Pisina dveh slovcnskih nčiteljev. Na Zelenem polji na sv. Jakopa dan. Dragi Tugoslave ! Zeld me veseli, da mi večkrat pišes; prav rad li odgovarjam na tvoje prijazno pisanjp. Resnično je vse, kar mi pišeš; pa glpj, kdo bi vedno preduhtoval samo resnobne reci! Poslušaj, ti bom povedal, kakšno povest sem jaz te dni bral: V nekem mestu — ne vern že prav, kje — je bival prav umeten slikar. Daleč mu ga ni bilo enakega v njegovi umetnosti, in je slovel široko in daleko. Bil je pa ta možiček tudi zelo nagle jeze , da ga je vsaka majhna reč tako zgrabila, da je jel hudovati se in razsajati. To zve neki dobrovoljček , ki ni bii daleč ud unega kraja, in kteri je bil tako prebrisan, da je znal svoj nos tako zaberniti, da ga je z dvema persloma beznil, in nos je ostal na drugi strani, in je bil tedaj obraz ves drugačen. Ta dobrovoljček vzame prav lepo oblačilo na posodo, najme kočijo, in se pelje z dvenia strežajema v mesto, kjer je slikar stanoval. Xapove se pri slikarju za — Bog ve, kakšnega — plemenitaža, in ga prosi, da naj pride k njemu in ga zmala. Slikarje berž pripravljp.n, da gre v gostivnico, in mala možaka. Ko je slika že na pol izveršena, zaviha ta možak svoj nos, in glej, obraz je ves drugačen! Slikar poterpežljivo popravlja sliko. Preden pa je slika dokončana, se možak usekne, in nos je zopet drugače obernjen. Tako naredi mož še enkrat; slikar pa verže sčetko in barve ob tla, in zakriči: ,,Taki nosovi se ne morejo malati!" Možak pa pristavi: ,,In takih ljudi ne more nihce prenašati!" Kaj ne, ljubi nioj, ta dobrovoljček je dobro plačal nesterpljivega slikarja! — Drugo enako prigodbo pa beremo v drugem ,,BeriIu" od nepoterpežljivega hlapca, ki je tolar služil za to, da se cel dan ni hudova!, in glej, zaslužil ga je, in gospodar mu ga je tudi pošteno odrajtal, pa rnu tudi pristavil kratek nauk, ki se dobro podaja ne le sanio unemu hlapcu, ampak slehernemu človeku, posebno pa učitelju. Od kod neki to pride, da starši od svojih otrok vse radi poterpe, drugi jih pa precej ujezijo? Od kod neki to izvira, da nas nekteri otroci veliko poprej ujezijo od nekterih? Prava keršanska poterpežljivost izvira iz ljubezni do Boga in do bližnjega, in ta polajsa vse britkosti in uči vse poterpežljivo prenašati. Če to premisliš, Ijubi moj, ne boš se čudil, kako da so pagani tak pregovor od učenikov imeli; niso imeli viših namenov pri svojih opravilih od časne koristi in dobička. Drugače pa je pri keršanskeni učitelju. On dobro ve, zakaj dela in zakaj se trudi. Če ga tudi večkrat navdaja nejevolja in mu duh peša, oživi in pokrepča ga zopet keršanska Ijubezen. Xepoterpežljivi učenik je zares podoben medvedu, ki se je spekel pri vroči ponvi, potem pa jo je ves stogoten iz masčevanja stiskal k sebi. Kedar mene drugi milujejo, jaz pa druge milujeui. Poterpežljivosti ni potrebna le učeniku, marveč slehernemu človeku. Ako mene kmet miluje, da se moram ukvarjati z nevednimi otročaji in zmirora eno goniti, inilujem pa jaz njega, ki mora tolikrat in tolikrat po njivi hoditi, in tolikrat na snop udariti, preden dobi zerno iz njega. Pa, ljubi moj, nikar ne verjeml, da bi to milovanjp Ijudem šlo iz serca! S teni se nekteri učeniku le prikupujejo, češ da njegovo delo tako čislajo, nekteri mu pa kakor pravinio s takitui frazi ližejo le koniplimente. Vse drugače Ijudje govore , kedar učenik zasluženo plaeilo od njih terja. Eno uro ali kaj , se glasi od vseh krajev: ^,Ima otroke, pa jih zmerja pa še kterega pretepe; kpdar se jih pa enkrat naveliča, jih pa spodi, mi ga pa zato nioremo plačevati". Res je, da tudi nekteri omikani ljudje učitelja niilujejo, ki se mu s teiMravno nočpjo uklanjati; ali kedar tako govore, ne mislijo ravno prevec globoko. Ali mar druge opravila niso velikrat še težavniše, ter duha bolj natezujejo, kakor učiteljeve. VVadnik pri davkarijah dan na dan števili, tako da na zadnje ne ve, koliko je dvakrat dve. Za šolskim letom nastopijo šolski prazniki, v kterih se učitelj kolikor toliko odpočije. Opravila duhovskega stanu so tudi veliko tcžavniše in dolžnosti, ki svečenika vežejo, veliko bolj hude od unih, ki jih inia učitelj. Da bi pa kteremu boljši kosček, ki ga zavžije, zavidaval, tak pa nisi bil nikdar, dragi moj, veni da si zadovoljen s tem, kar li stan pripusča. Da boš pa še ložeje v svojem stanu poterpel, pomisliva enkrat, kako so visoko učeni in sveti možje učiteljski stan obrajtovali. Slavni Janez Zlatoust, ki je bil gotovo zeld omikan, rekel je, da bolj ceni tega, ki otroke prav odreja, kakor naj umnejšega podobarja; kajti učitelj izobražuje neumerjoče človeške duše. Bolj ko učenik take in enake reči prevdarja, bolje bo Ijubil svoj stan, in iz ljubezni do stanu prenašal tudi sitnosti, ki so ž njim res da v obilni meri sklenjene. Zalostnili ur se pa v nobenem stanu ne nianjka; tacih trenutkov, v kterih človek pred očmi vidi vse černo, obraniti se ne more tudi naj bolj blaga duša. Takrat naj pa voljno poterpi; po hudem vremenu solnce lepše sije. In da bova se tako obnašala, isčiva tani ponioči, kjer je gotovo najdeva ! Z Bogoni! Tvoj resnični Svetoslav.