KRONIKA KNJIŽEVNOST TONE PARTLJIČ: NE GLEJ ZA PTICAMI. Doslej je bilo ime pisatelja Toneta Partljiča širši slovenski kulturni javnosti skoraj ne/nano. /akaj mladi avtor živi in deluje na štajerskem in je svoje do/daj objavljene krajše prozne stvaritve zvečine objavljal v mariborski literarni reviji Dialogi, tako da ga je poznala v glavnem majhna peščica ljudi, ki se bolj ali manj poklicno ukvarjajo z literaturo. S pričujočo knjižico.* ki mu jo je izdala Mladinska knjiga v s\oji zbirki Pota mladih, in je Partljičem knjižni prvenec, pa z dramo, ki mu jo namerava v prihodnji sezoni uprizoriti Mestno gledališče ljubljansko, je te kvnzianonimnosti. ki jo je v marsičem zakrivila tudi regionalna razdeljenost slovenskega kulturnega prostora, konec in Partljič se je v razmeroma kaj kratkem času uvrstil med predstavnike najmlajše slovenske pisateljske generacije, tiste, ki skuša (neobremenjena z vso vojno dediščino in v celoti in do kraja zazrta samo v naš čas) ta čas kritično pretresti in razčleniti, najti v njem vse tiste anomalije, ki zavirajo in utesnjujejo njeno bivanje, jih ujeti v literarno izpoved in jih s tem tudi ovrednotiti. Ta namen je vseskoz navzoč tudi v zbirki novel in črtic Ne glej za pticami. V njih se Partljič tematsko loteva vseh problemov vsakdanjega življenja v okolju, ki v njem živi in ustvarja tudi sam. Krajevno so njegovi teksti postavljeni v Slovenske gorice, ali točneje povedano, v listi del Slovenskih goric, ki je najbližji Mariboru in se razprostira med tem mestom in avstrijsko mejo. Tako je že koj v začetku vidnu nekje tudi osrednja Partljičeva preokupacija, konfrontacija mesta in vasi. ki je morebiti najbolj vidna v najdaljšem besedilu, noveli Ne glej za pticami, po kateri je dobila naslov tudi celotna knjižica. Ta problem konfrontacije se seveda izpovedno, vsebinsko, bistveno odmika od * Tone Partljič. Ne glej za pticami. Pota mladih. Mladinska knjiga 1967. «* 659 dosedanje tradicionalne obdelave istega problema v naši literaturi, zakaj spremenil se je čas in z njim seveda tudi razmerja sil in protisil, problemi se nam kažejo v drugi luči. v njih se razkrivajo nove družbene in tudi psihološke razsežnosti. A Partljičev pisateljski svet se ostro zajeda v te nove razsežnosti, skuša najti njih pravo podobo, pojasniti vzroke zanje in označiti s pisateljsko plastiko in intenziteto ozračje, ki v njem ti posamični vzroki sprožajo tudi posledice. Iz te, že omenjene osnovne avtorjeve preokupaeije izvira tudi druga, ki se zvečine kaže \ drugih krajših črticah in se zvečine dotika življenjskega prostora učiteljstva. glavnega zastopnika inteligence v tem ozračju in ob nenehni navzočnosti te konfrontacije: v osrednji noveli ima ta motiv samo postransko funkcijo, medtem ko pomeni v črticah skoraj praviloma vsebinsko in izpovedno jedro. In tako je treba dela. zbrana \ pričujoči knjigi, razdeliti v dve skupini ne samo s formalnega gledišča, ampak tudi glede na njihovo motivno osnovo. V tej razdelitvi pa je nekje pogojena tudi literarna raven Partljičevega pisanja. Novela Ne glej za pticami je gotovo najbolj celotna pisateljeva stvaritev, tematsko in motivno spretno zaokrožena, le da je. žal, izpovedno neko-likanj šibka, neizrazita. Druge črtice so bolj ali manj torzi. strnjeni zametki, ki skupaj dajejo sno\ za daljše delo. ki bi v njem obračunal z vsem deziluzio-tiizmom in moralno ter mentalno indolenco današnjega podeželskega učiteljstva. kakor jo je pač spoznal verjetno po svojih lastnih izkustvih. Te črtice še kažejo nekatere hibe začetniškega pisanja, neuglašenost formalnih in vsebinskih elementov te prozne zvrsti, v njih je psihologija nekolikanj zapostavljena, a so zato po svojih družbenokritičnih dimenzijah in po svojem preciznem označevanju situacije današnjega učiteljstva vendar zanimive, saj si Partljič ne po-rnišlja imenovati v njih stvari s pravim imenom. V njih je zelo opazna tudi neke vrste avtobiografičnost, nekakšna prežetost z avtorjevimi lastnimi skušnjami, ki so narekovale marsikatero poanto v teh tekstih, vendar je ta avtobiografičnost še dosti premalo vpeta v okvir literarne izpovedi, premalo je še transfonnirana v literaturo, preveč je obravnavana sama po sebi. V nasprotju s temi pa se v osrednji noveli celolneje kažejo osnove Partljičevega pisateljska, iz nje se tla razbrati in razvozlati njegov ustvarjalni proces, doumeti sistem njegovega motivnega prepletanja in preceniti njegov posluh za psihološko oblikovanje posameznih likov. Tako sta se mu oče in mati v tej noveli izoblikovala v še kar plastični figuri, nekoliko je učinkovit lik tudi Jože. učiteljiščuik. ki se gre bohema in bi rad postal pisatelj, druge figure pa se ne prebijejo čez stereotipnost. Vendar je pri tej noveli dosti bolj kritična njena izpovedna plat, ta je namreč popolnoma neuravnovešena, neizrazita in meglena, prav tu postaja očitno, da je avtor šele začetnik, ki še ne obvlada do kraja pisateljskega obrtništva, ki še ne zna docela funkcionalno in učinkovito sestaviti mozaične strukture svojih izpovednih poant, svojega pisateljskega namena. Zakaj poanta, da življenje teče naprej, je tako nejasna in jo je tako težko razbrati, da skoraj ne pride do veljave. Stilno se naslanja Partljič na realistično tradicijo naše literature: predvsem v črticah je formalno in slogovno skrajno tradicionalen in standarden, v noveli sicer skuša sprostiti to togo realistično formo, a se mu to ne posreči najbolj, tako da ostaja v osnovi še zmerom isti. Edini slogovni element, ki bravca pritegne, je neka svojevrstna lirična predihnjenosi novele Ne glej za pticami, nekakšna skoraj nostalgična prežetost realistične stilne fakture, ki daje besedilu 660 neko novo dimenzijo. A tudi ta kmalu izgubi pomen, ker je vendarle premalo izrazita, da bi lahko postala v bravčevih očeh vrednota, ki bi si jo zapomnil. Tako imaš ves čas občutek, ko da je formalno obvladanje pisateljevanja pri Partljiču precej daleč za njegovo izpovedno nujo in za spoznanji, ki jih skuša v svojih tekstih izpovedati. Vendar je po drugi plati spet težko dokončno izreči to sodbo, zakaj v teh literarnih zvrsteh, ki so zastopane v knjigi Ne glej za pticami, je pravzaprav s formalnega gledišča težko najti kaj novega. s\oje obvladanje forme pisatelj laže pokaže v daljšem besedilu, saj ima tam za to dosti več priložnosti. In upajmo, da nam bo Partljič v takem besedilu to tudi pokazal, zakaj svojo pisateljsko nadarjenost je s svojim prvencem kljub vsem hibam le dokazal in z njo bo verjetno kmalu prerasel tisto rahlo začetništvo, ki se ponekod še kar čvrsto drži pričujoče knjige. Borut T r e k m a n 661