VOLITVE IN DEMOKRACIJA Niko TOŠ* izvirni ZNANSTVENI ČLANEK ZAUPANJE V DEMOKRATIČNI SISTEM Povzetek. Članek je del obsežnejše študije, v kateri avtor obravnava uveljavljanje demokratične politične insti-tucionalizacije v Sloveniji. Pri tem se opre na analizo rezultatov raziskav, opravljenih v dvanajstih zahodnoevropskih državah ("Believes and Government" Oxford University Press, 1995) ter na analize demokratizacijskih procesov v srednje- in vzhodnoevropskih državah (New Democratics Barometer). Na osnovi lastnih raziskav in na komparativni ravni prikaže uveljavljanje demokratičnega sistema s pomočjo koncepta "podpore" demokratičnim institucijam oz. "zaupanja v politične institucije". Na osnovi komparativnih podatkov za Srednjo in Vzhodno Evropo nakaže stanje demokratični zavesti ter prevladujoče politične orientacije in stališča o političnem pluralizmu, delovanjem parlamentarnega sistema oz. težnjo za restitucijo starega sistema. Za Slovenijo avtor izrecno ugotavlja, da se po prevladujočem zavzemanju za razvoj parlamentarnega sistema (skupaj s Češko, Madžarsko in Poljsko) razvršča bliže tradicionalnim zahodnoevropskim demokracijam kot večini držav v tranziciji. Ključni pojmi- demokracija, podpora demokratičnemu sistemu, zaupanje v institucije, države v tranziciji, Slovenija Uvod V začetku devetdesetih let sistemi t.i. realnega socializma v Srednji in Vzhodni Evropi, ki jih označuje totalitarna zasnova politične in ekonomske oblasti, razpadejo. Družbeni sistem zahodne demokracije, utemeljen na političnem pluralizmu, se v teh družbah uveljavlja kot nov, univerzalen model politične institucio-nalizacije. V ospredju demokratične politične institucionalizacije je pluralni parlament kot osnovni vzvod sistema za urejanje socialnih, ekonomskih in političnih odnosov. Predpostavka delovanja parlamenta kot osrednje demokratične institucije je, da izraža voljo volilnega telesa. Med parlamentom in volilnim telesom obstaja razmerje, ki je utemeljeno na dejavni podpori volilnega telesa. • dr. Niko Tot, redni profesor sociologije na Fakulteti za drutbene vede, predstojnik Centra za raziskovanje javnega mnenja in mnaiiimh komunikacij Družboslovno obravnavo političnih sistemov zahodnih demokracij v zadnjih desetletjih spremlja svojevrsten skepticizem, ki ga v svoji analizi izražajo različni avtorji, med njimi Habermas (1973), Crosier (et al., 1975), King (1975) in drugi. Strnjeno pa ga povzame in prikaže Offe (1979). Različna izhodišča pri analizi demokratičnih sistemov so te avtorje privedla do bolj ali manj skupne razpoznave, namreč da so ti sistemi "preobremenjeni" s pričakovanji in zahtevami državljanov, kar povzroča erozijo njihove legitimnosti. Erozija letigimnosti demokratičnih sistemov, ki je prisotna v daljšem obdobju, jih lahko prizadene v njihovih temeljih. To spoznanje in opažanje se izrazita tudi v teoriji krize parlamentarnih sistemov. Pa vendar na empirični ravni ta teorija ne dobi široke podpore. V kasnejših analizah, v 80-ih letih je pojasnjevanje erozije demokratičnih sistemov prešlo iz "preobremenjenosti" k "neodzivnosti" sistemov oz. vlad na obstoječe zahteve državljanov, ki izhajajo iz procesa individualizacije in družbene modernizacije in v povezavi s tem iz povečanih potreb po samoizpolnitvi in politični udeležbi. Zahteva za povečano udeležbo je povezana s podmeno o možnosti učinkovitega vplivanja na odločanje v imenu državljanov in torej na uresničevanje temeljnih načel demokratičnega sistema. Pri poizkusu operacionalizacije teorije krize in možnosti njene empirične potrditve je Easton namesto pojma legitimnosti uporabil pojem "podpore" (support) demokratičnemu sistemu. Pri pojasnjevanju zastojev v delovanju demokratičnih sistemov so različni avtorji v osemdesetih letih razlago o preobremenitvi nadomeščali z razlago o "neodzivnosti" vlad na obstoječe zahteve volivcev. Proces družbene in individualne modernizacije in razvoja se namreč izraža v povečanih zahtevah ljudi za samoizpolnitev in politično udeležbo. Povečana zahteva za udeležbo je običajno povezana s pričakovano učinkovitostjo vplivanja na odločitve državne eksekutive. Pripravljenost na povečano udeležbo in pričakovan učinkovit vpliv vse bolj ustrezata razumevanju temeljev demokratičnega sistema oziroma pravil. Kritična presoja razmer kaže, da se predstavniški institucionalni sistemi zahodnih demokracij ne odzivajo na pričakovanja ljudi oz. jih zaradi strukturalne neustreznosti niso sposobni predelati. Če torej gre za strukturalne blokade, potem tudi volitve in zamenjava nosilcev izvršilne oblasti ne sproščajo nakopičenega nezadovoljstva. Nezadovoljstvo, ki ne naleti na strukturalne ovire, se sprošča namreč skozi mehanizem volitev in morebitne zamenjave nosilcev izvršne oblasti in parlamentarne večine. Nezadovoljstvo, ki je strukturalno ukoreninjeno, pa zadeva sam sistem parlamentarne demokracije in njeno insti-tucionalizacijo, sproščanje tega nezadovoljstva pa je mogoče le s spreminjanjem sistema, torej z iskanjem "strukturalnih alternativ". Iskanje alternativnih izhodov nakazuje različne poti. Ena od njih je nadomeščanje predstavniške (reprezentativne) podlage sistema z elementi neposredne demokracije. Operativni parlamentarni sistemi, ki se odzivajo na kritiko volilnega telesa, le-temu ponujajo možnost udeležbe z odločanjem o izbranih ključnih alternativah razvoja na referendumski ali podobni podlagi. Nasploh pa lahko ugotovimo, da nezadovoljstvo z delovanjem parlamentarne demokracije pomeni izziv za reprezentativno demokracijo (Fuchs, Guidorossi, Svvensson). Tako predpostavka o krizi parlamentarnih sistemov kot tudi predpostavka o neodzivnosti sistemov sta izziv za sistem reprezenta- livne zahodne demokracije. In pri tem ni predvsem pomembno, kateri od teoretičnih pristopov je verjetnejši, temveč kateri od njih bolje opisuje stvarnost, daje boljšo podlago za njeno kritično obravnavo in kateri med njimi uspešneje nakazuje alternativne rešitve. Ko se, oprti na zgornje teoretske poglede in raziskave, znajdemo v prostoru srednje- in vzhodnoevropskih držav, ki po družbenih preobratih vzpostavljajo svoje politične in družbene sisteme na predpostavkah in izkustvu zahodne demokracije, se spoznavno problemi še izostrijo. Institucionalne rešitve znotraj sistema parlamentarne demokracije, ki podlegajo kritični presoji, kot smo zgoraj opisali, naletijo tu še na dodatne strukturalne in izvedbene omejitve in ovire. Predvsem, nadomeščanje starega z novim sistemom ni enkratno dejanje, temveč dolgotrajen proces. Prevladujoča politična kultura, ki je v temelju parlamentarnih zahodnih sistemov, je kultura političnega pluralizma. Prevladujoča politična kultura v družbah na prehodu pa je ujeta v preteklo izkustvo monističnega, enostrankarskega, dogmatskega, prisilnega itd. urejanja političnih odnosov. Glede na razmere v posameznih državah na prehodu seveda lahko pričakujemo, da je proces prehoda v posamezni med njimi lahko olajšan ali bistveno otežen. Tako bi za Slovenijo, ki se je razvijala znotraj jugoslovanskega modela samoupravnega socializma in ki je znotraj Jugoslavije pomenila zahodno, najliberalnejšo, k Zahodu najbolj odprto varianto prakse takega sistema, kjer so elementi kulturnega in "družbenega pluralizma" zaživeli že v starih sistemskih okvirih in je prehod v nov sistem potekal povsem legalistično itd., lahko pričakovali, da je prevzemanje kulture političnega pluralizma najneposrednejše in najlažje. To pa prav gotovo ne velja za Ukrajino, Belorusijo, Romunijo itd, itd. Očitno se problem delovanja parlamentarnega sistema v razmerah dane, prevladujoče politične kulture volilnega telesa in političnih mandatarjev postavlja drugače kot v družbenem prostoru tradicionalne zahodne demokracije. Čeprav se v raziskavi, analizi in oceni ne moremo opreti na druge, torej lastne razvite teorije in prirejene operacionalizacije, se vendarle zastavi vprašanje, kaj pet let po postavitvi novih demokratičnih institucij v teh državah pojasnjujejo izpeljave teorije krize parlamentarizma, kaj teorija o preobremenjenosti oziroma neodzivnosti sistemov, kaj torej pomeni koncept podpore demokratičnim sistemom itd. Ker nimamo drugih lastnih analitičnih orodij in teoretičnih izhodišč, se bomo pač oprli na dana, zavedajoč se, da so razvita v bistveno drugačnih političnih, socialnih, gospodarskih in kulturnih razmerah Zahodne Evrope. Ogledali si bomo torej - ob uporabi opisanih teoretskih izhodišč in raziskovalnih orodij - kako se kaže oziroma kako poteka uveljavljanje parlamentarne demokracije in njej ustrezne institucionalizacije v zahodnoevropskih državah, v državah na prehodu in še posebej v Sloveniji. Pri tem se bomo oprli na raziskave in analize, izvedene v projektu Beliefs in Government (Kaase, M.; Newton, K., 1995), v katerem je izpeljan kompleksen empiričen pristop k problemu dejavne demokracije, ki so bile opravljene v dvanajstih zahodnoevropskih državah. Omenjena raziskava je zajela in ovrednotila obsežno empirično gradivo, zbrano v zadnjih dveh desetletjih v okviru projektov Evrobarometer, World Value Survey in International Social Survey Programme. Avtorji te kompleksne raziskave so pro- blem delovanja demokratičnih sistemov operacionalizirali skozi odnos do svobode izražanja, svobode tiska, do enakosti pred zakonom, proste izbire med političnimi strankami, svobodnimi volitvami, enakosti glasovalne pravice, svobode gibanja, svobode veroizpovedi itd. Izčrpno pa so raziskali razmerja oziroma odnose, kot se oblikujejo med človekom, državljanom volivcem, socialnimi skupinami in gibanji na eni ter državo in njenimi institucionalnimi izpeljavami (parlament, vlada, politične stranke itd.) na drugi strani. Posebej jih je zanimalo, v kakšni meri ljudje, volivci prevzemajo temeljna pravila demokratične insti-tucionalizacije kot svoja itd., itd. V tem tematskem okviru se bomo v okviru tega poglavja posebej osredotočili na tri v omenjeni raziskavi izpeljane problemske pristope. Namreč, na pristop "podpore demokratičnemu sistemu" in pristop "zaupanje v institucije". Pri obravnavi v okviru teh pristopov se bomo oprli na raziskovalne rezultate in analize, oprte na empirično podlago za dvanajst zahodnoevropskih držav, in na rezultate naših lastnih raziskovanj, posebej še rezultate raziskave "razumevanje vloge države", ki je potekla v okviru SJM 1996/1. Poleg tega pa bomo problem zaupanja v demokracijo osvedili še s "tranzicijsko" svojskega vidika, namreč, kako ljudje presojajo nekdanji, v slovenskem primeru "samoupravni socialistični" sistem in njegove socialno-politične učinke glede na delujoči, nov parlamentarni strankarski politični sistem. Pri tem se bomo lahko vsaj deloma oprli na rezultate raziskovanj v izbranih srednje- in vzhodnoevropskih državah - in v Sloveniji. 1.0 Podpora demokratičnemu sistemu Ustavimo se najprej ob konceptu podpore demokratičnega sistema, kot so jo razvili Fuchs, Guidorossi in Swensson (1995) in pri tem uporabili podatke iz raziskave Hvrobarometer za dvanajst oz. štirinajst zahodnoevropskih držav. Njihova analiza je za nas zanimiva tako v teoretičnem kot v empiričnem pogledu, še posebej ob dejstvu, da podobno operacionalizacijo, kot jo uporabljajo v Evro-barometru, od leta 1991 dalje uporabljamo tudi v okviru projekta SJM. Najprej bomo tako povzeli koncept politične podpore, kot so ga razložili Fuchs, Guidorossi in Svvensson, opisali uporabljeno operacionalizacijo, nato pa prikazali osnovne rezultate in analize iz raziskovanja politične podpore v Zahodni Evropi v celoti ter trende in ravni politične podpore v posameznih od njih. Nato pa se bomo zadržali pri prikazu rezultatov naših lastnih raziskav: poizkušali bomo pokazati trende oz. dinamiko politične podpore ter raven oziroma jakost le-te. Na podlagi najnovejše raziskave SJM (1996/1) pa bomo prikazali glavne strukturalne značilnosti izražanja politične podpore v Sloveniji. 1.1 Koncept politične podpore Pri raziskovanju legitimnosti demokratičnih sistemov oziroma v okviru teorije krize zahodnega parlamentarizma je uporaben pristop "podpore", ki je razvit iz sistemske teorije in izraža pozitivno vrednotenje demokratičnega sistema (Muller et al., 1982). Ko posameznik svojo vrednotno usmerjenost do izbranega političnega objekta izrazi s svojim stališčem, lahko govorimo o politični podpori. To vrednotenje je lahko pozitivno ali negativno, različno glede na jakost opredelitve in torej pozitivno, kadar je podpora močna, oziroma negativno, kadar je slaba ali pa je sploh ni. Stališča do opazovanega političnega objekta bodo različna pač glede na to, ali jih posameznik opazuje iz instrumentalne, moralne ali izrazne plati, ter glede na to, kateremu od teh vrednotnih standardov podreja izkustvo o objektu. Kakšen standard vrednotenja posameznih objektov posameznik uporablja, je vsaj deloma odvisno od njegovega kulturnega okolja, pa tudi od subjektivnih, osebnih odločitev in lastnosti. Izhodiščna predpostavka v tej obravnavi je, da podpora demokratičnim sistemom pada. Postavlja se vprašanje, (1) ali nezadovoljstvo ostaja na ravni udeležencev v političnem sistemu in so pomanjkljivosti posledica delovanja oziroma odločanja posameznih udeležencev, oziroma (2) ali gre za pomanjkljivosti, ki so izraz delovanja sistema samega po sebi oziroma njegove institucionalne strukture. Vprašanje je, kdaj je torej nezadovoljstvo oziroma pomanjkljivost prenesena na sistem kot celoto oziroma proizvedena iz njegovega delovanja. Pri tem Fuchs, Guidorossi in Swensson opozarjajo na te vidike: Prvič, če gre za notranje nezadovoljstvo, lahko pričakujemo, da bo močnejše in dalj časa trajajoče nezadovoljstvo preneseno na sistem. Drugi pomemben vidik zadeva učinkovitost razmerja oblast - opozicija. Vprašanje je, ali je predpostavka opozicije, da bo delovala bolje kot vladne stranke, realna in bo torej lahko sodelovala pri oblasti v bližnji prihodnosti. Če ta predpostavka ni realna, se to lahko izrazi v zmanjšanju aktivnosti nezadovoljnih, torej v apatiji, ali pa v prenosu nezadovoljstva na sistem kot celoto kot poizkus spremembe, zamenjave določenih sistemskih ureditev oziroma postavk (npr. zahteva za nadomestitev proporcionalnega z večinskim volilnim sistemom, poizkus nadomeščanja instituta parlamentarne demokracije z "demonstracijsko demokracijo", Sartori, 1992 itd.). Ključno ob tem se zdi, koliko je politični sistem legitimen. Demokratični sistem neke države je legitimen toliko, kolikor državljani verjamejo, da je njegova strukturalna ureditev utemeljena na temeljnih vrednotah, kot so svoboda, pravica in demokracija v smislu vladavine ljudstva. V razmerah stabilne demokracije državljani v procesu primarne socializacije spoznavajo skladnost institucionalnih struktur in temeljnih vrednot. Na tej podlagi se oblikuje podpora sistemu oziroma vera v njegovo legitimnost (legitimacy beliefs), ki deluje kot neke vrste rezervoar dobre volje (East-on, 1975), kar omogoča, da državljani kompenzirajo nezadovoljstvo. V okviru koncepta podpore je pomemben pojem strukture političnega sistema, ki ga lahko opredelimo kot "politični režim" (Easton) ali kot pravila igre oz. kot "regulirano" razmerje med obnašanjem in pričakovanji udeležencev (institucij in posameznikov) v političnem procesu. Najpomembnejša pravila igre v demokratičnih sistemih so običajno kodificirana v ustavi, seveda pa se poleg formalne strukture političnega sistema, ki je izražena v ustavi, oblikujejo še neformalna pravila igre, t. i. operacionalizacija ustave (ustavna stvarnost), ki izraža neformalno strukturo političnega sistema. Ustava sama zase torej ne vpliva odločilno, ampak je le eden od dejavnikov, ki sovplivajo na kakovost demokratične ureditve države, na njeno legitimnost... (jambrek, 1992). Neformalna struktura političnega sistema se oblikuje znotraj demokratične tradicije in razvite politične kulture ter se izraža v sposobnosti kompromisa in stopnji strpnosti med akterji v političnem procesu. Neformalna struktura se izraža tudi v stopnji polarizacije oziroma fragmentacije strankarskega sistema (Sartori, 1992). Fragmentacija se izraža v številu strank, polarizacija pa v obsegu ideoloških razlik med njimi. Seveda je v razmerah družb na prehodu problem fragmentacije in polarizacije izrazit, ob tem pa še posebej vprašanje artikulacije in legitimizacije političnih strank. Z artikulacijo označujemo postopnost oblikovanja in sprejemanja notranjih pravil igre, za katera predpostavljamo, da so skladna z naravo demokratičnega sistema; z legitimizacijo strank pa postopnost njihove interesne oziroma problemske opredeljenosti. Podpora političnemu sistemu je - poleg drugega - odvisna od stanja in strukturiranosti političnih strank. Nezadovoljstvo narašča s stopnjo politične polarizacije; fragmentacija ni nujno izraz politične polarizacije; v situaciji politične polarizacije se stranke brez realne možnosti dostopa do oblasti radikalizirajo, kar vpliva na posploševanje nezadovoljstva, prenos nezadovoljstva na sistem in iskanje alternativnih sistemskih rešitev. V razmerah ideološke polarizacije konsenz in kompromis nadomešča zaostrevanje konflikta (Homo homini lupus, Sartori). Naraščajoče radikalizirano nezadovoljstvo opozicijske manjšine preplavlja prevladujočo demokratično politično ozračje. Sartori na podlagi primerov iz novejše evropske politične zgodovine ugotavlja, da tudi "milijon demonstrantov ni ljudstvo, dokler mnogi milijoni sodržavljanov molčijo". Ko se nezadovoljstvo nakopiči in posploši na sistemski ravni, lahko pride do padca vlade. Vendar "padec neke vlade ali celo režima zaradi nastopa milijona demonstrantov, ki več milijonov drugih državljanov sili, da se skrijejo pred nevarnostjo v svoje domove, nima absolutno nič skupnega z demokracijo" (Sartori. 1992).' Ugotovili smo že pomen formalizirane strukture političnega sistema, kot se izraža skozi ustavo. Za razumevanje politične podpore pa so prav tako, če ne še pomembnejša (Weil, 1989) neformalna pravila igre oziroma neformalne politične strukture. Te lahko uvrstimo nekako med raven formalne institucionalizacije in raven individualnih udeležencev v političnem sistemu. Ni nujno, da nezadovoljstvo z razmerami na neformalni ravni, z delovanjem neformalnih pravil politične igre seže na raven formalne strukture oziroma formalnih pravil. Seveda pa lahko -ob dodatnih pogojih - vpliva na spremembo formalnega sistema. To ponazarja primer spreminjanja političnega sistema v Italiji v zadnjih letih. Osnovna kontrolna regulacija demokratičnega sistema pa so volitve. Samo z volitvami in postavitvijo nove večine je mogoče odpraviti nezadovoljstvo, ki je povezano z vlogo mandatarjev v sistemu, oziroma je konec koncev mogoče odpraviti sis- ' Avtor je svoje delo o teoriji demokracije pisat v sredini osemdesetih let, medtem bo se Je praksa 'miting demokracije" v Srbiji in drugod ¡to nekdanji Jugoslaviji razvila Sele kasneje. Enaki> /ta lahko opredelimo tudi Itojave t. i. pmtlkorti/tcijsklh zborovanj oziroma agresivne izbruhe nezadovoljstva pred parlamentom v Sloveniji leinske ovire z uveljavitvijo alternativnih sistemskih rešitev. Ker demokracija vsem ljudem priznava enako pravico, da odločajo o svojih usodah, so mnenja, ki izražajo splošno soglasje ali nesoglasje..., mnenja, ki jih volilno telo izrazi pri volitvah - in le pri volitvah (Sartori, 1992). 1.2 Operacionalizacija politične podpore Fuchs, Guidorossi in Svvensson so se pri operacionalizaciji koncepta politične podpore omejili na t. i. kazalec delovanja demokracije, kot je izpeljan v Evro-barometru. Vprašanje se glasi: "Ali ste v celoti, delno zadovoljni ali ne preveč ali sploh niste zadovoljni z delovanjem demokracije v vaši državi?" To je tudi edino vprašanje, ki omogoča analizo časovnih vrst in meddržavno primerjalno analizo v velikem obsegu. Takoj lahko dodamo, da smo v raziskavah v Sloveniji doslej uporabili tri različne - tej podobne operacionalizacije: prvič, v dveh primerih izvedbe Evrobarometra v Sloveniji je bila uporabljena enaka operacionalizacija; drugič, v okviru projekta Slovensko javno mnenje smo zadovoljstvo oziroma nezadovoljstvo z demokracijo merili s pomočjo 10-stopenjske lestvice. Vprašanje se glasi: "V kolikšni meri ste zadovoljni ali nezadovoljni s trenutnim stanjem demokracije v Sloveniji? Izrazite svoje mnenje s številkami od 1 do 10, kjer pomeni 1 zelo nezadovoljen in 10 zelo zadovoljen".* Tretja, poenostavljena izpeljava vpraoanja, primerna za telefonsko anketo, pa je bila uporabljena in je uporabljana v okviru raziskave Politbarometer.' Vprašanje v tej raziskavi se glasi: "Če ocenjujete v celoti, ali bi rekli, da ste zadovoljni ali nezadovoljni z razvojem demokracije v Sloveniji?" Razlike med prikazanimi tremi operacionalizacijami so v zajemanju jakosti zadovoljstva oziroma nezadovoljstva. Izpeljava v Politbarometru je dihotoma, ostro polarizirana in primerna za telefonske intervjuje; Evro-barometrova operacionalizacija je Štiričlena in omogoča ugotavljanje jakosti zadovoljstva oziroma nezadovoljstva na dveh stopnjah; primerna je za anketne raziskave; izpeljava v projektu SJM temelju na uporabi 10-stopenjske lestvice, omogoča natančnejše označevanje jakosti zadovoljstva oziroma nezadovoljstva in je primerna za zahtevnejše oblike vodene anketne raziskave. Metodološke predpostavke vseh treh izpeljav pa so v osnovi enake. Ključno metodološko vprašanje ob tem je, ali je kazalec usmerjen k želenemu objektu, namreč k splošnemu stališču do političnega sistema. Ali torej meri stopnjo (ne-) podpore, kar je bistveno z vidika zamenjave mandatarja oz. ohranjanja ali spreminjanja sistema. Analiza pokaže, da sta zadostno izpolnjena dva temeljna pogoja: (1) kazalec je jasno usmerjen k sistemu kot objektu stališča ter (2) mogoče je njegovo različno vrednotenje. Objekt stališča je "demokracija", stanje demokracije, demokratična praksa v državi ocenjevalca. Ob tem se postavi vprašanje, koliko je za ocenjevalca razumljiv pojem, ki določa pojem "demokracija, stanje demokracije, delovanje ' Projekt SJM 1991-1996; do zdaj je bilo opravljenih sedem meritev na reprezentativnih vzorcih polnoletnega prebivalstva Slovenije. • Politbarometer. FDV. CJMMK: januar 1995 -julij 1996, telefonska anketa: N- lOOO 15%. demokracije". Zahodnoevropski raziskovalci se postavljajo na stališče, da je to za ljudi v njihovem političnem prostoru lahek, razumljiv pojem; to so pokazale tudi empirične raziskave npr. v ZR Nemčiji. V zvezi z uporabo teh pojmov v raziskavah v prostoru Srednje in Vzhodne Evrope pa ostaja določen dvom, saj gre za nov tip politične institucionalizacije, nova, v praksi še neuveljavljena pravila politične igre, ob tem pa v zavesti ljudi ostaja staro sistemsko izkustvo. Razumevanja pojma demokracije smo se v raziskavah v Sloveniji do zdaj le bežno dotaknili.' Na odprto vprašanje: "Kaj pravzaprav razumete z demokracijo? Kaj vam pomeni demokracija?" se je odzvalo 70% anketirancev. Večina anketirancev (31%) poudarja različne vidike svobode, osebne svobode, svobode govora, svobode vesti itd. Močnejši poudarki so še na udeležbi pri odločanju, na vidikih delovanja socialne države ter na strankarskem pluralizmu in institucionalno-pravnih vidikih demokracije. Seveda pa ne bi mogli trditi, da 30% anketirancev, ki na vprašanje niso odgovorili, ne razume bistva pojma demokracije. Za presojo o tem bi morali raziskavo poglobiti in jo razširiti. To, kar nam to delno opazovanje pokaže, zadošča za postavitev pozitivne trditve, namreč, da velika večina polnoletnih državljanov v Sloveniji v bistvu dojema pojem demokracije. Če je to tako, potem tisto, kar merijo navedena vprašanja, v katerih je uporabljen pojem demokracije, ustreza ciljnemu objektu naše raziskave, namreč demokratičnemu političnemu sistemu, oziroma oceni delovanja takšnega sistema v izbrani državi. Raziskava namreč ni usmerjena v ocenjevanje ustreznosti demokratičnih norm sistema, temveč v ocenjevanje ustreznosti demokratične prakse, torej v neformalno strukturo demokracije. 1.3 Kratek prikaz rezultatov raziskav v Zahodni Evropi Uvodni teoretični razmislek (o krizi parlamentarnega sistema) dopušča pričakovanje, da se v zahodnoevropskem prostoru zmanjšuje podpora demokratičnemu sistemu. Podatki iz raziskave Evrobarometer omogočajo preizkus te hipoteze. Rezultati meritev v štirinajstih državah v obdobju od 1977 do 1991 so prikazani v tabeli 1. Skupna obdelava rezultatov velikega števila raziskav, opravljenih v tem obdobju, omogoča razvrstitev glede na raven podpore, kot se v tabeli izraža skozi izračunane srednje vrednosti. Države, kjer je delež zadovoljnih oziroma zelo zadovoljnih višji od 65%, so razvrščene v skupino z "visoko" podporo; države, kjer je izmerjena podpora v obsegu 50-65%, so razvrščene v skupino "srednje" podpore; države z nižjo izmerjeno podporo pa so razvrščene v skupino "nizke" podpore. Iz tabele je razvidno, da so v prvo skupino razvrščene visoko razvite zahodnoevropske oziroma skandinavske države, v drugo skupino osrednji in južni del držav članic Evropske skupnosti, v tretjo skupino pa Severna Irska in Italija. Najnižja je izmerjena povprečna podpora v obdobju 1976-1991 demokraciji v Italiji (24%), kar kaže na krizo političnega sistema v tej državi, kjer se frontalno nezadovoljstvo z mandatarji, političnimi strankami in politiki nas- ♦ V okviru SJM 1995/4 (Razumevanje vloge drlave in socialnopolilline usmeritve): november 1995: vzorec polnoletnih prebivalcev Slovenije. N-lOOS. ploh prevesi v frontalno nezadovoljstvo z vladajočim sistemom. Položaj Severne Irske v tej razvrstitvi pa je seveda v povezavi s trajnim napol vojnim stanjem v tej deželi. TABELA 1: Podpora demokraciji v štirinajstih zahodnoevropskih državah -iti v Sloveniji (% zadovoljnih) Država Srednja Obdobje Število vrednost raziskav Norveška 86 1977-89 4 Nemčija 77 visoka 1976-91 28 Luksemburg 73 podpora 1976-91 28 Danska 70 1976-91 29 Nizozemska 64 1976-91 29 Portugalska 63 1985-91 13 Velika Britanija 59 1976-91 29 Irska 59 srednja 1976-91 30 Španija 58 podpora 1985-91 13 Grčija 56 1980-91 22 Belgija 56 1976-91 29 Francija 51 1976-91 29 Severna Irska 35 nizka 1976-91 29 Italija 24 podpora 1976-91 29 Slovenija 44' (35)" 1991-96 7 (1995-96) (16) 639 •SJM 96/1, FDV, CJMMK, junij 1996 (reprezentativni vzorec, N-1024). "Politbarometer, FDV, CJMMK, januar 95 - julij 96; mesečna telefonska anketa, vzorec od 18 let dalje, (N-1000±5%). V tabeli 2 pa so opazovane zahodnoevropske države razvrščene glede na prevladujoči trend spreminjanja politične podpore, kar neposredno prispeva k preizkusu prej postavljene hipoteze o naraščanju nezaupanja v sistem. Tako na podlagi analize zadovoljstva z delovanjem sistema po stopnji podpore - kar sledi iz tabele 1 - kot iz analize spreminjanja zadovoljstva v času - tabela 2: Razvrstitev glede na trende - ugotovimo, da teorija o krizi oziroma eroziji legitimnosti demokratičnega sistema - vsaj na tej ravni - ni potrjena. Če raziskava razkriva stopnjo podpore, je ta prevladujoče visoka; če raziskava razkriva trende, so ti prevladujoče pozitivni. Seveda pa je raziskava v zahodnoevropskem prostoru razkrila posamezne primere nizke stopnje podpore demokratičnemu sistemu ter primere dolgotrajnejšega upadanja zadovoljstva z njim. Oboje velja predvsem za Italijo, Severno Irsko in Grčijo. Tako velja za Grčijo ugotovitev, da raven demokratične podpore režimu trajno upada, za Severno Irsko in Italijo pa predvsem, da je raven podpore izredno nizka, pa čeprav v opazovanem obdobju narašča. TABELA 2: Razvrstitev držav glede na trend in raven zadovoljstva z demokracijo 640 Trend Podpora Visoka (>67%) Srednja (51-60%) Nizka (S 50%) Narašča Lukscmburg Portugalska Nizozemska (Slovenija) Severna Irska Italija Slovenija* Stabilna Danska Norveška Nemčija Francija Vel. Britanija Irska Španija Belgija Upada Gtčija 'Politbarometer, telefonska anketa. Podrobnejša analiza pokaže, da je izražanje podpore demokratični praksi v povezavi s takšnimi "lastnostmi", kot so mladost, izobraženost in sprejemanje postmaterialis ličnih družbenih vrednot. (Seveda se te lastnosti lahko med seboj prepletajo.) Analiza, opravljena posebej za skupine mladih (od 18 - 2\ let), izobraženih (visokošolska zobrazba) in postmaterialislično usmerjenih (skladno z Inglehartovo opredelitvijo), nam pokaže, da je zadovoljstvo z delovanjem sistema med pripadniki teh treh skupin značilno višje; za te skupine je značilna tudi težnja k naraščanju zadovoljstva z demokracijo. Ta empirična ugotovitev ni skladna z Inglehartovim teoretskim pričakovanjem, da je "nezadovoljstvo (z delovanjem demokracije) najbolj razširjeno med postmaterialisti in da nezaupanje v politično moč kaže trend splošnega nezadovoljstva z institucijami in drugimi ravnmi političnega sistema". Razlike med opazovanimi državami, ki se kažejo v različnih trendih (rast, stabilnost, upad) in v različnih ravneh (visoka, srednja, nizka), terjajo pojasnitev. Ena od uporabnih razlag razlik je, da je demokracija v državi stabilna oziroma podpora visoka, kar je v povezavi s časom trajanja demokratične izkušnje (Dahl, 1989). Ta vidik lahko vsaj deloma pojasni nizko raven izmerjene podpore oziroma zadovoljstva z demokracijo v Španiji in Grčiji, ne pojasni pa primera Portugalske, ki je tudi "mlada" demokracija. Tudi hiter gospodarski razvoj in stopnja družbene blaginje se izražata skozi zadovoljstvo s sistemom in prispevata k njegovi legi- timizaciji (Nemčija). K pojasnjevanju razlik lahko prispeva tudi strukturiranost polja političnih strank, namreč, fragmentiranost in polariziranost. Velika fragmentiranost in močna polarizacija med strankami vplivata na stopnjo podpore političnemu sistemu. Glede na to nizka stopnja politične podpore v Italiji ne preseneča, velja pa to še za nekatere druge opazovane države. Zaradi prevladujočega nezaupanja je bila Italija prisiljena v strukturalno reformo. Posebej pa kaže obravnavati problem zadovoljstva z demokracijo v državah z ostro notranjo nacionalno, versko ali drugačno razdvojenostjo. To sta predvsem Belgija, ki je razdvojena na nacionalni podlagi, in Severna Irska, ki je razdvojena na verski podlagi. Če povzamemo: "starost" demokratičnega sistema, strukturiranost strankarskega polja in enotnost politične skupnosti neke države so okoliščine, ki lahko pomembno vplivajo na občutek legitimnosti političnega sistema. Že tu lahko ugotovimo, da je legitimnost političnih sistemov v prostoru srednje- in vzhodnoevropskih držav šele v nastajanju. Vse po vrsti so "najmlajše" po demokratičnem statusu, artikulacija strankarskih polj v njih je v teku in zanje sta značilni prevladujoča visoka (hiper-) fragmentiranost in visoka stopnja ideološke in politične polarizacije. Za te družbe je tudi značilno, da so še v procesu svoje notranje "členitve", kar najbolj grobo ponazarja razpad nekdanje Jugoslavije, nekdanje Sovjetske zveze, Češkoslovaške na samostojne nacionalne države. To je pogosto povezano z grobim nasiljem in vojno. Proces razpadanja pa zadeva tudi novonastale nacionalne države, kot npr. Rusijo. Dalje, so tu primeri neurejenega položaja kompaktnih nacionalnih manjšin znotraj novonastalih nacionalnih držav (npr. Madžari v Romuniji in na Slovaškem itd.). Vse to jasno kaže, da ne moremo pričakovati zahodnoevropskim državam primerljivo visokih odmerkov zaupanja tudi v srednje- in vzhodnoevropskih državah. O tem, kako se v njih vzpostavlja legitimnost političnih sistemov, bomo spregovorili kasneje, zdaj pa najprej poglejmo, kako se ta kaže v Sloveniji. Obsežna sekundarna empirična analiza, ki so jo opravili Fuchs, Guidorossi in Swensson, torej ne potrjuje teze o eroziji legitimnosti demokratičnih sistemov Zahodne Evrope. Ali je to bistvena in pomembna olajšava pri iskanju sistemskih rešitev za vzhodnoevropske post(real)socialistične družbe in - ali je torej ta model uporaben za urejanje odnosov znotraj teh sistemov? Ali bodo te družbe našle svojim razmeram primerne sistemske rešitve oziroma uporabe modela parlamentarne demokracije, je vprašanje, na katero bo odgovorila prihodnost. Morebitne drugačne rešitve so še vedno odmaknjene. 1.4 Podpora demokratičnemu sistemu v Sloveniji Pri pojasnjevanju poteka legitimizacije demokratičnega sistema v Sloveniji se lahko opremo na podatke iz dveh celovitejših projektov: projekt Slovensko javno mnenje je v obdobju 1991, 199-i in 1995 vključeval ta vidik na osnovi Evro-barometrove formulacije: "Če ocenjujete na splošno, kako ste zadovoljni z delovanjem demokracije v Sloveniji? Ali ste zadovoljni, dokaj zadovoljni, ali sploh niste zadovoljni?". Poleg tega pa smo v vsem obdobju zastavljali Evrobarometru podob- no vprašanje z desetstopenjsko lestvico (ne-)zadovoljstva in še vrsto drugih vprašanj, ki kažejo na odnos državljanov do delovanja političnega sistema. V projektu Poliibaromcter, ki poteka kot telefonska anketa, pa je bilo v obdobju januar 1995 do julija 1996 v osemnajstih meritvah uporabljeno podobno vprašanje s poenostavljeno lestvico (zadovoljni, nezadovoljni). Rezultati meritev v okviru obeh projektov so prikazani v tabelah 3 in 4. TABELA 3: Meritve zadovoljstva z demokracijo v projektu SJM 1991-1996 (reprezentativni vzorec polnoletnega prebivalstva Slovenije) VARIANTA A: Vprašanje: Če ocenjujete na splošno, kako ste zadovoljni z delovanjem demokracije v Sloveniji? Ali ste... SJM91, SJM954 SJM96, 1 - zadovoljni 3.5 8.2 6.8 2 - dokaj zadovoljni 22.3 27.5 37.0 3 - ne kaj dosti zadovoljni 42.0 44.9 37.3 4 - sploh niste zadovoljni 17.8 13.1 11.3 9 - ne ve, b.o. 14.4 6.2 7.5 VARIANTA B.Vprašanje: V kolikšni meri ste zadovoljni ali nezadovoljni s trenutnim stanjem demokracije v Sloveniji? Izrazite svoje mnenje s številkami od 1 do 10, kjer pomeni 1 - zelo nezadovoljen in 10 - zelo zadovoljen. (Odgovori v %) zelo nezadovoljen zelo zadovoljen ne vem 01 02 03 04 05 06 07 08 09 10 SJM91, 10.5 7.6 10.6 9.2 23.2 11.5 6.9 7.3 2.0 2.8 8.5 SJM912 5.9 4.8 133 13.7 22.7 14.1 8.9 5.5 0.9 1.1 9.2 SJM92j 8.8 4.9 11.8 9.3 21.4 11.4 7.1 5.3 2.6 2.0 15.4 SJM93, 10.5 5.9 9.6 10.1 30.0 11.2 6.3 4.2 1.3 1.6 9.1 SJM944 8.9 6.5 10.7 9.6 33.9 9.4 7.1 3.4 0.2 1.5 8.9 SJM95, 8.3 4.5 10.3 11.0 34.4 13.3 6.8 4.8 1.1 1.3 4.1 SJM96, 6.3 3.1 8.2 8.3 37.6 13.0 9.4 6.0 1.1 2.1 5.1 Analiza meritev - VARIANTA A - pokaže, da je delež podpore vseskozi pod ravnjo, ki smo jo prej uporabili kot kriterij "srednje" podpore. Očitno pa je, da je v preseku 91 - 96 delež podpore močno narastel in se povzpel skoraj do ravni srednje podpore (in visoko nad Italijo in Grčijo). Primerjava meritev 95 - 96 še dodat- no utrdi oceno o rasti in o doseženi ravni izražene podpore "delovanje demokracije v Sloveniji". Analiza meritev - VARIANTA B - pokaže, da je delež podpore oziroma zadovoljstva "s trenutnim stanjem demokracije v Sloveniji" vseskozi nizek, nihajoč, v povprečju na ravni 28%' ter ob koncu meritev (1996) na najvišji do zdaj izmerjeni ravni. Na tej podlagi seveda ne moremo oblikovati sklepa o pozitivnem ali negativnem trendu v izražanju zadovoljstva, prej o rahlih nihanjih in relativni stabilnosti oziroma o začetnem upadanju (do 1994: 21.6%) in zaključnem naraščanju zadovoljstva z demokracijo. Rezultati meritev v okviru Politbarometra (tabela 4) pritrjujejo zgornji ugotovitvi o nihanju, saj v opazovanem časovnem obdobju ocena "zadovoljen" niha v obsegu od 39.5% do 29.6% in se je v zadnjih mesecih ustalila na ravni okoli 35%. Medmesečna nihanja niso zgolj slučajna, ampak ustrezajo poteku političnih dogajanj v slovenskem prostoru oziroma značilnostim političnih "sezon". Na podlagi vseh treh nizov podatkov je mogoče sklepati, da za Slovenijo v primerjavi z državami Zahodne Evrope velja, da je sicer uvrščena med države z nizko podporo (med Italijo in Severno Irsko) in da je glede na prevladujoči trend uvrstljiva med "naraščajoče". Seveda na razmere v poteku legitimizacije sistema v Sloveniji neposredno vplivajo "starost" demokratične izkušnje, dinamika gospodarskega in socialnega spreminjanja in močna fragmentiranosi in polariziranost strankarskega polja. TABELA 4: Meritve zadovoljstva z demokracijo v okviru Politbarometra (januar 1995-julij 1996) Vprašanje: Če ocenjujete v celoti, ali bi rekli, da ste zadovoljni ali nezadovoljni z razvojem demokracije v Sloveniji? 1995 JAN FEB MAR APR MAJ JUN JUL Sl-P OKT NOV DEC N- 804 878 989 950 1024 984 961 1004 994 991 984 zadovoljni 30.5 29.0 34.0 33.5 32.6 34.1 31.3 37.8 39.5 36.9 33.4 nezadovoljni 51.5 55.0 52.0 53.7 53.8 51.0 51.9 48.9 46.0 47.8 47.5 ne ve 18.8 15.9 14.1 12.8 13-7 14.9 16.8 134 14.5 15.3 19.1 1996 JAN FEB MAR APR MAJ JUN JUI. N- 992 982 983 951 969 970 1027 zadovoljni 29.6 34.4 30.1 322 34.6 35.5 35.4 nezadovoljni 51.5 51.3 535 53.3 49.4 47.9 46.8 ne vel 9.0 14.3 16.4 14.5 16.0 16.6 17.8 ' Podatki se nanaSaJo na seitevek vrednosti od 06-10, tabela 3 - varianta H Da tudi v Sloveniji na oblikovanje in izražanje zadovoljstva vplivajo nekatere individualne ali skupinske lastnosti, podobno kot smo to prikazali na primeru zahodnoevropskih držav, ponazarja tabela 5. V tabelo so uvrščeni podatki na podlagi treh kazalcev, katerih skupna predpostavljena značilnost je, da merijo odnos do demokratične prakse. V prikaz smo vključili le odgovore, ki izražajo podporo sistemu: zadovoljstvo z delovanjem demokracije; odgovor, da je demokratičnost odločanja danes boljša kot pred petimi leti, ter odgovor, da je spoštovanje človekovih pravic (v jedru razumevanja demokracije!) danes boljše kot pred petimi leti. V analizo smo vključili spremenljivke starost, izobrazbo, sloj-no samorazvrščanje, vernost, levo-desno usmerjenost, naklonjenost levo- oziroma desnosredinskim strankam ter "evropsko" in "tržno" vrednostno usmerjenost (liberalizem). Pregled in analiza pokažeta, da se tudi na slovenskem vzorcu potrdijo ugotovitve, do katerih so prišli Fuchs, Guidorossi, Swensson na podatkih za Zahodno Evropo. Najmlajši ocenjevalci in visoko izobraženi vidno bolje ocenjujejo delovanje demokratičnega sistema kot najstarejši in neizobraženi. Posebej vidne razlike v ocenah pa so med anketiranci, ki se razvrščajo v nižji delavski sloj, in onimi, ki se uvrstijo v zgornji sloj, med levo oziroma desno usmerjenimi itd. Primerjava odgovorov na vprašanji A in B pokaže, da ocenjevalci z razmerami v demokratčni praksi niso tako močno nezadovoljni, kot bi o tem sklepali zgolj iz odgovorov na vprašanje A. Znaten del ocenjevalcev in še posebej najmlajši, visoko izobraženi ter pripadniki skupin, ki so po svojem družbenem položaju oziroma vrednostni usmeritvi gonilna sila družbenega napredka in razvoja, namreč razmere v demokratični praksi presoja izrazito pozitivneje in se s svojimi ocenami - v primerjavi z zahodnoevropsko analizo - uvršča v skupino "srednje" oziroma celo "visoke" podpore sistemu. Skrajnosti smo izmerili v zvezi z evropsko in tržno vrednostno usmerjenostjo ob vprašanjih A, B in C. Najvišjo podporo sistemu izrekajo najmlajši pripadniki zgornjega sloja, levo oz. strankarsko levosredin-sko usmerjeni ter ocenjevalci, ki so najbolj tržno in proevropsko usmerjeni. Morda se prav v teh opredelitvah skriva osnova za širitev sistemske podpore in torej pozitiven trend v prihodnje. TABELA 5: Stališča do demokracije v Sloveniji (A, B, C, D) glede na izbrane spremenljivke in izbrane skitpine A - Zadovoljstvo z demokracijo B ■ Zadovoljstvo z delovanjem demokracije C - Demokratičnost odločanja je boljša kot pred petimi leti D ■ Spoštovanje človekovih pravic je boljše kot pred petimi leti (Odgovori v %; skupni N-1024) A B C D Izbrane Zadovoljstvo Zadovoljstva Demokratičnost SpoStovanje N spremenljivke z demokracijo z demokracijo odločanja - boljSa pravic - boljie Starost: 18-30 let 48 39 51 44 266 60 in več let 44 37 34 35 202 Izobrazba: osnovnošolska 42 32 29 29 317 visokošolska 48 41 63 52 100 Slojna pripadnost: nižji - delavski 36 26 30 28 385 zgornji 40 50 68 55 60 Vernost: verni 46 33 39 37 464 neverni 43 36 46 41 243 Levo-desna usmerjenost: levi 41 39 45 41 174 desni 52 36 57 50 139 Strankarske preference: levosredinske stranke 55 41 48 45 208 desnosredinske stranke 50 33 49 45 219 Evropska usmerjenost: najnižja 23 30 22 19 163 najvišja 59 43 53 50 163 Tržna usmerjenost najnižja 38 30 31 31 265 najviija 45 43 67 58 142 64 a 2.0 Zaupanje v institucije 2.1 Uvod Znotraj raziskovanja legitimnosti sistemov oz. podpore demokratičnim sistemom poteka tudi raziskava zaupanja v institucije. Gre za kompleksne družbene ustanove, ki pomembno določajo vzorce vedenja in razmerij oz. odnosov med ljudmi. Sodobna sociološka obravnava institucij se pri tem rada izogiba takšnih kompleksnih tvorb, kot so: družina, država ipd., ki sočasno vključujejo elemente institucij, organizacij in združenj oz. več institucij hkrati. Sicer pa je za sodobno obravnavo institucij posebej značilen kulturno-antropološki in strukturalno-funkcionalni pristop. Prvi obravnava institucije predvsem kot družbene ustanove, ki učinkujejo v smeri stabilizacije človekovega vedenja, medtem ko strukturalno-funkcionalni pristop poudarja pomen institucij za samoohranitev socialnih sistemov; po Parsonsu (1951) so institucije tudi "sistem vlog". Družbeno delovanje je skozi institucije učinkovitejše, Časovno stabilnejše, normirano, na videz avtomatično in predvidljivo. Institucije so usmerjene k trajnosti in so torej predpostavka sleherne kulture. Skozi institucije družba zagotavlja obstoj svojih vsebin in uvajanje, vzgojo in izobraževanje svojih pripadnikov znotraj danega sistema (norm, tabujev itd.). Institucije so torej stabilizirajoča jedra vedenja in mišljenja in zagotavljajo kontinuiteto. Hkrati institucije nosijo v sebi težnjo k osamosvajanju, s svojo obstojnostjo postavljajo zahteve oz. določajo okvire delovanja njihovim nosilcem. Družbeni preobrati s spreminjanjem prevladujočih motivacij vplivajo na spreminjanje institucij samih in na spreminjanje odnosa do njih, torej njihovega vrednotenja. Temeljna predpostavka v raziskovanju zaupanja v institucije je, da je zaupanje v institucije v funkciji delujočega demokratičnega sistema. Čim višja je legitimnost sistema, čim višja je podpora, ki jo sistem uživa, čim višja je udeležba v sistemu itd., tem višja je stopnja zaupanja v osrednje institucije sistema. Pri tem seveda moramo razlikovati med institucijami in njihovimi konkretnimi nosilci. Zaupanje v institucije na splošni, sistemski ravni lahko spremlja izražanje nezaupanja v institucije na osebni ravni, torej v konkretne nosilce oz. izvajalce normativnih funkcij konkretne institucije. Se pa tudi v zvezi z zaupanjem v institucije poraja dvom, ali je visoko zaupanje optimalno z vidika delovanja demokratičnega sistema. Nezaupanje namreč sprošča nadzorno funkcijo in je tako lahko motiv za udeležbo. Pri obravnavi zaupanja v institucije pa moramo izhajati tudi iz njihove funkcionalne razvrstitve. Ni torej vseeno, ali gre za vrednotenje kompleksnih institucij, ki temeljijo na kompleksih norm, odnosov, nosilcev in torej združujejo več institucij ali gre za enostavne oz. ožje opredeljene institucije. Pri ocenjevanju delovanja demokratičnih sistemov je pomembno tudi razlikovanje med političnimi in zasebnimi institucijami. Prve so v sodobnih demokracijah običajno "konstituirane" z ustavo, medtem ko so druge oblikovane v zasebni sferi, so torej L L institucije oz. ustanove civilne družbe. Politične institucije so posebej pomembne za vključevanje interesov državljanov v demokratični sistem oz. za zagotavljanje temeljnih človekovih oz. državljanskih pravic posameznika. Zaupanje v institucije je del politične kulture in izraža stopnjo politične socializacije državljanov s prevladujočimi družbenimi normami. 2.2 Raziskave v Zahodni Evropi V okviru raziskave zaupanja v politični sistem (Listhaug, Wiberg, 1995) je bil izveden poizkus do zdaj najširšega empiričnega ovrednotenja problema zaupanja v institucije. Raziskava je temeljila na obsežnem empiričnem gradivu, zbranem v štirinajstih evropskih državah oz. nacijah v dveh časovnih presekih (The European Value System Study Group, 1981, 1990 - glej tabelo 6). V analizo je bilo vključenih deset institucij; med njimi cerkev, vojska, sindikati, policija, parlament, velika podjetja itd. TABELA 6: Zaupanje v institucije v Sloveniji in izbranih zahodnoevropskih državah v letu 1990/92' Švedska Nemčija Nizozemska Velika Britanija Francija Italija Evropa Slovenija 1992 Slovenija 1995" Cerkev 38 40 32 43 50 63 50 39 37 Vojska 49 40 32 81 56 48 50 45 43 Izobraževalni sistem 70 54 65 47 66 49 67 67 72 Pravni sistem 56 65 63 54 58 32 64 50 34 Tisk 33 34 36 14 38 39 33 49 42 Sindikati 40 36 53 26 32 34 40 27 23 Policija 74 70 73 77 67 67 75 51 46 Parlament 47 51 54 46 48 32 50 36 24 Javne službe 44 39 46 44 49 27 45 40 27 Velika podjetja 53 3« 49 48 67 62 41 33 37 647 'Vir. Basanez, M., Inglehart R., Moreno A.: Human Values and Beliefs, A Cros Cultural Source-book, World Value Survey 1990-1993-"Vir Toš, N.: Mednarodna raziskava vrednot, SJM95, Pregled in primerjava podatkov, FDV, CJMMK, Ljubljana, november 1995. časovna analiza ni pokazala nekega splošnega trenda, bodisi v smeri »padanja bodisi v smeri naraščanja zaupanja v institucije. Pri treh institucijah je nakazan upad zaupanja, in sicer pri: cerkvi, vojski in pravnem sistemu. Dve instituciji nakazujeta pozitiven trend, in sicer: šolski sistem in velika podjetja. Pri drugih opazovanih institucijah pa ni razpoznaven enoznačen trend. Za razumevanje odnosa ljudi do političnih institucij v Zahodni Evropi je pomembna analiza (Rose, 1984), kjer je šest institucij razvrščenih med vladne (vojska, šolski sistem, pravni sistem, policija, parlament in socialne službe) ter štiri med nevladne (cerkev, tisk, sindikat, velika podjetja). Pokaže se, da ljudje bolj zaupajo vladnim institucijam kot zasebnim. Ko pa v analizo vljučimo še rezultate druge meritve (1990), se potrdi, da so vladne institucije bolj ali manj stabilne ali v rahlem upadu, medtem ko je zaupanje v zasebne institucije v rahlem porastu. Tako npr. Norveška, Belgija, Švedska in Velika Britanija kažejo upad zaupanja v vladne institucije, nasprotno pa je na Danskem zaupanje vanje naraslo. Najizrazitejši pa je dvig zaupanja v zasebne institucije v Italiji, pa tudi na Nizozemskem in v Španiji. Pri tem je vendarle splošno odkritje te raziskave, da je zaupanje v vladne institucije v večini držav višje od zaupanja v zasebne institucije. Posebno mesto pri opazovanju zaupanja v državne institucije zavzema parlament. V skupini vladnih institucij zavzema parlament v vseh opazovanih državah sorazmerno visoko mesto. To velja za Norveško, Finsko, pa tudi Nemčijo, Irsko, Nizozemsko, Španijo itd. Medčasovna primerjava pa pokaže, da v večini primerov izražena stopnja zaupanja v parlament v preseku 1982-1990 bolj ali manj vidno upade. To izrazito velja za Norveško, deloma pa tudi za Islandijo, Nemčijo, Irsko, Francijo, Španijo in tudi za povprečen trend v opazovanih štirinajstih evropskih državah skupaj. V nekaterih od opazovanih držav pa opažamo nasproten trend: naraščanje zaupanja v parlament. To se pokaže pri Belgiji, Nizozemski, Veliki Britaniji, Italiji. Hkrati opazimo, da je raven izraženega zaupanja v parlament v posameznih državah različna. Kljub prej nakazanemu negativnemu trendu je izraženo zaupanje Norvežanov v parlament še vedno visoko. Visoko je izraženo zaupanje v parlament še pri Fincih, Nizozemcih in Nemcih, medtem ko po najnižji stopnji izraženega zaupanja izstopata Italija in Portugalska. Med državnimi institucijami najvišja mesto po izraženem zaupanju, pa tudi glede na prevladujoč pozitiven trend zavzemajo izobraževalni sistem, vojska in policija. Tako je za izobraževalni sistem na visoki ravni izraženega zaupanja značilen prevladujoč pozitiven trend, od česar delno odstopajo Belgija, Nizozemska, Italija in še posebej izrazito Velika Britanija. Sorazmerno visoko raven izraženega zaupanja v obeh časovnih presekih in v vseh opazovanih državah pritegne policija, čeprav je v posameznih državah trend negativen (Švedska, Belgija, Velika Britanija) in je na Portugalskem za policijo značilna izrazita nizka raven izraženega zaupanja. Podobno velja tudi za vojsko. Znotraj opazovane skupine institucij zavzema posebno mesto cerkev, ki se različno uveljavlja glede na izraženo zaupanje v posameznih državah. Najvišje po stopnji izraženega zaupanja - in visoko med vsemi opazovanimi institucijami - je cerkev na Irskem in v Islandiji, pa vendarie je v obeh državah opazen negativen trend. V vseh preostalih državah pa je opazen bolj ali manj izrazit negativni trend, najvidneje pa se izrazi v Belgiji, Nemčiji, na Irskem, na Nizozemskem in v Španiji, kar kaže na poiek in širino sekularizacijskih procesov v Zahodni Evropi. Če pa opazujemo izraženo zaupanje v institucije na ravni povprečij opazovanih zahodnoevropskih držav vidimo, da je po stopnji izraženega zaupanja na prvem mestu policija, sledijo pa ji izobraževalni sistem, nato pravni sistem, vojska, cerkev, velika podjetja, nato parlament, sindikati in tisk itd. V evropskem povprečju torej tisk zbere najmanj zaupanja med vsemi opazovanimi institucijami, sledijo pa mu sindikati, medlem ko je parlament uvrščen na nizko šesto mesto med desetimi opazovanimi institucijami. 2.3 Raziskave v Srednji in Vzhodni Evropi V primerjalni prikaz lahko vključimo tudi rezultate raziskovanja zaupanja v institucije v srednje- in vzhodnoevropskih državah (ki je potekalo v okviru projekta New Democracies barometer, Rose, 1996 - glej tabelo7). Na podlagi meritev, ki so bile opravljene v desetih srednje- in vzhodnoevropskih državah v letu 1995, lahko ugotovimo, da je med državljani v teh državah zaupanje v institucije nasploh bistveno nižje, kot to velja za zahodnoevropske države. To še posebej velja za izraženo zaupanje v politične institucije. Poleg tega pa opažamo značilne razlike v izraženem zaupanju med posameznimi vzhodno- in srednjeevropskimi državami. Med opazovanimi državami je, denimo, izraženo zaupanje v vlado najvišje v Sloveniji in na Češkem, zaupanje v parlament je najvišje na Hrvaškem in v Sloveniji; izraženo zaupanje v cerkev in duhovščino je najvišje v Romuniji in Ukrajini, najnižje pa v Sloveniji in na Češkem; izraženo zaupanje v banke je visoko v Sloveniji, na Slovaškem, v Bolgariji in na Češkem, medtem ko je izrazito nizko v Ukrajini, Belorusiji itd. Iz tabele 7 je mogoče razbrati, da je med opazovanimi institucijami najvišjega zaupanja v znatnem delu opazovanih vzhodnoevropskih držav deležna cerkev. To še posebej izstopa pri Romuniji, Ukrajini, pa tudi pri Belorusiji in Poljski. Predsednik republike, zvečine neposredno voljen, je pretežno deležen visokega zaupanja - in razen na Slovaškem - bistveno višjega kot parlament. Subjekti družbenih gibanj in množična občila so nasploh deležni visokega zaupanja - in bistveno višjega kot parlament in vlada itd. Iz podobne raziskave v skupini vzhodnoevropskih držav (Plasser, Ulram, 1996) pa lahko povzamemo, da izražanje zaupanja v politične institucije v opazovanih državah kaže na razlike med njimi. Tako, denimo, na Madžarskem, Češkem in Slovaškem predsednik republike uživa najvišje zaupanje, kar je brez dvoma povezano z njihovimi omejenimi ustavnimi pooblastili, ki jih dvigajo nad raven dnevne politike in političnih spopadov in postavljajo v vlogo predstavnikov sistema, moralnih razsojevalcev in iskalcev notranjega ravnovesja in smiselnih kompromisov. Bistveno drugačen, ustavno in politično je bil, denimo, položaj v Rusiji in na Poljskem, kjer predsednik z velikimi osrednjimi pooblastili, neposrednim vplivom na izvršno oblast in močjo veta odigrava vlogo "predsedniško-karizmatične" zaščite ustave (Offe, 1994). V teh sistemih predsedniki ne uživajo visokega zaupanja. TABELA 7: Zaupanje v izbrane institucije v Sloveniji in srednje- in vzhodnoevropskih državah v letu 1995' 650 Države Vlada Parlament Preds. rep. Cerkev Množ. občila Narod, banke Ženska gibanja Ekološka gibanja Bolgarija 36 26 38 36 12 45 19 19 Češka 43 23 36 26 57 44 32 54 Slovaška 30 25 26 37 37 48 35 53 Madžarska 18 22 37 36 46 35 23 35 Poljska 21 24 29 47 43 39 26 44 Romunija 26 25 48 77 46 41 31 40 Slovenija 43 27 58 25 54 47 46 46 Hrvaška 36 30 51 39 18 28 23 38 Bclorusija 15 13 38 53 31 13 34 32 Ukrajina 15 11 31 54 27 15 36 38 povprečje 28 22 39 43 37 36 30 40 'Rose, R, Haerpfer, Ck: New Demcracies, Barometer IV: AlO-Nation Survey, Studies in Public Policy, University of Strathclyde, Glasgow, 1996. Pomanjkanje zaupanja v politične institucije je vidno predvsem v Rusiji, kjer z izjemo vojske - kot ustanove nacionalne identifikacije - vse druge vzbujajo visoko nezaupanje in dvom. Tudi na Poljskem vzbuja vojska zaupanje, medtem ko ga je politična elita (parlament, vlada) izgubila. Celo tradicionalna institucija, kot je poljska cerkev, je izgubila znaten del zaupanja in se po nezaupanju približala parlamentu in vladi. Podobne vzorce sprememb v izražanju zaupanja pa lahko odkrijemo tudi na Češkem le s to razliko, da vlada uživa visoko zaupanje, cerkev in parlament pa bistveno nižje. Na Slovaškem pa je v letih po obratu opazno vidno naraščanje zaupanja v Cerkev, z njo se kosa le še nacionalna vojska. Itd. S primerjavami med rezultati raziskav v Zahodni, Srednji in Vzhodni Evropi torej lahko ugotovimo, da je izražanje zaupanja v politične institucije v srednje- in vzhodnoevropskem prostoru po družbenih preobratih bistveno nižje kot v zahodnoevropskih državah z dolgoletno demokratično tradicijo. Pokaže se, da je tudi zaupanje v civilne institucije nižje kot v zahodnoevropskem prostoru, da pa odstopanja v tem pogledu niso tako izrazita. Kot že rečeno, zaupanje v cerkev v dveh pretežno pravoslavnih državah (Romunija, Ukrajina) daleč presega evropska povprečja, hkrati pa zaupanje v dveh izrazito oz. pretežno katoliških državah (Slovenija, Češka) močno zaostaja za evropskimi povprečji. To ponazarja posebnost poteka sekularizacijskih procesov, ki v državah L i. vzhodnega bloka oziroma v postsocialističnih državah niso potekali izenačeno in pod vplivom enakih okoliščin. Sekularizacijski procesi v vzhodnoevropskih državah so pretežno potekali prisilno in pogosto le navidezno, primarna ljudska religioznost je tako ostala globoko zakoreninjena; v Sloveniji in na Češkem, denimo, pa so sekularizacijski procesi potekali manj pod vplivom političnosistemskih določilnic in vsaj v Sloveniji močno pod vplivom splošnih tokov, značilnih za zahodnoevropski družbeni in kulturni prostor, predvsem pod vplivom modernizacijskih procesov in prevladujočega liberalizma. 2.4 Zaupanje v institucije v Sloveniji - primerjave in trendi Če v to primerjalno analizo vključimo podatke iz dveh meritev v okviru slovenske raziskave vrednot (Toš, 1995 - glej tabelo 8), ki so bile opravljene v januarju 1992 in v novembru 1995, lahko ugotovimo naslednje: glede na nakazana evropska povprečja v izražanju zaupanja v institucije Slovenija bistveno odstopa. Ta odstopanja se kažejo predvsem v odnosu do političnih institucij na sploh, deloma pa tudi nasproti zasebnim institucijam. Pomembna pa so tudi odstopanja med posameznimi opazovanimi institucijami znotraj obeh velikih skupin. Slovenska raziskava pokaže - in to potrdijo tudi vzporedne raziskave - da je po stopnji zaupanja najbolje uvrščen izobraževalni sistem, na drugo mesto je uvrščena policija, sledijo ji vojska, nato pa tisk, velika podjetja, cerkev in sindikati. Očiten je tudi prevladujoč negativen trend v izražanju zaupanja. V vseh primerih, ko imamo na voljo rezultate dveh meritev, se pokaže, da je izraženo zaupanje ob kasnejši meritvi 1992-1995 manjše, razen ob velikih podjetjih, kjer je trend pozitiven. Najizrazitejše zmanjšanje zaupanja zadeva pravni sistem in parlament, torej državni zbor. Poleg tega pa negativni trend nakazuje tudi izražanje zaupanja v policijo, sindikate, vojsko in tudi v cerkev. V tej primerjalni analizi je parlament s 24% izmerjenega zaupanja v drugem časovnem preseku (1995 - glej tabelo 6) skupaj s sindikati na dnu lestvice opazovanih institucij. Upad zaupanja v parlament spremlja sočasen upad zaupanja v pravni sistem. TABELA 8: Zaupanje v institucije v Sloveniji' v obdobju 1991-1995 ZAUPAJO (v celoti, preccj) v % INSTITUCIJE 1991 1992 1993 1994 1995 1996 Politične stranke 12 8 3 5 5 4 Državni zbor 37 20 15 15 10 11 Vlada 43 34 13 13 28 29 Predsednik republike 6« 59 45 45 36 40 Sodišča 35 31 25 26 26 24 Policija 43 31 21 28 28 34 Vojska 54 60 42 49 29 33 Izobraževalne ustanove 52 57 57 67 72 69 Sindikati 15 13 11 12 15 14 Cerkev in duhovščina 29 20 17 19 21 22 Množičnaobčila 34 23 19 24 26 28 Velika podjetja 17 16 14 26 29 29 Banke 12 21 28 35 40 44 Slovenski tolar - - - 55 55 54 'Projekt SJM1991-1995; reprezentativni vzorec polnoletnega prebivalstva (N-1050). Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani, IDV-CJMMK (štiristopenjska lestvica: v celoti, precej, malo, nič; ne vem, b. o.). Poleg merjenja zaupanja v okviru mednarodne raziskave vrednot smo v Sloveniji v obdobju 1991-1995 sistematično letno merili zaupanje v insitutucije v okviru projekta Slovensko javno mnenje (glej tabelo 8). Pri tem smo opazovali oziroma merili izražanje zaupanja na podlagi širšega nabora institucij, če ta pojem pogojno uporabimo kot skupno oznako za vse opazovane "objekte". Ta širši nabor namreč poleg institucij vključuje še subjekte iz neformalnega človekovega okolja (družina, sosedi) ter take posebne "objekte", kot so: slovenski tolar, banke, Banka Slovenije ipd. Na podlagi le raziskave je mogoče sklepali, da je izražanje zaupanja v opazovane institucije v Sloveniji izrazito dinamično in časovno spremenljivo. Očitno je, da so velike razlike v izraženi ravni zaupanja med opazovanimi institucijami. Tako politične institucije nakazujejo izrazit negativen trend: to velja še posebej izrazito za politične stranke, za državni zbor, vlado, predsednika vlade, vojsko, sodišča, policijo in tudi za predsednika republike. Poleg tega se pokaže negativen trend v opazovanem petletnem obdobju še v izražanju zaupanja v sindikate in zelo izrazito tudi v zvezi s cerkvijo in duhovniki. Pozitiven trend v izražanju zaupanja pa kažejo banke nasploh, gospodarstvo oz. velika podjetja, pa tudi družina in sorodniki. Po ravni izraženega zaupanja visoko na prvo mesto vstopajo družina in sorodniki - in to v vsem obdobju opazovanja. Takoj za družino se po stopnji izraženega zaupanja razvrščajo šole in izobraževalne ustanove in za njimi slovenski tolar in Banka Slovenije ter banke nasploh. Visoko uvrščeni so torej trije "osebki", ki simbolizirajo človekovo neformalno okolje, kulturno okolje in gospodarsko področje. Na dnu po stopnji izraženega zaupanja, ki se kaže kot popolno nezaupanje, pa so politične stranke, pri katerih je razmerje med frontalnim nezaupanjem in neznatnim zaupanjem 56.0% : 2.4%. Političnim strankam sledi državni zbor s prevladujočim nezaupanjem, ki se izraža v razmerju 38.7 : 10.1%; temu sledita cerkev in duhovščina z izraženim prevladujočim nezaupanjem v razmerju 42.1%: 21.1%. Če opazujemo spremembe v izražanju zaupanja v institucje iz današnjega izhodišča nazaj do leta 1991 (leto državne osamosvojitve Slovenije), postane očitno vsaj naslednje: Prvič, državne institucije so v izhodišču uživale visoko oziroma srednje zaupanje (od 68% do 37%); nobena druga institucija ni dosegala tako visokega zaupanja z izjemo izobraževalnih ustanov, ki pa so prav tako področje delovanja države. Druge institucije, med njimi predvsem politične stranke, sindikati, cerkev ter gospodarstvo in banke, so uživale bistveno manj zaupanja - in so se razvrstile na spodnjem delu lestvice. Bonus, ki ga je ob osamosvojitvi uživala nova demokratična država, je bil izrazit, medtem ko so dogajanje v ideološki sferi, ki jo simbolizirajo politične stranke, sindikati in cerkev, ljudje ocenjevali z zadržki, pretežno negativno - in izražali prevladujoče nezaupanje do njih. Danes, po petih letih delovanja demokratične države, je očitno, da je izhodiščno zaupanje oz. bonus za institucije demokratične države potrošen: zaupanje vanje je močno upadlo! Najočitnejše je to pri državnem zboru (s 37% na 11% zaupanja), relativno se je najmanj zmanjšalo zaupanje v policijo (s 43% na 34% zaupanja). Izgubo zaupanja pa ugotavljamo še pri predsedniku republike, vojski, vladi... Za vlado je značilno, da je poleg državnega zbora v letih 1993-1994 izgubila skoraj vse (visoko: 43% izhodiščno zaupanje v letu 1991), a ga je v letih 1995-1996 ponovno v veliki meri (29%) pridobila. Drugič, institucije v "ideološki" sferi so v celoti ohranile svoje nizke začetne položaje na lestvici zaupanja vse do zdaj, le da so jih nekatere še poslabšale. Tako je zaupanje v politične stranke povsem poniknilo (z 12% v letu 1991 na 4% v letu 1995). Zaupanje v sindikate je v vsem obdobju meritve ostalo relativno stabilno (med 11 in 15%), vendar zadnje meritve kažejo, da se utrjuje na višji osnovi (1415%), kar kaže na prebujanje zavesti o potrebi sindikalnega gibanja. Cerkev je med institucijami - v tej skupini na izhodišču po izmerjenem zaupanju bila najvišje (1991: 29%) - in je tam tudi ostala. Vendar je v opazovanem obdobju najprej močno izgubila zaupanje (1993: 17%), nato pa si ga delno spet povrnila. Kljub obširnim programom utrjevanja vernosti in vere pa ji izhodiščnega zmerjenega zaupanja ni uspelo povrniti. Tako je med opazovanimi štirinajstimi institucijami (tabela 3) po izraženem zaupanju pristala na 11. mestu. Poleg omenjenih dveh raziskav problem zaupanja v institucije vključuje tudi raziskava Politbarometra (Toš, 1996), opravljena v štirimesečnem obdobju (januar-april, 15)96; lestvica od 1 do 5). V ocenjevanje je vključenih enajst institucij, ki se glede na mero izraženega zaupanja razvrščajo takole: na vrh se z največ izraženega zaupanja uvrščata predsednik republike in slovenski tolar (med 3-5 in 4.0), sledijo predsednik vlade, Banka Slovenije in Slovenska vojska (med 3.5 in 3 0), nato policija (3-0), vlada v celoti (pod 3.0), sodišča, cerkev in duhovščina ter državni zbor (nekaj nad 2.5), na dnu pa so politične stranke (malo nad 2.0). V zdajšnjih slovenskih razmerah torej politične stranke, državni zbor in cerkev z duhovščino pomenijo triado ustanov, ki so po prevladujočem izraženem nezaupanju, po nizkem izraženem zaupanju ter po izrazito negativnem trendu na dnu lestvice zaupanja opazovanih institucij. 2.5 Izražanje zaupanja v institucije v Sloveniji - analiza socialnih vplivov Poleg navedenih štirinajst institucij (tabela 8 in 9) v analizo vključujemo še pet institucij, ki so vključene v raziskovanje zaupanja v okviru raziskave SJM v zadnjih letih. To so: družina in sorodniki, sosedi, bog, predsednik republike, predsednik vlade in slovenski tolar. Raziskava je torej zajela skupaj devetnajst institucij oziroma subjektov. Po stopnji izraženega zaupanja se na prvo mesto uvrščajo družina in sorodniki (3.4), sledijo šole in izobraževalne ustanove (2.8), slovenski tolar (2.6), Banka Slovenije (2.5), banke nasploh (2.4) ter predsednik republike (2.3). Najnižje je izmerjeno zaupanje pri političnih strankah (1.5), državnem zboru (1.8) ter pri cerkvi in duhovnikih (1.9). V analizi dejavnikov se je izoblikovalo pet dejavnikov, ki so prikazani v tabeli 9. Prvi združuje institucije, ki skupaj izražajo zaupanje v stabilnost gospodarskega sistema: Banka Slovenije, banke nasploh, slovenski tolar, gospodarska podjetja in policija. Med temi petimi institucijami se bomo pri nadaljnji analizi omejili na prikazovanje dveh, in sicer Banke Slovenije ter slovenskega tolarja. TABELA 9: Zaupanje v institucije - rezultati faktorske analize* Institucije Faktor 1 Faktor 2 Faktor 3 Faktor 4 Faktor 5 Banka Slovenije .80 banke .78 slovenski tolar .70 policija .63 gospodarska podjetja .45 predsednik vlade .84 predsednik republike .81 vlada Republike Slovenije .81 vojska .43 sindikati .65 politične stranke .61 državni zbor .58 sodišča .58 TV, časopisi, radio .57 cerkev in duhovniki .88 bog .88 družina in sorodniki šole, izobraževalne ustanove sosedi .73 .56 .54 655 * Faktorji 1-5, delež pojasnjene variance - 63% Drugi dejavnik je zapolnjen z institucijami: predsednik vlade, predsednik republike, vlada Republike Slovenije in Slovenska vojska. Ta dejavnik torej združuje institucije, ki simbolizirajo trdnost in moč države. Iz obsega tega dejavnika se bomo pri nadaljnji analizi osredotočili na prikaz predsednika vlade in predsednika republike. Tretji dejavnik združuje institucije, kot so: sindikati, politične stranke, pa tudi državni zbor, sodišča ter množična občila. Institucije, ki jih združuje ta dejavnik, simbolizirajo politiko. Med vključenimi institucijami se bomo pri nadaljnji analizi omejili na prikazovanje političnih strank in državnega zbora. Četrti dejavnik združuje cerkev in duhovščino ter boga. Bolj kot v raziskavo zaupanja v institucije oba itma sodita v religiološko analizo, to še posebej velja za zaupanje v boga, kar je eden od možnih kazalcev religioznosti posameznikov. Iz tega obsega bomo v nadaljnjo analizo vključili cerkev in duhovščino, ki se sočasno uveljavljata kot institucija civilne družbe, pa tudi kot pomembna udeleženca v političnih procesih. V peti dejavnik se razvrščajo: družina in sorodniki, šole in izobraževalne ustanove ter sosedi. Gre za tri subjekte, ki v analizi zaupanja v institucije zavzamejo najvišja mesta na lestvici izraženega zaupanja. Zaupanje v te institucije je splošno prisotno, oblikuje se v primarnem okolju. Zaradi ponazoritve bomo izmed treh subjektov v tej skupini v nadaljnjo analizo vključevali šole in izobraževalne ustanove. V preizkus povezanosti izražanja zaupanja v institucije smo vključili dvajset pogojno intervenirajočih oziroma neodvisnih spremenljivk na ravni korelacijske analize in deset spremenljivk s pomočjo analize variance. V analizo vključene spremenljivke so podrobno prikazane in utemeljene v uvodnem delu tega poročila. Med njimi je slaba polovica izvirnih sociodemografskih spremenljivk, kot npr. spol, starost, izobrazba, kvalifikacija, položaj na delovnem mestu, tip krajevnega okolja, regija, panoga; v večjem delu pa so vključene spremenljivke rezultat predhodne analize in sintetiziranja ter izoblikovane v indekse, kot npr. indeksi liberalizma, evropske usmerjenosti, vernosti, levo-desne opredeljenosti, slojne samouvrstitve itd., itd. Pregled rezultatov opravljene korelacijske analize pokaže skladno z rezultati faktorske analize, da je izražanje zaupanja v nekatere institucije splošno in ne podlega vplivom opazovanih Intervenirajočih oziroma neodvisnih spremenljivk. To še posebej velja za izražanje zaupanja v šole in izobraževalne ustanove, pa tudi za družino, sosede in sindikate. Nasprotno temu pa je izražanje zaupanja v cerkev in duhovščino, politične stranke, predsednika republike, vlado, predsednika vlade, pa tudi v slovenski tolar in Banko Slovenije bolj ali manj pod vplivom vključenih intervenirajočih oziroma neodvisnih spremenljivk. Poleg tega ista analiza pokaže, da nekatere od vključenih intervenirajočih in neodvisnih spremenljivk ne učinkujejo na izražanje zaupanja v institucije oziroma je njihov vpliv povsem zanemarljiv, kot npr. tip krajevne skupnosti, sodelovanje v NOB, materialistično-postmaterialistična usmerjenost, tržna oz. socialno intervencijska usmerjenost itd. To pa nas opozarja tudi na možnost, da so te vrste vplivi ostali raziskovalcu prikriti, izoblikovani kazalci zanje, indeksi pa so slabi. Za druge spremenljivke, kot denimo starost, evropska usmerjenost, pozitivno vrednotenje sprememb, demokratični aktivizem, izobrazba, slojna pripadnost, pa se v okviru opravljene korelacijske analize izkažejo kot tiste spremenljivke, ki znatno prispevajo k spreminjanju izraženega zaupanja. Starost, izobrazba, spol, vernost, pa tudi slojna samouvrstitev so torej poleg mnenjskih spremenljivk, kot so pozitivno vrednotenje sprememb, evropska usmerjenost ter demokratični aktivizem, tiste spremenljivke, ki v največji meri pojasnjujejo razlike v izražanju zaupanja v opazovane institucije. Poleg tega pa smo v analizo variance vključili še položaj na delovnem mestu, panogo oziroma sektor zaposlitve, kvalifikacijo anketiranca , izobrazbo, starost, spol, zaposlenost, narodnost, sodelovanje v NOB, povezanost z ZKS ter naklonjenost strankam, posebej za parlamentarne stranke oziroma združeno v bloka t. i. levosredinskih in desnosredinskih strank.6 Rezultate obsežne opravljene analize * Rezultati te obseitie opravljene analize in popolna dokumentacija o njej so na vpogled pri avtorju poročila. bomo v nadaljnjem prikazu uporabili le v majhnem obsegu in na ponazoritveni ravni. Prihajamo torej k prikazu izražanja zaupanja v izbrane institucije. Banka Slovenije Najprej seveda lahko ugotovimo, da je izraženo zaupanje v Banko Slovenije visoko, trenda v izražanju zaupanja pa ne moremo ocenjevati, saj smo do zdaj opravili le dve meritvi. Med opazovanimi spremenljivkami se v okviru korelacijske analize kažejo predvsem slojna samouvrstitev, demokratični aktivizem, proevropska usmerjenost, tržna usmerjenost ter indeks pozitivnega vrednotenja sprememb. Anketiranci moškega spola in anketiranci, ki so višje uvrščeni na indeksih proevropske usmerjenosti, tržne usmerjenosti, demokratičnega aktivizma na indeksu pozitivnega vrednotenja sprememb, ter tisti, ki se razvrščajo v višje socialne sloje, izrašajo več zaupanja oziroma višje zaupanje v Banko Slovenije kot listi, ki so na teh indeksih oz. spremenljivkah razvrščeni nižje. Nakazane razlike so statistično značilne. Za razumevanje položaja Banke Slovenije v slovenskem institucionalnem prostoru je pomembno, da so nosilke zaupanje vanjo prav tako vrednotno oziroma stališčno opredeljene kategorije. Slovenski tolar Tudi za slovenski tolar velja, da med meritvami (od 1994 dalje) dosega visoko zaupanje. Zaupanje v slovenski tolar je v analizi podobno uvrščeno kot zaupanje v Banko Slovenije, le da je vpliv spola močneje izražen, dodatno pa se kaže še izrazit vpliv v starosti. Starejši anketiranci bolj zaupajo slovenski nacionalni valuti kot mlajši anketiranci. Sicer pa, kot rečeno, tudi tukaj velja, da je zaupanje v tolar izrazitejše med anketiranci, ki so višje razvrščeni na indeksih demokratičnega aktivizma, proevropske usmerjenosti, pozitivnega presojanja sprememb na indeksu tržne usmerjenosti itd. Analize variance pa razkrije tudi vpliv strankarskih preferenc na izražanje zaupanja v slovenski tolar (AV, P(F)-O.OOO). Najvišje zaupanje v tolar (povprečje 3 0) izražajo pripadniki ZLSD, sledita LDS in SKD (2.8), medtem ko se pri pripadnikih SLS, SNS in SDS ugotavljajo najnižja povprečja (2.5 - 2.6). Predsednik vlade Med spremenljivkami, ki vidneje vplivajo na izražanje zaupanja v predsednika vlade, izstopajo starost, sodelovanje v NOB, demokratični aktivizem, proevropska usmerjenost ter pozitivno vrednotenje sprememb. Starejši anketiranci, anketiranci, ki so osebno ali družinsko povezani z NOB, anketiranci, ki so višje razvrščeni na indeksih demokratičnega aktivizma, ki jasneje izražajo evropsko usmerjenost in pozitivneje vrednotijo spremembe v času, pogosteje in močneje (jakost zaupanja) izražajo zaupanje predsedniku vlade kot drugi anketiranci. Se posebej značilne pa so razlike v izražanju zaupanja glede na strankarske preference anke- tirancev (AV:P(F)-0.000). Najznačilnejše so razlike v izraženem zaupanju med pripadniki LDS ter SDS, LDS in SKD; značilno pa izstopa tudi razlika v izražanje zaupanja med ZLSD in SDS. To ponazarjajo velika odstopanja v povprečjih izraženih zaupanj predsedniku vlade. Najvišje zaupanje izražajo pripadniki LDS (2.8), sledita DS (2.7), ZLSD (2.6) itd. Najmanj zaupanja predsedniku vlade izražajo pripadniki SDS, SLS in SNS (1.9 - 2.0) ter SKD (2.2). Strankarsko neopredeljeni del anketirancev rahlo zaostaja (2.2) za povprečjem (2.3). Znotraj sorazmerno visokega zaupanja, ki ga uživa predsednik vlade med volivci, mnogo izraziteje izstopajo pripadniki njegove stranke (LDS), pa tudi DS in ZLSD. Glede na prikazane razlike v povprečjih pa lahko sklepamo, da predsednik vlade ni v središču politične konfrontacije. Predsednik republike Predsednik republike po stopnji izraženega zaupanja kljub izrazitemu upadu v opazovanem obdobju 1991-1996 stoji v vrhu institucij države oz. političnih institucij. V korelacijski matriki statistično pomembno izstopajo spremenljivke starost, sodelovanje v NOB, levo-desna opredeljenost, sprejemanje verskih naukov (religioznost), demokratični aktivizein, proevropska usmerjenost in pozitivno vrednotenje sprememb. Anketiranci, ki pozitivneje vrednotijo spremembe, ki so izraziteje evropsko usmerjeni, ki izražajo demokratični aktivizem, ki so bolj levo opredeljeni, ki izkazujejo povezanost z NOB itd., v večji meri in izdatneje izrekajo zaupanje predsedniku republike kot vsi drugi anketiranci v povprečju. V analizi variance pa še posebej izstopajo razlike v izražanju zaupanja predsedniku republike glede na strankarsko pripadnost anketirancev. Poudarjene so razlike v izražanju zaupanja predvsem med pripadniki SDS ter strankarsko neopredeljenimi, pripadniki DS, LDS in ZLSD. Poleg tega pa nas analiza opozarja še na razlike v izražanju zaupanja med pripadniki SLS ter LDS in ZLSD ter SKD in LDS in ZLSD. Najnižje izmerjeno povprečje izraženega zaupanja je odmerjeno pri pripadnikih SDS (1.8), najvišje pa pri pripadnikih ZLSD (3.0), sledijo pa DS in LDS (2.8), skupini SLS (2.1) in SKD (2.2) sta rahlo pod povprečjem neopredeljenih (2.3) in celotne skupine anketirancev (2.4). Politične stranke Zaupanje v politične stranke se izraža predvsem kot nezaupanje. V korelacijski matriki izstopajo spremenljivke oz. indeksi: pozitivno vrednotenje sprememb, proevropska usmerjenost, demokratični aktivizem, klerikalizem, vernost, sprejemanje verskih naukov in levo-desna usmerjenost. Preostale, predvsem socialno-demografske spremenljivke ne izkazujejo statistično značilnega vpliva na izražanje zaupanja do političnih strank. Ugotovimo torej lahko, da več zaupanja v politične stranke kot v povprečju izražajo anketiranci, ki so bolj desno usmerjeni, ki bolj kot v povprečju verjamejo v verske nauke, ki kažejo višjo stopnjo klerikaliz-ma, ki izražajo demokratični aktivizem, ki so evropsko usmerjeni in pozitivno vrednotijo spremembe v času. Analiza variance tudi pokaže, da so razlike v izražanje zaupanja med pripadniki različnih strank statistično značilne. Najvišje po izraženem zaupanju so pripadniki SKD (1.9), sledijo pripadniki SLS, LDS in SDS (1.6), tem pa pripadniki ZLSD in DS (1.5) itd. Najnižje po izraženem zaupanju pa sta skupini pripadnikov SNS in ZS (1.3). Odnos do političnih strank, kot se izraža skozi zaupanje, je pomemben kazalec strankarskega aktivizma. Izraža pa se tudi v trdnosti strankarskih volilnih teles in v volilni udeležbi. Državni zbor Državni zbor je na lestvici izražanja zaupanja razvrščen na predzadnje mesto med vsemi opazovanimi institucijami. Korelacijska matrika pokaže povezanost izražanja zaupanja v državni zbor predvsem s temi spremenljivkami: starost, sodelovanje v NOB, demokratični aktivizem in pozitivno vrednotenje sprememb. Starejši anketiranci, povezani z NOB, ki izražajo višjo mero demokratičnega aktivizma, so evropsko usmerjeni in pozitivneje vrednotijo družbene spremembe, izrekajo državnemu zboru več zaupanja kot preostale kategorije anketirancev. Analiza variance pa potrdi domnevo, da se v izražanju zaupanja oz. nezaupanja do državnega zbora močno zrcalijo politična opredeljevanja oz. strankarska pripadnost. Domnevamo lahko, da pripadniki LDS, pa tudi SKD in ZLSD državnemu zboru izrekajo več zaupanja kot pripadniki drugih strank, še posebej kot pripadniki SDS. Analiza variance potrdi, da je zveza statistično pomembna, razlike pa se kažejo v naslednjem: najvišjo stopnjo zaupanja državnemu zboru izrekajo pripadniki ZLSD (3.0), sledita pa jim LDS in DS (2.8), medtem ko pripadniki preostalih strank izrekajo državnemu zboru bistveno manj zaupanja. Tako ostaja SKD s povprečjem 2.2 pod povprečjem celotne opazovane skupine, za njimi pa vidno zaostajajo še SLS (2.1), SNS (1.9) in SDS (1.8). Medtem ko je za pripadnike opozicijskih strank (SLS, SDS itd.) pričakovano in razumljivo, da izražajo manjše zaupanje v državni zbor, pa to ni razumljivo tudi za pripadnike SKD, ki v vsem obdobju od volitev 1992 delujejo v vladnih vrstah. To je le še dodatna potrditev vtisa o dvojnem položaju SKD, ki je hkrati v koaliciji in opoziciji. Cerkev in duhovniki Cerkev kot civilnodružbena ustanova in duhovščina sta na lestvici zaupanja v institucije razvrščeni v spodnji četrtini. Korelacijska matrika razkrije zveze med izražanjem zaupanja cerkvi in izobrazbo, starostjo, spolom, vernostjo, levo-desno opredeljenostjo, sprejemanjem verskih naukov, klerikalizmom, proevropsko usmerjenostjo, liberalizmom, slojno opredeljenostjo in celo s tipom krajevne skupnosti. Anketiranci, ki jih označujejo nižja izobrazba, višja starost, da so bolj pogosto ženske kot moški, ki so bolj verni in v večji meri sprejemajo verske nauke, ki so bolj desno usmerjeni, ki izražajo višjo mero klerikalizma, ki so slojno nižje razvrščeni, ki stoje nižje na indeksu proevropske usmerjenosti in indeksu liberalizma in ki pogosteje žive v podeželskih krajevnih skupnostih, izrekajo daleč več zaupanja v cerkev in duhovščino kot preostali anketiranci oz. anketiranci, ki jih označujejo nasprotne lastnosti. Analiza variance pa pokaže tudi na vidne razlike v izražanju zaupanja v cerkev glede na strankarsko pripadnost (razlike so statistično pomembne). Vidne so razlike predvsem med pripadniki SKD in vsemi drugimi skupinami ter med pripadniki SLS in ZLSD ter med strankarsko neopredeljenimi ter pripadniki LDS. To ponazarjajo tudi razlike v srednjih vrednostih izmerjenega zaupanja v cerkev in duhovščino, ki so naslednje: na vrhu so pripadniki SKD (3.2), sledijo jim pripadniki SLS (2.0) in SDS (1.9), njim pa že sledijo strankarsko neopredeljeni (1.9), najnižje je izmerjeno zaupanje pri skupini pripadnikov ZLSD (1.3), sledijo pa SNS, LDS in ZS (1.5). Kot nosilka zaupanja v cerkev in duhovščino monolitno izstopa skupina pripadnikov SKD; za njo že vidno zaostajata skupini SDS in SLS, ki ne odstopata bistveno od povprečja (1.9). Nizka povprečna raven izraženega zaupanja v cerkev in duhovščino torej označuje vse skupine pripadnikov političnih strank oz. skupino anketirancev, ki ne izraža strankarskih preferenc, razen skupine, ki je naklonjena SKD. 3.0 Ocenjevanje dveh sistemov 3.1 Uvodna razčlenitev Zdi se, kot da gre za priložnost, ki jo zgodovina ponudi le redkokdaj. Namreč, da ljudje na podlagi lastnega izkustva, sodoživljanja presojajo življenjske razmere v dveh različnih družbenih sistemih. Ne gre torej za ocenjevanje dveh sosednjih gospodarskih, političnih in socialnih sistemov, temveč za izvirno doživljanje sprememb, socialnih in političnih posledic, morda celo za sooblikovanja teh sprememb, ki nastajajo v razponu: komunistični, socialistični - socialnotržni, kapitalistični sistem. To, kar je izpostavljeno ocenjevanju v okviru posameznikovega izkustva, niso niti izhodiščna stanja oz. oblike starega niti končana stanja in oblike novega sistema; gre za presojanje bolj ali manj postopno izražanih sprememb v zasnovi socialne, ekonomske in politične organizacije družbe. Primer preobrazbe nekdanje Nemške demokratične republike v Zvezno republiko Nemčijo oz. vzhodnonemške enopartijske državnolastniške socialne države v parlamentarni socialnotržni sistem je enkraten, v zgodovini težko ponovljiv primer, ki - sicer enostransko in skrajnostno - ponazarja ta prehod. Rose (1994) je ta prehod označil kot "ready made state". Gre torej za prehod iz enega v drug, že izoblikovan sistem. Tisti, ki so vstopili v nov sistem, torej niso imeli nobene možnosti za njegovo sooblikovanje. Čeprav so težili k spremembi, jih je ostrina obrata presenetila in so bili nemočno prepuščeni šoku podobnim posledicam zloma socialističnih institucij (Zapf, 1996). Nekdanja vzhodnonemška družba se je - iz razmer, ki jih označuje: visoka zaprtost in izoliranost nasproti Zahodu, ostrina pruske aplikacije komunističnega totalitarizma, industrija s trgom na Vzhodu, enakopravnost med spoloma, razvita družinska politika, sorazmerno visoki standardi v zdravstvu, varstvu in izobraževanju - tako rekoč "prelila" v zahodnonemško družbo. Morda je ustreznejša prispodoba za ta prehod orkan, ki je prišel z Zahoda in ki je porušil celotno politično in družbeno institucionalno zgradbo, izničil osnove ekonomske in socialne varnosti, pretresel stare vrednote itd. Globino tega pretresa ponazarja Zapf, ko ugotavlja, da so se Vzhodni Nemci na te spremembe "na zasebnem področju" odzvali z dramatičnim upadom sklenitev zakonskih zvez, upadom rojstev (skupno je bil ta upad za več kot polovico); v dveh letih se je zmanjšalo število delovnih mest za tretjino, propadla sta velik del industrije ter pretežen del trgovine itd, itd. Skratka, gre za enkraten zgodovinski primer ponovnega "stapljanja" dveh družbenih sistemov v en narod in en sistem, ki je neponovljiv tudi po obsegu kapitala, ki preteka iz Zahodne v Vzhodno Nemčijo kot materialna podlaga tega stapljanja. Pa vendar, raziskave, opravljene v t. i. "novih zveznih deželah" v tem prehodnem času, pokažejo, da ljudje z novimi razmerami pretežno niso zadovoljni in da v marsikaterem pogledu stare razmere štejejo za boljše. Primer Vzhodne Nemčije je skrajen in ne ponazarja dobro razmer in pogojev v prehodu v drugih vzhodno- in srednjeevropskih državah in je še posebej odmaknjen od vseh tistih držav, ki v prehodnem obdobju uveljavijo svojo samostojnost, ko gre za dvojni obrat. Če je primer Vzhodne Nemčije tako rekoč primer "končanega prehoda", saj je šlo po Zapfu (1996) za prelom v kratkem času z nepričakovanimi odzivi prilagajanja, vendar, ocenjeno v celoti, za uspešno "dohitevajočo modernizacijo", pa so "tranzicije" v drugih srednje- in vzhodnoevropskih državah še odprte. Končna stanja prehoda še niso izoblikovana, nova izhodišča za nadaljnjo modernizacijo teh družb v gospodarskem in političnem pogledu se šele začrtujejo. Ko opisuje razmere tega prehoda, Zapf opozori na dilemo, ki je v tem, da politične ustanove niso dovolj stabilne, da bi ustvarile rezerve časa in kapitala za gospodarski razvoj, ki bi legitimiral in povečal stabilnost demokratičnih institucij. Tako se zgodi, da so ljudje v takih družbah vse manj varni in vse bolj siromašni ter da bodo ta bremena nosili več let in celo cele generacije. Lahko bi torej rekli, da je prehod mešanica starega in novega, tam, kjer razpadlega starega novo ne nadomesti, pa nastane praznina. Ljudje so v prehodnem obdobju izjemno obremenjeni Ko govorimo o primerjavi starega in novega sistema, tako kot se skozi spreminjajoče razmere v prehodnem obdobju predstavljata v zavesti ljudi, obravnavamo tudi razlike v razmerah. Razlike med posameznimi srednje- in vzhodnoevropskimi državami so bile in so velike, pa čeprav gre za družbe istega tipa. Totalitarizem se je v političnem in gospodarskem sistemu izražal različno. Če označujemo izkustvo s starim sistemom v Sloveniji, ne moremo prezreti, da je jugoslovanska različica totalitarizma, torej enopartijske države, razvila dodatne, korektivne regulacije, ki so odpirale prostor soudeležbi (samoupravljanje) na večini področij družbenega življenja. Tudi glede razvitosti socialnih in družbenih storitev so bile razlike med družbami velike. Še posebej pa so se te razlike kazale v fizični odprtosti, v pravici in možnosti svobode gibanja, odprtosti kulture, množičnih občil in v zagotavljanju temeljnih človekovih pravic. Položaj Slovenije znotraj srednje- in vzhodnoevropskega družbenega prostora morda ustreza oznaki: najbolj odprte, sproščene, gospodarsko učinkovite in z Zahodom (kulturno, gospodarsko) povezane republike najliberalnejše različice totalitarne države (Jugoslavije). Prav zavedanje tega lahko prispeva k razumevanju pomena empi- ričnih podatkov o vrednotenju preteklosti, ocenjevanju sedanjosti in nakazovanju prihodnosti, kot ga kažejo raziskave v državah Srednje in Vzhodne Evrope. Prav zato tudi lahko pričakujemo, da bodo raziskovanci v Sloveniji bolj zadržani pri negativnem ocenjevanju preteklih razmer. 3.2 Rezultati mednarodnih raziskav Pri obravnavi odnosa do starega oz. novega sistema se bomo oprli na raziskavo, ki je zajela sedem oz. deset srednje- in vzhodnoevropskih držav (Rose, Hacrpfer, 1996).' Glavne problemske spremenljivke, ki razčlenjujejo odnos do "dveh sistemov", uporabljene v tej raziskavi, so: - ocena prejšnjega, sedanjega in prihodnjega političnega sistema (lestvica ■100, +100); - ocena prejšnjega, sedanjega in prihodnjega ekonomskega sistema (lestvica +100, -100); - stališča do možnosti ponovne uvedbe starega sistema; - stališča do nadomestitve parlamenta s človekom močne roke; - ocena možnosti ukinitve parlamenta in političnih strank; - lastna podpora ukinitve parlamenta in političnih strank. Iz teh šestih spremenljivk pa so, izhajajoč iz teoretskih predpostavk avtorjev raziskave (Rose), izoblikovane tri tipologije idejnih usmeritev v zvezi s političnim sistemom in perspektivo demokracije v opazovanih državah. V nadaljevanju bomo opisali vključene spremenljivke, prikazali podatke za sedem oz. deset vzhodno- in srednjeevropskih držav in pri tem posebej opozorili na položaj Slovenije v tem primerjalnem okviru. 3 2.1 Ocena političnih in ekonomskih sistemov Iz tabele 10 je mogoče razbrati, da ljudje v sedmih srednje- in vzhodnoevropskih državah preteklih izkušenj s političnim sistemom ne ocenjujejo pretežno pozitivno. Seveda pa so opazne razlike, saj so ocene Bolgarov, Madžarov in Slovakov pretežno pozitivne (več kot 50%), delež pozitivnih ocen v Sloveniji doseže le še dobro tretjino, medtem ko se pri Poljakih, Čehih in Romunih giblje okoli ene četrtine. Pri ocenjevanju starega ekonomskega sistema oz. razmer pa je očitno prevladovanje pozitivnih ocen (povprečje 56%). Pretekle izkušnje pri delovanju gospodarskih sistemov najpozitivneje vrednotijo Bolgari, Slovaki, Madžari in • Raziskava 'New Demokracies Barometer - lanaUons survey'. Raziskava vključuje Slovenijo, Poljsko. Čclko. Slovaiko. Romunijo, Madžarsko. Bolgarijo, pa iiuli HrvaŠko, Hebrusijo in Ukrajino. S standardiziranim vprašalnikom so zajeli reprezentativni vzorci /mlnolelnili prebivalcev teh driav. Romuni (od 75% do 50%), medtem ko so Slovenci, Cehi in Poljaki bolj zadržani (47% - 38% pozitivnih ocen). Aktualne političnosistemske razmere anketiranci v vseh opazovanih državah ocenjujejo pretežno pozitivno (od 50% do 76%), slovenska ocena pri tem ostaja na povprečju (66%). Medtem ko velikih razlik pri ocenjevanju razmer v delovanju političnega sistema ne opazimo, pa so te izrazite pri ocenjevanju aktualnih gospodarskih razmer. Anketiranci na Poljskem, Češkem in v Sloveniji te razmere ocenjujejo pretežno pozitivno (od 68% do 55%), medtem ko ocene iz Bolgarije in Madžarske močno zaostajajo (27%). Pri ocenjevanju bodočih razmer na področju političnega in gospodarskega sistema so anketiranci iz opazovanih vzhodno- in srednjeevropskih držav v povprečju izjemno optimistični. Ocene razmer "čez pet let", ki so izraz velikih želja ljudi glede prihodnosti, so močno premaknjene navzgor. Torej, pri ocenjevanju bodočih stanj prevladujejo pozitivne ocene. Pa vendar tudi tu opazimo razlike. Tako npr. pri ocenjevanju bodočih stanj na področju političnega sistema od povprečja (80%) zaostajajo Madžarska, Slovenija in Romunija; pri ocenjevanju bodočih gospodarskih razmer pa predvsem močno zaostajajo ocene iz Bolgarije in Madžarske, medtem ko v ocenah Poljakov, Cehov izrazito prevladajo (pretirana?) pričakovanja. Slovenija se tudi v tej primerjavi znajde v povprečju. TABELA 10: Ocene političnih (P) in ekonomskih (E) sistemov: prejšnjih, sedanjih in prihodnjih (čez 5 let) v državah Srednje in Vzhodne Evrope Delež pozitivnih ocen sistema (v %) Države starega sedanjega prihodnjega (P) (E) (P) (H) (P) (F.) Poljska 25 38 76 68 90 86 Češka 27 42 76 69 86 85 Romunija 28 50 60 37 73 61 Slovaška 52 71 61 43 78 72 Bolgarija 58 75 66 27 83 54 Madžarska 56 69 50 27 68 54 Slovenija 36 47 66 55 75 75 povprečje 40 56 65 46 80 72 Vir: NDBIV, CSPP, SPP No. 262, Glasgow, 1996 Iz zgornjega opisa lahko povzamemo, da je v prostoru srednje- in vzhodnoevropskih družb ocenjevanje preteklih razmer zadržano pozitivno, ocenjevanje aktualnih razmer pretežno pozitivno, ocenjevanje prihodnjih, pričakovanih razmer pa evforično pozitivno. Že to samo po sebi opozarja na možne frustracije kot posledice neuresničljivosti pričakovanj. Čeprav gre za družbe v prehodu z ugodnejšimi gospodarskimi in kulturnimi izhodišči, kot to velja za novo- osamosvojene države nekdanje Sovjetske zveze, je seveda zelo verjetno, da tudi one še niso v celoti prebrodile dna v prehodnem obdobju. Iz primerjave vseh šestih nizov podatkov (staro, novp, prihodnje x politični, ekonomski sistem) lahko ugotovimo, da ob drugih srednje- in vzhodnoevropskih državah v Sloveniji - pri ocenjevanju prevladuje racionalni optimizem. Predvsem se to kaže v majhnih odmikih oz. razlikah v ocenah političnega in ekonomskega sistema na treh časovnih presekih. Glede preteklosti med Slovenci, kar zadeva politični sistem, velja večja zadržanost, gospodarske razmere ocenjujejo pozi-tivneje kot politične razmere (razlika 11%). Tudi v aktualnem preseku opazimo razliko pri ocenjevanju, le da ljudje v tem preseku politične razmere ocenjujejo ugodneje kot gospodarske; v obeh primerih pa prevladujejo pozitivne ocene (55% ; 66%). Glede prihodnosti pa se ocene tako v zvezi s političnimi kot gospodarskimi razmerami strnejo na skupno raven (75%). Pričakovanja glede prihodnosti so glede na izhodišča umirjeno (pre-)optimistična. V tabeli 11 je prikazana analiza na podlagi rezultatov merjenja odnosa do dveh sistemov skladno s teoretskim izhodiščem in razumevanjem avtorjev raziskave (Rose). Lahko sicer podvomimo o smiselnosti modela, ki zajame kombinacijo opredelitve do preteklih in sedanjih razmer, se pa vendarle v mednarodni primerjavi pokaže vsaj ponazoritven, pojasnjevalen. Očitno je, da je "reakcionarna usmeritev", torej negativno ocenjevanje sedanjega in pozitivno ocenjevanje preteklega sistema, najbolj prisotna v Belorusiji in Ukrajini in najmanj na Poljskem, Češkem in v Sloveniji. Belorusija in Ukrajina doživljata najgloblji notranji razkroj in socialno bedo, prevzemanje demokratičnih institucij je pri njiju bolj kulisa za še vedno prevladujočo avtoritarno oblast. Ali so v teh družbah še realne socialne sile, vzgoni, možnosti za restitucijo starega sistema ali gre zgolj za prikrivanje totalitarne narave sistema - seveda ni zgolj retorično vprašanje. V drugih državah je tega "restitucijskega", nostalgičnega elementa v politični zavesti mnogo manj. Slovenija je skupaj s Poljsko in Češko (11% - 8%) na dnu te lestvice. Po deležu tistih, ki pretekle razmere ocenjujejo negativno, aktualne pa pozitivno, se znajde Slovenija nekaj nad povprečjem, nad njo pa so uvrščene še Romunija, Češka in Poljska, medtem ko je takih ocen vidno manj v Belorusiji in Ukrajini. Kar precej pa je v Sloveniji skeptikov (23%), torej ocenjevalcev, ki niti preteklim niti sedanjim razmeram ne pripisujejo pozitivne ocene. Zanimivo je, da po deležu skeptikov prednjači Hrvaška pred vsemi drugimi, kar morda izhaja iz spoznanja, da so v preteklosti živeli v avtoritarnem sistemu, da pa tudi sedanji politični sistem, sicer pod krinko parlamentarizma, ni nič manj avtoritaren kot stari. TABELA 11: Ocene političnih sistemov v Srednji in Vzhodni Evropi Države "Demokrati" "Skeptiki" "Konformisti" "Reakcionarji" Poljska 58 16 18 8 Češka 58 15 17 9 Romunija 44 28 16 11 Slovaška 30 18 31 22 Bolgarija 31 10 34 24 Madžarska 22 21 27 29 Belorusija U 12 24 53 Ukrajina 10 14 23 52 Hrvaška 25 41 19 15 Slovenija 41 23 26 11 povprečje 33 20 23 23 Vir: NDBIV, CSPP, SPP No. 262, Glasgoiv, 1996 Opomba: "demokrati": sedanji sistem ocenjujejo pozitivno, starega sistema ne ocenjujejo pozitivno; "skeptiki": niti starega niti sedanjega sistema ne ocenjujejo pozitivno; "konformisti": stari sistem in sedanji sistem ocenjujejo pozitivno; "reakcionarji": stari sistem ocenjujejo pozitivno, sedanji sistem ocenjujejo negativno. Glej tudi. Rose in Mishler, 1996. 3.2.2 Zavzemanje za uvedbo starega režima Na vprašanje, kako bi se odzvali na zahtevo po ponovni uvedbi starega (komunističnega, socialističnega) sistema, so izpraševanci v desetih vzhodno- in srednjeevropskih državah v povprečju (79%) odgovorili zavrnilno. V Sloveniji je tako možnost zavrnilo 88% anketirancev. Za možnost restitucije starega sistema pa se je v Belorusiji izreklo kar 49% anketirancev, v Ukrajini 43%, v Bolgariji 29%, in kar je še posebej zanimivo, na Madžarskem in Slovaškem 19%. Glede na izhodiščne razmere, v katerih so vzhodno- in srednjeevropske države vstopile v prehodno obdobje in aktualno doživljanje prehoda, je seveda razumljivo, da je v zavesti usidrana zamisel o vračanju v prejšnje razmere. V prehodnem obdobju se namreč izostruje vprašanje, pod kakšnimi pogoji, v kakšni meri in kdo je kaj izgubil in kdo kaj pridobil. Očitno je v nekaterih opazovnih državah daleč več tistih, ki so kaj izgubili, kot tistih, ki so v prehodnem obdobju kaj pridobili. Na tem razsežju se Slovenija skupaj s Poljsko in Češko ter Romunijo uvršča v skupino držav, v katerih je težnja po vračanju starega sistema najmanj izražena. Kot smo že prikazali, je nasploh zaupanje v parlament v srednje- in vzhodnoevropskih državah nizko. To pa se posredno izraža tudi v razumevanju bistva parlamentarnega sistema in volitev ter v zavzemanju za alternativne, avtokratske oblike in lociranja politične moči. Potreba po avtokratičnem urejanju političnih odnosov v teh državah seveda izhaja iz neuveljavljenosti demokratičnih institucij, njihovega ne-poznavanja in nizke ravni politične kulture nasploh. Seveda pa ne moremo mimo dejstva, da so avtoritarni vzgibi v politični javnosti vselej izraz prevladujočega občutka nemoči, utapljanja v malodušje, nezmožnosti reševanja temeljnih eksistenčnih vprašanj posameznika, družine in družbe v celoti. Zanimivo je, kako ljudje v opazovanih državah ocenjujejo možnost za preživetje in uveljavitev parlamentarnega političnega sistema in strankarskega pluralizma. Kljub prevladujočemu nezaupanju v parlamente in politične stranke večina anketianccv v opazovanih srednje- in vzhodnoevropskih državah možnost, da bi lahko prišlo do ukinitve parlamentarne demokracije, zavrača. V Sloveniji je možnost ukinitve parlamentarne demokracije zavrnjena še odločneje, kot to velja za večino drugih držav. Parlamentarni sistem se torej v zavesti ljudi vendarle postopoma uveljavlja kot edini možni, realni, delujoči, pa čeprav močno kritiziran sistem (demokratične) oblasti. Daleč več negotovosti pri ocenjevanju perspektive parlamentarnega sistema kaže primer Poljske, pa seveda tudi Ukrajine in Belorusije, pa tudi Slovaške, Hrvaške, Maržarske, Bolgarije, kjer se delež skeptikov glede perspektive parlamentarizma giblje od četrtine navzgor. Dvom o perspektivi parlamentarizma v nekaterih od opazovanih držav se še izostri. Največ možnih podpornikov ukinitve parlamenta in političnih strank raziskava odkrije v Ukrajini (61%) in Belorusiji (40%). Na Poljskem se za odpravo parlamenta zavzame kar slaba tretjina (32%), na Slovaškem in Madžarskem okoli četrtine, v Sloveniji in na Hrvaškem okoli petine vseh anketirancev itd. Na podlagi treh vprašanj, ki zadevajo gledanje na perspektivo parlamentarizma, sta bili izdelani dve tipologiji (tabeli 12 in 13). Obe tipologiji zadevata razumevanje demokracije, pri čemer je prva zgrajena na oceni verjetnosti ukinitve parlamenta in lastni podpori ali zavračanju njegove ukinitve; druga pa vključuje odgovor na vprašanje o lastni podpori ukinitve parlamenta in zavzemanje za "človeka močne roke". Iz prikaza podatkov v obeh primerjalnih tabelah izhaja, da je Slovenija uvrščena visoko na demokratičnem polu, saj močno izstopa po deležu "prepričanih demokratov" (76%), ki zavračajo možnost ukinitve parlamenta in takega ukrepa tudi ne bi podprli, in po deležu "reprezentativnih demokratov" (69%), ki ukinitve parlamenta ne bi podprti in dajejo prednost parlamentu pred voditeljem močne roke. Ta analitični prikaz nas opozarja, da so pro-tidemokratični in avtokratski elementi v politični zavesti ljudi v Srednji in Vzhodni Evropi močno prisotni, še posebej v Ukrajini in Belorusiji. Vidne pa so tudi razlike pri uveljavljenosti vrednostnega koncepta parlamentarne demokracije v preostalih srednje- in vzhodnoevropskih državah. TABELA 12: Tipologija demokratov I- v državah Srednje in Vzhodne Evrope' (v %) Prepričani Zaskrbljeni Odločni Malodušni Države demokrati demokrati avtoritarci avtoritarci Poljska 33 34 27 5 Češka 71 13 9 7 Romunija 82 5 7 5 Slovaška 59 19 15 7 Bolgarija 63 15 U 11 Madžarska 65 v 16 9 Bclorusija 46 14 21 18 Ukrajina 30 9 34 27 Hrvaška 65 17 10 7 Slovenija 76 5 11 9 povprečje 59 14 16 U Vir: NDB ¡V, CSPP, SPP No. 262, Glasgow, 1996 * "Prepričani demokrati": zavračajo možnost ukinitve parlamenta in 667 takega ukrepa ne bi podprli; "zaskrbljeni demokrati": zavračajo možnost ukinitve parlamenta, če bi do nje prišlo, bi to podprli; "odločni avtoritarci": soglašajo z ukinitvijo parlamenta in bi ukinitev podprli; "malodušni avtoritarci": soglašajo z možnostjo ukinitve parlamenta, vendar menijo, da ni verjetna. Glej tudi: Rose in Mishler, 1996. Razlike pri vrednotenju demokratičnih institucij in demokratične prakse, kot izhajajo iz empiričnih družboslovnih raziskav v Srednji in Vzhodni Evropi, so velike. Ko jih poizkušamo pojasnjevali, se seveda vselej kritično povprašamo tudi o razmerah, v kakršnih so raziskave v posamezni od teh držav potekale. Povprašamo se torej o strokovni korektnosti zasnove raziskave in metodološki primernosti njene operacionalizacije v celoti in še posebej z vidika posamezne vključene družbe oz. države. Razlike, kot jih kažejo številčni podatki, so brez dvoma tudi rezultat vpliva in učinkovanja nenadzorovanih in neželenih dejavnikov in torej ne le izraz (temveč tudi potvorba) realnosti. Pa čeprav je tako -in tega dejstva ne moremo preseči - so podatki, ki smo jih nanizali, spodbudni: silijo nas k nadaljnji analizi in raziskovanjem. TABELA 13: Tipologija demokratov II' - v državah Srednje in Vzhodne Evrope (v %) Države Reprezentativni demokrati Učinkoviti demokrati Alieniranci Avtoritarci Poljska 51 17 16 16 Češka 75 8 11 6 Romunija 66 21 5 8 Slovaška 69 9 12 9 Bolgarija 65 12 12 10 Madžarska 65 10 14 11 Bclorusija 36 24 8 32 Ukrajina 22 17 12 49 Hrvaška 79 3 15 3 Slovenija 69 12 7 12 povprečje 60 13 11 15 Vir: NDBIV, CSPP, SPP No. 262, Glasgow, 1996 ' "Reprezentativni demokrati": ukinitve parlamenta ne bi podprli in dajejo prednost parlamentu pred močnim voditeljem; "učinkoviti demokrati": ne podpirajo ukinitve parlamenta in pripisujejo prednot močnemu voditelju pred parlamentarnim sistemom;"alieniranci": soglašajo z ukinitvijo parlamenta in odklanjajo močnega voditelja; "avtoritarci": podpirajo ukinitev parlamenta in se izrekajo za močnega voditelja. Glej tudi: Rose in Mishler, 1996. Sklepne misli Uvodoma smo ugotovili, da razpravo o razvoju političnih sistemov zahodnih demokracij spremlja svojevrsten skepticizem, ki se sicer izraža na različne načine, v bistvu pa poudarja nemoč, nezadostnost, nepopolnost demokratične insti-tucionalizacije - in hkrati njeno izvirnost, nenadomestljivost in možnosti njenega nadaljnjega razvoja. Bodisi da problem obravnavamo z vidika "podpore" bodisi z vidika "neodzivnosti", kar se izraža v sprejemanju demokratičnih institucij, v ocenjevanju prevladujočih odnosov kot demokratičnih ali nedemokratičnih, v zaupanju v politične institucije, v razumevanju osnovnih akterjev demokratičnih procesov, skozi odnos do politikov - in celo do konkretnih politikov posameznikov, je vendarle očitno, da demokracija kot načelo in praksa še zdaleč ni izrabljena. Na primerih raziskav o prevladujočem razumevanju demokracije, o zaupanju v institucije ter o vrednotenju politikov, opravljenih v zahodnoevropskem prostoru, smo poskušali pokazati, da je položaj demokratičnih institucij v teh družbah v nenehnem gibanju, v padcih in vzponih - da pa so očitne možnosti njihovega nadaljnjega razvoja. To se kaže tudi v razumevanju pomena reprezentativne narave demokratičnega političnega sistema nasproti razvijanju oblik neposredne demokracije, odpiranju vse več možnosti za vključevanje ljudi v procese odločanja in vse boljše usposabljanje institucij za odločanje v skladu z resničnimi interesi ljudi. Pri prikazovanju problema zaupanja v demokracijo smo se opirali na dostopne najaktualnejše zahodnoevropske politološke raziskave, vzporedno z njimi pa smo nizali rezultate raziskav, ki zadevajo domnevno enake oz. sorodne pojave v državah v prehodu v Srednji in Vzhodni Evropi. V meri, v kakršni so poizkusi demokratične institucionalizacije v teh državah sorodni zahodnoevropski demokratični praksi, se pred nami odpira predstava o možnostih parlamentarne demokracije kot univerzalnega načela urejanja političnih odnosov v Evropi konec 20. stoletja. Pri tem smo poizkušali posebej pokazali na položaj Slovenije, kako se v Sloveniji uveljavljajo načela politične demokracije kot praksa oz. kot politična usmeritev in prevladujoče vrednotenje. Tako se v "analizi podpore demokratičnemu sistemu" oblikuje vtis, da se Slovenija znajde v zahodno-, vzhodnoevropskem prostoru nekako na sredi med njima, po stopnji izražene podpore denimo bliže Franciji kot Severni Irski in Italiji. Ostaja tudi vtis o sicer neznatnem postopnem naraščanju podpore demokratičnemu sistemu. V okviru obravnave "zaupanja v institucije" in še posebej v institucije političnega sistema, smo se dokopali do prepričanja - in to kljub teoriji o krizi in eroziji legitimnosti demokratičnih sistemov - da je to zaupanje v zahodnoevropskem prostoru visoko in stabilno. Po pregledu empiričnih podatkov iz domačih raziskav tega za odnos državljanov do snujočega se (v tranziciji) demokratičnega političnega sistema pri nas ne moremo trditi. Raziskave, ki kažejo na raven in trende izražanja podpore političnim institucijam, odkrivajo bistveno nižjo raven podpore in tudi prevladujoče negativne trende. To pa še posebej velja za raziskavo zaupanja v institucije, kjer v 5-letnem preseku (1991-1995) stopnja izraženega zaupanja upada. Najizraziteje upada zaupanje, ki ga državljani izrekajo političnim institucijam, medtem ko zaupanje, ki ga izrekajo zasebnim institucijam, postopno narašča. Med političnimi institucijami je očitno, da se razmerja zaupanja/nezaupanja ustvarjajo nekako na treh ravneh: (1) v odnosu institucij, ki zagotavljajo red in fizično nedotakljivost sistema (policija, vojska), (2) institucije, ki so individualizirane in predstavljene skozi delovanje posameznika (predsednik republike, predsednik vlade), ter končno (3) politične institucije, ki so nosilke procesa političnega odločanja (politične stranke, državni zbor ipd.). Pri vseh treh skupinah političnih institucij je v 5-letnem obdobju viden trend upadanja zaupanja. Pri tem se kaže, da je zaupanje v institucije reda (vojska!) ostalo na sorazmerno visoki ravni, sorazmerno višje pa je tudi izraženo zaupanje v individualizirane politične institucije (predsednik republike!), medtem ko se zaupanje v politične stranke in državni zbor ni vzpostavilo oz. je popolnoma razpadlo. Slednje še posebej velja za politične stranke. Če pa rezultate meritev primerjamo z vzhodno- in srednjeevropskimi državami, vidimo, da je Slovenija med državami na prehodu visoko nad povprečji v izraženem zaupanju v politične institucije, visoko po zaupanju v občila in družbena gibanja in nizko po izraženem zaupanju v cerkev. Skupaj s Češko tako Slovenija po izražanju zaupanja v institucije nasploh ponazarja "tranzicijo" iz vzhodnoevropskega v zahodnoevropski demokratični politični kontekst in postopno legitimizacijo nove demokratične ureditve in njenih institucij. Pri tem pa ne moremo mimo dejstva, da lahko prevladujoče nezaupanje, kot ga izražajo državljani v odnosu do parlamenta, sodišč in političnih strank, neugodno določa potek reprodukcije demokratičnih institucij. Ker je ena temeljnih podmen demokratičnega sistema vključevanje alternativnih interesov oz. udeležba državljanov v procesu oblikovanja odločitev, izražanje podpore ter zaupanje v politične institucije pa je pomembna motivacija za udeležbo, se odsotnost oz. nezadostnost zaupanja lahko izraža z upadanjem (npr. volilne) udeležbe - in torej s prevlado pristranskih interesov. Pri obravnavi "razumevanja politike oz. zaupanja v politike" smo na zgledih tujih raziskav nakazali razlike v ravni in dinamiki tega zaupanja oz. razumevanja v zahodnoevropskem prostoru. Na podlagi lastnih raziskav pa za slovenski prostor lahko ugotovimo še vedno prevladujoč zadržan, skeptičen in pogosto skrajno odklonilen odnos do politike in politikov. Ko pa smo se v analizi oprli na podatke o ugledu konkretnih politikov, pa se je pokazalo, tla je vsaj v opazovanem izseku to razmerje izredno dinamično in zapolnjeno tako s pozitivnimi kot z negativnimi primeri. Vendar pa lahko ugotovimo, da del politikov v politične odnose in procese prinaša pozitivne impulze in s tem prispeva k utrjevanju zavesti o pomenu demokracije in demokratičnih vrednot v družbi. V zadnjem poglavju pa smo pokazali, kako se uveljavljajo demokratične vrednote v državah v prehodu in v Sloveniji na primerjalni empirični podlagi. Prikazano gradivo in analiza potrjujeta na začetku izrečen vtis, da se Slovenija po razvitosti demokratične zavesti razvršča skupaj s Češko, Poljsko in Madžarsko, kar kaže na to, da ji je pri uveljavljanju novih političnih odnosov uspelo izrabiti izhodiščne prednosti. Za nadaljnji razvoj demokracije v Sloveniji pa je bistvenega pomena, da se razmerja med udeleženci v političnih procesih kultivirajo ter da se ustvarijo razmere za sproščeno opredeljevanje in udeležbo državljanov v teh procesih. S tem se bodo prevladujoče razmere "proti sistemu" razvile v smeri "podpore sistemu". To se bo izrazilo v povečanem zaupanju v politične institucije, politiko in politike nasploh - in še posebej v parlament, torej v nasploh višji stopnji legitimnosti sistema. LITERATURA Barnes, S. H., Kaasc, M. et al. 1979. Political Action. Mass Participation in Five Western Democracies, London: Sage. Berglund, S, Dcllenbrant, J. A. eds. 1991. The New Democracies in Eastern Europe. Party Systems and Political Cleavages. Aldershot, Hants: Kdward F.lgar. Bernik, 1.1992. Dominacija in konsenz v socialistični družbi, Ljubljana, Znanstvena knjižnica FDV. Bcymc, K. 1995. Politikverdrossenhcit und Poiitik-urssenschaft, v: Cl. Lcggewie, Wozu Politikwissenschaft, Darmstadt, Wiss. Buchges. Beliefs in Government, Volume 1-5, Oxford University Press, Oxford, New York, 1995. Bibič, A. 1994. Od boja za oblast do skupnega blagra; v: Toš, N.: Slovenski izziv II, Dokumenti SJM, FDV-CJMMK, Ljubljana. Crozier, M., Hantington, S., Watanuki, I. 1975. The Crisis of Democracy, N. Y. University, Press, N. Y.. Dahl, R. 1989. Democratic and its Critics, Yale University Press, New Haven. Dahl, K.: Transitions to Democracy, pp. 9-21, in: Szoboszlai C.yocrgy (ed.), Democracy and Political Transformation. Theories and East-Central European Realities, Budapest: Hungarian Political Science Association. Easton, D. 1965. A Systems Analysis of Political Life, New York. Easton, D. 1975. A Re-Assesmcnt of the Concept of Political Support; British Journal of Political Science 5. Fink Hafner, D. 1995. Political Modernization in Slovenia in the 1980s and the Early 1990s', The Journal of Communist Studies, 8 (4): 210-226. Fuchs, D., Guidorossi, G., Swensson, D. 1995. Support for the Democratic System; v: Citizens and the State, ed.: Klingemann M. D., Fuchs, D., Beliefs in Government, Oxford, New York. Habermas, I. 1973. Legitimationsprobleme im Spätkapitalismus, Suhrkamp, Frankfurt, Inglehart, R. 1977. The Silent Revolucion. Princeton University Press, Princeton. Jambrck, P 1992. Ustavna demokracija, DZS, Ljubljana. Južnič, S. 1994. Kultura v politiki in politika v kulturi, Teorija in praksa, St. 1-2, str. 33-37. King, A. 1975. Overload: Problem of Governing in the 1970s'. Political Studies 23: 284-96. Lau, R. R. 1982. Negativ in Political Perception. Political Behavior 4: 353-378. Lewis, P G. 1993. Democracy and Its Future in Eastern Europe, pp. 290-311, in: Held David (ed.). Prospects for Democracy, Polity Press. Lipset, S. M.: Some Social Requisites of Democracy; Economic Development and Political legitimacy, The American Political Science Review, 52: 69-105. Listhaug, O., Wiberg, M. 1985.Confidence in Political and Private Institutions. V: Citizens and the State; ed.: Klingemann M. D. Fuchs, D., Beliefs in Government, Oxford, New York. Listhaug. O., 1995. The Dinamics of Trust in Politicians. V: Citizen and the State; cd.: Klingemann M. D., Fuchs, D., Beliefs in Government, Oxford, New York. Markič, B. 1992. Politika in javno mnenje. Teorija in praksa, Ljubljana, St. 1-2. Milbrath, I.. W. 1965. Political Participation. How and Why Do People Gel Involved in Politics?. Chicago: Rand McNally and Co.. Mishler, W. Rose, R. 1994. Support for Parliaments and Regimes in the Transition Toward Democracy in Eastern Europe. Legislative Studies Quarterly, 19 (1): 5-32. Müller, E. N., lnkman, T. O., Seligson, M. A. 1982. Diffuse Support and Antr-systcm Political Behaviour. American Jurnal of Political Science 26 (240-63). Niedermayer, O., Stöess, R., eds. 1993 Stand und Perspektiven der Parteienforschung in Deutschland. Opladen: Westedeutscher Verlag. Offe, C. 1994. Der TUnncI am Ende des Lichts, Frankfurt. Offc, C. 1979. Unrcgierbarkeit: Zur Renaissance Konservatiuer Kriesentheorien. V: Scieh-Wort zur Geistigen Situation der Zeit, ed.: Habermas, Suhrkamp, Frankfurt. Parsons, T. 1951. The Social System, London. Plasser, F., Ulram, P. 1996. Measuring Political Culture, v: Plasser, Pribcrsky (eds ): Political Culture in Kastern Central Europe, London. Rose, R. 1984. Anderstanding Big Government. London: Sage. Rose, R., Hacrpfcr, C. 1996. New Democracies Barometer IV: A 10 - Nation Survey, University of Strathclyde, Glasgow. Rose, R. 1994. New Democracies Between State and Market A Baseline Public Opinion Reporf, Studies in Public Polcies, No. 204. Roskin, M. G. 1994. The Emerging Party Systems of Central and Eastern Europe", pp. 62-76, in: Democracy in the 1990's - A special issues of Global Issues in Transition, No. 6. Sartori, G. 1976. Parties and Party Systems. A Framework for Analysis, Cambridge Cambridge University Press. Sartori, G. 1992. Demokratietheorie, Darmstadt. Seeman, M 1959. On the Meaning of Alienation, ASR 6:783-91. Tome, G. 1993- Slovene! o politiki in politikih, v: Adam Franc: Volitve in politika po slovensko, Ljubljana, Znanstveno in publicistiCno srediS£e. ToS, N. 1996. Mednarodna raziskava vrednot; SJM 1992/1 in SJM 1995/3 - podatkovna knjiga, CJMMK FDV, Ljubljana. ToS, N. 1994. Slowenien zwischen Westeuropa und Balkan, Institutionelle Verenderungen und Perspektiven der Demokratie; vs PapalekasJ. Ch.: Institutionen und institutioneller Wandel in Südosteuropa; Südosteuropa Gesellschaft, München. Zapf, W. 1996. ModernLsierungsthcorien in derTransformationsforschung. V: Beyme K., Offe, K.: PolitLschc Theorien in der Ärader Transformation, Westdeutscher Verlag, Opladen. Weil, F. D. 1989. The Sources and Structure of Democratic Legitimation in Western Democracies. American Sociological Review 54 (682-706).