Odlikovan slovenski redovnik. V Gradcu je bil odlikovan z zlato častno kolajno za zasluge napram avstrijski republiki pater provincial frančiškanov, g. p. Pelagij Klemenčič. Odlikovanec je po rodu Slovenec, rojen 16. marca 1. 1878 pri Sv. Trojici v Slov. goricah. Dne 25. avgusta 1895 je stopil v frančiškanski red ter bil 26. julija 1900 posvečen za duhovnika. Njegovo delovanje kot dušni pastir in katehet v Gradcu, v njegovi okolici iri tudi v drugih krajih je bilo vzorno. Leta 1924 je postal provincial nemško-štajerske fran-; čiškanske province ter bil od vrhovnega poglavarja frančiškanskega reda imenovan za vizitatorja frančiškanskih samostanov ne samo v Avstriji, marveč tudi v Nemčiji in na Nizozemskem. Med glavnimi njegovimi zaslugami se navaja njegova vnema za mladinsko vzgojo in za redovniški naraščaj. Leta 1911 je kot kaplan in katehet ustanovil v Gradcu frančiškansko semenišče, kfiteremu je bil dolgo let ravnatelj. Leta 1931 je bilo na to zgradbo zgrajeno novo nadstropje ter vsa hiša urejena po modernih higijenskih zahtevah. V nedeljo, 29. maja, je bilo p. Klemenčiču izročeno visoko odlikovanjo, ki mu ga je dal zvezni predsednik avstrijske republike. Izročil mu ga je osebno nemško-štajerski deželni glavar dr. Rintelen, ki je sedaj minister za uk in bogočastjc. Ancjleška vlada dala zadoščenje ka toliški Cerkvi. Na otoku Malti, ki je pod vrhovno oblastjo Anglije, je nastal spor med tamošnjo vlado pod načelstvom lorda Stricklanda in med katoliško Cerkvijo. Angleška vlada, ki ni bila izpočetka dovolj poučena o razmerah, je odobrila Stricklandovo postopanje ter se tako izjavila proti malteški duhovščini in proti Vatikanu, ki je potrdil postopanje katoliške cerkvene oblasti na Malti. Toliko pa je bila angleška vlada previdna in obzirna, da je poslala na Malto posebno komisijo, ki naj preišče natanko tamošnje razmere. Angleška komisija je to storila ter izdala o tem stvarno poročilo, ki obscga 218 strani tiskane »modre knjige«. V tem poročilu daje komisija katoliški Cerkvi in njenim duhovnikom popolno zadoščenje, odobravajoč njihovo postopanje, obsoja pa ravnanje lorda Stricklanda kot predsednika vlade. Komisija med druginl izjavlja, da je Strickland hotel zavladati ne samo nad vsemi strankami, vsiljujoč vsem samo svojo stranko, ki jo je imenoval edino ustavno in dovoljeno, marveč tudi nad vsemi oblastmi, tudi nad cerkvenimi. Stricklandovo početje je med prebivalstvom rodilo nezadovoljstvo in ogorčenje. V oddelku, posvečenem položaju katoliške Cerkve, spominja komisija na opetovano obljubo angleške vlade, da bo vero malteškega ljudstva, to Je katoliško vero, spoštovala ter ji dala popolno svobodo delovanja in popolno sigurnost. Vsled tega komisija ne more priporočati nobene akcije, ki bi katoliško Cerkev in nje-; no duhovščino izključevala od političnega udejstvovanja in od udeležbe pri narodnem predstavništvu. Poročilo komisije, ki daje katoliški Cerkvi sijajno zadoščenje, je angleški minister za kolonije Cunliffe-Lister vzel na znanje ter osvojil njene navedbe in predloge. Nato je lord Strickland s svojo vlado dal ostavko. Odstopil pa je tudi glavni guverner — predstavnik angleškega kralja — na otoku Du Cane, ki je odobraval Stricklandovo politiko. Tako je katoliška Cerkev dobila od angleške vlade veliko zadoščenje. Obenem je angleška vlada dokazala, da v politiki in upravi ne odobrava sarnovolje in nasilja. Katoličani v Rusiji. Na Ruskem živi okoli dva milijona katoličanov. Njihova svoboda tudi v caristični Rusiji ni bila velika, v boljševiški pa je mesto svobode nastopil pritisk, zatiranje in nasilje. Nekdaj so katoličani v Rusiji imeli 614 cerkva, sedaj jih je samo še 180, od 580 kapel pa ni ostala niti ena. Prej je med katoličani na Ruskem delovalo 810 duhovnikov, danes jih je samo 310 in od teh je 200 v zaporih. Od duhovnikov je 500 bilo ali usmrčenih ali so umrli gladu, le malo število se jih je rešilo z begom v inozemstvo. Od 5 katoliških škofov so trije v jcčah. Prej je za duhovniški narašeaj skrbeld se^., dem bogoslovnic, sedaj ni nobene več. Tako zatirajo komunisti katoliško Cerkev. Boljševiška vzgoja. V Rusiji je še vedno največ nepismenih ljudi v Evropi. Boljševiki so koj ob prevzemu oblasti obljubili, da bodo ta madež odstranili od Rusije. Ustanovili so res veliko število ljudskih šol. Na deželi traja po uk štiri leta, v mcstih pa sedem let. Vzgoja, ki se daje otrokom v osnovnih šolah, je kajpada strogo brezbožna. O veri in Bogu se niti beseda ne sme v. teh šolah spregovoriti, k večjemu sramotilna beseda. In takih sramotilnili in bogokletnih besed kar mrgoli v boljševiškem šolskem pouku. Molitev je v šoli strogo prepovedana, niti doma ne smejo otroci moliti s starši. Otroci se nadalje vzgojujejo popolnoma v marksističnem duhu za najostrejši razredni boj, kakor ga n. pr. v naših krajih propovedujejo socialni demokratje ali socialisti. Vsaka šola v boljševiški Rusiji je pridružena kakšnemu kolektivnemu (komunističncmu) obratu, po mestih fabiiškemu, na deželi pa agrarnemu (poljedelskemu) veleobratu. S tem obratom morajo otroci politično sodelovati pri političnih demonstracijah, obhodih in volitvah. Sodelovati pa tudi morajo telesno. Otroci se pritegujejo ik delu v fabrikah in v poljedelskih velcobratih. Ko je svojčas velekapital izrab- ljal za cenen denar otroke za fabriško delo, so marksisti = socialisti in komunisti grmeli zoper kapitaliste kot zoper ikrvosese in tlačitelje ljudstva. Sedaj delajo boljševiki v Rusiji isto, socialisti in komunisti po drugih državah pa ne grmijo proti njim, ker so njihovi bratci v Karlu Marksu, skupnem duhovnem očetu. Proti temu izrabljanju otrok za težko delo je celo protestirala gospa Krupskaja, vdova Leninova. Boljševiški poglavarji pa se nič ne brigajo za ta protest, njim gre za izvršitev petletnega gospodarskega načrta, za kojega morajo tudi otroci žrtvovati svoje mlade sile in tudi svoje življenje.