Zlo naroda
Fran Albrecht.
Bistremu opazovalcu je moči z ljubljanskega Gradu ali pa z vrha Rožnika s prostim očesom pregledati malone vso današnjo Slovenijo pod seboj. Raztrgana in razsekana zemlja, skrčena in izožena na majhno krpico sveta. Meje na severu, na zahodu se črtajo človeku pred očmi s tako nazorno, skoraj otipljivo bližino, da mu spreletajo dušo curki mrzle groze spričo te človeške pravičnosti, ki je postavila živemu narodu mejnike njegove posesti tako globoko v njegovo telo, da, skoraj prav v osrčje njegovega telesa s kaj slabo zakritim namenom, da bi mu zavrla prosto kroženje krvi ter ga tako pri živem telesu nasilno udušila, uničila, zbrisala z obličja sveta. Edino tja proti severovzhodu se lahno valoveč svobodno razprostira zemlja proti megleno zastrtemu obzorju: Pohorje, Prlekija, Gorice, Prek-murje, te zelene in solnčne pokrajine slovenske zemlje, ne še docela prežete z živim in globokim čutom kolektivne slovenske zavesti, ne še v zadostni meri pritegnjene v osrčje slovenske skupnosti in njene usode. Tu, čisto pri srcu, pa ti visoki mejniki, postavljeni tako, da ranjenec sicer še živi, da pa ne more dihati s polnimi pljuči. Resnično, od teh mejnikov na severu in zahodu je danes polovica slovenskega narodnega telesa hroma in se ne bo izlečila vse dotlej, dokler ne bo neka blagorodnejša pravičnost in bolj prosvetljena modrost, ki bo živo občutila in tvorno spoznala, da nima nobena človeška sila na svetu pravice teptati in nasilno uničevati zdravega in plodnega, pa če še tako neznatnega življenja, ker je vsem dana visoka naloga, da služijo po svojih najboljših močeh velikemu vseobčemu življenju in njega napredku, — izdrla teh nožev in postavila narodu mejnike tja, koder sta potegnila mejo nekoč priroda sama in tisočletna zgodovina. Zakaj ni več čas, da bi se smeli narodi šopiriti in košatiti na račun drugih, manjših in šibkejših. Novi etos neizprosno terja dovzetnejšega in poglobljenega čuta odgovornosti za vse, za posameznike in za narode. Po njem ne more biti in ne bo več malih in velikih narodov v današnjem pomenu. Ta etos se mora realizirati ali pa Evrope in njenih današnjih narodov ne bo več.
Danes pa —, da, danes pa je še nadvse razumljivo, da mora biti strahotno in zadušno tesno pri duši poetu, ki je v svoji mladostni skrbi postavljal drugačne mejnike ter vpraševal rod okrog Celovca, Maribora, Gorice in Trsta, ali bo ostal v duši zdrav in čvrst, ko vidi te mejnike, ki jih je  s  kruto  slepoto  obdarjena  evropska  diplomacija  zasadila  v  živa
49
i
pljuča njegovemu narodu. In tudi mi sprašujemo ta rod tam, sprašujemo žejno in vroče, zlasti tedaj, kadar nam s panično grozo odjeknejo v duši poki strelov v hrbet, tedaj, ko prebedeva vse ]judstvo naše krvi in jezika tam doli po svojih domovih, nemo, zatopljeno v molitve, v temi čakajoč razsvetljenja, vso noč, vse tja do jutranjega svita, do zadnjega strela... Še bolj pa nego rod, ki se je s tem, da je ostal zvest zemlji svojih prednikov (ter je ni ostavil kakor lagodnega in udobnega življenja vajena inteligenca), kljubujoč najstrašnejši raznarodovalni sili, kar jih pozna svetovna zgodovina, izkazal za člana zdravega in neuničljivega naroda, — še bolj pa je danes naša naloga in dolžnost, da izprasujemo sebe, ta narod v sredini, to živo osrčje, ali je zdravo in polno dovolj, da bo v zadostni meri odvajalo plodnih sokov vsem narodovim udom.
Ali si je ta narod v sredini dovolj s vest samega sebe? Je v njem dovolj poguma vztrajati in kljubovati, prevzemati odgovornost in ukrepati? Tisoč let mu je bilo naloženo, da ni smel sani misliti zase, sam prevzemati odgovornosti. Je v njem resnično globoko in usodno zakoreninjena življenjska nujnost, da se že končno strne v kar najkompaktnejšo, najnezmagljivejšo celoto? Ali pa je njegova historična krivda to, da bo ostal večno razklan v sebi, razdeljen v skupine, ki se fanatično mrze, brezstidno in podlo ovajajo druga drugo? Ali je v njem sploh dovolj vere vase? Ali veruje, da ima tudi on na svetu neko nalogo, neko poslanstvo, ki jo mora skušati iskati ter ji nagonsko slediti? Ali pa je morda res njegova vrhovna modrost r e -s Ignacija, f atalistična vdanost v usodo, ta lažna krinka za topega, dre-majočega, lenega in letargičnetga duha, za notranjo in zunanjo neaktivnost ter bojazljivo izmikanje pred samim seboj? Kajti, ali je v njem kaj resnične pripravljenosti za žrtve, za izgubo imetka in časti, za izgubo osebne svobode, da, tudi osebnega življenja v prid skupnosti? Ali se zaveda z vsemi posledicami, da če je, je to samo sam iz sebe, nikdar pa ne s pomočjo koga drugega, pa bodisi celo najbolj bratskega prijatelja?
Ali pa je ta rod — sramota! — samo narod prisklednikov, samo zaje-davec na živih telesih drugih narodov, samo prosjak pod bogaio obloženo tujo mizo?
Tisoč Let je bil ta rod nasilno potiskan ob stran, izrivan iz zgodovine, neznano Ijudstvece neukih kmetov, ponemčenih rokodelcev, dekel in hlapcev — pa evo, komaj je poskusil prve plahe samolastne korake v zgodovino, že so zadobili v njem premoč vsi najslabši elementi tega rodu, vsi dvomljivci in omahljivci, vsi nejeverniki in malodušniki, ki bi ga po vsej sili radi zavrli v njegovi veseli, upapolni osvestitvi samega sebe, v zavesti lastne moči in suverenosti ter ga potisnili zopet v neko podrejeno, nesamo-lastno in nesvojsko, naroda nevredno in nečastno življenje. In dasi jim to ne bo nikdar in nikoli uspelo, ker teži čas v svojih najglobljih pogonskih silah v docela nasprotno smer, zahtevajoč od vsakega posameznika
50
pa tudi od naroda in to celo od najmanjšega in najšibkejšega, da se preizkusi, pretehta in premeri do zadnjega življenjskega stržena, da si sam določi meje svojih moči ter neizprosno in brezobzirno pregleda svoje življenjske možnosti in nemožnosti, — je vendarle ta doba, ki je in ostane ena najbolj nelepih, najbolj skmnih strani v zgodovini slovenskega življenja, značilna za bistvo slovenskega človeka, preznačilna za omahljivo in ne še izoblikovano bistvo slovenskega naroda, da se začudeno in strme sprašuješ, kako, zakaj, odkod je to mogoče.
In si ne najdeš drugega odgovora, kakor to, da so bile pač temu narodu od paintiveka nasilno postavljene neke meje, preko katerih si ni upal pogledati ali pomisliti niti v svojih najdrznejših upih in nadah, da ni nikdar s polno odgovornostjo razmišljal o svoji usodi, jo poskusil sam jemati v roko ter jo oblikovati na samosvoj, sebi ustrezajoč način. Tako se je moglo zgoditi, da so vse vzvalovitve v tem narodu, nacionalne in socialne, od Matije Gubca do septemberskih dogodkov pa do majuiške deklaracije, ostale samo malo pomembne epizode, preko katerih se je vedno kaj kmalu spet zagrnil do nezaznavnosti val sivine, ožine, letargične brezdušnosti, topega in nečastnega naslanjanja na druge, močnejše sosede; da so ostala zgolj epizode vsa najsilnejša reformatorična dejanja naših najboljših in najglobljih mož od Primoža Trubarja pa do Ivana Cankarja. Zakaj tragična krivda slovenskega naroda je to, da ni imel nikdar velikih nadpovprečnih duhov, ki bi stalno vzdrževali te nacionalne in socialne vzvalovitve ljudske duše, ta reformatorična dejanja izbranih ljudi v živi in tvorni zavesti slovenske skupnosti. Da ni imel nikdar vodnikov, ki bi s polno in globoko odgovornostjo razmišljali o usodi vsega svojega naroda, mu dajali smer v bodočnost, sami jemali zanj njegovo usodo v roko ter jo oblikovali z daljnjevidnim instinktom. Da so bili vsi naši voditelji v preteklosti od Bleiweisa do Šušteršiča (o živih ne govorim) drugoredni, podrejeni duhovi, dobri praktični delavci in organizatorji, ne pa svojemu narodu svetilniki v bodočnost, duhovi širokih obzorij, popolne zrastlosti s svojim narodom, hranitelji iin čuvarji njegove najtvornejše kulturne, nacionalne in socialne dediščine. Da, saj se je primerilo celo Jan. Ev. Kreku (Ivan Tavčar je bil velik pisatelj in mnogo manjši politik), ki je najintimneje med vsemi prodrl do bistva svojega naroda in se s tem najbolj približal idealu voditelja, kakršnega mora imeti narod, ako je res narod, da je v svoji monografiji o Slovencih pozabil tako važen (tudi za pravega politika zelo važen) element narodne kulture, kakor je slovenska umetnost in ga je Ivan Cankar na eleganten način zavrnil z znano besedo o „pozabljeni rokavici". Ta navidez tako neznaten pogrešek najboljšega političnega človeka med nami, čigar prerano smrt je ves narod občutil kot nadvse tragičen udarec, je vendar značilen za našo politiko v preteklosti, ki je bila celo po svojih najlegitim-nejših zastopnikih manj vsenarodna nego strankarsko opredeljena, manj
51
4»
vseobsežna nego zajemajoča bodisi zgolj duševno ali pa zgolj materijelno stran narodnega življenja, po svojih manj legitimnih zastopnikih pa tipična politika malih ljudi malega naroda, politika drobtinic in taktike, politika brez vsenarodne kulturno fondi rane ideologije, politika agitatorjev in pro-pagatorjev, borbe in praske interesnih skupin in častihlepnih stremljenj posameznikov v službi „za narodov blagor".
Naš čas pa nujno kliče, vroče in strastno zahteva novih duhov, svetlejših in širših, smelejših in odgovornejših, usodno prežetih z vso nacionalno, socialno in kulturno preteklostjo svojega rodu, duhov svetskih, suverenih razgledov, nepodkupnih in nekompromisnih, duhov vedrih, širokih in pogumnih ideologij in konceptov. Samo taki duhovi sredine morejo izločiti iz svojega naroda kužne pojave, ki segajo že v bistvo sodobnega slovenskega človeka. Samo takim duhovom bo naloženo in dano nekoč, da bodo prestavljali mejnike svojemu narodu tja, kamor sodijo po naravi in po zgodovini. Samo iz izbora takih najboljših in najdragocenejših duhov bo nekoč izbran resničen, pravi, smerodaven, legitimen in dejanski voditelj svojemu narodu. Vse naše delo mora biti samo priprava za prihod tega osrednjega slovenskega duha.
52