in konj.
Vrabec. Konjiček, jasli polne 'maš, AV meni kaj od tega das? Saj dva cVeno zernice, — Lahko se boš najedel še! Konj. Prederzni tič, pobiraj le, Obema do a t' je kerme te.
In skupaj jesta kar oba, Potrebe nič ne terpita. In rroče leto je prišlo, Se hudih muh ni manjkalo; Pa vrabec pridno jih lovi, Da hov j nadlege ne terpi.
65.
Škorec.
Stari ptičar Matevž je imel škorca, kteri je znal nektere besede prav razločno izgovarjati. Če je Matevž rekel: „Škorec! kje si?" je vselej prav gladko in glasno odgovoril: „Tukaj sem!" Nobenega ptiča ni imel ptičar tako rad, kakor tega škorca. Tudi sosedovega Tončeta je ta ptič zelo veselil. Zato je starega Matevža rad in pogosto obiskoval. Ko neki dan Tonče pride k ptičar ju, ga ravno ni bilo doma. Tonče željno Pervo Berilo za slovenske iole.	5
pogleduje lepega ptiča, ki je po hiši sem ter ju prijazno skakljal. „Ko bi ta ptič moj bil," prav. sam pri sebi, Jo bi bilo kaj prijetno!" Urno stopi za krotkim škorcam, ga vjame, in ga potlači v mavho. Zdaj jo misli tiho pobrati in odnesti lepega ptiča. Pa pri ti priči stopi Matevž v hišo. Da bi mlademu dečku naredil veselje, za-kliče po stari navadi: „Škorec! kje si?" In škorec v fantovi mavhi prav krepko odgovori: „ Tukaj sem!x
Nič ni tako skrito, da bi kdaj ne bilo očito
66.
Lesiea in krokar.
Krokar ukrade sir, se v sede na visoko drevo, in ga misli vžiti. Lesica ga zapazi, gre pod drevo, in pravi: „0 ti lepi ptiček, ljubi moj krokar! kako se sveti tvoje perje, kako imaš lepe oči, kako zalo postavo! Svoj živ dan še nisem vidila lepšega ptiča kakor si ti; in če bi H znal tudi peti, bi te mogli narediti za kralja čez vse druge ptiče." Krokarja ta hvala zelo prevzame, in od veselja začne peti svoj: vkra, kra!" Pa komaj je kljun odperl, mu že pade sir iz kljuna, in zvita lesica ga hitro zgrabi in požre? Ur se posmehuje neumnemu krokarju.
PrUhovavca ne smeš poslušati, če hočeš srečen ostati!
67.
Nepokoma deklica.
Jerica je ptiče rada imela. Večkrat prosi in noganja maler, da bi ji kakega lepega ptička kupili pri ptičarji. „ Bom že vidila, če boš pridna pravijo mati, „zna biti, da ti kaj kupim." Nekega dne pride Jerica ravno iz šole. Mati jo pokličejo k sebi. rekoč: ..Zdaj grem malo od doma, pa bom kmalo prišla nazaj. Tukaj na mizi je ta le škatlica; ter do ti zapovem: po nobeni ceni je ne smeš odpreti; še dotakniti se je varuj! Če me boš ubogala, ti bom nekaj lepega dala, kadar pridem domu." Jerica obljubi, da bo ubogala, in mati gredo. Pa komaj so mati dobro na dvorišu, ima Jerica že škatlico v rokah. „Oj! tako je lahka, na po krovcu so pa luknjice," pravi sama pri sebi, „kaj bi vendar bilo v nji? Mati ne bodo nič vedeli, če jo odprem, in drugi me nobeden ne vidi.a Ko jo še malo ogleduje, prizdigne počasi pokrovček, in glej, lep rumen kanarček zleti iz škatlice, in zver goli po izbi! Hitro hoče zdaj Jerica ptička vjeti in djati nazaj v škatlico, pa ptiček leta urno od kota do kota, in se ne da
rjeti po nobeni vizi. Ko še vsa prepehana in ru-deča skače za ptičkam, in ga lovi, odprejo mati vrela. „Oj ti vepokorni otrok!" zavpijejo, „ali me tako bogaš ? Ravno tega ptička v škatlici sem ti namenila, pa skuiiti sem te popred kotla, ali me boš ubogala, kakor si mi obljubila. Vidim, da nisi tako storila; zalo bom pa tudi zdaj ptička ptičarju nazaj dala, in ti ne boš nič imela. Jerica joka in prosi. PrepozAo je, ni dobila ptička.
68
Ne terpinfi žival!
Bil je neusmiljen deček, kteri je po vsih germovjih iskal ptičje gnjezda, in ubogim mladim ptič tam stiskoval očesa, in jih neusmiljeno Ur-pinčil. Mati so ga večkrat svarili, in mu to hudobijo ojitro očitati. „Ti hudoben otrok, so djali, če se ne boš poboljšal, te bo gotovo še Bog pokoril in kaznoval.' Toda prederzni hudobnež se le posmehuje dobri materi, in je še zmiraj bolj neusmiljen.
Neko nedeljo, namesto da bi šel v cerkev, gre v gojzd, da bi zopet počenjal nove neusmiljeno iti in grozoviinosti. Na visokem hrastu ugleda veliko ptičje gnjezdo. Hitro spleza na hrast, zgrabi enegi mladih ptičev, in ga verze na tla. Zopet hoče seči še po dr njega, kar priletita starca,
jci sta bila serdita ujedna ptiča, in izklujeta hudobnemu dečku z ojstrim kljunam obe očesi.
Živalica je božja stvar, NikoV terpinči je nikar!
09.
Čebele.
Posebno imenitno je čebelsko življenje. Yse čebele enega panja vlada ena sama matica. Ona je kraljica in mati vseh drugih. Zato jo pa ima tudi vse kerdelo v veliki -časti.
Večji del čebel je delavk. One izdelujejo satovje, ki je prav čudno izdelano; piskric stoji pri pbkricu, kamor med znašajo. Blaga za satovje si nabirajo iz cvetja; med pa ser-kajo iz cvetic. Kar ene nabirajo, druge izdelujejo ; vsaka ima svoj opravek. Le trotje se ne poprimejo nobenega dela; zato jih pa delavke dolgo časa ne terpe med sabo, temuč jih pomečejo iz panja ali pa umore. Čebele lepo čeiijo svoj panj. Kadar se čebele v kakem panji tako namnoži, da je prostor v njem pretesen za vse, si truma mladih izvoli novo mlado kraljico, ter se drugam seli in
takrat pravimo, da rojijo. Ta majhina živa-lica nas uči reda in snage, pridosti, varčnosti in skerbeti za dni potrebe in pomanjkanja.
70. Ribe.
Modri in dobrotljivi Bog, kteri je zrak oživil z veselimi ptički, je tudi morje in vode napolnil z urnimi ribami. Ribe so ljudem za živež. Od njih se jih tisoč in tisoč živi. Vsako leto polove rib brez števila, in vendar jih ne zmanjka; tako močno se množd.
Večjidel vse ribe so s luskinami pokrite, in dihajo skozi ušesa. Plavajo s plavutami, ktere imajo namesto nog. So mutante, pa vendar slišijo. Ziv^ se od rastljin, červov in drugih mergolincov, nektere pa tudi od drugih manjših rib.
Naj bolj znane ribe so: poster v z rudečim in višnjevim, pikastim opažam; karp z velikimi pluskami, z višnjevo zelenimi ustnicami in z rumenimi stranmi; šuka z ravnim gobcam; mrena s štirimi berkami na gobcu i t. d. Jegulja je kači podobna, na herbtu
čerao-zelena, po trebuhu bela; po noči si bodi iskat živeža na bližnje polje.
71.
Žaba in vol.
Žaba je vidila vola na travfiiku, in želi njemu enaka biti. Zatoraj zaeoe napihovati svojo gerbasto kožo, ter vpraša svoje tovaršice: „Ali sem tako velika, kakor je vol?" „Nisi ne," ji pravijo. Le še bolj se napenja, ter zopet vpraša: „Ali sem vendar zdaj enaka velikemu volu?" Zopet ji odgovorijo, da ne. Pa vendar ne neha z vso močjo napenjati se tako dolgo, da — poči.
Napuh pripravi v nesrečo.
72. Kače.
Kače imajo dolg, raztegnjen život, kteri je z ltiskinani pokrit. Nimajo nog, in vendar se hitro premikajo. Nektere kače imajo v zgornji čeljusti v majhinih mehurčkih smerten strup. Kadar piknejo in ranijo, izpuste strup iz votlih zob, da se razlije v človeško kri, od
kterega Človek zboli in umerje, če se mu hitro ne pomaga.
Slepec, dobro znan, ni strupen, in se brez nevarnosti lahko prime. Nespametno je tedaj, ako to nedolžno živalico preganjajo in morijo. Večja kakor slepec je beloušnica. Tudi ta ni strupena. Velikrat se nahaja ce!6 v kletih in hlevih. V naših krajih je gad naj bolj strupena kača, Grad je majhin, ima rujavkasto kožo, po herbtu černo pdso, in se zato tudi imenuje pisana kača. Gad se greje rad na eolncu pri pečovji in germovji. Ni varno otrokam se za germovjem blizo pečovja igrati; ako stopiš na gada, te bo pičil. Naj večji in naj bolj strupene kače so v vročih deželah. Tam je boa ali velikanska kača, ktera je okoli dvajset čevljev dolga, tudi ropotača in se več drugih.
73.
Gad.
Lepo spomladansko jutro pride Ančka na trato zraven vasi rožič nabirat za venec.
Za nekim germam ugleda veliko naj lepših vijolic. Zel6 so jo razveselile, in nagloma jih začne tergati. Toda sosed zakriči: „Beži,
»
dete, od tega germa, tam prebivajo strupene kače!"
Ančka se prestraši, in malo poneha. Želje po zalih rožicah pa so jo presilno mikale.
„Uno vijolico le, ki tak lepo gleda iz trave," je djala, „moram imeti."
Ravno sega, de bi jo utergala, kar se gad iz germa zaleti, se ovije Ančki okoli roke, in jo vgrizne za smert. čez malo ur je blaga deklica mertva ležala.
Kroti človek poželenje, Da ne zajdes v pogubljenje.
74.
Pregovori.
Začetek modrosti je strah božji. Kakor se posojuje, tako se povračuje. Juterna ura, zlata ura. Zgodnja danica pridnim zlatica. Kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja. Kar se Anžek ni učil, tudi Anže ne zna. Lenoba je vseh gerdob gerdoba. Po storjenem delu se sladko počiva. Lepa beseda najde lepo mesto. Poštenje je naj boljše premoženje.
Kdor malega ne časti, velikega vreden ni.
Bolje krajcar po pravici, ko goldinar po krivici.
Krivično blago nima teka.
Laž ima kratke noge.
Kdor laže, tudi kmali krade.
Mlad berač, star brez hlač.
Priložnost lepa grehe dela.
Po slabi tovarsiji rada boli glava.
Vsak pometaj pred svojim praga m.
Dobro delo se samo hvali.
Kratka večerja, dolgo življenje.
Drugi razdelek.
75.
Angel varh.
Po svetu angel hodi, Ne vidi ga oko, Pa vendar tebe vodi, In varuje zvesto. V nebesih angel je doma, Nebeški oče posije ga.
On v vsako hišo pride, Ce tud' zaperta je, Otrok mu ne uide,
v	1
Ce ravno skrije se. Odene tebe, ko zaspiš, Postreže, ko se prebudiš.
Doma in tud' na potu Je angel varh s teboj;
Za mizo kakor v kotu Te vidi angel tvoj. Oh, ne razžali angela, Ki te priserčno rad ima!
76.
Sveti Alojzi.
V neki mali vasi so hodili gospod fajmo-šter pogosto v šolo gledat, kako se učenci učč in obnašajo. Radi so bili pri ljubih in pridnih šolarjih. Da bi bili vsi otroci dobri in pobožni, in da bi posebno posnemali čednosti božjih svetnikov, so dobri gospod vse stene šolske izbe olepšali s svetimi podobami. Razlagali so jim vsako podobo posebej, zato da so otroki svetnika, kterega je podoba kazala, dobro spoznovali, in se ga učili ljubiti in posnemati.
Bilo pa je tudi v šoli vse tako pobožno in praznično kakor v kaki cerkvici.
Posebno so šolaiji radi imeli podobo svetega Alojzija, kterega praznik so vselej prav slovesno praznovali. Ta dan so podobo tega svetnika z naj lepšimi cvetičnimi venci olepšali, in so se zel6 veselili, ko so jim gospod fajmošter iz svetega življenja tega angelskega mladenča kaj pripovedovali.
Sveti Alojzi je bil rojen leta 1568 v Ko-gtiljonu na Laškem. Bil je naj starji sin kneza Ferdinanda Goncaga. Njegova mati, Marta, je bila prav pobožna gospa, in si je vse prizadevala, ga v božjem strahu ohraniti in izrediti. Mali Alojzik je bil zelo umen, in je prav željno sprejemal lepe nauke pobožne matere. Večkrat so ga dobili v kakem kotičku skritega, ki je klečal in pobožno molil. Njegov oče je želel, da bi bil Alojzi serein in imeniten vojak. Velikrat ga tedaj vzame sabo med vojake. Tukaj se je kmali nekterih nespodobnih besed navadil, in jih je doma izrekoval, dasi ravno jih ni razumel. JJčenik to šlišaje, mu reee, da so te besede nespodobne; in Alojzi se je ročno poboljšal.
Odsihmal se je skerbno ogiboval vsih ljudi, kteri niso spodobno govorili in se lepo obnašali. Njegova pridnost v učenji in njegova serena pobo-žnost je spodbujala mlade in stare. Kolikor je bil starji, toliko tudi modreji in ljubeznjivši pri Bogu in pri ljudeh, prav po izgledu Jezusovem. Alojzi je bil tako čist in nedolžen kakor angelček božji. Že takrat so ga imenovali malega svetnika. Zraven pa je bil vedno ponižen, in je sebe mislil kakor naj slabšega človeka in naj večjega grešnika.
Pri pervi spovedi se je imel za toliko nevrednega, da je omedlel, ko je hotel spoznati svoje pregreške. Ko je bil 12 let star, je prejel iz rok svetega Karola Boromeja pervikrat sveto obhajilo. Od svetega veselja se je svetil njegov obraz, ko je
pervikrat pristopil k mizi gospodovi. Od tistega časa je hodil vsaki praznik in vsako nedeljo k svetemu obhajilu. Perve tri dni v tednu je obračal v zahvalo za milost te presvete jedi, in druge tri dni se je pripravljal za prihodi,o sveto obhajilo.
Sveti Alojzi pa se je tudi prav dobro in pridno učil, in je natanko opravljal vse svoje dolžnosti. Odpovedal se je vsi posvetni časti in b°gatij'\ da bi toliko lože mogel Bogu služiti. Svojo pravico na kostiljonsko grofijo je odstopil mlajšemu bratu, Rudolfu, in je sklenil stopilo v jezuitarski red. Njegova bogoboječa mati je bila tega zeld vesela; oce pa mu brani, kolikor more. Poslal ga je na daljno pot okol vsih kraljev in vojvodov na Laškem, da bi ga odvernil od njegovega sklepa. Alojzi je očeta ubogal; pa ravno na tem popotvanji je še bolj spoznal uečimernost posvetnih reči. Se bolj vterjeu v svojem sklepu je prišel domu.
Cez dve leti mu dovoli oče, da je šel v samostan. Bil je takrat ravno osemnajst let star. Njegova gorečnost, ponižnost in pobožnost so mu pridobile v samostanu ljubezin vsih njegovih tovaršev in sobratov. Častili so ga kot izgled keršanske popolnomasti.
V letu 1591 se je v Rimu vnela huda, kužna bolezen. Tudi jezuitarji so mogli oskerbovati neko bolnišnico. Tukaj je skazoval ta svetnik pred vsemi drugimi svojo gorečo ljubezen do bližnjega. Tolažil je bolnike, in opominjeval h ki-ršanski poterpežljivosti.
Umival jim je noge, jim postelje postiljal, in za vse sfeerbel, kar so potrebovali. V tem sveiem opravilu pa je tudi on zbolel, in ni več ozdravel. Pred svojo smertjo je okolistoječim Vekel: „Pojte zahvalno pesem Bogu, kteri me k sebi kliče!" Previden« svetimi zakramenti, ves vdan v voljo božjo, z očmi v podobo križanfga Jezusa vpertimi je vesel umeri 21. dan rožnika, v letu 1591, tri in dvajset let star.
Po pravici stavi sveta cerkev svetega Alojzija mladosti v izgled in posnemo, zato da bi ga posebno v njegovi angelski čistosti nasledovali. Njegova podoba se vsaki keršan-ski šoli prav lepo podd, in kaže, kako naj bi se učenci svaki dan njega spominjevali in posnemali njegove prelepe Čednosti.
77.
Moli, delaj in bodi varčen!
Nek ubog oče je o dragini zel6 skerbel in premišljeval, kako bi svojo družino preživil. Enkrat vidi v spanji tri angele. Pervi je klečal in molil: „Svoje oči vzdigujem k gospodu; moja pomoč pride od njega, kteri je naredil .nebo in zemljo!" — Drugi je izkopoval korenine iz zemlje, rekoč: „V potu svojega obraza moraš svoj kruh j^sči!" — Tretji je
nabiral izkopane koreninice, in je rekel: „Poberite kosce, da konca ne vzamejo."
Iz teh sanj je revež spoznal, da mora z živo vero moliti, pridno delati, in kar ima, prav obračati; potem bo Bog ohranil njega in njegovo družino.
78.
Perva spoved
Jožek gre iz cerkve domu. Dasi ravno ni nedelja, je vendar praznično opravljen. Notranja zadovoljnost in serčno veselje se mu lahko bere na obrazu. Kogar sreča, prijazno pozdravi: „Hvaljen bodi Jezns Kristus !•' Večkrat je že hodil po ti poti, bodi si iz šole, ali ob nedeljah od svete maše, pa še nobenkrat se ni tako pametno in sbodobno obnašal, kakor danes; nekako ves drugi je, kakor sicer. Od kdaj se je tako spametval ? in kje je neki bil ?
Ravnokar je opravil sveto spoved, ter prejel zakrament sv. pokore pervikrat v svojem življenji. Ves srečen je, ker si je svest, da je spoved dobro opravil, in zadobjl odpušenje vsih grehov, in da je zdaj cist pred Bogam.
„Zdaj čutim nad seboj," je rekel sam pri sebi, ,,kar so nam duhovni učenik pravili, da je človeku po spovedi, kakor da bi se mu bil velik kamen odvalil od serea; res, mir vesti nam dodeli zakrament svete pokore."
Pot ga je peljala memo verta, kjer je bila polna gredica lepih, belih lilij ; svetle kapljice jutranje rose so se prav lepo lesketale na njih. Ondi nekoliko postoji, in misli si, da je tudi njegova duša lepo čista kakor bele lilije, in da se leskečena nji posvečujoča gnada božja kakor te rosne kapljice na lilijah.
Ko dalje gre , sreča Franceta, nerodnega . dečka iz bližnje vasi. Ta mu že od daleč nagaja, in ko do njega pride, ga draži in še sune, da se mu vidi, da bi se rad tepel. Jožek ni bil sicer pohleven in poterpežljiv; tudi on je včasi rad komu nagajal, in že večkrat je bil v kakem boji z otroci, da so ga starši nekterikrat mogli svariti. Danes pa je ves drugačen. Tiho naprej gre svojo pot, in še ne posluša, ko France za njim vpije, in ga z gerdimi besedami zmfrja.
Doma je bil pokoren svojim ljubim staršem ; kar so mu ukazali, je z veseljam storil, in ko je eno delo opravil, jih je šel vprašat, kaj naj bi še delal. Do bratov in sester je bil ve3 prijazen; nobene žal besede jim ni rekel;
Per/o Berilo za slovenske šole.	6
pa tudi poslam in vsim v hiši je bil dober. Govoril je manj ko drugikrat, in nič tacega, kar bi ne bil pred dobro premislil, ali kar bi ce bilo prav pred Bogam. Vidile se mu je, da se je nekako ves spreobernil, in zdelo se je, kakor da bi bil od danes zjutraj postal za ene leto stareji in umniši. Pred večerjo in po večerji je tako pobožno molil, kakor še nikdar; in preden je šel spat, je vzel inoli-tevne bukvice v roke, je pokleknil in molil iz njih večerno molitev. Vidiri ga, so se materi solze utrinjale v očeh. „Kakoršen si bil danes" — pravijo potlej mati „tako priden, ubogljiv in pobožen bodi tudi za naprej vsaki dan; Bog bo imel veselje nad teboj, jez in oče te bova ljubila, in vse te bo rado imelo!"
Jožek obljubi, da bo, in še pravi: „Tako vesel nisem šel še nobenkrat spat, kakor nocoj ; današnji dan je bil za me kaj srečen in vesel!" In oče pristavijo: „Tako srečni in veseli bodo vsi tvoji prihodnji dnevi, če boš vsaki dan tako živel, kakor da bi bil vsaki tvoj spovedni dan."
79.
Bodi usmiljen!
Lukec in Primož gresta neko jutro skupaj v šolo. Vsaki ima en kos kruha za kosilce
v roki. Sreča ju revna žena z majhinira otro-kam v naročji. „Oj, ljubi deček," pravi žena Primožu, „daj vendar mojemu lačnemu otroku malo kruha; danes ni še nič jedel."
„Sem sam lačen," pravi Primož, in otepa in j^ svoj kos kruha naprej.
Lukec pa ni tako storil, Tudi on bi bil lahko pojedel svoj kos; pa ker ubogi otrok ]e tako milo joka, mu da precej ves svoj kruh, in se veseli, ko vidi, kako otrok košček kruha veselo vzame in zavživa.
„Bog ti plačaj! ijubi dobri otrok !" pravi Lukcu mati ubogega otroka. Lukec pa gre veselo svojo pot naprej.
Kar smo revežu dobrega storili, To v nebesa Bogu smo podelili.
80.
Sveta Elizabeta.
Sveta Elizabeta je bila hči oger^kega kralja Andreja in Jere meranske iz Tirolskega. Nje mož je bil Ludvik tirinski. Bila je dobrotnica revežev in bolnikov.
Enkrat se je kruh, meso in drugi živež
■zel6 podražil. V tej dragini je veliko ljudi
*
terpelo pomanjkanje, in. nekteri so lakote merli. Elizabeta pa je dala mleti, peči, in je sama delila kruh in moko med reveže. Mnogim je dajala tudi dnarje, tako, da so nekteri mislili, da bi utegnila sčasama Elizabeta še sama obožati. Nje mož, deželni grof, jo je zavoljo <e prevelike radodarnosti zel6 grajal. Nekega dne je bil grof v mestu, in pobožno gospa gre med tem iz svojega poslopja k revežem. Pod plajšem nese poln jerbasček kruha, mesa in jajc. Naenkrat jo sreča nje mož, ki gre iz mesta, in je ojstro praša: „Kaj neseš tukaj? kaži!" — Elizabeta se prestraši, in molči. Grof ji odkrije plajš, in zagleda poln jerbasček — naj lepših rož. To čudo jo je poterdilo v veri, da je Bogu njeno djanje prijetno in dopadljivo.
81.
Sveti Rok.
Sveti Rok je bil sin bogatih staršev. Lahko bi bil živel v časti in veselji; pa bolje se mu je zdelo, da je svoje premoženje razdelil med uhoge, in je potem romal v sveto deželo. Na poti pride v kraj, kjer je huda bolezen, kuga, razsajala. Skoraj v vsaki hiši
9o ležali bolniki, in bilo ni nobenega, kteri bi bil stregel bolnikam in pokopaval merliče. Rok se tedaj pripravi, streže bolnikam, jim daje jesti in piti, napravlja zdravila, in poko-puje merliče. Pa tudi njega se bolezen prime, zboli, in leži v veliki nadlogi in potrebi. V revni gojzdni koči, v kteri je stanoval, nima nobenega človeka, da bi mu kaj postregel in pomagal.
Ves zapušen v veliki potrebi bi bil umreti mogel, ko bi ne bil imel nekega zvestega psa s sabo. Ta ljuba žival je skerbela za bolnega gospodarja tako lepo, da komaj človek tako. Liže mu pekoče roke, se na njega vlega, da bi ga ogreval, in mu nosi mnogoteri živež skupaj. Ko je Rok vedno bolj bolehal, je ta psiček k njemu privabil še ljudi, kteri so mu stregli in zanj skerbeli. Rok je zopet ozdravel, in je prav sveto živel do smerti. Večkrat vidimo podobo svetega Roka, ki ima pri sebi zvestega psička s kru-ham v gobčiku.
82.
Terdoserčnost.
V času dragine je prišel Pavel, ubog deček, od gore doli v bližnjo vas, in je prosil kruha po
hišah premožnih ljudi. Peter, sin premožnih staršev, sedi ravno pred hišo z velikim kosam kruha v roki. „Daj meni enmalo prosi Pavel, „zelo sem lačen!" Pa Peter mu mer zlo odgovori: „Pojdi naprej! za te nimam kruha." Čez leto potem pride Peter na goro iskat neke zgubljene koze. Dolgo je begal okoli po sterminah in pečinah. Solnce je prav vroče pripekalo, in kmali bi bil že od ■žeje obnemagal; pa nikjer ni mogel dobiti nobenega studenca. Zdaj zagleda v senci pod nekem dreve-sam sedeti dečka Pavla, kteri je ovce pasel in imel vere vode zraven sebe. „Daj mi malo piti!" prosi Peter, neizrečeno sem žejin. „Al Pavel mu resnobno odgovori: „Pojdi naprej! za te nimam vode!" — Peter se začne solziti, spozna svoj pregrešek, in prosi Pavla, da bi mu odpustil. Pavel mu poda vere z vodo, in pravi: „Nisem tako ter do ser cen. da bi ti ne privošil požerka hladne vode; napeljati sem te le hotel, da bi spoznal svoj pregrešek, in da bi skusil, kako hudo je, ako človeku kaj manjka. Le pij, in zapomni si pregovor, ki pravi :
Ako lačnemu ne pomagaš,
Glej, da v žeji ne omagaš."
Labomen peu.
Pes dobil je kos mesa, ž njim čez vodo se podâ ; v čisti vodi sebe vidi, in pri sebi tako misli: To je kužek, bratec moj,nese tudi košček svoj ; tudi tega čem imeti! — in že hlastne ga mu vzeti, pa odpade mu mesô, un o tu i je zginilo !
Tud1 ljudje se tak goljufajo, če žele se ko imajo !
84.
Zadovoljnost.
V neki hudi letini in dragini je ukazal župan, bogat mož, vsem ubožnim otrokam, da naj pridejo v njegovo hišo. Postavil jim je poln jer-basček kruha in rekel: „Glejte otroci! tukaj vam dam enmalo kruha. Vsaki, kar vas je, naj vzame en hlebček, in tako smete vsaki dan priti, dokler nam ljubi Bog ne da zopet boljših časov." — Otroci se zaženejo na jerbas, in se tergajo za kruh, ker vsaki hoče imeti naj lepši in boljši hlebček. Potem lete domu, in se nič ne zahvaljujejo. Samo Francika, revna pa čedno oblečena deklica, je še stala od daleč. Gre počasi bliže, vzame naj manjši hlebček, ki je še o tal v jerbasu.
poljubi hvaležno dobrotniku roko, in gre sama tiho in spodobno proti domu. — Drugi dan so bili otroci ravno tako robasti in sirovi. Uboga Francika je dobila ta pot kruhek, ki je bil komaj polovico tako velik, kot drugi kruhi. Doma ga da bolni materi, da si ga odrežejo.
Pa glej! veliko novih, srebernih denarjev se izsuje iz hlebčika.
Mati se prestrašijo, in rečejo Franciki: „Poberi hitro denar, in teci k županovim nazaj; gotovo so se zmotili in ga v kruh zamesili." Francika vzame denar, in ga nese nazaj. Toda dobrotljio mož ji pravi: „Ne, ljubi otrok, nismo se zmotili ne; nalaš sem dal zapeči denar v naj manjši hlebček} da bi tebe, ljuba deklica, malo poplačal, ker si izmed vsih drugih tako lepo tiha, krotka in hvaležna. Ostani le vedno tako dobra in pridna, tudi Bag te bode blagoslovil
r w	*	• . > |\ m ' c t* ' i' \\
85.
David in Jonatan.
David, ha j ¿v sin, je bil pohleven pastirček. Ovce svojega očeta je pase/. Vsi ljudje so ga radi imeli, ker je bil tako umen in bogaboječ, in z vsemi tako dober. Jonatan, sin kralja Savla, je bil Davidu posebno dober; ta pa njemu.
Oba sta se ljubila, kakor brata; enega ser ca in enih misel sta bita; eden druzega sta varovala nevarnosti in opominjevala k dobremu. Nobenega prepira ni bilo med njima; eden za druzega bi bil dal življenje. Tako mirni in ljubezni polni noj bi bili bratje in sestre med seboj.
Otroci in odrašeni ljudje
Naj zmiraj mirno med sabo žive!
86.
Stara verv.
Dva dečka, Tone in France, najdeta staro ver v na veliki cesti. Oba bi jo rada imela; zato se začneta prepirati za njo, da se razlega po bregu in dolini. Tone je derzal za eden konec, in France vleče za druzega. Precej časa se pulita za njo, in eden druzega vlačita, po cesti. Naenkrat se verv preterga, in obadva topita v lužo.
Tako se godi vsem svojeglavnim prepirav-cam. Bolje je kratka sprava, kakor dolga pravda.
Prijazen in postrezljiv pastircek. V tiene naje na J£at/tn>t ófet /e/a #oe tn ma/t, /c a/a eme/a ota a z 4/nenan ¿We//.i.	ye va ta ta en e/toe/,
fia Áff ye /f'í ze/c¡ venen , ye uto y? / owye ytaó/f. ///ayt óo ya /eyio uot'/t /a/1 f/a nay /a f/o tiae/ /^'ue/t' /eyto yieyaién, /n r/a nay car/ytoó/ve&e en yiomaya, /otra* more, ^/sttyt' t./ftcot « vate fia 40 ya xantoeva/t, f/fati'/t, en ¿e ne.yiaf/o/no ner//f,
Wo ne/.t e/un ,j/e/t'/o ytaoe óuyo ce f/o, yint'e/yo memo owaM/jit'u m'ene/, en yta= att'tye na y o vare, e/a /«' y'e'.n //ex/fia/a= »a/ /1 0/ i>/nze r/o/rauo. ^/o /re /ev fe /e'/o ye*r/o úneme, yutavy'o i'no tu o/veo/' et/en ta t/nuytm t ,,,^/ei ne ynem /'
f('/ô yia yiytetno ywtôffyu, /eyo yii -zf/naut cni/tf/yt tify tx ment/te, tn <te /fiJ> ponur/f jiof /ttta/.
^fff/e' ment A a •^'e/t/óam mnoya youu> f> tn iw/tyo, f^a ye yirr*u '/a/ut* f'n vtezumen r/eoeÁ. c/^e/fyo fyr* ->et /c w ¿ant' ôtf n tn rye* yio r/ovo/yerye nye< tít'Á afttjf.ieu maeneyo u avry v-r e/.
•We ft'/i ôe ye '/o¿wo net'/ tnye /¡» a/ Jive /( tit'/ -lite tiurye tto/fft/e tn / ttMK.i'e. 2¡oet fey te wt/ja y ire nt	t:tin/ten, am-
y u / /e o.t/rt/ ver/na yiomven, yintfy ur/err V« iio y t* yitt>/ovftft <n war/t, trne	;e y&w- r/ey("itren 01/ene
u t/ear/o, r/o/i/ew tu yio>i/et/ oe/o
CUti
J
ó/ojf, f'n yiofem /avf/tntt/.
Wo ÖO fat/any't yiayie« umev/i, ye
dt/ <&eft'4<> enrJjfa.yno JiaJit* <x u o/^en 4. ajinefet J 5% 5.	je * tme=
nam ¿ft'd o t \ • * ve/e/ei mot/soafja
/
tn ¿'ava.
88.
Spodobno se obnašaj!
Dober otrok se mora vselej in povsod spodobno in priljudno obnašati.
Gledati mora, da drugim dela veselje. Mor s svojo obnašo kaže, da druge ljudi ljubi in spoštuje, ta se spodobno in priljudno obnaša. Ako se pa hočeš spodobno in priljudno obnašati, si moraš to le dobro z ipomniti:
1.	Vsako jutro si umij usta, obraz in roke z hladno vodo. Poravnaj si lase, očedi čevlje, in osnaži svojo obleko, Umazan in raztergan ne hodi med ljudi.
2.	Pri jedi ne govori veliko, in ne rabi roke, kjer si z žlico, vilcami ali z nož m moreš pomagati. Ne naslanjaj se na mizin se ne oziraj, kadar ješ in piješ, in nikar ne cmakaj. Ne jej požrešno, in ne zbiraj si naj boljših reči. Pasti drugim po-pred jedi jemati.
3.	Govori počasi in rammno, da le vsak lahko ume. Ne imej roke, kape ali kaj druzega pred
astmi, kadar govoriš; in v obrat glej ljudi, s Merimi govoriš. Govori pa z ust/ni, ne z rokami.
Kadar je potreba, rad govori, pa ne segaj drugim v besedo, in vselejpopredpomisli, kaj boš rekel. Kadar ne veš kaj dobrega in lepega govoriti, pa molči.
4.	Hodi, stoj in sedi ravno. Kadar hodiš, ne mahaj preveč z rokami, in kadar stojiš ali sediš, ne skrivaj rok v obleko. Kadar kterega srečaš, ga prijazno pozdravi, in reci: Hvaljen bodi Jezus Kristus! dobro jutro l dober dani dober večer! lehko noč! Bog daj srečo! i t. d. Tistim pa, ktere hočeš še posebno spoštovati, se moraš spodobno odkriti in prikloniti, duhovnim gospodam pa zraven tega še roko kušniti ali poljubili.
Nikoli se ne skrivaj! Človek se že na poti spozna, koliko velja.
5.	Nikar se pri ljudeh ne praskaj po glavi ali životu; ne griži si nohtov, in si ne trebi ust in nosa. To se drugim studi.
6.	Ne posmehvj in ne smejaj se drugim, tudi me nagajaj nobenemu, in ne draži nobenega. Varuj se razpertije in besedovanja. Bodi miroljuben in postrežljiv. Če greš s kakim imenitnejim, mu daj hoditi na desni strani; sam pa ostani na levi, in me stopaj naprej. '
7.	Ogiblji se vseh prepirljivih, nerodnih in nespodobnih ljudi.
8.	Ako te kdo kaj popraša, povej prijazno, če veš in če smeš; ako ne veš, ali ne smeš, še spo-
dobno izgovori, ali pa molči. Lagati ne smeš nikoli! Tudi glasno ne vpij in ne razgrajaj po peti. Tako delajo divjaki.
9.	Kadar prideš v ptujo hišo, se odkrij, pozdravi domače, kakor se spodobi, in razumno povej, kaj bi rad.
Ako pa greš v kako bolj imenitno hišo, si osnazi obuvalo, se odkrij, poterkaj rahlo na vrata, in če se ti oglase, stopi spodobno in počasi v izbo, prijazno se prikloni, in razloino povej, fta/ ¿/a hočeš. Klobuk,	in druge take reči ne odloži,
m tudi usesti se ne smeš, dokler ti ne rečejo.
10.	Kadar kdo imeniten pride k tebi v hišo ■ v sta ni, in ga pozdravi. Ponudi mu sedež; s«»? stoj, dokler ti ne reče, da sedi. Kadar odhaja, ga po sprt mi, in če je zvečer, /km tvdi posveti.
11.	Če hoče kdo kaj od tebe imeti, mu prijazno, postrezi, ako mu moreš; ako pa ne moreš, se pravično izgovori. Ne jezi in ne žali pa nikoli nobenega.
12.	Kadar bi rad od drugih kaj imel, moraš lepo in spodobno prositi, in se tudi zahvaliti, kadar si dobil.
13.	Ravnaj se vselej po pametnih in omikanih ljudeh-, robastih in sirovih vikar ne posnemaj. Kar pervič prav ne storiš, pa ,drugikrat popravi, in se vadi poštene šege.
Hromeč in slepec.
Ob potu hromeč tam sedi, in slepec zraven mu stoji. Preklada svoje vsak težave. „Ne vidim" pravi slepec, „kam;11 rjez vidim," pravi hromeč, „kam; ne morem iti pa v daljave. Pomaga temu se lahko: ti nesi štupo me ramo, in jez te ker-mil bom na poli." — Naj večji kriz se polahkd če ubožček ubožčeku roko da, — podperata če se v dobroti.
90.
Bratovska ljubezen.
Nežica je po južini kupice pomivala; njen brat Lukec pa je pisal šolsko nalogo. Po nesreči pade Nežici očetov kozarec na tla, in se razbije. Nežica zajoka od straha, in pravi: „Oh, kaj bodo oče rekli! Da bi imela toliko dnarjev, rada bi očetu kupila novo kupico." Lukec reče Nežici: „Ljuba sestra, jez ti dam rad svoje tri desetice; več pa nimam." Oba preštejeta svoje denarje, pa nimata zadosti, in skleneta tedaj očeta prositi za odpušenje.
Zvečer prideta oče in mati domu. Lukec teč% očetu naproti, rekoč: „Preljubi moj oče!
Mati. Po slušaj, ti bom povedala. Tončka, deklica pri šestih letih, se je rada igrala z noži, vilicami in s škarjami. Mati so jo večkrat opominjali: „Otrok , pusti te reči! to zbode! Gotovo si boš še kaj naredila!" Toda nič ni pomagalo. Enkrat leze z nožem v roki na stol. Stol se zverne, ona pade doli, in se zbode z nožem v levo oko. „O joj! o joj !" vpije Tončka, in nje starši in drugi od straha ne vejo, kaj bi storili. Vendar pošljejo nemudama po zdravnika. Zdravnik precej pride, in ji obeže oko. Tončka je mogla terpeti velike bolečine, in je bila potem na eno oko slepa.
Lizika. Ljuba mati! tukaj nate škarje. Nikoli več se ne bom igrala ž njimi!
Mati. Tako je prav, ljuba moja, le nikoli ne imej v rokah ojstrih reči, kadar kam ležeš, ali če skakaš.
Kdor noče urno ubogati, V nesrečo kmal' se zaleti.
93.
Dobra hčerka.
Ančkina mati so bili bolni. Kmali pa jim je bilo boljše; le slabotni so bili še. Zdrav-
nik je vpričo Ančke rekel: „Če bi bolnica le vsaki dan imela enmalo vina, bi se kmali pokrepčala in zopet opomogla." Pa kje bi dobila uboga žena denar za vino ? Saj si še naj potrebniših reči preskerbeti ne more! Ančka zve, da v hiši, kjer z materjo stanujete, išejo delavca, da bi nasekane derva znosil in poravnal v dervarnico. Ponujat se gre, in prosi, da bi nji izročili to delo; obljubi, da bo vse prav dobro naredila. In rds, v štirih vročih urah zasluži pridna Ančka toliko, da more svoji bolni materi kupiti enmalo vina. Akoravno je bila od dela vsa trudna, vendar tako urno teče domu, kakor bi ne bila še nič delala. Neizrečeno jo je veselilo, da je mogla svoji ljubi materi kaj k zdravji pripomoči. Mati so bili tako ginjeni, da so se od veselja solzili. — Da bi bili pač vsi otroci tako ljubezni polni, kakor dobra hči Ančka!
94.
Egiptovski Jožef.
Kdor se Boga boji, tudi spoštuje svoje_ starše, in se varuje vsacega greha. To resnico nas uči sveti Duh, in nam jo egiptovski Jožef prav lepo priča.
Jožef je imel dobrega očeta Jakoba, pa zeló hudobne brate. Očeta je vselej rad ubogal, karkoli so mu ukazali; nikdar pa se ni dal zapeljati spridenim bratam, da bi jih bil posnemal. Zato so ga pa tudi oče naj raje imeli iz med vsih sinov; toliko bolj pa so ga čertili malopridni bratje. 'Enkrat so ga oče poslali za brati gledat, kje da pasejo, in kako da se jim godi. Ko Jožef do bratov pride, so ga hudobneži iz gole nevošljivosti že mislili umoriti. K sreči ravno takrat neki kupci memo pridejo, ki so šli z blagam v Egipt. Bratje se med seboj pogovore, in ga prodajo tem kupcam, kteri so ga potlej na Egiptovskem prodali v sužnost.
Jožef je Bogu zvest ostal tudi v ptujem kraji, in je pošteno služil svojega gospodarja. Gospodar ga je prav rad imel, in mu je vse zaupal. Njegova žena pa je bila vsa hudobna, in je hotla nedolžnega Jožefa v greh zapeljati. Jožef se je Boga bal, in je bežal, rekoč: ,,Kako bi storil toliko hudobijo, in grešil zoper svojega Boga!'1,
Po hudobni ženi krivo zatožen, je bil nedolžni Jožef zapert v ječo. Huda se mu je godila; pa rajše je vse preterpel, kakor bi se bil Bogu zameril. Bolj se je bal Boga, kakor ljudi. Bog pa tudi ni zapustil Jožefa. Dal
mu je toliko modrost, da je v ječi dvema jetnikama in potlej celó kralju čudne sanje prav razložil. Kralj ga spusti iz ječe, in mu iz hvaležnosti skaže toliko Čast, da ga postavi za svojega namestnika. — Poglejte, tako skerbi Bog za svoje!
Srečni Jožef ni pozabil svojega priletnega očeta. K sebi jih je povabil, da bi se jim dobro godilo njih stare dni. Jožef, ki je bil pervi za kraljem, se ni sramoval očeta, ki so bili pastir. Na proti jim teče, jih ljubeznjivo kušuje, in se veselja joka. Tudi brate je bil povabil, da naj pridejo z očetam k njemu v Egipt, in jim je iz serca odpustil vse, kar so mu v mladosti hudega storili. Vsem skupaj, očetu in bratam, je dal naj boljši kraj na Egiptovskem, in jih je z vsem potrebnim preskerboval. Posebno pa je očeta prav lepo imel do smerti. Na smertni postelji Jožef ni zapustil svojega očeta. Lepo jim je stregel, in ko so umerli, jim hvaležno oči zatisne, in jih pošteno pokoplje, kakor so mu bili naročili.
Otroci! tako spoštujte očeta in mater, da bote dolgo živeli, in da se vam bo dobro godilo.
Hvaležni sin.
France je bil v šoli med vsemi učenci naj boljši pisavec. Enkrat pride neki premožen mož v šolo, in prosi učenika, da bi mu kteri učencov nekaj prepisal. Učenik so to delo Francetu izročili.
France je prav čedno izgotovil ta spis, in ga je sam nesel premožnemu možu v hišo. Možu je bilo *to lepo in čedno pisanje tako ušeč, da Francetu pol goldinarja zanj podari. Pridnega dečka je to zeló veselilo. Nikoli še ni imel toliko denarja. Pomišljuje si domu grede, kaj bi kaj kupil. Več reči mu hodi na misel, postavimo: sadje, grojzdje, žepni nožiček i t. d. Hitro pa se spomni', in pravi sam pri sebi: „Ali bi bilo pa tudi prav, če bi za take reči denar potratil; moja mati pa toliko zame storé, in me tako ljubeznjivo oskerbljujejo! Naka! nič ne bom kupil; materi bom dal denar, naj si ga obernejo, kakor hočejo." Berž teče domtí, in vesel reče materi: „Tukaj nate! ljuba mati; prinesel sem vam per-vega pol goldinarja, kterega sem sam zaslužil." Mati so hvaležnega serca svojega sina toliko veseli, da od veselja jokajo, in ga priserčno
objemajo. Francetu pa je tudi to materno veselje bolje djalo, kakor naj boljši jed in naj lepši reč, ktero bi bil za ta denar mogel dobiti. Prav ljubo in veselo mu je bilo pri sercu, in terdno sklene, da se bo zmeraj tako vedel, da ga bodo veseli ljuba mati. Kakor je bil obljubil, tako je spolnoval. Bil je vedno pokoren, varčen in pobožen deček. in pozneje je bil pošten in pavičeti mož.
96.
!Ye hvaležnost.
Neki bogat oče se postarajo, in otrokam zročd vse svoje premoženje. Otroci obljubijo, da jim bodo lepo stregli, in jih z vsem pre-skerbovali, kar bodo potrebovali. Iz pervega so jih res prteej lepo imeli, pa sčasama je bilo čedalje hujše. Se potrebne obleke jim ne pripravijo, in celo žlice jim štejejo. Ubogi oee pogosto zdihujejo, rekoč: ,,Ukanil sem se, da sem otrokam dal vse v roke. Boljši bi bilo, naj bi oni mene, kakor de moram jez nih prositi." Prigodilo pa se je, da je neki star prijatel očetu neprevidama prinesel in odštel tisoč goldinarjev. Nekdaj so nam-
reč oče, v tovaršii ž njim kupčevali, in ti dnarji so bili pri nekem dolžniku zaostali da so oče mislili, da bodo zgubljeni. Oče si dajo narediti železno skrinjo, in dnarje dobro zaklenejo vanjo. Zdaj se hinavski otroci zopet prilizujejo očetu, ter jim skerbno strežejo, da bi iz njih izlizali še te dnarje. Oče jim ne dajo ne krajcarja; vendar so se otroci nadjali dedine po njih smerti. Ko oče oči zatisnejo, otroci vsi lakotni planejo nad skrinjo, da bi si razdelili denar med sabo. Pa hudo so se opekli. Oče so bili odločili ves denar za uboge sirote, in so ga na tihama izročili ubožničarjem; skrinjo pa so napolnili s kamenjem. Verh kamenja so napisali:
Kdor starše gerd<5 imd,
Sam svojo srečo proda.
97.
Spoštuj starost.
Prerok Elizej je bil star, Častitljiv mož. Šel je v malo mesto Betel, ktero je na hribu stalo. Ko je počasi v breg stopal, pridejo hudobni dečki iz mesta, in zaničujejo starčka,
ker je imel malo las na glavi. Vpili so: „Plešec, plešec, pojdi gori!1' Elizej je bil s tem zel6 razžaljen, in je vzdignil svoj pogled proti Bogu. In lejte! ko bi trenil, je prišla šiba božja nad hudobne otroke. Dva divja medveda prideta iz hoste, planeta na dečke, in jih razstergata dva in štirdeset.
Oj otroci! varujte se starih ali nadložnih ljudi zaničevati, da vas Bog ne udari.
98.
Cesarica Marija Terezija.
Že stara navada je, da naš cesar na veliki četertek dvanajsterim starim možem noge umivajo, cesarica pa dvanajsterim starim ženam. Kaj da umivanje nog pomeni, nam je naš zveličar sam povedal, ko je pred svojem terplenjem noge umival svojim učencam. Rekel je: „Veste, kaj sem vam storil? Vi me imenujete učenika in gospoda, in prav pravite; sem tudi. Ako sem tedaj jez . gospod in ucenik, vam noge umival, morate tudi vi eden drugemu noge umivati. Zgled namreč sem vam dal, da ravno tako, kakor sem jez vam storil, tudi vi storite.'1 S tem
nas uči naš zveličar, da moramo eden drugemu ponižno služiti, naj bomo imenitnega ali nizkega stanu.
Tudi blaga cesarica Marija Terezija je imela navado to pobožno delo opravljati pri dvanajsterih starih ženah, in tako dajati pravi izgled keršanske ponižnosti in ljubezni.
Enkrat pa neka 108 let stara ženica ni bila prišla k umivanji nog; bila je bolna. Dala pa je cesarici naročiti, zakaj da je ni, in kako težko ji to de, ne zavoljo darila, ampak zato, ker svoje mik cesarice in gospe viditi ne more. Nekaj dni potem pride Marija Terezija sama v hišo te uboge in bolne ženice, se prijazno pogovarja ž njo, in ji da darilo, ktero ji je bilo pri umivanji nog namenjeno. Cesarica tudi vidi revni stan te uboge ženice. Vso izbo ji da prav prijazno popraviti, ji poskerbi za obleko in dobro posteljo, in ji daje zraven tega še vsako četert leta toliko, da ji ni bilo treba terpeti pomanjkanja.
Podkev.
Neki oče gredo s svojim sinam Jurčetam čez polje. Med potjo reko oče: „Lej, tukaj lezi nekaj podkve na cesti; poberi in spravi!" „Kaj sepravi Jurče, „to pač ni vredno, da bi se človek pripogovalOče pa podkev tiho poberejo, in jo vtaknejo v žep. V bližnji vasi pa jo prodajo pri kovaču za dva krajcarja in za nji češenj kupijo. Zopet gresta naprej. Solnce je bilo vroče, in je zeló pripekalo. Široko in daleč tam ni bilo nobene hiše, ne drevesa in nobene vode. Jurče že skoraj od žeje omaguje, in komaj že očeta dohaja. Oče izpuste kakor nevedama eno češnjo na tla. Hitro jo pobere Jurče, in jo pozoblje. — Čez nekoliko časa puste oče zopet eno češnjo pasti. Jurče se ravno tako naglo pripogne, in jo pobere. Tako dajo oče Jurčetu vse češnje pobrati.
Ko j je Jurče zadnjo češnjo pobral in pozo-bal, se oče nazaj ob emejo, in se nasmejajo, rekoč: „ Poglej, Jurče, ako bi se bil ti po železo le enkrat pripognil, bi se ti ne bilo treba po češnje stokrat pripogibovati."'
100. Potrudi se!
Mihova bajta je stala na [krajii, kjer je bilo vse s ternjem in z leševjem zarašeno. Nek vroč dan, ravno o žetvi je ležal Miha v senci pod lesko. Kmet s polnim vozam snopja gre memo njega. Nevošljivo se ozre Miha na kmetov voz, in mu komaj odgovori na njegovo po-zdravljenje. Kmet postane, in pravi Mihu: „Ako bi ti hotel te svoje puste zemlje vsaki dan le toliko obdelati, kolikor jo pokriješ s svojim lenim životam, bi lahko vsako leto toliko žita nažel, kolikor ga tukaj vidiš na mojem vozu ." Mihu je ta svet ušeč. Izruje in potrebi korenine in germovje, ter obdeluje pusto zemljo. Naredil in imel je njivo, ki ga ni krajcarja stala, in ga je vendar dobro živila.
Če hočeš kruha dobiti, Se moraš zanj potruditi.
101. Lenoba.
Beži, beži, o lenoba t v tovaršijo ti ne grem. ti si mladih let gerdoba, terdno se ti odpovem!
Mlade, lene potepuhe čaka stergani rokav; •postopače, zaležuhe bode glad po svetu gnal.
Dobre glave, pridne roke vsak spoštuje, rad ima; pridne ljubi Bog otroke, in jim pravo srečo da.
Prava sreča pa lenuha rada hitro zapusti; priden človek dosti kruha si za starost preskerbL
102. Zlati čas.
Oj zlati čas ! Minuta, ki minila, Se ne bo povernila; Kar časa zamudiš, Ga vekomaj zgubiš.
Oj zlati čas! Je v mladih letih setev, Bo v starih dobra žetev; Če pridni bo demo, Nam nikdar žal ne bo.
Oj zlati čas!
V mladosti kdor praznuje, Na stare dni zdihuje; Lenuhov brat je glad, In potepuhov — tat.
Oj zlati čas! Le danes si pomagaj, Na jutri ne odlagaj; Ne veš, če doživiš; Kar danes zamudiš.
O j zlati čas!
Kdor čas svoj prav oberne, Se s čednostjo ogerne; Lepota sivih las Je prav obernjen čas.
Oj zlati čas! Vse žive dni se trudi, ln časa ne zamudi; Počivati sladko Po tem v nebesih bo.
103.
Pošten beracek
Nekega imenitnega gospoda v Rimu poprosi ubogi deček milošne. „Nimam drobiža ,u pravi gospod. Deček pa se ponudi, da bi tudi rad sel denar menjat. Gospod se mu posmeja zavoljo te čudne ponudbe, mu da cekin, gre naprej,
in ne misli, da bi hterikrat še v idil tega dečka. Toda čez nekoliko časa ga doteče deček, in prinese zmenjani denar. Gospod se zelo začudi, in je vesel poštenega dečka; deček pa ne ume, kako ti moglo to kaj čudnega biti. „Saj nisem nič več storil, kakor to, kakor sem obljubil," pravi deček; „in tako mora vsak storiti. Se na svoji smerfni postelji so mi ranjki, oče rekli: Spolni, kar obljubiš! to je pot k poštenosti; in če boš pošten, se ti ne bo slabo godilo." Gospodu je ta deček toliko ušeč, da mu podari ves tisti zmenjani denar, in ko zve, da je res ubog, i da ima bolno mater, ga da učiti. In tako si je deček kmali svoj kruh služil.
104.
Mejnik.
Verban je stanoval v čedni hiši v sredi med zelenimi verti in lepim rodovitnim drevjem. Sosedov travnik je bil precej zraven. Brezvestni Verban hoče svoj prostor v njegov travnik raztegniti, ter premakne mejnik.
Drugi dan zleze Verban po lestvici na češnjo, da bi si jih natergal. Komaj je bil v verhu,
mu poderčne lestvica, on pade doli ravno na mejni kamen, in si zlomi vrat. Ko ¿bi Verban ne bil premaknil kamna, bi se na sami travi morda ne bil ubil.
Hudobnež s pregreho si zanjko nastavi, Ki pred al' pozneje ga hudo zadavi.
na
105. Pastirja.
d/a*/*neÁ tn &¡/a¿tÁ ó/a Jio^ft /metve jiai/a. t^d/an/tneA Jivavt &/azÁa t „^oaÁaMtia tn Avonyu* Jie-otva / c/ex -étovn /u/cy tz Ji/o/a «= Jta/t'/ Ao/e tn va/ave'/; /t jta Jity'f/t na óaaet/ouo tyt'uo, tn naAoji^'t Awm-Ju'iya. ^Zya/a ya /ova Jiec, tn ae Jio//<y & tytwi JivavL e/o/Uva yoó/t/a."
e/i/a&e/ Jia je	/toa/en t/eoeA,
tn Jinaut' ¡jZ/av/tn/u:
litan, ce
/ty vzttrneua/ ¿yu/t &oy naj t' vtt/e'/ feyu nocem ó/oxt'/t / ¿ffiajóé yttem or/ fe/e, tn aam Jiaoevn ¿utye /vaue."
*¿f/av-fene/ Jiotna avty'jmeyue.>e/, ya o/*ct/tye, en oe Jio/olj.>a. //jiowwtt'f ae Je na /eaee/e, /t' Jf'/ je ze veo/na/
/>» / > aleóai *' ¿ate:
„Nikoli ne smeš nič hudega storiti, Bogu ne moreš nič| prav nič zakriti /"
106. Presta.
0/e//tea //tt o ¿et/etrt /e/ ófa-vet, en tye ae m/tySt /vafee y*eattx> « ao/o, A t je /t/a //tzo ryn /t Je. ¿¡/latino je jie/ memo ¿e/ a Jiofntm jev/aóavn
Jiv-eot.
Pervo Berilo za slovenske šole.
d&o je def mado Jinerf njima, mu Jiaede ena ez jevdaoa, ida ne vit/*/ *'n cm/*/! d de ca jo fece Jiodvaf, en mu jo fda nazaj.	aduadem, ededdica," jt
»ece Jied; ,,/a je majdna veo, de de'
jo árneda óttma dxan/fe'. - >,(y'j > /a
de nede'/o Jmav /•' mu ededdica otdjouo**'.
Jivetfa je urto'a, en me ne ómemo
eme/« da* ne na&e.«--„e/van e'maJ/t
/»»t'fevedf jie d; i,fc ót ofontdu anejo idodz^ nao/; fe ae Jtojfena idedfeca, en /o me zedo ue.tede / ¿da ¿e do.t na moje de* oeide .Jio-mne'da, nu d -uze-me v (dan de tdue Jineofe, eno za fe, en eno za dv atea d" Rdeddeca vzame jineate' en oda ae nedu Jiwyazno zaduadefa.
Pošteno in llago sercé Cenijo povsodi ljudje.
Helijeva sinova.
Heli je imel dva sina, Opna in Pineza. Bila sta prav hudobna in spridena. Ni jima bilo mar ne za Boga, ne za ljudi. Kradla sta v tempeljnu gospodovem. Pa še druge hudobije sta počenjala na skrivnem. Heli, njun oče, ju je sicer svaril zavoljo tega; pa ni jima bilo mar za očetovo svarjenje. Huji strah pa jima dati je bil starček predober in premehek.
Ker se nista poboljšala, je prišla božja kazen. Oba sta bila v vojski ubita. Ko Heli sliši to nesrečo, pade znak s stola, si ulomi tilnik, in umerje. Otroci! glejte, kako zelo kaznuje Bog nepokorne otroke in premehke starše! Bodite pokorni svojim ljubim staršem, učenikam in pred-nikam, zakaj nepokornost je Bogu ostudna.
108.
Resnica in laž.
Bilo je vroče poletje, in v večih vodnjakih se je bila voda posušila. V neki vasi na gori so bili vsi vodnjaki prazni, in prinašati so mogli
vodo iz doline. Tudi dva dečka, Peter in Pavel gresta vsak s svojim verčem v dolino po vodi. Ko k vodnjaku prideta, hočeta vsaki svoj verč pervi napolniti, in zavoljo tega se razpreta. Eden druzega zmerjata, in nazadnje se toliko vjezita, da skočita skupaj, se stepeta, in pri tem ubijeta verča.
Zdaj sta se bala, kaj bo; in ko prideta brez verčev in vode domu, jima še le tesno prihaja pri sercu. Pričakovala sta gotove kazni.
Peter pride pervi domu: „Kje imaš vodo?" ga prašajo oče. Oče zopet prašajo: „Pa saj nisi verča na tla vergel in ubil?" Peter pravi: „O j oče, zelo sem se pregrešil! Ko sem s sosedovim Pavlam prišel k vodnjaku, sva hotla oba perva zajeti; sperla sva se, in verča ubila. Prosim vas, ljubi oče, odpustite mi! nikoli več ne bom tako storil— Oče posvare Petra, da naj bo zanaprej bolj miren in skerben, in mu odpuste. Petru je odleglo v sercu, in še iskre-nejše je ljubil svojega očeta.
Tudi Pavel pride domu. Njegov oče so bili že žejni, in so že težko čakali vode. Pavel gre k njim, in pravi: „Oče, meni se je nesreča zgodila. Ko sem na poti enmalo počival, in verč zraven sebe na tla postavil, se naenkrat pričali iz ster-mine — kamen, in mi verč razbije. Kaj morem jez za to! Oče ga jezno pogledajo. Pavel ni ve-
dil, da je neki mož, ki je bil za vodnjakam, in je oba dečka vidil, že vse očetu povedal, kako in kaj se je zgodilo. Oče so bili zelo hudi, in so Pavla ojstro kaznovali.
Če otrok spozna in pove svoj pregrešek, mu radi pregledajo zasluženo kazen; če ga pa taji in laže, hujšo kazen zasluži.
109.
Lažnjivec.
Janezek, gerd lažnjivec, je pod košato goro ovce pasel. Enega dne si zmisli malopridno šalo, in začne na ves glas vpiti: „Volk gre! volk gre!11 Na njegovo vpitje prihitijo ljudje iz vasi s koli, z vilami in sekirami volka ubijat. Ker ne najdejo volka, se domu povernejo; Janezek se jim pa posmehuje. Drugi dan Janezek zopet na vse gerlo kriči: „Volk! volk!" Pridejo ljudje na volka, pa ne toliko, kolikor poprejšnji dan. Ne-voljni gredo domu. Janezek se pa smeja, in se veselja po kolenih tolče. Tretji dan pa volk zares pridere. Janezek vpije: „Joj, pomagajte, volk! volk!1,1 Pa ni bilo človeka na pomoč. Volk zgrabi lažnjivca in ga razterga.
Taka se poslednjič lažnjivcam godi.
Želod in buča.
Kmetic je ležal pod hrastam in premišljeval bueevino, ti je zraven njega rastla po plotu. Kar začne z glavo odkimovati, rekoč: „To mi vendar ne gre v glavo, da una majhina bučevina tako velik in težek sad rodi, močan in velik hrast pa tako malovreden sadek. Ko bi bil jez svet stvaril, bi bil to gotovo drugače naredil. Hrast bi bil mogel roditi velike in po centu težke buče; bdčevina pa drobne želodke. To bi bilo veselje viditi!" —
Komaj to izreče, potegne veter, in odterga želod s hrasta. Pade mu ravno na nos, in ga tako udari, da se mu kri pocedi. „O joj!" zavpije ves oplašen, „zdaj sem pa gorko dobil za svojo modrost. Ako bi bila to buča, glavo mi bi bila razbila."
Kar Bog naredi, vse prav stori.
111. Drevesa.
Gotovo rade ogledujete drevesa, Če so velike in močne, in kadar imajo lepo zeleno perje, cvetje in sadje. Kdor si hoče drevo
izrediti, mora vsaditi peško v zemljo. Ako Bog da solnce in dež. pride čez nekaj časa majhno drevesce iz zemlje. Prav počasno raste, in dobi s Časama več peresec. Pervo leto je še majhno, komaj eno ped veliko. V drugem in tretjem letu pa je že več čevljev visoko. Tako raste naprej, in zraste veliko in močno drevo. Ima debelo deblo, velike veje in veliko manjših vejic in peres.
Nektere drevesa imajo sadje, ki ga j^mo, in se imenujejo sadne drevesa; postavimo: jablana, hruška, češnja, češplja, breskev i t. d.
Ko bi človek sam ne vidil, bi ne verjel, kako čudno se godi s sadjem. Zavite v terdo lubje po deblu in po vejah stoje drevesa na vertu. Jesen jim je pobrala vse p^rje in vso lepoto. Vse gole so, in vidi se, kakor da bi bile suhe in mertve. Na vejicah so še majhne očesca, kterim se ne vidi, da bi imele toliko v sebi. Kakor hitro spomladi gorkeje prihaja, se razširijo in spremene v popke. Popki se odprejo, in iz njih se snuje zeleno perje in pisano cvetje. Marsiktero drevo je podobno velikemu cvetičnemu šopku. Cvetje jim kmalo odpade, in namest njega se pokažejo lični sadki. V začetku so zeleni in prav majhni, pa vsaki dan prihajajo večji, in spreminjajo
večji del tudi svojo barvo. So rumeni, ru-dečkasti, černorudeči ali višnjevi. Kako ljubo stoj d drevesa s svetlimi češnjami, z zlatoru-menimi hruškami, z rudečeličnimi jabelki! Veselje jih je gledati. Na terdih, lesenih deblih raste lepo in sladko sadje. Kako Čudno je to!
Kdo je vstvaril drevje ? Kdo daje dreve-sam toliko lepega cvetja in sadja? Zel6 pre-derzen in hudoben serce ima ta, kdor kako drevesce nalaš polomi ali pokvari.
Sadno drevje je na vertu. Tudi v gojzdu so drevesa; postavimo: hrast, bukev, lipa, breza, smreka, jelka i t. d. Imenujejo se gojzdne drevesa. Nimajo sicer sadja za jed, pa so nam vendar koristne. Rabi se njih les, lubje in listje.
112.
Češnjevo drevo.
Na vejicah češnjevega drevesa se vidijo spomladi majhini popki. Popki se odprejo, in iz nekterih pridejo peresa, in iz drugih belo cvetje. Lepo je cveteče drevo! Cvetje se zgubi, in kmali potem se pokažejo na
vejicah mlade češnje. Kmali pa so večji. -V začetku so zelene, potlej rumene, nazadnje rudeče, in nektere celó černe. Kadar Češnje že enmalo rudeče prihajajo, jih hodijo otroci željno pod drevo gledat, in mislijo, da bi jih že smeli tergati. Toda oče jim odrečejo, in pravijo: „Prezgodaj je še." — češnje pa se od dné do dné bolj rudečijo, in so tudi vsaki dan mehkeje in sladkeje. — Zrele so. — Oče vzamejo lestvico in canjico, in gredo na vert. Otroci se zeló veselé, in že naprej tekó pod drevo. Oče pristavijo lestvico na drevó, in zlezejo gori. Canjico obésijo na kako vejo; potém pripogujejo vejo za vejo, in oberejo zrele češnje, ter jih devljejo v canjico. Sem ter tje tudi kake češnjice doli spustijo, in otroci se spopadajo za nje, ter jih išejo po travi. Kadar so pa oče že dosti češenj nabrali, gredo doli. Vsakemu otroku dajo svoj del, in tudi za mater jih nekaj prihranijo, ki so doma ostali. Otroci zahvalijo očeta za sladke Češnje. To je lepó in dobro!
Pa kdo je, ki pošilja dež in solnce, da češnje morejo rasti in zoreti!
113. Breskvi.
•Matiček se neki dan z očetam po vertu sprehaja. Na vsih straneh se je vidilo drevje s sadjem obloženo; tu je bila breskev, tam jablana, še naprej češplja, sliva, češnja i t. d. Breskev se je pod težo debelega, lepo ru-dečkastega sadja pripogovala, in je prijetno duhtela. Matiček prosi očeta, da bi mu eno breskev odtergali. Oče mu odtergajo dve, in reko: „Vidiš, tvoj stari oče so bili že zel6 stari, ko so to drevo vsadili, in so dobro ve-dili, da oni ne bodo jedli njegovega sadu; vendar, ker so se spomnili, da terte, kterih grojzdje so v mladih letih zobali, niso sami sadili, so tudi oni hotli zapustiti sad svojega truda prihodnim unukam. Kaj boš storil s breskvama, ki sem ti ju dal ?" prašajo oče Matička. „Eno ponesem domu malemu bratcu Janezku," pravi Matiček; „drugo pa bom sam pojedel, in košice, ki je na sredi, bom vsadil v zemljo, da bo zrastlo drevo, in sad rodilo, kadar ga že ta breskev ne bo več imela."
114.
Jabelka.
Male Jernejče vide neko jutro iz svojega okna v sosedovem vertu veliko naj lepših ru-dečih jabelk po travi lešati.
Hitro teče vun, zleze skozi majhino luknjo v plotu na vert, in si z jabelki natlači vse žepe. — Naenkrat pa pride sosed s šibo v roki skozi vrata na vert. Jernejče skoči, kar naj hitreje more, k luknji v plotu, in hoče hitro vun riniti, od kodar je prišel. Pa, o joj! zavoljo svojih polnih žepov se zabaše mali hudobnež v plotu, in ne more, ne naprej, ne nazaj. Sosed pride zraven, in bila sta vkup. Vse jabelka mora Jernečje nazaj izložiti, in po verhu je bil pa še s šibo prav gorko našver-kan. — „Zapomni si," mu pravi sosed: „kdor ptuj'ga kaj si vzame, v nastavo sam se vjame."
115.
Velika lipa.
Pred Seljanovo hišo je stala lepa, široko vejnata lipa. Vsako leto je veličastno cvetela, in ptiči so prebivali in se radovali na njenih vejah. Tudi brezštevilno čebel je šumelo po
cvetji, ki so iz njega sterd nabirale. Seljanov Peter se je večkrat igral in kratkočasil v senci pod lipo. Tudi sosedovi otroci so radi tje zahajali. Neki dan pridejo Seljanov oče pod lipo k Petru in njegovim tovaršem. „Kaj ne," pravijo oče, „kako je to dobro in lepo, da nam ljubi Bog daje drevje rasti! Skerbeti moramo pa tudi mi, da kaj novega zasadimo."
„Kdo je vsadil to lipo ?" praša Peter. Oče: „Ta človek več ne živi; ker ta lipa je gotovo že čez 100 let stara. Vidi se pa še zdaj, da je bil ta človek priden in delaven. On ni vsadil le samo te lipe, ampak tudi skoraj vse sadne drevesa v našem vertu. Tukaj se vidi, da drevje ne dela veselja samo temu, kteri ga v sadi, temuč tudi njegovim naslednikam do poznih časov. Kdor drevo vsadi in izredi, stori veliko dobrega; kdor pa drevo kaj poškoduje ali v rasti zaderžuje, se zelo pregreši, in ne bo odšel kazni pred ali pozneje." Peter obljubi očetu, rekoč: „Nobenega naj manjšega drevesca nočem poškodovati; le sadil jih bom, in lepo oskerboval, da bodo prav lepe in velike drevesa zrastle, in da se bodo v njih senci ljudje in ptiči veselili. Kaj ne, tako hoče ljubi Bog?"
Hrast.
Hrast je košato, močno drevo s širokimi vejami. Kadar doraste, njegovo deblo po trije, štirje možje komaj obsežejo. Iz hrastovega lesa, ki posebno dolgo terpi, delajo sodarji doge za sode, kadi in druge posode. Lepe, ravne hraste prodajajo za ladije na morje. Iz naših krajev jih ljudje veliko v Terst zvozijo, kjer jim lepe dnarje veržejo. Vejevina zaleže za kurjavo, in da prav čverste derva. Hrast raste prav počasi po 200 do 400 let; pa tudi včaka svojih 1000 let. Kdor ima hrastje, naj ga varuje in pomnožuje. Lepi ravni hrasti pri domačii so veliko vredni. Hrastje ti pa ne daje le drazega lesa, ampak tudi ježiee, ki se ravno tako lahko v denar spravijo. Ježice so rogljaste, mastne, da se po njih roke spri-jemajo. Skupljujejo jih kožarji, ki jih rabijo pri izdelovanji podplatov. Hrast rodi tudi želo d, ki je dobra piča za svinje; in nekteri ljudje kuhajo kavo iz njega. Na hrastu rastejo tudi šiške, ki jih rabijo za černilo.
Kaj boš vsadil, da ti hrast zraste, jezico, želod ali šiško?
Strupene jagode.
Janezek najde v hosti germič z lepimi černimi jagodami. To so lepe češnje, si misli. Uterga eno jagodo, in jo pozoblje. Ker se mu je sladka in dobra zdela, jih pozoblje še več. Pa kmali čuti, da mu ni dobro. Začne se mu v glavi verteti, oči so mu nekako temne, da prav ne vidi, in ves je omamljen. — To namreč niso bile češnje , ampak strupene jagode. — Komaj je domu prilezel. Doma odkritoserčno pove , kje je bil, in kaj je storil. Urno mu dajo toliko mlačnega mleka in siratke piti, da je hudo bljuval, in glavo mu zmivajo z merzlo vodo. Komaj je to pot še smerti odšel, in le počasi se je zopet ozdravil.
Ne pokušaj tega, cesar ne poznaš,
Da po videzu se hudo ne golj'fas!
Večkrat pod sladkoto smerten strup leži;
Varuj, da te v zanjke svoje ne doli l
118.
Cvetice.
Naj veči kine in krasota vertov, travnikov in polja so cvetice. Vsako drevo iii vsaki germ, vsaka travica in rastljina cvete o svojem času. Spomladno solnce zbudi cvetje,
ktero se bolj razvija v gorkem zraku. Češ-njevo drevo še komaj ozeleni, se že zopet spremeni v prelepo belo cvetje, da ga je veselo viditi. Naj lepše, kar ima sadno drevo na sebi, je cvetje; pa cvetje še ni naj koristnejše , kar dobivamo od njega, češnja je boljša, kakor češnjevo cvetje, in jabelko tudi boljše, kakor jablanovo cvetje.
Zopet pa je veliko rastlin, pri kterih je cvetje več vredno, kakor sadje. Ali ste že tergali cvetice za šopke in vence, in lepšali z njimi svete podobe? ali ste že kterikrat cerkvene bandere ovijali z venci in o svetem telesu trosili cvetice na poti ? Poglej kakošne so cvetice v svoji krasoti in miloti! Krasne in različne so njih barve; lepo in poživitno diš^ in duhtijo. Jutranja rosa jih budi in oživlja; čebele prišume na nje, in si nabirajo sladčice iz njih; tudi veseli otroci jih tergajo, in si spletajo vence.
Na vertu cvetice sejemo; na polji pa same rastejo. Komaj spomladi sneg skopni in odleže, se že prikažejo lepi beli zvončki. Kaj nam li hočejo povedati? Kadar se iz cerkvenega turna zvon oglasi, vedo ljudje, da je čas iti v cerkev, ali de je čas moliti. Kadar pa beli zvončki pomoli glavico iz tal, vedo ljudje, da se že zima poslovljuje, in da se
naznanja vesela pomlad. — Cvetice pa nas tudi spominjajo, da bi se Bogu zahvalili, ker nam je zopet podelil veseli čas. Vsaki novi dan prinaša nove cvetice. Dišeče cvetice so: pisani klinčki, sinje vijolice, rudeče in bele vertnice i t. d. Bele lililje so izgled deviške čistosti; tulipe in georginke krasno cveto, pa ne dišd Po ledinah cveto prijazne ledinčice in marjetice, za potokam pa sinje potočnice; po germovji šmarnice lepo diše, in vsi travniki so prepreženi z ljubeznjivimi cveticami.
Nektere cvetice nas razveselijo s svojo lepo barvo, druge s svojim prijetnim duham, in zopet druge z obojim skupaj. Vse nam kažejo, kako neskončno moder in dober je ljubi Bog, kteri za vsake naj manjšo stvarico skerbi, in jo tako ljubeznjivo obdaruje.
119.
Tri lepe cvetice.
Prelepo cvetejo cvetice pomlad, in žlahtno dišijo, jih vsak ima rad. Otroci veseli po roz'ce g redó, se ž njimi igrajo, jih v vence pletó.
Vijol' ca ponižna na tihem cveté, in vendar duh njeni se daleč zazgré. Ponižnozst nam kaže, ponižnost uči, da b' čednost to lepo posnemali vsi.
In lilija bela se v cvetji majč, oblečena svetlo, nauke daje. Unema mladino za čisto serc6, nedolžnost poroča la leta mladč.
Zlatica rumena ko čisto zlato se milo ozira tje v milo nebo. Tam gori, nam pravi, da vsi smo doma, tam gori je oče, ki rad nas ima.
120.
Kaj cvetice pravijo.
Na trati zeleni cvetice cveto, Nas vabijo k sebi, velijo tako: Smo čverste in mlade, in pisane vse; Al' cvetje te naše v nevarnosti je.
Ko pride prezgodaj vročina al' mraz, Nam zvene, upade cveticam obraz, Nam kmali zaklene pomladni se vert; Jesen že pripelje nemilo nam smert.
Mladenči, deklice so ravno tak<5, In kakor cvetice v nevarnosti z'lo. Zapelje se kmali mladinsko serce, In lica cveteče zbledijo, zvene.
Zatoraj mladina, ti rožnika cvet! Le čuj, da ne spači hudobni te svet! Ponižnost in čistost naj v skerbi ti bo. In cvetje bo tvoje cvetelo v nebo !
Pervo Berilo za slovenske šole. ' 9
Žito.
K žitu se šteje pšenica, rež, ječmen, ajda, oves i t. d. Nektere žita sejemo jeseni, in te se imenujejo ozimine, zato ker so po zimi zunaj. Kar pa se spomladi seje, je j ar o žito. Spomladi zrastejo bilke, ktere imajo zernje v klasji. Preden pa se zernje pokaže mora klasje cveteti.
Kadar žito zori, se rumenijo bilke in klasje. Ako je klasje lepo napolnjeno, se pri-poguje k tlam. To veseli kmetovavca.
Pride žetev, žnjice žito s serpam poža-njejo, pa včasih tudi s koso pokosijo, v snope s poreslam povežejo, ga postavijo v stavke in kope, in ga zdenejo v kozelce, da se posuši in uterdi. Kadar je suho, pride mlatev, in mla-tiei omlatijo klasje s cepmi. Proso pa manci omanejo. Omlačeno zernje zvejajo z vevnico, očedijo z rešetam, in shranijo v žitnico. Pleve in slamo pa pokermijo, in v steljo porabijo ali pa sožgejo. „Tako," pravi Kristus, „bodo tudi angeli ždli pri sodbi, in ločili hudobne .od dobrih."
122. Prazen klas.
Ko je bilo žeti čas, se je uklanjal žitni klas ; eden pa vzdiguje glavo čež vse druge zlo gizdavo, in se je s tem napih'val, da je z glavo ravno stal. „Naj bi glava polna bila, ne bi se tak povzdignila," mu tovarš odgovori; „prazna glava to stori." — Se čez druge, povzdiguješ, prazno glavo oznanuješ. Kdor v resnici kaj velja, je ponižnega sercd.
123.
Velika pogernjena miza.
Neki učenik so vedili, da se otroci v lepi naravi ravno tako dobro lahko kaj uče, ali še boljše, kakor v šoli. Tedaj pravijo enkrat o žetvi svojim učencam: „Otroci! danes vam bom pokazal veliko pogernjeno mizo, pri kteri ne j^, in se ne nasituje samo kakih sto ljudi, ne, ampak se nasitujejo cele mesta in veliko veliko kmečkih in drugih ljudi z vso svojo živino skozi celo leto vun in vun." Potem gredo učenik z učenci na visok hrib, in jim pokažejo po nezmerni daljavi prelepe žitne polja, travnike in verte. „Vidite, ljubi otroci," pravijo blagi učenik, „to je tista velika pogernjena miza, ktero naš dobri nebeški oče
•
vsako leto za vse svoje ljube stvari pogrinja in bogato z živežem zaklada. Mi vsi smo njegovi gosti; nas vse in še brez števila žival okoli in okoli vedno prav milo in blagovoljno nasituje. Ljubi otroci! molite hvaležni nevidnega dobrotnika, nebeškega očeta, kolikorkrat bote vidili zanaprej to veliko pogernjeno mizo.
Otroci so šli vsi ginjeni z hriba doli, in nazaj gredd pravi eden izmed otrok: „Zdaj še le prav razumim besede, ki jih večkrat molimo: „Vse oči čakajo na t^, o gospod! in ti jim daješ jesti o svojem času; ti odpreš svojo milo roko, in blagovoljno nasituješ vse, kar živi."
124.
Slamnat mož.
Neki kmetovavec je imel veliko in lepo njivo pšenice. Pšenica je bila polna, lepo rumena, in je ravno zorela. Prišli pa so na njo tatinski vrabci, in so jo tako pridno obirali, da bi je ne bilo možu veliko ostalo, če bi se bilo še nekaj časa tako godilo. Neko jutro gre kmetovavec zgodaj na polje, in misli postreliti te vrabje škodljivce. Pa zmotil se je. Preden kmetovavec tje pride, so se vrabci že dobro nakosili, ker imajo navado da bolj
v
zgodaj vstajajo, kakor kmetje. Ze zopet so mu
bili obrali dober kos pšenice, in so ravno sedeli na bližnjem češnjevem drevesu, ter prešerno vrisali, kakor da bi se hotli s svojo hudobo bahati in kmeta dražiti. Kmet se praska za ušesi, in pre-udarja, kaj bi naredil; lepe pšenice vender noče pustiti tem snedežem. Km ali ugane dobro pomoč. Ko pride domii, vzame dolgo palico, kakor je človek velik, in jo debelo povije s slamo. Naredi ji dve roki, jo napravi v svojo staro suknjo, in jo pokrije s klobukam. Ko je bil že tako popolnoma izgotov-Jjen mož, mu da še svoj dolg bič v roko. Kadar so šli vrabci spat, vzame kmet tega slamnatega moža, ga nese in postavi v sredo njive. Zjutraj zgodaj, ko so se vrabci zbudili, so naravnost na njivo leteli, kjer so se zopet mislili dobro gostiti. Pa, lej ga kmeta! kako stoji že v sredi njive v svoji stari suknji, pokrit z klobukam, in jim žuga z bičem. Ker je bil ta mož tako hud viditi, si vrabci ne upajo blizo leteti, temuč od strani pazijo, kdaj se bo ta serditi mož domu spravil. Pa noče se spraviti z njive, naj čakajo, dokler hočejo. Tako so se kalinski vrabci domu vernili, in niso več prišli na kmetovo pšenico.
125.
Strupene gobe.
Mati so poslali malo Katarinko v gojzd gob brat, ker so jih oče posebno radi jedli.
„Mati!" kliče deklica, ko nazaj pride, „danes sem pač prav lepih gob nabrala! Le poglejte, kako so lepo rudeče in belopikaste. Našla sem bila tudi unih,gerdih sivih, kterih ste bili vi unkrat prinesli; pa nisem marala za nje, in sem jih pustila." „O ti abotno,' neumno dete!" so rekli mati, „to so mušnice. Te gobe so strupene, čeravno tebi tako do-padejo; kdor bi jih jedel, bi umeri. Une sivke pa, ki si jih pustila, so naj boljše, ako ravno se tebi dobre ne zdijo.
126.
Deček v gojzdu.
Deček hodi po gojzdu, in lej! hrast se oglasi, in mu pravi: „Pojdi sem, in usedi se pod me v senco." Deček prijazno odgovori, rekoč: „Lepo zahvalim! Kadar bom nazaj prišel, se bom k tebi usedel, zdaj še nisem truden." Potem sreča cve-tečo šmarnico, ktera mu pravi: „Pojdi sem, in duhaj me !" Deček gre k nji, in ker je tako prijetno dišala, ji pravi: „Ljuba šmarnica! vzel te bom sabo, in materi pokazal." Cvetica je bila zadovoljna. Dalje zagleda deček tudi rudečo jagodo, ktera ga tudi vabi, rekoč: „Pojdi k meni, in utergaj me; zrela sem!" Deček odgovori: „Tebe bom nesel svoji mali sestrici." Rada se mu da utergati. Nazadnje pride deček k volčjim jagodam,
ktere ga tudi kličejo, in mu pravijo: „Pojdi sem, in zoblji nas! ali nismo tako lepe ali še lepše, kakor zrele češnje?" Deček pa odgovori: „Uter-gal vas bom, in nesel domu očetu pokazat, zato ker vas bolje poznajo, kakor jez."
127.
Rade.
Rude so v hribih, iz kterih se z velikim trudarn izkopavajo. Nahajajo jih ali čiste ali z drugimi stvarmi zmešane.
Naj bolj znane rude so: zlato, srebro , ko-tlovina ali kufer, železo, cm, svinec, živo srebroy cink.
Železo je naj koristnejša ruda med vsemi' Brez števila veliko reči iz njega delajo. Malokdaj se najde čisto, navadno v rudi. Prav dobro železo prihaja iz Štajerskega in Koroškega. Tanko tolčenemu železu se pravi p le h. Jeklo je čisto in zelo uterjeno železo.
Kako precudno je razdeljeno bogastvo na~ tore! V gorah, v breznih gora in skal nam je veliko bogastvo skrito, da ga išemo, ljudem v prid obdelujemo in obračamo. Hvalimo Boga, ki tako dobrotljivo skerbi za nas!
Pregovori.
Mlado drevesce se da zravnati, staro drevo se ulomi.
Kamor se drevo nagne, tje pade. Zgodaj začne žgati, kar če kropiva ostati. Jabelko ne pade daleč od debla. Če dolgo sekaš, mora past' tu(f naj debelši hrast.
Kdor za smolo prime, se osmoli. Šiba novo mašo pdje. Dobremu vinu ni treba kazala. Kdor rad poterpi, si roze sadi. Kdor zgodaj seje, zgodaj zanje. Kakoršna setev, taka bo žetev. Visoko obraz nosi prazen klas. Bolja bobova slama, kakor prazne jasli. Kopriva ne pozebe.
Terda kamna nikdar dobre moke ne zme-
Ijeta.
Kdor ne shranvje krajcarjev, ne šteje zlatov. Živemu človeku se vse pripeti, mertvemu pa jama.
129. V o dé.
Kadar pri kakem potoku ali pri kaki reki stojiš, vidiš kako priteka voda, in teče
naprej, kako zmeraj nova dohaja, in je ne zmanjka. Od kod pride tedaj voda, in kam gre zopet?
Večkrat vidimo, da gre dež in sneg. Veliko vode, ktera pride od dežja in snega, gre v zemljo. Potem takem pride v nekterih krajih toliko vode skupaj, da si mora odtoka iskati in iz zemlje izvirati. Kjer se to godi je studenec ali vir. V gorah se zbira veliko vode, in zato je tudi v goratih krajih veliko studencov. Večjidel imajo studenci prav čisto vodo, ktera se lahko pije in za kuho rabi. Ali ste znabiti že kaj slišali od zdravilnih studencov ali toplic? Iz takih virov teče voda, ktera je za nektere bolezni dobro zdravilo. K takemu studencu popotvajo večkrat bolniki iz daljnih krajev, da zdravilno vodo pijejo in se v njej kopljejo.
Potok teče vselej tje, kjer so nižje tla. Ker pa niske tla niso navadno po ravnem potu, se mora potok po večjih krajih sem ter tje zvijati in kriviti. Povsod, kodar teče, si skoplje strugo, ktera ima dva brega, desnega in levega. Med potjo dobiva od dežja, snega in od novih studencov vedno več vode. Ako se še drugi potoki vanj stekajo, se naraste reka ali velika voda. Rtška je široka in
globoka, in jemlje tudi še več druzih potokov, in včasi tudi rdke v se, dokler se ne izliva v drugo večjo r^ko ali pa v morje.
130.
Stndenček.
1. Iz pod skale,	3. Nezastane,
Sp<5ke male	Hitro plane
Virček hladni snuje se. Vsaka hitro memo nas;
Po dolini In planini Se razliva, urno gre.
2. Potok vije Se in lije V svojem teku neugnan ; In vodice Ko zlatice
In hitreje, Se urneje Utopuje se v naras.
4. Valčki virni
v	t
Cas nemirni Mladih let pomenijo. Ure zlate, Deček, zdte,
Odšumljajo v svojo stran. Kakor valčki zginjajo.
o. O mladina! Skerb edina Naj za lik ti b<5de zdaj! Cas zbežuje, Ne čakuje, In ne pride več nazaj !
131.
Bosa in slana.
„Povejte, Mina," pravi mali Francek, od kod pride rosa?11
„Rosa pada iz neba," odgovori stara Mina. Francek praša očeta, če je rds tako. Oče se posmejajo, in pravijo: „Ni r^s tako, to je zmota. Rosa ne pada iz neba. Naredi se tako le: Zemlja in rastljine se po dnevu od solnca sparijo, ter puhtd iz sebe soparje. Po noči, ko je hladneje, kakor po dnevu, se ti soparji v kapljice zberejo in se vsedejo na peresa trave in drugih rastlj in, in to je rosa. Da rosa res ne pada iz neba, boš lahko vidil sam s svojimi očmi.u
Oče vzamejo zvečer lonec, in gredo s Francetam na vert. „Vidiš, France,'1 pravijo, „ta le trava tukaj je suha; pokril je bom z loncam. Ako bo po noči rosa padla, ne bo mogla iti skozi lonec, in pod njim bo ostalo suho. Ako bova pa tudi pod loncam dobila roso, se bo vidilo in pokazalo, da rosa ne pada iz neba."
Drugi dan vzdignejo oče lonec, in bila je rosa pod njim.
Jeseni večkrat rosa zmerzne, in to je slana.
Dež.
Če se puhi in soparji v oblakih v kapljice zberejo in združijo, postajajo težji od zraka, in padajo doli; in takrat gre dež. Dež je mnogoversten. Je prehodni dež, pov-sotni dež, peršavica in ploha. Prehodni dež pride iz posameznih, dalej gredočih oblakov. P o v s o t n i dež je, če je vse nebó nad kterim krajem prepreženo z deževnimi oblaki. Peršavica pride v zeló drobnih kapljicah iz nizkih oblakov. Ploha vstane, kadar kaplje padajo iz visokih oblakov, se povekšajo in s silo lijó. Dež je zeló koristen in potreben. Namoči zemljo, in jo stori vlažno in rodovitno. Brez dežja bi se studenci posušili, in ljudje in živina bi onemagovali od žeje. Dež tudi ohladi zrak, in ga čisti škodljivih soparjev in merčesov. Ne moremo zadosti Boga zanj zahvaliti!
133.
Solnce in dež.
„Da bi pač vedno sijalo solnce!" so rekli otroci materi neki viharen, deževen dan.
To vošilo se jim je kmali začelo spolnovati. Več mescov se ni prikazala nobena meglica na nebu. Dolga in huda suša je naredila veliko škode na polji. Na vertu so zvenele vse cvetice in zeliša, in lan, kterega so se dekliči že tolikanj veselile, je bil komaj po perstu velik. „Ali zdaj spoznate," pravijo mati svojim otrokam, „da je dež ravno tako potreben, kakor solnce ? % Učite pa se zraven te modre božje naprave tudi te tolažljive resnice, da bi tudi za nas ljudi ne bilo dobro, ako bi imeli samo jasne in vesele dneve. Tudi oblačni dnevi, nadloge in težave, morajo od časa do časa Čez nas priti, da ostanemo dobri in pobožni ljudje."
Ne solnce milo samo in vihar.
Veselje, žalost tud' je božji dar.
134.
Hnda ara.
France, mestnjanov sin, gre po letu iz mesta na bližnji hrib malin brat. Hudo vreme vstane. Debelo začne dež liti, se bliskati in terdo germeti. France zleze v votel dob, ker ni vedil, kako rado v visoke drevesa
treska. Zdaj sliši glas: „France, France! pojdi, pojdi sem!" France prileze iz votlega drevesa gledat, kdo ga kliče, in pri tej priči udari strela v ravno tisto drevo, ter tako grozovitno zagermi, da se je pod Francetovimi nogami zemlja stresla in zazibala. Zdelo se mu je, kakor da bi bil ves v ognji in v plamenu, pa hudega se mu ni nič zgodilo. France roke povzdigne, rekoč: „Sam Bog me je obvaroval!" Zopet zasliši glas: „France! France: kje si, da me ne slišiš?" Kmečka žena je klicala. France jo zagleda, k nji teče, in pravi: „Kaj pa bi mi rada ?" Kmetica reče: „Nisem klicala tebe, ampak svojega malega sinka, kteri je pri potoku gosi pasel, in je pred hudo uro v to hosto zbežal. Lej ga! ravno tam iz goše sem leze!"
France povd, kaj se mu je zgodilo, in kako je mislil, da ga je sam Bog iz nebes zaklical. Kmetica pa roke k Bogu povzdigne rekoč: .,Oj dete moje! zahvali Boga, da te ni strela zadela. Ako je bil ravno ta glas le glas uboge žene, je vendar le Bog tako naklonil, da sem bila ravno zdaj poklicala svojega sinka, kteremu mu je tudi France ime. Bog je vedil za te, in vidil nevarnost, v kteri si bil. Bogu bodi čast in hvala!"
Sneg.
Sopari ca, ktera obstoji iz silno drobnih kapljic, po zimi včasi zmerzne v zraku, še preden se v kapljice združi; se sprime v bele kosmiče ali šopke, ki padajo na zemljo, kakor capice; in takrat pravimo, da gre sneg. Sneg pokrije po zimi setve na polji, da ne pozebejo, in jih varuje preojstrega mraza. Sneg tudi zemljo pognoji. Spomladi snežnica v zemljo gre, in jo napoji. Sneg tudi po zimi vse nekako olepša. Lepo je, kadar je vse belo, in se pri solnčnih žarkih ko zlatina in srebernina lesketa. Kako veličastno 'je drevje, kadar je s snegam pobeljeno in pre-preženo, in se njegove veje pod težo snega na tla priklanjajo! častitljivemu starčku z belo glavo se nam zdi podobno.
136. Božji zid.
Prebivavci v neki samotni kmečki hiši so bili ob času vojske leta 1814 v velikem strahu. Posebno je bila ena noč za nje prav strašna. Sovražnik se je bližal tej okolici.
Ponočno nebo je bilo zdaj tu, zdaj tam od pogostnih požarov rudeče, kakor kri. Slišalo se je strašno streljanje. Zraven tega je bila huda zima, in ravno prav merzlo in viharno vreme. Ubogi ljudje niso bili noben trenutek varni, da bi jih sovražnik ne oropal in po-žgal, ter v naj hujšem času ne spodil od doma. Vsi, starši in otroci so vso noč čuli, in so v izbi skupaj neprenehama molili. Stara mati so brali iz nekih starih molitevnih bukev. V molitvi ob vojskinem času so stale besede: „Bog naj bi postavil terden zid, in odvernil sovražnika od te hiše." Mladi kmetic, ki je to molitev pobožno poslušal, misli, da bi vendar to- preveč bilo, če bi se od Boga tirjalo, da bi pred hišo zid postavil. Med tem je noč pretekla, in nobeden sovražen vojak ni prišel v hišo. Vsi so se temu zelo čudili. Se le zjutraj si upajo vun pogledati, in ko na prag pridejo, vidijo na strani proti sovražniku veliko in visoko nametenega snega, ki je stal, kakor zid, da se skozi ni moglo iti. Vsi hvalijo in časte Boga. Stara mati pa so djali: „Vidite! Bog je vendar le postavil zid, in odvernil sovražnika od naše hiše.-' Kdor vselej upa na Boga, Že terden zid za varstvo 'ma.
France Tonetn zastavlja zastavice.
France. Kdo ugane, naglo zastavice te ?
Tone. Ta, ti gladko govoriti zna in v6!
Fr. Kdo žaluje le v obleki pisani ?
T. Listnato drevo je to jesenske dni.
Fr. Kdo oči ima, ne vidi sam'ga se ?
T. To drevo je, ki iz popkov v perje gre.
Fr. Kdo še svoje hiše znotraj vidil ni?
T. Ta je polž rogati, vedno v njej tiči.
Fr. Kaj močnejše, terše še ko zemlja je ?
T. To železo je, ki skoplje, rani vse.
Fr. Kaj je bolj ko jeklo močno in terd6 ?
T. Ogenj je, ki ga stopi, stori mehkd.
Fr. Kaj ko ogenj hudi je močnejšega ?
T. Voda je močnejša, ki pogasne ga.
Fr. Kaj močneje je ko morja strašni val?
T. Sapa, ki vzdigne kviško ga od tal.
Fr. P<5vi mi, zakaj li voda v breg ne gre?
T. Lih zatd, ker doli iti ložje je.
Fr. Veš, zakaj ne prašam zdaj besede več ?
T. Zdaj zato ne prašaš, ker ne veš besede reč'.
138. Nebo.
Bog je ustvaril nebo in zemljo, in vse, kar
je na nebu in na zemlji. Nebo je	podobno ve-
Pervo Berilo za slovenske šole.	10
likemu oboku. Pri jasnem vremenu je lepo modro ali višnjevo; ako pa se k dežju napravlja, se oblaki po njem vozijo. Pri hudem vremenu je nebo vse černo prevlečeno, in potem germi, in se bliska. Na nebu se vidi solnce, mesec in zvezde. Solnce je podobno ognjeni krogli, in tako svetlo sije, da se ne more vanj gledati. Mesec je podoben okrogli svetli ploši, in sveti po noči. Zvezde se vidijo kot svetle pičice, in jih je toliko, da se ne morejo prešteti.
Solnce zjutraj izhaja, in zvečer zahaja, Ce je že dolgo deževalo, se veselimo, ako se nam ljubo solnce zopet pokaže. Solnce nam daje svetlobo in gorkoto. Brez solnca bi ne mogle rasti rastline, in ne zoreti sadje.
Večkrat, kadar solnce zajde, gre že mesec (luna) gori. Kadar se nam ves mesec kaže, imamo polno luno; takrat sveti mesec vso noč. Večkrat pa vidimo le en kos ali en del mesca, in večkrat celo nič. Mesečna luč ni tako svetla, kot je solnčna. Mesec nič ne greje, temuč le sveti.
Okoli mesca po vsem nebu vidimo migljajoče zvezde. Mati so mi enkrat djali: „Glej, mesec je pastir, in zvesde so njegove ovčice." Zvezde vidimo le po noči; pa tudi po dnevi so na nebu. Po dnevi solnce tako svetlo sveti, da
jih ne vidimo. Vidijo se nam prav majhine, zato ker so daleč od nas.
Kadar se v zvezdnato nebo oiiram ogledujem njegovo veličastvo in lepoto stermim nad božjo vsegamogočnostjo in modrostjo, pa tudi svetega veselja se polni moje serce. Tam je velika nebeška hiša — si mislim — in zvezde so oknica, skozi ktere gleda ljubi Bog na svoje otroke.
139.
Kako visoko je nebo!
Kako visoko je nebo, ti kmali hočem razložiti« Če bi ko ptič se znal vzdigniti, in zletel k zvezdam v visočine, in prašal gor' bi neba sine : „Kako visoko je nebobi angel rekel ti takd: ,.Ne vem, to meni je neznano; poprašaj če naprej nad mano. Znabit\ da una zvezdica povedati kaj več ti zna! Ni treba ravno ti hiteli, sto tavžent milj imaš leteti." In ko bi prišel gor do nje, bi djala zopet, da ne ve. In ko bi letel dalje še, od zvezde tje do zvezdice, nobeden bi ti ne povedal, zastonj natanko bi pozvedal. Kako visoko je nebo, to ve v nebesih Bog samo!
*
S o In c e.
Zvečer že pri temi po prišli pridna mati s svojima otročičama iz polja domu. In le j! na mizi je že luč gorela.
Jurček se začudi in pravi: „Saj ni bilo nobenega človeka doma; kdo je li prižgal to luč?" „Znabiti, da so jo oče prižgalipravi sestra Jerica; „gotovo so med tem iz mesta domu prišli: Otroci so poiskali očeta, in so jih res veseli dobili v bližnji izbi.
Drugi dan so bili oče in mati s vsimi otroci na travniku, in so seno grabili. Solnce je "ne-izrečeno lepo in svetlo sijalo, in otroke je to zelo veselilo.
,,Glejte otrocipravijo oče, „včeraj ste precej uganili, da sem jez prižgal luč v hiši, in ste me z veseljem poiskali. Ako pa to lepo in veličastno luč na nebu viditi in premišljujete, ali se ne bote tudi spomnili, kdo jo je naredil in prižgal ?"
„Dobro vemo," pravi Jerica, „to luč je Bog prižgal. Naj manjša luč se ne prižge sama; za-toraj mora tudi eden biti, kteri je prižgal solnce.1"
„Tako jepravi veseli Jurče, „Bog je vse naredil, karkoli vidimo. Solnce, mesec in zvezde, trava, cvetice in drevesa, vse je njegovo delo." Nebes in zemlje vsa blišava Je stvarniku neskončna slava.
141.
Solnce vse oživlja.
O j solnčice ljubo, kak siješ lepo, in žarke rumene upiraš v gore!
Studenček iz skale veselo kipi, od solnčne zla-tine se krasno svetli.
Cvetice okoli ti vstajajo vse, čebelica pridna na pašo že gre.
In ptički po gaji pojejo lepo, na slehernem kraji zdaj vse je živo!
Ko solnce zaide, vse tiho je spet, brez njega ne more veselje živet'.
Kak lep mora biti še stvarnik le sam, M znal narediti je solnčice nami
142.
Bog za vse skerbi.
Dobri Bog je vse lepo ustvaril; pa tudi modro skerbi za vse stvari. On živi červa
v prahu, ribo v vodi in ptičice pod nebam. Ni je pod solneam nobene stvarice, če je tudi še tako majhna, ktera bi bila pozabljena pri Bogu. Nebeški oče za vse skerbi.
Njegovo veliko skerb nam oznanuje preljubo rumeno solnčice, ki ob jutrih vzhaja iz za gor in mirno zahaja o večerih; nam vedno sveti, in ogreva zemljo. Njegovo mogočnost nam oznanuje svetla luna, ktera na večer prijazno priplava iz za hribov; brez števila zvezd, ki tako lepo igrajo na nebu. Božjo vsegamogocnost in dobroto nam še lepše kaže vsako zerno, ki se verže v zemljo, sognjije; klije, in obrodi veliko žlahtnega sadu. Gro-zovitni blisk, ki šviga skozi oblake, strašni grom, ki nebo maje, pa tudi hladni veter, ki prijetno pihlja, nam oznanuje, da nebeški oče za nas skerbi.
Tudi tebi je dober oče, ki za te skerbi. Dal ti je življenje, zdrave ude; dal skerbne starše in učenike. Le pogosto misli, kak6 dober da ti je Bog! Bodi tudi ti dober drugim, ki živ^ s teboj!
Kje je Ijnbi Bog doma!
Kjer lepo sveti se nebó, vse jasno, milo in lepó, miljonov zvezdic sveti se, kakor naj lepše oknice; od tod nas gleda dobri Bog, on skerbni oče vsih otrok. V nebesih je domá!
Tam, kjer po gorah grom buči, in po dolinah šum leti, priklanja drevje hud vihar, se trése njemu vsaka stvar; kjer se glasi on sam gospod, prijatel zapušenih s'rot, je dobri Bog domá.
Tam, kjer zvonovi pojejo, nas v hišo božjo vabijo, da bi očeta hvalili, nauke prav poslušali, prebiva v cerkvi Bog pri nas, posluša naših prošenj glas. Bog v cerkvi je domá.
Yes svet s'cer božji tempelj je, naj lepši tempelj pa sercé; Bog čisto sérce poželi, te prosi ino govori: „Oj dete! sérce meni daj, bom dal za sérce sveti raj; naj v sércu bom domá!"
Kazalo.
Pervi razdelek.
Stran
1.	Z Bogam.......3
2.	Modrost.......—
3.	Pred šolo.......4
4.	Po šoli '.......—
jjj. Pridna Rozika ..... 5
6- Vesel šolarček.....tj
7. Zavidljiva učenka.....—
18,	Perva skerb . . . - .	.7 9. Dobra misel kmečkega dečka ... 8
10.	Od stvarjenja ......9
11.	Vse stvari hvalijo Boga . . . .10 i 12. Spoznavanje Boga . .	.11
¿13. Perva človeka......12
14.	Kajn in Abelj......14
15.	Bog vse vidi......17
16.	Bog, naš ljubi oče ..... 18
17.	Jutro.......—
18- Jutranja molitev.....19
19.	Pobožni oče ....	. 20
Stran
20.	Popotnik in škerjanec . . . .21
21.	Večer . . . .	. . —
22.	Zvečer.......22
23.	Večerna molitev.....—
$4. Lahko noč . . .. . . . 23
25. Zastavica ......24
"26. Pomlad........—
27.	Poletje . . . . . . .26
28.	Jesen.......27
29.	Zima . . . ' ; . . .28
30.	Rojstvo Jezusovo *.....30
31 T Pastirji pri jasliciah . . . .31
32.	Modri iz jutrove dežele . . . .32
33.	Beg v Egipt . .	. . .33 Jezus, star dvanajst let, v tempeljmi . —
| ,j}5. Hoja za Jezusam !	... 34
36.	Češena si Marija.....35
37.	Človek ....... 37
38.	Živež .......38
39.	Pobožni sinek......40
40.	Golobček . . . . . .41
41.	Dobra večerja ......42
42.	Naglost ni dobra . . . . .43
43.	Obleka.......—
44.	Lepa suknja, prazna glava . . .45
45.	Deklica in kresnica . . . .46
46.	Človekovo stanovanje . . . .47
47.	Kedovnost nas varuje škode . . .48
48.	Sloveča gostivnica ■ .	. 49
49.	Skerbi tudi za dušno lepoto . . .50 150^ Kje sem domd,...... 51
51. Troji prijatli
Pervo Berilo za slovenske šole,	11
Stran
52. Starček in smert . . . . .53 Prazen strah...... —
54.	Izreki ....... 54
55.	Živali.......55
56.	Prid domače živali	. 56
57.	Kravji pastir......58
58.	Ovca . ......59
t59. Mlado jagnje ...... 60
60.	Ne draži psov .. . , . .61
61.	Modra miška .. ' . . . • .62
62.	Ptice ........—
63.	Senice.......63
64.	Vrabec in konj.....65
65.	Škorec.......—
66.	Lesica in krokar ..... 66
67.	Nepolcorna deklica r .... 67
68.	Ne terpinči žival.....68
69.	Čebele.......69
70.	Ribe.......70
71.	Žaba in vol......71
72.	Kače.......—
73.	Gad .......72
74.	Pregovori . ' . . . .73
Drngi razdelek.
75.	Angel varh . . . . . .75
76.	Sveti Alojzi......'76
77.	Moli, delaj in bodi varčen .	79
78.	Perva spoved.......80
79.	Bodi usmiljen......82
80.	Sveta Elizabeta.....83
Stran
81.	Sveti Rok	. . . . .84
82.	Terdoserčnost .....	85
83.	Lakomen pes . . , . . .	87
84.	Zadovoljriost . ■ ■ ■	—
85.	David in Jonatan . . . . .	88
86.	Stara verv......89
87.	Prijazen in postrežljio pastirček . .	90
88.	Spodobio se obnašaj! , ...	.92
89.	Hromeč in slepec.....95
90.	Bratovska ljubezen ....	—
91.	Ubogaj svoje starše ....	96
92.	Nepokoršina napravi nesrečo ...	97
93.	Dobra hčerka.....98
94./JEgiptovski	Jožef . . ...	99
95.	Hvaležni sin .•.....102
96.	Nehvaležnost......103
97- Spoštuj starost.....,105
98.	Cesarica Marija Terezija	—
99.	Podkev . ......107
100.	Potrudi sel......108
101.	Lenoba . , . . . . .	— 5,102. Zlati čas......109
103.	Pošten beraček.....110
104.	Mejnik.......111
105.	Pastirja......112
106.	Presta . . . . . . .113 ¿107. Helijeva sinova.....114
108.	Resnica in laž . . .	—
109.	Lažvjivec......117
110.	Želod in buča.....118
111.	Drevesa . . . , . '	—
112.	Češnjevo drevo......120
Stran
113.	Breskvi ......	122
114.	Jabelka......123
115.	Velika lipa . . . . .	—
116.	Hrast.......125
Ulj. Strupene jagode.....126
118.	Cvetice........—
119.	Tri lepe cvetice . . . . .	128
120.	Kaj cvetice pravijo ....	129
121.	Žito.......130
122.	Prazen klas ......	131
123.	Velika pogernjena miza ...	—
124.	Slamnat mož.....132
125.	Strupene gobe . . . , .133
126.	Deček v gojzdu . . ' . . .	134
127.	Rude........135
128.	Pregovori .	136
129.	Vod£......•	—
130.	Studenček......138
131.	.Rosa in slana . . . .	139
132.	Dež	.....140
133.	Solnce in dež . . ...	—
134.	Huda ura ......141
135.	Sneg.......143
136.	Božji zid . . . . . .	—
137.	France Tonetu zastavlja zastavice . .	145
138.	Nelo.......—
139.	Kako visoko je nelo , . .	147
140.	Solnce.......148
141.	Solnce vse oživlja .	149
142.	Bog za vse skerbi ....	—
143.	Kje je ljubi Bog dornd? . . .151
Natisnil Karel Gorižek, nekdaj L. Grand,
Drugo Berilo
za
lo^es^iske šol
v
c. k. avstrijanskih deželah.
Velja zvezano v platnenem faerbtn 37 novih kraje.
--—■T^k^s - - -
Na Dunaju.
V ees. kralj, založbi šolskih bukev. 1862.
V očitnih šolah se smejo, ako cesarsko-kraljevo niinisterstvo posebej ne dovoli, samo predpisane, s št^inpeljnom šolsko-knjižnega prodaja zaznamovane bukve rabiti. Tudi ne smejo dražje biti, kot je na pervern listu postavljeno.
Pervi razdelek.
Poducivne povesti in pesmi. 1.
Molitev.
Blagoslov;, oče večni, delo moje pridnosti! K tvoji slavi, moji sreči naj obračam svoje dni! Čednosti mi v serce sadi, vselej bodi ti z menoj!
Hočem pridno se učiti, bom otrok pokoren tvoj. Daj, da vedno rastem v dobrem, da obnašam se lepo, in da enkrat srečno pridem k tebi v ljubljeno nebd!
2.
Božja volja.
Nekega zel6 ubožnega in bolnega človeka ¿osed vpraša, kako da se mu godi.
„Prav dobro se mi godi," odgovori ubožee.
„Saj si ves reven in nadložen," pravi sosed, „kako Ii moreš reči, da ti je dobro?"
„Pa vendar vem, da se mi dobro godi," reče dalje bolnik, „in to ni čudno, zakaj Bog mi obrača in dela vse po moji volji." Sosed se še bolj čudi, in pravi: „To še manj raz-umim! Reven in bolehen si, in praviš, da ti Bog obrača vse po tvoji volji; kako je to ? „Prav lahko?" pravi ubožec. „če mi Bog kaj pošlje, naj si bo veselo ali žalostno, si mislim: Bog hoče tak6! In ravno takč, in nič drugače, hočem tudi jez, zatoraj je njegova volja vselej tudi moja volja. Naj mi tedaj ljubi Bog obrača in pošilja, kakor in kar hoč§, on obrača in dela vselej in z vsem po moji volji."
Tako je govoril zadovoljni ubožec, in je zapel Bogu zahvalno pesem. Sosed gre naprej, in si misli: Menil sem, da je ubožni sosed prav zapušen in nesrečen človek; zdaj 'pa vidim, da je zadovoljniši in srečnejši, kot jez in veliko drugih.
3.
Bog vse prav obrača.
Jernej, razumen in pobožin oče, so svoje otroke pri vsaki priložnosti spominjali na
božje dela, in so jih učili spoznovati Boga iz njegovih stvari. Večkrat ao pri delu na polji govorili od Boga, kako je to in uno tako dobro in modro naredil in uredil. Otroci so radi poslušali ljubega očeta, in so tudi mar-skterikrat popraševali, zakaj je to in uno ravno tako, in zakaj ne drugače. Oče so otro-kam na vse prav modro odgovarjali.
Enkrat so sedeli oče ravno pri južini na hribcu v senci pod drevesam. Naj mlajši sinek, Jožek, se je igral pri njih. Pod hribcam pa se je pasla čeda ovac. Memo pride neki ptujec, ki je imel psa pri sebi. Ko ovce psa zagledajo, stečejo in zbežč po ternji v ger-movje.
Bodeče ternje izpuli ovčicam nekaj volne. Jožek vidi to, je nevoljin, in pravi: „Vidite, vidite, oče, kako ternjev germ volno terga ubogim ovčicam! Precej posekajmo to gerdo ternje, da ne bo več nagajalo ubogim revcamP Oče enmalo pomolče, potem pa pravijo: „Tedaj hočeš, da bi posekali to ternje!" „Hitro bi ga posekal, če bi imel le sekiro pri sebi," pravi Jožek. Oče nič ne rek6 k temu, in gredo počasi proti domu.
Drugi dan vzamejo oče sekiro seboj, in grejo zopet na ravno tisti kraj. Jožek gre vesel ž njimi, in že komaj čaka, da bi oče že
začeli sekati neusmiljeni ternjev germ. Oče pa se zopet vsedejo na zeleni hribec, in pravijo sinu. „Poslušaj, kako lepó pojó drobni ptički! Ali niso tudi ptički prijetne iu Ijubez-njive živalice?" „To je res," pravi Jožekr „ptičke imam zeló rad." — Med tem zleti neki ptiček ravno na ternjev germ, pobere s svojim urnim kljunčkam ovčjo volno, in jo nese na neko votlo drevo. „Vidiš, Jožek," pravijo oče, „s to volno naredi ptiček svojim mladim v gnjezdu mehko posteljico. Ta volna se bo ubogim, golim ptičkam prav dobro prilegla. Ovčice lahko pogrešd enmalo svoje debele in kožuhaste volne, ubogim ptičkam pa bo ta volna prav dobro djala. Ali posekam tedaj ternjev germ?" „Naka!" pravi JožekT ker si je premislil. „Ne grajaj, in ne zame-tavaj nobene reči prehitro," pravijo oče, „ če kaj ne razumiš, le misli: Bog vse prav stori in oberne, akoravno mi večkrat ne raztímimo vsega."
4.
Bog pomaga v potrebi.
V nekem mestu na Nemškem so bili revni starši, ki so imeli troje otročičev. S prid-
nimi rokami so pošteno živili sebe in otroke. Oče so bili priden delavec, in mati so bili branjevka in zraven dobra gospodinja. Po zimi pa so oče zboleli in za dolgo boleznijo umerli. Bolezen je bila pobrala precej denarja; oče niso, kakor poprej, dnine donašali k hiši; in mati so mogli kupčijo bolj vnemar pušati, da so stregli bolnemu očetu. Že ob očetovi smerti je tedaj jelo pomanjkovati, ter je bilo čez dolgo zimo če dalje huje. Zdaj to zdaj uno je bilo treba prodati ali zastaviti, da sp si kupili potrebnega živeža. Bližal pa se je sv. Juri, in mater je močno skerbelo, kje bodo vzeli, da bi najemšino plačali. — V toliki stiski se obernejo k Bogu, ker vedo, da le od njega more pomoč priti. Vsaki dan in se večkrat čez dan so z otročički pokleknili pred staro sveto podobo, ktero samo so še imeli (bila je podoba sv. Hieronima), ter s solaami v očeh Boga prosili, da bi se usmilil in pomagal. Priserčna molitev je potolažila njih serce; al stiska vendar le ni prešla, pomanjkanje ni odjenjalo. Sv. Juri pride. Hišnik, ki je bil precej terd mož, terja najemšino, in ker je reva ne more plačati, jo rubi ter ji po dražbi proda vse, kar je še imela, posteljo, mizo, stol, omaro in uno podobo, drag spominek še ranjce stare matere. Postelja,
omara, miza in stol — vse to ni veliko doneslo; podobo pa sta dva gospoda dolgo in pazno ogledovala, in nju eden, ki je bil obrazar, obljubi tri goldinarje zanjo. Drugi, ki se je tudi razumel na umetne dela, reče, da plača šest goldinarjev. Na to reče obrazar: dvajset goldinarjev, ter misli, da bo uni gospod umolknil. Al ta pravi: petdeset; in tako sta jo gnala do šest sto goldinarjev. Vdova in otroei, ki so zraven bili pri dražbi, so stermeli in se Čudili, da more kdo toliko obljubiti za staro podobo, ki bi jo bili radi dali za en goldinar. Ta gospod je tedaj naštel šest sto goldinarjev za podobo in obrazar mu še srečo voši, da jo je dobil, ter pravi, da bi jo bil on še višje gnal, Če bi imel več gotovine, ker je ta podoba izvirno delo imenitnega obrazarja Rafaela. Zdaj je vdova najemšino lahko plačala in vse svoje reči rešila; ostalo ji je pa še precej denarja za kupčijo in za izrejo otrok. Ves čas svojega življenja je rada pravila to pri-godbo, in vselej pristavila: Bog pomaga v potrebi, ki vanj zaupajo.
Ne odlašaj molitve.
Zaplata je precej visoka gora na Goren-skem. Velik kos gore je obrašen s travo, in je razdeljen v senožeti. Kmetje jeseni travo pokose in v senožetih v stoge spravijo do zime ; po zimi jo še le z gore vlačijo, ko je germovje s snegam pokrito, in jim je toliko ne pobere, kakor de bi jo precej spravljali.
Bil je lep zimski dan; ljubo solnce je prijetno sijalo, da že davno ne tako. Toraj je neki posestnik (tako pripovedujejo stari ljudje) ukazal svojim ljudem na goro iti po sen6. Ze so senarili precej časa, kar zazvoni poldne spodaj po cerkvah, in ker se je tudi slišalo v goro, so djali nekteri: „Poldne zvoni, tovarši! treba je, da molimo angelovo češenje, da se nam ne primeri kaka nesreča." — Odkrijejo se, in nehajo delati, ter molijo vsi, le trije ne, ki so svojo pot naprej delali, rekoč: .„Ni časa, de bi zdaj molili; kar bomo pred delo dokončali, toliko bomo pred z mraza; nuj m o le urno naprej!"
Tako prederzno so govorili ti trije delavci, in kaj se zgodi? Komaj to izgovori,
se uterga nad njimi plaz snega, ki ga je solnce ogrelo, in zasuje vee tri, kjer so revno poginili.
6.
Sveta Neža.
Kterega vendar ne veseli, če vidi lepo podobo svete Neže, ko je sveta devica nama-lana z ovčico v znamnje bele nedolžnosti? — Sveta Neža je živela v četertem stoletji, takrat ko so neverni cesarji kristijane neusmiljeno preganjali. Ta devica je že v pervi mladosti priserčno in iskreno ljubila svojega zveličarja, in mu je obljubila večno zvestobo. Od nje se posebno lahko reče: „Blagor jim, kteri so čistega serca; Boga bodo gledali."
Devica Neža je bila še le stara trinajst let, ko jo je rimski sodnik ukazal prijeti in k sebi pripeljati. Prav v serce je ginilo sodnika, ko vidi lepo, mlado in nedolžno devico. Kratko in prijazno jo vpraša: „Ali si tudi ti kristijana?" „Sem," odgovori mlada devica; „Jezusu živim, Jezusu umerjem, njegova sem živa in mertva!" Sodnik jo skuša pregovoriti, da bi zapustila kristijansko vero, in ji obeta veliko bogastvo, čast in veljavo.
Pa vse zastonj. Ona le odgovarja: „V mojem sercu ne sme nobeden drugi biti, kakor le Jezus sam." Sodnik se huduje nad njo, in ji žuga; tode mlada, lepa devica ostane zvesta svojemu ljubeznjivemu Jezusu. — Sodnik -tedaj izreče sodbo, rekoč: „Peljite jo na mo-riše, in odsekajte ji glavo!" Vsi pričijoči se razjokajo, ko zaslišijo to neusmiljeno smertno sodbo, in ko vidijo nedolžno, krotko, mla-dolično devico. Peljejo jo na moriše. Rabelj ima že meč v roki, toda ne more se dotakniti nje ponižne, deviške glavice. Sveta Neža pa ga prav serčno nagovori, in pravi: „Ne pusti mojega ljubega zveličarja tako dolgo čakati mene. Pervi si me je zvolil, imeti me mora i njegova sem. Zakaj li, o rabelj! se še obotavljaš?" Serčno mu podá svojo lepo mlado glavico, in rabelj spolni ves trepetajoč ta njen ukaz . Padla je nedolžna glavica; njena duša pa je šla k ljubeznjivemu ženinu v nebeško veselje.
7.
Otročja hvaležnost.
Lizika, hčerka ubožnih pa poštenih kmečkih staršev, je na dan svojega pervega sve-
tega obhajila sklenila, da ne bo več nadlegovala svojim staršem, temuč, da si bo v prihodnje sama pomagala, kakor si bo vedila in znala. Dvanajst let je bila takrat stara. Kar pa kdo sklene, mora tudi storiti. Tako je naredila Lizika. Kmalo potem gre v mesto služit. Akoravno je pervo leto še malo prislužiti mogla, je vendar že kmalo prihranila tri goldinarje, ktere je na svoj rojstni dan poslala svojim ljubim staršem, in je zraven pisala tako le pismo:
Ljubeznjivi starši!
Toliko let ste me živili, oblačili, varovali, ius v božjem strahu skerbno redili! Na svoj rojstni dan mislim še posebno prav živo na vse dobrote, ktere sem tako obilno iz vaših rok prijemala. Nisem pozabila besede svetega pisma, ki pravi: „Spoštuj svojega očeta, in ne pozabi bolečin svoje matere." Oj, da bi le mogla saj nekoliko tega dolga pover-niti! — Da vidite, da je to moja resnična volja, vam pošljem tukaj danes svoje pervič prihranjene tri goldinarje. Upam, da bom do svojega druzega rojstnega dneva že kaj več prihraniti mogla. Prosim vas, sprejmite blagovoljno ta mali dar, in blagoslovite
svojo
pokorno hčerko Liziko.
60. Rjuha.
Z nekim starim ocetam sta njegov sin in njegova sinaha gerdo delala. Bolehnega sta tako zel6 zanemarjala, da ni mogel več biti v hiši, v kteri je tako dolgo živel in neutru-deno delal, in je že sam želel, da bi ga peljali v ubožno bolnišnico tiste vasi. To se zgodi. Pri slovesu, kjer so bilo oči starega očeta milo solzne, njegovega sina pa suhe, prosi stari mož, da bi mu še dve rjuhi poslali za njim v bolnišnico. Sin poiše dve naj slabši rjuhi, ki jih je imel pri hiši, ter jih da svojemu sinku, da bi jih nesel za starim očetam v bolnišnico.
Primeri pa se, da oče naleti sinka ravno, ko eno tistih rjuh prav skerbno skriva v nekfe derva. Oče ga pokliče in praša, kaj da se po-muduje. Sinek pa mu prav priprosto odgovori: „Eno ti rjuh sem zato skril, da mi vam bolje ne bo treba dati, kadar bote vi šli v bolnišnico.1' Kmetic se predrami in prestraši. — Še tisti dan gre v bolnišnico po očeta, ga pripelje zopet domu, in mu vse bolje streže kakor popred.
Hvaležni rejenee.
Marjana je bila hči ubožnih staršev v neki vasi. Ko je bila še komaj šestnajst let stara, je že služila v mestu. Bila je veliko let prav pridna, zvesta in poštena dekla, in si je prihranila nekoliko denarja. Njeni starši so med tem umerli.
Enkrat pride Marjana v svoj rojstni kraj. Pokopavali so ravno neko vdovo, ktera je zapustila še le šest let starega sinka. Marjana vidi to sirotko, in se ji zelo smili. Pelje ga sabo v neko hišo, in ga vpraša: „Janezek, ali greš z menoj v mesto?" In deček prikima, da gre. Marjana ga vzame y mesto, in mu sprosi hrano; stanovanje in obleko pa je sama zanj plačevala. Janezek je imel prijazno Marjano ze!6 rad, in jo je imenoval in klical svojo mater. Ona pa je tudi prav po ma-terno zanj skerbela. Pošiljala ga je prav zvesto v cerkev in v šolo, in Janezek je bil od dne do dne vedno bolj razumen in pokoren deček. Marjano je to zelo veselilo. Dala ga je pozneje čevljarstva učit. Ko je bil šestnajst let star, je bil že za pomočnika. Vsako nedeljo je hodil k svoji rejni materi, in ji je
vselej, če je le mogel, kaj malega prinesel. Čez nekaj časa si je pridni Janez že nekoliko denarjev prihranil, in je začel sam zase delati. Veliko delo je imel, in kmali je slovel po mestu kot pervi čevljarski mojster. Svojo staro rejao mater, Marjano, je vzel k sebi, in jo je z vsem potrebnim preskerboval, ter prav lju-beznjivo in hvaležno ž njo ravnal. Ko so ljudje k njemu hodili, jim je pravil, kako lepo je stara Marjana zanj skerbela, in je djal: „Vidite , to je moja ljuba mati! Bila je ubožna dekla, in je povzdignila mene zapušeno sirotko v sedanji premožni in zadovoljni stan."
Marjana je prav mirno in srečno živela svojo stare dni pri hvaležnemu Janezu.
10. Zjutraj.
Solnce milo prisvetilo lepo nam je čez gor<$, in zapeli so veseli ptički svojo pesmico.
Kak cvetice in rosice se po travi že blišč ! Cvetje klije, žlahtna dije, čbelice po njem šum6.
Vse raduje, oživljuje zjutraj se, in omladi; tadi moje serce pije, stvarnika naj počasti!
Moli in delaj.
Bila sta dva beraška dečka, ki sta zmeraj skupaj hodila. Ime jima je bilo Šimen in Gašper, in sta bila oba iz ene vasi doma. Šimna je veselilo, da bi se bil kaj učil, pa nobenega ni imel, da bi mu bil kaj pomagal. Gašperju pa je bilo leno in malopridno potepanje naj bolj ušeč. Pozabil je tudi na Bogsi. Zjutraj je vstal, in ni nič molil, in zvečer je šel spat, pa tudi nič molil. Imel je sicer še očeta, ki so pa zanj premalo skerbeli, Šimen že ni imel ne očeta ne matere. Večkrat pa mu je hodilo na misel, kar so mu ranjca mati mnogokrat pravili, rekoč: „človek, kteri nikoli ne misli na Boga, zajde nazadnje v mnoge hudobije; kdor pa je pobožen, in se kaj uči, ga Bog gotovo nikoli ne zapusti."
Neko noč sta spala v enem skednu na slami. Šimen, ko se prebudi, pravi: „Veš kaj, Gašper, sanjalo se mi je od moje ranjce matere. Svarili so me in me nagovarjali, da naj grem služit, in da naj delam." „Jez pa že ne!" zaupije prešerni Gašper. Te besede sliši kmetov hlapec; ki je v bližnjih svislih
spal. Naglo odprfe skedne vrata, in ker meni, da sta ta dva beračuna prišla krast, ju prime, in pelje oba k gospodarju. Prestrašena pripovedujeta, da sta prišla v skedenj le ležat, in da nista nič hudega mislila. — «Nikjer ne morem dobiti dela," pravi Ši-men, „in zato moram kruha prositi." Pri nas je zadosti dela," pravi kmet, „če le kdo hoče delati". Simen je zadovoljin, in ostane pri kmetu. Gašper pa je komaj čakal, da se je zmuznil z zdravimi ušesi od hiše tega kmeta.
Simen je bil prav priden, in si je vse prizadeval, da bi bil vstregel svojemu gospodarju. Ko kmet vidi, da je Simen priden in ubogljiv deček, in da tudi včasi kaj bere in pisari, ga pozneje pošilja v ondotno farno šolo. Tudi gospod fajmošter in šolski ueenik sta bila s Šimnam zel6 zadovoljna. Vedil in znal je odgovarjati iz katekizma in od drugih šolskih reči vselej naj bolje iz med vseh drugih uČencov v šoli. Tudi pri sveti maši je Simen rad stregel. Gospod fajmojšter ga prašajo, Če bi se rad učil latinsko. „Rad, če mi dovoli moj gospodar," pravi Simen. Gospodar je bil premožen mož, in ga je veselilo, da je verlemu dečku kaj mogel pomagati. Simen se je hodil vsaki dan k gospodu fajmoštru še posebej učit, in kmali je znal Drugo Berilo za slovenske šole.	2
toliko, da je mogel iti v mesto v latinske šole. Prav pridno se je učil in lepo vedel, in se je s pomočjo svojega gospodarja in gospoda fajmoštra popolnama izšolal, ter je postal duhoven. Velikrat je obiskoval svoje dobrotnike, in je bil povsod vsem v lep izgled.
V soseski, kjer je bil Šimen duhoren, je bila tudi jetnišnica za hudodelnike. Veliko tatov in tolavajev je bilo notri zapertih. Neki dan pokličejo gospoda Šimna k hudo-delniku, kteri je bil k smerti obsojen. Gospod Šimen gre nemudama k njemu. Pa, kaj zagleda! Ta ubogi hudodelnik je bil njegov nekdanji tovarš Gašper. Lenoba in brezbožnost ste ga pripeljale do tatvine, ropa in do drugih hudobij. Vjeli so ga in izročili sodniški pravici, da bi ga pokorila za njegove obilne hudodelstva, Kesdl se je, toda že pozno, pozno. Gospod Simen lepo podu-čuje nesrečnega Gašperja, in ga vendar še srečno pripelje k pravemu spoznanju, preden je ta nesrečnež mogel sramotno umreti.
Tako različne so pota, po kterih ljudje hodijo. Kdor hoče po pravi poti hoditi, se mora že mlad na pravo pot podati.
S o 1 a.
Potrebna je šola za mlade ljudi, in blagor je temu, ki prav se uči. Omika, razumnost in žhlatno serce z naukam se v šoli bogato dobe. Kdor to si osvoji, je dosti bogat, naj bode kdor koli, če star ali mlad.
13.
Skoda zavoljo nevednosti.
Nek ubog dninar je imel na ptujem brata, kterega že dvajset let ni bilo domu. Ljudje so že mislili, da je umeri, ker se že tako dolgo ni nič slišalo od njega Enkrat pride pismo na tega dninarja, ki je bil ravno v mestu. Ker pa ni znal brati, gre v bližnjo gostivnico, in prosi oštirja, da bi mu prebral to pismo. Oštir prebere nekoliko pisma po tihem, in pravi potem: „ V pismu je zapisano, in se ti naznanja, da je tvoj brat umeri, in da ti je sporočil petdeset terdih tolarjev; pa ti bi moral iti sam po nje." vKam bi moral iti po nje?" praša dninar. „V Carigrad na Turško," pravi oštir, „to je več ko 100 milj od tod." „Oj 100 milj od tod, in 100 milj zopet nazaj, je 200 milj pota. Taka pot in zamuda pri sedanji žetvi bi
mi bila skoraj večja škoda, kakor bi tam denarja
*
potegnit* — „Veš kaj,u pravi prekanjen oštir, „če ne greš sam rad v daljne kraje, daj meni to pismo, in prodaj mi to pravico za trideset tolarjev, in jez bom skušal iskati ta denar; zna-biti, da še nič ne dobim. Ne povej pa nobenemu človeku nič od tega," — Dninar je tega vesel in popolnoma zadovoljin. Oštir prinese trideset tolarjev, in mu jih odšteje. Dninar jih spravi, in gre vesel domu.
Cez več let potem je oštir popolnoma obozal, in na zadnje tudi za smert zbolel. Na smertni postelji spozna očitno, in se kesa, da je bil prekanil ubogega dninarja. — V unem pismu pa je bilo zapisano : „Kdor pokaže to pismo pri proda-javcu J., naj se mu plača 2000 tolarjev dobrega denarja." Oštir je bil tudi prejel te denarje; pa kakor lahko jih je bil dobil, tako lahko jih je bil tudi zapravil.
14.
Niloserčna Ančka.
Ko je Ančka šla iz šole, sreča na poti staro, slepo zenico, ki ni mogla dalje po poti. Blagi deklici se uboga zenica v serce usmili. Precej se ji ponudi, da ji hoče pomagati, in jo po poti peljati. „Sem še majhina," pravi priljudna deklica,
pa peljem vas vendar lahko, ker lahko hodim in dobro vidim" Zena se ji prime za roko, in tako greste počasi dalje. Kmalo ji sreča neki gospod, ki postane, in ubogi slepiči podeli darek vbogajme. Zraven pa tudi popraša, kdo da je ta deklica, ki ubogi sldpici tako lepo streže. Ko gospod zve, da ste si Ančka in ubozica ptuje, se zavzame, in Ančka mu je zelo ušeč. Prijazno jo poboža, in reče: „Deklica, to je lepo! mlada in majhna si še, pa že vendar tako blazega, milega ser ca. Tudi tebi moram za to dati spomin— Gospod sndme svoj dragi perstan s svojega persta, in ji ga da rekoč: „ Vzemi ta perstan, in hrani ga. Kadar odrasteš, ti bo prav, nosi ga, in pomni, da je blago in dobro serce naj večja lepota za leta mladi." — Ančka se gospodu prav lepo in ponižno zahvali, in hrani lepi perstan. Ko je bila že stara, je imela še perstan, in je še zmi-raj pomnila, da je blago in dobro serce naj večja lepota za leta mladi.
15.
Postrežljevi deček.
Andrej je bil sin ubogih staršev, kteri so ga lepo redili. Pošiljali so ga v šolo, kjer se je učil prav veliko veliko lepega in potrebnega.
Slišal je tudi, kako se mora človek vesti in obnašati, da bi ga vsi •pametni ljudje radi imeli. Vse to si je dobro zapomnil. Ce je srečal na poti kterega bolj imenitnega človeka, je prejel hitro za klobuk, se lepo• odkril in ga spodobno pozdravil. Ako ga je kdo potreboval in kaj prosil, je bil berz pripravljen postreči. Ce so od-rašeni ljudje haj posebnega govorili, se ni vtikal v besede, ker mislil si je: tega ne ražurnim, in nespodobi se mi zdaj govoriti.
Enkrat je bil v gojzdu, in je nabiral suhe derva. Memo pride nek ptujec, lepo oblečen. „Ali veš, deček" nagovori ptujec Andreja, „če ta postranska pot pripelje na cesto ? Hotel sem nekoliko peš iti, in sem poslal voz do bližnje gost ivniče, in zdaj ne vem, če sem šel prav, ali ne„Ta pot" odgovori Andrej, „pelje sicer do ceste, pa prav lahko se zajde. Če vam je ljubo, dragi gospod, grem z vami, in vam pokažem Ptujcu je bil ta prijazen in priljuden deček zeli ušeč. Po poti ga marsikaj poprašuje, in Andrej mu na vse vprašanje tako lepo odgovarja, da ga ima ptujec vedno raje. „Kaj bi bil rad, kadar boš velik?" ga vpraša ptujec na zadnje, ko prideta na cesto. „Mizar bi bil rad, če bi se mogel kje učiti" odgovori odkritoserčni Andrej. „Le zaupaj na Boga, in nikar ne zgubi veselja do učenja " mu pravi ptujec, in mu stisne
v roko neki denar, ter skoči v svoj voz, in zdir-ja tako naglo naprej, da se mu deček še ni mogel zahvaliti.
Več let je bilo minuto, in Andrej je bil že odrastel za šolo. Njegov učenik mu reko neki dan: „Ljubi moj Andrej! ti si me zeld veselil, ker si bil vedno priden in si se lepo obnašal, Tudi jez morem tebi danes nekaj prav veselega povedati. Lej, nek imeniten gospod, kteremu si bil ti nekaj malega postregel, in si mu bil zavoljo lepega obnašanja zelo ušeč, je od tistikrat pozve-doval po tebi. Veselilo me je, da sem te mogel le hvaliti in priporočevati; in lej ta gospod mi je toliko denarja poslal, da se bo lahko tvoja volja spolnila, da se boš mizarstva šel učit. Tudi mojstra sem ti ze preskerbil."
Andrej je bil tega zelo vesel. Na tisto, s ctmur je bil ptujcu postregel, je bil ze davno pozabil. „Kdo je vendar ta moj dobrotniki rad bi se mu zahvalilpraša deček poln hvaležnih solza. „Ne moreš se mu z besedo zahvaliti," pravijo učenik, „ker se ti noče razodeti; ostani pa le tako dober in priden, kakor si bil do zdaj, in skerbi, da boš še vedno bolj popolnama. Taka zahvala bo naj lepša zahvala, in tvojemu blagemu dobrotniku ne bode ostala neznana
Andrej je ubogal svojega ljubega učenika•
Bil je umeten mizar in pošten sosesčan. Ljudje so ga radi umeli in spoštovali.
16.
Dobro obernjeoi denar.
Jakob so bili skerben in moder oče. Kadar so hotli revežem kaj podeliti, so to vselej storili po rokah svojih otrok, zato da bi se bili otroci že zgodaj navadili ljubiti svojega bližnjiga, in da bi bili dobrotljivi. Večkrat so dali svojim otrokam tudi kak denar, in so jim pripustili, da so ga smeli po svoji volji obračati. Vselej pa so potem tudi vprašali, kam in kako so ga obernili. Zdelo se jim je, da se s tem naj ložje otrokam pokaže, kako da morajo gospodariti z denarjem.
Svoj rojstni dan so dali enkrat svojim trem otrokam vsakemu štiri sreberne četertake. Čez osem dni so jih vprašali, kam da so djali te denarje. Mlajši sin je rekel: „Jez imam še vse, le enega krajcarja ne, ki sem ga dal nekemu revnemu možu."
Jerica, ki se je ramo šivati učila, in je že znala sama nekaj obleke delati, pokaže očetu platno, ki so ji ga kupili mati za ta denar.
„Jez pa, je djal starji sin, sem siromaškemu Tomažu toliko dodal, da si je napravil par čevljev, da bo mogel po zimi v šolo hoditi."
„Dobro, ljubi moj" so djali oče, „ne bil bi mogel svojega denarja bolje oberniti, kakor si ga. Tvoj brat in sestra sta ga sicer dobro obernila: ti pa si ga obernil naj bolje."
Denar le ceno pravo ima, Ce ž njim storiš kaj dobrega.
17.
Beračica.
Neki dan ob času draginje je po vasi hodila žena, ki je bila sicer revna, pa vendar ne prav po beraško oblečena, in je vbogajme prosila. Pri nekterih hišah so jo odpravljali prav s ter dimi besedami; pri drugih pa je dobila le kak darek. Le v eni hiši so jo bili prijazno sprejeli, in gospodinja, ktera je ravno kruh pekla, ji je dala pervi hlebček, ki ga je vzela iz peči.
Drugi dan so bili vsi ljudje, pri kterih je prosila ta neznana beračica, povabljeni v graj-šino k večerji. Ko pridejo v obednico, vidijo majhino mizico polno naj drajših jedil, — zraven pa tudi veliko mizo z velikimi okrožniki, na kterih je bila pa le sem ter tje kaka plesnjiva skorjica kruha, nekaj krompirja, ene periša otrobov in večjidel nič druzega.
Grajšinska gospa pa je svojim gostam djala: „Jez sem bila tista preoblečena beračica, in sem vas hotla poskusiti, kako v sedanjem hudem času pamagate potrebnim revezam. Samo dva človeka sta me pogostila, kar in kolikor sta premogla; zato bota zdaj pri meni jedla, in po-verhu jima bom odločila še nekaj denarja za vsako leto. Vi drugi pa le bodite zadovoljni s temi darmi, ki ste mi jih biti podelili, in ki jih vidite tukaj na veliki mizi. Zraven pa se tudi spomnite in pomislite, da se vam bo enkrat na unem svetu ravno tako godilo.u
S kakoršno mero se meri, s tako se tudi vrača.
18.
Rešeni rokodelski deček.
noAoe/e/a/ t/toe/ je Se/ « ■ >■ ■ /< / .
naj ttetjem m na ta <i a hojo cuttoo a/itn 4 t/o/jO Jiuaftno //<to ne.da c/^ovana na (7pent/etn. '¿¥$at/o. /ut/a ja je te //o. i^/f/t/b je Jo/a, tn Arah* ¿a/-
tt'oe mu &e xmeinuyyo na /neyiatmtca/» //tt// &¡oy /" ze/t/tye udoyt' e/eóeÁ, „t/aéec tn e/a/tc /a/ay nt vaót tn no/ene /<¡ 'e; zmenzni/t />om moyef, (9y, /a/o mtf-	yo/a/t t'n xa/o-
tta/t moya t/o/va ma/t/ /('(/o /0 yo-/em a/en/fe/ xa n;e en yt'm afuxt/ Ava/a / ¡fléfneye doce afóllate, /or/a vót' ttr^'e 00 /tff xe o^evyinjene; ta-.yian tn o/nur/tn ae v/ez* n aney na ¿tuyo ca/t t>, tn zaayt.
lAt yiotHne Afayiec yintyezr/t me-m» ,rt vt'r/t' u/oyeyu t/ec/u xe tioeya /en e/e y a /eznft 1* oneya. c/?ty/tc/a ya> tn Áe* zayiait, t/a ye xtv, yext/t At/nye netywey, t'n naznant /0 « ó/naxnt /Ce<t* //tzny'eya mea/a. — „/(pay yiomaya.
yt*<e/emo nun e/o ty'eya, /o /a/4o e/ua/naf *m*»tnt//« yinautyo /am /eue/t neo/cutne<¿¿ 1@Pe'/ óe ye « /y ¿f*a¿nt'et' tut/t ne/t t/nt'natit 4o <*t*e /o zve tn a/e'àt', ae míe « ¿evoe 4tnt'/t a/oyt f/ecf/. &t/o y*e ttan na ceofa, t'n /eoe na*auno.>/ t/o neaneo-neya /m,ya, t/o/t udoyeya e/eo/a, ya tat/ene na varno, tn ya neae e/o //tt-nye /rte. c/!*o{em ya c/ev-yne o &ne-yam, ya Jwtnm&K vec/na //t'/y'e / yo#-/ott, t,i ya <wecno ovt'tit. /ßo witt ye do/fe, ya ntante oa/o v Wie>/o, tn e/e/e * ry'tm Ananá tn yov/o/o, a/o-fauno aam ne trne/ ve/e/o. Š&eoeA àe ye /ma/» ozt/#aui/, tn ye ae/ 9 Áua/evnem aewoam najivty,
Kdor bratu pomaga in dobro stori, Naj boljše plačilo pri Bogu dobi.
19.
Povračnj hudo z dobrim!
Oče Miklavž so sedeli zvečer pod lipo, ravno ko se je večerja hladila, in pri njih okoli je bilo troje otrok. Pogosto «o oče svoje otroke učili, da večerja človeku takrat naj bolje diši, kadar je popred kaj dobrega storil, in pa, da človek nikoli mehkeje ne spi, kakor kadar ga hvali dobra vest. vKaj ste kaj danes dobrega storili vprašajo oče otroke. „Jez sem dala svoj košček kruha ubogi deklici, ki je šla davi lačna memo nas v šolo," pravi mala Barška. — J ar če, njen brat, reče: „Jez sem v šolo grede vidil vrata na sosedov zelnik odperte in svinje v škodi. Hitro sem jih izgnal in vrata zapeti." — „Kaj pa ti, Štefani" vprašajo oče. Štefan molči, potem pa vendar počasi odgovori: „Saj ste nas učili, oče, da se ne smemo hvaliti, ker Bog ve vse naše dobre dela/ „Res je tako!" pravijo oče, „pa meni le povej; noj slišita tudi bratec in sestra, kaj si lepega storil." „Ko sem šel danes iz šole," pripoveduje Štefan, „se me je lotil sosedov Tonče, in me je tepel. Pripelje se nekdo memo, in nažene potepuha. Ta skoči naglo čez plot, in si
nogo zvije. Nič več ni mogel stopiti na noge in silno je vpil. Vzdignil sem ga; in na rami domu nesel."
„Glejte, ljubi otroci, to je naj boljše delo, tudi sovraznikam dobro storiti," so oče djali. „Tako je tudi storil tvoj godovnik sveti Štefan, in je dopolnil Kristusovo zapoved, ki veli: „Molite za tiste, ki vas praganjanjo, in dobro delajte tistim, ki vam hudo hočejo; tako bote otroci nebeškega očeta."
21).
Pregovori.
Danes meni, jutri tebi.
Kar danes lahko storiš, ne odlagaj na
jutri.
Delaj, kakor da bi vedno živel; moli, kakor da bi jutri umeri.
Kakor si kdo postelje, tako bo ležal. Vsak je svoje sreče kovač. Stara navada, železna srajca. Poterpljenje železne vrata prebije. Za dežjem solnce sije. Mož beseda velja.
Kdor je v malem zvest, njemu se da veliko v pest.
Eu krivični denar požre deset pravičnih.
Kakor prišlo, tako prešlo.
če bi nihče ne skrival, bi nihče ne kradel.
Naj se kaka reč še tako skerbno skrije, prej ali slej jo gotovo solnce obsije.
Roka roko umiva, lice pa obedve.
Bolje krivico prebiti, kakor pa storiti.
Boljša je kratka sprava, kakor dolga pravda.
Vsak sam vé, kje ga Čevelj žuli.
Prazen sod ima velik glas.
Vsak berač svojo mavho hvali.
Dobra jed se sama ponuja.
Sreča je opoteča.
Ni nesreče brez sreče.
Obljuba dela dolgove.
Dokler prosi, zlate usta nosi ; kadar pa vrača, herbet obrača.
Cesar je polno sercé, rado iz ust gré.
Goste službe, redke suknje.
Siromaštvo in kašelj se ne dasta skrivati.
Pijanec se preoberne, kadar se v jamo zverne.
Prebrisana glava, nedolžno sercé je boljše bogafstvo, kot zlate goré.
21.
Drago zelee.
Dve dekli, Marjana in Urša, ste šle v mesto na terg, in vsaka je nesla težak jerbas sadja na glavi. Marjana vso pot godernja in zdihuje; Urša pa je vesela in se smeja. Marjana pravi: „Kako se moreš smejati in tako dobre volje biti? Tvoj jerbas je ravno tako težak, kot moj, in ti nisi močneja od mene."
Urša odgovori: „Priložila sem v jerbas neko skrivno zelee, in komaj čutim, da kaj nesem. Stori tudi ti tako."
„Joj!" pravi Marjana, „to zelce je gotovo zel6 drago! Rada bi si tudi jez ž njim po-lajšala svoje breme; povej mi, ljuba moja, kako se li imenuje to zelce?" Urša odgovori: „To drago zelce, ki zlajšuje vse težave in jih dela prijetne, se imenuje p o-terpežljivost.
22.
Večerne misli.
L ep (5 miglja večerni žar, smehljd skoz drevje se zeleno; to božji je prezlati dar — prelepo solneice rumeno.
Lepo je, če večernica na jasnem nebu se otrinja; lahko se misli na Bogd, ki zvezdni venec nam razgrinja.
In kdor končal je z Bogam dan, sladkeje še mu serce bije, in dvakrat lepši zvezdni plan zvečer naproti mu prisije.
Kdor hudega nič storil ni, mu zvezdica migljaje reče: „Le spavaj sladko, bratec, ti, vsa noč naj mirno ti izteče!"
In sladko, mirno on zaspi, mu angelček cvetice vije tak dolgo, da se prebudi, ko zarja v lice mu prisije.
23.
Zadovoljnost.
Mladi Tinče je svoje ovce pasel v lepi dolini med zelenimi hribi, in si je veselo žvižgal in prepeval. Bilo je prav lepo pomladno jutro, in kralj tiste dežele pride po lovsko napravljen ravno v ta kraj lovit in streljat zverine. Kralj zakliče veselega dečka k sebi, rekoč: „Kaj si tak dobre volje, ljub-ček moj?" Pastirček ne pozna kralja, in mu odgovori: „Zakaj bi li ne bil vesel in dobre volje ? saj se še našemu svetlemu kralju ne godi bolje, kot meni!" — „Kako bi to bilo? Povej mi saj, kaj pa imaš tako dobrega?" ga vpraša kralj.
Deček začne pripovedovati, rekoč: „Solnce rumeno na nebu meni ravno tako ljubeznjivo sije, kakor našemu kralju. Doline in hribi Drugo Berilo za slovenske šole.	3
meni ravno tako lepo zelend in cvetejo, kakor našemu kralju. Svojih zdravih rok bi ne dal za tavžent zlatov, ne svojih oči ža vse kraljeve gradove. Verh tega imam vseg®-dovolj, karkoli želim, in še več, kot potrebujem. Vsaki dan se naj&n do sitega, imam toliko oblačila, da se vsako nedeljo lahko pražnje oblečem, in zaslužim toliko denarjev, kar mi jih je treba. Zdaj pa recite, ali ima kralj kaj več, kot jez?
Prijazno se mu kralj nasmeja, in pravi: „Prav imaš, blagi deček! Le bodi vedno tako veselega serca! Gotova resnica je: Zadovoljnost je polovica srečnegia življenja."
24.
Pravila zadovoljnosti.
Sosed soseda vpraša, kako je to, da je pri vseh svojih stiskah in težavah vedno dobre volje. Sosed odgovori: Vsako jutro, preden se podam po svojih opravilih, obernem oči na tri reči. Pervič povzdignem oči k nebesam, ter se spomnim, da le od Boga vse .dobro pride. Drugič obernem oči na zemljo, in si mislim, kako malo potrebuje
Človek prostora, v kterem bo skoraj počival. Tretjič obernem oči okoli sebe, in gledam, koliko je ljudi, kterim se veliko h je godi, kakor meni. Potem se izročim v sveto božjo voljo, ter z svetam in svojimi prav zadovoljno živim. — Delaj tako, in bodeš tudi ti zadovoljen!
25.
Zvonikarjeva.
Ko dan se zaznava, Danica priplava,
Se sliši zvonenje čez hribe, čez plan: Zvonovi zvonite! <■ Na delo budite,
Ker naše življenje je kratek le dan.
Kdor koče živeti, In srečo imeti,
Naj dela veselo, pa moli naj vmes: Zvonovi zvonite! K molitvi vabite,
Ker prazno je delo brez sreče z nebes.
■ Če delavc se vpeha, Terpljenje mu neha,
*
Ga delapust vabi, večer ga hladi:
Zvonovi, zvonite!
Nedeljo znanite,
Gospod ne pozabi, plačilo deli,
Oh naglo nas mine
Ves trud, bolečine;
Utruden se vleže na pare terpin:
Zvonovi, zvonite!
Domu ga spremite:
Gre z dela in teže Adamovi sin.
26.
Sprava.
Poštenega žlahtnika, po imenu Hilde-branda, je bil drugi žlahtnik. Bruno, silno razžalil. Nosil je hudo jezo v svojih persih, in komaj je čakal dneva, da bi se maševal nad svojem sovražnikam. Vso noč ni zatisnil očesa, in zjutraj zgodaj si že pripaše meč, in gre proti hiši svojega sovražnika. Ker pa je bilo še prezgodaj, postoji na poti pri neki kapelici, se vsede, in ogleduje na stenah narisane podobe. Bile so tri. Na pervi je bil zveli-čar od^t z norčevskim oblačilam, ko so ga peljali k Pilatu, in spodaj so bile zapisane
te le besede: „Ko je bil zasramovan, ni klel." Na drugi je bil privezan k stebru, in zraven je bilo zapisano: „On terpi, in se ne jezi." Tretja podoba je kazala njegovo križanje z napi,sam: „Oče, odpusti jim!'
Ko žlahtnik vse to ogleda, poklekne, in moli. Potem se vzdigne, stopi iz kapelice, in na pragu sreča Brunotove služabnike, ktere prijazno nagovori in vpraša: „Kaj dela Bruno, naš brat?"
Žalostni, silno žalostni so naš gospod, ker mislijo na vam storjeno krivico, in se vam boje pokazati, pravijo služabniki.
Hildebrand ne pregovori besedice, temuč pridruži se, in gre ž njimi. Na mostovžu v gradu sreča Brunona, mu poda najprej roko, in preden kaj pregovori, ga prijazno objame in poljubi. Ostal je celi dan v njegovi hiši, in kadar sta šla zvečer narazen, sta si skazo-vala toliko prijaznosti, da so se jima ljudje čudili.
Hildebrandu pa se je ta dan večerna svetloba zdeja lepša in prijetnejša, kakor jutranja.
Nagla jeza.
Bogaboječ kmet je imel hlžtpca silo nagle jeze, ki je v serdu preklinjal, da je bilo groza. Gospodar ga je svaril, da naj iz ljubezni do Boga tolaži svojo naglo jezo. Hlapec se je pa le izgovarjal, da ne more, ker ga ljudje in živina preveč dražijo. Nekega jutra pokaže gospodar hlapcu svetlo križavko, in reče: „Poglej jo! tvoja bo, ako celi dan ne bo slišati hude besede od tebe." Vesel mu seže hlapec v roko.
Družina ga je ta dan še nalašč dražila, da bi ga bila pripravila ob denar. Toda hlapec se premaguje, in ne zine celi dan nobene hude besede.
Zvečer mu da gospodar križavko in pravi: „Sramuj se, da iz ljubezni do malo-vrednega denarja tako moško krotiš svojo jezo, iz ljubezni do Boga je pa nočeš!"
človek se lahko zderži, Če le hoče, vseh reči.
Kerščanska varčnost.
Iz nekega malega mesta je poslala gosposka nekaj mestnjanov v bližnje vasi, da bi tudi tam kaj nabrali za ubožne mestne pogorelce. Med potjo pridejo ti mestni možje na dvorišče nekega premožnega kmeta. Dobd ga ravno pred hlevam, in slišijo, kako terdo krega svojega hlapca, ker je po noči konjske vervi na dežji popustil, in jih ni spravil pod streho. „Ta gospodar je skop!" si pravijo popotniki, „tukaj ne bomo dobili kaj prida." „Poskusimo," pravi drugi, in gredo bliže.
Kmet prav prijazno sprejme te ptujce, in ko pridejo ž njim v hišo, mu naznanijo svojo ponižno prošnjo. Zelo se začudijo, ko jim prav rado voljno podeli lep dar v denarjih, in še zraven obljubi, da bo pripeljal tudi derv in živeža ubožnim pogorelcam v mesto. Mest-njani ne morejo drugače, kakor da mu odkrijejo in povedo svoje misli, da jih je njegova radodarnost zelo ganila, in da se čudijo, posebno zato, ker so ga ravno kar slišali kregati hlapca zavoljo tako malovredne reči. „Ljubi moji prijatli!" jim kmet odgovori, „ravno zavoljo tega, ker svoje reči vselej lepo varujem, in ker vidim tudi male neskerb-
nosti, sem toliko zmožen in srečen^ da morem kaj pomagati svojim ubožnim sosedam."
29.
Goreča voda.
„Ne dotakni se tega, kar ni tvoje! Ptuje peče!"
Bil je v neki vasi deček, ki je kradel, kakor sraka, kar mu je bilo ušeč, in kar je mogel vtakniti k sebi, akoravno je dobro vedi!, da je greh. Enkrat pride do apnenice, in zmakne celó nekaj kosov živega apna. Ker je imel že vse žepe s sadjem natlačene, ga je skril spredaj pot telovnik na srajco. Kmalo potem sreča nekega tovarša, ki je jezdil dva konja na vodo. Kakor bi trenil, se dvigne mali tatek na zadnjega konja, in šli so v skok proti vodi, ktera je tekla skoz vas. Konji gredo naravnost v vodo. Mali tatek pa zdérkne, i padó v vodo. Ker zna plavati, plava nekoliko naprej, pa naenkrat začne vpiti in kričati na vse gerlo: „Pomagajte! pomagajte! gorim! gorim!" Ljudje mislijo, da se nepridni deček le norčuje, ker vedo, da ne more goreti v vodi. — Ko-
maj se privleče h kraji, pade ves upehan na tla, in leži na pol mertev. Njegov tovariš in drugi ljudje prihite zraven, in vidijo, da ima nesrečni tatek vso obleko in tudi kožo na persih že sožgano in zjedeno od apna. Veliko je mogel preterpeti, preden je zopet ozdravil. Ljudje pa so mu rekli: „Ne dotakni se, kar ni tvoje! Ptuje peče — saj na vesti, če ne drugej !-t
30. Tat.
Bil je smenj v mestu, in vse je derlo notri iz bližnje vasi; le kak starček ali otrok je še ostal doma. Zaperte in prazne so bile skoraj vse hiše po vasi. Prav terda tema se je bila že storila, sejmarjev pa le še ni bilo domu.
Od temnega gojzda sem se prikrade neki čeren mož. Plazi se tikama zidu, skerbno pogleduje okoli sebe, ter smukne prav urno proti bližnji hiši. Ko daleč okoli ne čuti nobene žive duše, leze po vseh štirih proti izbinem oknu, in se notri splazi. Okrasti je mislil ljudi, ki jih ni bilo doma. Skozi okao pride v veliko prostorno izbo. Zraven izbe je bila pa še druga čumnata, in vrata so bile
le malo priperte. Tako ogleduje sem ter tje, in ne vd, Česa bi se najprej lotil. Še enkrat postoji in vleče na uh6; nobenega ni, vse je tiho. Da bi se še bolj prepričal, poluka tudi v čumnato. Notri vidi malega otroka, ki je sam ležal v posteljici, in je molil večerno molitvico s povzdignjenimi ročicami. Tat nastavlja uho, in dalje posluša. Dete je molilo počasi in prav pobožno. Ko pripelje molitvica do besed: „In nas ne vpelji v skušnjavo, temuč reši nas od hudega, amenu, je to tega hudobnega človeka tolikanj ganilo in presunilo, da je ostermil, in samega sebe ga je bilo groza. Serce se mu omeči, speča vest se v njem zbudi, greh, ki ga je ravno mislil storiti, ga pretrese; naprej stopiti se ne prederzne. Po ravno tej poti, po kteri je prišel, gre zopet nazaj, prosi Boga, da bi mu odpustil, in se mu lepo zahvaljuje, da ga je ravno ta otroška molitvica tako globoko pretresla in odvernila od greha.
Zares, ginljiva in zbudna je pobožna molitev ljubeznjive mladosti. Mladega dečka, mlado deklico viditi pobožno moliti, se zdi človeku, kakor de bi vidil angelčke igrati pri ljubem Bogu. —
Večerna pesem.
Glejte, že solnce zahaja, skoraj za goro bo šlo; hladen počitek nam daja, pojd'mo veselo domu! Cujte zvoniti! počivat zvoni. Zvoni le zvoni nocoj, sladko počivat zapoj!
Cujte po drevji šumeti, glejte kak veterc pihljd, urno se hoče mračiti, hitro da bomo domd. Cujte zvoniti! počivat zvoni. Zvoni, le zvoni nocoj, sladko počivat zapoj!
Delo smo danes storili, naj se sercž veseli! bomo se tudi pož' vili, že se večerja hladi. Cujte zvoniti! počivat zvoni. Zvoni, le zvoni nocoj, sladko počivat zapoj !
Sed'mo za mizo, in jejmo s pametjo božje dari, serce hvaležno imejmo stvarniku, ki nas živi. Cujte zvoniti! počivat zvoni. Zvoni, le zvoni nocoj, sladko počivat zapoj!
Sez'mo po jedi, in pijmo sladkega vinca bokal, zraven očeta hvalimo, k' je nam tak dobrega dal. Cujte zvoniti! počivat zvoni. Zvoni, le zvoni nocoj, sladko počivat zapoj!
Zdaj si počijmo po volji, naj nas petelin zbudi, kadar škerjaneek na polji juterno pesem drobi. Cujte zvoniti! počivat zvoni. Zvoni, le zvoni nocoj, sladko počivat zapoj!
Ysi bomo enkrat zaspali, v miru počivali vsi, delo na veselej končali, v hišo očetovo šli. Takrat
zvonovi zvonite lepó! Klic te k očetu domú, klic'te nas v sveto neb<5!
32.
Umirajoči oče.
Neki dober oče so bili za smert bolni. Poklicali so tedaj otroke k svoji postelji, in so jih še zadnjikrat prav lepo učili in opominjali. Priporočevali so jim posebno, da naj hodijo pridno h kerščanskemu nauku, ia da naj prav zvesto spolnujejo njegove prelepe vodila.
„Ljubi moji otroci!" so djali, „živel sem sedemdeset let, in sem vžil veliko veselja na tem svetu. Naj čistejše in sladkejše in pravo nebeško veselje pa mi je dajala le sveta Vera. Ona mi je vsako veselje ohranila čisto, ga je povikševala in žlahtila: tako pričam pri Bogu!
Živel sem sedemdeset let, in sem tudi veliko prenesel in preterpel na tem svetu. V vseh britkostih in križih pa sem dobival naj boljše tolažbe in naj gotovšo podporo le v naši sveti veri. To pričam pri Bogu!
Živel sem sedemdeset let, in večkrat sem mislil, da sem že smerti blizo, zdaj pa gotovo vem, da ne bom preživel večera. Iz
skušnje tedaj pričam pri Bogu: Le božja moč svete vere more odvzeti ali zmanjšati strah pred smertjo, le po našem zveličarju pogumno stopimo v večnost, in zaupno gremo pred pravičnega sodnika.
Učite se tedaj njega, našega zveličarja prav spoznati, in prizadevajte si spolnovati njegove svete nauke. Tako vas bo Bog rad imel; zadovoljno bote živeli, in enkrat srečno umerli".
V sercu ginjeni so otroci poslušali te mile besede umirajočega očeta, ki so še tisti večer zaspali v gospodu. Ohranili so te zadnje sporočila, ter jih pomnili vse svoje žive dni, in so pozneje tudi sami skušali in se prepričali, da so prave in čisto resnične.
33.
Maria pomočnica.
O devica pomočnica, Vedno zvesta si nam ti! Le sladkosti in blagosti Tvoja roka nam deli! Ko cveteča in dišeča Si, Marija, rožica. Sem iz raja, svet'ga kraja Diješ . cvetje upanja.
Kakor zarja iz viharja
V	temni noči siješ nam. Mati mila vedno bila
Si ubogim grešnikam. Pri slabostih in britkostik Mile s<Slze nam sušis; Pri skušnjavah in težavah Brez moči nas ne pustiš.
Čast Marije naj razlije Se po svetu krog in krog! Njo častimo in prosimo Pomočnico vseh nadlog. O devica, pomočnica Bodi naša vsaki čas!
V	svoje krilo skrij nas milo Ko nevihta straši nas!
Ti nas vodi, z nami hodi, Kaži pravo nam stez<5; Nas obvari, blagodari Z roko svojo milostno! In o smerti raj odperti Nam doseči milo daj, Kjer veseli hvalo peli Bomo tebi vekomaj!
Drugi razdelek.
Spoznava sveta in narave.
34.
Svet.
Neki jasen poleten dan so bili oče s svojim sinam Ljudovikam na bližnji gori, od kodar sta vidila daleč okoli po deželi. Razgernjene so bile pred njima mnoge sela z lepimi hišami, x zelenimi verti in obsejanim poljem.
„Oj, oče, tukaj je lepo," pravi Ljudovik, „vidi se na dolgo in široko okoli"! „Res daleč se vidi,a pravijo oče; „t« ko bi hotla priti do sinjih gor in pečin, ki daleč tam nebo meje, bi mogla popotvati še marsiktere dneve. Vendar vse to, kar tukaj okoli vidiš, je le še malo naše zemlje. Na kaki višji gori bi se vidilo še dalje okoli; pa tudi to bi bilo še le nekoliko stvarjenja.
Okrožje, ki ga pregledati moremo, imenujemo vidno okrožje ali horizont. Tudi dalje še zunaj našega horizonta se razprostirajo
nebeške planjave. Povsod so nebeške luči visoko nad zemljo. Vse, kar vidimo: nebo s solncam, z luno in z zvezdami, in zemlja z vsim, kar je na njej, se sploh imenuje svet.
Kdo da je ves svet tako modro in pre-čudno naredil, ti ni treba praviti. Perva beseda svetega pisma pravi: „ V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo
35.
Zvezde.
Tukaj gori se neznani vet ki sveti sučejo, z lučjo solnca so obdani, krogle pote tekajo; zvezda zvezdi je soseda, njih za nas števila ni ; ena v drugo svetlo gleda, vsaka božjo čast gori.
Svetla cesta je razpeta čez brezkončni neba zid; tam se vozi čast Očeta, viža pote zvezdnik rid; vse je kroglo, vse se miga, vse prijazno sveti se; vse oznanja, da velika roka svet stvarila je.
Trnje velicastvo, večni! trume zvezd nam pravijo; kako bomo še le srečni, če mi k tebi pridemo ! Skoz teh svetov svet bo pela naša duša stvarniku, z ver ha svetov bo vesela petje pela angelsko.
36.
Pomične., stalne in repate zezde.
Solnce razsvetljuje našo zemljo in luno, ktera se suče okoli zemlje in ž njo okoli solnca.
Solnce pošilja pa svojo svetlobo tudi vsem drugim zvezdam, Mere se ravno tako, kakor naša zemlja, sučejo okoli njega. Te zvezde imenujemo pomične, ker se po svoji krožni poti okoli solnca zmiraj naprej pomičejo in se nikdar nič ne vstavijo. Z greško besedo jim tudi planeti pravijo. Tak planet je tudi naša zemlja.
Med zvezdami pa, ki jih brez števila miglja na jasnem nebu, jih je le prav malo , da bi se sukale okoli solnca, in dobivale svetlobo od njega. Vse druge se zmiraj na enem mestu vidijo in se ena proti drugi kar nič ne premaknejo. Stalne zvezde jih zato imenujemo. Poglejmo n. pr. tako imenovani veliki voz. ki je iz sedmih prav svetlih zvezd so stavljen. Kjer smo te zvezde vidili lani poletu zvečer ob desetih, ondi in v ravno tisti versti jih vidimo tudi letos. Teh sedem in vse druge stalne zvezde ne dobivajo svetlobe od solnca, temuč svetijo z lastno svetlobo, in imajo še svoje planete, kterim ravno tako svetlobo dajejo, kakor solnce zemlji in svojim drugim planetam.
Razun pomičnih in stalnih zvezd se včasi še druge zvezde prikažejo, ki imajo svetle repe, in jim zato repate zvezde pravimo. Komete jih tudi imenujejo. Repate zvezde ali kometi pa od solnca dobivajo svojo svetlobo, in se tudi okrog njega obračajo, pa ne po prav krožnih, vendar Drugo Berilo za slovenske šole.	4
pa še po daljših potih, kakor pomičnice. Zato jih malokdaj in le takrat vidimo, kadar se naši zemlji nekoliko bolj približajo. Rep ali metla za njimi je neka megla, ki jih obdaja, in se v naglem teku daleč za njimi raztegne. Solnčhi žarki se v zvezdo in v uno meglo vprejo, in oboje razsvetlijo. — Repatim zvezdam so se ljudje vselej prav čudili, pu vendar tudi solnce, luna in druge zvezde niso nič manj čudapolne. Pa je že tako, da se le temu čudimo, kar malokdaj vidimo, vsakdanje pa prezremo. Vražni ljudje pa celo menijo, da so tisti repi šiba božja, po kterih nam Bog hude čase napoveduje. Pa ne vojske, ne kuge, ne druge nadloge nam repate zvezde ne oznanu-jejo, temuč kažejo nam le vsegamogočnost in neskončno modrost stvarnikovo, pred kterim se mora človek do tal ponižati, in ga ponižno moliti.
37.
Zemlja in solnce.
Zemlja, na kteri prebivamo in na kteri živi milijonov žival, in raste brez števila rastlin, je sila velika krogla. Ce bi kdo okoli nje potovati hotel, in bi vsaki dan deset ur prehodil, bi potreboval tri cele leta, de bi prišel okoli nje. Ta grozno velika krogla pa se nikamor ne naslanja;
prosta visi in plava v zračnem prostoru; derzi in vlada jo le božja vsegamogočnost.
Tudi solnce je krogla, pa še veliko večji, kakor naša zemlja, h solnca bi se lahko naredilo milijona zemelj. Solnce se nam sicer ne vidi toliko; le kakor srednje velika okrogla plošča se nam zdi. Pa mislite si, da topova krogla naglo naglo leti, da nobeden ptič ne tako, in vedite: ko bi zdaj od solnca doli nekdo na enega izmed vas nameril in ustrelil, bi ta na zemlji še lahko celih pet in dvajset let brezskerbno okoli hodil, pil in jedel, in krogla bi ga še ne zadela. Ali ni to neizrečeno daleč? Le zato se nam tedaj solnce tako majhino zdi, ker je tako neizrečeno daleč od nas.
Vsaki dan nam solnce vzhaja in zahaja, in opoldne stoji naj više. Tisti strani neba, kjer solnce vzhaja, se pravi vzhod ali jutro. Kjer solnce zahaja, vzhodu ravno nasproti, ti strani se pravi zahod ali ve če r. Strani, kjer solnce opoldne stoji, se pravi jug ali p oldan. Poldnevu ravno nasproti pa je četerta stran neba, ki se ji pravi sever ali polnoč.
Naša zemlja je temna, solnce pa je svetlo. Solnčni žarki razširjajo luč in gorkoto po vsi zemlji, in store, da morejo živeti ljudje in živina, da rastejo zelišča, da cvetejo cvetice, in da zori sadje. Solnce je nam zemljanam neizrečeno
velik dar božji. Brez gorkote pa tudi brez svetlobe ga ni in ga ne more biti nobenega življenja in nobenega pridelka. Neizrečeno velike so tedaj dobrote, ktere nam ljubi stvarnik po solncu deli.
38.
Juterno solnce.
Budijo v svetli zarji se venčane gore, kjer solnčice rumeno tak lepo vzhaja že.
Le pridi solnce zlato, odkrij nam svet neznan, in černa noč naj zgine, kraljuje beli dan!
Zelena travca vstaja in červič oživi, vse lepo solnce božje po svetu obudi.
Po srebrosvetli rosi ledince plavajo ; na vertu roz'ce moje veselo vstajajo.
Skakljajo, žvergolijo po gaju ptičice, se tebe veselijo, preljubo solnčice!
Že kmetic gre na polje, in hvali stvarnikar pastirček dobre volje živin'co past petja.
Kak lep in ljubeznjivi li mora stvarnik bit', ki lepo solnce tebe je znal iz nič storit'!
39.
Večerno solnce.
Kak lepo se solnce ozira, zahaja, in jemlje slovo, že žarek za žarkam umira, nas skoraj zapustilo bo.
Za gore visoke se skriva, še malo ogleda se zda.), kak v senci dolina počiva, že s hladam odma se gaji
Vse spravlja se mirno počivat, potihnejo trudne stvari, počitka potrebnega vživat, tud deček pohlevno zaspi.
Oj solnce, ti naše veselje ! prisij nam tud jutri lepo, v nebo boš dvigalo želje, veselo pri sercu nam bo.
40.
Zemljino sukanje.
Vidi se nam, da se pomika solnce vsaki dan od vzhoda do zahoda in da zemlja stoji mirno, 'lako se nam vidi; pa vendar ni tako. Ako se peljemo na kakem hitrem vozu ali po železnici, se nam zdi, da se drevesa in hiše memo rttis pomikajo. Vendar pa vemo, da popotniki naprej gredo, in da druge reči ostajajo na svojem kraji. Ravno tako se godi tudi z zemljo. Nam se sicer zdi, da zemlja stoji, in da solnce vsaki dan hodi od vzhoda do zahoda; pa vendar se le zemlja verti okoli osi od zahoda proti vzhodu.
Zemlja se zasuče od zahoda proti vzhodu v 24 urah, to je, v enem dnevu enkrat okoli
osi, in tako se naredi dan in noč. Proti solncu obernjena stran ima dan, druga od solnca obernjena polovica pa ima noč. Med tem, ko se zemlja suče okoli svoje osi, ne ostane zmeraj na enem mestu. Verti se tudi okoli solnca, in sicer od zahoda proti vzhodu. Okoli solnca se prisuče zemlja v 365 dneh in v šestih urah, to je, v enem letu. Šest ur Čez 365 dni nanese pa v štirih letih en dan; in tedaj je vsako četerto leto prestopno leto, ktero ima 366 dni.
41.
Lana ali inesec.
Medlo sveti luna po noči. Tudi luna je krogla, vendar pa ni tolika, kakor solnce, in še tolika ne, kakor zemlja. Luna je petdesetkrat manjša od zemlje. Luna se okrog sebe suče, in se tudi okoli zemlje premika. To se zgodi v 27 dneh in v 8 urah. Zraven pa se suče luna tudi z zemljo vred krog solnca, in dobiva od njega svetlobo. Kaže se nam včasi kakor okrogla plošča, včasi se je kaže le pol, včasi le malo v podobi serpa, in kmali se je nič ne vidi. Nje svetloba se tedaj spreminja.
Kadar se lune prav nič ne vidi, pravimo, da je mlada luna ali mlaj. Čez nekaj dni vidimo majhin serpast robec, kterega je vsaki dan nekoliko
več; in v kakih sedmih dneh po mlaju se pokaže že vsa desna polovica. To se imenuje pervi krajec. Sedem dni po pervem krajcu se pokaže luna v celi plošči, in se ji pravi ščip ali polna luna. Zopet se zmanšuje nje svetloba. Kmali se vidi, da je nekaj manjka na desni strani. Sedem dni po polni luni se le še vidi nje leva stran, in to je z a dnji k r ajec. Sedem dni po zadnjem krajcu imamo zopet mlaj ali mlado luno. Tako gre nepre-nehama naprej. Luna spreminja tedaj vedno svojo podobo, ker ali raste, ali se pa zmanjšuje.
42.
Šolnini mrak.
Merknilo je solnce. Otroci in posli niso vedili, kaj bi to bilo, in prestrašeni prašajo očeta, zakaj je tako temno.
„Solnce je ravno tako na nebu, kakor poprejpravijo umni oče; „toda njegovi žarki ne morejo priti do zemlje, zato ker je zdaj luna ravno med solncam in zemljo. Solnčni žarki si-jejo tedaj le na nasprotno lunino stran, ter ne pridejo do vas. Poterpite le malo, kmali bo svetle je, da le luna naprej odide." Tako in enako razlagajo oče svojim otrokam in poslam, kakor je bilo primerno za njih plitvo vednost. „Pa še nekaj boljšega bi se lahko učili od soln-
enega mraka/ oče govorč dalje. „Ravno kakor luna stopi med solnce in zemljo, in nam zader-zuje solnčne žarke, tako narede tudi naši grehi in hudobni nagibi steno med Bogam in med nami, in nam odtegnejo božji glas in njegovo milost. Stemni se nam, serce vam omerzne, in naša volja nam opeša in oslabi za vse, kar je dobrega in blagega. Tako pride tudi v nas temota in dušni mrak — Bog nas vari takega dušnega mraka!"-
43.
v
Stirji letni časi.
Vsakoletno sukanje zemlje okoli solnca, in pa da med Um zemlja svojo lego proti solncu spreminja — oboje to naredi, da vidimo solnce včasi dalje, včasi bližje v svojem okrožji, da nam tedaj opoldne višje ali nižje sije. To vzrokuje spremen letnih časov, in pa da so dnevi daljši ali krajši.
21. sušca vzhaja solnce zjutraj ob 6., in zahaja zvečer ob 6. uri. Takrat ga vidimo na nebu ravno 12 ur sijali. Dan in noč sta enako dolga, in začenja se spomlad.
Od tega časa se solnce vedno višje vzdiguje, in zdi se nam, da ima daljšo pot, ter je zavoljo tega tudi dalje na nebu. Dan in gorkota poje-
mata dotlej, da je solnce opoldne naj višje nad nami. To se zgodi 21. rožnika; takrat vzhaja solnce zjutraj ob 4., zahaja pa zvečer ob 8. uri. Ta čas nam sije solnce 16 ur, noč je dolga le 8 ur. Leto je.
Od tega časa naprej se solnce zopet niža. Dan se krajša, noč se daljša. — 23. kimovca sije solnce ravno 12 ur nad nami. Dan in noč sta zopet enaka, in začne se jesen
Kmalo pa se pomika solnce proti jugu, in pot, po kteri se zdi da gre, je vedno manjša in nižja. Noč se potegne, in postaja merzleja. 21. grudna gre solnce po naj manjši poti. Takra imamo naj daljšo noč. Solnce vzhaja še le zjutraj ob 8., zahaja pa zvečer že ob 4. Noč je dolga 16 ur, dan pa le 8 ur. Začne se ter da zima.
Zopet vstaja solnce visokeje, in sije močneje. Dan se daljša, noč se krajša. Vreme je od dne do dne lepše in prijetnejše. Sneg in led se začne topiti, in zopet se nam približuje vesela pomlad.
44. Pomlad.
Pomlad mila odklenila svoj veseli nam je raj. Cvetje klije, radost sije, zeleni že vert in gaj,
Zdaj le hiti vence viti, o mladina! zdaj je čas. Ban zbeguje, cvet vsahnvje, kmalo mine rožni kras.
Zraven tudi ne zamudi, poiskati dušni sad! Pomlad ide, zopet pride, — čas mladost' je le enkrat.
45.
Veliki teden in velika noč.
V začetku pomladi se navadno obhaja velika noč.
Malo pred svojim terplenjem je šel naš gospod in zveličar, Jezus Kristus, v Jeruzalem. Ko se je bližal mestu, je dvema licencama rekel: „Pojdita v vas, ktera je pred vama, in bota našla oslico privezano in zebe pri nji; odvežita in pri-peljita mi ji. In če vama kdo kaj poreče, recita, da ji gospod potrebuje, in beri ji bo vama pustil.""
Učenca sta storila, kakor jima je učenik zapoved al, in sta mu pripeljala oslico z zebetam. Tako se je bližal mili Jezus na ponižni zivinici proti mestu Jeruzalemu. Ondotni stanovavci so ga sprejemali z velikim veseljem. Sila veliko ljudi je razgrinjalo svoje oblačila po poti; drugi pa so sekali veje z dreves, in stlali ob poti. Množice pa, ktere so šle spredaj in zadaj, so vpile: hHozana sinu Davidovemu! Hvahijen bodi, kteri pride v imenu gospodovem !"
V spomin tega slovesnega zveličarjevega prihoda v mesto Jeruzalem se obhaja današnje dni cvetna nedelja. To nedeljo nosijo otroci in tudi odraščeni v cerkev oljkove veje in zelene butare, ktere duhoven blagoslove.
S cvetno nedeljo se začne veliki teden. Četertek po cvetni nedelji se imenuje veliki četertek. Ta dan se spominjamo, kako je zve-ličar postavil presveto rešnje telo, ki ga radi in večkrat, pa vselej s čisto vestjo in pobožnim sercam prejemajmo. Veliko število pobožnih ob-hajancov prazničnost tega dneva še bolj povikša. Na veliki četertek pojo zvonovi le še zjutraj, čez dan pa in v petek na žalost utihnejo. Tudi orgle se ne oglase, dokler zvonovi zopet ne zapojo. Oba ta dneva nas spominjata britkega terplenja in smerti Jezusove, kteri nas je odrešil in zopet spravil z Bogam. V cerkvi■ so oltarji zakriti s černimi zagrinjali, in opravljajo se mnogi pomenljivi obredi, kteri nam živo pred oči stavijo britko terplenje Jezusa Kristusa. Napravijo tudi božji grob, kamor sveto rešnje telo prenesejo in izpostavijo.
Po veliki soboti pride vesela veli k a noč. Ko je Jezus tri dni v grobu ležal, je vstal od smerti, da je poterdil svoje svete nauke in pokazal svojo božjo moč. Prikazal se je svojim žalostnim aposteljnam in drugim prijatlam, kteri
so silno žalovali zavoljo njegove nedolžne smerti. Na vse to nas spominja velika noč. Vsi kristi-jani se vesele zveličarjevega vstajenja, ter mu prepevajo veselo alelvjo. Že v soboto zvečer, ali pa veliko nedeljo zgodaj, so slovesno obhaja Kristusovo vstajenje. Razlegajo se veličastni glasi bucečih zvonov, in prepevajo se Bogu prelepe hvalne pesmi, ktere napolnujejo človeško serce z nebeškimi navdihljeji in počutki. — Otrokam pa prinese velika noč tudi še drugo veselje. Dele se jim o tem času lepi, rudeči pirhi, s kterimi se različno igrajo in kratkočasijo.
Perva nedelja po veliki noči je bela neti e l j a. Takrat gredo otroci, kleri so že bolj odrastli in so dobro podučeni v resnicah svete vere, pervikrat k svetem odhajilu. Vnekterih krajih pa to slovesnost pozneje praznujejo.
45.
Pervo sv. obhajilo.
Že od mladih nog — tako je pravil neki zelo spoštovan gospod — sem rad in večkratpopotoval po dragi domači deželi, da sem vidil njene gore, hribe in doline, ogledoval njene mnogoter ne prirodne ime-nitnosti, pa poznaval tudi ljudi raznih krajev, njih dela, šege in navade. Iz ravno tega namena se nekega leta kmali po velikonočnih praznikih
tudi na Gorenjsko vpotim. Bila je bela nedelja, ko se zjutraj bližam majhini vasi, da bi bil tam per svetem opravilu. Pridužim se množici odraščenih ljudi in snažno oblečenih dečkov in deklic, ki iz sosedne vasi k farni cerkvi hite, ter z veseljem slišim, da se bo danes posebna slovesnost obhajala, „Danes," pravi neka priljudna deklica, „nas je ljubi Jezus k svoji sveti večerji pervikrat povabil. Naš marljivi duhovni gospod so nam že več tednov Jezusovo večerjo razlagali, ter djali, da Jezus letos tudi nas želi vabiti; zatoraj so nam pa tudi pravili, kako se imamo vesti.11
V podbudnih pogovorih, v kterih mi ljudje zasluge svojega duhovnega očeta z veseljem naštevajo, pridemo do lepe cerkvice, ki na zelenem homci stoji med dvema koščatima lipama. Jez se nekoliko od-sopem, odraščeni ljudje se odpravijo v cerkvico, dečki in deMice pa gredo v šolo, kjer jih sprejemajo gospod fajmošter, da ž njimi še obujajo serčne želje po nebeškemu prijatlu. Potem zvonovi glasno in veselo zapojo, za malimi banderci stopajo iz šolskega poslopja lepo zver steni otroci, ter gredo v hišo božjo na odločeni kraj. Za njim tudi jez stopim v lepo okinčano cerkvico. Vse na kolenih Meči. Lepo obnašanje malih in velikih mi je serce ganilo; prava pobožnost in živa vera v živega Boga se jim je na obrazu vidila.
Začne se sveta maša, in otroci veselo zapojo : „Jezus male k sebi kliče." Po sv. evangelji pa gospod fajmošter, siv častitljiv starček, na prižnico
stopijo. Prav ganljivo govore od neskončne ljubezni in ponižnosti Jezusove, ki sam sebe našim dušam v živež da, od obilnih nebeških darov, s kterimi hoče napolniti serca otročičev, ki so danes pervi-krat povabljeni; živo staršem sveto dolžnost na serce polagajo, nedolžne in tako bogato obdarovane otročiče odslej še v posebno varstvo vzeti, varovati jih zapeljevanja in jim svetiti z lepim kerščanskim življenjem. Na zadnje pa se do otrok obernejo in povzdignejo svoj glas rekoč-. „ Vi pa, otročiči moji, veste, koliko vas dobrotijivi Jezus ljubi. Kakor nekdaj, tako tudi danes govori. Pustite male k meni priti in ne branite jim.. O kmalo, kmalo bo prišel tisti trenutek, ki bo kralj nebes in zemlje na altar stopil in z altarja k vam pristopil. Sprejm ite ga s serčnim veseljem, z živo vero, s ter dnini zaupanjem in z gorečo ljudeznijo. Varujte darov , ki vam jih bo prinesel; poslušajte vselej radi lepe nauke svojih skerbnih staršev. Ker pa veste, da jim ne morete nikoli poverniti njih skerbi m truda, pa saj vsaki dan, posebno danes in vsakikrat, kadar vas bo enaka sreča došla, za nje pobožno molite, do bi vam jih ljubi Jezus v vašo srečo in v njih zveličan je še dolgo ohranil, takrat pa, kadar mu bo dopadlo, vam jih vzeti, k sebi vzel v večno življenje."
Ne eno oko, ne malim, ne odraščenim, ni suho ostalo. Blagor cedi, si mislim, ki ima tako vnetiga dušnega pastirja; blagor pa tudi pastirju, ki tako vdano čedo pase!
Po pridigi gospod fajmošter zopet k altarju pristopijo in med petjem na tihem, sveto mašo dalje bero. Po svojem sv. obhajilu pa nekoliko prejen-janjo; cerkveni strežniki povabljenim male svečice za znamnje žive vere in goreče ljubezni prižgo; potem se mašnik k njim obernejo s kratkim nagovor am in obudijo ž njim vero, upanje, ljubezen. Ko potem otroci še kerstno obljubo ponove in zago-tove, da se grehu odpovejo in da hočejo Jezusu samemu služiti, duhovni gospod reko: „Odprite svoje serca — Jezus je pripravljen, vanje stopiti— Pridi hitro, o Jezus! zdihujejo priserčno otroci, in trume angelov spremljajo živega Boga, Meri prinese nebeško veselje otrokam, ki so ga pervikrat prejeli v svoje serca.
Za novopovabljenci še tudi obilo odraščenih, posebno staršev, k sv. obhajilu pristopi. In to je prav; kar starši otrokam priporočajo, naj tudi sami delajo; zgledi za seboj vlečejo, besede le ganejo.
Sveta maša je dokončana. Ko otroci še zahvalno pesem veseli zapojo, gospod fajmošter od oltarja odpostijo. V cerkvi pa je sve, kakor je bilo, na kolenih ostalo. Jez sem bil edini, ki sem božjo hišo zapustil, in tudi jez le zato, ker bi me bil mogel sicer prijatel, s kterim sva se imela sniti, predolgo čakati.
Preden pa kraj zapustim, kjer sem tako sladke Ure preživel, še nagovorim gospoda fajmoštra, ki ravno iz sdkristije stopijo in jih poprašam , ako
je današnje sv. opravilo z vsem doveršeno. „O ne11, mi prijazno odgovore, „verne ovčice, ki ste jih vi-dili, še dolgo v cerkvi ostanejo, da se Jezusu zahvalijo. Popoldan se jih ho sopet polna cerkev nabrala v zahvalo današnje sreče. Po litanijah pa pridejo navadno mladi in stari k meni zahvalit se, kar li pač treba ne lilo, ker sem le služabnik božji. Pa, ker nobenega pobožnega počutka v njih rad ne zatiram, jim tudi to dopustim, ker vem, da iz serca pride. Žal mi je , da ne morete, kakor pravite, dalje tukaj ostati, v idili bi, kakošno veselje bodo napravljale blagim ovčicam male svetinjice, ki jim jih bom v spomin pervega sv. odhajila dal. Ne bodo mi mogli zadosti božjega plačila navdščiti. Čedica, ki je meni izročena, je pač revna časnega blaga, bogata pa je dušnih in nebeških darov." Potem še dalje naštevajo dobre lastnosti svojih faranovl Čas mi je pretekel; s spoštovanjem se poslovim pri častitljivemu dušnemu pastirju. Se enkrat se ozrem, — blagega starčka in prijazno cerkvico pogledam, potem pa se v tek spustim po zelenem homcu, globoko zamišljen v to, kar sem vidil in slišal, in tak več lete kakor grede pridem do kraja, kjer sva se s prijatlam sošla.
47.
Križev teden.
Stara navada je že v katoliški cerkvi, da se zadnje tri dni pred Kristusovim vnebohodam v
bližnjo cerkev, ali pa tudi po polji hodi s procesijo. V tem času zeleni in cvete ravno setev, travniki, sadno drevje in terta, ter vse obeta obilnega pridelka. Prositi moramo tedaj Boga, • da bi nam vse to ohranil, odvračal vse nevarnosti, in da bi obvaroval deželo dragine, lakote, bolezni in drugih nadlog. Prav primerno je, da se pri teh obhodih pojejo in molijo litanije vseh svetnikov. Verni se zberejo v cerkvi, pokleknejo, in pohlevno prosijo trojnega Boga, da bi se nas usmilil. Ko se potem pri litanijah verni obernejo do svetnikov, vsi vstanejo, in gredo v lepem redu iz cerkve. Po dva in dva v versti in s križem naprej se pomika pobožna družba dalje in dalje. Pervi za križem gredo dečki, potem mladenči in možje. Za temi v sredi gredo duhovni, cerkveni strežniki in pevci, in za temi se versti ženski spol, deklice, dekleta in žene. Tako gre in pride procesija na polje, kjer se ptičev petje združi z molitevjo pobožnih ljudi. Vse časti stvarnika. V vasi je med tem časam vse prazno, le zvonovi zvonč, in povzdigujejo slovesnost s svojimi veličastnimi glasi. Reči nam hočejo, da smo na svetu le popotniki, in da bi, ko prosimo■ Boga poljskega blagoslova in drugih pozemeljskih dobrot, tudi ne pozabili na svojo pravo, nebeško domačijo.
Drugo Berilo za slovenske šole.
5
Vnebohod, binkošti in sveto telo.
Jezus je ostal še štirideset dni po svojem vstajenji pri učencih. Med tem časam jih je še mnogo podučeval in uterjeval v sveti veri. Potem pa jih je vzel sabo na oljsko goro poleg Jeruzalema , jih je blagoslovil, in se je vzdignil spred njih oči v nebo. V spomin tega Kristusovega hoda k svojemu nebeškemu očetu se obhaja praznik v neb oho da, kteri vselej pride na četertek kri-ževega tedna.
Preden se je Jezus ločil od svojih apostelj-nov in učencov, jim je obljubil drugega tolaž-nika in pomočnika za vse čase, namreč svetega Duha. Aposteljni so ostali, kakor jim je Jezus naročil, v Jeruzalemu. Deset dni po vnebohodu, ravno v nedeljo dopoldne, \ko so bili] vsi aposteljni skupaj zbrani, in so molili, se je spolnilo, kar jim je bil Jezus obljubil. Sveti Duh\ se j je prikazal v podobi gorečih jezikov na vse zbrane. Tako so bili aposteljni zmožni Kristusove svete nauke oznanovati ljudstvam po vsi zemlji; in so jih tudi oznanovali, dokler so živeli. V spomin tega čudnega prihoda svetega Duha praznujemo binkoštne praznike. Ker se je tisti dan po
pridigi aposteljnov v Jeruzalemu perva kerščan-ska občina pričela, so binkošti tudi praznik vte-melitve ali takorekoč rojstni dan svete cerkve, pri kteri sveti Duh ostane in jo .vlada da, konca sveta.
Ker se vnebohod in binkošti obhajajo v naj lepšem letnem času, so ti prazniki še toliko bolj ljubeznjivi in prijetni. Gojzd je ves zelen; travniki so vsi pisani lepih cvetic; nebo je jasno, in čiste sape prijetno pihljajo. Vsa narava je krasna in praznična. Ljudje se te dni po dokončani božji službi radi sprehajajo po zelenih logih in poljih, si tergajo šmarnice in druge dišeče čvetice, ter se mnogotero vesele.
Kmali po binkoštih pride veseli praznik svetega telesa. Tudi ta praznik se praznuje v četertek in sicer v slovesno počeščenje presve-tega rešnjega telesa. Prav za prav je veliki ■četertek pravi dan tega spomina; ker pa globoka žalost velikega tedna ne dopušča cerkvi vesele slovesnosti, je prestavljen na drugi četertek po binkoštih. Ta dan je slovesna procesija s pre-svetim rešnjim telesam. Po vsih krajih, kjer gre procesija, so ovenčani mlaji postavljeni, in belo oblečene deklice potresajo pot pred svetim rešnjim telesam s cveticami. Razlega se mogočni strel, in praznično zvonenje se lepo ujema a veselimi pesmimi, ki se prepevajo pri slovesnem
Modu. Na štirih krajih so pod milini neham napravljeni altarji, kjer pojd svete evangelje in kjer dele sveti blagoslov.
49.
Na svetega telesa dan.
Trosimo cvetice in vence lepé, kjer Jezus zveli-car med nami zdaj gré!
Pa tudi darujmo mu rozce sercd, — naj vsak mu nedolžnost obljubi in da.
O Jezus premili, ozri se na nas ! Ti srečno nas vodi življenja ves čas !
Naj čednosti rožice nam vedno cveto, in daj, da odprejo nam rajsko nebo!
50.
Poletje.
0 kresu pomlad jenja, in se začne poletje. Takrat je naj daljši dan in naj krajša noč. Dan se potem sicer krajša, toda vročina pritiska vedno bolj od dneva do dneva. Pa kolikor vročeji so dnevi, toliko prijetniši so hladni večeri, noči in jutra. Tudi dež in nevihta ohladi od časa do časa prehudo soparno vročino.
Kar zbudi in oživi pomlad, to izgotovi in dozori toplo poletje. Pisane cvetice na travnikih
in vertih «a krasno razcvetajo in prijetno duh-tijo. Češnje in jagode že zore. Polja se rumene, in globoko se pripoguje bogato žitno klasje. Žanjice brusijo serpe in žanjejo žito. Prikaže se tudi ne-številno veliko drobnih živalic, ktere se veselo igrajo na solnčnih žarkih. Metulji letajo sem ter tje, čebele šume po drevji in cveticah, čverčki cverče po travnikih in poljih. — Kdo li more vse našteti, kar leto dobrega daruje ljudem in živalim ? Bog odpira svojo milo roko, in napolnuje vse, kar živi in diha, s svojim neskončnim blagoslovam ?
51. Hoda ura.
Solnce vroče se je skrilo, čertio se nebo stemni; ptičev petje je vtihnilo, tam od daleč grom buči.
Cez od gore po dolini se vzdiguje hudi piš; rože, drevje po ravnini vklanja vse nevihtni vris.
Blisk se po oblakih zvija, grom pretresa terde tla; ploha se na ploho vit j a, toča bije in rožljd.
Vendar mene nič ne straši serdna vsa nevihta krog; blisk , germenje me ne plaši, ker me brani ljubi Bog.
On, ki vlada moč viharja, ljubi oče kliče se. Po viharju lepa zarja dar njegovi zopet je.
52. Jesen.
O svetem Miheli nastopi jesen. Dnevi se krajšajo, in več ni tako gor ko, kakor poleti. Vreme je večjidel deževno, oblačno in megleno.
Akoravno je jesen bolj žalostno in dolgočasna, nam vendar le napravlja še mnogo prijetnega veselja. Sadje, kar ga še ni dozorelo poleti, dozori jeseni. Zunaj je vse živo ljudi, ki veselo domu spravljajo mnogotere pridelke. Tu tresejo in obirajo sadje, tam kopljejo krompir, vinogradniki berejo grojzdje, in zopet drugej ru-jejo repo in korenje, in se jejo za ozimne žita, ter že zemljo obdelujejo za pomlad. Sčasama minejo tudi cvetice, in vse zelišča umirajo: listje rumeni in pada z drevja. Ljudje si napravljajo derva in steljo, in rokodelci zdelujejo različne zimske oblačila. Ptiči utihnejo, in nekteri se preselijo v druge topleje kraje. Nektere živali si nabirajo za zimo veliko živeža; druge gredo spat, in se ne zbudi poprej, dokler ni zopet kaj živeža za-nje.
Ljudje ne dobe po zimi nič živeža, pa ljubi Bog jim po leti in jeseni podeli toliko, da so po zimi z vsem preskerbljeni.
53. Zima.
V dolinah, po hribih sneg debel leži, in solnce rumeno ga z žarki zlati.
Vse tiho je v gojzdu, ni slisaf glasu, drevesa so polne snežen ga praM.
In sapa razmrazna pribrija ojstro, ter skorja ledena pokriva vodo.
Popotnik podviza, ker mraz ga podi, s stopinjo mu vsako pot zmerzla hruši.
Če ravno viharji razsajajo z'lo, narava počiva pod snegam sladko.
Spomladi pa zbudil bo stvarnik jo spet, podaril ji bode zelenje in cvet.
54. Božič.
Konec mesca grudna se obhaja praznik, kterega otroci že dolgo popred težko pričakujejo, — sveti božič. Na sveti večer je bil rojen naš odrešenik in zveličar »Ie«US Mi.fi-Stil s, in sicer prav ubožno in zapuščeno. Njegova perva posteljica so bile jaslice v nekem hlevcu pri Betlehemu. Vendar so se angeli ve-
selili njegovega rojstva, in so prepevali Bogu hvaležne pesmi. Tudi ubogim pastirjem so oznanili, da je prišel pričakovani zveličar na svet. Sli so gledat, kar jim je bil angel povedal, in so našli v hlevu Marijo in Jožefa s presvetim in ljubeznjivim detetam. Lepo so ga molili in častili. Vsi drugi pa, ki so vse to pozneje zredili, so se čudili temu, kar so jim pastirji pravili.
V spomin Jezusovega prihoda na zemljo obhajamo božični praznik. Na sveti večer je o polnoči sveta maša. Vse po cerkvi je svetlo in praznično. Veselo pojejo orgle in razlegajo se vesele božične pesmi.
Osem dni po božiču mine staro leto, in se začne novo. Za novo leto si eden drugemu voščimo dobro srečo. Novo leto nam zbuja prav resne misli. Marsikteri se ga zadnjikrat veseli; kadar nastopi drugo novo leto, počiva že ta in mi v hladnem grobu. Noben človek ne ve, kaj ga čaka v prihodnem letu, — ali ga bo zadela sreča ali nesreča. To je znano le Bogu samemu. Pervi dan leta je tedaj prav primerno, da pobožno molimo in prosimo Boga, da bi nas blagoslovil v novem letu.
Letni časi in človeško življenje.
Vsako leto ima štiri letne čase; tudi naše življenje ima štiri dole. Ena doba podaja drugi roko, in nobena se ne sme zamuditi. Vsaka zamuda je velika škoda, ktera se težko, ali pa še celo ne popravi.
Pomladi podobna je otroška mladost. Dete zraste otrok, čverst deček, zala deklica, in se začne učiti. Kolikor se otrok dobrega nauči, in kar se privadi, to si za svojo starost pripravi. Otrok, kteri malo seje, bo tudi malo žel. — C as otroške mladosti je zlati čas.
Poletju podobne so leta mladenčev in deklin. Mladenec že kaže, kaj zna, in devici se vidi, kaj bo iž nje. Mladina začne skerbeti v teh tetih, kako bo živeta in kruh služila sebi in drugim. Ce se otrok slabo iiuči, tudi mladenec ni prida, in tudi dekle ne kaj vredna.
Rodovitni jeseni podobna je moška doba že ostarljivih ljudi. Mož in žena uživata dobiček svojega truda, če sta dobro gospodarila in pridna bila v svojih mlajših letih. Vsega potrebnega imata vzeti v roko, za starost skerbeti jima ni treba. Delo pridnih rok rad blagoslovi dobri Bog za stare dni.
Zimi podobna je naša starost in smert. Starčka in staro ženo zapušča že moč; lasci beli, kakor sneg, že pokrivajo glavo, in po malem izpadajo, kakor listje z drevja. Staro truplo leze k zemjli, trnerje, in pokopljejo ga v hladno, čer no zemljo, da počiva; duša pa gre v večnost uživat, kar si je zaslužila.
Prišla pa bo tudi za rajne mertve, kteri spijo v gospodu, vesela pomlad. Vsegamogočni Bog jih bo po dolgi zimi smertnega spanja obudil za mlado in večno življenje. Čast in hvala bodi neskončno dobremu Bogu, ki bo tudi nas obudil k novemu življenju, kterega smemo upati, če ne zamudimo lepih dnih sedanjega mladega časa.
56.
Naše življenje je popotvanje.
Popotvanje, bratje, je naše življenje; mož modrih od nekdaj je to govorjenje. Skoz ktere dežele pa pot nas pelja, naj pesmica moja na znanje vam da.
Po travnikih perva nas pisanih pelje, marjetice, zlatice v stezice nam štetje. Otroci brezskerbni po travi teko, v rumenkaste lasce cvetice pleto.
Mladenčev, dekličev je druga dežela, razlega se petje vesel'ga kerdela. Si delajo sanje od zlatih gradov, pa skušnje jim manjka, modrosti darov.
Po tretji hladno je, gre pot čez višave, se kri že umiri, se zjasnijo glave, se trudijo z delam postavni možje, «flrf truda berejo , 2« prihod skerbe.
Čez gole verhove v četerti so pota, je merzlo že v sercu, ne greje gorkota, pa star cikam kmalo dežele je kraj, — tako je na zemlji le kratek naš raj.
57.
Svetloba ia gorkota.
Solnce daje svetlobo. Velike reci pa, postavimo, bukve, tabla, miza i t. d. se ne svetijo, in se le takrat vidijo, če jih kaka druga reč razsvetluje. Take so nesvetilne ali temne reči. Ako kdo s prižgano lučjo stopi v temno izbo, je naenkrat vse po nji svetlo. Luč se tedaj na vse strani naglo razširja. Kjer ni svetlobe, je tema.
Svetloba se ne razširja samo po tacih rečeh, ktere se samé svetijo, ampak razširja se tudi po temnih rečeh, če padajo na nje žarki svetlobe. Neprevidljive in temne reči žarke zopet od sebe odbijajo.
Luna je sama na sebi temna, pa nam vendar nekoliko sveti, ker solnčni žarki padajo od nje na nas. Bolj ko je kaka reč gosta in gladka, bolj in močneje žarke od sebe odbija. Zavoljo tega se v ogledalu reči vpo-dobijo in natanko vidijo.
Vsi žarki gredo naravnost naprej, in sicer doltlej, dokler ne pridejo iz kake tanke v bolj gosto, ali iz goste v tanjšo reč. Ako pridejo iz goste v tanjšo. se prelomijo. Zato, postavimo, če palčico pošev vtaknemo v vodo in pogledamo po strani, se nam vidi prelomljena na verhu vode. Lomljenje žarkov naredi, da se nam vidi Čista voda manj globoka, kakor pa je res. Večkrat se naredi tudi mnoge barve, če se žarki lomijo. Vsaki žark ima sedem barvinih delov; vidimo pa jih le takrat, če so razločeni; skupno se nam žark vidi bel. Razdeli pa se barvini deli, če se kak žark prelomi, ker se potem takem posamezni deli mnogoterno lomijo in se tako pokažejo v različnih barvah.
Naj lepše se pokažejo barvini žarki pri mavrici. Mavrica pa se naredi, če gre dež pred nami med tem, ko za nami solnce sije. Solnčni žarki se lomijo v deževih kapljicah, in dohajajo mnogo barvani v naše oči. Mavrica je spričalo zaveze, ktero je Bog sklenil
z Noetam in z vsim človeškim narodam. Kadarkoli vidimo na nebu lepo mavrico, se spo-minjajmo ljubega stvarnika , ki je vse tako lepo naredil in uredil. Le poglejmo, kako krasna je sedmero pisana mavrica! Zgoraj je rudeča, potlej zagorelo-rumena, naprej svetla rumena, potem zelena in svetlo višnjeva, zraven zagorelo-višnjeva in spodaj je violkasta. — Ako se kozarec vode postavi na bel papir, tako, da sije solnce nanj, se za kozarcam pokažejo tudi mavrične barve.
SolnČni žarki nam dajejo tudi gorkoto; na solnčnem kraji je gorkeje, kakor v senci. Brez toplote bi ne živeli ljudje, živina, in bi tudi ne moglo nič rasti; vse bi bilo terdo, kakor led in kamen. Ako toplota močno greje, ji pravima vročina; če ni toplote, nas zebe, in je mraz.
Svetloba in gorkota ste večjidel skupaj združene; solnčni žarki svetijo, pa tudi grejejo. Svetloba se vidi, vselej pa se ne čuti; gorkota pa se ne vidi, temuč se le čuti.
Toplota se oživi, in o g en j se uname na solncu, ako se s steklenim vžigalam solnčni žarki naberejo, ter se napeljejo na gobo ali na kaj druzega suhega. Tudi ukreše se ogenj , in divji ogenj se naredi, če se dva lesa eden ob druzega dergneta. Žvepleni klinČki še unamejo, ako se kod podergnejo.
Tudi neposušena in mokra kerma se na kupu sama undme.
Ogenj je žlahtna in koristna stvar, dokler ga varujemo. Pri ognji kuhamo in pečemo živež, in ž njim tudi grejemo svoje stanovanje po zimi. Umetniki delajo z ognjam mnogo-verstne reči, čistijo železo, srebro in zlato, in vse druge rudnine. Maloktera reč je, ktere bi se ne prijela gorkota, in da bi je ogenj ne spremenil. Ogenj se pokaže v žerjavici, ali pa v plamenu, pa sape ali zraka mora imeti; zatoraj vselej raj še gori na vetru. Ako pride voda do ognja, ogenj pogasne. — Ogenj pa tudi lahko napravi veliko škodo in nesrečo. * Volikrat je že iz majhne iskrice vstal velik ogenj, kteri je pokončal in vpepelil hiše, vasi in cele mesta. Z ognjem se mora tedaj prav varno ravnati.
58.
Žvepleni klincki.
France se je rad igral z žveplenimi klinčki, akoravno so mu oče že večkrat prepovedovali. Nekega dnč se igra brezskerbni deček zunaj pred skednam. Klinček, ki ga podersne po pragu, mu pade v slamo. Slama se undme in že gori z vi-
sokim plamenam, ko še France ne misli na to. Prestraši se, pobegne, in nobenemu nič ne pové. Ker nobenega ni bilo, da bi bil polil in pogasil precej pervi plamen, je segal in švigal dalje po lesu v trame in dilje, in nazadnje užge tudi podstrešje, seno, slamo in vse, kar je bilo hranjenega pod streho. Plamen predere tudi skozi streho, in se vzdiguje, kakor turn visoko. Ljudje so zagnali hrup: Gori! gori! — Začelo je zvoniti, in od vsih strani hité ljudje k ognji s posodo i z brizg-ljami, s kterimi so gasili; toda prepozno je že bilo. Nič druzega ni ostalo, kakor osmojeno hišino zi-dovje; vse drugo je bilo prah in pepel. Francetovi starši niso imeli potem ne hiše, ne druzega poslopja, ne denarja, da bi bili mogli novo napraviti. , Zgorelo je tudi v hiši vse orodje , vsa obloka, in vse, kar so imeli. Oj, kako zeló in milo so žalovali ubogi starši! In vse te neizrečene nesreče je bil kriv poredni in neubogljivi France, ker ni maral za očetovo prepoved, ter se igral s takimi nevarnimi rečmi.
Glej, iskrica mala nesrečo napravi,
Človeka na pal'co beraško postavi.
59.
Razširjanje gorkote.
Ako hočemo pri gorki peči roko pogreti, se dotaknemo peči z roko; od peči gre
potem gorkota v roko, kjer se roka peči dotakne. — Če deržiš iglo na luči, se ne so-greje le na tistem koncu, kteri je v plamenu, te#uč gorkota gre zmiraj dalje, da pride do druzega konca, kjer te v perste speče, da moraš iglo spustiti. — Vtakni žareče železo v merzlo vod», in njegova gorkota ali vročina bo švigala v vodo dotlej, da bo oboje, železo in voda, enako gorko.
Razširjanje gorkote od ene reči do druge bližnje se imenuje voditev gorkote ali toplote.
če iglo na enem koncu večkrat poviješ * s papirjem, in jo na tem koncu v roko pri-meš, goli konec pa na luč deržiš, gre gorkota od igle do papirja, in od tod naprej do roke, vendar pa veliko bolj počasi, kakor pri poprešnji skušnji. Papir počasi sprejema in razširja gorkoto; torej mu pravimo, da je slabo vodilo toplote.
Rudnine, kamenje, opeke i t. d. hitro sprejemajo gorkoto, in jo tudi hitro dalje pošiljajo ; previmo jim tedaj, da so dobre vodila toplote. Slabe vodila pa so volna, svila, platno, slama, kožuhovina, perje, lds^ sneg in led, voda in zrak.
Dobre vodila toplote rabimo, kadar hočemo gorkoto hitro razširiti. Da voda hitro
zavre, se dene v železne posode. Železne peči se hitro razbelijo, ker gorkoto hitreje sprejemajo, kakor lončene. — Slabe vodila toplote pa rabimo, če hočemo gorkoto priderževati, ali pa če hočemo odvračevati prehudo vročino. Gorkoto svojega života prideržujemo po zimi z obleko iz slabih vodil toplote, namreč iz volne, kožuhovine i t. d. Drevesa in vodnjake povijamo s slamo, da jim prideržujemo gorkoto; sneg varuje po zimi mlado setev, da ne pozebe. Gladež in druge železne orodja, ktere se razbelujejo, imajo lesene ročnike, da se ž njimi odvračuje prehuda vročina. Na vročo peč pod steklo devamo košček papirja, da se steklo ne razpoči. Iz tega se tudi lahko ve, zakaj je pod slamnato streho po letu hladneje, po zimi pa gorkeje, kakor pa pod tako> ki je pokrita s kositarjem ali z opekami.
60. Toplomer.
Gorkota vse reči raz.teguje, mraz pa jih stiska in kerči. Veča ali manjša gorkota tedaj stori, da se kaka reč bolj ali
Drugo Berilo za slovenske šole.	6
manj raztegne in razprostre. Stopnja ali velikost gorkote se imenuje toplina.
Da se toplina zmeri ter zvd njena stopnja, imamo neko posebno mero, ki se ji pravi toplomer ali termometer.
Toplomer je tanka steklena cev, ki ima bunčico na spodnjem koncu, i je na podol-gasto plošico iz lesa ali iz kake rude priter-jena. Bunčica in nekaj cevi ste z živim sre-bram nalite; na plošici pa so zareze narejene , ktere stopnjo gorkote ali pa stopnjo mraza kažejo; zakaj kolikor veča je gorkota, toliko bolj se živo srebo razširja ter v cevi vstaja; kolikor bolj pa gorkota odjenjuje in mraz nastopa, toliko bolj se živo srebo kerči ter v cevi pada,
Zareze ali stopnje na toplomeru, ki stopnjo gorkote ali pa mraza kažejo, se pa tako le narede. .Toplomer se vtakne v sneg ali v led, ki se ravno tajati začne. Tadaj se živo srebro v cevi skerči, in tako dolgo enakomerno skerČeno ostane, dokler se sneg ali led popolnama ne raztopi. Ta kraj v toplomeru, kjer živo srebro stoji, dokler se sneg ali led taja, se zaznamva z ničlo (0), in se imenuje z m e r z 1 i n. — Potlej se toplomer vtakne v vrelo vodo. V vreli vodi se živo srebro
razširi, in se v cevi vzdigne do nekega kraja, kjer obstoji. Tisti kraj, kjer živo srebo v toplomeru stoji, dokler se v vreli vodi derži, se zaznamva s številko 80 in se imenuje vre lin. Ta prostor med zmerzlinam in vre-linam se potem razdeli v osemdeset enacih delov, ki se z zarezami zaznamvajo in stopnje gorkote od prav merzle do vrele vode pomenijo.
Ako je pa bolj merzlo, kakor voda iz ledu, ki se ravno taja, se živo srebro še pod ničlo (0) ali pod zmerzlin skerči; toraj se tudi pod ničlo (0) ravno tolikošnje zareze napravijo, kakor so nad njo, in nam stopnje mraza pokažejo.
če toplomer v hiši na zid obesimo, nam precej pokaže, koliko gorkote je v nji. Ako n. pr. živo srebro pri peti zarezi nad ničlo (0) stoji, pravimo, da je pet stopinj gorkote v hiši. Pri tako majhni toplini nam je pa v hiši prehladno; tedaj jo zakurimo, da živo srebro v toplomeru vstane do dvanajgte zareze, t. j. da je 12 stopinj gorkote v hiši.
V vročih dnevih po letu imamo pri nas pod milim nebam v senci navadno 15 do 20 stopinj gorkote; po zimi pa 5 do 10 stopinj mraza. Kadar pa toplomer po zimi do 18
ali do 20. zareze pod ničlo (0) pade, je že silo mraz, da vse škriplje in poka, kar se pa le malokdaj zgodi, in kmali odjenja.
61.
Hlap in soparji.
Kadar voda v kaki posodi vre, se od dna proti verhu neki mehurji vzdigujejo, ki se na verhu razpocijo, in iz vode puhti nekaj dimu podobnega, kar hlap ali sopari ca imenujemo, če dalje voda vre, manj je je, ker se v hlap spreminja. Tako se godi pa tudi z vsako tekočino pri ognji. Gor-kota tedaj vodo in vsako tekočino v hlap spreminja.
Skušnja uči, da posoda, v kteri krop vre, poči, če je tako dobro zamašena, da hlap iz nje ne more. Hlap, ki se v nji dela, jo razžene. Iz te in iz enacih skušenj so umni možje spoznali, da ima vlovljeni in stisnjeni hlap veliko moč, in da bi se dal ravno tako v prid oberniti, kakor voda, ki jo na mlinske kolesa napeljajo, da jih goni. In res so znajdli pripravo, v kteri je hlap tako
napeljan, da verti kolesa, ter ggni p a r o v o-zove z dolgo versto obloženih vozov vred po železnicah, parobrode po morji in parne m a šine v fabrikah.
Pa ne samo velika vročina, ampak tudi manjša gorkota vodo v soparico spreminja, se vé pa da toliko bolj počasu, kolikor manjša je gorkota. Tadaj pa je soparica tako tanka, da je celó ne vidimo, ko se iz vode nakviško vzdiguje, ter jo imenujemo s op ar je. Ako n. pr. vodo pustimo več dni zunaj stati v odkriti posodi, vidimo, da je je čedalje menj'; deževnica na cesti zgine; mokro perilo se na zraku posuši, to je, mokrota se v soparje spremeni in v zrak zbeži.
Kjer se voda v soparje spreminja, ondi bolj hladno postane. V veliki vročini po letu čutimo po dežji prijeten hlad, ravno tako tudi, če tla z vodo poškropimo; voda namreč, ko se pari, gorkoto nase vleče, in jo tako-rekoč povžije. V mokrem oblačilu nam je mraz, ker sušenje mokrega oblačila životu gorkoto jemlje.
Zrak.
Zemlja je okrogla, in prosta plava v podnebnem prostoru. Okoli in okoli in prav visoko jo obdaja zrak, ki ga pa ne vidimo, ker nima nobene barve; le v prav veliki dalj-nosti se nam vidi višnjev, in zato je tudi nebo višnjevo. Da je zrak kaj telesnega, se lahko prepričamo, če z roko ali z vratmi naglo sem ter tje mahamo.
Zrak je tekoča, razlezljiva in prav tenka telesnina, in za to se povsod razširja, in vleze v nar manjši praznine vseh drugih reči> ni ga praznega prostora, da bi zraka v njem ne bilo.
Zrak je ljudem, živalim in rastlinam tako potreben, da jim brez njega ni mogoče živeti in obstati. Kadarkoli Človek ali žival zasope, potegne zrak v se, in ga dihne iz sebe. Kjer bi zraka ne bilo, bi Človek zadušel, in tudi žival. Rastline bi ne zelenele in ne cvetele, in bi ne prinesle sadu brez zraka.
Zrak ni povsod enako čist. V izbi ali stanici, kjer sope veliko ljudi, ali kjer gori veliko luči, se zrak spridi. Staniče se morajo
tedaj po letu in po zimi prezračevati ali prevetrovati, da se sprideni zrak iz njih spravi, in z dobrim namesti. — V zaperti hiši žerjavico imeti je zelo nevarno, posebno po noči, ko vse spi, in se ne vd, če in kdaj da kdo v omotico pade. Veliko ljudi je že tako ob življenje prišlo. Žerjavica namreč zrak tako spridi, da v njem ne more ne človek živeti, ne luč goreti. Tudi v kletih, kjer vino kisa in vre, v globokih vodnjakih in jamah je zrak zel6 spriden, da ni varno vanje hoditi. Ako bi imel kdo v takih krajih kaj opraviti, naj pred notri spusti luč po motozu; če luč vgasne, naj ne hodi notri; zakaj kjer luč ne more goreti, tudi človek ne more živeti.
Zrat se na gorkim raztegne in stanjša, na mrazu pa se skerči in zgosti. Merzel zrak je tedaj težji od gorkega, in kjerkoli zraven gorkejšega pride, se naglo vanj steka, in takrat se naredi sapa ali veter. Tega se po zimi lahko prepričamo, kadar je hiša dobro zakurjena. Če kdo vrata odpre, berž šine zunanji zrak vanjo, in tako dolgo v hišo tiši, dokler ni zunaj in znotraj enako merzel ali enako gorak. Ravno tako se godi pod milim nebam. Če n. pr. v kakem kraji bolj gorko postane, se ondi zrak stanjša; toraj se
zrak iz mer zlega kraja v gorkeji kraj steka, to je, veter vleče. Sapa ali veter ni tedaj nič druzega, kakor tekoči zrak.
Po razni moči in naglosti imajo vetrovi razne imena, namreč: sapa, piš, vihar, ver ti ne c. Viharji večkrat velike škode navede: hiše razkrijejo, drevje polomijo, barke na morji poškodovajo i t. d. Vertinee vstane, Če si dva močna vetra nasproti pišeta, se za-deneta in se vertiti začneta, in tedaj seboj vred prah, listje in druge reči sučeta.
Da si ravno vetrovi ljudem marsikako škodo store., vendar ta škoda popolnama zgine, če pomislimo dobrote, ki jih nam Bog po njih deli. Vetrovi čistijo zrak škodljivih soparjev, oblake zganjajo, ter nam ob veliki suši dobrotljivi dež prineso, premajujejo jezera in morje, da se voda v njih ne vsmradi, gonijo barke na morji, in kjer tekoče vode ni, imajo tudi mline na sapo. — Glej, kako koristni so vetrovi!
63.
Zrakomer ali vrcmenik.'
Napolni kozarec z vodo do verha, in po-kri ga s papirjem, pritisni z dlanijo leve roke
papir k kozarcu, z desnico pa vzdigni in oberni kozarec na robe, potem odmakni levico, in boš vidil, da papir ne bo padel od kozarca, in da se ti ne bo nič vode razlilo • Zrak pod kozarcam namreč tiši papir z več o močjo k kozarcu, kakor pa ga voda doli tlači. - Če je veha pri sodu dobro zamašena, ti vino ne bo teklo, kadar čep odpreš; zrak ga namreč nazaj tiši. Kadar pa veho odmašiš, zrak pritisne skoz veho na vino, in zdaj rado teče po čepu. Iz tega se lahko spozna , da zrak na vse strani tiši in tlači reči.
Zrak pa ni vselej enako težak; merzel je težji od gorkega. Učeni so znajdli neko posebno orodje, s kterim zrak tehtajo. Pravijo mu barometer, fpo naše zrakom^r; in ker se po veči ali manjši zrakovi teži večji-del vreme spreminja," se mu tudi vre me ni k pravi.
Zrakomer ali vremenik je do 34 palcov dolga steklena cev, ktera je v zgornjem koncu zadelana, v spodnjem pa ima odperto in na kviško zakrivljeno bunčico. Bunčica in nekoliko cevi ste z živim srebram nalite, nad srebram pa je prazen prostor, ki se je bil mogel pa tudi «rak spraviti iz njega, in sicer zato, da zrak le na spodnjim koncu tiši na živo srebro. Steklena cev je priterjena k
plošči, na kteri so zaznamvani palci in čer-tice ali linije.
Ker je cev zgoraj zadelana, zrak le na spodnjem koncu tiši na živo srebro, ter ga pri svoji srednji teži derži 28 palcov visoko v cevi. če pa zrak težji prihaja, tiši še bolj na. živo srebro, in to se vzdiguje po cevi eno, dve, tri in celó 12 certic više, to je, do 29. palca. Kadar pa zrak lahkeji prihaja, tudi manj pritiska na živo srebro, in to pada v cevi eno, dve, tri in še več čertic nižje, in pade včasi do 27. palca.
V naših krajih posebno burja in sever živo srebro v vremeniku vzdigujeta, ker iz merzlih krajev pišeta in toraj bolj merzel in gost zrak prinašata. Te dve sapi ste sploh bolj suhe, in delate toraj lepo vreme. Kadar se tedaj živo srebro v vremeniku vzdiguje, napoveduje lepo vreme. Jug in zahodni veter storita, da živo srebro v vremeniku pada, ker prideta iz južnih, bolj gorkih krajev , in toraj gorkeji in lahkeji zrak k nam prinašata. Med potjo čez sredozemljsko in jadransko morje se navzameta vodenih so-parjev; sta tedaj mokra in dežja prineseta. Kadar tedaj živo srebro v vremeniku pada, deževno vreme naznanja. K lepemu ali gerdemu vremenu pa razun zrakove teže tudi
še druge okolšine pripomorejo; tedaj tudi vremenik ali zrakomer ni vselej zanesljiv vremen sk prerok.
Toplomer in vremenik sta si na videz podobna. Oba sta iz steklene cevi, ki je živo srebro v nji; nad srebram pa je pri obeh nekaj praznega prostora, v kterem ni še zraka; pri obeh ste cevi priterjene na plošici, na kterih so zareze ali čertice zaznamvane. Vendar se pa v več rečeh ločita: 1. Cev pri toplomeru je na obeh koncih zadelana; pri vremeniku pa je le zgoraj zadelana, spodaj pa je odperta (zakaj neki?). % V toplomeru se živo srebro zato vzdiguje, ker ga gorkota razteguje, v vremeniku pa zato, ker ga zra-kova teža navzgor tiši. 3. Razdelitev pri vremeniku kaže palce in Čertice ali linije, pri toplomeru pa le enako narazen napravljene zareze ali stopnje. 4- Vremenik je vsaki enako dolg; toplomer pa je lahko daljši ali pa krajši.
64..
Rosa in slana.
Gorkota vodo v soparje spremeni, hlad pa soparje zopet v vod6 zgosti. Ako v čist
kozarec merzle vode vliješ, se kozarec naglo ohladi, soparji okoli merzlega kozarca se urno zgoste v drobne kapljice, in se kozarca primejo. Tadaj pravimo, da je kozarec potan ali rosan. Kadar je zunaj hladneji-, kakor v hiši, se šipe v oknu potd, to je, zgosteni vodeni soparji, ki so v hiši, so se po njih vlegli.
Tako se naredi tudi rosa. Po dnevu se namreč zemlja in vse zeliša od solnca sparijo, ter puhtd iz sebe soparje, ki se v zračje vzdigujejo in po zraku razprostirajo. Zvečer po solnčnem zahodu in po noči vročina odje-nja, zrak se ohladi, soparji se skerčijo in zavoljo svoje teže padejo na zemljo, kjer se namnoži v kapljice, kterim pravimo rosa.
Rosa pa ne pada samo z zračja na zemljo, temuč se dela tudi iz tistih soparjev, ktere zemlja in zeliša še po solnčnem zahodu iz sebe puhte. Zemlja namreč in zeliša, ktere je solnce po dnevu sparilo, se po solnčnem zahodu ne ohladd tako hitro, kakor zrak; toraj se vedno puht^ iz sebe nekoliko soparjev, kteri se precej verh zemlje shlade, na zelišu obvisi in kapljice t. j. rosa postanejo. Tega se prepričamo, če ktere zeliša, preden rosa pada, s kako posodo pokri-
jemo. Zjutraj so tudi te zeliša rosne, kakor da bi ne bile pokrite.
Rosa se pa le takrat na zeliša nabira, kadar ni vetra; veter namreč vse tanke so-paije prežene, preden se morejo v kapljice zbrati.
Kadar kaka večja merzlota pritisne, rosa zmerzne. Zmerznjeni rosi pravimo slana. Kadar je nebo oblačno, ni slane, ker oblaki, kakor odeja, prideržujejo gorkoto na zemlji, da rosa ne zmerzne.
Ledene cvetice, ki se po zimi delajo na oknih, se naredd iz soparjev, ki so v hiši, in ki na merzlem oknu zmerznejo.
65.
Večerna rosa.
Povsod je tiho, vse molči, Počiva vse, narava spi; Soparčki le se zbirajo, Cveticam roso delajo.
In zbirajo se kapljice, In pravijo si pravljice, Sladk<5 obračajo obraz, In delajo si kratek čas.
Jez zmerznila sem r hladni sneg, In padla sem na uni breg; Pol leta sem počivala, Potem se zopet vzdignila.
Jez bila vino sem sladk<5. Zdravilo jez sem b'la grenko. Ko biser jez svetila se, Napajala sem tičice.
V očesu jez nesrečnega Sem bila solza žalostna. Jez pa sem bila še nocoj Na pridnem čelu trudni znoj.
Pri meni so se ravno še Igrale šibke ribice. Jez danes žejo trudnemu Gasila sem popotniku.
Jez megli sem pomagala, Ko polje je namakala. In jez pa svoje ljubice Škropila sem cvetičice.
Tako se kratkočasijo, Da v spanje se zazibljejo. — In zjutraj, ko se prebudi, Je vsaka v drugem kraji že.
¡Hegla in oblaki.
Voda se že pri navadni gorkoti nekoliko v soparje spreminja. Iz morja, jezer, vodd in iz vlažne zemlje tedaj vedno soparji vstajajo, ki jih pa ne vidimo, dokler se še prav tanki.
Tega se prepričamo, če vode k ognji pristavimo. Voda se sogreje, in sopariea se vzdiguje iz nje. Poglejmo pa tikama nad posodo, in soparice ne bomo skoraj kar nič vidili; še le nekoliko više jo zagledamo, ko namreč že nekaj gorkote zgubi in se zgosti. Tudi soparjev, ktere iz sebe dihamo, na gor-kem ne vidimo, ampak samo na mrazu, kjer se precej zgosti.
Ravno tako se godi tudi s soparji, kteri neprenehama vstajajo iz vode in druzih vlažnih reči. Dokler imajo še tisto gorkoto v sebi, ktera jih je iz vode v soparje spremenila, so tako tenki, da se ne vidijo; kolikor višje pa se v zračje vzdigujejo, toliko več gorkote zgube, se ohladi in zgoste, da jih vidimo, in jim pravimo oblaki.
Če je pa hladno vreme, in zrak merz-leji, kakor soparji, ki jih je zemlja izpuhtila, se soparji precej nad zemljo ohladi in zgosti, da jih vidimo. Takrat jim pa pravimo megla.
Zgošene soparje tedaj, ki ležd po zemlji, ali pa se nizko nad zemljo vlačijo, imenujemo meglo; če pa višje v zračji plavajo, jim pravimo oblaki. Prebivavci v dolini vidijo verh visoke gore zavit v oblake; popotnik na gori pa hodi v megli.
Da so oblaki, rudečkasti, černkasti, sivi ali beli, to delajo solnčni žarki, ki jih obsijajo, ter se mnogobarvno utrinjajo na njih.
67.
Dež, toča, sneg.
Kadar v zračji, kjer oblaki plavajo, merz-lota vstane, mraz oblake skerči in stisne, in zopet se spremene v kapljice; ker pa so kapljice težje, kakor zrak, ne morejo obvisiti v zračji, toraj začn6 doli padati proti zemlji, se gredti še z drugimi kapljicami združijo, in pridejo kaplje na zemlje, to je, dež gre. K dežju tudi visoke gore veliko pripomorejo.
Če namreč oblaki, ki so polni soparjev, prav nizko po vetru gredo, in do kacega visokega hriba pridejo, se vanj zadenejo in stisnejo, ter dež iz sebe dajo. Zato se lahko zgodi, da na unem kraji ravno tiste gore lepo solnce sije med tem, ko na tem kraji dež gre. Blizo morja in velikih jezer raje dežuje , kakor drugod, ker iz njih vedno veliko soparjev vstaja, kteri, če jih veter v druge kraje ne zanese, se zavoljo svoje teže ne morejo dolgo časa v zračji obderžati, toraj kmalo v kapljah nazaj padajo.
Deževe kaplje niso vselej enako debele. Kadar iz prav tankih in nizhih oblakov dež gre, so kapljice prav drobne, ker se med potjo niso z drugimi sprijele, in takrat pravimo, da perši. Ce pa dež iz višjih oblakov pride, so kaplje debeleji, ker se gredd z dru-pimi spopadajo — in dež roslja. Iz oblaka, kteri se naglo na kakem mestu naredi in ga vetrovi stisnejo pa naprej ženejo, pride, ploha. Če se pa oblak naenkrat ohladi in prav zel6 stisne in prežme, da, naenkrat vso vodo iz sebe na zemljo zlije, tadaj pravimo, da se je oblak utergal.
Kadar je močna sapa, viharji v zračji vstanejo, ki oblake stisnejo, da debele kaplje od sebe dajo, ktere potem zmerznejo, in kot Drugo Berilo za slovenske Sole.	7
ledene kepice na zemljo padajo. Pravimo, da gre toča. Po tem, kakor so bile kapljice debeleje ali drobneje, je tudi toča debe-leja ali drobneja. Prav drobne zernica ima-nujemo sodro. Toča gre večjidel le poletu pri viharji in nevihti, in veliko škodo na polji napravi. K sreči le nektere kraje in bolj majhne kosove zadene. Pustimo tudi tukaj božjo previdnost gospodariti, ki z eno roko vzame, z dvema pa dá.
Po zimi, ki je sploh večji mraz, soparji v zračji zmerznejo, in naredé oblake polne tankih kosmicev , kteri po zračji letajo , se «prijemajo, in potem zavoljo teže na zemljo padajo, to je, sneg gre. če sneženi kosmič vjamemo, in ga skozi povekševavnik ogledujemo , se vidi kot čuda lepa šestvoglata in prav umetno zrezljana zvezdica. Če je zrak bolj merzel, padajo zeló majhni kosmiči na zemljo ; če pa ni tako merzel, padajo večji, ker so bolj mehki in se grede spopadajo z drugimi.
Ako je prevelik mraz, sneg ne more iti, dasiravno so oblaki polni sneženih kosmičev, ker takrat se spodnje zrakove sklade tako skerčijo in zgosté, de jih sneg tako rekoč predreti in na zemljo padati ne more.
Kadar pa pred sneženimi oblaki gorek veter potegne, se zgodi, da se kosmiči že
grede raztopi, in namest snega dež gre. Iz tega se lahko vidi, zakaj včasih na višjih hribih sneg, v dolinah pa le dež gre.
68.
Elektrika.
Če pečatni vosek ob sukno ali drugo volnato robo dergnemo, in potem nad papirnatimi kosci deržimo, kosci urno smukajo na pečatni vosek, in zopet odletvajo. Z derg-njenjem se je tedaj v voski zbudila neka moč, ktera papirnate kosce nase vleče in zopet odganja. Ravno to se tudi zgodi, če dergnemo steklo, smolo in jantar. Če te reči v temi tako dergnemo, vidimo na njih neko svetlobo. Ako je pečatni vosek, kterega dergnemo, dolg in debel, in se ga dotaknemo s perstam, švigne iz njega mala iskrica, ki nas nekoliko zbode ali všipne. Moc, ktera tako dela, se imenuje elektrika; reči pa, v kterih se ta moč zbuja, se imenujejo električne reči. Imó elektrika izhaja od jan-tara, kteri se po greški imenuje elektron. Že v starih časih so ljudje to moč zasledili.
Elektrika se zbuja in prikazuje pri
električnih rečeh, če se primerno dergnejo.
*
Nektere reči hitro sprejemajo elektriko, in jo tudi prav hitro razširjajo in oddajajo. Take reči imenujemo dobre električne vodila. K njim se štejejo: vse rudnine, voda, mokri zrak, živalske trupla i t. d. Zopet druge reči pa sprejemajo elektriko bolj počasi in le tistam, kjer se jih električne reči dotikajo, jo potem pa tudi terdo prideržujejo. Imenujemo jih zato slabe električne vodila. Taki so: steklo, vse smole, svila, suhi, zrak, mastnine i t. d.
To, kar se pri električnih rečeh vidi v majhini primeri, se veliko in mogočno pokaže pri hudem vremenu. Ako se namreč zračni soparji ohlade in spremeni v mehurčke, se nabira na njih elektrika; v debelih in velikih oblakih je je včasi prav veliko, posebno če se soparni mehurčki združijo v velike oblake. Če tak oblak blizo drugega, ali pa tudi blizo zemlje pride, in sicer, Če iskra iz enega oblaka v druzgega švigne, pravimo, da se je zabliskalo; ako pa švigne iskra iz oblaka na zemljo, pravimo, da je trešilo ali da je strela udarila. Naj raje treska v visoke in v bolj dobre električne vodila. V visoke reči zato rado treši, ker so viharnemu oblaku naj bližji; v dobre električne vodila pa zato, ker po njih elek-
trika naj hitreje pride do vlažne zemlje. Zvoniki, visoke hiše, samotne in visoke drevesa, dim iz dimnika in celó dež naredi večkrat blisku pot, po kteri treši. Potem gre in šverka okoli naj boljših električnih vodil, gre po žlebovih in drugih terdih rečeh; tanke in rudninske reči raztopi, les kolje in raznaša, gorlive reči vžiga, ljudi in živali pa večjidel nagloma ubija.
Kadar se zabliskne, ob enem tudi za-germi. Nam pa se ne zdi tako, ker še le nekaj časa po blisku grom zaslišimo. Dre-varja, ki derva cepi, vidimo od daleč naj prej mahniti, in še le nekaj časa potlej naah-lej slišimo. Kadar kdo daleč od nas ustreli, vidimo naj prej ogenj na prašnici, in potem še le zaslišimo pok. Luč nam tedaj veliko hitreje pride do očes, kakor pa glas do ušes. Kadar vidimo blisk, je gromni glas še na poti, in še le pozneje pride do nas.
Blisk in germenje nam zrak čisti, zemljo pretresa, pomnoži rast in rodovitnost, in je velika dobrota božja, akoravno nas navdaja 3 straham in trepetam.
Dober varh pred strelo je strelovod, ki ima na visokem drogu iz kotlovine narejeno in pozlačeno sulico. Strela šine v ta
nastavljeni drog, in se odpelje po železni ali kotlovinski šini v zemljo.
Ta električna moč pa se tudi posebno čudno rabi pri telegrafih ali dalj opisih. Od velikih mest gre ob cesti po stebrih kotlovinski drat v daljne kraje; in po tem dratu šine električna iskra iz kraja v kraj, kamor daljopisec hoče. Iskra maje kladvice, da udari na zvonček, kolikorkrat daljopisec hoče; udarki pa pomenijo čerke, iz kterih se besede sostavijo. Tako se v enem trenutku lahko povd po 40.000 milj daleč. — Oj, kako čudne moči je Bog ustvaril , da jih človek zasledva i v svoj prid obrača!
69.
Božje varstvo.
Bil je vroč poleten dan. Neki kmet je oral. Po šoli pride tudi mali sinek pogledat k očetu na polje. Pa kmalo se je jelo naprayljati k hudemu vremenu. Nebo se je zatemnilo s černimi oblaki. Sliši se že od daleč 'bučeče germenje. Čedalje terje germi, in kmali začnejo padati debele kaplje na zemljo. Oče pravijo tedaj sinu: „Stopi en-malo pod uni le hrast, nevihta bo kmali menila!"
Toda nevihta prihaja še huja, in dež začne liti ko reka iz neba. Tudi oče puste konje, in gredo pod hrastovo streho. Blisk in germenje pa je splašilo konje, in dirjali so čez plot in log naprej. Oče skočijo hitro iz pod hrasta za konji, in tudi deček steče za njimi. Komaj pa sta bila oba kakih dvajset korakov od hrasta, strela v 'hrast udari, in ga razkolje in raznese od verha do dna. Oče in sin padeta omotena na tla; toda kmali se zopet zavesta. Rešena sta bila nagle in strašne smert.
Tretji razdelek.
v
Človek in družtvo ljudi.
70.
Človeško telo.
\
čudno in modro je ustvarjeno Človeško telo. Vsaki del ima svoje posebne lastnostiT in vsaki ud ima svoje opravila. Vse skupaj pa je zalo in umetno delo neskončno modrega stvarnika.
Podstaje telesa so kosti, ktere so po vsem telesu razstavljene, in derž^ život, da se ne zruši. Mišice po telesu so to , kar imenujemo meso. Kite so životove vezi, k i rastejo iz mesa, in vežeje ia ovijajo kosti; se nategujejo in kerčijo, ter store, da lahko gibljemo roke in noge, da se vsedamo, vle-gamo in da vstajamo, ako smo čversti in zdravi. Kite in mišice so zelo gibljive in močne; toda treba jih je že od mladih let
vaditi in krepčati. Žile so votle cevi, po kterih kri teče po vsem životu. Živci so prečudne žilice, ki izhajajo iz možganov in iz herbta po dve in dve po vsem životu; z enimi čutimo, z enimi se pa gibljemo. Ako možgane kaj stisne ali pretrese, ali Če se čutni živci (čutnice) n a kakem kraji prerežejo, ali prevežejo, človek nič ne čuti, in se ne zavd. Z ž i v ci se pa tudi gibljemo; zato oterpne tisti ud, kteremu se gibni živec (gibnica) ukonča. — Pregrešne navade ali strasti, jeza, togota, strah, nečisto djanje in vse močne pijače slabe in pokvarijo zdravje.
Koža je odeja človeškega telesa, in ima brezštevilno veliko luknjic, ki jim pravimo potnice. Po teh luknjicah potimo iz kervi voden sopuh.
Telo se razdeljuje na tri poglavitne dele, kteri so: glava, čok in zunaj ni udje.
Glava je visoka čuvavnica človeškega trupla. Verh in zadnji del glave odevajo lasje. Sprednji očitni del se imenuje obraz ali o b 1 i čj e. Za čelam so možgani, ktere zakriva košena cepina. Iz možganov izhajajo živci po vsem životu, če bi bili možgani kaj ranjeni, človek omedli; tudi lahko zgubi pamet ali še celo umerje. — Pri glavi so naj imenitnejši počutki: oči, ušesa , nos in usta
z jezikam. Usta imajo dve čeljusti, zgornjo in spodnjo, v kterih stoji 32 zob. Štirje sprednji zobi vsake čeljusti odrezujejo ali odgrizajo jedila. Za njimi je na vsaki strani v zgornji in spodnji čeljusti en ojster podočnik, potlej pa po 5 plošnatih in gerbavih kočnikov, kteri drobd in meljejo. Blagor mu, kdor ima zdrave in čverste zobd, da lahko živež grize in žveči, kar zdravju posebno dobro tekne. Treba je tedaj dobre zobe prav skerbno varovati, ne premerzlega piti, ne prevročega jesti in ne gristi preterdih reči. Tudi večkrat zmivati zobe, posebno po jedi, je dobro in potrebno.
Trup ali čok nosi glavo na vratu, in obsega persl, trebuh pa herbet. Vrat je toliko gibčen, da lahko gibljemo glavo, pa je tudi tako močan, da lahko nosimo veliko težo. H^erbtan ec je močan steber, pa tudi gibljiv, in ima na vsaki strani po 12 reber, ktere kakor močan, spleten koš, obdajajo serce in pljuča, in naredi persi. V spodnjem životu je trebuh, v kterem je želodec in č e v a.
Zunajni udje so roke in noge. Vsaka roka ima zgornjo in spodnjo ramo, kteri se deržite na komolcu, in vsaka ima dlan in pet perstov. Roke so čudno in
umetno ustvarjene; ž njimi si človek služi živež, in ž njimi lahko naredi veliko lepih reči. Kdo bi ne povzdignil hvaležno svojih rok, in bi ne hvalil ljubega stvarnika za svoje dobre in zdrave roke! — Trup nosijo noge. Na kolenih klečimo; nad kolenam je stegno, pod kolenam pa pišal inmeča. Pod gležnjem je stopal, ki obsega peto, podplat in pet perstov. Podplati so toliko žilavi in močni, da nosijo vso truplovo težo. Kdor hoče imeti zdrave noge, naj jih ohra-nuje tople, in naj jih varuje mokrote.
71.
Zdravi udje.
Jože, čevljarski pomagavec, je popotoval po deželi. Neki dan pride ves truden in spehan k neki gostivnici. Ukaže si prinesti kozarec ola in kos černega kruha. Ni mu bilo kaj po volji, da je mogel peš hoditi, in da si ni mogel privošiti kaj boljšega.
Kmali za njim se pripelje lepa gosposka kočija, v kteri je sedel premožen mož visokega stanu. Da si prinesti kos merzle pečenke in maselc naj boljšega vina. Vse to povžije v kočii.
Jože ga prav zavidno pogleduje, in si misli: ko bi se pac tudi meni tako godilo! Ptujec to
»¿pazi, in reče Jožetu: „Ali bi morda rad menjal z menoj?" — „Zakaj ne!" Jože nepremišljeno pravi, „le stopite gospod iz kočije, in dajte mi vse, kar imate; tudi jez vam dam, kar premorem." Ptujec ukaže svojemu strežniku, naj ga vzdigne iz kočije. Ali, žalosten pogled! Njegove noge so vse mertvondne; ne more stati, ne stopati, te-muč strežnik ga mora deržati tako dolgo , da mu prinesejo bergle, na ktere se je opiral.
„Ali te zdaj še mika, da bi menjal z menoj?" vpraša ptujec Jožeta. „Bog me varuj tega", pravi prestrašeni Jože; „moje noge so mi ljubše, kakor sto in sto konjskih. Tudi rajše jem čern kruh, in sem sam svoj gospodar, kakor pa da bi imel pečenko in vino, in bi me mogli drugi voditi, kakor otroka. Z Bogam, gospod!"
S temi besedami se Jože poslovi in vstane, da bi naprej šel. „Prav imaš," še pravi ptujec; „ako bi mi ti moge 1 dati svoje zdrave noge, dal bi ti jez za nje svoj voz, svoje lepe konje, svoj, denar in vse, kar imam. Reven pa zdrav človek je srečneji, kakor pa bogat hromeč."
72.
Scree, pijača in želodec.
Kri, ktera človeku toploto, sok, moč in rast daje, teče po kervnicah ali odvonicah
iz serca po vsem života in po ciplah ali privodnicah zopet nazaj v se red. Ta ker-votok terpi, dokler človek živi, in je tedaj vir človeškega življenja in zdravja. Serce je v persih na obe strani zavito v serčno mreno, in ima dve posodici, v ktere kri zajema, se razprostira in zopet stiska, in tako pošilja kri po vsem životu. Zatoraj se tudi čuti, da serce bije. Pri malem otroku udari serce v eni minuti po stokrat; pri odrašenih ljudeh pa udari le okoli sedemdesetkrat. Ako serce prenaglo bije, naznanja, da človek ni prav zdrav. To pozna zdravnik po privodnici, ki jo pošlata. Pregrešne navade in hude strasti pokvarijo kervotok, in krajšajo življenje; varovati se jih je treba.
Pljuča so človeku meh, in odevajo serce po vsaki strani, ter napolnijo persi. S pluči dihamo in potegujemo zdravi zrak skozi dušnik, in pihamo škodljivo sapo iz sebe PluČa so mehke, imajo dve strani, in so polne shrambic, v kterih se zrak združi s kervjo, ter jo poživi in pokrepča. Zdrav, čist zrak zel6 tekne človeku in daje življenju novo moč. Treba je tedaj pogosto okna odpirati in stanovavnice prevetrovati, posebno tam, kjer je več ljudi skupaj. Tudi ni zdravo persi stiskati ali pisaje naslanjati se na nje;
tesne persi so slabe. Ako kdo preveč leta, skače, pleše, ali če pije preveč vina ali žganja, se pljuča s kervijo prenapolnijo, in tak človek lahko nevarno zboli ali še celó umerje. če je v pljučih kri prevroča, se rade umanejo; in če se kdo vroč prenaglo napije, in se prehitro shladi, se kri v pljuča sesede, da ne more dalje po žilah, in pljuča začnejo gnjiti in se gnojiti. Naduha ali pa jetika potem človeka spravi pod zemljo. Zrak gre v pljuča iz nosnic ali iz ust skoz dušni k. Dušnikov zgornji nekoliko debeleji konec se imenuje kerhelj, in se pri požiranji gori in doli premika. Zraven dušnika je gol-tanec, skoz kteriga požiramo. Da pa kaj jedi ali pijače v dušnik ne pride, ima zgorej pokrovček. Kadar dihamo, je pokrovček odpert, kadar pa požiramo, se zapre, in jed cez-nj v goltanec smukne. Mali jeziček pa brani jedilam in pijači v nosnice, če pa količkaj jedi ali pijače v dušnik pride, ali kakor pravimo, če se nam zaleti, tadaj precej zakašljamo, ter jo s kašljem iz dušnika spravimo, sicer bi se zadušili. Kadar sapo skoz dušnik izženemo, se lahko oglasimo, govorimo ali pojemo. Kakor dušnik bolj ali menj napnemo in sapo z večo ali manjšo silo dajemo, je tudi glas pri govorjenji in
petji tanjši ali debelši, moeneji ali rahleji. Govor je velik dar božji, kterega živina nima. Govorimo le vselej vse prav in pošteno !
Želodec je kuhar človeškega trupla, in je pod sercam nad cevi. Želodec dobiva živež iz ust po goltancu, ga dobro prekuha, ter soku podobnega čevam pošlje. Žolč, ki pride iz jeter, loči iz jedilnega soka^ kar je redivnega v njem, v mlečnati podobi; to se združi s kervjo, ktera po svojem ve-dnem krogotoku slehernemu udu donaša primerno hrano; kar pa je nepridnega, čeva iz života odpravljajo. Vranica, ktera je na levi strani blizo reber pod želodcam, slabo kri sprejema, jo jetram pošilja ter pripomaga k napravljanju žolča. Obisti ali ledice ležijo v ledji na obeh straneh. Čeva, kterih se namota šestkrat toliko, kakor je človek dolg, so drobne in široke, čedno povite v mrenico in herbtancu prirašene, da se ne zamotajo, in da ostanejo neprenehama mokre in tople.
Znnaji porntki.
v
. Človeško telo ima pet počutkov, po kterih občutimo in spoznavamo zunajne stvari.
Ti le so: pogled, sluh, voh, okus in občut.
/
Oči pod čelam so nam okna, da gledamo in se veselimo mnogih lepih reči. Oko je okroglo, kakor drobna jagoda, in ima v sebi mnogo kožic, ktere mu hranijo potrebne tekočine. V sredi očesa je neko leči podobno zernce, ki je čisto in svetlo, kakor kristal, in ga zato kristalno lečo imenujejo. S pomočjo te lečice se zunanje stvari, ki jih gledamo, v očesu izobrazijo, in s čutnico, ki od tod pelje v možgane, se jih zavemo, to je, jih vidimo. Oči so žlahten in zelo občuten ud našega telesa. Modri stvarnik jih je zato v košene jamice postavil, jih je zgoraj in spodaj ogernil s trepavnicami, da jih varujejo, in jim je dal ob er v i za streho, da bi jim znoj ali pot od čela ne škodoval. Oči je treba varovati, ter ne brati v mraku, ne na solncu, ali v takem kraji, kjer se preveč bliši. Predrobco delo in pa predolgo napenjanje oslabi oči, in prisili
očali nositi. Ako tekočina v očesu vsahne ali izteče, človek oslepi. Tudi mrena dostikrat oko preraste in vzame Človeku ljubo luč. Slepec je velik ubožec.
Ušesa so dvoje stranske vrata sluha. Lepo so okrožene, kakor polževa hišica, po kteri glas zadoni na znotrajno, bobnu podobno kožico, da slišimo. Ušesno maslo brani , da nam kaj v uho ne zleze, in da preojstra sapa sluhu ne škoduje. Preblizo ušes streljati in pokati ni zdravo; tudi zaušnica lahko ogluši človeka. Prehudi vetrovi posuše ušesno maslo, in nas po malem oglušd. Nekteri otroci že na svet pridejo gluhi, in taki pozneje tudi ne morejo govorili, ker ne slišijo, kako drugi govori. Modri učeniki pa tudi gluhomutce izučd, da znajo pisati, brati in včasi tudi kakšno besedo izgovarjati. Gluhomutci, posebno če niso izučeni, so veliki reveži na svetu. — „Uho, ki sliši, in oko, ki vidi, je naredil gospod," pravi Salomon. Velik, velik božji dar je uho! Le radi poslušajmo dobre nauke, in nikoli ne odprimo ušes hudobnim rečem.
Nos v sredi lica je čuvaj, ki z nosnicami voha, in sodi, kar oko ne more, ali kaka stvar diši ali smerdi, ali je dobra, ali
Drugo Berilo za slovenske šole.	8
ne. Nos nam tudi pomaga razločneje govoriti. Premočno dišeče cvetice in druge take dišave so škodljive; od njih boli glava, in tudi omotica človeka lahko obide. Včasi pa se tudi bolnik poživi, če se mu da povohati kaka močna dišava.
Usta so poglavitne vrata, skoz ktere gre sapa in živež v človeka. Jezik je vratar, ki s svojimi ojstrimi bradovicami vse okusi, ter presoja in pove, kaj je dobro, ali ne. Oktís nam naznanja sladko in grenko, kislo ali žerko. če jezik ni čist, ni tudi pravega okusa, in jed se ne prilega, Nad jezikam je nebo polno žlez, iz kterih se sline cedijo. S slinami pomočimo jedila, da nam bolje teknejo.
Ako je človek zdrav, občuti po vsem životu skozi čutnice. Občutimo merzlo in toplo, mehko in terdo, golo in kosmato; le nohti, lasjé in pa kosti ne občutijo. Naj bolj tanko občutimo na koncih perstov, s kterimi tudi ubogi slepci poznajo denar in še celó bukve berejo, ktere so nalaš narejene za take ubožčike. Tudi predica čuti s persti, če je nit zadosti tanka, ali ne.
Tako je stvarnik človeku dal pet po-čutkov, kakor pet dragih talentov, da bi jih
prav modro rabil, da bi ž njimi koristil drugim in sebi, in da bi veliko dobrega storil za časno in večno življenje.
74.
Kaj imam.
Očesi dre imam, ki bistro gledate svetlo, zdaj zemljo, zdaj lepo nebd, da lahko vse poznam. Oči so ljubi, božji dar; le greha gledati nikar!
Ušesi dve imam; kar ljuba mati rečejo, al dobri oče vprašajo, odgovor hitro dam. Ušesa so tudi božji dar; poslušat' greh me Bog obvar' !
Mam jezik od Boga, da lahko pojem, govorim , potožim se in zakričim, kjer je kaj hudega. Obrača se mi jezik rad; pa ne opravljat' ne lagat'!
Mam tudi roki dve; na vsaki perstov pet, ž njim' pisat', vsako reč prijet'; prav zdrave ste ob6! Ž njim* delat', ne pa igrat'; ž njim' služiti, pa ne jemat'!
Dve nogi tud' imam, da lahko hodim in stojim, od doma grem, nazaj letim, se kamorkol' podim. Potepat vendar se ne gr6m, in škode delati ne smem.
*
Imam še eno reč, mi t persih kljuje dni, noči — serce, ki ljubiti želi, kar mu je naj bolj ušeč. Naj ljubi moj'ga Jezusa, ker me otroka rad ima!
75.
Skerb za zdravje.
Zdravo telo je naj boljše blago na zemlji. Mladi ljudje velikrat premalo premislijo, kako velik dar in velika dobrota da je zdravje. Tudi ne ved6, kako naglo se zapravi ljubo, zlato zdravje, in kako kmali se nakoplje bolezen ali pa še smert. Veliko mladih ljudi se že pokvari v pervi mladosti, da so ves čas življenja nadložni, ali pa morajo prezgodaj iti pod černo zemljo, zato ker se niso varovali, in so nerodno živeli. Tudi Bog nam zapoveduje, da moramo za zdravje skerbeti. Kdor hoče tedaj po božji volji za zdravje skerbeti, naj se ravna po teh le pravilih:
1.	Bodi, kolikor je mogoče, v čistem in zdravem zraku.
2.	Bodi zmeren pri jedi in pijači. Ne jej in ne pij nikoli več, kakor toliko, kar potrebuješ za življenje. Potrebno je vsako jed dobro zgristi in prežvečiti, zato da že-
lodec jed lože prekuha, in da nam živež bolj tekne. Prevroče ali premerzlo in tudi pre-mastno ni zdravo. Ne jej tudi nikoli nezrelega sadja, in nobenih jagod, gob in drugih želiš, kterih ne poznaš; veliko stvari je zel6 strupenih. — Nikoli ne pij, kadar si vroč, pa tudi ne pij vode na vsako jed, da se ti želodec ne prehladi, in da ne dobiš merzlice. Čista studenčna voda je naj boljša pijača za mlade ljudi. Vsaka močna pijača, naj si bo ol ali vino, se ne prilega mladini. Posebno pa je žganje velik strup za vsakega človeka.
3. Varuj se, posebno v mladih letih, škodljivega tobaka. Od tobaka zobje sper-hnd, in se toliko hitreje zdrobe, kolikor prehitro je kdo začel tobak kaditi. Tobak tudi suši persi, iz kterih tobakar več ali manj svojega zdravja izpljuje, če ni posebno tolstega života. Tobakarjeva kri se kali, usmradi sapo, slabi želodec, ter manj ali več krajša življenje.
4> Ne prehlajaj se. če ti je vroče in se potiš, se ne razpravljaj, in ne hodi na tak kraj, kjer veter vleče, temuč po malem se sprehajaj in ohlajaj. Nezdravo je spomlad in jeseni ležati na mokri ali hladni zemlji. Tudi kopati se je nezdravo, dokler je še kdo prevroč in se ni še ohladil. Po zimi pre-
hitro iti iz mraza na vročino, je zelo škodljivo ; zato zmerznjenega človeka ne denejo na toplo, ampak ga zakopljejo v sneg, da se počasi otaja. Kdor oz^be, ne sme za peč, temuč naj ozeblino dergne s snegam, ali pa naj premerle ude obeže z mokro platneno obezo.
5.	Ne bodi pretesno oblečen. Pretesna obleka tiši in opovira kervotok po životu. Pretesna obutev pokvari noge, in pretesni njederci so krivi persnih bolezen. Tudi pre-toplo oblačilo ni zdravo za mlade ljudi. Pre-topla obleka naredi, da se mladi človek razvadi in pomehkuži, in mu potem škoduje že vsaka sapica. Glave, vrat in persi le prav lahko pokrivaj, trebuh in noge pa ohranuj tople, in se varuj, da ne boš imel mokrih nog.
6.	Bodi pri vsih rečeh prav čeden in snažen. Snaga je prijatelica ljubega zdravja; nesnažnost pa mu je velika sovražnica. Nesnaga zamaže potne luknjice, da se život prav ne izpoti, in to napravlja bolezni. Ako hočeš imeti svetle oči, zdrave ušesa in zobd, glavo in noge, jih le pridno umivaj.
7.	Delaj pridno, pa tudi počivaj v svojem času. Počitek je Človeku tako potreben, kakor živež. Zmerno spanje daje človeku
moč in zdravje; nezmerno poleganje pa je nezdravo in oslabljivo. Delo in hoja nam oživlja in krepča ude; lenoba pa nas stori otožne in bolehne.
8. Pomisli pa tudi, da sveta čednost ohrani ljudi krepke,«zdrave in vesele; strast pa jih strati in stori revne in nesrečne. Bolezen in prezgodnja smert je gostokrat šiba za pregrešno življenje. Nedolžen človek je zadovoljin, zdrav in vesel, in bode dolgo živel.
76.
Človeška duša.
Duše sicer ne vidimo, ker ni nič telesnega; vendar pa se nam naznanja po svojih delih. Duša čuti po peterih životovih počutkih; gleda z očmi, sliši z ušesmi, okusa z jezikam, voha z nošam, in občuti po vsih udih. Ako se duša loči od telesa, človek umerje in merlič ne vidi, da si ima oči, ne sliši, da si ima ušesa, zato, ker nima duše.
Kar je duša vidila, slišala ali občutila, to si lahko še pozneje prod oči postavi. Postavimo: Vašega konja ste doma že večkrat vidili; zdaj ga sicer ne vidite z očmi, vendar pa si ga
mislite, kakošen da je. V mislih ga zdaj gledate, kakor ste ga večkrat z očmi vidili, ali kakor pravimo, stavite si ga pred oči. Kako reč v mislih gledati ali si jo pred oči staviti, se tudi pravi, predočbo od reči imeti, n. pr. vi imate zdaj predočbo od vašega konja.
Človek predočbe od reči, ki jih je vidi/, .slišal, ali občutil, v glavi ohrani, ter jih pomni. Kdo ne pomni, kako lepo in veselo je bilo lani o velikonoči ali pa o binkoštih? Dobro še vemo, kako sladke so bile zrele češnje in kako prijetno so nam dišale nabrane sladke jagode. Dušna moč, ktera nas spominja na to in uno, se imenuje spomin. Spomin je velik božji dar. Prav žalostno bi bilo, in kaj bi začeli, ako bi ne mogli pomniti, kar se naučimo. Kdor pa hoče vse dobro pomniti, mora tudi vse prav zvesto poslušati, kar se mu dokazuje in pravi. Po-čutki donašajo duši posamezne predočbe, ktere potlej spomin hrani.
Razum potem vse te predočbe vreduje in med leboj primerja. Vidil si, postavimo, zeleno perje, zelen travnik, zeleno sukno; veš tedaj, kaj ti pove beseda zeleno, in kaj si moreš misliti ž njo, to je, imaš zap op a de k od zelenega. Tako imamo že stotero in stotero zapopadkov. Dobro vem, kaj si moram misliti pri tesedi miza, stol, okroglo i t. d. in gotovo ne bom pre-
menil nobenega teh zapopadkov s kakim drugim. Z razumam delamo zapopadke. — Z razumam pa tudi lahko preudarjamo in sodimo, to je, , lahko povemo od stvari, kaj so, kakošne da so, in kaj da delajo. Ce mislimo na konja, lahko sodimo in rečemo: konj je domača živina, je močen, pelje voz i t. d. — Z razumam pa tudi naša duša lahko sklepa, to je, lahko naredi iz dveh razsod tudi še tretjo zraven; postavimo; vsak človek mora umreti; tudi jez sem človek; zatoraj moram tudi jez umreti. Moremo pa tudi sklepati iz učina na vzrok, postavimo: če je po zimi gorka hiša, lahko mislimo in sklenemo, da je bilo zakurjeno v peči. — Razum je tedaj tista dušna moč\ s ktero kako stvar spoznamo, sodimo in sklepamo od nje.
Ako vam kdo pravi: Storite to, kar vam zapovedujejo starši, — lahko hitro spoznate, da je to prav in resnično. Ce pa vam kdo reče: M vam trebz storiti tega , kar so vam napovedali starši, — lahko zopet spoznate, da ni govoril prav in resnično. — Ako vselej storite to, kar vam zapovedujejo starši, spoznate sami, ■da delate prav in dobro. Če pa ste staršem nepokorni, lahko spoznate, da ne delate pravr ampak krivično in hudobno. To vse spoznava duša. Tista dušna moč, s ktero tedaj človek razločuje pravo od nepravega, se imenuje pa-
met. Pamet je velik božji dar. S pametjo tudi človek lahko spozna, da niso ljudje naredili živali in želiš, solnca in lune in zvezd, temuč, da je vse to stvaril Bog, da je stvaril tudi človeka, in vse, kar se vidi in ne vidi. S svojo pametno dušo človek lahko spozna tudi Boga, svojega naj ljubšega očeta.
Pirhi ali pisanke so zelo ušeč otrokam. vsak bi rad imel svoj pirh o velikonoči, to se pravi, otrok poželi pirh, in ima moč poželenja. Ima pa moč tudi to studiti, kar mu ni ušeč. Bog je dal človeku prosto voljo, da lahko izvoli, kar je prav, če se mu tudi ne poljubi in mu ni ušečno; pa tudi lahko opusti, kar je hudo, če ga tudi še tako mika in vabi. Ta dušna moč je naj žlahtneja, in daje človeku naj večjo vrednost, ako vse po pravici poželi, izvoli in stori, karkoli premore. Ako hočemo imeti pošteno in prosto voljo, ne smemo pustiti gospodariti meseni poželjivosti, ter si ne dovoliti vsega> česar hoče naše slabo poželenje. Človek si mora pogosto kaj pritergati ali odreči; se mora skerbno premagovati in storiti, kar je prav, ako ravno bi bilo to zelo težavno.
V glavi, pravijo, imamo razum in pamet; iz ser ca pa izvira poželjenje in volja. Ako je serce dobro, čisto in pošteno, so tudi dobre naše misli in želje. Kakoršno pa je naše serce,
taka je tudi naša volja. Kristus pravi: „Kogar je polno serce, usta govore; dober človek prinaša dobro iz dobrega zaklada; hudoben človek pa prinaša hudo iz hudega zaklada. Blagor jim, kteri so čistega ser ca; Boga bodo gledali
77.
Vest.
„Otroci! dobra vest je mehko zglavje, na kterem se sladko spi In počiva in enkrat lahko umerje,11 so djali neki gospod učenik svojim učen-cam; „skerbite za dobro vest!" „Kaj pa je dobra vest ?" prašajo učenci. Za odgovor jim povedo učenik to le lično povest: „Neki oče pošljejo svojo hčerko Miciko v prodajavnico, da bi zmenjala bankovec za 10 goldinarjev. Prodajavec naglo našteje denar, in Micika ga vzame, in gre. Po poti pa vendar tudi še sama denar prešteje, in dobi en goldinar preveč. Vštel se je prodajavec, misli deklica, kaj bom storila ? Ne bo pogrešil enega goldinarja, če ga obderžim, in drugih 10 goldinarjev pa odrajtam očetu. Toda Bog me vari! Ne smem vzeti in obderzati tega, kar ni mojega; to bi bilo, kakor ukradeno. — Tako pomisli blaga Micika, se oberne, dirja k prodajavcu, in mu da nazaj en goldinar, za Merega se je bil zmotil. To se prodajavcu toliko dobro zdi, da pošteno deklico prav lepo pohvali, in ji ta goldinar podari. Prav
preserčno je veselilo tudi Miciko, in tudi znotraj jo je nekaj hvalilo, daje tako naredila in prav storila. — Kdo je H ukazal deklici, da si naj ne obderži ptvjega dnarja ? Vest jo je opominje-vala. — Kdo je tudi znotraj hvalil blago deklico, da je bila toliko vesela ? Hvalila jo je dobra vest, to je znotranji božji glas, ki nas svari pred hudim, in nas graja, če storimo hudo; pa nas tudi hvali za dobro storjeno. — Dokler se varujemo hudega, in storimo dobro, imamo dobro vest; ako pa storimo greh, imamo nemirno in hudo vest.
Poslušaj svojo vest zvesto, Te prav vodila vedno bo; Serce, ki ¿isto vest ima, Je polno slaja rajskega : Nečista vest pa vedno skli, Pokoja nima dni, noči.
78.
Stanovi.
Bog je ustvaril lepi raj, in ga je dal Adamu, da bi ga obdeloval. Bog je tedaj delo Človeku odkazal že v začetku, da bi si ž njim potrebni živež dobival. Tudi mi si z delam potreben živež služimo, in kdo ne dela, pravi sv. Pavel, naj tudi ne Adam je grešil, in lepi raj se je spremenil v težavno,
solzno dolino. Pravični Bog je djal človeku : „Živel se boš v trudu vse svoje dni, in v potu svojega obraza boš kruh jedel, dokler se ne po-včrneš v zemljo, iz ktere si vzet." Od tistega časa je težavno delo naša osoda; težavnost dela je kazen greha. Voljno jo moramo terpeti in prenašati, da na tem svetu zadostujemo za grehe. Pridno delati nam bodi čast, postopati pa gerdo in pregrešno. Delo nas obvaruje mnogo grehov, zakaj lenoba je vsih grehov začetek. Vsakega človeka naj večja dolžnost je: Moli in delaj !
človek sam ali pa kaka samesna družina si ne more pripravljati in pripraviti vsega, česar je treba za živež, obleko in stanovanje. Tudi naj bolj premeten in močen človek bi si ne mogel sam sozidati hiše, ne sam narejati svoje obleke, in še kruha, ki ga vsaki dan potrebuje, bi si ne mogel pripravljati, Če bi bil sam. Prav dobro je tedaj in še celó potrebno je, da več ljudi skupaj živi na enem kraji. Nektere družine pridelujejo živež, druge delajo obleko, zopet drugi izdelujejo stanovanja, in še drugi narejajo mnoge orodja in take reči, ktere se ne dobé na vsakem kraji.
Vse, kar potrebujejo ljudje za življenje, pride od Boga. Ljubi Bog je ustvaril rodo-
vitno zemljo, mnoge rastline in živali vsakor-šnih plemen; ljubi Bog ohranuje vse to, in tako vedno po očetovo skerbi za nas, svoje otroke.
Nekteri ljudje se ne pečajo z drugim, kakor s tem, da obdelujejo zemljo in pridelujejo živež. Delajo na polji, na travnikih, na vertih, v gojzdih, in se pečajo z živinorejo. To so kmetje, ali kmetovavci.
Drugi se pečajo s tem, da izdelujejo zemljiške pridelke, ter napravljajo stanovanja, obleko in mnogotere orodje. Takim pravimo rokodelci.
Zopet drugi zemeljske pridelke, in druge reči, ki jih delajo rokodelci, skupujejo, in jih prodajajo takim, kteri jih nimajo. Takim ljudem, ki kupujejo in prodajajo, pravimo kupčevavci.
Delo ali opravilo, ktero si človek izvoli do konca svojega življenja se imenuje njegov stan ali poklic. V vsaki deželi so ti trije človeški stanovi: kmetiški, rokodelski in kupčij s k i. Zraven njih pa so še drugi stanovi, posebno duhovski in uradniški. Duhovski stan je Kristus postavil, da nam oznanuje njegov nauk, deli svete zakramente, ker nas napeljuje k bogoljubnemu življenju.
Zraven duhovske gosposke je pa tudi Še deželska ali svetna gosposka, ktera skerbi in varuje, da se v deželi vse lepo, redno in varno godi in izveršuje. Ti svetni vikši ali uradniki imajo tedaj svoj uradniški stan. Potem je zopet kralj ali cesar, kteri nam je od Boga postavljen za naj vikšo svetovno gosposko. Čez vse pa je Bog, kralj vsih kraljev, kteri čuje in sodi, kako sleherni spolnuje dolžnosti svojega stanu.
Dober človek in kristijan je priden, delaven in zadovoljen v svojem stanu; zraven pa tudi spoštuje vsaki drugi stan. Pokoren je svoji duhovski in deželski gesposki, je udan in zvest svojemu cesarju, ljubi vsakega človeka, kakor samega sebe, in Boga ljubi čez vse.
79.
Srenja.
Kraj, kjer stanujemo, je mesto, terg ali pa je vas. Tu živi skupaj več družin; vsaka ima svoje hiševanje, in vse so tako združene, da pomagajo ena drugi, in da vse opravljajo in stord, kar en sam človek opravljati in
storiti ne more. Z združenimi močmi se marsikaj stori, kar posameznim mogoče ni.
Vsi stanovavci enega kraja pomagajo eden drugemu in imajo skupaj marsiktere pravice in dolžnosti. Taka zveza se imenuje občina ali srenja. Veliko je opraviti za srenjsko korist; vsak posamezni ud ne more vsega tega sam opravljati, in storiti. Zavoljo tega so pri vsaki srenji odločene nektere osebe, ktere v imenu vseh drugih srenjčaaov preskerbujejo srenjske zadeve. Te osebe so župan in svetovavci. Županstvo je srenjska gosposka. Ona priseže pri Bogu, da bo vestno in postavno skerbela za srenjski blagor, in da bo nepremakljivo udana in zvesta svojemu presvetlemu cesarju.
Pokoren ud srenje povišuje srenjski blagor , nepokorni pa ga podkopuje, in pripravi nemir v srenjo, popači druge s svojim slabim izgledam, in zasluži kazen. Da je v srenji vse redno in mirno, je treba tacega kaznovati, kdor ni miren in reden, kakor drugi. Tako mora biti pri vsaki družini, v šoli in pri srenji.
Vse to, kar je potrebno in koristno srenjskim stanovavcam, mora srenja presker-bovati. Naj imenitneje poslopje v vsakem kraji je cerkev, kamor se shajajo stano-
vavci k očitni božji službi, kjer se opravlja daritev svete maše, in kjer se sliranuje pre-sveto rešnje telo. Srenja mora za svojo cerkev skerbeti, da je Čedno in spodobno opravljena. Ako ima srenja lepo in spodobno cerkev, kaže, da ima tudi pobožnega duha. Ravno tako mora srenja skerbeti tudi za šolo, kjer se srenjski otroci uč^ in napeljujejo , da bi bili enkrat modri in pošteni ljudje. Kar otroci pridobivajo v šoli potrebnega in dobrega, to koristi vsi srenji. Srenja mora tedaj skerbeti za šolsko hišo, da jo ohranuje, kakor je prav in potrebno. Za šolski nauk mora srenja skerbeti s tem, da natanko, zvesto in postavno rada plačuje šolskega učenika, in da ga spoštuje, kakor svojega dobrotnika; pa tudi mora srenja skerbeti za šolski nauk s tem, da gleda in čuje, da vsi otroci, ki so za uk, pridno hodijo v šolo, in da se nič ne zgodi, kar bi oviralo šolsko izrejo in učenikove trude.
Kjer je več ljudi skupaj, je tudi treba paziti, da se ne razdere mir, in da se nikomur ne dela kaka škoda. To mora skerbeti srenjska županija. Za vse to pa je treba previdnosti, truda in tudi denarja. Srenjsko županstvo skerbi za korist vse srenje, posamezni udje pa mu morajo pomagati z Drugo Berilo za slovenske šole.	9
dnarjem in tudi z delam, če je treba. Vse to se mora na tanko in postavno odraj-tovati.
Vsi stanovavci enega kraja ali pa tudi iz več krajev skupaj, ki so pridruženi k eni farni cerkvi, se imenujejo farna srenja aii fara. Vikši pri vsaki fari so gospod fajmošter. Oni skerbe posebno tudi za dušno srečo svojih farmanov, in se imenujejo tudi duhovni oskerbnik ali duhovni oče. Fajmošter so tedaj duhovna gosposka v svoji farni srenji, in so zraven tudi prednik šol, ktere so v tisti okolici. Oni uče kerščanski nauk, ozna-nujejo božjo besedo, opravljajo očitno božjo službo , dele svete zakramente in spremljajo mertve na pokapolišče. Duhovni gospod pomagajo svojim farmanam pri vseh rečeh od zibeli do groba, in so tedaj njih velik dobrotnik. Dobri farmani spoštujejo svojega duhovna, kakor svojega pravega očeta, in duhoven jih imajo za svoje farne otroke.
80.
Deželna oblast.
Pri vsaki hiši in pri vsaki soseski mora kdo biti, da zapoveduje, kdaj in kako naj
se vse opravlja, bar je potrebno za nišo in sosesko, da se po tem takem ohrani red, mir in edinost. Ravno tako in še bolj je po» trebno za vso deželo, kjer živi toliko družin in sosesk, da je kdo, ki zapoveduje vsem prebivavcam po deželi, in čuje, da je povsod vse redno, pokojno in pravično, in da se ohranuje varnost življenja in lastnina vsem prebivavcam. Tega občnega oskerhnika imenujemo deželnega oblastnika. Deželni oblastnik je namenjen in postavljen od Boga. To nas razločno uči in nam kaže sveto pismo: „Kterikoli so oblastniki, so postavljeni od Boga." — „Kdor se zoperstavlja oblasti, se zoperstavlja božji volji, zakaj oblastnik je namesto Boga."
Naš deželni oblastnik so presvetli cesar Franc Jožef F., nas občni oče, kteri skerbé za 35,000.000 avstrijanskih podložnikov, kteri so mnogih narodov in raznih jezikov. Vse svoje podložne bi radi vidili in imeli srečne, in vsem bi radi storili prav in dobro, kakor oče svojim ljubim otrokam. Toda, kako težavno je to! Moliti moramo za svetlega cesarja, jih ljubiti, zvesto in voljno spolno« vati njih postave in ukaze, in moramo vselej lepo in spoštljivo govoriti od njih, kakor
prayi sveti'duh: „Moj sin! boj se Boga, ii|
*
Pokaj so davki J
„Pokaj toliko davkov pri nas?" prašajo radi nekteri nezadovoljneži. — V božjo čast in za povišanje pobožnosti morajo biti cerkve in šole. K temu je treba duhovskih in de-želskih učenikov in prednikov. Da se ohra-nuje red in pokoj, varnost življenja in premoženja, in da se spolnujejo postave in povelja deželnega oblastnika, so potrebni uredniki, sodniki in drugi cesarski služabniki, ktere morajo podložni živiti. Da se kupčija zlajšuje in povišuje, da se obilni domači pridelki drugim pošiljajo, in da se druge potrebne reči vozijo iz drugih krajev, se morajo napravljati in ohranovati železnice, ceste, mostovi in druge take naprave. Da se zunanji sovražniki odvračujejo cd domovine, so potrebni vojaki in vojaške trume. Ti morajo biti vsi pre-življeni, oskerbljeni in napravljeni s potrebnim orodjem, in še druge branivne naredbe se morajo pripravljati.
Ker te naredbe in naprave koristijo vsi deželi, je tudi vsak podložen dolžan po svoji moči in po svojem premoženji pomagati k potrebam dežele, in je tudi dolžan zadov oljno
in zvesto opravljati in odrajtovati vse davke, kteri so naloženi in se nakladajo deželi na korist.
Več ko je po svetu goljufov, hudolelcov in krivičnikov, več morajo presvetli cesar imeti pomočnikov in varhov*; po številu teh rastejo tudi davki. Ako bi bilo manj hu-dobnežev in zunanjih sovražnikov, bi padali in se zmanjševali tudi davki; punti ia vojske pa povišujejo davke. Kako neumno je tedaj, ako kdo čerti gosposko, ktera pobira zemljiške , užitne , dohodne in druge davke! Kako hudobno bi bilo goljufati pri dacji! Namesti takega goljufa njiorajo dodajati drugi; taka goljufija je tatvina, po kteri se okrade vsa dežela in deržava. Nam v izgled je Kristus plačal dacij > za sč in za Petra, in je rekel: „Dajte cesarju, kar je cesarjevega, ia Bogu, kar je božjega.
83.
Človeški udje se spuntajo.
Svoje dni, tako pripovedujejo, so se vsi ulje človeškega trupla naveličali služiti želodcu, in se spuntajo, rekoč: „Pokaj bi mi težko delali in pripravljali ž^l >dcu, on pa bi sladko užival brez dela? ' Noge, nisi hotle več nositi, roke ne delati, zobje ne gristi, tudi se je vihil ia bra-
nil ohati. „Saj smo vsi udje enaki," so djali, „vsi bomo uživali in enako veselo živeli." — Pervi dan svoje nepokorščine so puntarski udje izhajali še precej dobro, in so bili prav dobre volje. Drugi dan že začno slabeti, tretji dan onemagovati; če-terti dan so bili tako oslabljeni, da se niso mogli ne ganiti, in peti dan so že skoro umirali.
Puntarski udje pokličejo derzavni zbor, da bi se posvetovali in postavili svojo vlado; ali lej reve! Oči so tako vpadle in oslabele, da niso mogle razločiti nobene reči; noge so omahovale in niso mogle nositi trupla; roke so se tresle od slabosti, in tudi jezik, poprej naj hujši podpiho-vavec, se ni mogel več obračati po ustih. Truplo je ležalo na tleh, in je že pojemalo.
Zdaj se oglasi glava , rekoč: „Prevzetni pun-tarji, zdaj vidite, kam ste prišli! Želodcu niste hotli odrajtovati, kar mu gre, pa tudi on nima moči, da bi vam dal, kar potrebujete. Vi mu nočete pomagati, zato pa vam tudi on ne more pomagati." — „Res je tako," poterdijo vsi udje; prav ima želodec, da nas priganja k delu." — Voljno seže vsaki ud za svoje delo, in vsi dajejo radi želodcu to, česar potrebuje. Kmalo ozdravijo zopet vsi udje, in postajajo terdni in močni.
Tako se godi vsaki deržavi, v kteri je potreba delavcov, pa tudi vladavcov. Podložni plačujejo davke, gosposka pa jim daje moč. Enemu brez drugega ni mogoče živeti; Bog je tako naredil in uredil.
84. Vojaštvo.
Delavcam, kmetam, umčtnikam in nam vsim so potrebni varhi, vojaki, kteri nam ohranijo ljubi mir, nas branijo znotranjih in zunanjih sovražnikov, da smo varni življenja in premoženja. Častitljiv in koristen nam je tedaj vojaški stan, in kogar Bog po gosposki pokliče na vojaščino, se ne sme braniti in ne uhajati. Pobegune in uhajavce čaka ojstra kazen in žalostna smert; serčnega in pogumnega vojaka pa čaka velika čast in plačilo pri vikših, pred svetam in tudi pred Bogam. Mladeneč! kadar pride versta na te, da boš mogel iti k vojaški nabiri, ne od-mikaj se, in ne uhajaj k potepuham. Bogu se ne moreš skriti. . če ti je Bog namenil in odločil vojaški stan, mu ne boš utekel drugače, kakor s strašno in nesrečno smertjo. Brez božje volje ne boš vojak, če pa je božja volja tako, naj še tvoja bo! Kaj bo naredil Bog s takim, ki si kvari in spri-duje zdrave ude, da bi ne bil za vojaščino? To je velik greh, kterega tudi deželska gosposka po pravici ojstro kaznuje.
Ako si spoznan za vojaka, ne bodi ža-lesten, ampak bodi vesel, da te je Bog ustva-
ril verlega junaka , kakoršnega potrebuje cesar. Voljno in serčno piisezi na bandero! tvoja služba bo častita in srečna, ako boš priden in zvest. Nikdar ne pozabi svoje prisege, dokler ne dostojiš in ne doslužiš odločenih let! Kdor uhaja, prelomi prisego, zasmehuje Boga, in zastavi svojo dušo hudobnemu duhu. Vojaški pobegun ne sme na svetlo, in je kakor volk v doma*či deželi. Ako ga vlovd, ga ojstro kaznujejo; ako pa ga ne dobč, ga bo dobil peklenski sovražnik.
85.
Špartanba.
Šparta staro mesto bilo, ki junakov spodre-dilo, brabrih sinov slavni broj. Kakor skale v boju stali, radi so življenje dali, vbranit dom in venec svcj.
Sin Špartanke pa pobegne, ko mu strah na serce segne, in prinese k domu meč. Mati sinu meč izdere, in mu persi ž Bjim predere; „Ne boš vhajal," pravi, „več!"
„Mati, kaj ste mi storili!" zdiha, „sina ste vmorili; ne poznate sina več?" — „Lažeš, zanič!'' reče mati, „sina nočem te poznati; moj sin z vojske ne beži I"
Se Slovenka ne sramuješ, ko Spartanko hvalit' č 'ješ? Kako govoriš pa ti ? — Gerda, slaba taka mati, ki zamore sinu djati: Sin! le ujdi in se skrij !
Bežeč, ki iz vojske vhaja, dom sovražnikam izdaja, on je Iškarjotov brat. Hitro bode tihotapec vsake hudobije hlapec, bo razbojnik, in bo tat.
86.
Trije nauki za vojake.
Pobožna in bogabojeca mati je naročila svojemu sinu, ko je šel na vojsko, te le posebne tri nauke:
1.	Boj se Boga, in zvesto služi gospodu vojaških trum, ako ne moreš očitno, pa saj moli v duhu. Kdor ne služi Bogu, tudi ni zvest cesarju. Vojak brez vere in pa ptič brez perut sta enaka. Hrabri božji vojščaki so bili Jozue in David, sveti Juri, sveti Martin, sveti Boštjan, sveti Florijan in veliko drugih, ki so zdaj svetniki.
2.	Varuj se greha; greh je naj hujši sovra?. ik. Bodi pokoren in zvest; nezvestoba 'enega samega lahko pokonča vse kerdelo.
Izdajavec ne najde pokoja na svetu, in božja kazen mu ne odide.
3. Na bojišču bodi lev, doma pa jagnje; bodi pogumen proti sovražnikam in ljudomil premaganim, in nikoli ne zataji kerščanskega sočutja. Ne boj se krogel, kadar krog tebe žvižgajo; umreti za dom in cesarja je slavno, in srečna je smert, ako si v gnadi božji. Ne bo te zadela krogla, če ni božja volja; v božjih rokah si, kjer si in kodar hodiš. Padali bodo na desnici, umirali na levici, ti pa boš prišel zdrav in vesel domu, ako je božja volja. — Bog te obvaruj!
To je bilo dobre matere lepo slovo.
87.
Sveti Martin.
Sveti Martin je bil rojeii leta 316 in sicer v ajdovski veri. Njegov oče je bil imeniten vojak. Tudi Martin si je izvolil vojaštvo. Vidil pa je pri vojakih marsikaj nerodnega in razujzdanega, kar je dobrega mladenča silno v serci bolelo; in se zatoraj tudi nikoli ni udeleževal takih nespodobnosti svojih tovaršev, temuč še prizadeval si je, jih, kolikor je mogel, odvračevati od gerdih navad.
Martin je imel prav dobro, pobožno in usmiljeno serce. — Nek hud zimski dan, ko je Sel z vojaki iz mesta, zagleda berača, ki je na pol gol in zmerznjen ležal na cestj, in milo zdihoval in prosil miloščine. Toda drugi memo gredoči se ne zmenijo za njega, Martinu pa se v serce smili. Misli si: Denarja nimam, kaj bi li revežu dal? Naglo vzame svoj vojaški plajšč od sebe, potegne meč, in prereže plajšč Čez sredo ;dá ga polovico beraču, z drugo pa se zopet ogerne. Ko tako na pol ogernjen Martin tovarše doide, se mu posmehujejo in ga zaničujejo. On pa ne posluša zasramovanja, temuč se le veseli, da je mogel siromaku pomagati. — Po noči potem se mu prikaže zveličar v družbi angelov, oblečen s polovico plajšča, ter jim reče: „Martin me je oblekel s tem obla-čilam; ker vse, kar kdo stori naj manjšemu svojih bratov, to meni samemu stori!" Ta prikazen je Martina tolikanj ganila, da se je dal precej drugi dan kerstiti. Bil je potem še celó škof na Francoskem, in je umeri kot svetnik leta 402.
Ceterli razdelek.
UTaratopisje.
88.
Živalstvo.
Lepo je na polji , kadar spomladi in po letu krog in krog vse zeleni in cvete. Solnce močno sije in vse ogreva ; prijetno je se hladiti v senci koščatih dreves; studenci šumljajo po gladkih kamenčkih in se vijo po cvetečem travniku. Vendar bi nam zemlja ne bila tako ljuba, ako bi na nji ne živele tudi mnoge in različne živali. Naj lepše cvetje je mutasto; drobni ptički pa veselo skačejo od vejice do vejice, žvergole in prepevaj), ter oživljajo vse okoli sebe. Po cvetji šume pridne čebele in letajo pisani metulji; po zemlji pa vse mergoli različnih mergo-lincev, kebrov in drugih živalic. Nekaj se jih
giblje sem, nekaj tje. V" potokih plavajo gibčene ribe, in se poskušajo ena pred drugo naprej in nazaj. Zraven teh brezštevilnih živalic vidimo pa tudi na paši cede ovac, krav, volov in konj. Bog je ustvaril toliko žival, da jih je napolnjena vsa zemlja. Vidimo jih po zraku in v vodi, po gorah in dolinah; tudi še celo v zemlji veliko živalic prebiva.
Vsaka živalica na zemlji najde svoj ž i-vež, ena travico, druga zernice, tretja meso. Oče nebeški vse preživi o pravem času.
Vsaka žival ima svoje različno telo tako modro ustvarjeno, kakor ga potrebuje, s takimi lastnostimi, kakoršne se ji prilegajo. Nektere lazijo počasu, druge nag!o letajo po dveh, po štirih, tudi po šestih in še po več nogah. Nektere imajo perute in noge; drugo nimajo ne nog ne perut, kakor červi. kteri le gibaje se po zemlji lazijo. Ribe imajo plavute, s kterimi kakor blisk po vodi švigajo.
Različna in prav primerna je živalska odeja, s ktero jih je preskerbel dobrotljivi stvarnik. Po vročih krajih imajo živali več-jidel tanko dlako, kakor slon; po merzlih krajih pa so zelo kosmate, kakor medved. Na zimo zraste pticam bolj gosto perje, konjem, volam in kravam pa bolj gosta dlaka, da jih ne zebe. Ribe imajo gladke, terde luske
s polzko žlezo prevlečene, da lahko plavajo in se gibljejo po vodi, in da se ne ranijo po kamnji in po koreninah. — Živalska obleka koristi tudi človeku. Daje nam kožuh za zimo, volno za sukno in perje za posteljo; še zajec nam daje svojo mehko volno za klobuk. Kako modro Oče nebeški vse oskerbi!
89.
Dojeee živali.
Nektere živali stor^ žive mlade, ki jih potem doje. Imenujejo se zavoljo tega doječe živali. Imajo rudečo in gorko kri, in dihajo s plučmi. Doječe živali živd več-jidel na suhem; le nekoliko jih je tudi v vodi.
Naj koristnejše so nam naše domače živali. Konj, osel, vol, krava, prešič, ovca, koza nam koristijo za živež, za delo in za zložnost. Pes varuje hišo in premoženje in hodi tudi na lov. Mačka lovi miši in podgane, i t. d.
Po gojzdih in gorah živd lovske zveri, postavimo : jelen, serna , divja koza , zajec, veverca, polh i t. d. Lovstvo je kratkočasno, pa tudi nevarno; za kmeta je močno za-
peljivo in zeló škodljivo. Pregovor pravi: „Kmet na strelu, polje v plevelu."
Veliko doječih žival se živi od mesa drugih manjših žival; nektere celó človeka napadajo, če so zeló sostradane. Imenujemo jih zatoraj ropne živali. Prebivajo po gojzdih, gorah in luknjah. Ropne živali v naših krajih so lesica: dihur, kuna, podlasica, jazbec, volk in medved; v gorkih krajih pa: lev, tiger in ris.
Smešne dojivke so opice ali merko-vice. Hodijo po štirih nogah; znajo dobro oponašati ljudi in druge _ živali, so mnogo-verstne postave, in nektere zeló podobne človeku.
Povodne dojivke so v naših krajih vidre, ki i\yé za vodami in po jezerih, kjer se potikajo po luknjah. Vidra ima rujavo kožo, iz ktere se delajo drage kape; njeno meso se sme tudi v postu jesti.
90.
Goveda.
Med domačo živino je goveda naj ko-koristjneša. Za poljodelstvo je še važnejša kakor konj. Vol vleče oravno drevo, vozi o žetvi polni voz domu, in gnoji zopet izser-
Drugo Berilo za slovenske šole.	"10
kano njivo. Ubožni kmetje, kteri ne morejo imeti konja, se živd s kakima dvema kravama. Koliko bogastvo, kako obilne dari ima človek v ti sami živali! Goveda rna daje naj zdravše in tečnejše meso, ki je velikim vsakdanji živež, kterega se nikoli naveličamo, kakor tudi ljubega kruha ne. Kako blaženo je mleko, iz kterega napravljamo sir in maslo, ktero rabimo pri kavi, močnatih jedilih in pri različnih pekarijah! Z govejo tolšo si razsvetljujemo noč in cedimo perilo; zakaj naše sveče in miljo napravljajo večjidel iz loja goveje živine. Kožo od govedine nosimo na nogah, s kostmi si lase češemo, s kervijo čistimo sladkor. Goveda je blagoslov in dar božji. Še celo neka bolezen te živali, namreč kravje koze, je postala dobrota za človeštvo. — Za veliko dobrega, kar človek dobiva od goveje živine, pa ona tudi hoče, da jo dobro oskerbujemo.
Govedo štejemo, kakor ovco in kozo, h prežvekovavkam. Te živali imajo po štiri želodce. Rastline, od kterih se žive, pridejo le malo prežvečene v pervi želodec in iz tega v drugega. Iz tega se pahajo v gobec, in pridejo potem v tretji in četerti čelodec, da se popolnomaprekuhajo.
91. Pastir.
Bilo je lepo prijetno jutro, in srenjski pastir je pasel na zelenem pašniku svojo živino. Solnce je ravno vzhajalo in vse okoli je bilo pozlačeno z rumenimi žarki. Travniki so bili prepreženi z naj lepšimi cveticami, na kterih se je blesketala zlata in sreberna rosa. Ptiči so peli svoje jutern» pesmi, in škerjanec se je povzdigoval visoko po zraku, kot naj veselši pevec med krilatimi tovarši. Mirno in veselo se je pasla pastirska čeda po zeleni ledini. — Yso to čednika globoko gine. Misli na Boga, kteri preskerbuje, ohranuje in razveseluje toliko stvari pod nebam in na zemlji Tudi mu živo na misel pride , kar so v nedeljo gospod duhovni oče v cerkvi govorili od velikosti in dobrote božje. Zbudč se mu v sercu pobožne misli in sklepi, ter pravi sam pri sebi: O Bog, kako lepo je vendar vse, kar si ustvaril, in kako ljubezniv in milostljiv si vsim svojim brezštevilnim stvarem! O kako zel d sem srečen, da te tudi jez, ubogi pastir, morem spoznati in častiti! Tukaj sem čisto sam, toda ti o gospod! me vidiš, in imaš svoje dopadajenje nad mano, če tudi na tihem spolnujem tvoje sveto voljo. Obljubim ti, da ti bom vselej zvest po svojem stanu. Varoval bom škode, in bom storil dobrega, kar bom mogel. S čim bi se li mogel tebi zato bolj hvaležnega skazati,
kakor z zvesto pokoršnostjo in s preserčno lju-beznjo!
Tako je premišljeval in govoril pobožen pastir, ter je šel po pašniku, ga je trebil, je popravljal ' plot, je zatiral škodljive rastline in nabiral dobre in zdravilne. Z eno besedo: on si je vedno prizadeval, da je storil kaj dobrega in tako pomagal svojemu bližnjimu. — Vsi ljudje v vasi so radi imeli tega priljudnega in delavnega čednika, in ga niso zapustili, kadar je bil že star in nezmožen.
Tako je labko človek tudi v naj nižjem stanu pobožen, labko dela dobro, in pomaga sebi in svojemu bližnjimu.
92.
Pastirska pesen.
1.	Na trati zeleni Ni šuma ljudi,
Je ž'vinca pri meni Me pet' veseli.
2.	Prijazno odpira Se gor mi nebo ; Se milo ozira
V m£ božje ok<5.
3.	Pastirstvo izvoli Si Abelj najpred; Bogi on rad moli, Daruje od čed.
4.	Okô nevošljivo Je Kajnovo res, Alj Bog dopadljivo Dar gleda z nebes.
5.	Za čedami z brati Tud Jožef rad gré; Vse skoz obderžati Nedolžno serče.
6.	S'cer bratov zavidnost V Egipt ga prodi, Al' božja previdnost Ga v čast pripelji.
7.	In David tudi Pastirček še mlad ; Se hvalo nevtrudi Gospodu spevat'.
8.	Pri ovčjem kerdelu Od Boga poznan, Poglej, Izraelu
Je kralja on dan.
9.	So pri Betlehemu Pastirci s'rotni,
In znani le njemu, K' je stvarnik reči.
10.	Njim angel gospodov Oznani najpred: „Zveličar rodov
Je rojen na svet."
11.	Se tud imenuje Sam Jezus pastir; Nad svojimi čuje, In vodi jih v mir.
12.	O srečne dušice K' se njega derzé, So prave orčice, Za njim le hité!
13.	Pri Jezusu biti
V	ljubezni povsod, Za njim le hoditi, Kjer kaže on pot.
14.	To želje so moje. To Bog ti mi daj, Od milosti svoje Ne loči me kdaj.
15.	Potem prepevati Veselo jez smem ; Zakaj žalovati —, Kaj bat' se ne vem!
16.	Če tudi zapira Oblak mi nebo, Se milo ozira
V	me božje oko.
93. P e s.
Domač varh in človekov zvest prijatel je pes, kteri je mnogoverstnih plemen in
razne postave. Angleški pes je visok in dolg, pa medel in pretergan. Mesarski pes je velik in se dobro redi. Ovčarski pes nosi grebenico, da ga volk ne zadavi. Lovski psi so medli in nagli. Koder ima kodrasto dlako, in se rad nauči mnogover-stnih burk. Prihišni pes čuje in laja po noči in po dnevu.
Psam se ne sme dajati prevroče jesti, pa tudi pretepati in dražiti se ne smejo, da ne stečejo. Stekli pes ima strašno strupene sline; če kterega vgrizne, ali če ga le oslini, tudi steče, bodi si človek ali kaka žival. Stečejo tudi volkovi in mačke. Kadar pes neha lajati in ne pije, ampak žalostno omahuje in reži celo nad domačimi, ako pobeša ušesa in stiska rep med noge, ako začne jezik moleti iz gobca in sline cediti, naznanja, da je stekel, in berž ga je treba ustreliti in globoko zakopati. Kogar stekel pes vgrizne, naj si hitro rano iztiska, da izteče kri in žnjo strupene sline. Potem naj umiva rano z lugam, z apneno, s solaato ali pa s svojo vodo. Potrebno je potem rano ožgati z žarečim železarn, in hitro poslati po zdravnika.
Lagati ne!
Matiček je popotoral z nekim kupcam v daljne kraje, in tukaj se je navadil prav nesramno lagati. Ko pride domu, ga vzamejo oče sabo v bližnje mesto, kjer ni bil še nikoli. Po peti se pogovarjata od meogih reči, kako je to in uno po svetu. Dojde ju neki mesar z velikim psam. Matiček pogleda psa, in reče očetu: „Vidil sem, že ne vem dobro kje, še desetkrat večjega psa, kakor je ta. Gotovo je bil večji, kakor naš naj rečji konj." — Oče, ki so precej vedili, da se je sinek debelo zlagal, pravijo na to : „Ta se ti je znabiti vidil enmalo prevelek; pa vse je mogoče, ker v vsakem kraji se še vidi kaj posebnega in čudnega. Tudi tukaj," pravijo (če nalaš, „ne daleč od tod, je čudapoln most, ki je pa tako narejen, da če tak človek čeznj, gre ki se je zlagal tisti dan, se mu gotovo noga zlomi na Djem. Le urno hodiva, bova kmalo tam!" Matiček dobro ve, kaj mu je, in se zelcS prestraši. Yedno bolj in bolj ostaja zadaj in vpije za očetam : „Oče, kako sem vam že pravil od tistega psa, da je tako ve-lek, kakor naš konj ? To je res enmalo preveč, pa tako velik je bil vendar, kakor vol." Oče gredo pa tiho in vedno hitrejše naprej. Matiček vpije zopet za očetam; „Ne hodite vendar tako naglo, govoriva še od tistega psa. Pe3 ni bil ra.vno tako
velik, kakor vol, večji pa je bil, kakor kako tele." Prišla sta že do mosta, in treba jima je čez iti. Oče hočejo naravnost čez ; pa Matiček jih prime za roko, rekoč: „Ljubi oče ! Počakajte še enmalo, preden greva čez most. Tisti pes ni bil nič večji, kakor drugi psi." Oče ga potem terdo posvari in pravijo : „Matiček, lagati ne !"
95.
L e s i c a.
Kdo še ni slišal od zvite in premetene 1 e s i c e ? Velika je kot sreden ovčarsk pes ; ima vozek gobec, ojstre zobe in kremplje in zel6 kosmat rep. Dlaka njena je rudeča; v ptujih deželah so pa tudi černe, sive in bele lesice. Za živež ima lesica naj raje kuretino, golobe, gosi in race, zajce, mleko in jajca; posebno pa hrepeni po medu in grojzdju-Če sicer nič teh svojih sladkarij doseči ne more, se pa tudi zadovolji, ako ima kače, kušarje, žabe, miši in podgane. Ves živež si pridobuje večjidel po noči in z zvijačami. Dasiravno sta s psam bližnjega rodu, se vendar zelo sovražita. če psi gonijo lesico, in če je gre že hudo za kožo, skače sem ter tje, se potem zažene na kako skalo al na
kak štor, in so potuhne. Psi zgube sled, in ne pridejo ji blizo. Tako se reši. Veliko smešnega in zvitega pripovedujejo od lesice. Zato tudi imenujejo zvitega in prekanjenega človeka lesico.
Lesičjo kožo kerznarji porabijo za pod-vleko pri kožuhih. Meso pa ni kaj dobro. Lovci sovražijo lesice posebno zato, ker jim pojedajo zajce; gospodinje pa, ker jim kradejo pridne kokoši, ktere bi jim nanesle še veliko jajc za kuho in za prodaj.
96.
Molitev tudi slabega stori serčnega.
V neki vasi na Ogerskem je stanovala uboga vdova. Bila je bolna, in ker ji primankuje derv, pošlje svoja dva dečka s sanmi v hosto po nje. Starji deček ni bil še popolno dvajset let star, mlajši pa še le osem. Ko gresta s sanmi memo cerkve, pravi mlajši: „Tonče meni je danes prav nekako čudno pri sercu; zdi se mi, kakor da bi naju čakala kaka nesreča. Pojdiva popred v cerkev." Starji odgovori: „Le pojdiva v cerkev; saj vsako delo moramo z Bogam začeti." Popustita tedaj saui pred cerkvenimi vratmi, gresta noter in molita. Potem gresta veselo naprej, ako-ravno prav težko hodita po snegu. Dobila sta veliko suhih derv, in ravno se pripravljata, da bi jih
naložila in porezala, kar zagledata od daleč dva volka, ki sta naravnost derla proti njima. Uiti jima ni bilo mogoče. Drevesa, de bi splezala nanj, ni bilo blizo, ker okoli in okoli je bila sama hos*a in germovje. In kaj bi jima bilo pomagalo tudi naj visokeje drevo? Velka bi bila stražila in ju čakala pod drevesam; mogla bi se bila jima udati. Kaj bi li storila v tej veliki sili? 8tarji, pogumen deček, hitro zakrije s sanmi mlajšega brata, in dene gori še derv in hoste, ter mu prigovarja: „Moli, pa ne gani sq, jez sem serčan !" — „Oh ljubi bratec," pravi jokaje mali deček, „če bi midva tukaj umerla, kaj bodo vendar počeli najna ljuba mati!® — Manjši deček je pod dervmi ; večji pa se ustopi s sekiro naproti. Kadar pride volk proti njemu, ga mahne s sekiro tako močno po glavi, da precej telebi na tla. Med tem pa prime dečka drugi volk za ramo, in ga verze na tla. On pa zgrabi z vso močjo volkov gobec, ga derži od sebe, in nič ne vpije, da bi ne izlal sv>jega skritega brata. Manjšega brata obide spodaj neka groza, verze sani in derva od sebe, popade sekiro, ki je ležala na tleh, in seka z vso močjo po volku. Volk se oberne in zažene na drugega sovražnika, in raztergal bi ga bil, ko bi ne bil starji brat urno segel po sekiro, s ktero je vdaril volka p) glavi, in tudi tega pobil.
Tako sta tedaj dva slaba dečka z božj > pj-močjo in s serčnostjo pokončala dva raz?erdena volka in sta se srečno rešila. Strahama ogledu-
jesta zveri, ki ste ležale na tleh z odpertima žre-lama, ogledujeta hude in ojstre zobe, kteri ju bi bili kmalo raztergali. Oba poklekneta, molita in zahvalita Boga za prečudno zmago in rešenje. Potem naložita derva in mertva volka na sani, in gresta neizrečeno vesela proti domu.
97.
Velbicd (kamela).
V vsakem kraji je Bog posebne živali ustvaril, da človeku služijo. Nam je dal konje in govedo, prebivavcam v ledenih severnih krajih pa derježe ali severne jelene, Prebivavcam velikih pušav je Bog velbloda ali kamelo podaril. Neizmerne pešene planjave, ktere se razprostirajo med Azijo in Afriko, bi ločile ondotne prebivavce, kakor nas Evropejce leči atlantovo morje od Amerike; vsa kupčija bi zastala, ali bi bila nemogoča,, ko bi ne bila božja previdnost podelila tem krajem velbloda.
Mislimo si lepega arabskega konja, kako kmali bi se pogreznil v valovih pešenega morja, in bi poginil! Kopita bi se mu ra-zpokale in noge bi ohromele. Velblod ima pa na podplatih kos mesa, ki je z debelo kožo obdan. Ta mesnata in vendar ne preobčutljiva noga mu lajša težavno hojo po
pesku. Konj bi ne mogel težkih tovorov nositi, pesebno zato ne, ker' bi se mu moralo razun tovora tudi veliko kerme za živež nalagati. Velblod pa za sč kaj malo potrebuje ; s koprivami in z osatam je zadovoljen, pa lahko dvanajst centov nosi in na dan pride po dvanajst milj daleč. Velblodove gerbi ste sedlo same na sebi. Velblod je 7—8 čevljev visok, tedaj višji, kot naj večji konj. Ta visokost pa pri nakladanju ni prav nič na poti, ker velblod vselej na kolena pade, kadar mu nakladajo ali razkladajo. — Pušava ne rodi ne ovsa, ne ječmena, ki sta za tovorne konje potrebna, ampak le tu in tam kako bodeče zeliše iz pod peska poganja, in s tem je velblod zadovoljen. Modri stvarnik mu je dal terde ustnice, da ga osorne koprive in pusti osat ne bodejo. Velblod lahko štiri in dvajset ur strada, konj pa tega ne more; še več pa je vredna velblodova lastnost, da v naj hujši pušavni soparici osem ali pa še več dni lahko žejo terpi. Prežvekovavke, h kterim se tudi velblod prišteva, imajo po štiri želodce, velblod jih ima pa pet. Peti želodec je posebno znameniten; v tega namreč velblod lahko veliko vode shrani. Kadar tedaj do vode pride se je dosti napije, in potem še svoj vodnjak napolni. Čudno je posebno to, da voda z mi-
raj hladna in čista ostane, in da se nobenega duha ne navzame. če so tedaj popotniki v nevarnosti od žeje konec vzeti, zakoljejo enega velbloda, in se tako rešijo hude smerti. — Če verh tega še pomislimo, da ta žival le malo spanja potrebuje in skoraj noč in dan lahko popotuje, razumeli bomo, zakaj je vel-blod prebivavcam teh krajev naj ljubša domača žival.
Ako je pa velblod sploh ljudstvam ju-trovih dežel kot tovorna žival neprecenjljive vrednosti, je za Arabca posebno še veliko bolj imeniten, ker skoro vse, česar ta potrebuje, dobi pri njem; velblod mu daje namreč tudi živež in obleko. Velblodovo mleko je Arabcu poglaviten živež; daje mu sir in maslo. Tudi meso je, posebno od mladih velblodov, ktero mu je neizrečeno slastno, in kterega hrani v posebnih posodah. Iz dlake delajo robo za obleko, pa tudi jo prodajajo, kot imenitno blago, v Evropo. Koža daje dobro usnje, in še celo velblodjek Arabci ne rabijo samo za gnoj, ampak tudi za kurjavo. Arabcu je tedaj velblod to, kar je nam konj, ovca in goveda.
98. L e v.
Lev, kteri v Afriki živi, je nar močnejša in naj serčniša zver; njegovo oko je ognjeno, njegov pogled je znamenit in veliven, njegova hoja mogočna. Po pravici se tedaj lev imenuje kralj zverin. Dolg je blizo osem čevljev, visok pa okoli štiri čevlje. Velike grive, ki pokrivajo vrat in pleča, mu dajo veličastno podobo. Ona je manjša kot on, in nima grive. Negov glas je votlo doneče rjovenje, kakor da bi iz zemlje zagermelo. Po uri daleč se sliši njegov glas, pred kterim beži vsa zverina in skoraj od straha uiti ne more. Zobe ima tako močne ; da ž njim vse kosti zdrobi in da v gobcu lahko celo goved seboi vleče. Tudi v repu ima lev tako moč, da lahko ž njim človeka ubije. Vsak dan mora imeti naj manj po 15 funtov mesa. Pri nas vidimo leva samo v menažerijah.
Ko lev zagleda svoj rop, se mu počasu bliža do 12 stopinj, potlej pa nanj skoči, kakor bi sfrelil, ter ga zgrabi in umori. Tudi človeku je lev nevaren. Kdor se ž njim nameri brez orožja, se more le oteti, če je serčan in se ne da od strahu omamiti. Ako
človek pred levam pri miru ia negibljivo obstoji, in mu ojstro v oko gleda, levu navadno serce upade, ter se počasu splazi i a se kmali pobere. Kdor pa pred levam beži, tega nič ne more oteti pogube.
99.
Ptice.
Ptice imajo gorko rudečo kri, pljuča, da dihajo, dve peruti in kljun, odete so s perjem, ktero vsako leto enkrat, večjidel jeseni ali spomladi odveržejo in drugega dobe. Spomladi nesejo jajca, in izvalč iz
n<ih mladičke.
t/
Ptiči žive po drevji, pa tudi po vodah; le malo jih prebiva na terdi zemlji. Nekteri v svojem času letč v ptuje kraje po samem in skupaj, in pridejo zopet nazaj. Ptiči nimajo zob, temuč zobljejo hrano s kljunam, ter ste-rejo zerno, ali pa ga celega požr6.
Prav umetno in čudno je narejeno gnjez-do nekterih ptičev, in ga znajo dobro skriti. Starka sedi na jajčkih, in leže; on pa ji prepeva, jo razveseluje in ji nosi jest.
Ko se mladiči izvali, jim stari nosijo jest, dokler niso godni in jih ne izpeljejo.
Veselo jih stara kličeta in vabita letat od veje do veje, od drevesa do drevesa. Hudobno bi bilo, ptičicam razdirati gnjezda, jim jemati jajčica, ali pa loviti in terpinčiti mladiče.
Naj bolj nas razveselujejo ptice pevke. O juterni zori se začnejo glasiti in prepevati lepe juterne pesmice. S 1 a v č e k že po noči milo prepeva. Škerjanček žvergoli po polji od jutra do večera, se visoko vzdiguje pod nebo, pa se zopet spuša na zemljo si iskat živeža, ter nam kaže da moramo tudi mi neprenehama moliti in delati. — Šinkovce z žarečim želežam slepiti, da bi rajši peli, je grozovito. Tudi ptičica bi rada tožila, če bi mogla. Rekla bi : Kaj sem ti storila hudega, neusmiljeni človek, da mi ljubi vid jemlješ ? — Hudobni ptičar je oslepel sto in sto šinkovcov in jih je drago prodajal v mesta. Na stare dni pa je tudi sam oslepel. Vodil ga je neki deček od hiše do hiše prosit kruha. Tako hudo se mu je povračevalo.
Brinovka, kos, kukavica, deta 1 in druge hostne ptice se žive posebno s takimi merčesi, kteri bi škodvali drevji in drugim rastlinam. Pobirajo červe, gosence in druge take škodljive merčese, in so tedaj
nase velike dobrotnice. Tudi vrane, krokarji, kavke, pisane srake iti pre-derzni vrabci pozobljejo in pospravijo veliko škodljivih merčesov.
Postojna, jastreb, sokol, sko-pee, sova in čuk so ujede ali dereče ptice; imajo močen, zakrivljen kljun in zeló ojstre kremplje.
Ptiči, kteri zivé po močvirjih in mlakah imajo dolge noge in dolg kljun, in se redé z ribami, žabami, s kačami in z laznino. M1 a-karice so: žerjav, šterk in kljunač.
Posebno koristne so nam kure, race in g o 1 o b j e, ker so nam v živež. Kokoš nese jajca, koklja leže pišeta, in petelin je kakor čuvaj in gospodar med njimi.
Naj lepši ptič pri nas je pav, z lepim, pozlačenim perjem; na solncu rep zasuče v kolo, da se lepo spreminja. Štruc je naj večji ptič, nese jajca, kakor otročja glava debele. Naj manjša ptičica je kolibrij, ki živi v južni Ameriki; nja jajčica so drobne kakor grah. Pri nas je kralj i ček, ali kakor mu nekferi pravijo, strežek ali palček naj manjši ptiček.
Tako nam kažejo in pričajo tudi ptice božjo vsegamogočnost modrost, in dobroto.
Drugo Berilo za slovenske šole.
11
/
100. Ptice pevke.
Neko prijazno ras je obdajalo vse polno naj rodovitnišega sadnega drevja. Spomladi je bilo čez in čez vse prepreženo s prelepim cvetjem. Veseli ptički so se gnjezdili po košatem drevji, in so sladko prepevali od jutra do večera. Jeseni pa so bile vse drevesa polne slastnega sadja mnogih plemen. Otroci so se razveselovali po vertih, in si nabirali lepih jabelk, hrušek, češpelj in sliv. — Bili so pa v tisti vasi nekteri hudobni dečki, ki so začeli preganjati ljube ptičke, so jim razdirali gnjez-da in pobirali mladiče. Uboge živalice so bile vse preplašene in so zapustile ta nemiren kraj. Potihnilo je potem v prijazni vasi lepo ptičje petje in vse je bilo žalostno. Namest ljubih ptičkov pa so prišle gosence in drugi požrešni merčesi, in so požerli lepo cvetje in perje drevesno. Vse gole in brez sadja so stale drevesa po vertih. Otroci pa, ki so popred vsako leto dobivali obilno sadja, so zdaj žalostni postopali pod suhimi stebili, in niso imeli kaj djati v usta. Dobri ptički, ki so jih pregnali hudobni otroci, so poprej po drevesih pobirali škodljive gosence in merčese, daje sadje lepo cvetelo, rastlo in obrodovalo.
Če ptičke preganjaš in gnjezda razdeneš,
Tud' petje in sadje od sebe preženeš.
Selivne ptice.
Nekaj ptičev se ne živi samo z červi, ampak tudi z zernjem, in ti ostanejo tudi po zimi pri nas. Drugi se le z červi živd, in gredo jeseni v druge gorkeje kraje, kjer se golazen ne poskrije v zemljo. Taki se imenujejo selivni ptiči, postavimo: lastovke, penice, pastaričice, kukavica, žerjavi, šterki,
v
postolke i t. d. Žalostno se zbirajo, kadar se odpravljajo, kakor da bi se poslavljale od naših ljubih krajev. Zbrane se vzdignejo, in letd v daljne daljne dežele prek širokega morja. Kadar se zopet povrača ljuba spomlad, pridejo nazaj tudi selivni ptiči, ter nam prinesejo znane pesmice in obudd novo veselje* Kadar vidiš prijazne selivne ptice zopet priti, misli: Nebeški oče jim je že pri na za to leto mizo pogernil, da jih bo živil; ako pa Bog za ptičice skerbi, tudi nas, svojih otrok pozabil ne bo. Le tudi ti ne pozabi njega hvaliti in mu zvesto služiti!
Hišna lastovka.
Vsakega veseli, ako vidi spomladi per-vikrat zopet latovko sedeti in žvergoleti na strehi. Prigovor sicer pravi: „Ena lastovka še ne prinese spomladi;" vendar ako jo že vidimo, si lahko mislimo, da se že začenjajo veseli pomladni dnevi. Lastovka ima dolge peruti, bel trebušček, širok in vilicam podoben rep. Skoraj celi dan šviga po zraku sem ter tje, in lovi mnoge merčese. Zdaj šverkne na ravnost naprej, zdaj se pusti iz zraka navdol in v hipcu se oberne, ter smukne tikama nad vod6. Kadar se v poletnih vročih dneh napravlja k hudemu vremenu, leta lastovka plahama po zraku, in glasno čverči. Oe si naredi gnjezdo pod hlevno, skednjeno ali hišno streho ali nad oknam, ga ji radi pustimo, saj ljuba živalica nobenemu ne dela škode, temuč preganja le škodljive merčese. Ko se pa priblažajo jesenski merzli dnevi, jim ni več ostanka pri nas. Zberejo se skupaj v trope, se poslovi od svojega starega doma, in potujejo čez gore in doline, mesta in dežele, dokler ne pridejo v gorko Afriko. Nimajo nobenega vodnika in vendar ne zaidejo
na dolgem popotvanji. Grorka pomlad jih zopet pokliče nazaj v naše kraje, kjer svoje stare gnjezdioa poišejo. Ako se je že znabiti kak siten vrabec vgnjezdil v njhih čedno gnjez-dice, ga lastovke vse serdite kmali izka-vsajo.
103. Ko kovica.
Vsakdo je že slišal veselega tiča, ki nam sred ;malega travna, ko še logi niso popol-nama ozeleneli in še samo zvončki in tro-bentice cvetó, veselo spomlad oznanuje. „Ku-ku" vpije, da se daleč čez polje celó v vas in v mesto razlega. Če bi kukovico zares radi ogledali, kakošna je v obraz in kako je oblečena, beži z drevesa na drevo, iz germa v germ, in se nikakor ne da viditi. Po pravici se tedaj pravi od tega tiča, da ga je skoraj vsakteri že slišal, malokdo pa še vidil.
Kukovica je velika kakor golob, po verhu in o straneh pepelnatega perja; po persih in med nogami pa je belkasta in s temnimi progami počez preprežena. Po perji je zlo podobna sokolu, po obrazu pa se dobro loči od
njega; kukovičen kljun je droban in rav^n, sokolov pa je debel, kriv in ojster.
Kukoviea prebiva v zelenem logu, vsako drevo je njena hiša, slehern germiček njena stanica. Za druščino ne mara. Samotna leta ves ljubi dan urnih perut po svojem pohištvu in kot prevzeten gospodar ne terpi ne gostov ne beračev v njem. Zakaj pa tako sovraži vsako druščino, in je le naj raje sama ? To lahko zvemo, Če pogledamo, kaj kukoviea j^, kaj ima za kosilo in za večerjo. Go-sencic in žužkov, metuljev in mušic išče ne-prenehama od zgodnje zore do poznega mraka; njen želodec je velik, ti merčesi pa so kaj majhni. Zato celi dan leta za svojim vsakdanjim kruham, urno lete gosence po cveticah pobira, in mlado lističe sovražnih žužkov trebi. Karkoli ji zeleno hišo poškoduje, ona v kazen brez usmiljenja požre.
Kadar drugi ptiči začnejo gnjezda delati, kukoviea le počiva in jih gleda, ter jim za kratek čas „kuku" poje. Tašice, penice, pastaričice in drugi tički v storjene gnjezda jajčica nesejo, in še hodijo kakega červička iskat, preden začn6 valiti. Med tem pa kukoviea tiho priferči po germovji, odgleda ptuje gnjezdo, in če ji je ušeč, urno svoje jajce vanj znese in potem proč zleti. Čez nekaj
m F
dni znese v drugo gnjezdo sopet eno jajce, in tako kakih pet ali šest. Drobni tički ne vidijo, da imajo ptuje jajce v gnjezdu, ter se vsedejo in skerbno valé. Mlade tičice se iz-valé in ž njimi vred tudi mlada kukovica. Stari pridno červičkov donašajo, vedno od-perte kljuncike polnit; toda mlada kukovica je naj večja in grozno silna in nesramožljiva, neprenehama Čverci in vse hoče sama požreti. Tako manjše bratco spodjeda, da vedno pešajo. Kadar pa snedeni podverženec toliko odraste, da mu začne gnjezdo majhino biti, jih celó iz njega pomeče. Iz gnjezda že zleze in hodi z veje na vejo; skerbni, ogoljufani reditelji jo pa še vedno pitajo, dokler se ji perutnice toliko ne uterdijo, da si sama more živeža iskati. Potem pa jo mlada kukovica potegne, ali ne da bi se rediteljem za težavno skerb zahvalila.
104.
Sraka in pavovo perje.
Pravijo, da je bila sraka nabrala pavovega perja, ktero se sveti, kakor čisto zlato, kadar ga solnce posije. Olišpa in našopiri se ž njim, in tako nakinčana gre bahato memo srak, svojih
tovaršic, in vsa napihnjena jih še ne pogleda, te-muč se prevzetno pomeša s pavi v tovaršijo. Pavi hitro spoznajo svojo lastnino, izpulijo ptujki pa-vovo perje, in jo zaženo na pol g^lo, od kodar se je bila priklatila. Vsa zasramovana in okljuvana se privleče med svoje sestre; pa tudi srake jo začnd čertiti, pikati in preganjati, tako, da sirota zgubi še svoje lastno perje, in da poslednič, porsod za-veržena, nikamor ne vč.
Oblači se pametno, in le po svojem stanu; ne posnemaj šege, ktera se ti ne spodobi. Ne vtikaj se med gospodo, ko si kmet, in ne sramuj se svojega stanu. Ošabnost prinaša le zaničevanje, ponižnost pa čast in dobro ime.
Prevzetnost se povsod spotika, In sramota se za njo pomika.
105. Dvoživke.
Dvoživke imajo gol in gladek, ali pa z luskinami in oklepi pokrit život, merzlo in rudečo kri in pljuča, da dihajo. Dvoživke lazijo in jajca nesejo. Imenujejo se dvoživke zato, ker lahko živ^ po dvoje, na suhem in v vodi. Nekoliko jih lazi po štirih nogah, druge pa se plazijo po trebuhu, čudno hitro jim rastejo udi, ako se jim kteri
K
odtergajo; tudi prebijejo dolgo brez živeža. Vsako pomlad slečejo svojo staro kožo.
Želva ima terdo čepino na herbtu, iz ktere delajo lične tobakire, glavnike i t. d. Njeno meso daje dobro postno jed.
Žabe so mnogoverstne. Skoki povodnih žab so dobra jed za postne dni. R e g a ali zelena žaba nam napoveduje dež, močerad pa lazi po dežji. Krastavica (krota) biva po temnih kotih.
Martinček se rad greje na solncu, pa ne stori nič hudega; zeleni kuščar pa hudo vgrizne.
Kače so nektere strupene, ker imajo hud strup v svojih zobeh; postavimo gad, zagorelo rujava kratka kača, ktera je po herbtu pisana, in se najde po germovji in pečovji. Beloušnica ni škodljiva, še manj pa slepec.
106. Ribe.
Ribe imajo rudečo, pa merzlo kri, dihajo s plitvami, in živ^ samo v vodi. Več-jidel so odete z luskinami, švigajo na svojih plavutah hitro ko blisk, in imajo za plavanje
mehur v sebi, kterega nategujejo in zopet stiskajo. Ribe se zel6 množijo. Žlahtne ribe, ktere imajo malo koščic in dobro meso, so v naših krajih z 1 a t o k a, ki ima rumeno meso; poster v, černo rudeče pikasta, s u 1 a, m e n i k, som, tolsti k a r p, tanka š u k a, mrena, lipan, piškur it. d. V iz a ima drag mehur, s kterim vino čistijo. Jegulja je gladka riba, kači podobna, pa ima dobro meso. Klen ima veliko ojstrih košic, zato ga je nevarno jesti.
Ptuje ribe v naših krajih prodajajo: polenovke, suhe brez glave, s a r d e 1 j e, slanice (arenke) i t. d. Velike morske ribe so: kit, ki po 100 čevljev dolg izraste, in da po90čebrov ribje masti; morski volk, ki po 100 centov težek priraste, in celega človeka požre, ali mu nogo ali roko odgrizne. Kit je dojivka, desiravno živi v morju ko riba.
107. Ribica.
Tam siva gora mi stoji, tu viditi drevesa ni; je r tmini skrito jezero, vodica čista kot srebro.
Je notri bila ribica, še mlada vsa postervica; v globini malo ji je všeč, doma le biti grenka reč.
O mati, mati! kak lepó je vse tam zunaj, vse svetlo ; o naj saj malo vnn hitim, se lep'ga sveta veselim.
Nikar, o hčerka; v strahu bom, je naj bolj varen zate dom; sovražnik nima sem moči, drugej te kmalo zasledi.
Ne sluša mala ribica, kar stara ji je pravila; skrivaj izmuzne se na dan, kjer potok se odteka v stran.
Se veseli, se krog verti, s potokam vred naprej hiti; prijazno se blišči nebó, ob kraji rožce ji cvetó.
Pa ribič pod drevesicam sedi z goljufnim ternikam; priprosta pride ribica, in vjame se sirotica.
Prešerna tak se pogubi, neverna v to, kar mati uči. V spomin naj bo ti njeni zgled, da ne zgubiš se s tisto vred!
108. Ž u ž k i.
v	#
Žužki (mergolinci, insekti) imajo pre-tisnjeno truplo in v tri dele tako razdeljeno, da se glava in rep le na tanki nitki derži
trupla. Na glavi imajo tipavniee, s kte-rimi krog sebe tipajo; nog imajo po 4, 6, celó po 100 in še po več. Namesti kervi imajo bel merzel sok, za odejo roženasto kožo, ali pa dlako. Mnogo se jih lepo sveti, in so vsi pisani. Mergolincov je vse polno po zraku, po zemlji, v zemlji, po rastlinah in na Človeku, pa tudi v pijači in v našem živežu.
Mergolinci se izvale iz jajčic, kterim pravimo zaplodek, in veliko se jih po trikrat čudno premeni. Pervič se iz jajčica izleže čer v ali gosenica; ta se zaplete kakor mešiček in iz tega vstane kakor iz groba žu ž ek ali m etul j, ki pa le toliko časa živi, da zopet nanese zaplodek mladih červov.
Mergolinci se živrf a takimi stvarmi, ktere bi drugim škodovale, tako rekoč le pometajo gerdo gloto. Veliko jih dela škodo, postavimo gosence, pri sadnem drevji; nekoliko pa jih je, ki človeku dajejo mnogo dobička, kakor: Čebele, sviloprejke.
Kebri imajo roženaste perutnice in po-mlado drevje hudo objedajo. Rogač ima na glavi klešče, s kterimi hudo vščipne. S t r i g 1 a rada zleze v uho. Kresnice se o kresu po noči svetijo. Uši in bolhe delajo nečednim
ljudem veliko nadlogo; pozemeljske bolhe bo pa tudi za verte huda zaujeda.
Pol krilci na pol skačejo, na pol letajo, in so večjidel prav škodljiv mčrčes, kakor molji, ki zernje in sukn6 sned6, grili, smradljive stenice, in pa kobilice.
Metulji so mnogotere barve, in velikosti, imajo po 6 nožic. čudno lepi in krasni so, toda le malo časa živ& Metulj izleti iz mešička, ter je podoba našega vstajenja od mertvih ; njegova mati je gosenca. Gosenice drevje objedo, ako se ne ukon-čajo spomladi.
čebele imajo velike oči in pa tanko kožnate habice, s kterimi letajo po rožah in po drevji sterdi nabirat. Vsak panj ima. svojo matico, po sto trotov jn po deset do šestnajst tavžent delavk. Čmerlji so večji, kakor čebele in se radi gnjezdijo pod zemljo. Ose naredi umeten osinjak, in so hude jeze. Seršen hudo pikne; pregovor pravi: „Deset seršenov za eno kačo." Ser-šeni snedo veliko sladkega grojzdja in sadja. Š i 3 k a r i c e svoje jajčica v hrastovo perje zasadd, in ga napikajo, da iz njega prirastejo šiške in ježice.
Muhe imajo dve perutnice pa rivec, da serkajo. Komarji hudo pikajo, in mu-
g i c e nas nadlegujejo, včasi nam tudi na-znanujejo deževno vreme.
Pajki predejo zel6 tanke mreže, v ktere love muhe; pa tudi pokažejo spremembo vremena. Škorpjon pikne s strupenim repam, pa tudi da zdravo olje za strupeno piknino. Pravijo, da ugrizne in umori sam sebe, kakor zavidni človek.
Mravlje imajo velike mravljišča, po kterih si narede gladke ceste in stanovanje, in so človeku izgled pridnosti.
K žužkam štejemo tudi rake, ki hitreje ritensko, kakor naprej lazijo. Raki so postna jed.
Tudi žužki so nam večjidel v prid, ne-fcteri nam dajejo lepe nauke, vsi pa oznanu-jejo božjo modrost in vsegamogočnost.
109.
Hodi v šolo k mravljam!
Mravlje živ£ v čedni družbi med sabo, kakor dobri podložni v deržavi. Imajo svoje postave^ in se na tanko derže svojega reda. Mravljišče, v kte-rem prebivajo, je mestu podobno, po kterem peljejo ceste na vse kraje. Nektere mravlje delajo po zidarsko, ter nadelujejo tlak z ilam; druge
zbirajo po tesarsko lesne bilke, jih nastavljajo ob cestah in delajo z drugimi bilkami pristojen strop, ter jih nakladajo prek unih. Ravno te mravlje so tudi umetni streharji ki narejajo iz skalic, slamic in iz listja streho na stanovanje. Nektere poshra-nujejo živež v shrambe, druge pospravljajo jajca in mlade červiče v kamrice.
Živež si mravlje celo leto marljivo nanašajo. Ena nese mertvo muho, druga zernice; nobena se ne sme brez dela pohajati. Nektere hodijo na oglede, in ko kaj pripravnega najdejo, hitro oznanijo drugim, in celo kerdelo se napravi pobirat najdenega zaklada. Tako hodijo v dolgi procesii na lonec sladkorja, na kepo satovja, ali na omedeno*) hruško. Vsaka se mora deržati odkazane poti, da ne zajde. Ako so mravlje po letu pridno delale, se po zimi poskrijejo v svoje stanice in uživajo sad svojega poletnega truda. Še bolj, kakor za živež, skerbe pa tudi mravlje za svoje mlade, tak<5, da o času, kadar se mladi izležejo iz jajčic, jim streže cela družina, da jih dobro odredč.
Po pravici nam Modri v svetem pismu pravi: „Lenuh, pojdi k mravlji, pogleduj jo pri delu, in zmodri se! Brez učenika in vodnika se preskerbuje po leti z živežem, in si nanaša o žetvi, da bi imela kaj jesti po zimi."
*) Sadje mediti ali mehčati, tudi meščati; omediti ali zmehčati: hruške se medijo (se mehčajo) itd.
Sviloprejka.
Po letu vidimo' letati lepe, pisane metulje, ktere otroci kaj radi lovijo. Metulji se narede iz mešičkov, v ktere se spremenč gosenice. Gosenice so zel6 požrešne, in drevju in drugim rastlinam silno škodljive. Koristne so nam samo tiste gosenice, ki se živč od murbovega perja, in ki jih imenujemo s vi ln e gosenice ali sviloprejk e. Svil-niČni metulj zleže v nekoliko dneh 400 do 500 jajčic, ki so veliki, kakor proseno zer-no, in iz kterih se na gorkem izležejo gosenice v kakih sedmih dneh. Te gosenice potem prav hitro rastejo, in ko mine dvajset dni, že presti začnejo, in potrebujejo za to 3 ali 4 dni; potem pa se zavijejo v mešičke. Ta mešiček (kokon) je kakih 1000 pedi dolga nitka, ktera je na prečudno vižo skupaj zravnana in z nekim žležcam uterjena. Ako se pusti mešiček dosti časa ležati, pride iž njega nečeden metulj, kteri je bel z ru-javkastimi progami in z ravno tako liso na sprednjih habicah. Izlesti pa se pustč le tisti metulji, kteri so odločeni za pleme, zato
ker se preja ne dri izviti, ko je pretergana pri luknjici, iz ktere je metulj prilezel. Vsi mešički, kteri niso za pleme odločeni, se de-nej9 v peč, ki je tako gorka kakor za kruh, zato, da se pomorč. Potem se nitka prav varno zmota in podela v svilo. Za en funt svile se potrebuje kakih 2000 mešičkov ali kokonov.
111. í e r v i.
čer v i imajo, kakor žužki, bel, mérzel sok namest kervi, in tipavne nitke na glavii na kterih so oči. Nimajo nog, ne kosti, ne dlake; njih truplo je mehko in na kolca zvito, s kterimi se gibljejo in lazijo. Nekteri červi so veliki, večjidel pa so tako drobni, da se ne morejo vid iti s prostimi očmi. Mnogo červov živi v vodi, še več pa v zemlji, nekaj v živalskem truplu, in še celó v človeškem drobu in v čevah. červi se zivé z rastlinami, s sadjem, s praham; naj rajše pa jedó mer-hovino. Červi imajo zateglo življenje, in če jim kdo en del života odterga, jim hitro izraste drugi. Veliko jih čudno dolgo živi brez vse piče.
Drugo Berilo za slovenske šole.	12
Naj bolj znani so nam polži, ki mosijo svojo hišo na herbtu, in nam daj6 dobro postno jed. Mavrasti polži se rabijo za kolomaz. K eervam štejemo tudi pijavke, ktere kri pijejo, in jih zdravniki rabijo.
Vsaka kapljica vode, vsaka skorjica ples-novega kruha vsa gomzi tako drobnih živalic, da jih ne vidimo z golimi očmi; le Bog v^ za nje, on jih vidi in oskerbuje.
112. Polž.
Komaj pomladanski dež pervikrat zemljo pomoči, je na enkrat vse živo polžev. Po tleh se plazijo počasno dolgi nagci, ter belo cesto za sabo pušajo; po deblih dreves pa, ki ravno svoje popke odpirajo, plezajo majhni polžiki, ki imajo svoje lastne rumene in s černimi progami opisane hišice na herbteh; celo po vodah in lužah plavajo v sivih in rujavih lupinah. Polž je zel6 borna živalica, in sploh velja kot podoba počasnosti. Pa vendar se morete tudi od polža marsikaj učiti!
Na glavi ima štiri roge. s kterimi poiše pot, po kteri hoče hoditi. V večjih dveh
rogih ima oči; mala dva rožička pa ima za vohanje. Le poglejte, kako varno obrača oči ravno tje, kamor misli iti, in kako skerb-no povoha vsako travico in vsako cvetico, preden se je dotakne. Hodite in potujte tudi vi vselej tako skerbno, varno in previdno. Dobro pa tudi poglejte in preudarite, Če je pot, po kteri hodite, dobra in prava.
Glejte pa tudi, kako občutljiv da je polž. Če se ga le enmalo dotakne kaka reč, se hitro skrije v kot svoje hišice. Ljubi otroci! kadar se vas hoče dotakniti pregrešnost in hudoba, se tudi vi hitro obernite nazaj v svoje znotrajne stanovanje — v svoje sercd in v dušno zvestobo!
113. Povračilo.
Bil je svoje dni deček, hudobnega in ter-dega serca po imenu Tone. Dražil je nedolžno žival, ptičke, mačke in pse. Ko enkrat posme-hovaje vjeti senici nožice tare, se primeri, da ravno gospod fajmošter pristopijo k njemu. Duhovnik stermč nad neusmiljenim dečkam. Živo mu očitajo pregrešno djanje, in mu govor6 na seree, kako da more tako neusmiljen biti do ne-
dolžne živali, k tere ni Bog ustvaril zato, da bi jo terpinčili, temuč zato , da bi bila ljudem v prid, in da bi tudi ona imela svoje veselje na zemlji. Ker pa dobrohotni gospod vidijo, da se njih besede celó nič ne primejo dečkovega serca, mu še reko: „Vedi, neusmiljeni fantin, da bo tebe gotovo enkrat zadela božja pravična kazen za tvojo veliko neusmiljenost, — prej ali poznej; takrat se boš spomnil mojih besed, in boš znabiti mogel terpeti take muke, kakoršne si zdaj napravil ubogi ptičici." — Prederzni fantin se le posmehuje dobro mislečemu gospodu, gre svojo pot, in je še neumiljeniši do žival in ljudi, kakor popred.
V svojem dvajsetem letu udari enkrat svojega tovarša s kladvam tako silno po glavi, da se omo-ten na zemljo zverne. V mislih, da ga je pobil do mertvega, je zbežal in šel k vojakam. Kmalo potem vstane vojska, in tudi on mora iti v bo-jiše. Že v pervi bitvi mu je debela topova krogla pervemu zdrobila obe nogi. Upil je na vso moč od prevelike bolečine. Zdravniki mu potem odžagajo obe nogi v takih bolečinah, ki se popisati ne dajo. Zdaj so mu stopile vse njegove neusmiljenosti pred oči. Spomnil se je žugajočih besed duhvonega očeta in vseh tistih, ki so ga to-likrat opominjevali, da naj odjenja od pregrešne neusmiljenosti, — ,,Oj, kaj sem delal", upije ves skesan v bolečinah, „božje stvari sem hromil, ter-pinčil in moril, ki mi niso nikdar storile kaj ža-lega! Koliko živalicam sem lomil nedolžne no-
žice in sem jih brezčutno gledal, ko so čivkale in pojemale. In zdaj so tudi moje noge zdrobljene. Bog je pravičen,';in me kaznuje, kakor zaslužim.'1 O kako je bil on zdaj ves drugačen! Če je bil pri otrocih, jim je pripovedoval svojo žalostno zgodbo; jim je pravil, kako hudoben in neusmiljen fantin je bil nekdaj, in kako se mu zdaj vse to hudo povračuje. Opominjal je otroke, da naj bodo vselej usmiljeni do nedolžne živali, in da naj nobeni ne storž nikoli nič žalega, ker one so ravno tako stvari božje, kakor mi, občutijo ravno tako, kakor mi, in ljubijo življenje ravno tako, kakor mi ljudje.
Otroci so ga poslušali, in obljube delali, da nočejo nikoli neusmiljeno počenjati z nobeno živaljo.
114.
Bog za sve skerbi.
Na zemlji miške najti ni, da b' ne imel» mamice, da ji prinese skorjice, da rev'ca stradala ne bo; tudi ji postelje posfljico. Bog ljubi pač za vse skerbi.
Pod nebam tudi ptičke ni, da b' ne imela suknjiče prav lepe, tople, pernate; da greje ptičico gorkd, in da jo mrazek vzel ne bo, jo Oče mili cskerbi.
Cervička na zemlji ni, da bi ne našel kapljice, ktere on napije se; on najde dosti živeža, in lakote še ne pozna; nebeški oče zanj skerbi.
Metulj po travnikih leta, obiše svoje rožice, preleta polja, travnike; ima prelepo suknjico, tančico svetlo, pisano; ga dobri Oče preskerbi.
Pod solncam stvar' ce take ni, naj bi še tako mala b'la, pri Bogu ni pozabljena; 'ma vsaka svojo hišico, in vsaka svojo post'ljico. Vse ljubi Oče preskerbi.
Glej, moje dete , tudi ti očeta dobrega imaš, se njemu lahko v roke daš, se lahko njega veseliš, ker v božjih rokah ti živiš. Bog oče tud' za te skerbi!
115. Pregovori.
Boljši je hranjeno jajce, kakor sneden vol.
Krava pri gobcu molze.
Po malem raste konja trava.
Psu, kteri raženj liže, ne zaupaj pečenke.
Ena garjeva ovca vso čedo pokvari.
Kdor se med otrobe meša, ga svinje pojedo.
Kadar mačka rodi, miši lovi.
Kadar mačke doma ni, so miši dobre volje.
Gorje mu, pri kterem se bratijo mačke in miši. Ptica, ki visoko leta, nizko obsedi. Vrana vrani ne skljuje oči.
116.
Rastlinstvo.
Stvari, ki-tudi nekako žive, ter rastejo in se množe, vendar pa ne občutijo in se ne pre-mičejo imenujemo rastline. Živež dobivajo iz zemlje in iz zraka. Tisti del rastline, ki v tla raste, in jo v tleh ter dno derži, se imenuje k o-renina. Korenina iz tal živež v se vleče in.ga naprej pošilja. Tisti del rastline pa, ki kviško raste, in veje, perje in cvetje nosi, se imenuje steblo ali deblo.
Perje je za rastlino zelo važno; ima veliko majhnih luknjic, skozi ktere mokroto in zrak v se jemljejo in zopet spuhtijo, česar ne potrebujejo. Zato pravimo, da rastline s perjem sope jo ali dihajo, kakor mi s pljuči.
Cvetje je naj lepši del rastline; ji daje zalo in lepo podobo , in dozori sad ob svojem času. Sadje je mnogoterno, mesnato ali soč-nato, ter do ali mehko, v lupini ali brez lupine; nam je zelo koristno, pa tudi lahko zelo škodljivo. — Ako pride seme v zemljo, kali, in
rodi novo rastlino, če dobiva dovolj živeža, toplote in svetlobe.
Število rastlin je silno veliko, Različno imajo barvo, rast, podobo in se ločijo tudi po mnogih drugih lastnostih. Kdo bi se ne čudil, oko vidi, kako hitro se množijo vsako leto in pokrivajo zemljo, in sicer tako prijazno zeleno in krasno pisano, da se jih oko na gledati ne more. Po visokih planinah in nizkih dolinah, po ster-mem pečovji, in kjerkoli je pešica prazne zemlje, se ozelenuje trava in drevje; še na strehi najde zernice svoje mesto in življenje.
Le malo se ozrimo po svetu, in pomislimo le naše domače rastline, in vsaka bilka, vsako peresce, vsak cvet in vsako zerno, celo vsaka travica nam skazuje, kako mogočen, moder in veličasten je Bog, ki jih je ustvaril.
117.
D r e v j e.
Drevje zraste med vsemi rastlinami naj bolj močno in visoko. Ima korenine, deblo in veje, ktere se razprostirajo v enega ali v reč verhov, in poganjajo mladike, perje, popke, cvetje, in donašajo sadje. Zunaj drevje skorja
ali lub odeva; pod lubam je tanko ličje, potlej pa les, ki ima v sredi steržen. Les pa ni ves enako čverst; precej pod ličjem je mehek in voden, in mu pravijo belina; proti sterženu pa je čedalje bolj čverst. Nekteri les je ter d, postavimo hrastov, mecesnov, bukov; nekteri pa bolj mehek, postavim lipov, smrekov. Debla ofešejo za brune, ali jih pa razrežejo v dilje ali deske, ali pa derva napravijo iz njih; tudi veje vina se porabi za kurjavo, listje pa za nasteljo. Pridni ljudje tudi štor, izkopljejo in razcepijo za kur~ javo. Drevje se množi po koreninah, ki se sade., ali pa po semenu, ki se vse je; požlahtnuje pa se po cepljenju mladik in očesic (popkov.)
Sadno drevje nam prinaša veliko, veliko dobička. Daje nam dobro sadje in tudi le za mnogoverstno orodje, za domačo rabo in za prodaj. Lesnike rastejo po gošah, požlahtnjene sadne drevesa pa po vertih. Hruška ima podolgasto in sladko sadje s peškami v sredi; tepka daje dober hruševec. J ab lan a ima okrogle, sladke pa udi kisle jabelka, ktere suše, pa tudi tolčejo za jabelčnjek. Kutne so le suhe, slive in češplje pa sirove in suhe žlahtna in dobra jed; iz poslednih delajo in žgejo tudi slivovec. Češnje so ravno tako sirove in suhe zdrava jed, posebno kisle višnje. Orehi dajejo sladko jederce za potico in olje. Marelice in breskve rastejo po
vertih in vinogradih, in imajo v sredi košice. Murve imajo oslasten sad in perje za svilo-prejke.
P tuje sadonosno drevje raste pri nas le v posebnih vertih, kakor kisle limone in sladke pomaranče. Smokve ali fige so dobre sirove in suhe, in rodé sad trikrat na leto. Oljka ima osko in bledo perje in podolgast sad, iz kterega tlačijo olje; raste v toplih krajih.
Kdo bi le mogel povedati in našteti, koliko dobrot nam daje sadonosno drevje ! Koliko se proda sirovega sadja, koliko se ga posuši, koliko se naredi iz njega zdrave pijače, in koliko bolnikam se lahko z njim postreže! Drevje daje tudi ptičem živež in streho, živini kermo in nasteljo, polju in tranikam pa gnoj.
Drevje je božja stvar; Bog skerbi zanj. Ako smo dobri božji otroci, se nam mora smiliti drevje poškodovati. Tudi drevesce živi, kakor mlado dete, in akoravno stoji mirno na svojem mestu, in ne iše okoli živeža, ima vendar po koreninah in po perji svoje žile, s kterimi iz zemlje in iz zraka dobiva svoj živež. Človek ima kožo, drevje pa ima lubje. Kdor lub odere, drevo hudo rani. Veliki škodljivci in drevoderci so tisti, kteri brez potrebe breze in druge drevesa vertajo in nasekujejo, da se jim sok, drevesna kri, izteka;
škodljivci so tisti, ki belijo smreke in delajo kozulje iz smole, irj, ki lomijo mladike in verhe samo za igračo in kratek čas.
118.
Kaj nas drevesa učijo.
Prav lepi so nauki, ktere nam je ljubi Bog zapisal na vsako drevo. Drevje nam kaze v nebesa, da bi ne pozabili, kje da je naš pravi dom. Kamor se nagne mlado drevesce, tje raste staro drevo, ter kaze otrokam, da naj se puste že mladi lepo ravnati in učiti. Drevje spomladi prelepo cvete; tudi mladenči in deklice cvetejo svoje mlade dni v beli nedolžnosti. Merzel sever poškoduje cvetje, mraz ga zamori, škodljivi jug ga prevzame, in sadu ni. Se bolj žalostno je pri mladih ljud eh, ako rastergajo svoj prelepi in dragi venec nedolžnosti , ako pomandrajo cvetje čistosti, in če zgube zdravje in poštenje. — Drevo, ktero ne prinese dobrega sadu, se poseka in verže v ogenj. Tudi človeku se godi tako, ako noče biti priden in pravičen. Kakor v jesenskem času popada list za listam z drevja, tako bomo tudi mi eden za drugim šli gnojit černo zemljo. Drevje po zimi spi in počiva , spomladi pa zopet oživi in se vnovič razcveta. Tudi mi bomo zaspali, Bog daj, da bi le srečno; toliko lepši pa bomo zopet vstali, kolikor boljši bomo mnerli. Ves svet je božji sadonosnikr
kterega je zasadil ljubi Bog in dal človeku, da bi ga obdeloval. Srečen je , ki ga obdeluje skerbno in neutrudno. Dober človek hvali ljubega očeta v nebesih, pa tudi skerbi, da bolje in lepše drevje zapusti svojim naslednikam, da bi tudi oni kaj uživali in Boga hvalili. Takemu človeku pravični Bog veselo poreče: „Blagor tebi, dobri in zvesti hlapec; ker si bil v malem zvest, ti bodem veliko zaupal; pojdi v veselje svojega gospoda!11.
119. Hruška.
Stari oče, Urban, so sedeli pred svojo hišo v senci pod hruško. Njih vnuki kramljajo tam okoli, jedo hruške, in ne morejo nikoli zadosti prehvaliti sladkega sadja.
Stari oče jim reko: Naj vam povem, ljubi moji, kako je to drevo sem prišlo. Pred več kot petdeset leti je bil še tukaj prazen prostor, in ravno tii, kjer smo zdaj, in kjer stoji to drevo, sem enkrat sosedu tožil svojo revšino. Djal sem, da bi bil zadovoljen, če bi imel le za sto goldinarjev premoženja. — Sosed, moder mož, pa mi pravi: „To je prav lahko , ako le hočeš začeti. Glej, na tem mestu, kjer stojiš, je še več ko sto goldinarjev skritih; poskusi jih dobiti i-1, — Jez sem bil takrat še mlad in neskušen, in sem precej
še tisti večer tukaj skopal globoko jamo, toda nisem dobil ne enega denarja. To mi je zelo merzelo. Ko sosed zagleda zjutraj to jamo, se mi prav debelo smeja, in pravi: „Ti si vendar aboten! jez nisem mislil tako. Dal pa ti bom mlado hrušico, v sadi jo v to skopano jamo, in čez nekaj let se ti bodo denarji prikazali." Vzel in v sadil sem mlado drevesce; zrastlo je lepo to drevo, ktero tukaj vidite. Sladko sadje, ktero mi je dajalo drevo že nekaj let, mi je ■prineslo že več kot sto goldinarjev, in še vedno mi prinaša prav obilne obresti.
Nisem še pozabil znanega pregovora, tudi visi ga zapomnite, ki pravi:
„Jablane, hruške in druge cepe Cepi v mladosti za stare zobe /"
120.
Jabelčne peške.
Mala Nežica je jedla jabelka, in je metala peške skoz okno na cesto; kar pride nje starji brat, France, iz šole domu. „Ljuba sestricapravi brat, „če bi ti vedila, kar jez vem, bi ne metala pešek skoz okno.11 „Kaj pa veš, povej mi!" pravi radovedna Nežica. France odgovori-. „Včenik so nam ravno danes rekli, da naj peške naberamo in spravljamo; če se jeseni peške vsade v zemljo, sčasama iz vsake zraste drevo, ktero rodi sadje." —
Sestrici se to prav čudno zdi, vendar hoče poskusiti., kakor je ji France povedal. Oba gresta tedaj v veri, in vsejeta peške v samoten kotiček. Precej spomladi so se že prikazale male rastlinice, veči so prihajale od leta do leta, vedno bolj debele in košate. Oplela in privezala sta jih h količkam, da so se ravno zrašale. France se je od učenika navadil cepiti in drevesca žlahtniti, in je dobil tudi nekaj mladik ali cepičev od žlahtnih dreves , da je ž njimi pocepil in požlahtnil svoje peškavce .
Kmalo sta France in Nežica tergala sadje od dreves, ki sta jih sama izredila. To ju je neizrečeno veselilo, in France je djal svoji sestri.-,, Vidiš, ljuba Nežiča, kaj ne, da je bilo prav. da si me takrat ubogala in peške hranila?11 — „Prav je bilo," pravi sestrica, „še bolje je bilo pa to, da si ti prav pridno hodil v šolo, in da si se učil toliko koristnih reči!,,
121. Sadjoreja.
Povsod leze denarji in veliki zakladi v zemlji, da bi si jih le hotli pridobivati! V,ako vsajeno drevo je zaklad v zemlji, ki o svojem času cvete, dozori, in dober sad prinese. Veliko divjakov aH lesnik je dobrotljivi stvarnik zasadil po gošah in po lesu, človeku pa je dal um in
pamet, da bi jih požlahtnil in presadil ob potih, cestah in v verte. So kraji, v kterih se po uri hoda gre po cesti med samim sadonosnim drevjam, da lahko popotnik pocije v senci, in da se ohladi in pokrepča z dobrim in žlahtnim sadjem. Ako bi hotli le mladi ljudje pridni biti, bi bila v kratkem času vsaka soseska in srenja lep in cveteč sadni vert. Kjer ni divjakov, si jih lahko izredi iz pesek, kolikor in kakoršne kdo hoče. Jeseni nabrane sirove košice in peške se polože v jamice po 2 palca na redko, se skerbno za-gernejo, in spomladi čedno oplevejo. Potem se požlahtnijo, in pozlahtnjene presadijo. Nožiček, žogico, drevesno smolo ali vosek lahko preskerbi, da cepi "drevesa in lepša zemljo, vert božji. In kdor mlad drevje sadi, star sadja doživi.
122.
Gejzdno drevje.
Neki učenik so imeli navado, da so se hodili s učenci večkrat kam sprehajat, in sicer zato, da so jih bolj soznanili z okolico, in da so jim razkozovali lepe božje dela.
En lep popoldan jih peljejo na bližni hrib, po kterem se je razprostiral veličasten gojzd.
Tukaj pokažejo učencam najpred mogočen hrast, in jim pripovedujejo od njega, da učaka več sto let starosti, in da je čez 100 čevljev visok. „Hrastov sad, želod," pravijo, Je dobra piča za prešiče, in ako se posuši, je tudi tečna kava. Lubje in jezice rabijo usnjarji in hrastov les je naj boljši les za tesarstvo."
Potem stopijo učenik k drugemu drevesu, in pravijo: „To je bukva, ima naj boljši les za kurjavo in za oglje, ktero ogljarji v goj.dih pripravllajo. Ima pa tudi bukevce ali žir, kte-rega prešiči radi jedo, in iz kterega se dela tudi dobro olje za luč. — Tam stoji breza; njene tanke vejice so za metle. Tudi malopridnim otrokam je brezovka dobro znana. «— Tukaj nam duhti naproti prijetno lipovo cvetje. Lipa je veličastno, slavno in lepo zrašeno drevo, njen les je dober zas podobarijo, njeno cvetje pa za zdravila. — Tam stoji jerebika z lepim perjem in z lepimi rudečimi jagodami.
„Tukaj, ljubi otrocipravijo učenik dalje, „vidite več dreves z ravnimi visokimi debli, klere imajo iglam podobno perje, in se šilo-vina*J ali hvojhi les imenujejo. To drevje ostane tudi po zimi zeleno in poti iz sebe smolo, literct se rabi za mnoge reči. Jelka smreka, mecesen in borovec imajo česarke.
*) Po domače je 16v in a (jelo-u les).
Toliko in še več lepega so pripovedovali učenik ljubim učencam, in potem so šli zopet veseli proti domu. Med potjo pa to jim dali učenik uganovati še te le
Zastavici:
Poznam očeta, kteri vsem svojim sinam daje kapice, sam pa je nima. Kdo je ta ?
Sem velik ko hiša, pa majhin ko miš, grenek ko žolč, pa me le radi redó. Kaj je to? —
123.
Germovje.
Germi poganjajo iz koreninja po več verhov in se okoščate. Po vertih imamo dišeče germiče za lepoto, pa tudi sadne za dobiček, in zdravilne za pomoč v bolezni.
Rožni g er m cvete lepo belo rudeče, pa še lepše diši; s ternjem obraščen nas uči, kako da se more lepota nedolžnosti skerbno in ojstro varovati. Španski bezeg cvete mesca rožnika, in daje prijeten duh. Ribez ali laško grojzdjiče ima kisle, rudeče jagode, ki so dobre za jed, pa tudi za kuho. Kosmato grojzd-Diugo Beiilo za slovenske šole.	13
j i če ima ternasto perje, pa rumenkaste, sladke jagode.
Kopine in te mike rastejo po mejah in imajo černo višnjevo grojzdjiče. Cernice ali bor o v niče rastejo po hribih. so sirove in posušene dobra jed. M a lin je ima rudeče maline, dobre za jed, pa tudi za kis in mali-novec. Bezeg raste po vertih in vodnatih krajih, nam daje dobro cvetje za zdravilno pijačo, pa tudi grojzdjiče za mnogo kuho. Dren ima rumeno cvetje, rudeče, kislo zernje, daje dober kis, in drenovina je čverst, vlačen les. Brinje ima ojstro iglovje in les za kajenje Iz brinovega zernja žgejo brinovec, kteri je po malem dobro zdravilo. Leska daje otrokam lešnike, pa tudi les kovice, če niso pridni. Neš-plje rastejo po sadov nikih, in imajo dobro okusen sad Tem je in robi d je raste povsod še preveč, ako ga ne trebimo Cerni tem cvete lepo belo, in ima čeme skominaste jagode. Ši-p e čj e ima ternaste veje , pa rudeče jagode, ktere so po zimi pticam za zivez, pa se tudi rabijo za kuho. Srebota se ovija po ger-morji, in daje vlačne terte za pletenice. B er-šljan se ovija po drevji, skalovji in po starem zidovji, ter zeleni neprenehama.
Vinska terta.
Za kerščanske ljudsva ni nobena rastlina na zemlji toliko pomenljiva, kakor vinska terta, Zveličar pravi: „Jez sem vinska terta, in vi ste mladike; kdor ostane v meni, in jez o njem, ta prinese veliko sadu.* Ljubi Jezus je izvolil podobi kruha in vina, da se vedno združuje z nami; in v teh podobah je pričujoč pri sveti maši.
Ravno tako, kakor redi kruh telo, tako tudi pokrepčuje vino duha, in dela veselo serce, ako se uživa zmerno in pametno. Sveto pismo pravi: „ Vino razveseljuje človeško serce." Za vsakega človeka pa vendar ni vse dobro. Pregovor pravi: r Za mladost je mleko vino; za starost pa je vino mleko.11 Kaj se to pravi?
Skoro vsak pozna vinsko terto, ako pa ne, je gotovo že vidil kaki grojzd ali saj že pokusil grojzdinke in cibebe, ktere niso nič drugega kot posušene grojzdne jagode.
Vino je večjidel rudeče in rumeno, pa tudi belo. Pri tergatvi nabirajo zrelo grojzdje, in ga devajo v stiskavnico (prešo), kjer tlačijo ali stiskajo sok iž njega. Kadar ta sok teče iz
stiskavnice, je še kaldn in sladak, in še diši po
*
jagodah; pravijo mu mošt. Mošt pa se zelo zelo spremeni, če mirno stoji v sodih. Naredi se na njem polno zračnih mehurčkov, in začne se vse vzdigovati in gibati; pravimo: vino vre. Kadar vino odvre, se v njem več ne pozna grojzdni sok. Je redko, čisto in pre-vidljivo, ima tudi drugi, posebni okus, in je dobilo lastnost, živce vzbuditi in kri zdražiti. Zavaljo tega se vino, kakor tudi ol in žganje, prišteva k upijančljivim pijačam. Dovrelo vino se pretoči v druge sode, kjer se vstavlja dotlej, da je popolnama čisto. — Po stranicah napolnjenih sodov se prime ali v leže vinska skorja ktero rabijo za zdravila in tudi za obertnijske reči. Tudi se iz vina lahko naredi kis (jesih) in vinski cvet.
V krajih, kjer raje raste sadje, kakor vinska terta, tlačijo in delajo vino iz jabelčnega ali hruškovega soka To se dela ravno tako, kakor pri grojzdji, vendar je jabelčni in hru-škovi tnošt manj močan ali vpijančljiv, kakor pa grojzdno vino. sadni most je po leti v vročini za delavce na polji dobra in zdrava pijača.
Tern in vinska terta.
Bilo je na spomlad, in nad vinogradam je cvetelo lelo, koščato ternje, in. se je ogrevalo na solncu. Pijano svoje lepote prevzetno gleda v nižavo, in zaničuje vinsko terto, rekoč: „Zakaj pa se lepše ne oblečeš, visoko hvaljena vinska terta 1 Ali te ni sram, da tako revno čepiš v vinogradu in prelivaš solze! Kaj ne, da ti ležko dene, kadar vidiš, kako veselo šume čebelice po meni, in otroci rajajo okoli mene, tebe pa nihče ne pogledal"
Vinska terta pohlevno molči, ter voljno prenaša ošabnost tema, in tiho in čversto poganja svoj žlahtni sad.
Kadar dozori jeseni grojzdje, pridejo stari in mladi ga nabirat in zobat, ter prepevajo terti hvalno pesem, rekoč-. „Preljuba vinska terta, veselje našega ser ca!" — Tern pa posekajo, in ogradijo ž njim vinsko terto. „Sosed!1' ga zdaj vinska terta ogovori, „povej mi zdaj, kteri naju več velja ? Tvoja prezgodnja hvala te je kmali zapustila, tvoje koščato cvetje je rodilo kiselce, in vse se ogiblje tvojega bodečega ternja. Mojega ponižnega cvetja žlahtni sad je sladko grojzdje, ktero oveseljuje otroke in oživlja odraščene."
Samosvoja hvala ti ne bo prida dala; le pohlevna ponižnost nam daje pravo vrednost.

126. Jagode.
Nek star vojak z leseno nogo pride v bližnjo vas pri cesti, in nanaglama zboli. Več ne more iti naprej, ostane tedaj, in obleži v nekem skednji na slami, kjer se mu prav slabo godi. Lojziki, ubogi deklici nekega pleteničarja, se je zelo v serce smilil ta ubogi mož. Vsaki dan je hodila k njemu, in mu je podelila vselej eno desetico. Neki večer pa ji pravi ta pošten vojak: „Ljuba deklica ! slišal sem, da so tvoji starši ubožni, povej mi vendar prav odkritoserčno, kje jemlješ vsaki dan toliko denarja ? Povem ti, da bi jez raje lakote umeri, kakor pa da bi vzel le en krajcar, ki bi ga ne mogel imeti z dobro vestjo."
„Ne skerbite za to, ljubi mož," pravi dobra deklica, „pravičen je ta denar. Vsaki dan grem v bližnji ter g v šolo. Po poti hodim skozi gojz-diček, kjer je vse polno lepih jagod. Natergam jih veselej polno torbico, jih prodam v tergu, in dobim za nje deset krajcarjev. Moji starši vedo, da tako delam, in jim je prav. Večkrat so že rekli da je še veliko revniših ljudi na svetu, kakor smo mi, in da smo dolžni takim pomagati po svoji moči.11 Solzilo se je staremu vojaku, in ves gin jen pravi deklici: „0 ljubeznjivi otrok! Bog naj blagoslovi tebe in tvoje starše, in naj ram sto-terno poplača vašo miloserčnost!"
Kmalo potem pride nek imeniten stotnik skozi tisto vas. Zve za bolnega vojaka, in gre k njemu. Precej mu pripoveduje vojak od svoje male do-brotnice. „Kaj, ubogi otrok stori tebi toliko dobrega 1" se začudi stotnik-, „tudi jez ti ne smem manj postreči; izročil te bom gostivničarju, da te to po potrebi preskerboval.1'
Storil je tako. Potem gre v malo hišico iskat misloerčne Lojzike. Pravi ji: „Ljuba deklica! tvoja dobrota mi je ogrela serce, in me je ganila do solz. Ti si ubogemu vojaku znosila in podelila precej desetič; tukaj ti dam zato ravno toliko cekinov.u Starši se silno zavzamejo in pravijo: Preveliko je to plačilo." Toda stotnik odgovori-. rNi preveliko, to je malo ; boljše in vredno plačilo čaka dobro deklico še le v nebesih
127. Zelišča.
Zelišča so nam za živež, ali za zdravilo; pa so nam tudi škodljive, ako jih prav ne poznamo in modro ne rabimo.
Po naših vertih in zelnikih raste g lav a t o zelje, kterega glave za sladko in kislo zelje porežemo. Cvetni vihrovt (karfijol) naredi rumeno cvetje, ktero daje žlahtno zelenjavo. Špargelj, s al a t o, špinačo, peso, repo in korenje, naj bolj pa krompir
vsak pozna; rastejo po vertih in po njivah. Čebula in česen ima močen duh in ojster okus; ravno tako tudi redkev in hren. Peteršilj se za dišavo v kuho deva. Buče rastejo po njivah, kumare pa po gredah. V stročji nam zori bob, fazo l, grah in le ča. Sladke rudeče jagode rastejo po solnčnem bregov ji. Po vodi raste rozje sodarjem, in terstje zidarjem v rabo.
Po senožetih in ledinah raste lepa, zelena trava, in daje živini kermo, — seno m otavo. Sladka kerma se polaga govedini, kisla pa konjem. Žlahtno pico daje detelj a. Erman daje purčetam, koprive pa prešičem tečno pičo. IS i je travice, da bi ne dajala kakega dobička.
Konoplje in lan nam dajejo predivo za platno, pa tudi like za ver vi in biče. Mak daje dobro olje, ravno tako tudi s o In e nic a. Tobak raste na Ogerskem, pa tudi drugot. Hmeljevo cvetje rabijo za olovo *) kuho,
128. Žito.
Žita imajo votle, precej dolge in vozlate bilke, in so naj koristnejše rastline , ker nam
*) 01 ali piv o.
dajejo vsakdanji kruh. K žitnim rastlinam, ktert pri nas rastejo, štejemo pšenico, m, ječmen, /»/•oso, koruzo, ajdo in pa sirek.
Naj večjo ceno ima pšenica, ktera je mnogih plemen. Pri nas je navadna g o lic a • in o sinka; druga ima o sine ali resi, perva jih nima. Dalje je pšenica o zim in a ali j ar a. Pšenica cvete v klasji; zerno je na eni plati na oblo k, na drugi pa ravno in gerbasto. Pšenična moka se rabi sa kuho, za kruh in za razne pekarije.
Rež je tudi ozimina ali jara, in ima visoke bilke s klasjem. Zerno je podolgasto, gerbasto in zgoraj enmalo tumpasto. Režena moka ni tako bela kakor pšenična, pa daje prav tečen kruh. Tudi dajejo režene bilke dobro slamo.
Ječmen ima resnato klasje. Zerno je podolgasto in 0jstro, in stoji v 2, 4 ali v 6 verstah na klasji. Ječmen se rabi za moko, pšeno in za slad pri olarijah. Ječmenove bilke dajo dobro klajo za živino.
Oves nima klasov, temuč latje, in služi v zmes za kruh, za pšeno, posebno pa konjem in tudi drugim živalim za pičo. Oves raste na vsaki zemlji, še celo tam, kjer druge žita zavoljo mraza ne rastejo.
Proso je belo, rumeno in sivo; ima met-lasto latje, ki je polno zernja. Proso rado po-
nese, in sluzi na pšeno, za drožice in kuretini za pičo.
Koruza ali tu r šic a, ki je prišla iz Amerike kakor krompir, je za nas velika dobrota. Njeno klasje so storži (stroki), kteri so zaviti v zelene nožnice, in imajo rumeno in ru-dečkasto zernje. V dobri zemlji donese eno steblo 3 ali 4 storže, in na vsakem je več kot 100 zern. Turšica se rabi za moko, za pšeno in za debeljenje živine, posebno kuretine. Suha slama je dobra za steljo ali pa tudi za kurjavo, sirova pa je tečna piča za živino.
Ajda ne raste, kakor drugo žito v klas ji ali v latji, ampak kakor cvetica z verhi. Njeno cvetje je belorudečkasto in polno medu, ki daleč diši, in M ga išejo in nabirajo pridne čebelice. Zerno ima ajda trivoglato in černorujavo. Ajdova moka se rabi za kruh in za kuho, posebno za , žgance.
Sirekje dvojin, kepast in metlast. Semena ima veliko. Moka je rudeča in se rabi za oblodo prešičem in za pičo kuram. Iz metla-stih stebel delajo metle.
Molitev pri sejanji.
Blagoslovi Bog mi seme to, ki sem djal počivat ga v zemljo l Daj, da bi veselo prikalilo, v tvojem varstvu nam za živež bilo!
Malo, malo zdaj posejemo, in bogato pa na-žanjemo. Toraj hvalo serčno ti dajemo, pesmi hvalne, slavo ti pojimo.
TJpamo od tebe dobro vse; ohranuješ ti nas reveže. Milostljiv nam bodi vedno, ti služiti daj nam vredno!
130.
Kmet svojemn sinn.
Ljubi sin! postaral sem se v potu in trudu; moči mi odpovedujejo; roke in noge se mi tresejo, in kmali bom mogel tebi prepustiti vso skerb za dom in gospodarstvo. Glej, Bog me je zelo in obilno blagoslovil. Obvaroval je mene in vse moje velikih nesreč, in tudi tebi želim, da bi mogel tako reči, kadar se bodeš postaral. Naj gotovša pot do sreče je pot pravičnosti in pobožnosti. Polje, ki ga obdeluješ v potu svojega obraza, naj ti ba knjiga, v kteri je zapisana božja volja. — Kadar priprav-
Ijaš njivo za sejanje, ter poruješ ternje in spraviš kamenje z nje, in jo tudi ogradiš; takrat si misli, kako hi tudi svoje serce mogel pripraviti in obvarovati, da bi v njem zernje božje besede dobilo dobro mesto in rodovitno zemljo. Kmali boš vidil in spoznal, da serce, ktero se odpre minljivemu veselju, ni dobra, temuč pusta in nerodovitna zemlja. Spoznal boš, da, kdor v sercv pusti rasti ternje posvetnih skerbi, pri njem ne more sadu obroditi seme božje besede. — Kadar te veseli lepa rumena pšenica na njivi, med njo pa tudi vidiš škodljivo luliko, ktere iztrebiti nisi mogel, boš spoznal, zakaj da Bog v svoji zanesljivosti hudobne med dobrimi terpi, da pa tisti vendar ob svojem času pravični kazni ušli ne bodo. Kadar o žaetvi znjice žito v snope vežejo, ternje in luliko pa odmetajo in požigajo; se spomni na tisti veliki dan vesolne žetve, ko bodo prišli božji angeli, in bodo odbrali krivične in hudobne, ter jih vergli v večni ogenj, pravične pa peljali v kraj večnega veselja, kjer se bodo svetili, kakor solnčna svetloba. — Tudi orodje, ktero rabiš, te podučuje. Kadar primeš za oralo in veš, da zdaj ni časa se opotavljati in ozirati; spomni se, da tudi pri božjih rečeh ne smeš biti merzel in lenoben, in da le svete želje in stanovitni trud k vsemu dobremu krepko pripomorejo. Kadar vejaš, rešetaš in čistiš iito, spomni se vselej Jezusovega nauka, da je vsaka skušnjava za nas tudi nekako čiščenje, in da moramo zatoraj
moliti za moč in stanovitnost, da bi ne omagali, ampak v skušnji poterjeni obstali.
Naj ljubeznjivšo in veselejšo priliko vidiš pa na pšenicnem zernu, ktero se vseje in zavleče, pa zopet ozeleni, kakor bi od smerti vstalo. Spominja le-to kmetovavca, da bo tudi on enkrat zakopan v zemljo, zraven pa ga tudi tolaži, da mu bo s mertjo pricvetelo drugo meninljivo življenje.
Zveličar je tako kmetovavcu dal lepo priložnost, da se pri vseh svojih poljskih delih spominja tudi na dušne in nebeške reči. Ravnaj se vselej in povsod po božjih zlatih naukih in srečen boš v živlenji in po smerti.
131.
Lan in konoplja.
Lan in konoplje so tako potrebne za obleko kakor druge rastline za živež. Vsak človek, bogat in ubožen, potrebuje platnene obleke. Zato so se pa tudi ljudje vselej z lanarn in s ko-nopljami pridno pečali.
Lan sejejo jeseni in na spomlad. Treba ga je sketbno plesti. Če je predivo poglavitni namen, iz kterega pospodar lan seje, se mora porovati, ko seme še ni popolnoma zrelo, ampak še malo mehkotno, zato ker je potem predivo močnejše in lepše. Ako je pa seme poglavitna reč, bo predivo slabše in manj lepo, ker se mora čakati, da
je seme zrelo. — Ko se lan poruje, se dene sušit in se potlej smuka, da se mu glavice osmukajo. Seme se potem izmane, lan pa se godi (rosi) v vodi ali pa večjidel razgernjen po senožetih in praznih njivah. Ko je lan goden, ga sušijo in otarejo, da se dobi predivo, ktero se potem še na grebenih mika, in se loči v pražnje predivo in hodnik. Predivo spredejo v prejo, in iz preje delajo mnogoterno platno, vervi in različne druge reči. Platno se navadno še beli, preden se iz njega srajce narejajo.
Konoplja daje manj lepo, pa bolj močno predivo. Rabijo konopnino za morske vervi, za konjsko opravo, za močne mreže.
Laneno in konopljeno seme je dobra piča mnogim živalim, daje pa tudi olje za luč in za barvo.
132.
P r c d i c a.
Le predi, dekle, predi, prav lepo nit naredi, da se ne bo ktrotičila in tucf ne tkalcu tergala.	• . .
Poštena je predica, in stara ta pravica, da tisto dekle kaj velja, ki obleko vso domačo ima.
Le predi prav vesela; boš lepe pesmi pela, . kolovrat pojde rad okrog, bo tekla lepše nit od rok.
Kolovrat tiho teče; naj tovaršica reče, kar je v nedeljo slišala pri nauku v cerkvi svetega.
Boš tanko nit storila, glej, da se boš spomnila, kak' živlenje rahlo je, ki kakor nit pre-terga se.
Tkalec ti bo prejo hvalil, če se ne bo ž njo žalil; pri Bogu boš pohvaljena, če ga ne boš razžalila.
Le pridno, dekle, predi, prav lepo nit naredi ; bo skoraj smert nit vtergala, bo koiic življenja tvojega.
Kar si boš tu napredla, boš v večnost sabo vzela: al' čednost lepih suknjico, al' pa pregrehe butaro.
133. Cvetice.
Lepota vertov, polja, travnikov in gajev so mnogoverstne cvetice, ktere nas razveselujejo s prijetnim duham ali pa z lepim cvetjem.
Nektere cvetô poprej, nektere pozneje. Komaj je sneg spomladi skopnel, že lukajo iz zemlje beli zvončki in rumene trobentice, kakor da bi hotle glasno oznanovati zaželjeni prihod vesele pomladi. Potem se prikažejo višnjeve v i j o lice, bele ali rudeč kaste marjetice in rumeno svetle zlatic e. Otroci jih radi iščejo in veselo nabirajo v šopke in vence, s kterimi se nedolžno kratkočasijo. Pozneje vidiš v gojzdni senci bele telohe, dišeče šmamic e in tro-jobarvane sir o tiče, pri potokih modre potočni ce (mačkine oči), med žitam p lav i ce in divji mak, po vertih lepo cveteče rože in lilje. In še pozno jeseni se vzdigujejo solnč-nice, georgine in nebne iskrice v krasoti svojega cvetja.
Ko pa pride zima, vse cvetice zvenejo in poginejo, in čakajo pod snegam, da pride ; pomlad, ktera jih zopet kliče in oživi.
Tudi mi smo podobni cveticam. Človek cvete, zori, vene in gré počivat v hladno zemljo ; prišel pa bode dan, ko ga bo zbudil božji glas in mu podelil novo življenje.
134. Smarniee.
Nežika, hči ubožnega delavca, je bila bolna. Zupanova Mina ji je nosila vsaki dan piskerc dobre juhe, ker bolna Nežika ni mogla uživati kaj druzega, njeni star si pa so bili preubožni, da bi bili mogli sami mesa za juho kupovati. Ko Nežina zopet ozdravi, si misli: Zupanova dobra Mina mi je nosila vsaki dan tečne juhe, kako bi jo H mogla tudi jez razveseliti? — Slišala je, da ima Mina posebno rada dišeče šmarnice. Kakor hitro se prikažejo lepi spomladanski dnevi, hodi Nežika pogosto v bližnji gojzd, da bi za njeno dobrotnico natergala pervi šopek prijetnih lepih cvetic. Večkrat jih je že zastonj iskala; enega dne pa jih vendar pod nekim starim bukovim dre-vesam daleč notri v gojzdu opazi. Med tem, pa, ko vesela Nežika terga dišeče šmarnice, sliši v bližnji gošavi govoriti dva človeka. „Gašpar pravi eden, „zdaj se lahko mašujeva nad županom , ki je mojega brata zavoljo par tolarjev, ktere je bogatemu mesarju vzel, spravil v ječo. Glej, tukaj imam, ključ od vrat v njegovo hišo. Neumna dekla ga je včeraj pustila tičati v veznih vratih.11 — „Dobro," pravi drugi, „nocoj pojde-va k županu, bova njega, ženo in hčerko poslala na uni svet, in bova spraznila njegovo denarnico." — Nežika strahama posluša ta grozoviti Drugo Berilo za slovenske šole.	14
pogovor, se hitro splazi s mamicami proti domu, jih nese županovi Mini in pove, kaj je strašnega slišala. Župan skrivaj pokliče nekaj oroženih mož, in čvje ž njimi zvečer pri dvorišnih vratih. O polnoči res tolovaja skozi vrata prideta, ftražniki pa ju hitro zasačijo, in ju potem izroče sodni pravici, kjer sta lila zavoljo mnogih hudodeljstev kaznovana.
Rad pomagaj ubogemu v potrebi; zriabiti, da te reši kdaj iz velike nesreče.
135.
Gobe in mah.
Gobe so mesnate in nekoliko sočnate rastline, ki imajo vecjidel klobuček na stručku. Rastejo po zemlji, pod zemljo, po drevji in tudi po drugih rečeh. Nektere gobe so dobre za jed, veliko pa jih je škodljivih in zelo strupenih. Treba jih je tedaj dobro poznati, da kdo pri gobah ne dobi bolezni ali celo smerti.
Jedljive gobe so smerčki (mav-rohi), jure ki in mas le nk e, lesičice, k ar zeljni in kukmaki (šampinjoni). Posebno znamenite so g o molj ike, ki se nahajajo pod zemljo ali pa terdo pri tleh. Kresavna goba, ki raste po starem drevji, se rabi kuhana
in stolčena za kresanje in za rane, da se kri ustavi.
Mah ima tanke listke, in raste po drevji, po kamnji in po zemlji, prevleče cele dobrave, pa tudi travnike; drevju in travi je škodljiv. Mah pa nam daje tudi veliko prida. Iz mahih se napravljajo mehke blazine, ako se lepo odbere in posuši. Mah pije po visokih gorah dež iz oblakov, nataka studence in reke, varuje drevje prehude zime, ohrani perst in seme po skalovja da ga veter ne odnese, in da ni pečovje vse golo. Beli mah, kteri raste po gorah, je dobro zdravilo za jetiko.
136.
Strupene rastline.
Kakor je vsa zemlja polna božjih durov, tako tudi za vsakim voglam rado raste kaj strupenega. Modri otroci ne jedo jagod, ne žvečijo zernja, in ne tergajo gob, kterih ne poznajo, da si ne napravijo nesreče.
Strupene želiš a so:
Kristave c, kteri ima zagorelo-zeleno narezano perje, belo cvetje in v ojstri jezici černo,
*
strupeno zernje. Zobnik je kosmat in slabo diši. Volčja jagoda raste po hostah, ima po 4 čevlje visoko steblo, zagorelo zelenato perje, v jeseni pa černosvetle jagode, ki so naj hujši strup. Tr ob e lik a ali lajnež raste za vodami in po močvirjih. Mišje z e lice ali smerdljivec raste za mejami po senčnih krajih, ima kosmato, pikasto steblo, in smerdi prav po mišje. Pasji ali divji peter šil j je zelo podoben pravemu peter šil ju; ako ga zmaneš, diši, kakor česen. Tudi podle s k, volčji koren, čerlenka, volčjek ali hudičevo oko, vrajnica ali les ja k so strupene rastline.
Strupene gobe so večjidel nečedne in omamljivo smerdljve. Ako se potipajo, so polzke in sprijemkaste. Mušnica je rudeča in belo pikasta, pa zelo strupena. Nastavljajo jo muham, da počepajo.
137. R a d s t v o.
Rude se imenujejo sploh stvari ali truplovine, ktere ne živ^ in ne čutijo, tudi ne rastejo, ampak se le vekšajo z zunanjmi
nabiranjem enakih delov. Rudstvo je v zemlji, posebno v hribih, in se razdeljuje v p e r s t i in kamnja, soli, gorljive rudstva in v kovine (metale). Najimenitnejše persti so: i 1 ali ilovica, iz ktere lončarji delajo lonce, sklede in drugo glinasto posodo. Pa tudi opeko ali cegel za zid in za streho na-rejajo iz ilovice. Kremenica se z lugasto soljo rastopi v ognji, in nam daje steklo za okna, sklenice in veliko drugih takih steklenih reči. A p n i c o sožgejo v ognji v apno, in delajo i ž nje lepe podobe; s kredo pa pišemo.
Navadno kamnje rabimo za zidanje; eden se imenuje apnenik, ki se da sožgati v apno, drugi pa blišnik, kteri je rad moker. Škerl daje lepe plošče za streho, pa tudi za pisne tablice. Marmor je bel, čem, rudeč, zelen, pa tudi pisan; iz marmorja se režejo kamni za cerkvene tla, dragi stebri in podobe. Brusni kamen se rabi, da se ž njim brusi skerhano orodje. — Izmed dragih kamnov ima naj večjo imenitnost demaut, kteri je tako terd, da steklo reže, pa je tudi svetel ko luč, ako se lično zbrusi. Več je vreden kot zlato in srebro, in se vkuje v drage perstane in v razno lepotino.
Sol se imenuje vsaka stvar, ktera se rastopi v vodi, in naredi na jeziku občuten slaj ali okus.
Grorljive rudstva se dajo žgati in rabiti za kurjavo in svetilo. Šota, ktere je veliko na ljubljanskem močvirji, je iz persti sognjitih žival, korenin in zemljskega olja; jo kopljejo, suše in rabijo namesto derv za kurjavo. Premog je iz železnatega ila in apna, navdan z- zemljskim oljem; je černo svetel, večjidel zel6 terd, in je tudi dober za kurjavo. Žveplo daje žveplenke.
Kovine (metali) se poznajo po teži, se svetijo, in se dajo v ognji rastopiti in kovati. Kopljejo jih v rudnikih ali čiste ali pa zmešane z drugimi stvarmi, ter jih raztoplju-jejo v plavših in obdelujejo za mnoge koristne reči. Naj bolj znane so: zlato, srebro, kotlovina, kositar, železo in. živo srebro.
Prid, ki ga nam prinaša rudstvo, je velik. Ne mogli bi zidati priročnih prebivališč brez apna, kamenja in železa. Koliko pripravnega orodja bi ne imeli, ko bi ne bilo rudnine. Brez soli bi ne bile jedi tako dobre in zdrave. Tudi nektere zdravila se na-rejajo iz rudstva. Koliko sto- in stotero ljudi se živi z obdelovanjem rudnine in druzega
rudstva. Iz zlata, srebra in iz kotlovine kujejo denarje, da se ž njimi polajšuje kupčija. Tudi zlatarji rabijo zlato in srebro za drage kinče in posode.
Kako prečudno je razdeljeno bogastvo narave!
138. Železo.
Železo je naj koristnejše med vsemi kovinami; za tega voljo ga je moder stvarnik veliko več, kakor drugih kovin, v zemljo shranil. Izkopujejo ga kot pusto rudo, ktera je zmešana z apnam, ilovico in z žveplam, ter se imenuje železna ruda. V plavžu se raztopi in se očisti v ognji od drugih reči;zdaj se imenuje lito železo. To pride z*>pet v ogenj, kjer se razbeli; potem se dene pod kladvo in se pokuje. Prav terdemu železu se pravi jeklo.
Kar je pri živalih konj, to je pri kovinah železo za človeško življenje. Lahko rečemo, da je železo zvest in delaven domač tovarš, kteri hodi s človekam na njivo in na bojišče, in vse hudo in veselo v življenji
spremlja, akoravno samo tega ne čuti. Brez železa bi ne mogli kar trenutek živeti, zato ker železo se pretaka v naši kervi, in stori, da je rudeča; železo naredi detetu zibelko in trugo merliču; železo nam zida hiše, greje stanice, zapira vrata. Železo orje naše njive, kosi travnike, žanje polja, in nam pomaga varovati to, kar smo si pridobili. Z železarn uterdimo konji podkve in ga berzdamo; iz železa naredimo parovoz in cesto, iz železa namreč je tudi tisti električno magnetični tek, kteri hitro, kakor blisk, po tankem dratu nosi naše misli od mesta do mesta, od dežele do dežele. Dan današnji delajo čolne iz železa, in tudi postavljajo železne hiše in cerkve. Še celo naj drobnejše lepotine vlivajo iz železa. Zlato in srebro je res svetlejše in lepše, toda lahko smo brez sreber-nih kozarcov in zlatih perstanov, in kdor nima srebernih žlic in vilic, se mu tudi jed prileže iz železnih vilic in iz kake plehnate žlice. Železo je naj manj očitno med kovinami, pa vendar nam vse druge pomaga dobiti, in ž njim lahko vse druge kovine namestu-jemo. Železo je kakor žito ustvarjeno za potrebo in živež telesa in življenja, potrebno nam je, kakor vsakdanji kruh.
Kladivo in železo.
Enkrat je železo milo se nad kladvam potožilo : „Nehaj me tak z'lo kovat', saj sem tudi jez tvoj brat." „Kaj me boš tako tož'valo," je železu kladvo djalo; „kaj se jeziš nad menoj, saj terpim tud' jez s teboj!" Le železa se spomnimo, kadar reveži terpimo; ako nam Bog kladvo da, bod'mo vsmljen'ga serca.
140.
Kufer ali kotlovina.
Kufer je rudečkast, se lepo sveti, in je zeló raztegljiv. Kotlar ga obdeluje za različno orodje; dela kotle, ponve, pokrove i t. d. Tudi strehe pokrivajo s kufram, in delajo denarje iž njega. Ako pride na kufer kislina, se naredi zeleni volk na kufrenih posodah, in ta je hud strup. Zavoljo tega morajo vse kufrene posode biti pocinjene. Zeló nevarno je tedaj, če se kuha ali kaj drugega shranuje v kufrenih posodah. — Ako se kufer zmeša s cinam, se naredi zmes, kteri pravimo bron. Iz brona lijó topove
ali kanone. Tudi zvonovi, ki nas vabijo k božji službi in k molitvi, so vliti iz brona.
141.
Kuhinjska sol.
Sol se v vodi raztopi in stori občuten slaj na jeziku. Nahaja se v natori v brezkončnih zalogah. V nekterih krajih so v zemlji veliki skladovi soli, skale. ki so iz samih terdih solnih kamnov. To je k a m n e n a sol. Dobiva se popoluama čista, ali pa je zmešana z drugimi obstojnimi deli. Ako kam-nena sol ni dosti čista, jo v vodi raztopi, pod ktero toliko časa kurijo, da vre in izpuhti; kar potem soli ostane, jo očistijo, razdrobe; in jo naredi v kosove ali pa v sode vložd Naše cesarstvo ima prav bogate solne jame v Galiciji, na Tiroljskem in Salcburškem.
Naj čistejša in naj boljša sol je s t u d e n-č n a sol, kterd iz tacih studencov kuhajo, ki imajo sol v zemlji stopljeno v sebi. Taka sol se dobi, ako se slanica večkrat napelje na razloženo vejevje ali protje, da počasi pre-kaplja in tako izpuhti. Tako očiščeno slanico
epeljejo potem po cevih v velik kotel, pod kterim kurijo dotlej, da vsa voda povre in izhlapi, in da se sol na dno vsede. Potem jo denejo v jerbase, in jo posuše.
Morska sol je manj bela. Ta se dobi iz morja, ktero ima veliko stopljene soli v sebi. Napeljejo namreč morsko vodo v ravne in široke jame, kjer voda na solncu izpuhti, sol pa ostane. Ker je ta sol ojstra, je posebno dobra za nasaljanje morskih rib.
Sol stori jedi okusne, in varuje, da meso ne dahne in se ne spridi. Jezus je svojim učencam rekel: „Vi ste sol zemlje."
142.
Vse stvari za človeka.
Vse okoli je veselo, stvarnikovo moč časti; zame, o gospod! si ustvaril, kar na svetu je reči.
Meni cede se pasejo, ptički v zraku meni pojd; meni ribe, povodniee plavajo tam pod vodo.
Meni cvetje se razgrinja, drevje daje sladki sad; meni polja rumenijo, meni klije zelenjad.
Tudi si zaklade drage hranil clo mi še v zemljo; meni solnce, luna, zvezde razsvetljujejo nebo.
Stvarnik, Bog neskončne slave, kak si krasen li še ti! z vsakim svitam, nebnim žaram misel nite se zbudi.
Peti razdelek.
Zemljopisje in domovinske zgodbe.
143.
i
Zemlja in nje deli.
Zemlja, na kteri prebivamo, je terda, ne-previdljiva krogla, ki plava po zraku, in se vsako leto enkrat okoli solnca, vsakih 24 ur pa krog svoje osi prisuče. Proti solncu obernjena stran ima dan, nasprotna pa noč, zato ker zemlja dobiva svojo svetlobo od solnca.
Da je zemlja okrogla, nam pričajo ljudje, kteri so šli naravnost, v eni meri po morji, pa so zopet od nasprotne strani prišli ravno na tisti kraj, od kodar so se vpotili. To bi ne bilo mogoče, Če bi ne bila zemlja okrogla. — Tudi sami se lahko prepričamo, da je zemlja okrogla. Ako potujemo po veliki ravnini ali
po morji proti kakem kraji, vidimo naj poprej verhove hribov, dreves, zvonikov in hiš; in ko bližje pridemo, se nam še le prikazujejo počasi tudi spodnji deli teh reči. To pa bi se ne vidilo tako, ako bi bila zemlja ravna.
Zemlja je zelo velika, ker ima v obsegu 5400 nemških milj. Naj višje gore na zemlji so, kakor pesek na krogli, in naše jezera so kakor kapljice na vedru vode. Velika je zemlja, pa je vendar le mala pičica na nebesni širjavi.
Suha zemlja se razdeljuje na pet delov. Pervi se imenuje Evropa, v kteri mi prebivamo; drugi je Azija, v kteri je bil pervi človek ustvarjen, in kjer je bil naš zveličar rojen. Tretji del je Afrika, kjer je naj hujša vročina, četerti del je Amerika, ktero je našel Krištof Kolumb leta 1492; ravno nam je nasproti, in ima noč, kadar je pri nas dan. Peti del zemlje je Avstralija, ki je iz samih otokov, ktere so našli v novih časih mnogi mornarji. Pervi trije deli zemlje se imenujejo stari, poslednja dva pa novi svet.
Imamo obraze ali podobe zemlje, ktere imenujemo z e m 1 j o v i d e. Na zemljovidih vidimo lice zemlje, morja, jezer in rek, hribov,
iii dolin, deržav in deželi, toda vse le v prav majhini meri. Zemljovidi kažejo večjidel le posamezne dežele, manjše ali večje dele zemlje. Upodobljujejo pa tudi vso zemljo v dveh okroglih polovicah na ravni planoti, ter kaže ena stran Evropo, Azijo in Afriko, druga stran pa Ameriko in Avstralijo.
144.
Morje.
Suho zemljo obliva od vseh strani morj^, to je, zelenkasta, grenka in slana voda, ktera se ne more piti. Mornarji morajo pomreti od žeje v sredi morja, ako jim zmanjka sladke vode. Morje je malokdaj mirno, temuč se neprenehama giblje, da se ne vsmradi. Morje pada vsakih 6 ur, ter odstopi nekaj čevljev od kraja, drugih 6 ur pa zopet hitro narašča in nastopa. Padanje morja se imenuje odtok, rast pa pritok.
Poglavitni oddelki morja so: Severno in južno ledeno morje , kjer je večjidel zima in led; večerno, atlanško morje med Evropo, Afriko in Ameriko; tiho morje med Azijo in Afriko. Nam naj
bližje je jadransko morje, ki sega do Tersta. Dalje pod jugam je srednje morje med Evropo, Azijo in Afriko, č e r-no morje je med Evropo in Azijo; v njega se stekajo naše velike vode.
Pod morjem so velike gore in doline, kakor po suhem, pa jih voda zaliva. Po nekterih krajih je morje po veliko tavžent čevljev globoko, po drugih pa plitvo, in se lahko zm^ri.
Na morji se živi veliko ljudi, ki v parobro-dih in v ladjah po vseh krajih sveta blago vozijo. Parobrode goni hlap, druge ladje pa sapa ali veter; hitreje švigajo, kot ptice pod nebam. Na morji so velike nevarnosti; in mornarji užijejo mnogo straha in nadlog. Resničen je pregovor, ki pravi: „Kdor ne zna moliti, mora na morje iti."
145.
Prebivavci zemlje.
Na vsi zemlji živi čez tisoč milijonov ljudi, ki so različne podobe, imajo razne šege in vere, in govori mnogoverstne jezike. Ljudje, kakor smo mi, bele kože
*) tisoč pomeni po starem tavžent ali jezero.
in z rudečimi lici, živd v svi Evropi in tudi še daleč po drugih delih sveta v Azii, v bližnjih krajih Afrike, v Ameriki in še celo v Avstralii, kamor so se preselili in se še pre-selujejo. Sicer pa so v Afriki čemi zamorci z volnatimi lasmi, v Ameriki indijanci, rudečkasti kakor kufer, v Azii rumeni mongolci s tankimi černimi lasmi in z majhnimi očmi; v Avstralii žive rujavi in divji malajci.
Veliko ljudi je po svetu omikanih in podučenih, pa še veliko več divjih, ki živd v temi nevere in krivovere, in še ne poznajo prav svojega stvarnika. Dobd se tako sirovi narodi, da pri njih prodajajo ljudi, kakor pri nas živino, in jedo še celo Človeško meso. Omikane ljudstva se živ^ s poljedelstvam, z živinorejo, obertnijo in s kupčijo; divjaki pa se le žive z ribštvam in zverinskim lovam.
Zares razni in mnogoverstni so ljudje na zemlji, vendar pa smo vsi otroci nebeškega očeta in bratje in sestre med sabo. Vsi se moramo ljubiti in eden drugemu pomagati za časno in večno srečo.
Drugo Berilo za slovenske šole.
15
laterna dežela in domovina.
Kraj, kjer smo bili rojeni, se imenuje naš rojstni kraj. Vtem preljubeznivem kraji je tekla naša zibelka, so nam cvetele perve rožice in prepevale ljube ptičice. Še ptičica pozna in ljubi svoje gnjezdo; kako bi li človek mogel pozabiti na svoj priserčni rojstni kraj! — Dežela, v kteri je naš rojstni kraj, se imenuje tudi naša mater na dežela. Naša materna dežela je Kranjsko. V materni deželi smo preživeli svojo mladost. Slehern zelen hribček in vsaka dolinica nas spominja na vesele mlade čase; vsak studenec nam pripoveduje od preteklih mladih let. Lepi travniki in zelene ledinice nam kažejo, kako smo brali perve rožice, lovili pisane metulje, in kako veselo se nam je stekalo naše mladinsko življenje. Kdo bi pri-serčno ne ljubil svojo milo materno deželo! Ne sramuj se svojega kraja, ne naroda, in ne svojega jezika, kterega so te naučili ljuba mati! Materna beseda je živa priča iskrene materne ljubezni; kdor materni jezik zataji, ta matere vreden ni.
Kranjsko je en del avstrijanske der-žave. V tej veliki deržavi je razun Kranj-cov še veliko drugih ljudstev, ktere govori različne jezike, imajo različne šege ali navade, in so združene pod očetovsko oblastjo našega svetlega cesarja Avstrija je tedaj naša občna domovina.
U domovini dobiva vsak priden prebiva-vee svoj potrebni živež; tukaj se izučuje in izuči v koristnih znanostih; ima varnost svojega življenja in premoženja in marsiktere dobrote, ki mu pomagajo izverševati svoj namen.
V" domovini skerbi deželska oblast za našo blagost, za ljubi mir in za pravico; du-hovska gosposka pa skerbi za naše zveličanje. Kdo bi za vse to ne bil priserčno hvaležen! Kdo bi ne ljubil svoje drage domovine! Kdo bi za njo ne dal blaga in življenja, ako bi bilo treba!
147.
Popotnikova pesem.
Popotnik pridem čez goro, od doma vzamem še slovd; in kamor se ok6 ozre, povsod se mi nov svet odprč. Tud tukaj solnce gre okrog, dolino
vidim-, hrib in log; pa solnee naše bolj bliši, in hrib naš lepši zeleni.
Tud tu cvetd cvetičice, po njih šuuoč čebelice; pa naših i;ož je lepši cvet, čebelic naših slajši med. Skoz mesta hodim in vasi, povsod drugač se govori; jez ptujc nikogar ne poznam, in sred ljudi povsod sem sam.
Dežela ljuba, kje ležiš, ki jezik moj mi govoriš , kjer znanci moji še žive, prijatli moji v grobih spe? Zdihujem, prašam vedno: kje? prijatli, k vam želi sereč. Perute imeti si želim, pa k vam domu, ko ptič, zletim.
148.
Kranjska in sosedne dežele.
Kranjska vojvodina razpada v tri dele: Gorensko, Dolensko in Notrajnsko.
Gorensko stran v zgornjem delu krog in krog oklepajo visoki hribje, med kterimi Triglav veličastno moli nakviško. V dnu Triglava izteka Sava, naj večja reka te dežele, iz dveli izvirkov. Ta gorata stran je polna naravnih lepot, ktere so se tudi že razznanile po širokem svetu. Posebno lepo se kaže biej s ko jezero; ni veliko, pa na sredi ima otok, in z otoka se vzdiguje pri-
jazna cerkvica matere božje. Spodnji del gorenske strani je velika ravnina, ki ie ne-
* v
koliko preterguje Šmarna gora z lepo cerkvijo Marije device. V koncu te ravnine stoji Ljubljana, poglavitno mesto kranjske zemlje, poleg Ljubljanice in južne železnice; ondi imata svoj sedež deželni poglavar in knezoškof. Tu je več učiliških naprav, ober-tnija in tergovstvo. Druge mesta na gorenski strani so: Kranj, staro mesto poleg Save, Kamnik, Škofjaloka in Radolica; Teržič je ter g z obilno obertnijo.
Notrajnsko je, razun Vipavske doline, skoz in skoz široko kamnato pogorje, kakoršno se sploh imenuje Kraz. V tem pogorji doline niso odperte, podobne so le kotlarn ali neškam; tudi je pod zemljo polno votlin in jam. Postojnska jama slovi daleč po svetu in ima obilno lepega kapnika. Na Krasu vode vse potekajo v votline in li-jakam podobne globine; gredo daleč pod zemljo, in prihajajo zopet na dan. Pri Cir-knici take vode delajo sloveče jezero; pri V e r h n i k i pa se iz teh vod zbera Ljubljanica, ki precej pri izvirku lahko ladije nosi. Na notrajnski strani stoji Idrija, rudarsko mesto, ki ima zelo bogate jame živega srebra. Lož je staro mesto.
D o 1 e n s k o je, razun kerške doline, vse gorato; vendar hribje niso toliko visoki; naj višji je K u m z dvojno cerkvijo na verhu. Okoli Kočevja in Ribnice je svet enak krasu; doline so podobne kotlarn, in vode odtekajo pod zemljo. Na dolenski strani so mesta: Novomesto poleg Kerke, Ko-stanjevica, Kerško, Metlika, Oer-nomelj, Kočevje in Višnjagora.
Krajnska dežela šteje stanovavcov do pol milijona; ljudje se živijo s kmetijo, delama tudi z rudarijo, obertnijo in s tergovstvam. Kmetija prideluje žita in kuhe vsacega plemena. V vipavski dolini in po dolenski strani raste tudi vinska terta. Rudarija daje živega srebra, svinca, železa in premoga.
Od Krajnskega proti južnozahodni strani leži avstrijansko p rim o rje, ki se raz-teguje poleg jadranskega m o r j a. Pri-morje obsega Teržaško mesto s svojo okolico , mejno grofijo i s t r i j a n s k o in pokneženo grofijo goriško in gradiš-kansko. Terst je poglavitno mesto in pervo tergovsko pristaniše avstirjanskega cesarstva. Deželni poglavar in pa škof imata ondi svoj sedež. V Istri je Pazin, Poreč, škofov sedež, in P ulj (Pola), vojaško
pristaniše. K Istri se štejejo otoki Kerk s škofovim sedežem, Cres in Lošinj. Na Goriškem je Gorica, lepo mesto blizo Soče, sedež pokneženega nadškofa; Og 1 e j (Aquileja), zdaj majhen kraj, pa v starem času sloveče mesto. — Ljubljano s Terstam veže železnica, od ktere gre cesta dez Bistrico v Istro n na Reko, in zopet čez Vipavo na Gorico.
Od Kranjskega proti severju leži koroška vojvodina. Ta dežela je precej gorata, pa daje obilno železa in svinca. Naj večja reka je Drava, ki teče podolgama skozi vso deželo. Celjovec je poglavitno mesto, sedež deželnega poglavarja in kerške-ga knezoškofa. Belak, mesto poleg Drave, je velika založnica za koroško železo. Hribje krog Beljaka dajejo naj lepši svinec. — Kranjsko veže s koroškim trojna cesta. Ta cesta je od Ljubljane do Kranja le edina; nad Kranjem pa se deli na tri strani, če« Ljubelj na Celjovec, cež Koren na Belak, in po Kokri na Kaplo.
Od Kranjskega proti severnoizhodni strani se razširja štajerska vojvodina, ktero železnica in tudi druga cesta veže z Ljubljano. Štajersko ima v severnem goratem delu mnogo rudnikov in kovačij za železo;
tudi ima bogate soline in dobro živinorejo. V južnem in izhodnem delu pa so rodovitne doline in ravnine, ki dajejo dosti žita in vina. Večji reke v tej deželi ste Mura in Drava. Sava meji proti Kranjskem. Gradec je poglavitno mesto, stoji na oboji strani Mure, ter je sedež deželnega poglavarja in eekovs-kega knezoškofa. Pomniti je še treba na gorejnem Štajerskem : B r u k, okrožno mesto poleg Mure, dalje Ljubno, Juden-burg in Marijocelje, sloveča božja pot; na dolejnem Štajerskem pa: Maribor, poleg Drave s škofijskim sedežem, dalje Celje, Ptuj in Radgona.
Od Kranjskega proti južnoizhodni strani je horvaško kraljestvo. Dežela je po večjem delu ravna, in Sava teče po sredi skozi njo. Zagreb, ne daleč od Save, je poglavitno mesto, sedež deželnega poglavarja, ki se imenuje ban, tudi sedež nadškofa. Pomniti so še mesta : V a r a ž d i n poleg Drave, Križevec,Karlovec, terdnjavapoleg Kolpe in zlasti Reka, prosto tergovsko pristaniše pri jadranskem morji; S i s e k, na stoku Kolpe in Save, je središe žitnega ter-govstva. —• Kranjsko veže s Horvaškim železnica skozi štajersko stran; pa tudi cesta
gre iz Ljubljane do Novegamesta, in od on-dot čez Kostanjevico na Zagreb, in Čez Metliko na Karlovec.
149.
Avstrijansko cesarstvo.
Po sredi Evrope se razprostira deželo-krožje, ktero obsega skoro 16. del Evrope. Ko bi Človek iz kake primerne visočine mogel od vseh strani pregledovati to veliko de-želokrožje, bi se ga ne mogel kmalo nagle-dati. Vidil bi velike in široke planjave, po kterih cvet6 lepi verti, in zelene rodovitne polja; vidil bi visoke gore z belimi verhovi, krasne jezera, ktere se, kakor sreberne očesa, blesketajo izmed čverstega zelenja; vidil bi neštevilno rek, ktere se pretakajo po deželah in pospešujejo brodardstvo, ober-tnijo in kupčijo; vidil bi jadransko morje, ktero te dežele druži z naj daljnimi ptujimi kraji. 36 milijonov ljudi se šteje srečnih, da prebivajo v tem prijetnem nebnem pasu. Tudi mi smo med temi. To veliko de-želokrožje se imenuje avstrijansko cesarstvo, naša občna in druga domo-
vina. Različen je jezik, kterega govore av-strijanski prebivavči; toda vsi smo lepo zvezani z domovinsko ljubeznjijo, in smo združeni v veliko ljudsko občino.
V avstrijanskem cesarstvu so naslednje kronovine:
1.	Avstrija pod Anižo, kjer je poglavitno mesto D u n a j ali B e č na D o n a v i, ktero je tudi poglavitno mesto vsega cesarstva in sedež cesarjev.	/
2.	Avstrija nad Anižo, kjer je poglavitno mesto Line na Donavi.
Avstrija ali Avstrijansko pod in nad Anižo stori nadvo j vodstvo Avstrijansko-
3.	Vojvodina štajerska, kjer je poglavitno mesto Gradec (Graz) na Muri.
4.	Vojvodina koroška, kjer je poglavitno mesto Celovec (Klagenfurt).
5.	Vojvodina kranjska, kjer je poglavitno mesto Ljubljana (Laibach) na Ljubljanici.
6.	Kneževina goriška, Gradiška in Istra s terstjanskem mestam in z okrajino, kjer je poglavitno mesto Terst (Triest) pri j a d r a n s k e m morji.
Koroško, Kranjsko, Gorica, Istra in Terst skupaj se imenuje Ilirija.
7.	Pokneževina tiroljska inPred-arelsko, kjer je poglavitno mesto Inšpruk (Innsbruck) poleg I n a.
8.	Kraljestvo desko, kjer je poglavitno mesto Praga (Prag) na. obeh straneh V e 11 a v e.
9.	Mejna grofija Moravija, kjtr je poglavitno mesto Berno.
10.	Vojvodina zgornja in spodnja slezijska, kjer je poglavitno mesto O p a-va (Tropau).
11.	Kraljestvo galicijsko in lo-d o m e r i j s k o, kjer ste poglavitni mesti Levov (Lemberg) in Krakov.
12.	Vojvodina bukovinska, ker je poglavitno mesto Cernovice.
13.	Kraljestvo d alm a t i n s k o, kjer je poglavitno mesto Z a d e r (Zara) pri jadranskem morji.
14.	Benečansko - lombarško kraljestvo, kjer je poglavitno mesto Benetke na otokih jadranskoga morja.
15.	Kraljestvo ogersko, kjer so poglavitne mesta P e š t a (Pest) , Budim (Ofen) , P o ž u n (Presburg) , Š o p r o n j (Odenburg), Košiee (Kaschau) in Veliki Varadin (GroBwardein).
16.	Vojvodina serbska in Banat, kjer je poglavitno mesto Temišvar. Zraven se šteje tudi banaško-serbska vojaška meja (granica).
17.	Kraljestvo horvaško in slavonsko, kjer je poglavitno mesto Zagreb (Agram). Zraven se šteje tudi horvaško-slavonska vojaška meja (granica).
18.	Velika kneževina erdeljska, kjer je poglavitno mesto Sibinj (Hermann-stadt).
150.
Vode in gore.
Naj imenitnejše vode po avstrijanskem cesarstvu so: Donava, ktera teče iz Nemškega memo Dunaja na Ogersko, ter se na Turškem zliva v černo morje; M o 1 d a v a ali Veltava in Laba na Ceskem. Tisa na Ogerskem. Po Štajerskem teče Mura memo Gradca; Drava iz Tirola pridere, in gre po Koroškem, potem memo Maribora na Horvaško, ter se združi pri Belemgradu z Donavo. Manjše reke so po Slovenskem: Sava, Savina, Kolpa, Soča i t. d. Po vseh teh vodah vozijo na parobrodih, ladjah, in
plavicah žito, vino, les in mnogo drugih kup-čijskih stvari.
Velike jezera so: na Ogerskem blatno in nežidersko jezero, na Laškem komsko jezero, na Koroškem celovško, na Kranjskem pa blejsko, bohinjsko in pa čudno cirkniško jezero, ktero po letu usahne, po zimi pa se zopet nateče.
Gore in planine'so po avstrijanskih deželah velike. Posebno gorati kraji so Ti-roljsko, Solnograško, zgorno Štajersko, Koroško in Kranjsko. Po Laškem in Ogerskem so velike ravnine. Naj imenitnejše planine so na češkem, rudne gore na saksonski in Kerkonoši na šlezki meji. Na Ogerskem so velike karpaške gore; na Koroškem, Tiroljskem in zgornjem Štajerskem so visoke planine s snežniki. Naj višji snežnik na Kranjskem je Triglav, na Koroškem pa Zvonik.
151.
Na goro.
1. Na goro, na goro,	2. Na gori cvetice
Na sterme verhč!	Najzalše cvetd
Tje kliče in roiče	In tiče preljube
In vabi serce.	Najslajše poj<5.
3. Na gori pod mano
Oblaki visč, Nad mano višave Blišijo vedre.
4. Na svobodni gori
Ni zemskih nadlog; Nad mano, pod mano Krog mene je Bog.
5. Tedaj le na goro, Na sterme verhe! Tje kliče in miče In vabi serce.
152.
Pridelki v avstrijanskem cesarstva.
Avstrijansko pridela toliko mnogoverst-nega blaga in tako vrednega, da zavoljo tega ni na svetn deržave enake avstrijanski. Za tergovino ali kupčijo imamo železnice in druge ceste po suhem, barke iz parobrode po vodah, da se lahko pošilja blago in enega kraja v druge. Zlato in srebro kopljejo na Ogerskem in Erdeljskem, c i n na Če-skem, svinec na Koroškem, živo srebro v Idriji na Kranjskem. Dobro železo se dobiva na Štajerskem in Koroškem. Sol napravljajo posebno na Solnograškem, v zgornjem Avstrijanskem in v Velički na Gališkem. Dobiva pa se tudi veliko morske soli iz jadranskega morja.
Vina in žita se na Slovenskem in Nemškem v dobrih letinah veliko pridela, in se prodaja v druge kraje. Poljsko delo, živinoreja, rokodelstvo in obert-nija cvete po avstrijanskih deželah.
153.
Rudolf habsburški.
Rudolf, grof habsburški, je bil prav pobožen mož, kteri je po očetovsko ljubil svoje podložne. Kadar je poravnoval kaki pravni prepir, je veselej razsodil tako, da je bilo prav pred Bogam in pred ljudmi. Večkrat se je kratkočasil tudi z lovam. Enkrat pride po sledu za divjo zverino do nekega potoka. Tu zagleda duhovna, ki ravno misli huti čevlje in nogovice. „Kaj delale tukaj?" vpraša grof duhovna. In duhoven odgovori: „Poklicali so me k nekemu umerjočemu, in moram hiteti, da mu prinesem sveto popotnico. Narasel pa se je od dežja ta potok tako zelo, da je odnesel berv, in zato moram prebresti vodo, da bolniku še pravočasno pomagam o smertni uri." — Globoko gine i o blagega Rudolfa. Misli: tukaj je pričujoč Jezus, moj Bog in odrešenih. Naglo stopi s svo-
jega krasno olcinčanega konja, poklekne, in ga ponudi duhovnu, rekoč: „Hitite umerjočega po-krepčat z nebeško jedjo!" — Drugi dan pripelje duhoven tega zalega konja grofu nazaj. in se mu preserčno zahvali za to dobroto. Toda Rudolf pravi: „Bog ne daj, da bi jez zdaj še rabil za posvetne reči konja, kteri je nosil mojega gospoda in odrešenika. Dal sem ga temu, od kterega sem vse dobil in vse imam — čast bogastvo in življenje
Ta pobožni, bogaboječi in pravični grof Rudolf je začetnik naše avstrijanske cesarske rodo-vine, ktera gospoduje v naj lepšem in naj mogočnejšem cesarstvu na zemlji. Tako tedaj Bog, kralj vsih kraljev, habsburški rodovini stotero popla-čuje in blagoslovlja, kar je nekdaj pobožni Rudolf za božjo čast storil.
154.
Ljubezen do domovine.
Leta 1792 in pozneje, ko so se vojskovali Avstrijani s Francozi, je vladal na Avstrijan-skem cesar Franc. V tem hudem času to cesarju Francu njegovi podložni dajali veliko prostovoljnih daril, da jih je obračal za brambo domovine. Posebno znameniti je ta le izgled:
Leta 1793 pride nek priprost kmet na cesarjev dvor, in bi rad govoril s cesarjem. Dobri cesar je vsakega tudi naj ubožnišega podložnika rad pred se pustil. Kmet pride tedaj pred cesarja in reče: „Tukaj sem Vam tudi jez prinesel nekaj," — ter položi na mizo mošnjico s tavžent goldinarji.
Cesar se zelo začudi, da mu priprost kmet daruje toliko in po taki viži. „Kdo, in od kod ste?" ga vpraša prijazni cesar. „Tega ne sme nobeden veditiodgovori kmet prav kratko, se poslovi in odide.
Cesarja zdaj še bolj mika zvediti kaj od priprostega kmeta. Hitro pošlje služabnike za njim, da naj bi ga še enkrat prašali za njegovo ime in stanovanje. Kmet pa se jim posmeja in pravi: „Ali menite, da bom vam povedal, kar še cesarju nisem povedali"
155. Lepi izgled.
Cesar Franc je stanoval po leti 1832 v Badnu, mestu na doljnem Avstrijanskem. Zvečer se večkrat hodi sprehajat, in ima le samega spremljevavca sabo. Prigodi se, da cesar sreča Drugo Berilo za slovenske šole.	16
štiri pogrebce, ki ravno nesejo merliča v trugi na pokopališe. Ta merlič je bil ubožnega stanu, in nobenega človeka ni bilo, da bi ga bil spremljal na pokopališe. Cesar nad tem glavo maja, ter pravi svojemu spremljevavcu: „ To mora gotovo biti kak ubožec, ker nima nobenega človeka, da bi za njim žaloval; jez sem deželni oče premožnim, in ubožnim; pojdiva mu midva k pogrebu." Pobožno odkrije cesar svojo sivo glavo, ter gre tiho in moli za trugo tega ubožca. To vidijo nekteri, in hitro se pridružijo tudi zraven, in dalje ko gredo, bolj se naraša versta pogrebcov.
Tri leta potem je umeri tudi cesar Franc, in obžalovale so njegovo smert vse ljudstva velikega avstrijanskega cesarstva.
156.
Cesarjeva podoba.
V neki majhini vasi so prišli enega dne zopet gospod fajmošter k svojim ljubim malim v šolo. To pot niso prišli sami; prišli so ž njimi tudi oče župan, oče šolski in še nekaj drugih sosedov iz vasi. Tudi so gospod fajmošter prinesli sabo nekaj s pertam zakritega. Položili so to na mizo, in ko z otroci odmolijo, začno tako le govoriti: „Ljubi otroci! že večkrat in mnogo sem vam
pravil od naj višje deželne gosposke, od našega občnega očeta, presvetlega cesarja, in vem, da ste si vse to prav dobro zapomnili! „Smo, smo!* odgovori več učencov, in nekteri tudi vstajajo, da bi odgovarjali — „ Vemo, da so cesar postavljeni od Boga," pravi neki deček. „Vemo, da jim zatega voljo moramo biti pokorni, da se cesarstvo našega cesarja imenuje avstrijansko, ki je prav veliko in lepo, ktero ima v sebi več dežel, in da prebiva v teh deželah okoli36,000.000 ljudi kterim vsem so cesar ljubi oče, kakor oče pri družini v kaki hiši; vemo, da cesarja spoštovati, ljubiti, mu služiti in pokoren biti že zapoveduje četerta božja zapoved;" — tako so odgovarjali pridni učenci.
„Tako je prav" jih pohvalijo gospod faj-mošter; ali pa veste, kakošen so li naš ljubi cesar'i" — „Ne vemo, ne vemo, jih še nismo nikoli vidili," pravijo učenci. — „Al bi jih radi poznalit" „Radi, radi!" se oglasi vsa šola. „Poglejte jih tukaj!" — S temi besedami odkrijejo gospod fajmošter to, kar so popred prinesli in na mizo položili, ter povzdignejo na kriško. „Joj lepo, lepo!" zaupijejo vsi otroci. Bila je lepa podoba z zlatim okviram, ki je kazala presvetlega cesarja, kakor živega. — Otroci se ne morejo nikoli zadosti nagledati te blage cesarjeve podobe.
Potem pravijo zopet gospod fajmošter: r Kaj menite, ali naj pustim to podobo tu pri vas v šoli, ali jo naj zopet vzamem seboj domu?" — ^Tukaj, tukaj na bo! prosijo vsi iz enega gerla. — „Tedaj vam jo pustim tukaj," pravijo gospod fajmošter, ter jo obesijo na Čeden kraj na steno v šolski izbi.
Zopet se obernejo k svojim ljubim ucencam, in kakor [da bi jih hotli spomniti, da naj pozdravijo cesarja, jim še reko: „Tudi znate neko lepo pesem, ki vam je zelo ljuba." — „Ta je cesarska pesem," pravijo veseli učenci, in že se pripravljajo, da bi jo zapeli. -— „Le zapojte jo," pravijo gospod fajmošter, in otroci zapojo z ginjenim in s prav nadušenim glasam, in po vsi šoli se razlega ljubljena cesarska pesem.
157.
Cesarska pesem.
Bog obvaruj, Bog ohrani Nam cesarja, Avstrijo! Naj nas modro vlada, brani, Močin z vere terdnostjo!
Krono mu branimo dedno Zoper vse svoražnike: S tronam habsburškim bo vedno Ter dna sreča Avstrije.
Stojmo zvesti, jaki, brumni Za pravico in dolžnost; Kadar pa velja, pogumni V boji kazimo serčnost! Avstrija iz vojsk, viharja Se brez slave ni prišla, Vse za dom in za cesarja, Kri, življenje naj velja!
Kar nam stvari obertnija, Varje naj vojšak močan, Učenost in umetnija Naj zmagujete na dan! Sreča naj deželi klije S slavo nji zedinjeno: Božje solnce v, miru sije Naj nad srečno Avstrijo!
Terdno dajmo se skleniti: Zloga pravo moč rodi; Vse nam bo lahko storiti, Ako združimo moži.
Brate pelje moč edina Nas do cilja enega; Slavna cesar, domovina! Večna bode Avstrija!
(Pristavek.)
In s cesarjem zaročnica, En'ga duha in rodu Vlada mila cesarica Nevenljivega cvetu. Kar je v pravo srečo šteto, Bog obema podeluj; Franz Jožefa, Lizabeto, Hišo Habsburg obdaruj!
158.
Evropa.
Evropa je naj manjši pa naj lepši, in do zdaj tudi naj srečniši del zemlje. V njej je podnebje naj bolj zdravo, zemlja naj lepše obdelovana, ljudje na bolj omikani, in sveta vera naj bolj razširjena. Evropejci so ve-čjidel kristjani, pa tudi judje in mahometanci. Po jeziku je naj več Slovanov; potem so
Nemci, Francozi, Angleži, Lahi, Španjoli, Turki, Gerki, Vogri, i t. d.
V Evropi je naša ljuba domovina, av-strijansko cesarstvo. Proti zahodu in severji so druge nemške deržave, kakor bavarsko kraljestvo, kjer ste imenitne mesti Monakovo in Augsburg; prusko kraljestvo, v kterem je glavno mesto Berlin. V sredi nemške zemlje je saksonsko, virtemberško in hanoveransko kraljestvo in več drugih manjših deržav. Imenitne mesta v teh krajih so: Draždane, Frankfurt manjski in pa Lipsko. Na lipskem polji je bila leta 1813 slovita bitva z Napoleonam I.
Proti solnČnemu zahoda soHolandija, Belgija in Francosko; veliko mesto na Francoskem je Pariz. Med Avstrijo in Francoskem je šva j carska dežela. Pod večernim jugam se francoskih deržav derži špansko kraljestvo, v kterem je poglavitno mesto Madrid. Za Španijo v zahodu je portugalsko kraljestvo z glavnim mestam Lizbona. Naj dalje v zahodu je [angleško, irsko in šotlansko kraljestvo na otokih, kjer je London, naj večje mesto vse Evrope.
V	severni Evropi je Danija, Šve-dija in Norvegija; dalje je rusovsko cesarstvo, ktero ima svoje dežele v Evropi, Azii in Ameriki, in je naj večja deržava v Evropi. Slavne mesta so Petrograd in Moskva, na Ruso-Poljskem pa Varšava.
Turško cesarstvo je od nas proti jutru in jugu, in ima svoje dežele v Evropi, Azii in Afriki. Glavno mesto na Turškem je Carigrad. V turški oblasti so tudi dežele Serbija, Moldava in Valahija. Za Turškem leži malo gerško kraljestvo z imenitnim mestam Atene.
V	južni Evropi je tudi Laško, ktero ima več deržav v sebi. Naj imenitnejše so papežove dežele, v kterih je Rim, glavno mesto vsega katoličanstva; potem je sar-dinsko in napolitansko kraljestvo.
7 «t ||. h ') IK »3 11 >1 1
<	159.
Sveta dežela.
Za srednjim morjem v Azii je sveta ali obljubljena dežela, v kteri je bil rojen božji sin, naš zveličar, kjer je terpel, umeri in nas odrešil. Nekdaj so to deželo ime-
novali Kanaan; zdaj pa ji pravijo Palestina ali sveta dežela. Palestina je več-jidel gorata. Proti sever ji je L i b a n o n , to se pravi snežnik; proti jugu, na srednjem morji je gora K a r m e 1, v sredi dežele pa Efrajm.
Naj imenitnejša reka v Palestini je Jordan; teče od severja proti jugu Več ko' 50 milj daleč. Pri jezeru Genezaret, kjer so kraji B e t s a i d e, Kapernaum in Tiberija, je Jezus pogosto hodil. Ti kraji in tudi Nazaret, Kana in Najm so bili v Galileji. Proti jugu od Galije je bila Samarija s kraji Samarija in Sihem.
Južna stran Palestine se je imenovala Judeja, med srednjim in mertvim mor« jem. Ta dežela je bila naj bolj obljudena; nje poglavitno mesto je bilo J eru zale m. Na nekem mestnem hribu, na Sionu, je bilo poslopje Davidovo; na Mori i je stal tempel. Blizo mesta je bil hrib G o 1 g a t a, kjer je bil Jezus križan. Drugi imenitni kraji so bili Jeriho, Emavs, B e tleli e m. Med Jeruzalemam in oljsko goro se je stekal potok Cedron v dolini Jozafat.
Izhodna stran Palestine se je imenovala Pereja; tam je hodil Jezus le redko.
Palestina je gorka in rodovitna dežela. Ljudje so se pečali s poljem in živinorejo. Tudi vertna in sadna reja je bila na visoki stopnji; posebno veliko dobička je prinašalo oljkovo drevo. Iz oljkovega sadja, iz oliv, se je zapravljalo prav dobro in imenitno olje. Tudi je bila ta dežela bogata figovih dreves, palm in vina. Zdaj pa je večjidel bolj zapuščena.
160.
Ozir na zemljo.
Veličastne in prečudne so vse jtvari v zemlji, na zemlji in nad zemljo. Vse ozna-nuje na glas božjo vsegamogočnost, modrost in dobroto. Naj večji čudež na svetu pa je človek, kteri po vseh krajih, pod vsakim podnebjem lahko žid srečno in veselo, da le pametno uživa natorne dobrote, ktere mu je preskerbel Bog, preljubeznjivi oče, in da išče svoje sreče v pravi božji ljubezni in v ljubezni do bližnjega.
Vsak kraj ima svojo posebno korist in dobrote, kterih imajo drugi kraji; te na-mestujejo svojim prebivavcam to, kar jim po-
manjkuje od druge strani. Kjer je huda vročina, jo ohlaja in zmanjšuje pogostni veter, in hladivno sadje raste v takih krajih, da se človek lahko pokrepča, kadar omaguje od prehude vročine. Prebivavci merzlih krajev imajo zverinski lov, kožuhovino in obilno derv ; in kjer ni dovolj lesa, se . dobiva premog in šota.
Zraven pa ima tudi vsaki kraj svoje težave in nadloge, da lahko človek spoznava, da je zemlja zares solzna dolina in ne naša prava domovina. Severjance stiska huda zima, večen led pokriva njih snežnike; južne zamorce tlači velika vročina, strašne pešene puščave so v njih krajih, in kjer je dobra in lepa zemlja, tam stanuje huda zverina in strupene kače.
Tako si pridobivajo povsod Adamovi otroci svoj kruh v potu svojega obraza.
Akoravno povsod človeka tlači težavni jarem, vendar lahko v vsakem kraji živi zadovoljno, ako ima to za ljubo, kar mu Bog v njegovem stanu daje dobrega, in če zvesto dopolnuje vse svoje dolžnosti, ter se varuje greha, svoje naj huje nesreče.
Ker je tedaj zemlja za nas le ptuja dežela, skozi ktero potujemo v svojo pravo in večno domovino, zato nikar ne navezujmo preveč serca na minljive posvetne reči, temuč ozirajmo se radi na očetov dom, v kterem nam je ljubi zveličar pripravil prostor in večno prebivališče.
Kazalo.
PerTl razdelek.
Podučne povesti in pesmi.
	Stran
/1. Molitev .....	. 3
2. Božja volja ....	. —
3. Bog vse prav obrača	. 4
4. Bog pomaga v potrebi	. 6
5. Ne odlašaj molitve	. 9
6. Sveta Neža ....	. 10
7. Otročja hvaležnost	. 11
8. Rjuha ......	. 13
9. Hvaležni rejenee	. 14
••10. Zjutraj ...	. 15
11. Moli in delaj ....	. 16
12. Šola......	. 19
13. Škoda zavoljo nevednosti .	—
14. Miloserčna Ančka	. . 20
15. Postrežljevi deček	. 21
16. Dobro obernjeni denar	. 24
17. Beračica .....	. 25
18. Rešeni rokodelski deček	. 26
19. Povračuj hudo z dobrim! .	. 29
20.	Pregovori ....... 30
21.	Drago zelce . .	. . .32
22.	Večerne misli . . . . . . —
23.	Zadovoljnost ...... 33
24.	Pravila zadovoljnosti . . . .34
25.	Zvonikarjeva ...... 35
26.	Sprava . . . . . . . 36
27.	Nagla jeza......38
28.	Keršanska varčnost . . . . .39
29.	Goreča voda......40
30.	Tat........41
31.	Večerna pesem ...... 43
32.	Umirajoči oče ...... 44
33.	Marija pomočnica . . . . .45
DrugI razdelek
Spoznava sveta in narave.
34.	Svet........47
35.	Zvezde . ......48
36.	Pomične, stalne in repate zvezde . . —
37.	Zemlja in solnce.....50
38.	Juterno solnce . . . . • .52
39.	Večerno solnce ..... —
40.	Zemljino sukanje ■ . ■ • .53
41.	Luna . . \ • •	-54
42.	Solne ni mrak ...... 55
43.	Štirji letni časi.....56
44.	Pomlad.......57
45.	Veliki teden in velika noč . . .58
46.	Pervo sveto obhajilo .
47.	Rrižev teden
48.	Nebohod, binkošti i sveto telo
49.	Na svetega telesa dan
50.	Poletje ....
51.	Huda ura ....
52.	Jesen ....
53.	Zima ....
54.	Božič ....
55.	Letni časi in človeško življenje
56.	Naše življenje je popotvanje
57.	Svetloba in gorkota . .
58.	Zvepleni klinčki
59.	Razširanje gorkote
60.	Toplomer ....
61.	Hlap in soparji
,62. Zrak .....
63.	Zrakomčr ali vremenik
64.	Rosa in slana . |J§5- Večerna rosa
66.	Megla in oblaki
67.	Dež, sneg in toča
68.	Elektrika ....
69.	Božje varstvo
Tretji razdelek.
Človek in društvo ljudi.
70.^Človeško	telo ....
71.	Zdravi udje ....
72.	Serce, pljuča in želodec . . . .108
73.	Zunajni počutiti . . . . .112
74.	Kaj imam......115
75.	Skerb za dravje . . . . . 116
76.	Človeška duša......118
77 .Vest......,123
78.	Stanovi........124
79.	Srenja . . . . ' . . .127
80.	Deželna oblast.....130
81.	Dolžnosti podložnih .... 132
$2. Pokaj so davki?.....134
:83. Človeški udje se spuntajo . . . 135
84. Vojaštvo......a 137
• 85. Spartanka . . .	. . 138
86.	Trije nauki za vojake .... 139
87.	Sveti Martin . . . . . .140
Č eter ti razdelek.
Naravopisje.
j$8. Živalstvo ........142
* 89. Doječe živali . . . . . .144
90.	Goveda ........145
91.	Pastir .......147
92.	Pastirska pesem . . . . . 148
93.	Pes...... . .149
94.	Lagati ne! . . . . . . 151
95.	Lesiea.......152
96.	Molitev tudi slabega stori serčnega . 153.
Stran
97.	Velblod......155
98.	Lev.......158
99.	Ptice . . . . . . .159 ISO. Ptice pevke......162
101.	Selivne ptice......163
102.	Hližna lastovka.....164
• 103. Kukovica ......165
104.	Sraka in pavovo perje .... 167
105.	Dvoživke......168
106.	fiibe.......169
tiOj^flibica .... . . . 170
T08. Žužki . '......171
i—
109.	Hodi v. šolo k mravljam . . .	174
110.	Sviloprejka ......176
111.	Červi.......177
112.	Polž.......178
113.	Povračilo......179
JdljL Bog za vse skerbi .....	181
115. Pregovori . . . ' . ,	182
d 16. Rastlinstvo ......	183
117.	Drevje . . . . . . .184
118.	Kaj nas drevesa učijo ....	187
119.	Hruška . . ■.....188
120.	Jabelčne peške......189
121.	Sadjoreja......190
122.	Gojzdno drevje.....191
JJ23. Germovje	.....193
124.	Vinska terta......195
125.	Tem tri vinska terta . . . .197
126.	Jagode.......198
127.	Zeliša.......199
Drugo Berilo za slovenske šole.	17
128. Žito........200
1S(9> Molitev pri sejanji .... 203
130.	Kmet svojemu sinu .... —
131.	Lan in konoplja.....205
J32. Predica......206
133- Cvetice ...... 207
134.	Šmarnice . . ..... . . . 209
135.	Gole in mah ...... 210
136.	Strupene rastline . . . . .211
-¿37. Rudstvo........212
138. Železo . . , . . . .215
f39. Kladvo in železo L% . . . .217 40. Kufer ali kotlovini ..... —
141. Kuhinjska sol.....218
142- Vse stvari za človeka .... 219
JPeti razdelek.
Zemljopisje in domovinske zgodbe.
I43. Zemlja in nje deli	. 221
144. Morje......	. 223
145- Prebivavci zemlje .	. 224
146. Materija dežela in domovina .	. 226
i'-H7. Popotnikova pesem	. 227
148. Krajnska in sosedne dežele .	. 228
149. Austrijansko cesarstvo .	. 233
150. Vode in gore ....	. 236
151. Na goro . . ...	. 237
152. Pridelki v avstrijanskem cesarstvu	. 238
153.	Rudolf habsburški
154.	Ljubezen do domovine
155.	Lepi izgled .
156.	Cesarjeva podoba .
157.	Ilesarska pesem
158.	Evropa
159.	Sveta dežela .
160.	Ozir na zemljo
Natisnil Dragutina Gorišeka, nekdaj L. Grunda.