List 29.
Rastlina.
Spisal Janez Tušek na Dunaji *).
I.
Sprehaja se v nedeljo popoldan priden gospodar po polji med visoko režjo in polno pšenico. Veselja mu serce skaklja, ko vse žita tako polne in lepe vidi. Ves trud pozabi in le Bogu hvalo ve, ki je njegove dela tako lepo lepo blagoslovil. Vesel hiti domu, da bi se tudi ž njim veselila njegova pridna ženica.
Soparen dan je. Sonce pripeka na vse stvari in hoče posušiti vse rožice na polji; nobena sapica ne pihlja; nobena tica ne žvergoljeva svoje mile pesmice v senčnem ger-miču — tesna tihota kraljuje povsod — revne cvetlice polja obešajo žalostno svoje glavice in jamejo stokati v smertnih težavah : .,kar ne moremo veču ! — Zdaj se privlečejo v soparni zrak černi oblaki, ktere sončni vroči žarki s srebernimi pasci robijo. Posamezne kope se združijo v sivočern oblak, ki s hudo nesrečo preti; iz jeznega obraza mu posamni bliski švigajo , kterim sledi dolgo — zategnjeno gromenje. Kmali zasliši se tudi veršenje — oblak vre. — Zdaj že padajo debele, težke kaplje, kterim jih kmalo več sledi. Vse kar se giblje in ziblje, beži pred ploho pod streho , kar je tudi bilo že čas, ker že poka toča po strehah. Molitev, jok in stok se sliši v vsaki hiši, na vsacem pragu. — Ni dolgo, in celi kraj je z belim mertvaškim pertom zagernjen. — Kmetovo upanje je šlo po vodi, in le obup nad bogato žetvijo mu je ostal. Povzdigne vender svoje misli proti Bogu in pravi: Bog je dal, Bog je vzel, Njegovo ime hvalimo vekomaj! — In, v upu prihodnje leto srečniši biti, dela spet dalje brez pomude.
Pa če je bila v veliko krajih slaba letina, kako se vse spremeni! Kmetovavec ne more več voziti svojih pridelkov na terg. Ne le živež , temuč vse potrebno je dražje, ker vsak skuša toliko več pridobiti pri svojem delu, kolikor dražji je živež. Pokazuje se že zmiraj bolj tudi od zunaj revšina. Reveži vpijejo: Kruha, dajte nam kruha! — Velikokrat je res že ta klic sive lase delal mogočnim vladam.
Tn zares ni človeško življenje na nič tako navezano, kakor ravno na rastlinstvo. Bilo bi mogoče živeti človeku brez živali, ki mu živež in obleko dajejo ali ga podpirajo v težavnem delu , pa obstati bi mu ne bilo mogoče brez rastlinstva, ne samo zato , ker njemu potrebne živali žive od rastlin in ker ni mogoče misliti živalstva brez rastlinstva, ampak tudi zato , ker dobiva človek naj večji del živeža od rastlin, s kterih pomočjo se varuje tudi mraza in vročine, gorko obleko in pripravno stanovanje si iz njihna-pravljaje. Sicer se je poslužil človek v stanu divjosti rastlinstva le malo ali le v varstvo pred neprijetno naravo, pa kakor dolgo mu ni bilo žito v živež, je bil on divji, kakor živali, ki so ga redile. Ce je hotel si živeža dobiti, je mogel za bežečimi živali hiteti in jih moriti, ali pa s svojo živino od kraja do kraja se preseljevati. Toraj je nemirno, kakor zverina, sem ter tje hodil in ne naselivši se mirnejšega življenja poprijel. Se le, ko je jelživitise od zemeljskega pridelka,   si  je   stanovitno   stanovališe  napravil,
*) Lahko se bo zgodilo, cesar želite, s spisom Vašim.   Al vselej ne moremo tako, če bi tudi iz serca radi.                 Vred.
prejšino divje življenje popustil in — človek postal. Zdaj mu ni bilo treba več laziti za živežem iz doline v dolino, s hriba na hrib; saj mu je pred pohlevno bajtico rastel glada rešitelj. Žito tam zori, kjer zeleni; toraj je tudi človek, ki ga je sejal, na mestu ostal in čakal žetve.
Rastlinstvo torej   je   človeka rešilo iz pervotne divjosti in ga povzdignilo   na   višjo stopnjo   izobraženosti.    Glejmo, kako dalječ zadej so ljudstva, ki se večidel od živali rede. Kakošen razloček je med mogočnim Evropejcem, ki ga polje redi, in med lndijanom , kteremu   se   zdi kratkočasniše celi Božji dan v bajti ležati, tobak piti in še le ,   ko   ga začne opominovati lakota, si kake zveri poiskati, kakor pa poprijeti se poljodelstva in tako   truditi   se leto in dan!    Tudi  malo kaže tega, kar človeka kinči, v debele, kosmate kože zaviti Eskimo,   kterega sili merzla narava  v   ledenih kočah   prebivati.    V nekterih krajih s svojimi darovi tako zapravljiva mati narava   tem   zavidenim   sinovom   le   z nevošljivo roko pusti rasti malo maha, od kterega se živi sedlon, ki jim živež in obleko daje.    Ravno to pa tudi kaže,   da je rastlinstvo po vsi zemlji občno in vsem zemeljskim stanovav-cem v korist. Tam kjer leto in dan razbeljeni sončni   žarki ('mljo sušijo , do tam ,   kjer  je zemlja   z večnim ledom in iegoin pokrita,   je povsod dobilo rastlinstvo   prostora  rasli in zemljo lepšati.    Globoko v zemlji, kjer nobena žival več ne živi, še po jamah rastlinice vzrokujejo plesnobo ,   in na visokih hribih ,   kjer je le kaka navpična stena  prosta ledu in snega, raste saj mah, če ne more več kaka gorska cvetlica dalječ od oči, ki bi jo prašale:
Oj rožica lepo cveteš, Pa komu tu dopasti češ? mraza prestati in preživeti samotno življenje.
Kamor se je preselil človek, so mu sledile rastline, koristne in nekoristne — žito, še rajše pa plevel. Torej se ni čuditi, da kmali potem možje, ki so bili obvarovani mnogih nadlog in revšine, so skušali izvediti, kaj da so vendar te zveste človeške tovaršice? ali tudi rastline, ki zlaj-šujejo nam življenje, kaj občutijo, — česa se rede, iz česa obstoje, kako rastejo? itd. — Se ve da radoveden človek, ki jih je izpraševal, rezal in mučil, to in uno izre-dil, ni vselej dobil resničnega in veljavnega odgovora in marsikaj so mu še do zdaj ostale dolžne povedati; pa počasi se bo že dalo še kaj več od njih izvediti. O tem pa, kar je že znano od teh stvaric, se hočemo v sledečem po domače pogovaijati.
118
Rastlina.
Spisal Janez Tuše k na Duuaji.
II.
Sicer je težko od stvari po domače se pogovarjati, od kterih ima ljudstvo večidel pičle zapopadke. Naša izreja je že taka, da od vsega več vemo, kakor od naravoslovja, kte-rega le leno obdelujemo, akoravno nobena vednost tako globoko v človeško življenje ne sega, kakor naravoslovje. Po-ljodelstvo in obertnija, ki ste perve podlagi ljudskega blagostanja, se zamorete le od naravoslovja nadjati zboljšanja. Kje bi bilo zdravništvo, ako bi ne sledili naravoslovci po skrivnih potih naravnim močem!
Zgodovinar, jeziko- in modroslovec svojo reč lahko vsacemu le malo izobraženemu razumljivo popiše, ker vsak saj trohico potrebnih zapopadkov ima , naravoslovcu pa ne ostaja drugega, kakor z veliko besedami malo povedati, ali pa vsak zapopadek razlagati, kaj s to ali uno ptujo besedo misli, da ga nobeden narobe ne razume. Poglejmo le na Nemško, in vidili bomo, da dela, ki so jih pisali Humbold, Burmeister, Liebig , ktere je terdna volja bila pisati za ljudstvo, le majhina množica bravcov razume, namreč tisti, ki se vedno pečajo z naravoslovjem.
Ako se podstopimo, rastlinsko življenje ob kratkem po-veršno premišljevati, ne mislimo vsega, kar je vediti treba, povedati; še manj pa mislimo težave premagati, kterim so obležali naj večji umetniki; pogovarjati se hočemo le po domače: saj si tudi ne domišljujemo , kaj prida vediti, ker nismo doveršeni naravoslovci, ampak še le skozi omreženo okno v razsvitljeno sobo kukamo. Premišljevati hočemo, kako bogato, mnogoverstno in čversto življenje se giblje v stvaricah, ki jih z nogami teptamo, od kterih tihega in čver-stega življenja nič ne vemo in ne čutimo.
Vsak človek, ki v kak lep in prijazen kraj pride, se čuti nadušenega naravške lepote; vsak se čuti nekako čudno spremenjenega in povzdignjenega v svojih mislih, naj je kdor hoče , naj je še tako enostransk. Uradnik, ki je bil leto in dan za visocimi, s prahom obloženimi skladovnicami popirja zakopan , porabi svoje praznike in hiti na deželo; naravoslovec cele ure pod kakim germom na trebuhu leži in svoje ljubljenčke grebe in koplje, kar je vse prav hvale vredno, le tako enostransk ne sme biti, da bi uho in oko zaperl vsi naravski lepoti tako, kakor tisti učenik, ki je svojega naravške lepote blejske in bohinjske navdušenega učenca, % njim v Bledu skupej pridsi, naj po prej poprašal: je li vidil lepe m as in e na Bistrici?
Zdaj ko je premagala gorka pomlad merzlo zimo in vse, kar je bilo oterpnjenega in skritega pod sneženo odejo, hiti na gorkejši zrak v prijetno gorkoto, in v vsaki travici, v vsakem germu se vse giblje in ziblje, se tudi naj merz-lejši človek oživi in zimsko čmernost otrese. Da nam kak kraj posebno dopada, tega ne store samo mnogoverstne berda in doline, bregovi in planjave, robovi in visoke gore; to vse so le rebra, ktere rastlinstvo oblači in jim prijazno podobo daje. Vse skupej še le vzrokujc lepoto kraja. Ravno tako tukaj človeka ne veseli samo prijetna toplota, ktere ima ledena zima tako malo , ampak tudi veselo gibanje povsod okrog. Vsak se saj zdaj rad enmalo peča z rastlinstvom, saj v kratek čas.
O kar je življenja na sveti,
In kar je na zemlji stvari,
Ko pomlad začenja cveteti.
Vse giblje se in veseli.           (Dalje sledi.)
Rastlina.
Spisal Janez Tušek na Dunaji. (Dalje, i
Niso nam samo nar potrebnije rastline, temuč tudi med vsimi stvarmi naj glasnejše govore našemu sercu. Sicer so nam živali bližej v svoji podobi, pa nikoli jih ne bo človek ljubil razun tistih, ki jih je k sebi v svoje stanovanje vzel. Sicer vidi človek v živalih svojo podobo, pa gerdo ošemar-jeno in popačeno. Rastlina pa mu je čudna stvar, ktere tihega življenja ne razume; celo rastlinsko bitje mu je skrivnostno. Globok pomen ima, da so stare ljudstva deklice in mladenče v cvetlice spremenjene mislili, in še zmiraj pesniki ne vedo lepše popisati dekliške lepote in čistosti, kakor v podobi  rože.
Mislimo si vse naše sladke in grenke občutke v podobi te ali une cvetlice;   ta   nam je prijetniša v veselji,  una v
žalosti. V prijaznih popkih razcvetajoče vertnice gledamo podobo veselega pričakovanja, v krasno razcveteni popolno lepoto, v zvenjeni pa vidimo naše upe k pogrebu nesti.
Torej nas tudi cvetlice spremljajo po vsih naših potih od zibeli do groba. Dete se nar raje igra s cvetlicami, ktere tudi deček rad terga in device rade sade. Spomni se morebiti marsikdo še na mlade leta, kakor je pozimi mater popraševal, če bo kaj kmalo sneg skopnil, da bo mogel
iti trobentic in marjetic tergat.    Saj tudi pesnik pravi:
Iznova svet pomlad je ogrevala,
Tisuc peres hitelo iz zemlje,
Nebeška luč prijetno je sijala,
In v meni se smejalo je serce. Prijatel prijatlu pri ločitvi izročuje venec cvetlic v spomin ;   pri   veselicah so tudi vmes cvetlice,   ki  našo   radost povišujejo.    Na ljubljene matere grob:
Kjer trava zelena
'Z trohljivosti upanja znamnje poganja sade pobožne hčere dušeče cvetlice, ki razširjajo svojo rajsko dišavo, ker jih spominja na veselje, ki ga njih dobra mati zdaj vživa v nebesih.
Zategavoljo ni brez pomena, da se nam v serce smili drevo , ki ga neusmiljeni hudodelnik nalaš poškoduje. Ali nam ne izbuja močni hrast, ki se hrabro ustavlja viharju, pa nazadnje vendar od prevelike sile premagan na tla telebi, enacih občutkov, kakor hrabri mož, ki vse uime sovražne osode čversto premaguje in se ne gane, dokler ne obleži pod prehudimi težavami. Hrast nam je možka hrabrost, verba ženska gibljivost, in kakor se terta po berstu, terdnejši podpori, ovija, tako se opera ženska na moža, ki jo varuje nevarne sile.
Se ve da pri tacih lepih sanjah ne sme začeti, kdor se hoče pečati s tistimi majhnimi sostavki rastlin, ki mu jih še le pokaže mikroskop in od kterih prosto oko nič ne vidi. Kdor njih skrivno življenje prav spoznavati hoče, mora zunaj pustiti vso nepotrebno poetično obleko, ktera pogled tamni, in le na pot vzeti svoj um, kteri bo imel dovolj opraviti.
Palica naravoslovceva je mikroskop (drobnogled), ki ga spremlja po vsih potih; brez njega bi bil ta mož kar vojak brez puške. Se zmiraj bi bilo ostalo naravoslovje na pervi stopnji svoje rasti v semenu zadušeno in bi se ne raz-cvetalo v močno drevo, ki svoje dobrotljive veje po celi zemlji razprostira, ako bi ne bili iznajdli mikroskopa. Mikroskop nam je še le odperl nov svet, ki je ravno tako veličansk, kakor ta, ki ga s prostimi očmi vidimo, in morebiti še bolj vreden občudovanja.
122
List 32.
Rastlina.
Spisal Janez Tušek na Dunaji.
III.
Naredi si bčela, ko hoče med naberati, naj poprej celico, v ktero ga spravlja. Ravno tako se moramo mi naj poprej ozirati po prostoru, na kterega bomo posadili rastline, preden se hočemo kaj več ž njimi pečati.
Pervo vprašanje, na ktero odgovoriti moramo, je: 80 li res rastline žive?   in če so, kako se od  žival   ločijo?
Kamnar zaverta v terdo skalo   luknjo ,   v ktero zabije
strelnega praha. V* napravljeno pokljino pa vtakne tudi s prahom napolnjeno slamo, na ktero natakne tlečo gobo. Goba stli, strašan grom vstane , in razleti se terda skala okrog. Kamnar zdaj odstreljene ploše s kladvom v roki dela pripravne za svoje namene. Vsi kosi , ki so od kladvove sile zadeti odleteli, so si enaki; nobeden se ne loči od druzega. — Kristal v svoji rasti le od zunaj enake dela na-se vleče in tako zmiraj v. cji prihaja. Neorganske reči so si tedaj v vsih svojih delih enake in se le od zunaj množijo.
Temu pa ni tako pri rastlinah in živalih.
Te svoj živež v se jemljejo, ga v sebi spreminjajo, sebi enačijo in torej od znotraj rastejo. Za vse te dela jim je pa treba posebnih priprav — organov. Kakor ima tesar ali kovač za vsako delo drugačne priprave, ravno tako so ti organi, ki imajo vsak svoje dela, kaj mnogoverstni. Pri organskih stvareh torej niso vsi deli celemu truplu enaki, ampak mnogoverstne podobe so in lastnosti. Stvari s takimi lastnosti obdarovane pa imenujemo — žive.
Skušajmo zdaj še dobiti gotov razloček med rastlinstvom in živalstvom.
Kaj je rastlina? kaj žival? Pač neumno vprašanje, si misli marsikdo. Kdo ne razloči konja od hrasta, gosenee od peresa, ktero grize! — Žival ne dobi povsod svojega živeža, torej se giblje; rastlina pa tam pogine, kjer zeleni. Žival jemlje jed v usta, kterih rastlina nima. Živali imajo večidel enake ude, toraj enakolično podobo in le v znotranji sostavi skazujejo svojo mnogoverstnost; rastline pa so vse iz večidel enacih delov in nasproti živalim jih od zunaj kinča neizrečena mnogoverstnost, ktera nam tako dopada.
Pa vendar se že dolgo časa pečajo naravoslovci z vprašanji: kaj je rastlina? kaj  žival?
Na vprašanje: kakošne lastnosti mora imeti stvar, da jo bomo mogli imenovati žival, je vsak drugače odgovoril. Ta prepir zavolj meje med rastlinskim in živalskim kraljestvom pa tudi ni bil brez sadii. Marsiktero stvar , ktero so poprej živaloslovci k sebi potegnili bili, so mogli že dati rastlinoslovcom nazaj. Vojska v teh tamnih in nevarnih krajih še zdaj ni končana in marsiktera živalica bo morebiti še mogla potovati med rastline.
Še le pozno so se prepričali učeni o živalskih lastnostih marsiktere živali, o kteri zdaj nobeden ne dvomi, da bi ne bila res žival. Do srede preteklega stoletja je vsakdo mislil, da hobotnice ali polipi so rastline. Neki zdravnik iz Marsila je pa jel to reč bolj natanko in pazljivo pre-iskavati in najdel je, da so hobotnice živali, ne rastline. Zdravnik je svojo znajdbo naznanil parižki akademii, ktera mu ni hotla nič verjeti. Reaumur si od začetka kar ni upal imena iznajditelja razglasiti, da bi se zdravniku celi svet ne smejal.
Marsikdo si misli: Zares deleč so jo pripravili naravoslovci s svojo učenostjo, ker zdaj še tega ne vedo, kako se drevesa in trave od bikov in oslov razločijo!
Al počasi sodimo! Kmali bomo vidili, kako seje zgrudil v nič vsak razloček med rastlinstvom in živalstvom, ko so jeli naravoslovci bolj pazljivo in natanko preiskavati.
Vsaka žival ima usta, kterih rastlina   nima.
Ta razloček je imel toliko časa veljavo , da so dobili živali, ktere se gibljejo in za luč in tamo niso neobčutljive,.
126
ktere pa vendar gotovo nimajo nimajo ust, ampak svojo tekočo hrano skoz svojo kozo dobivajo. Te živalice niso nič druzega, kakor mehurček napolnjen s tekočino. Ta mehurček ima sledečo lastnost:
Je na eni strani mrenice bolj gosta tekočina, kakor na drugi, vleče gosteja tekočina redkejo na-se skoz mrenico, ktera vendar nima nobene luknje. C1e je vse pripravno, se to godi toliko časa, da se mehurček tako napije, da poči. To lastnost, ktera se imenuje „endosmose", imajo vse mrenice rastlinskih celic. Ker redkeja tekočina toliko časa pretaka se v gostejo, da ste obe enako gosti, serkajo tako rastline svoj živež iz mokre zemlje in tudi veliko nepopolnih s prostim očesom nevidljivih žival se redi po ti lastnosti kože.
Ko tedaj ni več veljal ta razloček, so si učeni mislili, da so živali stvari, ktere za morejo gibati «e prostovoljno. Hobotnice ali polipi se sicer ne morejo premakniti iz kraja, kjer sede, pa saj svoje roke ali noge, kakor jih hočemo imenovati, stegujejo iz svoje sobice, da si živeža love. Vse živali se lože ali teže gibljejo, rastline pa so prirašene na kraj, kjer so zelenele.
Radi verjamemo, da gibanje one rastline, ki se imenuje „minosa", — da obračanje sončnice proti soncu, zaperanje cvetk in peres marsiktere druge cvetlice, — da marsiktero gibanje druzih rastlin nima nič živalskega na sebi , pa pri nižjih rastlinah je gibanje viditi, ktero bi le težko razločili od živalskega.
Bistri potoki so po tleh velikokrat prepreženi z lepo zeleno gleno, ki obstoji iz dolzih nitk in vejic neke rastline, ki se imenuje „Vavcheria clavata". Ko začne vpervič tleči žila predramljene spomladi, ko se potok narasa od bežeče bele odeje in povsod se življenje gibati začenja: takrat je čas kako nitko te glene vzeti domii. — Poglejmo majhin konček te rastline pod mikroskopom! — Tanke nitke konček, ki smo ga položili pod drobnogled, je viditi kakor velik meh, in v njem mlada kal, ki ima namen v kratkem spremeniti se v mlado rastlino. Jutranje sonce je oživilo kal, ktera se je torej že jela gibati. Meh se odpre in mlada kal se izmuzne iz njega. Glej čudo! majhina stvarica, ki v sebi nosi moč v enako rastlino materi izrašati se, se neizrečeno hitro giblje po vodi. Zdaj plava na verh, zdaj se na dnu potopi: z eno besedo se giblje sem ter tje, kakor kaka prav živa in vesela živalica. Na poveršji svojem ima veliko obervic, ktere neizrečeno hitro migajo in tako premikajo celo truplo dalje. Čez kakih 10 ali 20 minut se vsede kal na kako stvar in vse njeno poprejšnje živalstvo je proč; obervi ji zginejo, bolj terdna kožica krog nje iz-raste , poprejšnja jajčja podoba se spremeni v okroglo, in rastlinski mehurček se začenja širiti in širiti, in kmalo iz-raste v tako veliko rastlino, kakor je bila njegova mati.
(Dalje sledi.)
List 33.
Rastlina.
Spisal Janez Tušek na Dunaji. (Dalje.)
Marsiktera prevneta glavica je to prikazen premišlje-vaje izustila: tukaj je meja rastlinstva in živalstva, na kteri vidimo rastlino, ko ravno spreminja se v žival. Duh, ki v nji prebiva, je tesne verige raztergal in dvignil se na visočejo stopnjo popolnosti. Z minulo mladostjo zgine mu tudi prejšina navdušenost in on se potem spet pohlevno skrije pod rastlinsko odejo. Rastlinska kal je spet to postala kar je bila njegova mati.
Drugi so bili pa bolj pametni, in so si mislili: res, da je težko tii razločiti rastline od žival, pa v prihodnje se bo gotovo pokazalo , da so vse te prikazni le nasledki naravnih moči, da vse to gibanje nima nič živalskega na sebi; ker se te stvarice le na eno stran verte in kar nič občutka ne kažejo, ker terčijo v vsako reč, ki jim je na poti. Njim podobne živalice pa se dobro znajo ogibati neprijetnim rečem.
Marsiktera mikavna prikazen, ktero nahajamo pri mno-
vastlinah, pri gleni. praprotu. bi bila tukaj na prostoru, pa naj bo dovolj sam ta izgled, dokazati, da gibanje ni obče veljaven razloček med rastlinstvom in živalstvom.
Zdaj niso naravoslovci vedili , kaj bi bilo početi , ker sta usta in gibanje zgubila razločivno veljavo, [širno torej drugi bolj veljaven razloček!
Kakor dolgo so le to gibanje rastlinskih stvari poznali, pa še udov ne, ki vzrokujejo gibanje, so mislili, da so narava in lastnosti gibavnih organov razločivne. Nepopolne živali, proti kterim je pika nad čerko i velika kakor slon, se gibljejo s pomočjo majhnih obervic, ki njih kožo pokrivajo. Take obervice ima tudi človek v nosu, ktere brez človeške volje in še celo nekaj časa po smerti neizrečeno hitro migajo. Pa ko so zapazili, da se začetne rastlinske kali z ravno takimi obervicami gibljejo , je tudi ta razloček zgrudil se v nič.
Zdaj je ostala še občutljivost. Rastline pa saj ne čutijo nič; to lastnost imajo gotovo le živali! Prav resnično je, da so rastline brez občutka, pa išemo ga tudi pri mar-sikteri živali zastonj. — Občutljivo imenujemo stvar, ki beži pred neprijetnostmi in kteri ni vse eno, če je v temi ali na svetlem. Kteri stvari pa stiskanje, elektrika, luč in tema, merzlota in gorkota nič ne de, take gotovo ne moremo imenovati občutljive, in vendar je veliko gotovih živalic, in še celo z astmi in želodcom obdarovanih, ki vsega tega kar nič ne čutijo. Pri večjih živalih sicer ne bomo skušali po ti poti prepričati se od njih občutljivosti, ampak bomo iskali čutnic ; pri tako nepopolnih in majhnih stvaricah je pa to nemogoče, ker je celo truplo le mehurček s tekočino napolnjen , brez posebnih organov , tedaj tudi brez čutnic. Tedaj se sme terditi od občutljive stvari, da je žival, pa od neobčutljive še ne, da je rastlina. —
Ali tedaj ni nobene meje med rastlinstvom in živalstvom? Skorej je podoba, da ne. Po zmiraj natanjčniših preiskavah se je vse, kar so učeni poprej postavili v razloček, neveljavno skazalo in po sedanji vednosti bi znalo le sledeče v gotov razloček biti.
130
Rastlinska kal pri imenovanih rastlinah se le takrat skupej stisne, ko se zmuzne skoz ozko luknjo na rodivne rastline, potem pa svoje podobe ne spremeni več, ker je obdana od terdne mrenice. Živalski mehurčki na ti nizki stopnji popolnosti pa v vsakem trenutku spremene svojo podobo; zdaj so podobni jajcu, zdaj steklenici,  zdaj zvezdi itd.
Spremenljivost telesne podobe je tedaj zadnji veljavni razloček rastlin in žival, akoravno ne smerno vseh reci, ki so brez te lastnosti, prištevati rastlinam, ker veliko živalic prebiva v terdih apuenih ali kremenenih lupinah, kakor polži; tedaj je tukaj nemogoče presoditi, ali prebivavci teh hišic uno last imajo, ali ne. Ce bi jim razbilo hišico, bi  poginila tudi živalica, tedaj jim ni mogoče priti do živega.
List 34.
Rastlina,
Spisal Janez Tušek na Dunaji. (Dalje.)
IV.
Perve postave življenja so torej pri živalih in rastlinah enake in njih životnice (organizmi) se le razločujejo po tem, kako enake te postave tu ali tam vladajo.
v
Žival potrebuje v ohranjenje svojega življenja mnogo priprav, ki ji živež melejo, po truplu krog- vozijo, nepotrebne stvari (smeti) iztrebljajo itd. Te priprave — organi — sami za-se ne morejo živeti, ampak le v zvezi s celim truplom natanko dopolnujejo svoje dela. Ako jih od trupla ločimo, niso za nobeno rabo več. Serce bi ne bilo samo za-se brez pljuč, izrezani možgani bi ne služili ne občutku ne gibanju, odrezana roka in noga ne bi se gibala. Vsaki organ hoče dalje še v zdravi zvezi s celim truplom biti, in vsi skupej store še le živalsko truplo.
Sicer je tudi rastlina vsacemu organu posebne dela naložila. Korenini je zapovedala iz persti serkati mokroto, ktero vozijo posebne cestice skozi rastlino; peresom j<; zapovedala: vi mi bodite pljuča, da ne poginem, da morem rasti, cvesti in seme roditi.
Neštevilni rastlinski udje pa prav za prav n i s o organi, da bi delali le v prid celemu truplu, ampak oni imajo vsi več ali manj samostalnosti. Nar manjši sostavki rastlin — mehurčiki — se sami sebe rede, vsi imajo svoje gospodarstvo, zraven pa tudi svoje dela višjim namenom darujejo. Veje niso rastlinam to, kar živalim možgani ali serce, ampak imajo se. lastnosti, da turi« odločene od maternega trupla zamo-rejo rasti. Germiček, v kterega se naše vertnice izrašajo, obstaja iz mnogo debel, ki iz ene same korenine rastejo; vsi so si enaki, kolikor jih hočemo, jih lahko odrežemo. ostali pa bodo še rastli kakor poprej. Pa tudi odrezane vejice bodo vsajene pognale korenine in izrastek bo iz njih nov germiček. Veja ima mnogo vejic, vejica mnogo rastlik, in rast-like več peres. Ce želimo cepičev, ni nam treba odrezati cele veje, ampak zadosti je vejica s peresom, kterega nosi. Vsajena rastlika bo zelenela in se izrastla v novo rastlino.
Rastlina tedaj obstaja iz mnogo udov; vsak ud služi celi rastlini, pa tudi sam za-se lahko živi. Vsacega uda perva skerb je samega sebe ohraniti, pa ravno ta njegova skerb je tudi v prid celemu truplu. Vsaki ud dela vedno za svoj vsakdanji živež, pri tem pa ne pozablja višjih namenov.
Podobica bo morebiti bolj razjasnila to rastlinsko naravo.
Deržava je truplo, ki se po narodih in postavah od družili razločuje v teku stoletij svoje posebnosti ohranivši. V postavah gotovo tudi ni pozabljeno , da se ne sme razdeliti deržava, ampak da mora skupej ostati. Vsaka deržava je bila naj poprej ustanovljena, potem je rastla, mogočniša prihajala, v daljnem teku časa se stara, dokler ne pogine. To je postava na zemlji; vsaki stvari je ta pot odmenjcna. Da zamore deržava živeti, ima mnogo udov, kterim je naložila mnogo opravil. Te išejo in pripravljajo živeža za celo truplo; uni ga varujejo sovražnih napadov; še drugi davke pobe-rajo, da se porabijo za ohranjenje celega trupla in vsacega uda itd. Deržava ustanovlja nove naselitve in oskerbujenove lepše stavbe. Pa deržava obstaja iz več dežel. Vsaka dežela je deržava v malem. Zgodovina nas uči, da so se včasih take dežele in deželice ločile od celega trupla in same za-se živele in včasih tudi močne postale. Vsaka dežela obstaja dalje iz srenj (občin), ktere so tudi deržavice z lastno osnovo in z zedinjeno močjo opravljajo dela, ki so celi srenji v prid in v soglasji s celo deržavo. Srenja obstaja zadnjič iz stanovavcov, ki vsak sam za-se živi, vsak le za svoj
prid in dobiček dela , pa ravno zavoljo tega so njegove v postavnih mejah se gibajoče dela v prid tudi celi deržavi.
Ravno taka je pri rastlini. Drevo ima veje, veje peresa, in vsi ti deli obstajajo iz manjših udov, kteri imajo velikokrat podobo mehurčika, v kterih ravno tako, kakor v samostanskih celicah, en sam stanovavec prebiva; to-raj jih hočemo naravnost imenovati celice.
Kakor vsako poslopje obstaja iz enacih delov, iz opeke, kamnja, lesa, ravno tako obstaja vsaka rastlina iz celic, kterih vsaka sama za-se živi. Ker pa svoje dela tudi občnemu pridu darujejo, se jih včasih več sklene v en sam ud, v eno samo posodo, da svojo nalogo lože spolnujejo.
134
138
Rastlina.
Spisal Janez Tu.se k na Dunaji.
(Dalje.)
V.
V začetku so ljudje samotni živeli. Zveza družinstva bila je rahla; sin ko je dorastel, se je ločil od očeta in sker-bel sam se preživiti. Prosti so vsi hodili od kraja do kraja kakor zverina pušave. V ti prostosti si je pa vsak sam mogel oskerbovati, česar mu je bilo potreba. Živež, obleko in stanovanje je mogel sam s svojimi rokami si pridobivati, če ne, bi bil mogel poginiti. Se ve, da ni imel veliko potreb; z malim je bil zadovoljin.
Temu pervemu človeškemu stanu enako podobo nam kaže mnogo rastlin, ktero nam je še le drobnogled razodel. Te rastline, ki niso druzega kot edin mehurček, prebivajo večidel po vodah, ali se pa rede od druzih žival in rastlin. Plesnina ni nič druzega kakor tako rastlinje, ktero se povsod naseljuje, kjer je za njega življenje pripraven prostor. Njegove nevidljive kali povsod po zraku plavajo. — Pastir verze v nedeljo zvečer mokre čevlje pod klop, pa coklje na noge nasadi. Cez teden vzame spet čevlje izpod klopi, pa namesto černo, imajo lepo višnjevo-zeleno barvo, ktero delajo rastlinice, ki so pripraven prostor dobivši na čevlje se naselile in neizrečeno hitro pomnožile. Včasih sem slišal, da plava po zraku toliko vragov, da bi, ako bi bil vsak le kakor proseno zerno velik, solnce zatemnili; pa bolj pametno bi bilo misliti, da bi pri enaki velikosti te rastlinske po zraku plavajoče kali, ktere nimajo nič vragovega na sebi, dobrot-ljivo solnčno luč nam zakrile. — Od teh rastlin so prevlečene skale z rumeno ali zeleno preprogo , in potresene so od njih deske in opeke naših streh z zelenim prahom. Pod drobnogledom vidimo, da prah, ki na kamenji pred našim vodnjakom stanuje , ni druzega kakor rastlinice, ktere obstajajo iz enega samega mehurčka ali celice, ki so tedaj „enocelične rastline".
Nar visočeji robovi z večnim snegom pokritih snežnji-kov, in kraji, kteri imajo celo leto le eno noč in en dan, bi bili vedno zaperti organskemu življenju , ako bi ne bil Bog vstvaril tudi rastlinic, ktere sterpijo večni mraz, kterim tedaj mraz ne le nič ne škoduje,   temuč  še celo dobro de.
zakaj le v snegu in edino le v snegu zamorejo živeti in nikjer drugej. Sicer ni nobena teh rastlinic tako debela, kakor las, pa jih vendar toliko skupej prebiva, da pregrinjajo celo široko, blisketečo, s snegom pokrito planjavo z rudečim krilom, da delijo tem pustim in mertvim krajem barvo, od ktere sodimo, na človeškem obrazu jo vidši, da razoduje čversto, veselo in zdravo življenje, ki se giblje v mladen-čevih žilah. —
Ko so jeli Abrahomovi in Lotovi pastirji se med sabo prepirati, je rekel Abraham svojemu bratu Lotu: „Da bo konec večnega prepira in da se pomirijo naji pastirji, se morava ločiti; greš ti na levo, grem jez na desno; greš ti na desno, grem jez na levokt.
Na višji — drugi — stopnji omike tedaj so ljudje že živeli v družinah, pa bila je tudi družina naj obširniša deržava. Pa tudi ta družinska zveza je bila rahla med kočniki, ki so hodili od kraja do kraja s svojo čedo za boljo pašo. Ce kraj ni mogel živine cele družine prerediti, se je ločil sin od očeta, brat od brata in je samotež živel s svojo družino. Človeške potrebe so bile že večje, kakor na pervi stopnji, akoravno še ne zlo mnogoverstne; kar tudi ni bilo mogoče, ker vsi so se z enim delom pečali. Vsi družinci so imeli enake opravila; ta ni bil bolj umeten kakor uni, ampak vsi so si bili enaki. V tacih okoljšinah ni bilo tedaj misliti na stvari, ki življenje slajšujejo in prijetniše delajo, saj so si komaj poskerbeli potrebniših stvari.
Tudi v rastlinstvu nahajamo take izglede. Rastlinarji jih imenujejo ,,družine celic". Vse celice so si enake, vse imajo enake dela, vse sok na-se vlečejo, se redijo, pa življenje se giblje v vsih le po enem kopitu. Njih družinska zveza je rahla. Komaj se malo pomnožijo, se že vse ločijo in vsaka sama za se novo družino ustanovi, ktera se spet k malo loči. Po močvirjih in vodah je mnogo tacih rastlin. Nitke, ki se vlačijo po vodi, so take družine mnogih celic, ktere, nitki podobne, so ena zraven druge vverstene in kterih vsaka je v stanu, v novo družino se pomnožiti. Po močvirjih živi mnogo druzih rastlin iz tega oddelka, od kterih so pred malo leti še mislili, da so ž i vali ce.
Ko je človek več imeti hotel od življenja, kakor le to, kar mu je bilo neobhodno potrebno zoper lakoto in neprijetno vreme, si ni mogel več vsaki sam vsega oskerbeti. Zbralo se jih je tedaj več in sklenilo pripravljati eno samo stvar za celo družino. Zato so pa tudi tirjali, da bi jih drugi oskerbovali z drugimi potrebšinami. Delo namreč so razdelili. Zdaj si ni vsak sam šival obleke, ne sam zidal hiše in hleva, ne sam oral njive, ne mlel in ne pekel, ampak krojač je obleko vzel v svoje delo , rekši: pustite mene skerbeti za vaše suknje, jopice in hlače; vi drugi mi pa pečite kruh in mi napravljajte stanišče , ker te dela so za-me pretežke. In tako je čevljar, tesar, zidar itd. svoje dela si izvolil. Zdaj je bilo še le mogoče, da so človeške dela dobile popolnost, ktera mu je v čast, ker je vsak za eno samo stvar imel več časa in torej zamogel jo bolj umetno izdelovati. Vsa naša omika je tedaj večidel nasledek tega razdeljenega dela.
Na nar višji stopnji rastlinstva, na kteri so večidel vse rastline, ki jih s prostimi očmi vidimo, je ravno tako razdeljeno delo, kakor v naši sedanji človeški družbi, in kolikor bolj na drobno, tolikor popolniše so rastlinske dela. Tu ima en oddelik celic nalogo, da sok serka v-se in sicer toliko, da zadostuje celi rastlini, enako kmetovavcu, kteri skerbi za pridelk živeža celi deržavi. Drugi oddelek mora voziti živež po celi deržavi. Krog in krog rastlinske deržave so se naselile trume vojakov, ki varujejo deržavo sovražnika. Te trume vojakov imenujemo skorjo in lubje. Tako ima vsaki oddelek svojo nalogo, svoje opravila. V družinah se je še vsak stanovavec lahko ločil in sam za se živel; tukaj je pa že terdna zveza med stanovavci; tukaj ni vec vsa-cemu nedovoljnežu pripušeno, da bi oddaljil se od deržave. Pa saj bi tudi ne bil v stanu sam za-se živeti, ker zna le eno samo delo!    Če tresko vsadimo, ne bo nikoli ozelenela, ker
Ima le stanovnike enega stanu v sebi. Le taki rastlinski deli bodo zamogli živeti brez zveze z domačo deržavo, kteri so v stanu vsem svojim potrebam zadostiti, kteri imajo torej vse stanove v sebi.
Kakor mora naselbina, ako hoče obstati, vsem svojim potrebam zadostiti kar ji je le mogoče, če ima stanovavcov vsacega stanu; ravno tako bo zamogla rasti le odrezana veja, ki ima v sebi celice vsacega stanu.
Tako si bomo zdaj mislili vsako rastlino od mahu do mogočnega hrasta kakor deržavo , v kteri ima vsak stano-vavec svoje pravice, svoje dela in opravke, kteri pa v zvezi s celo deržavo živi.
Zdaj ko smo zvedili, da je res ta rastlinska deržava na zemlji in ko smo poveršne zapopadke od nje zadobili, podajmo se na pot v to kraljestvo izvedit postave in navade; naj poprej pa bomo malo časa obstali pri stano-vavcu, ki prebiva v celici, in ogledali bomo njegovo hišico, njega samega in njegove lastnosti.
139
List 36.
Rastlina.
Spisal Janez Tušek na Dunaji. (Dalje.) VI.
Tu vidimo zdaj pred sabo celico, v kteri delavec rastline stanuje. — Kako smo pa do njega prišli? — Se ve da bi ga bili s prostimi očmi zastonj iskali, ker je vendar tako šibke postave, pa z ostro britvijo smo teh kmeti-cev nekaj odrezali od njih deržave in položili pod drobnogled in skoz njega pogledali. Drobnogled nas je tedaj pripeljal pred njegovo  hišico.
Cujmo, kaj nam bo govoril stanovavec iz svoje celice.
Poprasajmo ga se poprej, kako se glasi njegovo ime?
„Nemci mi pravijo", odgovori nam kmetic na naše vprašanje, „zmiraj „PrimordialsehIauch", ali prav za prav učeni Molil me je tako kerstil; vi Slovenci pa, ker nimate svojega imena, mi pa, če vas je volja, recite: „primordijalni mešiček". Se boste že razumeli z Božjo pomočjo! Kdor pa ne bo razumel, naj si pa misli: To mora gotovo biti moži-ček, podoben kerčmarju,   kratek  pa širok, ker mu mešiček
pravijo.
Vsaka celica obstaja iz terdne zunanje kože, celične mrenice (Zellmembrane), iz primordijalnega mešička, kteri vodi vse celično življenje, kakor bomo še vi-dili, iz celične tekočine in iz celičnega zernja (Zellkern).    To in drugo   orodje celično  hočemo popisati v
sledečih versticah.
Primordijalni mešiček je krog in krog cel in okrogel mešiček, sostavljen iz mehke mrenice, ktera ima v sebi prostor napolnjen z vodeno tekočino. On je glava vsega celičnega življenja; dobiva in predeluje živež, da zamore tekniti njemu in tedaj tudi celi rastlini. On je ognjiše, na kterem se kuhajo stvari, ki so njemu in nam v veliko korist. Predelane stvari sklada na kup v svoji celici, ali jih pa podeluje svojim sosedom. Kar mu ni za nobeno rabo, meče preč ali sožge ali pa spravlja v posebnih predalih, ki mu niso na poti. On vodi vse spremembe, ki jih gledamo na rastlini, rast, množenje in gibanje, in se iz lastnega nagiba lahko spreminja, steguje in kerči. Ce ga zadenejo od zunaj škodljive uime, se skerči v kroglico, kakor červ, ki smo ga pobezali. Ako bi ne imel zunanje mrenice na sebi, ako bi bil toraj brez celice, bi ga težko ločili od marsikte-rih močelk (Jnfuzorij).
Tisti tedaj, ki so zgorej omenjeno rastlinsko gibanje premišljevaje mislili, da je v njem, tedaj v rastlini, tisti živec, kakor v živalih, so imeli prav; le razumeti jih moramo tudi prav. Tudi tekočina v njem se včasih sem-tertje v nekterih rastlinah giblje, kakor kri v živalih. Njegova mrenica ali on sam je namreč semtertje od znotraj obdan od kalne, z jederčki napolnjene tekočine, ki se imenuje „protoplasmau. Ta tekočina se dobro razločuje od čiste vodene celične tekočine v sredi. Ta „protoplasma" se giblje semtertje po mnogoverstnih potih, ali pa do in od celičnega središča. Celice s tako lastnostjo se dobijo v mladih, tedaj zlo živih rastlinskih delih, posebno naj lepše v lascih, kakoršne imajo večidel vsi od zraka obdani deli.
Tukaj hočemo popisati prikazen, ki je gotov vzrok tega gibanja.
V  južnih krajih Europe raste po vodah pohlevna rastlinica s tankimi travnimi peresci, Vallisneria imenovana. Nje pohlevni in majhini cveti so ločenega spola — na enem cvetu je ženski, na drugem možki spol — in rastejo na dnu vode pri korenini. Pa rastlina zamore le verh vode obhajati ženitovanje; torej mora priplavati cvet na verh. Ženski cvet raste na steblu, ki je skupej zvit, kakor jekleno pero v žepni uri. Kadar je cvet zadosti razcveten, se njegovo steblo steguje in steguje toliko časa, da cvet na verh vode priplava. Možki cveti rastejo na kratkih steblih in torej ne morejo slediti svojim nevestam. Pa ko že neveste plavajo na gladki vodici, se možje odtergajo od svojih stebel in tako priplavajo na verh. Peresca, ktere so cvet do zdaj varovale sovražne mokrote, se odprejo in spremenijo v krasni čolniček, na kterem plavajo možje krog svojih nevest. Tako zdaj potresajo svoj plodivni prah okrog. — Njih naloga in namen sta dopolnjena, toraj koj poginejo. V ženskih cvetih širijo in širijo se pa kali; njih stebla se zdaj skerčijo in cvete za rabo v vodo potegnejo. Tu na dnu vode dozori sad, kjer dobijo zernja koj pripravni kraj, da zelene.
Teh imenitnih rastlinic celice imajo vse v sebi tako gibajoče „protoplasma".
V  sredi primordijalnega mešička je še manji okrogli mešiček — celično zernje — ktero je v vsaki mladi celici, in ima mnogo opravkov ob množenji celic. Zraven tega ima primordijalni  mešiček pod svojo  streho  še mnogo
družili stvari, ktere je nakupičil za svojo rabo ali za rabo družili, namreč: majhne kristale iz mnogoverstnih soli, mo-čec in pa zelene jederčke, kterih je posebno veliko v celicah listja, ktero po njih dobiva zeleno barvo.
Akoravno je primordijalni mešiček mož prebrisane glave, pridnih rok in verlega serca, bi vendar ne bil v stanu ustavljati se dolgo časa ptujim sovražnikom, ker je le slabe postave , mehak in skorej napol tekoč , in tudi bi ne mogel skleniti se s svojimi tovarši v veličanske drevesca, ktere živijo stoletja, ako bi ne bil se obdal s terdnejšo odejo , s celično mrenico. Sozidal si je torej hišo v brambo, kakor polž. (To hišo bi mogli prav za prav celico imenovati, pa da se bomo razumeli, moramo celo hišo z vsem, kar je v nji, imenovati „celico" ; hišo samo pa ,,celično mrenico"). Polž poti iz svoje hiše sline, ktere se sterjujejo v njegova apneno hišo; ravno tako dela primordijalni mešiček, kte-rega koža se kmali sterdi, da je terdna, kakor popir. Pa njegova hišica nima kar nobenih vrat, kakor polževa, ampak povsod je zaklenjena.
Ta celična mrenica ima nalogo, da svojega stanovavca „primordijalni mešiček" varuje sovražnikov in da v-se jemlje živež brez ust in brez vrat, le po lastnosti, ktero smo že zgorej popisali in imenovali „endosmoso".
Izmed tekočin, ktere se kakor voda skoz kožo ali mrenico potijo, gredo tudi lahko vsake baze gazi ven in notri. Nikoli pa ne morejo terde stvari skoz mrenico , če bi bile tudi majhine, kakor zernica karmina , ktere barvajo vodo rudeče. One morajo vselej ostati pred hišo, če bi še tako prosile, da bi se va-njo spustile. Tu ne pomaga nobena prošnja.
S to lastnostjo dobiva tudi celica iz zemlje mokrote in iz zraka gazov, in podeluje tudi sosedom svojo hrano.
142
Rastlina.
Spisal Janez Tušek na Dunaj i.
(Dalje.) VII.
Kakor dolgo je celica mlada, ji živež, ki ji doteka, tako dobro tekne, da raste. — Rast je pač težko zapopa-sti. Le tako si jo moremo misliti, da se med naj manjše dele primordijalnega mešička in celične mrenice novi deli nasedajo. Rast pa le malo časa terpi, potem je celica do-rastla in še toliki živež ji ne pomaga nič, — rasti ne more več. Pri ti ali uni rastlini, pri tem ali uneui rastlinskem delu nastopi čas, da je dorastel prej ali pozneje; pri eni rastlini ali pri enem njenem delu pa skorej zmiraj ob enem času. Kolikor pozneje je celica dorastla, tolikor bolj se je lahko izrastla; toraj mora pri mnogoverstnih rastlinah velikost celic kaj mnogoverstna biti. Tu so celice tako maj-hine, da jih še le več milijonov skupej zamoremo s prostimi očmi zagledati, tam une pa že lahko vidi dobro oko, postavimo, v bezgovem sterženu. Celice pavole so 1—2 pavcev dolge, predivove še menda celo 4—6 pavcev.
Ravno tako kakor velikost je tudi kaj mnogoverstna podoba celic. V mladosti so vse okrogle in mnogovoglate. Veliko jih tudi obderži to podobo za zmiraj. Velikokrat pa se iz vlečejo v tanke in dolge nitke, ki skorej od konca do kraja rastline segajo, kakor v ličji. Mnogo jih je plošnjatih, kakor opeka, mnogo zvezdam podobnih itd.
Tudi znotranja celična podoba se sčasoma spremeni. V mladosti ima celica le malo naprav, pa vender vse potrebne, ker nima druzega lišpa v svoji hiši, kakor zunanje stene in ognjiše. S starostjo pa skerbi tudi zmiraj bolj za lišp svojega stanovanja. Na celično mrenico se počasi naseda lišp mnogoverstne podobe. Posebne tiste celice, kterih mertve trupla nam dajejo les, kažejo pod drobnogledom kaj lično in občudovanja vredno sostavo. Tu je viditi, kakor bi bilo brez števila okenc v steni, — tam kakor več versta lepih stopnjic krog in krog hiše do verha itd. To vse vzro-kujejo mrenice, ki se nasedajo mnogoverstno raztergaue na znotranjo plat, in ki skoz previdljivo celično mrenico blišijo. Ta prevelika celična skerb za hišni lišp jo pa tako deleč zapelje , da ne le vse vrata živežu zapre , temuč da tudi napolni ves znotranji prostor z nepotrebnim kinčem, tako, da ni nikjer več prostora za potrebni živež in nazadnje mora gizdava reva lakote poginiti. V tem za njo žalostnem pa za nas veselem stanu je celica taka , kakor več listov po-pirja skupej zloženih. Kakor dolgo živi celica, naklada primordijalni mešiček svoj lišp v svojo sobo, pa včasih že umerje, preden je soba polna. Peške v tepkah obstajajo iz tacih s terdnimi stvarmi napolnjenih celic; meso tepkovega sadu pa iz mehkih, s tekočino napolnjenih, le malo odebe-Ijenih celic.
Ce so celice popolnoma odebeljene, je iz njih sostav-ljena stvar včasih terja, kakor kost, postavimo, peške in košice.
Kolikor debeleja je celična mrenica, tolikor manj je v stanu živež v-se jemati in kmali bi mogel primordijalni mešiček lakote sahniti, akoravno bi bil krog in krog obdan od tekočine. Tako bi si bil sam skopal prezgodnji grob. Pa mož ni le pridnih rok, ampak tudi prebrisane glave, kakor smo zgorej rekli. On že ve, kje ga čevelj žuli, torej si je poskerbel potrebnih potov, ki vozijo med nakupičenim kinčem potrebni živež do njega. In tudi njegovi sosedje so mu kaj dobrotljivi, se ve, da tudi sebi, kjer so svoje pote in okna ravno tam napravili, kjer on, da njih živež lahko hodi skoz tanko celično mrenico od enega do druzega. Pa na zadnje, ko se nakupičeni lišp le množi in množi, se vendar le poti zmiraj bolj zabašejo; pridni mož, primordijalni mešiček, le malo živeža dobiva, torej začne hirati, na zadnje je po njem — nehal je živeti.
Da le primordijalni mešiček vodi celično življenje in da celična mrenica se za vse to nič ne peča, ampak da ga kakor popolnoma mertva obdaja, to vzrokuje teh delov   ke-
146
miška sostava. Kemija je dokazala, da vse rastlinske celice so sostavljene iz ravno tistih pervin.    Goba, ki se pod per-stom stopi in nestrohljivi mecesnjev les ,  šibki mah in   mogočni hrast, voljno lipovo listje in lepi cveti vertnice, ples-njoba in bodeče ternje:  z eno besedo, vse,   vse je sostav-leno iz ravno tistih stvari, ktero imenujejo kemikarji .,cel-luloso".    Od nje se primordijalni mešiček le razločuje, da ima v sebi gnjilca, kterega nima  „cellulosau.    Vse rastlinske in živalske stvari so sostavljene le iz kisline ali kislica, vodenca,   ogeljca in gnjilca.    Se ve da   se   še sem ter tje druge pervine po malem  nahajajo, pa poglavitni deli oiga-nizmov so le imenovane   štiri   pervine.    Rastline   imajo   v sebi več ogeljca, živali pa več gnjilca. Tedaj se lahko vidi, da ni kislin tista dobrotljiva pervina, ki vsako življenje mogoče dela, ampak gnjilec ,   akoravno smo mu to lažnjivo ime dali. Tu pri celicah se vidi, da je perva podlaga krep-kejega ali počasnišega življenja le, če je več ali manj gnjilca v galvanizmu.    Nobena celica ne more živeti   brez   gnjilca. Le v primordijalnem mešičku je gnjilec, toraj je tukaj   središče celičnega življenja,    v: celični   mrenici ga pa   ni   kar nič, torej je tukaj  vse mertvo.    V živalih je poglavitni   del gnjilec, toraj  je tudi živalsko   življenje   bolj   krepko   kakor rastlinsko. Toraj se mu pa velika krivica godi, če pravimo, da on življenje razdira, kislin pa oživlja *). Ravno   narobe je,  kakor je Schleiden v enem svojih rastlinoslovskih pisem pol v šali pol v resnici   dokazaval   in tudi lepo   dokazal **).
v
Življenje ni druzega kakor vedna sprememba. V vsakem trenutku so stvari v našem truplu drugačne. Vse te spremembe pa pospešuje gnjilec, in kolikor več ga je v kteri stvari, toliko hitreje se razvija njeno življenje, ker se gnjilec z drugimi pervinami sklepa. Ker je v rastlinah le malo gnjilca, je tudi rastlinsko življenje bolj mertvo in leno, kakor živalsko.
*) Gnjilec res ni prava beseda; rajni gosp. Ver to ve je to stvar pervi tako imenoval zato, ker se je iz gnjiječih mertvin toliko odločva. Pa tolažimo se, da nemška StickstoflT. gerška in latinska azotum tudi za cemperice niste bolje. **) In medio virtus — je še zmiraj stara resnica. Res je , da ni višjega življenja brez obilnega gnjilca. — ali ravno tako gotovo je, da brez kislina ni celo nobenega življenja.
Vred.
150
Rastlina.
Spisal Janez Tušek na Dunaj i.
VIII.
Morebiti je tudi gnjilcu primordijalnega mešička pripisovati, da ima celica moč, kakoršine je ni ne v kamnji, ne v živalih, in ktera je naj večja dobrota vsega živalstva in človeštva, namreč: rastlinska celica je v stanu, ne-organske pervine v organske z veze spremin j a ti.
Med stvarmi, iz kterih je kamenje in njegovi sorodniki, in med stvarmi, iz kterih so sostavljene rastline in živali, je ta velik razloček, da je dan današnji kemii mogoče, perve ne le v njih pervine razkrojiti, ampak tudi iz njih perviri spet sostaviti. Pa kemija je le v stanu organske stvari v njih pervine razkrojiti, ne pa jih spet iz njih sostaviti. Ravno takošno sol, kakoršna iz morja ali iz tamne zemlje na naše ognjiša hodi, lahko naredi kemikar iz solne kisline in sode. Solno kislino in sodo tudi lahko iz pervin napravi. Pa še nikoli ni mogel iz kislina, vodenca in ogeljca napraviti cukra ali olja ali s pridjanim gnjilcem napraviti beljak ali nikotin. Kar umetnost zamore je le, da spremeni živalsko ali rastlinsko stvar v drugo, ktera se nareja navadno le v živem truplu. Pa še pri tem delu mu mora biti v podlago stvar, ki je že narejena bila v kakem organizmu. Pa tudi take spremembe so kemikarju le redko mogoče.
Naj potrebniše stvari človek ne zamore umetno si narediti. Kaj je tedaj človeška umetnost proti umetnosti in moči narave! Kaj je naravi treba, da iz te stvari uno naredi! Le malo te ali une pervine zraven priloži ali proč vzame, in delo je končano — popolnoma drugačna, z drugimi , velikokrat nasprotnimi lastnostmi obdarovana je prišla iz njenih rok! Z naj manjšimi pripravami dopolnuje narava naj večje dela. Človek pa, koliko priprav, koliko skerbi, časa in dela potrebuje nar manjšo stvar doveršiti! Leto in dan, vse svoje življenje se trudi in trudi, in kaj dopolni? — Častimo Boga v njegovih delih, v tihih delih veličanske narave!
To svojo okornost pa deli človek z vsimi živalmi, kterih ni nobena v stanu, neorganskih stvari v organske spremeniti, ampak le organske spremeniti. Torej se mora žival od nji enacih stvari rediti, mora druge živali moriti, ali pa od rastlin se živiti.
v
Žival raste, pa organskih stvari nič ne pomnoži, ampak le že organizirane spreminja. Žival pogine in njeno truplo se razkroji v pervine, iz kterih je bilo vzeto. Te pervine spremene rastlino spet v organske stvari, od kterih se živali rede. Torej lahko rečemo, da tiste stvari, ki zdaj divjemu tigru moč dajejo, ali zdaj v govedu se gibljejo, bodo morebiti kmali v tvojih možganih se udeležile tvojih misel. Iz smerti vstaja novo krepkeje življenje. Vse živali od naj večje do infuzorije so morivke , le vesti nedolžne rastline ne grize nobena moritev. Cisto in neomadeževano je njeno življenje, le kar storijo s tiho delavnostjo naravne moči, to v-se vzame: svitloba, zrak, voda in perst so njeni živež. Voda, ki v podobi dežja ali rose z zraka na zemljo pada, prinaša koreninicam soli in drugih potrebnih stvari iz tal, ogeljne kisline in amonijaka iz zraka. Te reči poserka celična mrenica v-se, ktere začne primordijalni mešiček v mnogoverstne stvari sklepati.
Tu se kujejo vse stvari, ki jih dobivamo od rastlinstva, ki nam služijo v živež ali naše razderto zdravje krepčajo. Vse te stvari rastlina lahko predela v strašan strup, če le te ali une pervine malo več ali manj pridene.
Vse rastline imajo enako moč neorganske reči organizirati, pa vsaka drugačne stvari stvari. Ne le razne rastline , temuč še celo razni deli ene rastline drugačne stvari delajo. Zraven zdravilne cvetlice raste le malo od nje druga, ktere trohica zavžita v pervem trenutku lahko konča vsako življenje; in vendar obe enaki živež v-se jemljete. Ravno v tem se pa kaže samostalnost celic. Velikokrat ena sama celica popolnoma drugačne stvari napravlja, kakor njene sosede.
Pa veliko celic živi še od bolj pohlevnega živeža, kakor od tega, kar ji voda skoz korenino prinese, namreč od * zraka. Vsak človek se boji, da bi ne prišel tako deleč, da bi se mogel živiti od zraka, akoravno mu je zrak v življenje naj potrebniši; pa veliko rastlin je, ki iz zemlje kar nič živeža ne dobiva, ampak vsega le iz zraka, in ravno te rastline imajo naj več vode v sebi. Take rastline rastejo v južnih krajih.    Nektere od njih po suhih pušavah rasteče
mnogokrat rešijo popotnika in njegovega konja smerti; torej jih imenujejo „živi viri pušave". Konj jim odbije s podkvijo ternato kožo in se pokrepča s hladno iz njih tekočo vodico.
V južni Ameriki visi mnogo cvetlic popolnoma v zraku ovijaje se krog kakega drevesa in svoje korenine v zrak mole. Pa vendar so njih cvetlice tako velike in lepe, žive barve, da mi v naših krajih ne moremo nikakoršnega za-popadka od njih imeti.
Od samega hrepenenja saj enkrat tje priti, ker rastlinstvo vso svojo lepoto razvija, mi ni mogoče dalje pisati, torej —  —.
151