J. Hacin: Sfinks. — A. Gradnik: Na grobovih.
847
f
Sfinks.
red mano stojiš, oj Sfinks egipčanska, ki veke in veke kljubuješ  nevihtam in gledaš vrvenje, drevenje sveta, krog tebe se himne vesele pojo: »Pregnane temine so časov nekdanjih, radujte se, ljudstva, in slavo zapojte nam, Muzam, ki luč smo prižgale sijajno in nočno temo razjasnile  smo vam!«
In čuj, kakor grom nad pustinjo bobni:
»Slepota, slepota, brezkončna slepota,
nevednost, da eno sta noč ali dan,
da večno atomi ostajajo isti
in vsakemu trdno določen je pot,
da eno so vsi, in slehern je eno,
da eno sva Fidijev  Cevz in jaz, Sfinks,
da vse je minljivo in trajna le moč,
ki vstvarja in ruši, da vstvarja na novo,
ta moč, ki Ljubezen pravečna se zove!«
In   tiha noč plava naprej  nad pustinjo
in  Nila valovi skrivnostno šume;
in   njih šepetanje poslušam, poslušam,
in  v prsih se krči drhteče srce . . .
J. Hacin.
fla gpoboVih.
JXc.egle težke, megle sive po dolini se podijo, v dalje daljne, nedogledne črez gore, črez plan hitijo,
V dalje daljne trepetaje spejo smrtne pesmi glasi in zvonovi vsi zvonijo tihotožno tam na vasi.
Dež z oblakov pada, pada tu na križe, na gomile: zdi se mi, kot tvoje solze bi na mojo dušo lile.
A. Gradnik.