R E C E N z I J A Darja Zaviršek (2000), Hendikep kot kulturna travma. Ljubljana: Založba /* cf. (350 str. Knjiga z naslovom Hendikep kot kulturna travma je nastajala v različnih kulturnih okoljih. Ne samo da naslov govori o tem, da ne obstaja kultura, ki se ne spopada s družbenim fenomenom prizade- tosti, ampak je knjiga tudi nastajala v različnih kulturnih prostorih, evropskih in neevropskih. Ravno ta razdrobljenost pa botruje temu, da je skoz celotno delo opaziti raznorodni konceptual- ni aparat. Dediščina ločitvenih praks med »prvim« in »drugim«, med »mi« in »oni«, med prizadetimi in neprizadetimi, ki je del življenja tako v našem slovenskem prostoru kakor tudi v drugih kultur- nih okoljih, nam narekuje miselne obrate, na katere avtorica v svojem delu pogosto opozarja. Vedno znova odpirajoča se travma naše dobe, ki jo doživljamo ob ne preživeti antagonistični miselnosti, se povezuje s koncepti identitete. Iden- titeta je vedno že konstruirana prek razlike, prek relacije do »drugega«, do tistega, kar nekdo »ni«, kar mu/ji manjka. Identitete pa lahko delujejo kot točke identifikacije le zato, ker imajo sposobnost, da izključijo, »pustijo zunaj«, na drugi strani, kakor pravi avtorica in prav tako številni drugi avtorji. V uvodu avtorica posveti pozornost problemu terminologije. Termini, s katerimi različni diskur- zi označujejo »drugačne«, so v jeziku omejeni termini, ki pravzaprav označujejo le majhen del posameznice/posameznika. Najpogosteje to ni bistvena komponenta v družbenem konceptu, igra pa glavno vlogo. Oznaka je v medicinskem diskurzu sprejemljiva, hkrati pa preozka za ozna- čevanje kompleksnosti posameznice/posamez- nika. Obenem spremembe v različnih diskurzih pri uporabi terminologije dokazujejo, da gre vedno za koncept, ki je družbeno konstruiran. V okviru problematiziranja terminologije misUmo na miselni obrat, ki ne govori o statusu »invalidnih« oseb, temveč nas zanima njihov drža- vljanski status. Ne gre za to, kako bomo dodatno invalidizirali »invalide« s pomočjo metod in tehnik pomilovanja ali moralnim argumentiranjem skrbi. Ne gre za to, kako jih bomo opisali in karakteri- zirali kot nesposobne kompleksne celote, temveč je treba pogledati, kje so jim kršene ali odvzete državljanske pravice, npr. svoboda gibanja (če niso urejeni pločniki in dovozi, lahko že govorimo o omejenosti gibanja, in s tem je kršena ustavna pravica svobode gibanja). Pri poglavjih, ki so pomembnejši za prepozna- vanje problematike prizadetosti in ključnih pro- blemov znotraj tega, se bom ustavila dlje kakor pri tistih, ki osvetlijo problem prizadetosti širše in pojasnjujejo problematiko s koncepti, kjer je opaziti le nekaj stičnih točk. Kulturno travmo avtorica poveže s kulturnim biologizmom, ki se prenaša z govorico. To prikaže zelo nazorno, ko vključi v tekst pregovore in reke, mehanizme, s katerimi se vedno znova rojeva kulturna travma »črede«; kdor se razlikuje od čre- de, postane kulturno drugačen. Kulture pripisu- jejo prizadetosti različne pomene in simbole, ki jih skoz čas prenašajo znanja in naracije. Avtorica se v delu ukvarja po eni strani z ravnanji in po- stopki, ki izhajajo iz kolektivnega stereotipnega verovanja v vsakdanjem življenju in zadevajo prizadete v evropskih družbah, po drugi strani pa z epistemološkim prelomom, ki prinaša spre- membo pri obravnavanju prizadetih ljudi. Ne po- sveča se kategoriziranju prizadetih oseb, temveč jo zanimajo družbene posledice stigme, ki jo doživljajo prizadete posameznice/posamezniki. Če smo začeli s terminološkim problemom, ne s statusom »invalidne« osebe, temveč z držav- ljanskim statusom, potem se nam zastavlja vpraša- nje, kakšen je status socialnega dela in sorodnih strok ter kje se nahajamo na družbeni lestvici. Avtorica vpelje koncept razmerja moči med zdravnico/zdravnikom in uporabnico/uporab- nikom in se v tem okviru ukvarja s paradoksi v procesih globalizacije. Ugotavlja, da so uporabni- ce/uporabniki zaradi vrhunske tehnologije bolj kakor nekoč odtujeni od sprejemanja samostojnih odločitev. Splošna družbena ravnanja s prizade- 289 RECENZIJA timi ljudmi določa zlasti medicinski model. Ko medicinske kategorije prodirajo v vsakdanje življenje, popolnoma spremenijo družbeno izkuš- njo. Užitek se sprevrže v trpljenje; moč in ugled medicinske profesije, ki ga še vedno poseduje zdravniški poklic, in dediščina tradicije imata sposobnost zasenčiti kolektivni um. To pomeni, da življenje ne pomeni več užitka, temveč pato- loško dejstvo. To pa je treba preoblikovati s pomo- čjo medicinske tehnologije. Namen tega je, da bi subjekt uniformirali v formo kolektivnosti; ne spoštovanje razlik med posamezniki, temveč iz- ključevanje. Ko avtorica opredeli pojem izključevanja, ga poveže s paradoksom globalizacije, kjer gre za vrednostni konflikt. Ta se izraža kot prostorski konflikt in se kaže v protestu posameznikov in skupnosti proti temu, da bi imeli v svoji bližini stanovanjsko enoto, v kateri bi živeli prizadeti, zasvojeni z drogo ali uporabnice/uporabniki psihiatričnih storitev. Nasprotovanja takim nastanitvam ni razumeti le kot predsodek, temveč tudi kot kapitalsko logiko, ki poskuša zaščititi menjalno vrednost nepremičnin na določeni lokaciji. Proces globa- lizacije ne gre mimo zgodovinsko nastalih domi- nacij, ampak jih nadomešča z novimi. Partikula- rizem pomeni najprej zagotovitev državljanskih pravic ljudem, ne glede na njihove razlike. Na- sprotje je univerzalna transformacija v formo, ki jo narekuje medicinski diskurz in preplavlja celot- no kolektivno miselnost. Naprej avtorica prepleteno govori o institucio- nalizaciji kot eni od zgodovinskih dediščin skrbi za prizadete ljudi in primerja njeno delovanje med političnimi sistemi (komunističnem in demokratič- nem). Institucionalna skrb je pripomogla k molku in nevidnosti prizadetih ljudi, ko jih je prostorsko ločila od neprizadetih in s tem omejila njihovo mobilnost. Iz intervjuja prizadete, ki živi v domu za osta- rele, avtorica ugotavlja, da je intervjuvana prido- bila v domu normativno identiteto, ki je hkrati tudi identiteta tistega, ki je zatiran. To je razvidno iz izjave, ko so ji od otroštva dalje govorili, da je »otrok države«. To pomeni, da ji je položaj otroka onemogočal, da bi se pritožila na temelju kršenja človekovih pravic. Počutila se je krivo za svoje nezadovoljstvo in hvaležno za skrb. Prizadeta, ki so ji rekli »otrok države«, ne le da je bila stigma- tizirana, ampak se je njeno telo v državnih apa- ratih pomoči poHtiziralo. Primeri dokazujejo, da je bila v srednji in vzhodni Evropi prizadetost politično vprašanje. Prizadeti ljudje niso imeli lastnih reprezentacij prizadetosti, bili so izločeni in skriti. Novi demokratični sistem ni prinesel sprememb. Spremenila sta se kulturni in politični kontekst, v katerem še vedno živi segregirano živ- ljenje. Danes pa to segregacijo razumemo v konte- kstu neoliberalizma. Sistem vrednot je v protislov- ju med prizadetimi in novim redom ekonomskega gospostva. Če pogledamo strokovno osebje v socialnih in pedagoških poklicih, opazimo, da se v postko- munističnem obdobju reproducira staro protislov- je med pomočjo in nadzorom. To nam narekuje vprašanje, koHko pomagati človeku in koliko biti del represivnega aparata države. Tu lahko govo- rimo o paradoksu med vključevanjem in izključe- vanjem, saj strokovno delo nekatere posamezni- ce/posameznike vključuje, nekatere pa izključuje. V nekaterih delih Slovenije strokovnjaki vpeljujejo načelo vključevanja otrok s posebnimi potrebami v navadne šole. Ponekod pa poteka medicinizacija etničnih manjšin; tam zagovarjajo izključevanje otrok, ki pripadajo etničnim manjšinam, da bi zapolnili kapacitete posebnih šol. Prizadeti ljudje so na podlagi diagnoz in socialnih kategorizacij vključeni v družbeni red. Vključitev pomeni isto- časno tudi družbeno izključitev, saj s tem izgubijo nekatere pravice, ki jih neprizadeti imajo. Kon- cept državljanskih pravic je fleksibilen koncept, ki je odvisen od tega, kako družba sprejema priza- detost glede na ekonomske, družbene, zgodovin- ske in simbolne vidike. Avtorica ugotavlja, da je dinamika med vključenostjo in izključenostjo prizadetih v tem, da so kategorizirani kot invalidni in s tem uvrščeni v normativni socialni red, vendar so hkrati tudi prostorsko, politično, ekonomsko in socialno izključeni. V postkomunističnih družbah se je ohranilo tradicionalno razumevanje državljanstva. Mnogi ljudje tudi danes ne sodelujejo polno v ekonom- skem, družbenem in kulturnem življenju. Imajo formalne državljanske pravice, ne pa aktivnih dr- žavljanskih pravic. Tudi nove ideologije odvzema- jo aktivne državljanske pravice prizadetim in marginaliziranim skupinam prebivalstva. To po- meni predvsem tiste, ki se ne morejo odzivati na zahteve trga, in tiste, ki niso avtonomni. Za mnoge ljudi sprememba režima ne pomeni spremembe državljanskega statusa. To je eden od konceptual- nih problemov, s katerim se srečujemo v social- nem polju. To je prevladujoča univerzalistična 290 DARJE ZAVIRŠEK (2001), HENDIKEP KOT KULTURNA TRAVMA] paradigma, ki temelji na razsvetljenskih vredno- tah in na enakih pravicah. Tradicionalni koncept državljanstva deli pra- vice v pasivne in aktivne. Pasivne pripadajo vsem, aktivne pa samo nekaterim. K slednjim ne sodijo posameznice/posamezniki iz marginaliziranih skupin. UniverzaHstična paradigma je temelj, na katerem so v 19. stoletju nastale socialne institu- cije, ki so po svojih formalnih ciljih želele zadostiti potrebam ljudi. Niso pa se ozirale na socialne, razredne, spolne in etnične razlike med njimi. Odgovoriti na potrebe posameznice/posamez- nika ne pomeni odgovoriti na potrebe »ljudi na- sploh«, ampak je treba poleg skupne človeškosti upoštevati in spoštovati razlike med posamezniki. Govorimo lahko o »interaktivnem univerzaliz- mu«, ki zahteva, da je vsak splošni drugi ali druga tudi konkretni drugi ali druga. Klasična paradigma univerzalizma torej nikoli ni vključevala vseh. Tisti, ki so jo utemeljili, so imeU v mislih »najboljše može«, ki so pomenili normo državljana z državljanskimi pravicami. Tudi med prizadetimi vidimo, da med navidezno homogeno skupino z enakimi pravicami obstajajo velike razlike. Glede na državno skrb imajo nekateri več pravic, npr. vojni invalidi, drugi pa (kljub govoru o »univerzalnih pravicah«) manj. Prizadetost slednjih ni simbolno povezana s herojstvom, z žrtvovanjem za domovino, temveč z dejanji, ki jih poskušajo državne oblasti skriti in izbrisati iz kolektivnega spomina. Njihov partikularni obstoj ogroža vladajočo kolektivno naracijo. Avtorica poudarja, da je pomembneje govoriti o dostopnosti in sposobnostih prizadetih kakor o neodvisnosti in integraciji. Drugo poglavje se začne z zgodovinskim pre- gledom pojmovanja »drugega« (konstrukcije in izključenosti drugega). Nadaljuje s tujstvom v nas samih. Ukvarja se predvsem s psihološkimi odzivi neprizadetih ljudi na prizadete in z delujočo silo dominacije. To povezuje z ohranjanjem klasifika- cije in jo problematizira, ko se ukvarja z defini- cijami normalnosti. Zgodovino izključevanja je mogoče raziskovati z dvema ločenima procesoma. S procesom kon- struiranja drugosti in drugega in s procesom ustvarjanja norme. V to je vključen stereotip, ki ni poenostavljena ali prehitra generalizacija o lju- deh, temveč je vedno zgodovinski in zelo komple- ksen. Tega ni mogoče pojasnjevati z enostavnimi koncepti. Zgodovinske začetke uporabe besede za »dru- gega« je mogoče najti v 7. in 6. stoletju pr. n. š. Beseda barbaros je onomatopeja in je pomenila nerazumljiv jezik tistih, ki niso govorili grško. Od 4. stoletja pr. n. š. naprej so helenistični Grki s to besedo začeli ločevati sebe od tistih, ki so jih imeli za inferiorne. Tako so utrdili idejo o manjši člo- veškosti tistih, ki jih sami niso razumeli. Grki so povezovali govorico, ki so jo razumeU, z razu- mom, negrško govoreče ljudi pa so dojemali kot iracionalne in ne povsem človeške. Začetki evropske civilizacije so začetki sovra- štva do drugih. Kult o skupnem izvoru vsebuje tudi sovraštvo do tistih, ki niso istega rodu. »Umakniti se k svojim« in iskati skupno določnico - to je še vedno arhaični odgovor na raznoličnost vsakdanjega sveta in način ohranjanja mehaniz- mov gospostva. Avtorica citira Duncana, ki pravi, da so Evropejci projicirali lastno evropsko ambivalentnost v svoja ravnanja in svoj odnos do »drugih«. Razširjanje krščanstva v Evropi se kaže v prostorsko-časovnih reprezentacijah. Časovne reprezentacije so ločevale čas predkulturne, pri- mitivne Evrope - ta naj bi se razvila po človeko- vem »padcu« iz rajskega, brezmadežnega stanja - in čas po tem. Z začetkom križarskih vojn v 12. stoletju Evropejci teh reprezentacij niso samo časovno preselili v preteklost, temveč so jih tudi razširili na neevropska območja. Razmejevanje je postalo totalno, ker ni obsegalo le idealizirane preteklosti, temveč tudi idealiziran prostor zamiš- ljenega raja nekje zunaj »našega prostora«. Neev- ropski prostor je pomenil prostor za pobijanje in uničevanje in hkrati prostor romantičnega iskanja korenin svoje naravnosti. Od konca 12. do začetka 16. stoletja je beseda barbar pomenila tako ljudi, ki niso bili kristjani, kakor neracionalne ljudi. Barbari so bili tudi vsi ne-Evropejci. Meha- nizmi gospostva delujejo po ambivalenci, ki jo v našem primeru vsebuje koncept drugosti. Avtorica vpelje Foucaultovo razlago spre- memb, ki so se dogajale v 17. in 18. stoletju. Domi- nacija meščanskega razreda v Evropi je v tistem času močno vplivala na novo oblikovanje izrazito normativnega telesa na področju dela in na po- dročju spolnosti. Vse spolne prakse, katerih cilj ni bila biološka reprodukcija, so bile izključene iz modela normalnosti in zatirane. Zatiranje na novo ustvarjenih patologij je postalo del novega aparata vednosti in obenem del globalnega meha- nizma nadzorovanja ljudi v nacionalnih državah. Proces ustvarjanja norme je mlajši od procesa ustvarjanja »drugega« in poteka v povezavi z njim 291 RECENZIJA od 19. stoletja naprej. Starogrški koncept drugega ni bil utemeljen na normativnosti. Začetki tega sežejo v predmoderne procese industrializacije. Prizadetost v današnjem pomenu besede pa je že konstruirana kot ideja normalnosti. Pri obravna- vanju prizadetosti je bil v vsej znani zgodovini najpomembnejši medicinski vidik. Čeprav je grški zgled pokazal, da je podoba »istosti« in »drugosti« ali drugačnosti obstajala že pred 18. stoletjem, je ne smemo enačiti z modernim konceptom norme in normalnosti. Poškodovano telo je bilo sicer označeno kot »drugo«, vendar ta drugost ni teme- ljila na normi normalnosti. »Drugo« telo je bilo čudežno telo kiklopov, sfing, pritlikavcev, palčkov, velikanov, torej monstrumov najrazličnejših barv kože, velikosti in okončin. Prehod k ideji norme v 19. stoletju označuje obdobje »freaks«, kakor so začeli imenovati ljudi s telesnimi posebnostmi, ki so jih razkazovali na predstavah. Avtorica citira Rosemarie Thomson, ki poimenuje to obdobje prehod od »telesnih čudes« k »telesnim napakam«. Na predstavah nakaz (freak shows) so razkazovali ljudi, ki so pre- hajah meje že oblikovanih kategorij normalnosti. Senzacionalne zgodbe in oblačila so morali pou- dariti njihovo iznakaženost. S tem pa so obenem poudarjali standard. Te predstave so pomenile prostor zabave, hkrati pa tudi prostor nenormal- nosti. Na to opozarja teratologija, ki je bila ena od znanstvenih disciplin. V obdobju moderne je iz izjemnih teles naredila patološka telesa, ki so se politizirala in medikalizirala. Nakaze so tako postale ikone deviantnosti, ker je bil v njih predstavljen ves normativni sistem tistega časa. Besedo normalno, ki je označevala nekaj, kar ustreza splošnim standardom, so v evropskih jezikih začeli uporabljati med letoma 1759 in 1840. Norma se je nanašala na upodobitve ideal- nega telesa, ki je živelo le v mitologiji. Na obli- kovanje koncepta norme je vplivala industria- lizacija, razvoj meščanstva, razvoj medicinskih znanosti in iz nje izhajajoča potreba po delovno sposobnih telesih. Evropski »drugi« je v 19. stoletju postal brezčasen, ahistoričen objekt, ki ni bil več občudovan, ampak osovražen. Ljudi z etiketo fizično ali duševno »drugačnih« so začeli ločevati v posebne prostore. Naprej se Zaviršek ukvarja s tujstvom v nas samih in pojasni najpogostejše psihološke odzive neprizadetih ljudi na prizadete. Avtorica poudar- ja, da je upoštevanje zgolj psiholoških kompo- nent, ne da bi pri tem prepoznali tudi kompo- nente interesov po ohranitvi strukturne neenako- sti, nevidni način opravičevanja in ohranjanja diskriminatornih odnosov neprizadetih do pri- zadetih. Če bi v odnosu do prizadetih videli zgolj »nelagodje pred drugačnostjo« in strah pred last- no prihodnostjo, bi se znašli pred hierarhičnim obratom, ki nastopi vedno, ko je strukturam z manj družbene moči pripisana večja moč. Sub- jekt, ki zadene ob drugačnost in ne vzdrži realno- sti razlik, se počuti kot žrtev drugega (npr.: nepri- zadeti poročajo o jezi in nelagodju, če prizadeta oseba na cesti zavrne pomoč). Drugi ga zaustavi in ogroža. Tak hierarhični obrat spregleda matri- ko moči in prikrije resnično sovraštvo do pri- zadetih, ki se ovije v samozadovoljno »nelagodje pred razliko«. Hierarhični obrat je način, kako opravičiti sovražni govor, besede, ki poškodujejo. Nanj naletimo takrat, ko se neprizadeti pritožu- jejo nad privilegiji prizadetih. Paradoks takih izjav je v tem, da ne prepoznajo resničnega razmerja moči v strukturi družbe. Ravno narobe. Bolj ko ljudje poskušajo izločiti prizadeto osebo iz svo- jega okolja, bolj se jim ta oseba zdi močna in nevarna. Sovraštvo, ki ni povezano z dejansko situacijo, proizvaja učinek, pri katerem se objekt, bolj ko ga poskušamo uničiti v realnosti, močneje dviga pred nami. V nadaljevanju avtorica problematizira upo- rabo in temporalnost terminov o normalnosti v smislu ustvarjanja subjektov s poimenovanjem in njihovim ohranjanjem s klasifikacijo. Problema- tizira definicije prizadetosti. Ugotavlja, da je pri- zadetost fenomen, ki se konstruira v posameznem vrednotnem sistemu in je konceptualiziran odnos- no. Njegova konstrukcija je temporalni proces, ki deluje s ponavljanjem. To lahko vidimo pri terminih, kot so »kripel«, »invalid«, »človek s posebnimi potrebami«, ki ustvarjajo prizadetost, hkrati pa jo destabilizirajo. Očitno je, da je priza- detost spreminjajoča se kategorija, hkrati pa tudi repetitivna. Ponavlja staro dediščino, ki tudi danes prizadete ljudi konstruira kot odklon od norme. Prakse ponavljanja, ki se kažejo v jeziku, ohran- jajo stalne strukture, hkrati pa ne morejo pobe- gniti pred novimi konstrukti. Moč torej izhaja iz ponavljajočega se govornega dejanja, katerega kodo že poznamo. Podobno kot posamezni termini tudi definicije predstavljajo problem. Prizadetosti definirajo kot odsotnost temeljnih osebnih sposobnosti, ne pojasnijo pa, katere sposobnosti so temeljne. Pri- meri kažejo, da je klasifikacijski sistem arbitraren 292 DARJE ZAVIRŠEK (2001), HENDIKEP KOT KULTURNA TRAVMA in temelji na številnih ideologizacijah, ki kon- struirajo realnost z jezikovnimi praksami. Vsaka ideologija se torej promovira kot nevtralna in kot »pravi« pogled na svet. Članice in člani skupine pogosto ne prepoznajo ideološke narave jezika, ki ga uporabljajo. Interakcijo med jezikom in družbenimi strukturami sprejmejo kot nekaj »normalnega«. Čeprav beseda invalid opiše člo- veka kot šibkega, večina ljudi besedo sprejema za svojo, ko da gre za naravno danost. Jezik po- stane naturaliziran, kar pomeni da izbriše razlike med govorci. To pomeni, da se zabrišejo različne pozicije moči. Beseda invaHd (invalidus) pomeni nemočen in negativno opiše človeka. Sovražne besede, ki poškodujejo, so ena od strategij zavra- čanja. »Drugi« postane simbol revščine, nevar- nosti, patologije, nenormalnosti. Avtorica citira Mary Douglas, ki trdi, da je mogoče medicinske diagnoze uvrstiti v skupno kategorijo »zavrača- nja«. Večina diagnoz uničevalno učinkuje na državljanski status osebe, ki je s tako diagnozo osramočena, pomilovana in izključena. Poststrukturalistična teorija o subjektu govori, da ljudje prevzemajo razne subjektne položaje v različnih diskurzih in različne identitete, ki so si lahko tudi nasprotujoče. Klasifikacije določajo, katera identiteta bo v družbi določala človekov subjektni položaj. Avtorica to ponazori s klasifi- kacijskim sistemom, kjer so prikazana načela zaporednega vstopanja skoz različna vrata, na katerih so zapisane razne oznake razvrščanja. Klasifikacije kljub svoji arbitrarnosti odločilno vplivajo na osebno identiteto posameznice/ posameznika. Identiteta je vedno splet tega, kako človek vidi samega sebe, kako ga vidijo drugi in kakšen si želi biti zase in za druge. Posameznice/ posamezniki se konstruirajo v subjekte na raz- lične načine, vsekakor pa so ti načini povezani z močjo in vednostjo. Avtorica ugotavlja, da je kategorizacija eden od najučinkovitejših načinov za ustvarjanje subjektov. Kategorije pa so proiz- vod najzgodnejšega učenja; zdijo se naravne in simbolizirajo življenjsko kontinuiteto. Po tem se avtorica ukvarja s kvalitativnimi razlikami pri dojemanju in obravnavanju priza- detih, ki so jih prinesle spremembe na začetku moderne, ter poudarja pomembnosti srednje- veške ekonomske prakse. Sprašuje se, kako je prišlo do homogenizacije telesa, ki je zamenjala »somatsko fleksibilnost« predindustrijskih kme- čkih skupnosti. Cilj srednjeveške ekonomije je bilo preživetje in ne akumulacija. Družinska oblika je bila jedrna družina, ki je vključevala tudi stare starše. Svoboda definiranja telesa in organizacije dnevnih delovnih aktivnosti sta bili veliki, zato ni bilo ločevanja na delovno sposobne in nesposobne ljudi. Eden od pomembnih ele- mentov v ekonomiji takratnega časa je bil tudi ta, da so ljudje dajali zemljo v najem, če je niso bili sposobni obdelovati. Tako so stari, prizadeti najeli zemljo, in če je niso mogli obdelovati, so jo oddali naprej v najem. Tako so dobili vir za preživetje. Materialna struktura kmečke družbe srednjega veka je zelo fleksibilno določala življenje priza- dete osebe. Zvečine so si sami kreiraU produk- cijsko življenje. Kapitalistična oblika proizvodnje pa je prinesla spremembe in deUtve. Ena glavnih delitev je bila prostorska ločitev domačega pro- stora od delovnega. Začetek moderne je prinesel tudi začetek izključevanja prizadetih iz gospodinj- stev na ulico. Prizadeto telo je ob tej ločitvi postalo delovno nesposobno. Delo pa ni imelo le eko- nomskega pomena, ampak tudi moralnega. Vse vrste prizadetosti so dobile moralno konotacijo in so postale manifestacija družbene odklon- skosti. Prevladalo je prepričanje, da je prizadetosti mogoče zdraviti in to je pomenilo začetek razvoja medicinske, psihološke in pedagoške obravnave s skupnim imenom - terapija. Nova oblika proizvodnje in reprodukcije ma- terialnega življenja je zgolj vrsta praks, ki proiz- vajajo nov družbeni prostor. Medicinski diskurz je prevladal nad drugimi diskurzi. Oblikoval se je koncept nove racionalnosti. Ta je temeljila na ideji o racionalnem subjektu. Tretje poglavje je avtorica naslovila Spomin in pripovedovanje. Tujo zanimajo zlasti travmatič- ni spomini, ki najredkeje postanejo del javnega spomina. Govori tudi o kolektivnem spominu in hkrati o družbeno ustvarjenem molku. Danes je pripovedovanje kot dejanje in delo- vanje postalo sestavni del družbenih znanosti. Nekateri to spremembo poimenujejo »narative turn«, obrat, s katerim so postala individualna in kolektivna pripovedovanja pomembnejša od univerzalnih zgodb. Individualna pripovedovanja pa niso abstraktni modeli, temveč so vedno že kontekstualizirana v času in prostoru. Avtorica poudarja, da ne potreba po javnem molku, temveč potreba po javnem pripovedovanju postaja osrednja tema sodobnih družb in znanstvenih disciplin. Kultura spominjanja je postala del de- mokratizacije vsakdanjega življenja, pripovedo- vanje pa temelji na spominjanju. Izmed številnih 293 RECENZIJA Zgodovinskih dogodkov ostanejo »resnični« le tisti, ki jih kdo pripoveduje, in zgodovinski dogod- ki so le tisti dogodki, ki so del javnega spomina. Javni spomin ni pozabljeni, temveč dovoljeni spomin, kar pomeni, da je spomin cenzuriran. Zavzame prostor na področju javnega in določa, kaj je vladajoče pripovedovanje. Javni spomin oblikujejo institucije. Tako je izpostavljen družbe- no konstruiranim procesom pozabljanja, ki ga preoblikujejo tako, da nekatere zgodovinske do- godke brišejo, nekatere poudarjajo in druge mar- ginalizirajo. Javni spomin je torej vladajoči spo- min. Ta selekcionira in filtrira osebne in kolektiv- ne spomine, ki ravno zaradi tega niso del javnega spomina. Spomin prizadetih posameznic/posa- meznikov in članic/članov marginalnih skupin ni del javnega spomina. Nad njihovim osebnim in kolektivnim spominom dominirajo profesionalne prakse. Ta proces onemogoča procese spremin- janja. In v tem vidi avtorica ključno povezavo med javnim in osebnim spominom. Z etnografskega vidika je pomembno, da se približamo vsakdanjemu življenju tistih, ki jih razi- skujemo. Zlasti pomembno je, da dehistorizirane zgodbe dobijo zgodovino, da spodbudimo spo- minjanje tistih področij vsakdanjega življenja, ki niso imela pravice do zgodovine. Tako lahko pretrgamo družbeno ustvarjeni molk in pozab- ljanje ter oživimo osebno spominjanje, ki dobi simbolno dovoljenje za obstoj in postane zgo- dovinski del javnega spomina. Pripovedovanje in spominjanje travmatičnih in tabuiziranih dogodkov pogosto velja za člove- kovo šibkost in ne za način okrevanja. V tradicio- nalnih kulturah ljudje verjamejo, da lahko kolek- tivni molk in pozabljanje izbrišeta travmatične dogodke. Tako ohranjata normativni imperativ kolektiva kot homogene in univerzalne celote. To je eden od razlogov, da je tako težko zajeti spomin ljudi, ki so socialno prikrajšani. Podobno se doga- ja ljudem v institucijah, pa tudi v družini. O njiho- vem življenju pripoveduje osebje ali starši. Tisti, ki je močnejši, pripoveduje o nekom, ki je šibkejši. Postmoderne družbe se od predmodernih razlikujejo po tem, ugotavlja avtorica, da se je ljudsko pravilo: »o čemer se ne govori, tega ni in ne boli«, spremenilo v načelo: »govoriti o preži- vetem zmanjša bolečino in zdravi«. Čeprav veliko ljudi, ki so preživeli travmatične dogodke, pripo- veduje o želji, da bi pozabili, pa vse več ljudi hoče, da bi njihovo spominjanje postalo del javnega in tudi javnih sprememb. Tu je razviden obrat od komunističnih do postkomunističnih družb. Javni molk se počasi umika javnemu spominu in hete- rogenim izkušnjam ljudi, katerih zgodbe so bile izključene iz javnega prostora. Namen zbiranja zgodb prizadetih ljudi ni ta, da bi s tem ganili prizadete, temveč je politično dejanje. Ta je lahko del upora proti obstoječim okoHščinam, ki prizadete prizadenejo, je izziv in grožnja legitimnosti javnega spomina. To je spomin, ki se upira družbeni konstrukciji pozabe. Posledica zanikanja v javnem spominu je kulturna kanonizacija, ki ustvarja drugost in zabriše drugačnost. To dokazuje, da sta javni in osebni spomin med seboj tesno povezana. Niti javni niti osebni spomin nista privatna, temveč kolektivna in historična. Prostori, kjer potekajo procesi pozabljanja, so institucije, ki ustvarjajo svojo identiteto in javni spomin tako, da neprestano pozabljajo ljudi in dogodke. Hkrati pa ohranjajo zaledeneli spomin na preteklost, saj je spomin vpisan v prostore institucij. Naprej Zaviršek primerja spomin ljudi, ki so preživeli holokavst, s spominom ljudi, ki živijo v socialnih institucijah. Langer v intervjujih z ljud- mi, ki so preživeli holokavst, razlikuje med »vsak- danjim« spominom in »globokim« spominom. Slednji pomeni spominjanje travmatičnih dogod- kov, kakor jih je človek osebno doživel. Vsakdanji spomin pa pogosto vsebuje moralno znanje in obče trditve in onemogoča, da bi oseba prišla do travmatičnih trenutkov, ki jih izzove globoki spomin. Pri prehodu od vsakdanjega spomina h globokemu spominu pa se zgodi sprememba. Pogovor izgubi gladkost, zastaja, hrope, ali pa prehiteva, preskakuje; govorništvo se torej na tej točki konča. Ko se globoki spomin dotakne travmatičnih dogodkov, zahteva poslušalca, pričo; če ni prič, nihče ne more posredovati dogodkov. Prizadeti ljudje praviloma ne govorijo o svoji kolektivni izkušnji, ampak le o osebni izkušnji, ki prej ločuje kakor povezuje. Prizadete ljudi ima- jo pogosto za krivce za lastno prizadetost, zato njihovih bolečin ne jemljejo resno. Ljudje, ki so večji del življenja preživeli v socialnih institucijah, azilih, psihiatričnih bolnicah, so najpogosteje prikrajšani za to, da bi pripovedovali. Njihova potreba po pripovedovanju postane del osebnega in javnega molka. Potreba, da zgodba posamez- nice/posameznika postane javno pripovedovanje, je hkrati želja, da bi bili ljudje priča preživetega. Je želja, osmisliti nesmiselne dogodke in čas, ki 294 DARJE ZAVIRŠEK (2001), HENDIKEP KOT KULTURNA TRAVMA^. je minil, kakor da ga preživeli ne bi živeli. Nez- možnost biti sam sebi priča je ena od skupnih značilnosti ljudi, ki so preživeli travme. To je povezano z družbeno konstruirano prepovedjo pripovedovanja spominjanja z ustvarjeno pozabo v prostoru javnega. Zato ne more postati del zgodovine, ker se o tem ne govori. V institucijah k temu pripomorejo pedagoške geste, ki disciplinirajo tako individualni spomin uporabnic/uporabnikov in ustvarjajo krotka telesa. Avtorica ugotavlja: če je pedagogizacija »uspešna«, uporabnice/uporabniki internalizirajo institucionalni spomin, ki človeka pozicionira kot pacienta aH varovanca. Varovanke/varovance tretirajo kot nebogljene otroke, institucije pa so »dobre«, ker za njih poskrbijo. Shranjeni spomin ostaja molčeči spomin. Ta se manifestira kot somatski simptom ali telesna bolečina. Freud je v svojem spisu »Prekrivajoči spomini«, v katerem se je ukvarjal z najzgodnejšimi spomini, poudaril, da je spomin vedno način, kako se človek izogne in izpusti tiste elemente dogodka, ki so najpo- membnejši deli zgodbe, na katero se spomin nanaša. Spomin je torej za psihoanalizo način, kako se oseba izogne spominu na travmatične dogodke: tako, da ustvari nov spomin. Langer poda kritiko »očiščene« verzije travmatskega spomina, ki danes nastopa v literaturi, filmu, zgodovini. Tu postane spominjanje nepretrgana artikulacija spomina, ki je oblikovana tako, da spodbuja pozabljanje in minimalizira občutke groze. S tem zmanjšuje možnost prehoda oseb- nega spomina k javnemu. K takim načinom se nagibajo tudi strokovnjakinje/strokovnjaki v socialnih in zdravstvenih institucijah. Nato avtorica primerja razHčne trditve avtor- jev, ki opredeljujejo kolektivni spomin. Halb- wachs trdi, da preteklost ne obstaja v spominu ljudi kot splet »resničnih« dogodkov, ampak je vedno že družbeno konstruirana. Spomin je strukturiran v obliki kolektivnih identitet. Moč kolektivnega spomina je v tem, da lahko pri- pomore k temu, da opogumi osebni spomin, da ne izgine v pozabo. Kolektivni spomin lahko tako kakor zgodovina da okvir oz. razlagalni model, s katerim človek razume, kaj se mu je zgodilo. Avtorica ugotavlja, da gre za vprašanje legitima- cije. Kolektivni spomin lahko pomaga redefinirati in razumeti preživeto. Brez tega okvira veliko ljudi ne sme redefinirati travmatičnega dogodka, in tako se spremeni v molk. Pamela Ballinger opo- zarja na fenomen redefiniranega spomina, ko posameznica/posameznik sredi življenja definira sebe kot žrtev ali kot koga, ki je preživel npr. koncentracijsko taborišče ali spolno zlorabo v otroštvu in se tega spominja ločeno od ljudi, ki so mu bili blizu. Gre torej za to, da ljudje v živ- ljenju redefinirajo, kaj se jim je zgodilo, kar pomeni, da ne gre toliko za oživljanje potlačenega spomina, temveč za prevrednotenje preživetega. Obenem pa za javno dovoljenje, da se o prežive- tem govori. Kai Erikson enači proces deljene travme, ki poveže ljudi v skupnost, z drugimi izkušnjami, ki jih skupina deli med seboj, npr. jezik, skupni dogodki, skupna znanstva. Travma v tem smislu postane temelj, na katerem ljudje oblikujejo skupni vrednostni sistem. Avtorica ugotavlja, da so prizadeti ljudje historizirali svoje spomine tako, da so postali aktivni v uporab- niškem gibanju. Njihova kolektivna identiteta je postala izhodišče, iz katerega so se začeli bojevati za svoje pravice in historizirati osebne izkušnje v kolektivnih pripovedovanjih. Spominjanje je osmislilo tisto, kar se je zgodilo. Ustvarjanje skup- nosti, ki se spominja, komemorira, pa je pomem- bno za ustvarjanje kolektivne identitete, ki omogoči, da posameznica/posameznik, kije priča dogodkom, lahko postane priča tudi samemu sebi. Zato so uporabniška gibanja danes ena najpo- membnejših oblik kolektivnega spominjanja travmatičnih dogodkov v socialnih institucijah. V nadaljevanju Zaviršek preučuje vpliv insti- tucionalne pedagogizacije na travmatični spomin posameznice/posameznika. Kakor smo že videli, so dogodki potekaU brez prič ne le v taboriščih, temveč tudi v socialnih in medicinskih institucijah. V življenjskih zgodbah prizadetih, ki se spomi- njajo življenja v institucijah, in jih je avtorica rekonstruirala, se po njenem ponavljajo tri ključne teme. Institucionalna ritualizacija hrane, odnos medicinskega osebja do prizadetega telesa in institucionalni odnos osebja do smrti. Hrano, telo in smrt lahko uporabimo kot metafore za opiso- vanje institucionalnega nadzora, ki pogosto dobi obliko pedagogizacije. Iz primera o Leni, ki ga opiše, je mogoče videti pedagoško naravo institu- cije. Bolečina, ki jo Leni ohranja v spominu, je posledica ambivalentnih sporočil, ki jih je dobila kot prizadet otrok. Po eni strani naj bi bila institu- cija njen novi dom, po drugi strani pa je bila prostor nadzora in pedagogizacije najintimnejših dogodkov. Osebje ji je predstavljalo smrt kot del »normalnosti«, kot nekaj, kar je inherentno povezano s telesno prizadetostjo. 295 RECENZIJA Družbeno konstruirana amnezija prikrije insti- tucionalno proizvajanje bolečine. Odvisno telo objektivizirajo in instrumentalizirajo zaradi lastne groze do prizadetih teles. S tem pa povzročajo bolečino prizadetim. Zanemarjanje in institucio- nalno nasilje je tudi posledica tega, da so bila pri- zadeta telesa zgodovinsko utišana. Iz perspektive vladajočega pripovedovanja so bila označena za »deviantna« telesa, ki nimajo formalnih oblik zaščite in samozaščite. Travmatični dogodki lahko dobijo formo pri- povedovanja, molka ali zgolj telesnih spominov. Freud opredeli travmatski spomin kot nekaj, kar povzroča mentalno rano, ki se ne more zaceliti tako, kakor se zaceli telesna rana. Zato ima časov- no kontinuiteto. Bolj ko okolje utiša zgodbe, bolj v telesnih spominih nastopajo kot bolno telo aH moteče vedenje, ki dobi medicinske in pedagoške diagnoze. Avtorica ugotavlja, da ne samo posa- meznice/posamezniki, tudi institucije imajo spo- min. Institucionalni spomin pa je po eni strani družbeno spodbujen molk, po drugi strani pa dolg spomin, ki povzroča, da se strukture izključevanja ne spreminjajo, temveč se spreminjajo le skupine ljudi, ki so naseljene v institucijah. V četrtem poglavju z naslovom Etnizacija, rasizacija in kulturne razlike avtorica pojasnjuje razsežnosti norm, ki se razlikujejo glede na kul- turno področje. Pokaže pomembnost in komp- leksnost diskurzivnih etičnih in religioznih norm, ki jih je treba upoštevati pri analiziranju in pro- blematiziranju marginalnih skupin. Pisno v tradi- cionalnih kulturah nima enakega pomena kot v visoko industrializiranih družbah in prav zato se vsakdanja praksa razlikuje od zapisanega. Antro- pološke raziskave o ljudeh s prizadetostmi v raznih kulturnih kontekstih je mogoče tipološko razdeliti na tiste, ki poudarjajo kulturne razno- ličnosti, in tiste, ki poudarjajo kulturne podob- nosti. Zavirškovo najbolj zanimajo raznoUčnosti, saj ponekod prizadete sprejemajo kot svete, dru- god pa so osebe z enakimi prizadetostmi izklju- čene kot nevarne in okužene. Kulturne reprezentacije pripadnikov etničnih skupin in temnopoltih so bile povezane s pred- stavami, da gre za reveže, ki imajo »poseben vonj«. Veljali so za grde, umazane, nimajo ena- kega razuma kot beli ljudje. V drugi polovici 19. stoletja so predvsem avstrijski, nemški in fran- coski zdravniki dokazovali, da so Judje, ki so bili označeni kot »rasa«, bolj nagnjeni k duševnim boleznim kot ostali. Tako je bila ena od kulturno značilnih podob druge polovice 19. stoletja podoba bolnega potujočega Juda. Ta je bil pato- logiziran kot histerik in obtožen poženščenosti. Na ravni kulturnih reprezentacij avtorica ugo- tavlja, da so obstajale očitne analogije med diskri- minacijo prizadetih, temnopoltih, žensk in drugih etničnih kultur. Kulturni imperializem je temeljil na vrednotah, ki so dokazovale večvrednost beHh in predvsem moških (rasizem in seksizem), in je omogočil zgodovinski nastanek dominacije in podrejenosti. Obenem pa vidimo tudi razlike med kulturnimi konstrukcijami prizadetih, temno- poltih in žensk. V nasprotju z dvojnim ekonom- skim izkoriščanjem žensk, etničnih manjšin in ljudi temnejše barve kože je bilo za prizadete značilno, da so bili zgodovinsko izključeni iz procesov proizvodnje in družbene in biološke reprodukcije. Prizadeti niso bih ekonomsko izko- riščani, temveč so bili definirani kot delovno nesposobni in zato kot družbeno nekoristni. Dvojno izkoriščanje temnopoltih in žensk so omogočile rasistične in seksistične ideologije. Zgodovinsko segregacijo prizadetih pa je omo- gočila ideologija skrbi, torej sistem socialnega varstva, ki je temeljil na segregaciji »delovno nesposobnih«. Avtorica ugotavlja, da tudi tam, kjer prizadeti niso fizično izločeni iz družbe, obstaja nekaj ambivalentnosti in nelagodja do prizadetih. Tudi današnje antropološke raziskave dokazu- jejo, da večina družb občuti do prizadetih nekaj nelagodja in da so posameznice/posamezniki v skupnost pogosto vključene/vključeni tako, da so iz nje hkrati tudi izključeni. Izključenost se kaže v poimenovanjih, v družbenih statusih in iden- titetah, ki jih smejo privzeti. Kaže pa se tudi v kozmologiji vrednot, ki veljajo v določeni družbi. V petem poglavju avtorica posveča pozornost diskurzivni materialnosti teles. Najprej opiše razHčne trditve avtorjev o odnosu do prizadetega telesa, ki privedejo do naturalizacij telesa. Naturalizacije telesa temeljijo na razsvetljenskih idejah o fiziognomiji kot metodi opazovanja telesa in govorijo o tem, da je »zunanji človek le proje- kcija notranjega«. Prizadeti so bili zato pogosto naturalizirani tako, da so jih ljudje dojemali zgolj prek poškodovanega telesa aH uma. Upodobljeni so bili kot predmet iz »divje narave«, ki je v nas- protju z racionalno in organizirano »kulturo«. Pri kritiki biologističnega diskurza, ki je po- vezan s telesnimi praksami in tehnikami, avtorica vpelje Foucaulta, ki govori o subjektivaciji in 296 DARJE ZAVIRŠEK (2001), HENDIKEP KOT KULTURNA TRAVMAl podjarmljenju individuumov, ki poteka prek teles. Ko obstoječi družbeni red potrebuje taka telesa, ki ustrezajo obstoječi družbeni strukturi, naj- različnejše prakse poskrbijo, da jih tudi dobi. Pri obravnavi telesnega spomina postavi bolj kot travmo samo v ospredje dogodek, ki je travmo povzročil. S tem se odmakne od medicinskega razumevanja travme in poudarja, da je telo vedno družbeno telo. Telo je ves čas tudi konstruirano skoz spomin in skoz lastno zgodovino. Ko mislimo na prizadetost, mislimo zlasti travmatične spomine, ki se kopičijo v telesu. Travmatične izkušnje pa proizvedejo telo, ki je prizadeto, poškodovano. Avtorica problematizira popravljanje prizade- tega telesa, ki je značilna reakcija medicinskega diskurza. Osvetli problem normativnega telesa, norme, kjer so bistvene razlike med medicinskim in sociološkim diskurzom. Skoz intervjuje pri- zadetih ugotavlja, da starši zelo zgodaj podredijo prizadete medicinskemu diskurzu. V petem podpoglavju se avtorica ukvarja s problemi telesnih meja in protez. Ugotavlja, da je tema telesa in njegovih meja povezana z vpra- šanjem prostora. Primerja intervjuja dveh priza- detih in ugotavlja, da ena izmed intervjuvanih razširja meje normalnosti, ko v meje svojega telesa vključuje protezo kot del telesa, kot telesni organ. Za drugo intervjuvanko pa obstaja meja med njenim telesom, protezo in boleznijo. Inter- nalizirala je normo normalnosti, kjer je proteza in bolezen na strani odklonskosti, ki je prostorsko segregirana. Prva pa razširja meje normalnosti. Avtorica ugotavlja, da spreminjanje prostora in telesa kot prostora ni samo osebno, temveč je tudi poHtično vprašanje. Bolj ko je prostor javnega nadzorovan, bolj so nadzorovana tudi telesa. V zvezi s komodifikacijo telesa, ki je znana tako iz zgodovine psihiatrije kakor iz zgodovine prizadetosti, avtorica ugotavlja, da ima instrumen- talizacija teles kontinuiteto. Začetek kapitalizma je iz heterogenih teles naredil nova, regulirana telesa. To je razvidno tudi iz antičnega Rima. Otroke so zapirali v zaboje, da ne bi zrasli, da bi jih tako uporabili za tržne namene. Skoz tipične primere iz zgodovine ugotavlja, da se tedaj poka- žejo vse razsežnosti spolnih in etničnih vrednost- nih predstav o posameznicah in posameznikih. V šestem poglavju avtorica prikaže prizadetost kot spolno specifično izkušnjo. Osredotoči se na prepoznavanje razlik po spolu, predvsem ko gre za umevanje telesa, vprašanja pravice do spolnosti oziroma pri ženskah do reproduciranja in abor- tiranja. Najprej opozori na spolne razlike v samo- podobi. Avtorica ugotavlja, da ženske ponotra- njijo več negativnih podob o sebi kakor moški. To je posledica negativnih odzivov iz zunanjega sveta. Tudi v tradicionalnih uporabniških organi: zacijah so navzoče negativne podobe o prizadetih ženskah. Normativne zahteve po lepem telesu so simbolno močneje povezane z ženskim kakor z moškim telesom. To močno poudarjajo reklame, ki zaželene telesne mere neposredno povezujejo s pozitivnimi lastnostmi telesa in osebnostnimi lastnostmi. Taka sporočila povezujejo negativne človeške lastnosti z »grdim« telesom, pozitivne pa z »lepim«. Če prizadete ženske rojevajo, ima to poHtične razsežnosti. Avtorica iz perspektive feministične teorije problematizira ustaljene medicinske pogle- de na reprodukcijo, pokaže na paradokse abor- tiranja, oplojevanja z biomedicinsko pomočjo in steriliziranja prizadetih žensk v socialnomedi- cinskih ustanovah. To raziskuje v različnih poli- tičnih ureditvah, pri čemer posebej obdela sloven- ski prostor. Ugotavlja, da aktivistke in aktivisti gibanja prizadetih vidijo v genetski dilemi etično dilemo, aH je življenje neprizadetih vrednejše od življenja prizadetih. Ko navaja vzroke za skrb, ki je v tradicionalnih družbah žensko delo, po eni strani ugotavlja, da se ženska umakne v tradicionalni okvir skrbi, ker je njena identiteta povezana z njeno reproduktiv- no zmožnostjo in zato velja v družbi za krivo, če se rodi prizadet otrok. Ta družbeno konstruirana ideja o ženski moralnosti je še danes eden glavnih razlogov, da so med skrbnicami prizadetih pred- vsem ženske. Po drugi strani pa ugotavlja, da so prizadete ženske apriori izključene iz tega okvira. Z dvojno stigmatizacijo prizadetih žensk se Zaviršek ukvarja predvsem v smislu spolnega nasilja nad prizadetimi ženskami. Trdi, da se verjetnost spolnih zlorab veča s stopnjo prizadeto- sti. VeHko storilcev si za žrtev raje izbere koga, kije prizadet, ker je eden pomembnih elementov zlorabe ta, da storilec uživa v občutenju moči in nadzorovanja šibkejšega od sebe. Tudi če priza- deta deklica ali odrasla ženska išče pomoč, kljub njenim spremenjenim telesnim in čustvenim odzi- vom nihče ne pomisH ali pa ji ne verjame, da se je zgodila spolna zloraba. Taka vedenja patologi- zirajo in individualizirajo. Običajni odziv pa je medikalizacija. Avtorica ugotavlja, da se največ 297 RECENZIJA Spolnih zlorab zgodi doma, v rejniških družinah in v institucijah in da so bolj travmatične izkušnje spolnih zlorab tiste, ko zlorabljajo najbližji. Teh povzročiteljev je več kot neznanih povzročiteljev na neznanem kraju. Te ugotovitve nam jasno kažejo paradoks. Skrbniki ali osebje raje ne pu- stijo prizadetih, da bi hodili sami naokoli, »ker se jim lahko zgodi kaj hudega«, medtem ko se jim najhuje dogaja ravno v domačem, »varnem« okolju. Posebej se avtorica loti vprašanja spolnega nasilja nad prizadetimi v institucijah, natančneje v socialnomedicinskih zavodih. Tam je mogoče osvetliti spolno nasilje s treh vidikov. Prvi vidik spolnega nasilja izhaja iz sistemskih problemov. Če posameznica/posameznik nima stanovanja, je prisiljen živeti v zavodu. Drugi vidik se nanaša na spolne zlorabe ene varovane osebe v zavodu nad drugo. Pri tretjem pa gre za to, da osebje spolno zlorablja prizadete. Avtorica pouda- ri razHke med zavodskim in »domačim« spolnim nasiljem. Ugotavlja, da je narava spolnih zlorab v institucijah pogosteje kolektivna kakor pri spol- nih zlorabah svojcev ali neznancev. To pomeni, da za zlorabo vedo tako osebje kakor prizadeti in tudi vodstvo. Vodstvo ustanov poskuša zlorabe prikriti. Govoriti o tem bi pomenilo legalizacijo nekorektnega postopanja v ustanovi. To pa bi ogrožalo podobo institucije, ki je pomembnejša od pravic in varnosti prizadetih. V tem kontekstu lahko govorimo po eni strani o molku, ki pomeni smrt za prizadete, po drugi pa o institucionalni pedagogizaciji, ki prizadetim sporoča, da morajo biti čim manj zahtevni in zadovoljni s tem, kar imajo, ter da nimajo druge izbire. Avtorica ugo- tavlja, da je strukturna nevarnost pri spolnih zlo- rabah v ustanovah ta, da spolne zlorabe individua- lizirajo in reducirajo na problem »patoloških po- sameznikov«. S to opredelitvijo jih razbremenijo osebne odgovornosti, institucijo pa razbremenijo tega, da bi ocenila svoje delovanje. Sedmo poglavje avtorica naslovi Reprezenta- cije prizadetosti. Najprej se ukvarja s podobami in njihovimi pomeni. Osredotoči se na članke iz dnevnega časopisja, ki govorijo o prizadetih in prizadetosti, ter jih analizira. Avtorica ugotavlja, da so reprezentacije prizadetosti napačne inter- pretacije. Reprezentacije prikrivajo socialne okoli- ščine, v katerih se prizadetost ustvarja. Dominant- ne podobe, ki jih reproducirajo različni diskurzi, vedno znova utrjujejo položaj moči tistih, ki prav zaradi obstoja takih reprezentacij prizadetosti vzdržujejo predstavo o svoji neprizadetosti. Tako je tudi razvidno, da so prizadeti izključeni iz medijskih reprezentacij in ostajajo nevidni. Ob pregledu medijskih reprezentacij avtorica pokaže, da večina medijev utrjuje normo normalnosti in poudarja »drugost« prizadetih. Članki se pogosto ne osredotočijo na sistemske zlorabe, ki jih ob- čutijo prizadeti, ampak zgodbe individualizirajo. Poudarjajo vztrajnost in usmerjenost k temu, da bi prizadeti ali prizadeta premagala bolezen. Personifikacija problema preusmeri pozornost od strukturne neenakosti na »osebno moč«. V podpoglavju Kdo se boji nasmejanih obrazov avtorica navaja načine, skoz katere poteka v določenih reprezentacijah prizadetosti utrjevanje norme normalnosti. Ugotavlja, da nasmeh na obrazih prizadetih oseb prikriva resnične razmere v medicinskih in socialnih zavodih. Prikriva zgo- dbe o bolečini, institucionalnem nadzorovanju, nasilju in osamljenosti, ki le redko pridejo v javnost. Institucionalna fotografija pokaže tisto, kar želi institucija, saj je del nje. Gledalci, ki jo gledajo v mediju, pa se srečajo z normativno reprezentacijo »pravilne« prizadetosti in ne z reprezentacijo prizadetih. Posebej se avtorica posveti normalizacijskim učinkom filmske produkcije. Ugotavlja, da je pri- zadetost v filmih vedno sporočilo neprizadetim, in sicer zato, ker poudarjajo dvoje: dobroto v odnosu do prizadetosti in transformacijo v »pravega človeka« pri stiku s prizadeto osebo. Filmi ustvarjajo neprestane opozicije (prizade- tost/neprizadetost, normalnost/nenormalnost), z namenom, da bi dosegli močan dramatičen učinek. Poudarjanje in prikazovanje stereotipov in predsodkov in t. i. »žanr normalnosti« pa zgolj krepi opozicijo med občim in drugim. S tem se meja med »normalnostjo« in »nenormalnostjo« še močneje zariše v gledalčevo nezavedno. V zadnjem poglavju Zaviršek poudari pomen razlikovanja med »verovanjem« in »vednostjo«. Posledično se ukvarja z birokratsko ustvarjenimi subjektivitetami. Avtorica ugotavlja, da subjekt ni naravno dan, temveč je učinek moči vladajočih diskurzov. Pri prizadetosti je to ideologija skrbi, ki različno ovirane ljudi birokratsko označi kot invalidne, kar pomeni, da vlada prepričanje, da so prizadeti odvisni in da potrebujejo skrb in varstvo. Na koncu avtorica pokaže razliko med tra- dicionalnimi invalidskimi organizacijami in uporabniškimi gibanji. Pojasnjuje, katero politiko 298 DARJE ZAVIRŠEK (2001), HENDIKEP KOT KULTURNA TRAVMA- skupnostne skrbi katera zagovarja in kako je druž- beno gibanje vplivalo na politiko skupnostne skr- bi. Zagovorniki različnih konceptov skupnostne skrbi so združeni, ko gre za realizacijo ideje o deinstitucionalizaciji in integraciji življenja priza- detih v skupnost. Razlike pa se pojavijo pri zago- varjanju različnih vrednot, torej med tistimi, ki izhajajo iz ideologije skrbi, in tistimi, ki izhajajo iz ideologije pravic. Avtorica zavzame staUšče, ki ga je mogoče razumeti kot vlogo zastopnice oz. zagovornice prizadetih, ki se v okviru uporabniških gibanj zavzemajo za neodvisno življenje. Ta trend je na- stal zaradi nezadovoljstva z obstoječimi tradicio- nalnimi invalidskimi organizacijami. Poudarek je na državljanskih pravicah prizadetih in ne na statusu »invalidnosti«. Avtorica pa hkrati utrjuje prakso, ki producira vladajoče pripovedovanje, saj sama ni prizadeta. Kljub kontroverznosti pa delo dobi težo in pomen, ko uvršča v kontekst zgodbe in pripovedovanja iz intervjujev, osebnih spominov prizadetih žensk iz slovenskega pro- stora, ki so doživele travme. Tako eksplicitno po- kaže prehod iz osebnega spomina v javni spomin in njegovo legitimnost. Znotraj tega je razviden tudi miselni obrat, ko se postavi v vlogo poslušal- ke, v vlogo »molčečega subjekta« oz. zapisovalke. Obstoječa terminologija za označevanje ljudi, ki imajo nekaj manj aH nekaj več od večine pre- bivalstva, je kljub modifikacijam skozi stoletja še vedno sporna in problematična. Avtorica se v knji- gi odloči za uporabo termina hendikep. Toda ne zgolj za tega, ampak vnaša terminološko razHč- nost: ljudje s posebnimi potrebami, prizadeti, hendikepirani. Po eni strani kaže, da poudarja dilemo pri uporabi terminov, po drugi pa je to mogoče razumeti kot uveljavljanje »tujega«, ne- prevedenega termina v slovenski prostor. Termin ni popolnoma opredeljen, sliši pa se prodorno. Ne nazadnje je to mogoče razumeti kot vnos »tujega«, »drugega« v »naš« kulturni prostor in s takim terminološkim posegom preseči mejo med »nami« in »drugimi«. Poleg terminoloških dilem in kaosa je mogoče opozoriti še na hendikep, ki ga razumemo kot koncept. Hendikep je mogoče razumeti kot kon- tekstualni koncept, ki v različnih kulturnih pro- storih pomeni različno. Je tudi različno interpre- tiran in pomen je odvisen od konteksta. Hendikep pomeni vsak odklon od večine, ne glede na popu- lacijo. Pojem hendikepa tako označuje odklons- kost v situaciji. Ta pa je v različnih kulturnih prostorih različno interpretiran. Besede, jezik in s tem označevanje, poimeno- vanje, sintagme so ključnega pomena v odnosu do kogar koli. Ko pa govorimo o prizadetih, ki so najpogosteje označeni z negativnimi konota- cijami, lahko vidimo, na kateri točki se začenjajo miselni obrati, na katere opozarja avtorica pri poimenovanju aH ne poimenovanju. Nevarnost pri tem je v tem, da sami poimenujemo prizadete, namesto da bi to storiH prizadeti. Večji del knjige se ukvarja ravno z jezikom. Zaradi tega sem se podrobneje ustavila pri po- glavjih, ki imajo neposredno ali posredno zvezo z njim. Proti pokroviteljskemu diskurzu avtorica vpelje različne koncepte in vsakdanje prakse. Večkrat se oddalji od teme prizadetosti in se os- redotoči na feministično teorijo aH na področje norosti. Ko pokaže na podobnost problemov marginalnih skupin, problematiko zastavlja širše in ponazori, kaj pomeni strukturno izključevanje. Po drugi strani pa lahko taka primerjava naleti na negativne odzive pripadnic in pripadnikov razHčnih populacij. Kakor je skoz knjigo razvidna širina in raz- sežnost problematike, tako zgodovinsko kakor konceptualno, teoretsko in diskurzivno podkrep- ljena, pa je na drugi strani opaziti pomanjkanje globine. V knjigi pravzaprav kritizira poglobljeno osredotočenje na specifično populacijo. Eklektič- no navajanje dejstev tako tistih pred našim štetjem kakor poststrukturaHstov je posledica tega, da avtorica vpelje množico razHčnih konceptov, kjer je včasih viden prepad, tako geografski kakor kon- ceptualni. Ukvarja se s slovenskim prostorom in problematiko prizadetosti, ki jo podkrepi z zapisi intervjujev, hkrati pa z zaposlitveno problematiko mladih žensk v Aziji in s problematiko arktične histerije. Avtorica pokaže premik od medicinske para- digme k paradigmi vsakdanjega življenja tako, da uvrsti v svoje delo pripovedi in slike prizadetih posameznic. To pomeni uvrščanje osebnega spomina v javni spomin, torej premik od molka k besedi. Prav tako tudi prezentacijo fotografij, ki se razlikujejo od institucionalnih fotografij nasmejanih obrazov prizadetih. Avtorica vpelje v tekst literarna dela Cankarja in Kosmača, saj to odpira nove vidike razmišljanja in kritično samo- refleksijo pri branju Hterarnih del, ki so vsekakor del vsakdanjega življenja. Za konec, če strnem refleksijo o knjigi, lahko rečem, da se avtorica ukvarja s institucionalno 299 RECENZIJA pedagogizacije prizadetih. Na drugi strani pa se ukvarja z uporabniškimi gibanji pri nas in v svetu. Ti opozarjajo na tiste potrebe posameznic in posa- meznikov, ki se razlikujejo od potreb institucij, zlasti pa na premike v smislu miselnih obratov v odnosu do marginaliziranih skupin in posamez- nic/posameznikov. Avtorica poda tudi kritiko neoliberalistične demokracije ter govori o molku prizadetih, kije še vedno prisoten. Institucionalna pedagogizacija je posledica molka, ki se odraža tako v slovenskem kulturnem prostoru kakor dru- god, začenši v družinah prizadetih do filmskih reprezentacij. Vsebina knjige ima velike časovne, geografske in konceptualne razsežnosti. Avtorica se ukvarja s problematiko na široko in kritizira osredotočenje zgolj samo na prizadete. Če se omejimo na specifično populacijo priza- detih in osredotočimo na konkretne probleme v slovenskem kulturnem prostoru, nam to omogoči poglobljeno uporabo kritične teorije družbene konstrukcije prizadetosti. Poleg faktografije nam tako na lokalni ravni kakor širše omogoči vpogled v problematiko na ravni konkretnega, lokalnega, in omogoča tudi poglobljeno razmišljanje. To nam približa branje »javnega spomina« iz intervjujev prizadetih posameznic in narekuje konkretne smernice razvoja pri konstruktivnem iskanju kon- kretnih rešitev, ki so pomemben dejavnik reaHza- cije miselnih obratov. Tako pri spolno specifičnih izkušnjah posameznih prizadetih kakor tudi pri institucionalni pedagogizaciji. To pomeni hkrati politična dejanja v smislu družbene rekonstrukcije prizadetih, katerih začetke vidimo v uporabniških gibanjih prizadetih. Knjiga Darje Zaviršek Hendikep kot kulturna travma pomeni za slovenski prostor prispevek na teoretski ravni, ko pokaže premik od predmo- dernega k poststrukturalizmu, od medicinskega k vsakdanjemu. Prav tako pa pomeni knjiga pri- spevek k praksi socialnega dela, saj je izziv za razmišljanje in daje smernice za načine dela z prizadetimi, ki izhajajo iz teorij uporabniških gibanj. <; , ' • Rezka Osredkar 300