TOTi
------
Izhaja 1. in 15. dne vsakega mesca, in vetji za celo leto 3 gold. SO kr., za pol leta 1 gold. SO kr.
Tečaj VII. V Ljubljani 15. febrnarja 1867. List 4.
topleje nam sije že solnce rumeno, Cvetice že milo pozdravljajo nas, Oznanjajo zgodnjo pomlad nam zeleno — Prišel da je zlati, želeni nam čas.
Y6 trate domače, dihajte veselo, Morivno meglevje zgubilo se je! Krasnejše zdaj cvetje bo vaše cvetelo, Osoda milejša naproti vam gre.
Jakoslav.
Kaj storiti, da otroci radi v šolo hodijo.
Spisal Fr. Govekar.
Mnogokrat starši svojih otrok ali iz hudobije, ali i z nevednosti ne pošiljajo radi v šolo; dostikrat je pa tudi učitelj kriv, da otroci ne hodijo radi v šolo. Najbolji pripomoček zoper hudobijo so postave, ki staršem ukazujejo, da naj svoje otroke pošiljajo v šolo ; zoper nevednost je pa podučevanje, in tu je učitelj sam naj boljši pripomoček. Učitelj naj si prizadeva, da je pri vseh ljudeh brez vsega madeža in vsem v vseh rečeh lep zgled. Tako si pridobiva ljubezen in spoštovanje pri starših, kar stori, da mu starši zaupajo svoje otroke, pričako-vaje, da jih bode dobro in keršansko izrejai. Prizadeva naj si
učitelj tudi, da otroke kaj nauči, in da jim bo šolski poduk resnično kdaj kaj koristil.
Da otroci radi v šolo hodijo, naj učitelj otrokom kaže, t. da ga veseli podučevati. To napoti otroke, da dobe tudi oni veselje do učenja. Ako pa učitelj pri vsaki priložnosti kaže le nevoljo, ter vedno toži, kako težko je učiti, in kaki reveži so učitelji, potem si tudi učenci mislijo, da je šola in učenje sploh neprijetna reč. Ubožec je učitelj, kteremu je učiteljski stan težak in pust, in je le takrat dobre volje, kedar so počitnice. Bolje bi bilo, da bi bil vse kaj drugega, kakor pa daje učitelj. Kako se more potem pričakovati, da bi bili učenci radi tam, kjer je tudi njih učitelj nerad, ali da bi jih to veselilo, kar je učitelju zoperno in neprijetno? Res je, da ni kaj prijetno učitelju, ki se mora dan za dnevom ukvarjati in truditi v prahu in soparici v družbi sirovih in nepokornih otrok; pa je tudi resnica, da ima vsaki stan svoje prijetnosti in sitnosti. Nevolja v kakem stanu pa stan le še bolj obtežuje in greni; treba je tedaj, da se učitelj popolnoma vdaja svojemu namenu, ter si vedno prizadeva, da si vse neprijetnosti dela prijetne. Revež je, kteri svoja opravila opravlja nevoljen in prisiljen. Učitelj naj se trudi, da učenci sami spoznajo, kako ga veseli biti v njih družbi, in da si prizadeva za njih pravo srečo. Kdor tega ne razume, temu je podučevanje le muka, učencem se pa zdi učenje le nekaka sitnost in grenkoba, ne pa veselje.
2. Učitelj naj bo pri otrocih vedno veselega serca in dobre volje. Ako je učitelj s svojim stanom zadovoljen, je lahko vesel, ter občuti in spozna, koliko s tem koristi sebi in učencem, koliko si pa tudi sebi in učencem lahko škoduje, ako nima te čednosti. Naj ti kdo ponuja zlato jabelko v sreberni posodi, če pa ima zraven kisel in pust obraz, ne mikajo te darovi. Tako je tudi pri podučevanji. Kje moreš pričakovati kaj sadu od zlatega nauka modrosti in kreposti, če prihaja iz suhe duše in čmernega obraza! Se ve, da ni kar si bodi lahko gospodariti z dobro voljo, ker le premnogo je vzrokov, da učitelj ne inore biti vedno vesel; vendar je to njegova dolžnost, da se kolikor toliko vedno premaguje in nekako sili, da se učencem vselej kaže dobrovoljnega, ne pa nezadovoljnega in čmernega. V šolo stopivši naj učitelj pusti zunaj šole vse svoje čmerne misli, ter naj se razvedruje z nedolžno in neskerbno mladino. To moč — se kazati vedno dobre volje — naj ima pa učitelj v
svoji oblasti saj toliko časa, dokler je pri učencih. Ako prideš v veselo in živo mlado družbo s potertim in čmernim obrazom, vedi, da bode to učence oplašilo in pobilo, in da ti potem še zaupali ne bodo, in ako se te nevedoma boje, pa tudi radi ne hodijo k tebi.
3.	Učitelj naj z učenci ravna ljubeznjivo in prizanesljivo. Učitelj naj tedaj z učenci dela ravno tako, kakor dober oče; naj jih podučuje, opominja, svari in tudi kaznuje, kedar je treba. Tako si pridobuje njih ljubezen in zaupanje, kterega ni nikomur bolj treba, kakor učitelju, ako hoče spešno delati v svojem poklicu. Učitelj s to lastnostjo si nadomestuje marsi-ktero drugo pomanjkljivost, si pridobuje otročja serca, ter doseže prej in gotovše obilniši sad, kakor drugi pri vsi svoji izverstnosti brez te lastnosti. Mnogo izverstnih učiteljev bi dvakrat — trikrat več sadu doživelo, ako bi jim ne manjkalo te lepe čednosti.
4.	Učitelj naj ne uči ničesa, kar ne more učencem zavoljo njih nezmožnosti dobro pojasnovati.
Tukaj kaže učitelj svojo modrost, kako pozna otroško dušo in nje zmožnosti. Obče je znano, da stvar, ktere kdo ne razume, ga tudi ne veseli. Pripravljaj tedaj prej učence za nauk, pogovarjaj se ž njimi le o znanih in lahkih rečeh, ter na to pridevaj jim neznano, da sami tega ne zapazijo. Ravnaj se zvesto po pravih vodilih, ter nikoli ne pozabi, da otroci ne ra-zumijo in nezapopadejo, ako že ti razutniš, in tudi ne tako naglo, kakor znabiti ti misliš. Zraven pa tudi vedi, da se že v navadnem življenji nihče rad kaj ne uči, od česar ne pričakuje kaj dobička in koristi; ravno lako je tudi z učenci pri učenji. Povej tedaj učencem, kdaj bodo to, kdaj uno v življenji rabili. Povej jim pa tudi v prav živih in resničnih zgledih, kdaj in pri kteri priložnosti in zadevi je koristilo temu pa unemu, daje to vedil in znal, unemu pa škodovalo, ker ni tega ali unega vedil. To jih spodbuja, da so pridni, da potem nauk toliko pazljivše, željnejše in boljše poslušajo, ter si ga bolj vtiskajo v serce in spomin. Prizadevaj si, da bode tvoj nauk zraven tega tudi mikaven, ne pa dolgočasen!
5.	Učitelj naj učence napeljuje, da to, kar se uče, tudi djansko rabijo. Ako pustiš, da učenci sami poskušajo svoje moči, potem kedar kaj pravega zadenejo ali uganejo, sami sebi vedno več zaupajo in verjamejo, to jih zelo veseli in spod-
buja, da so pridnejši, ker tako sami naj več spoznajo, kaj jim nauk koristi. Zato naj učitelj vedno le zbuja njih moči, jih vodi in napeljuje, in zmika misel na misel iz njih duše. Samostojnih pa vendar nikdar ne sme pustiti, ker to bi jih naredilo le prevzetne, ter bi bilo za napredek zelo škodljivo. Povsod naj bo učitelj voditelj, učenci pa delavci; naris naj jim on naredi, izdelujejo naj ga pa učenci. Potem naj jih vedno vodi, da se vse lepo redno versti in dobro in terdno dela, razvija in zveršuje. Kar je pretežko, naj jim lajša, kar ne razumejo, naj jim jasni, in kar jim manjka, naj jim pa dodaja in popravlja. Učitelj naj ima vedno pred očmi pregovor, ki pravi: „Delo kaže moža" — in pa sladko svest, da dobro dela, ker to vterjuje njega in njegove učence.
Knjižnica ljudskega učitelja.
Ni še davno, odkar je prinesel „Slovenec" žalostno novico, da se še nahajajo po raznih krajih naše mile Slovenije učitelji, ki jim je za svojo lastno omiko prav malo, ali še celo nič mar. Pripovedoval je namreč neki podučitelj, da je prosil svojega starega učitelja, naj bi mu dal kakošno knjigo, da bi jo bral, kedar mu čas dopušča, toda — bodi ga Bogu milo — stari učitelj, ne imevši pri svojem dolgoletnem šolovanji druge knjige, ponudi mlademu učitelju politično šolsko vredbo priporočevaje mu, naj jo pridno in marljivo prebira, kajti to je vsakemu učitelju naj potrebniša in naj koristnejša knjiga. Ne morem ugovarjati, da ne bi bila omenjena knjiga učitelju zelo potrebna in koristna, in da ne bi smel nobeden učitelj brez nje biti; ali da bi ravno ta edina knjiga učitelja tudi izobraževala in k omiki napeljevala tako, da bi učitelj zadostoval sedanjemu napredovavnemu času, tega nikakor ne razumem; kajti jaz mislim, da če učitelj hoče dan danes napredovati, mora imeti nekaj več knjig, nego samo politično šolsko vredbo, kakošen star „Abecednik" in pa kake druge stare šolske knjige, ki niso več za nikakoršno šolsko rabo. — Nastala je sedaj druga doba, v kteri vse napreduje in se po zaželeni omiki steguje; tudi učitelj ne sme nikakor zaostajati, marveč posebno on se mora redovito učiti in prebirati knjige in časopise, da zadostuje sedanjemu svetu. To se ve, da komur ni kaj mar za omiko, temu
ni treba niti knjig, niti časopisov. Učitelj pa mora napredovati, on se mora izobraževati in tudi drugim k potrebni omiki na vso moč pripomočti ; a k temu potrebuje učitelj obilo dobrih knjig, to je, on mora imeti po svoji zmožnosti dobro osnovano kn jižnico. —
„Nikoli nisem sam", je djal njega dni neki sloviti učenjak — pokazaje na svojo bogato knjižno zbirko. Tudi ljudski učitelj naj bi rekel: „Nikoli nisem sam! Če nisem pri mladini, sem pa doma, kjer mi je dobra knjiga voditelj, prijatelj in naj ljubši tovarš". Neki pesnik je djal: „Moja edina želja je, da bi imel majhno hišico, velik vert, nekaj prijateljev, pa —obilo knjig". Tako naj želi tudi vsaki učitelj. Stanovanje ima že tako vsaki; znabiti tudi kakošen kos verta; a prijatljev, kolikor manj jih kdo dan danes ima, toliko je bolje, in ljudskemu učitelju ne ostaja tedaj drugega, da bi bil zadovoljen, kakor omenjeni pesnik, nego, da si oskerbi knjig — obilo knjig; in ako jih ima precej lepo število, gotova je njegova domača knjižnica. — Knjige naj bodo ljudskemu učitelju prijatelji, naj mu bodo tovarši in sve-tovavci, in prepričal se bo, da ne bo nikoli slabo izhajal. — Ne mislim pa nikakor reči, da bi moral učitelj imeti polno omaro vsakoverstnih knjig, kakor jih imajo učenjaci; kajti dobro vem, da učiteljski pičli dohodki tega ne dopuščajo. Knjižnica ljudskega učitelja naj se ravna po njegovih dnarstvenih zmožnostih. Da bi pa učitelj tega ne zmogel, temu mi ne more nikdo ugovarjati, kajti poznam učitelje na kmetih, ki imajo zelo pičle dohodke, vendar pa imajo dokaj podučnih in znanstvenih knjig — da! še nekaj več, — knjige so še poverh prav lično vezane in v nalašč zato napravljenih predalih prav okusno vverstene.
„Kakošne knjige pa mora imeti ljudski učitelj?" bo prašal ta pa uni. Odgovor je lahek. Učitelju naj potrebniši spisi in knjige so pervič take, ki se pečajo z odrejo nježne mladine. Zarad tega mora ljudski učitelj za enake spise in knjige naj-pred skerbeti, potem še le za druge podučne in kratkočasne. Tudi ni vse na tem, da ima kdo prav obilo knjig, ampak veliko več je na tem, kakošne knjige ima. Učitelj naj naj pred skerbi, da ima izbrane knjige o izreji in podučevanji šolske mladine in knjige, ki opisujejo vesoljni svet in domačo zgodovino; za temi naj potrebnišimi knjigami pridejo še le na versto one knjige, ki opisujejo tuje narode in običaje, kakor tudi podučne knjige za mladost in bolj doraslo ljudstvo. To se razume samo ob
sebi, da mislim samo take podučne knjige, v kterih veje pravi duh katoliške cerkve. Iz enakih knjig naj zajema učitelj tečno hrano svojim malim, pa tudi sam sebi. — Učitelju je treba, kot vsakemu pridnemu delavcu, počitka; in, ali niso lepe, podučne knjige naj bolji počitek trudnemu, onemoglemu učitelju po končanem šolskem delu? — Dobre knjige izobražujejo človeka; in komu je izobraženja bolj potreba, ako ne učitelju, ki ima težavno nalogo, da izobražuje narod. Kdor pa ni sam zadostno izobražen in odgojen, ne more in ne zna drugih izobraževati. Iz vsega tega, kar sem ravno napisal, vsaki lahko spozna, da mora učitelj brati, veliko in pridno brati, in to zamore le tadaj, ako ima precej lepo število knjig, to je, če ima dobro osnovano knjižnico. — Pervi prostor v učiteljski knjižnici pa mora imeti sv. pismo stare in nove zaveze, kajti sveto pismo ostane vedno poglavitna knjiga, iz ktere se zajemajo naj potrebniše resnice sv. vere, kakor iz naj čistejega vira. Zgodbe, ki jih nam pripoveduje sv. pismo, niso izmišljene, ampak edino prave in resnične: so polne duha in poduka za mlade in stare.
Ktera knjiga pa je tudi pripravniša, da bi učitelja tolažila in krepila v njegovih težavah in drugih nezgodah, ako ne sv. pismo? Sv. pismo je tedaj perva in naj potrebniša knjiga vsakemu učitelju brez izjemka, kar je že tudi povedal „Tovaršev Pašnik" v nekterih listih prav dobro.
Za sv. pismom naj bi se verstile v knjižnici ljudskega učitelja razne knjige o izrejanji in podučevanji sploh: to se ve, da o izreji in podučevanji na kerščanski podlagi. Zalibog le, da nam enakih knjig v našem milem domačem jeziku še precej pomanjkuje. Knjiga o izreji, za ktero je rajnki domoljub č. g. korar Jožef Poklukar dve sto goldinarjev v svoji oporoki volil, bode nam verlo dobro došla, da bi jo le kdo pisal, ki je izurjen rejnik nježne šolske mladine. Nadalje se morajo v knjižni zbirki ljudskega učitelja nahajati razne knjige o posa-mesnih naukih, kakor n. pr.: o verstvu, zemljepisji, občni in domači zgodovini, rastlinstvu, živalstvu, rudstvu, naravoslovji, sadjereji, čbelarstvu, poljedelstvu, sviioreji i. t. d. Knjižnica bi morala imeti tudi razne pedagogične časopise in potem precej lepo zbirko podučnih knjižic za ljubo mladost. Veliko lepih Šmidovih povestic in drugih je že v našem maternem jeziku na
*) Slišali smo, da se že sklada. Bog daj srečo!	Vredn.
belem dnevu, toda koliko učiteljev je, pri kterih bi človek morda komaj našel eno omenjenih knjižic, ki k večemu velja le kakih 30 soldov! Koliko učiteljev je še po naših slovenskih šolah, ki ne poznajo družbe sv. Mohorja, ne „Slovenske x\latice", pri kterih bi za majhne krajcarje dobivali lepo število zlata vrednih knjig!
Segajte tedaj pridno po domačih knjigah, dragi učitelji, in snujte si polagoma lepo domačo knjižnico, ki bo gotovo vam in mlademu zarodu, kteri je izročen vaši izreji, iu vašemu izobraževanju na prid in korist. Posojevajte pa tudi radi drugim knjige iz svoje domače zaloge, da se tudi oni polagoma izobražujejo. *)	Iv. Tomšič.
Pomenki
o slovenskem pisanji.
VII.
T. I)obrovsky, pervi dobri slovanski jezikoslovec, je večkrat pisal o slovanskih govorih, zlasti v češki slovnici (I. 1809 in 1819} 111 v staroslovanski (Instit. ling. slavic. dial. vet. 1822),
U. Kako jih pa imenuje?
T. Imenuje jih narečja (idiomata, Mundarten) ter pravi, da se po gotovih znakih (characteres, Kennzeichen) dajo vre-diti v dve versti. Koj v §>. 1. poslednje knjige piše: Sermo Slavenicus, rectius Slovanicus aut Slovenicus, sensu latissimo sumptus in duo genera idiomatuni dispescitur: in Idioma ordinis primi (A); et in Idioma ordinis secundi (S).
U. Kteri so tisti znaki?
T. Horum idiomatum characteres sunt:
A.	B.
1. raz: razum.	roz: rozum
t. iz: izdati.	v' (vy): v'dati
*) Kar pa se posamesno ne more doseči, naj se stori z združenimi močmi. Večkrat smo že govorili o učiteljskih knjižnicah in jih učiteljem pripo-ročevali; tudi pri tej priliki naj povemo, kako se je vstanovila neka učiteljska knjižnica. — Trije prijatelji učitelji se pogovore, da hočejo vsaki mesec ene krajcarje dati za to, da si napravijo nekaj šolskih listov in če bo mogoče, da nakupijo tudi nekaj naj bolj potrebnih knjig. To store. Sčasomo se jim pridružijo še nekteri drugi, in tako imajo sedaj knjižnico, v kteri je mnogo izverstnih pe-dagogičnih in drugih znanstvenih knjig.	vredn.
3. I epentbeticum. korabl' zemlja postavlen
salo, krilo, pravilo moliti se.
5.	pesti, mošti. pešt, mošt. peči, moči. peč, moč.
6.	zvezda, cvet.
7.	t', (toj).
8.	pepel.
9.	ptica, studenec.
10.	desnica.
korab'
zemia, zemie. postaven.
d. epentbeticum: sadlo, kridlo, pravidlo. modliti se. peci, moči. pec, moc.
gvezda, kvet.
ten.
popel.
ptak.
studnica.
pravica.
17. In kako je razredil ali razverstil narečja? T. Secundum hos characteres si dialectorum species, qua-rum Grammaticae prostant, examinentur, quinque earum sub A, aliae quinque sub B comprehendentur, et quidem,
Sub A.
1.	Russica
2.	Slavica vetus.
3.	Illyrica seu Serbica.
A.
5.
Sub B.
1.	Slovacica.
2.	Bohemica.
3.	Sorabica seu Vendica in Lusatia superiori.
4.	Sorabica in Lusatia inferiori.
5.	Polonica.
Croatica.
Slovenica s. Vindica in Carniolia, Stiria, et Carinthia.
Differunt autem dialecti, etiam ejusdem ordinis, non solum vocabulis, sed ma.vime formis et flexionibus. (Institutiones ling. slav. IV. gl. Metelko, XVIII.)
1\ Kaj Dobrovsky! Safafik — ta jih je še le razdrobil ta, — porečeš.
vin.
v
T. Safafik, slavni slovanski jezikoslovec in zgodovinar je tudi pisal o mnogih prilikah o tej reči; tako p. v slovstveni povestnici (1. 1826), v slovanskih starožitnostih (1. 1837) in v slovanskem narodopisu (1. 1842).
17. Kako pa on imenuje govore slovanske, in po kterih znakih jih je razpostavil?
T. Jezik (jazyk) slovanski, pravi, ima več narečij. Loči se pa v njem dvojni govor ali dvojna mluva (čes. mluva t. j. govor, die Rede, Sprache), po nekterih znamnjih, n. pr. v A)
salo, kadilo, moliti se; pal, kral, cvel; zem/a, lovien; motriti; — v B) pa, sarflo, kadirflo, morfliti se; padi, kradl, kveil; zem-ja, zeme, loven; patiiti itd.
17. Te znamnja se vjemajo s poprejšnjimi.
T. Slovak M. Hodža je popisal Šafafikovo razredbo slovanskih narečij slovaški v berilu za nižje gimnazije, ktero je sostavil E. Černy, in na svitlo dala Matica slovaška. Ker je lehko umeti, lože od češkega, beriva ta spis po slovaški, ali kakor Slovaki sami pravijo, po slovenski:
Šafafik vo svojom spise „Slovansky narodopis v Praze 1842" rozličuje každy jazyk, a tak osobitne slaviansky, namlu-vy, mluvy na reči, reči na narečia, narečia na pod reč ia, podrečia na roznorečia. Toho je takato sposoba:
A.	Mluva vychodno-južna:
I.	Reč ruski, jej nirečia:
1.	vel'koruske,
2.	maloruske,
3.	belorusko.
II.	Reč bulharski, jej nirečia:
1.	staroslovančina (cyrillske nirečie, cirkevne, starobulharske),
2.	novobulharske.
III.	Reč ilyrski, jej nirečia:
1.	srbske,
2.	chorvatske,
3.	korutansko — slovinske.
B.	Mluva znpadna:
I.	Reč leski, jej narečia:
1.	pol'ske, a tohoto podrečie kasubske.
II.	Reč češki, jej nirečia:
t. češke (a moravske),
2.	uhorsko — slovenske (slovenčina).
III.	Lužieko — srbski reč, jej nirečia:
1.	hornolužickč,
2.	dolnolužicke.
IV.	Reč polabski, užuž vymierajuca; joj narečie je jedno: drevian-ske, už temer vyhasle.
A tak ved'la toho, jako to Šafarik vystavil, sii v Slavian-čine mluvy dve, reči sedem, nareei š trn as t', podrečia dve. (Vid. Slovan. Narodopis str. 5. 6. in Slovenska Čitanka. II.)
Vaje v pisanji. Bogat umerje, reveža pa Bog vzame. Po povoženi cesti trava ne raste. Komarja bi koval, ko bi mu kdo podkve delal. Boljši jo dober glas kot srebern pas. Dober prijatelj in pa star denar sta veliko vredna. Sej v prihodnjost! Germ ne podere drevesa.
Vsi ljudje vse vedo. Ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi. Kdor ubogim daruje, Bogu posojuje. Naj bolja luč je Bog. Bodi še tako dragega, mimo čiste duše, ni nič. Greh je v dve plati oster meč. Blagor mu, kdor v Gospoda zaupa, čigar svest je Bog! Spomin je sercalo, ki v njem obličje lastno ogleduješ. Za ljubo imej deželo, kjer si rojen, koder si kruh služil, in kamor še za kruhom pojdeš! Tudi počasi se daleč pride. Skušnja je pregovore rodila, poterdila in ohranila.
Učitelj J. v I. je imel polno polno šolo, in kjer je polna šola, je tudi polno nerodnosti, ktere mora učitelj pri slabo odrejenih otrocih če ne drugače tudi z leskovim mazilom odpravljati. Učitelj J. tedaj enkrat nekega nepokornega dečka dobro s palico namaže. Mati slabo odrejenega otroka gre učitelja k sodniji tožit. Zdravnik pogleda dečka, in vidi, da nima druge škode na životu, kakor da je dobro napisan. Slabo se že godi učitelju, in kmali bi bila iztekla huda sodba zanj, da je kriv in da bi zapadel kazni; toda oglasi se učiteljev zagovornik in (argumentum ad hominem) vpraša pričujoče gospode sodnike, če je kteri med njimi, ki bi v svojih mladih letih že ne bil dobil kterikrat takega mazila, in koliko mu je to koristilo itd., ter sklene: »Če iz očitnih šol veržete palico in ne rabite za zdravilo več leskove masti, pa zaprite šole, ker množico razuzdanih otrok večkrat ne kroti in ne ukroti drugega, kakor to — sicer žalostno in grenko — pa prav tečno in zdatno zdravilo«. Sodniki se premislijo, in učitelja popolnoma oprostijo. — To je resnična zgodba; prev-darite pa, ljubi tovarši učitelji: kdaj, pri kom in koliko se sme rabiti to šolsko zdravilo !	—o—
© © © 4«
ISfaj bil v ozidji tvojem bi, Ljubljana, Iskal v deželi Lahov sreče raja, Kjer ljuba večna se pomlad obhaja, Na Jutrovem, Iger rase sladka mana, —
Bi bila moč mi kraljevati dana,
Sveta bi vžival slast — prišla bi graja, Za Eve greh, nikomur ne zaztaja, Rodila, ki ga je — terpljenja rana.
Povsod bi bile zveste mi sestrice Bridkost in radost kot verstne kraljice, — Sej sreče niso zvezde mi sijale.
Tu, kamor me osodaje vmestila, Živeti dalje tukaj naj bi me pustila,
Če složnost, mir, — roké si bote dale!
__Ivan Tomšič.
Narava in človek
v svoji pravi složnosti.
Spisal Živkov.
(Dalje.)
Sila zanimiv in pa dve gibe važen je pes Parad, ker ga ne kinča samo iskrena ljubezen in zvestoba, ktera se rada pri peseh narajma, temuč tudi preizversten glazben posluh.
O začetku francoskega punta namreč je dirjal vsaki dan neki pes k paradi pred kraljevo palačo, in se je deržal igravcev, ter hodil in postajal kraj njih. Po paradi je odbežal, pa je drugi dan zopet ob pravem času pri bežal k ljubim igravcem. S tem se jim prikupi, kerstijo ga Parad, ga kermijo in vzajemno k obedu vabijo. Kteri ga hoče kraj sebe imeti, ga gladi, in mu reče: „Parad, danes obedovaš pri meni!" Na to gre pes ž njim, se najé, in se zopet poslov/, da bi po svojem nagonu k petju, igri ali v drugo gledišče prav prišel, kjer se je k muzikašem v kak kot stisnil, in je še le po igri odhajal. Ta muzični pes je pa tako le poginil: Šel je z muzikaši nekega polka na Laško, in je imel posebno rad slovečega Desja (DesaixJ. Ko mu tega miljenca v bitvi marenžkej 14. junija I. 1800. krogla ubije, plane k umirajočemu, in najde v tem hipu po drugi krogli tudi on svojo smert.
Omenim še, da nektera žival tudi igra na orodje; drugim je to le spodtika. Naj pripravniša je opica. Na starih podobah se vidi, kako piska na žveglo ali brenka na strune. Egipčani so pesjoglavno opico učili čerke, ples, piskati in brenkati. S tem si je denarje služila, in jih je vtikala v mošnjo, ktera jije z rame visela. Vidil sem tudi opico prav dobro kučjašiti, v levici vajet, v desnici bič. Kaj takega se še sihdob vidi. V Parizu je ena na gosle godla. Skoda, da ni povedano kako, kar je bilo naj važneje. Naj beržeje ni preizverstno godla , pa dovolj, če ni bilo slabše od človeškega početnika.
19.
Starša žival uči in odgoja mlade. Pri živali ni vse prirojen nagon, kakor nekteri mislijo. To že so starodavniki za-
pazili. Modri Aristotelj piše: „Slavica uči svoje mlade", in Plinij 10, 43: Mladi slaviči poslušajo skerbno stare, in poskušajo pesem; zapazi se še celo, da stari pokrega, mladi pa popravlja. Mojzesova pesem (5. Mojz. 32, 11.) omenja, kako stari orel mladiče uči letati. Kdo ne ve, kako mačka mlado uči miši loviti ? Prinese ji nekaj pokvečeno mišiko; če je še prečversta, da bi mladi všla, jo še bolj pokveka, da jo mlada lahko vlovi. Tako ravnajo ptice roparice, jastrebi, sokoli itd. Dela Malle je gledal, kako sta stara sokola nad gnjezdo godnih svojih mladičev plavala in jih veselo klicala. Ko se k njima dvigajo, spustita mertvo miš ali inertvega vrabca, za kterim se urno zaženejo; vendar ga s pervega ne vejo v zraku vloviti, pač pa po večkratni skušnji, ker ga jim preje ne pustita pojesti. Pozneje jim prinašata žive, več ali manj pohabljene tiče; in ko že tudi te dobro lovijo, jih še izurjata v lovu čisto zdravih, in tako doženeta pervotni poduk. Orli si odneso mlade na herbtu, jih na enkrat s sebestreso, da se vadijo letati, pa so berž zraven, ako kteri peša. Žerjavov poduk smo predi brali. Pa ne samo lastnih mladih, temuč tudi druge svoje verste uči žival. C""» a«ij«->
Iz Maribora. 16. preteč, m. je bila v tukajšnji čitavnici odbo-rova seja, v kteri se je pogovarjalo o Slomšekovem spominiku. Sklenilo se je, da naj se ta spominek postavi na prostoru pred cerkvijo sv, Alojzija in med semeniščem in gimnazijo. Sedaj bodo to stvar presodili še umetniki, in potem ima o tem zadnjo besedo cerkvena oblast, ker je ta prostor cerkven. Kdor je za ta spominek še kaj namenil dati, naj se podviza! — Ta dan je prišel na svetlo tudi pervi list „Slovenskega Gospodarja" v veliki četertini. Posebno vrednost mu dajejo djanski spisi o županijskih in drugih narodskih rečeh. Verlo! — 25. preteč, m. so umerli tu prečastiti gospod stolni prošt Mih. Pikelj, verli sin matere Slovenije. Naj počivajo v miru!
Od sv. Lenarta na Štajerskem. Kakor slišimo je od slavne c. k. deželne vlade prišlo do posamnih županov vprašanje, kako je kaj z nemščino v slovenskih šolah. Znano je, da je to misel sprožil g. dr. Langer v zadnjem deželnem zboru. Sedaj jo uga-nujejo župani eni tako, drugi tako. Zupan, ki sam nekoliko zna nemško, hoče tedaj tudi, da se v njegovi šoli uči nemško; ako je kje kak županov pisar, ki je zavihan bolj po nemškem, kakor po domačem kopitu, tudi cedi sline po nemščini in na vse strani možem prigovarja, da naj se pulijo za tuji jezik. Čudni odgovori bodo prišli res na dan, če
II
jih bodo ponemčeni župani ali njih pisarji sami kovali. Zakaj se o toliko važni reči ne vpraša naša častita duhovščina, to je, g. g. župniki in dekani, ki so vendar pervi predniki ljudskih šol ? Ne rečemo, da bi ne bilo tu pa tam prav umnih županov in pametnih srenj-skih mož, ki dobro poznajo svoje potrebe in bodo o tej reči tudi moško in na korist svojega kraja govorili, — ali bojimo se tudi, da jih je mnogo, ki so slabi, da se dajo pregovoriti in preslepiti, da ne vidijo ¡11 nc spoznajo tega, kar jim je naj pred treba — izobraževanja v domačem jeziku. Nikakor ne terdimo, da se nam Slovencem ni treba nemško učiti; dobro pomnimo, kako so naš nepozabljivi vladika Slomšek pisali, rekoč: „Kolikor jezikov znaš, toliko možev veljaš"; ali to mislimo, da v ljudski šoli na kmetih ni kraj, kjer bi se nemščina gojila; kdor se hoče tujega jezika učiti, naj se ga uči posebej na svoje stroške, ne pa na škodo vsemu naroda. Zgodovino nam kaže, kaj so nam koristile dosedanje nemške ljudske šole: otroci niso znali ne slovenski, pa tudi ne nemški, in ljudje, ki prirastejo iz takega ploda, so nevarni polovičarji, kteri niso ne krop, ne voda in gotovo ne na slavo domovini in tudi ne na korist deržavi. Učitelji, prevdarite tudi vi to reč, in ne zanemarjajte tu svoje dolžnosti! — v —
Iz Celja. Dovoli, dragi „Tovarš", da ti tudi jaz enkrat nekoliko verstic pišem ! Težka je naloga vsakega učitelja in sveta njegova dolžnost, ktere spolnovati pozabiti ne sme; velike so zasluge njegove nevtrudljive delavnosti. Po vsi moči si prizadeva, da bi izročene otroke gojil v strahu božjem, da bi jim potrebnih naukov v glavi in v sercu vkoreninil, in jih po tem takem za djansko ali družinsko življenje pripravil na zaželeno stopinjo. Njegova skerb je, da učenci iz šole stopivši ne bi zapustili učilnice in učitelja s prazno glavo, nego imeli terdno podlago, na ktero bi potem nadaljevali, naj postane kteri izmed njih kmet, rokodelec, kupčevavec, vojak ali kar si bodi. Kratko rečeno: učitelj, ki se zave in svoje dolžnosti zvesto in na tanko spolnuje, je velik dobrotnik ne samo srenji, v kteri biva in podučuje, ampak tudi deržavi. — Da pa učitelj more popolnoma svoje dolžnosti spolnovati, da ne dela in uči kakor stroj vedno naprej po starem kopitu zastran ljubega vsakdanjega kruha, in da ne zaostaja v znanostih in vednostih, ktere so njegovemu stanu potrebne, je perva njegova skerb, da s časom tudi naprej hiti, napreduje in se izobražuje, kolikor je naj več mogoče, da ni zadnji, kedar bi imel biti pervi. Sedaj se od učitelja več zahteva, kakor v poprejšnjih časih. Stopimo tedaj na noge, posebno mi, kteri smo še le pred nekoliko časa stopili v ta imenitni in težak stan; bodimo po vsi moči zvesti svoji nalogi in dolžnosti in sicer z združenimi močmi; spodbujajmo eden drugega, posnemajmo, kar vidimo pri izverstnih in skušenih šolskih možeh; der-žimo se tega, kar nas uči vsakdanja skušnja, da bomo vredni svojega imena. Nikar ne mislimo, da smo po doveršenem pripravništvu že dovolj pripravljeni in izurjeni za svoj poklic. Učiteljsko pripravništvo nam je le podlaga in začetek našega delovanja; na to podlago moramo nevtrudeno naprej zidati. Pomnimo, da je le tisti pravi in koristni učitelj , kteri je vedui učenec. Človek nikoli dovolj ne ve in ne zna.
Pervo je, da se sami izobražujemo, potem moremo tudi druge izobraževati. Potrudimo se v soli tako učiti in se obnašati, da bo naše pri-zadetje dober sad obrodilo, kajti iz šole — namreč iz dobre šole — rastejo tudi boljši časi. Bog k temu pomozi!	J.—ei—.
Iz Zagreba. Naše društovo: „učiteljska zadruga" veselo napreduje; 32. preteč, m. je imel opravni odbor tega društva sejo, v kteri se naznanja mnogo lepih zbirkov na korist „zadruge". Kaj pa delate vi, Kranjci, s svojo družbo „v pomoč učiteljskim vdovam in sirotam", ker ne slišimo nobenega glasa več o njej? — Tu je ravnokar prišel na dan „Naravoslovni Abeced ar s poučnimi s tiho vi". Izdal g. Lav. Hartman. Slike se stikajo z do-tičnimi začetnimi pismeni; se ve, da je ta knjižica le namenjena mladini za zabavo, ne pa toliko za poduk.	A.
Iz Istre. Tukajšnjemu šolskemu višjemu ogledništvu se je postavno naročilo, da naj dobro čuva, da se v pervem razredu ondašnjega solskega okroga učenje v maternem jeziku deli, to če reči: v ilirskem ali slovanskem, to je v tistem jeziku, ki ga šolska mladina ali govori doma, ali pa, v kterem se keršanski nauk odraslim v cerkvi naznanja; k učenju drugega deželnega jezika naj se malo po malo se le v drugem razredu takrat prestopi, ko so se otroci že v maternem jeziku pocetnih naukov naučili, to je mehaniškego branja in pisanja, in so dospeli do one stopnje, na kteri se to ume, kar se bere? — Tako okrožnica preslavne teržaške škofije.	(Po „Slov.<9
Iz Notranjskega. Še vedno se med ljudmi nahajajo nekteri, ki mislijo in terdijo, da namen in naloga ljudske šole je ta, da se otroci v njih ponemčujejo. Ni davno, kar sem naletil na modrijana, kteri je rekel, da otroci le takrat kaj znajo in vedo, ako se v šoli vadijo nemški. „Kaj neki so sedanje šole", pravi on, „ker otroci se drugega nič ne nauče, kakor to, da znajo iz molitvinih bukvic nekoliko brati. To ni nič; ali nekdanje šole so bile drugačne; otroci so se naučili kaj nemško. V naši vasi", modruje mož dalje „so bili iz ene hiše trije fantje oficirji, kar bi ne bili nikoli, ako bi se ne bili v domači šoli nemško naučili". Na zadnje pa pravi: „Že vem, zakaj nočete sedaj nemško učiti, menda zato, ker hočete, da je folk neumen in zabit". — Takim ljudem oči odpirati, je kaj težavno; bolje je, da jih pustimo, naj jih zmodrujejo boljši časi! Boljši časi za naše šole pa bodo takrat, ko bo naš jezik imel pri gosposki pravo veljavo, da bo kmet vsa pisma od gosposke dobival slovenska, dajihbosam lahko prebiral. Sedaj se mu zdi, da mu domači jezik res ne koristi več, kakor toliko, da v cerkvi moli iz molitvinih bukvic. Naj bi naši deželni poslanci tišali med drugim tudi na to, da naj se povsod brez izjemka kmetu nikoli drugače ne dopisuje, kakor v njegovem domačem jeziku. To je vendar prav naravna reč, ktera se drugače ne more misliti, — in vendar se ta zlata pravica še tako malo spolnuje.	Lovračev.
Iz Ljubljane M. M. Povedal sem v 1. I. t. I., kako se „Freie pädagogische Blätter" neznano boje Jezuitov, in kako je temu listu pedagogika pri Jezuitih strašno nevarna in škodljiva, dasiravno je pre-
(ekle dni na Dunaji neki kandidat za deželne poslance volilcem na vsa usta rekel, da so Jezuiti le bav bav za male in politično mladoletne; pravi Jezuiti so pa jezični dohtarji, ki stavijo na verh, kar je spodej, in imajo usta polna sladkih obljub, kose ljudstva ponujajo; a njih skerb pa je, da ostanejo zmirom tam, kjer so častne in mastne službe.
Ko pa danes „freie pädagogische Blätter" v misel jemljem, hočem povedati, kako da ta list sodi tudi o Slovencih.	Da se od lista, ki svojo učenost nabira iz obeh „Pres" in druge take so-derge, nimamo nadjati pravične besede o Slovanih, se razume samo po sebi; da pa v enem listu na eni strani hvali, kar na drugi graja, to se nam pa nad vse zdi čudno ali vsaj nedosledno. — Na 35. strani ima dopis iz Ogerskega, ki med drugim pravi: „Bahova vlada je bila v mnogih ozirih Avstriji nevarna; tudi Ogersko ve od tega povedati. Omikonosci tiste dobe so si v glavo postavili, da hočejo šole prenare-jati in tako ljudstvu vzeti närodnost. Prezerli so pa. da šole predstavljajo narod, in kdor se jih poslužuje zoper narod, hoče narod vsmer-titi z njegovim lastnim orožjem. Tako kratkovidno ravnanje je moglo spodleteti, posebno pa na Ogerskem, kjer se närod tako krepko zaveda, in kjer ga v celi deželi ni zavoda, kteri bi hotel ljudstvu jemati närodnost. Bahovci sploh so slabo razumevali ogerski närod, prišli so kot vradniki v deželo, niso razumeli ogerskega jezika, še manj pa njegovega duha. Vendar pa vsak razume, da znanje z ogerskim jezikom naj več pripomore, da se spoznä značaj ogerskega ljudstva. V jeziku je nekaj terdega in okornega .... taki je tudi značaj našega ljudstva......Bahova doba je za nami, rane, ktere je vsekala našemu šolstvu, se še niso zacelile. Še le potem, ko se politične homatije poravnajo in ko Ogersko stoji terdno na svoji deržavni stopnji in se bo närod mogel svobodno gibati in razvijati, bodo se naše šole povzdignile".
K temu dopisu bi mogli mi iz svojega slavjanskega stajališča marsikaj pristaviti; poglavitna reč pa nam je danes priznanje närod-liega izobraženja po šolah, za kar se tudi mi kakor vsak narod, smemo poganjati; zapomnimo si pa tudi to, kar „freie pädagogische Blätter" tudi za pravično spoznajo, da bomo toliko ložeje razumeli, kar beremo na drugi strani, pod napisom pedagogični razgled: ,,Iz našega cesarstva ni nič kaj posebnega .... Spomina vredno pa je poganjanje Slovencev po Koroškem živečih, da se v nemškem jeziku po ljudskih šolah zopet podučuje. To prizadevanje nam očitno in določno kaže, da ima nemško ljudstvo nalogo pripeljati druge närode do omike (Smo že večkrat to slišali. Pis.) in da njegovemu jeziku ni para (zakaj se neki sami tako radi uče francoskega, in ga bolj ko svojega čislajo. Pis.); to pa tudi silno priča, kako bo-lehna je naše dni narodna sanjarija. (Na uni strani ste pisali ravno
*) Beseda se tukaj jemlje v pomenu, kakor jo rabijo pisatelji neke znane stranke.	Pis.
**) Ne vemo, ali je nevednost, ali hudobija kriva, da nas nekteri Nemci Slovence take vidijo.	pis.
narobe! Pis.). Slovenskega pismenega jezika s svojimi par besedami Slovenci še sami ne razumejo, in je bil znajden še le pred nekoliko leti. To je zares čudno, pa resnično". Tako modruje učeni (?) literat v nemškem šolskem časopisu. Da so v slovenskem jeziku že pred tisuč leti pisali in v vanj sveto pismo prestavljali in božjo službo v njem obhajali, od tega se učenemu zgodovinarju še ne sanja, nemara, da kaj več ve od staroegiptovskega jezika; kako učeni da so na Dunaji v zemljepisji, se dostikrat prepričamo, ker Ljubljana jim je sedaj na Koroškem, sedaj na Štajerskem itd. Ali od vrednika šolskega časopisa bi pa vendar po pravici tirjali, da bi na drugi strani ne podiral, kar je na pervi stavil, vedi si ga Bog, ali ima tako kratek spomin, ali misli morda, da za njega v Avstriji ni drugih narodov razun nemškega in madjarskega? Žalibog, daje ta misel tako globoko vkore-ninjena med visokimi in nizkimi! Od takih Nemcev pa Slavjani sploh ničesar ne pričakujejo; ravnopravnost jezika in naroda jim je tem v peti, in v ta rog ne trobijo ne le „freie pädagogische Blätter", temuč tudi drugi nemški šolski listi n. p. „Volkschule". Njih prenježna skerb je, da bi se nemščina preveč ne zanemarjala, ali med nami še celo ne poginila!
—	Gospod Valentin Lah, kaplan v Radolici na Gorenskem vabi (v „Zgodnji Danici") slovenske mladenče in učitelje v red šolskih bratov. Kdor želi v ta red stopiti, naj se oglasi in posvetuje pri njem. .
—	Ljubljanski mestni odbor je prečastitega gospoda profesorja dr. Leona Vončina zavoljo njegovih zaslug za duševno omiko mladih obertnikov izvolil za svojega meščana.
—	Pretečeno sredo zjutraj je naglo umeri g. Jože Pleivveis, kupec, sploh spoštovan domoljub v Ljubljani. Bil je tudi „Tov." podpornik. Bog mu daj večni raj!
^©csttnstli© v uSEteljjekeijn) stama.
V lavantinski škofiji. Postavljeni in prestavljeni so g. g.: Matija Krasnik, poterj. pripravnik, za podučitelja k sv. Rupertu v Slov. Gorice; Jože Zenilič, podučitelj pri sv. Lenartu pri Veliki Nedelji, k sv. Lovrencu na Dravsko Polje; Jakob G os ni k, podučitelj v Središču, k sv. Lenartu pri Veliki Nedelji; Alojzi Rajšp, podučitelj pri sv. Ijovrencu na Dravskem Polji, v Negavo.
Listnica. G. J. P. v U.: Za napev hvala! „Pesmi za mladost" (Ned-vedove) dobe se v Ljubljani pri Giontinetu, pa menda tudi drugod , kjer se prodajajo šolske knjige. — G. A. M. v L.: „Tovarša" ni za to več k Vam, ker se pri njegovem založuiku v Ljubljani niste zanj oglasili. Pri tej priliki prosimo vse č. g. g. naročnike, da naj se o pravem času zglasujejo in naročajo pri „Tov." založniku, ne pa pri vredništvu, ker vredništvo nima z razpošiljanjem lista nič opraviti. G. J. D. H. v Lj.: Vi imate pri založništvu 30 kr. shranjenih. — G. Kr. L. v Tr.: „Cvekove pesmi" so pošle. — G. P. K. pri sv. Tr.: Po „Polit. Katekizmu" prašajte v Celovcu.
Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnik.
Tiskar in založnik : Jož. Rudolf Milio.