Marina PRINCESKA SLADKORČEK (Zimska pravljica) SNEŽILO JE BREZ PRESTANKA. DREVJE IN GRMOVJE JE BILO ŽE CISTO BELO IN ŠE VEDNO JE STRE-SALO NEBO NA ZEMLJO DEBELE SNE2INKE. PETER, MAJHEN, 2IVA-HEN DECEK, JE S TEŽKO KOSARO V ROKI KORAKAL PROTI DOMAČI VA-SI. V MESTU JE BIL NAKUPIL VEC STVARI IN RAVNO ZDAJ GA JE ZA-LOTIL TA NEPRIJETNI SNEŽNI ME-TEŽ. KO JE PRIŠEL PETER DO SREDE GOZDA IN ŽE SKORO NI VEC VIDEL CESTE IN ZASNEŽENIH KILOMETR-SKIH KAMNOV, SE JE UTRUJEN USTAVIL. TEDAJ JE STOPILA PRED NJEGA IZ GRMOVJA DROBNA BELA POSTAVICA. ZAČUDEN JE STRMEL DECEK V NEZNANO BITJE, KI JE NOSILO DOLGO. SNEŽNOBELO OBLA-ČILO Z VLECKO IN SREBRNO KRO-NICO NA GLAVI. SKLENIL JE, DA SE BO KOLIKOR MOGOCE DOSTOJNO OBNAŠAL IN NE BO POKAZAL NO-BENE RADOVEDNOSTI. TAKO STA OBA NEKAJ ČASA STOPALA BREZ BESED DRUG POLEG DRUGEGA PO MEHKEM SNEGU. NAPOSLED JE PRI-CELO NEZNANO BITJE Z NEŽNIM GLASOM GOVORITI. »KAJ PRAVIŠ?« JO JE VPRAŠAL PETER, KI JE DEKLICO LE SLABO RAZUMEL. »JAZ SEM PRINCESKA SLADKORCEK, POKAZATI TI HOCEM SVOJE KRALJESTVO!« »JAZ NAJ TI TO VERJAMEM?« JE ODVRNIL PE-TER. »GOTOVO SI BRALA V TOPLI SOBICI PRAVLJICE IN SE POTEM PRE-OBLEKLA, DA BI ME IMELA ZA NOR-CA, KAJNE? NO, LE POCAKAJ!« PE-TER JE ŽE GROZEČE DVIGNIL PA-LICO, KI SI JO JE BIL ODREZAL TIK ZA MESTOM, IN JE STOPIL DROBNE-MU BITJU NASPROTI. DEKLETCE JE DVIGNILO ROKE. »ZAKAJ MI PA NE VERJAMEŠ? TI SI VENDAR PETER! DOBRO TE POZNAM. VEČKRAT SI SEL ŽE PO TEJ POTI IN HOTELA SEM TI ŽE POLETI RAZKAZATI KRALJE-STVO, KI JE TAKO SRČKANO, PO-SEBNO TAKRAT, KO GA OBSEVA POLNA LUNA.« »OH, KAJ ŠE!« JE ZAGODRNJAL JALO. »ZDAJ PA POJDI,« JE REKLA PETER, »TI MI LAHKO TU MNOGO PRINCESKA, »Z MENOJ V GRAD, DA PRIPOVEDUJEŠ! POJDI RAJŠI DO- BOŠ VIDEL MOJO TELESNO STRA- MOV, TVOJA MATI TE GOTOVO ŽE 2O!« POLEG MALE PRINCESKE JE IŠČE!« NATO JE HOTEL ODITI NA- STOPAL PETER PO STOPNICAH NA- PREJ, MALA GA JE PA POTEGNILA VZGOR IN JE CELO NEKAJKRAT ZA ROKAV. OBLIZNIL OGRAJO, DA BI SE PRE- »POSLUSAJ, PETER, LAHKO TI DO- PRIČAL, ALI JE VSE RES IZ SLADKE KAŽEM, DA SEM RES PRINCESKA SNOVI. VSE, VSE JE BILO IZ SLAD- SLADKORČEK. ZAŽELI SI KAJ IN ČE KORJA! TI 2ELJO LAHKO IZPOLNIM, POTEM KMALU NATO SO STALI V PRO- BOŠ VERJEL, KAR SEM TI REKLA!« STRANI DVORANI; TEDAJ JE PRI- »DOBRO, TOREJ,« JE ODVRNIL PE- KORAKALA PRINCESKINA TELESNA TER, KI MU JE PRIČEL DOŽIVLJAJ STRAZA. NAJBOLJ PISANE OBLEKE UGAJATI, »SAMO JAZ BOM PREJ OD- SO IMELI NA SEBI TI MOŽICI, KI SO LOŽIL TEŽKO KOŠARO. SEDAJ PA BILI TAKO VELIKI, DA SO SEGALI NAREDI TI IZ VSEGA TEGA SNEGA, PETRU KOMAJ DO KOLEN »ZA- KI LEŽI TU OKOLI, SLADKOR! CE IGRAJTE!« JIM JE UKAZALA PRIN- TEGA NE ZNAŠ IN NE ZMORE5, TE CESKA. TEDAJ SO SE PISANI MO- BOM PA PREMIKASTIL, KER SI ME ŽICI RAZBRZELI NA VSE STRANI. VODILA ZA NOS!« S TEMI BESEDAMI »SEVEDA, SAJ SEM SI TAKOJ MISLIL; SE JE PETER RAZKORAČIL PRED POZABILI SO SVOJA GLASBILA,« JE DROBNIM DEKLETCEM IN PRIČAKO- POMISLIL PETER, KI JE PRIČAKOVAL, VAL, KAJ BO. DA BODO IGRALI NA BOBNE IN MALA DEKLICA JE DVIGNILA RO- TROBENTE. TODA MALCKI SO SE KE SNEG OKOLI NJIJU JE BLESTEL USTAVILI PRI STENAH IN PRICELI KO SAMI KRISTALI PETER SE JE VLEČI ZA SREBRNE VRVICE, KI SO SKLONIL IN POKUSIL. RESNICNO, VISELE OB STENAH, DA JE PRIČELO ČISTI SLADKOR! IN VSAKA SNEŽIN- ZGORAJ NAD DVORANO ZVONITI KA, KI JE PRIPLAVALA IZ ZRAKA, NE5TETO NEVIDNIH ZVONČKOV... JE TEKNILA KAKOR BONBONČEK. PETRU SE JE ZDELO, DA JE PRI POL- CELO OD DREVJA JE PADAL SLAD- NOCNICI V VAŠKI CERKVICI. KOR, ČE JE VETER STRESEL VEJEV- NATO SE JE PRIBLI2ALA PRINCE- JE. TUDI NA CESTI JE LE2ALO NE- SKINA SOBARICA, DROBNA STVAR- KAJ KOŠČKOV TRDEGA SLADKORJA. CA IN SLADKA KO BONBONČEK; PO- ZDAJ JE PETER RES VERJEL, DA JE GRNILA JE SREBRNO MIZICO IN STALA PRINCESA SLADKORCEK PO- POSTAVILA NANJO SAME SLADKA- LEG NJEGA. PRIKLONIL SE JE IN RE- RIJE... KO JE PETER POJEDEL MAR- KEL: »POJDI LEPO NAPREJ, JAZ BOM CIPANOVO SRCE, SE JE HOTEL NA- PA ŠEL S KOŠARO ZA TEBOJ!« PRAVITI VAŽNEGA IN JE REKEL: NI TRAJALO DOLGO PA SO NE- »ALI NIMATE KAJ BOLJ KREPKEGA NADOMA PRIZVONCKLJALE MAJ- IN IZDATNEGA PRI HIŠI. MORDA HNE SREBRNE SANI IN PRINCESKA ŠUNKOVO 2EMLJO? OD TEH SLAD- JE POPROSILA PETRA, NAJ SEDE KARIJ MI BO ŠE SLABO POSTALOk VANJE POLEG NJE. POTEGNILA JE SOBARICA JE SMEJE SE STEKLA 1Z ZA VAJETI IN BEL KONJIČEK JU JE DVORANE, PRINCESKA PA JE REKLA POTEGNIL GLOBOKO V ZASNEŽENI PETRU: >»V KRALJESTVU SLADKORJA GOZD ŽIVIMO LE OD SLADKARIJ. KOLIKO ČEZ NEKAJ ČASA JE PETER ZA- °TROK BI RADO PRIŠLO K MENI V GLEDAL STOLPE PRAVLJIČNO LE- POSETE, ČE BI LE NAŠLI POT.« PEGA, TODA MAJHNEGA MESTA, KI TEDAJ JE OPAZIL PETER, DA NOSI JE BILO ZGRAJENO IZ SAMEGA MALA PRINCESKA OKOLI VRATU NA SLADKORJA, CELO VRTNE OGRAJE SREBRNI VERI2ICI DROBNO SRCE IZ SO BILE NAREJENE IZ SLADKORNIH KRISTALA. »PODARI MI TOLE ZA PALIC. TO JE PETRU ZELO UGA- SPOMIN!« JE REKEL GLASNO IN PRI- JEL ZA VERIŽICO. »NIKAR SE JE NE DOTIKAJ, NA VERIŽICI JE MOJE LASTNO SRCE; VSE SLADKORNE PRINCESKE GA MORAJO NOSITI OKOLI VRATUU »TEGA PA ŠE NI-SEM NIKOLI SLIŠAL, DA BI KDO NO-SIL SVOJE SRCE NA VRATU!« SE JE ZASMEJAL PETER, »ZDAJ PA NA-LAŠČ HOCEM RAVNO TO TVOJE DROBNO SRCE!« HLASTNO JE PRI-JEL ZA VERIZICO IN - SRCE SE JE Z LAHNIM ŽVENKETOM ZDROBILO. »ZDAJ SE MORA KRALJESTVO SPET ZA TISOČ LET POGREZNITI V ZEM-LJO, O, PETER, KAJ SI STORIL?« SE JE NENADOMA ZAČUL RESEN GLAS IN PRED DECKOM JE STAL MO2 V DOL-GEM OBLACILU S SREBRNO KRONO NA GLAVI. »JAZ SEM KRALJ SLAD-KORNEGA KRALJESTVA IN TO JE MOJA HČERKA. ZAKAJ SI JI V SVOJI OBJESTNOSTI ZDROBIL SRCE, HU-DOBNI DEČEK? ALI TAKO PLACUJES NASE GOSTOLJUBJE? VEDNO SI JE ŽELELA MOJA HCERKA LJUDI, 2E-LELA SI JE TOVARIŠA, DA BI SE Z NJO IGRAL; TODA JAZ SEM VE-DNO SLUTIL, DA NAM BODO LJUDJE PRINESLI LE NESRECO.« PETER JE PRESTRAŠEN GLEDAL NA PRINCE-SKO, KI JE LEŽALA KAKOR MRTVA Z ZAPRTIMI OCMI PRED NJIM NA TLER »RES SEM PRAVI NEPRIDIPRAV,« JE MENIL PETER 2ALOSTNO, »TODA TEGA NISEM HOTEL, MISLIL SEM, DA SE PRINCESKA LE ŠALI. ALI NE BI BILO MOGOCE ZLEPITI SRCE?« TEDAJ JE IZROČIL KRALJ DECKU ZLOMLJENO SRCE, REKOČ: »ZA-POMNI SI, SPRAVI SRCE IN KO BO-DO ZACVETELE SPOMLADI PRVE SPOMINCIČE, POLOŽI SRCE V NJI-HOVE CVETOVE, POTEM BO PRIN-CESKA ZDRAVA IN VSE BO SPET DOBROi« NA MAH JE IZGINIL SLADKORNI GRAD IN PETER JE ZOPET KORA-KAL PO ZASNEŽENI CESTI S SVOJO TE2KO KOSARO. DR2AL JE KOŠČEK LEDU V PREMRZLI ROKI — IN GA VRGEL V SNEG, NESPAMETNI DE-CEK; KER NI MARAL, DA BI GA NJEGOVI TOVARISI V ŠOLI ZASME-HOVALI, ČE BI JIM POVEDAL ZGOD-BO O SLADKORNI PRINCESKI. NAM PA JE VSEM ŽAL ZA DROBNO PRINCESKO SLADKORČEK IN ZA NJE-NO ZLOMLJENO SRČECE! ZAKAJ POMLAD JE ŠE DALEC, DALEC ...