Končano je delo! + Za letošnje leto je naše delo končano: BUčiteljski Tovariš" završuje z današnjo številko svoj šestinštirideseti letnik. Izpovedati moramo javno, da je bilo moogo dela, kar dokazuje dejstvo, da ni dospgel naš list še nikoli tolikega obsega kakor letos. Povedati moramo tudi, da je glavno delo izvršilo uredništvo samo. Ako računamo v odstotkih, moramo reči, da odpade na ostale sotrudnike le 20% letošnjpga dela. To povdarjarao zategadelj, da nas lažje razumejo naši naročniki, ko trdimo, da nas navdaja danes prijetna zavest v polni meri storjene dolžnosti! Kar so storili naši sotrudniki za naš list, so storili vse iz dobre volje, brezplačno. To je velika požrtvovalnost v današDjih materialnih časih. Samo urednik našega lista je dnbil 400 K določene nagrade, drugih prijateljskih honorarjev ni bilo. Koncem Ietnika ne maramo izrekati sodbe sami o sebi. To prepuščamo cenjenim naročnikom. A eno lahko rečemo : Delali smo tako, kakor se nam je zdelo najbolje, najprimernejše in najumestnejše, da koristimo slovenskemu učiteljstvu. Tudi v preteklem letu smo se odločno bojevali za pravice, za ugled in čast učiteljskega stanu. Nismo se ozirali na nobeno stran in tudi prizanašali nismo nikoraur, temveč smo imeli vedno pred očmi celokupno učiteljstvo in njegove interese Dosegli smo dvoje: prvič se je v učiteljstvu utrdila in ojaeila stanovska zavednost, drugič smo simpatije trezoo mislrče javnosti pridobili zase. Vodila nas je želja, da bi zrastel ugled šolstva in učiteljstva do one višine, ki jiraa gre po njiju važnosti in pomenu. To je program našega dela: vse zatiste, kismozanje inzaradinjib! — V izvrševanju tega pograma smo ostali konsekveutni in taki ostanerao toliko časa, dokler ostane list v našib rokah. Končan pa je le ma.jh^n del velike naloge. Vprašanja o osamosvojitvi, o pr^osnovi šolstva silijo vedno bolj na dan. Vprašanja o uravnavi gmotnih in pravnih razmHr učiteljstva stopajo z vso neizprosno odlofnostjo na površje. Tem vprašanjem moramo tudi vbodoče posveoati najvp^j.> pozornost in njih ugodno rešitev pospešiti s svojimi nnjboljšimi silatni. Od napredovanja šolstva, od zadovoljnega iu za svoj poklic vnetega učiteljstva je odvisna blaginja človeštva. Ako prešine učiteljstvo duh svobode in mu uvede njegove materialne in pravne razmere tako, kakor t,o zahteva dub. časa in dostojanstvo človeka, ako se popne naše šolstvo na mesto neodvisnosti, potem smemo pričakovati, da se izpremene naše razmere sploh, da se otrese naš narod vsakega jerobstva in stopi na lastne noge ter začne misliti s svojo glavo. Vsega tega dela ne moremo izvršiti sami. Zato apelujeino t vso resnostjo na vse učiteljstvo, naj nas krepko podpira — duševno in gmotno. Vsak učitelj in vsaka učiteljica bodi agitator dela za pospeševanje stanovskih in šolskih koristi! Nihče ne sme držati križema rok, vsak mora pristopiti k delu in poraagati po svojih najboljših močeh! Predvsem: Sirite naše časopisje! V bodočem letu ne sme biti učitelja in učiteljice, ki bi ne imel in imela BUči telj s kega Tovariša". Svojemu glasilu morarao dati najprej čvrsto gmotno podlago. Brezbrižnežev, malomarnežev in zaspancev ne maramo v svojem stanu! Ako veljajo za vse enake pravice.morajo veljati tudi za vse enake dolžnosti! Zatorej:vsak in vsaka naj stopi v naš krog! Širite in priporočajte tudi »Popotn ika"! Učiteljstvo ga vzdržuje že sedemiudvajset let, a skrbeti moramo, da se dvigne ta naš edini strokovni list na stopnjo popolnosti. nPopotnik" bodi reprezentant našega duševnega dela, naših duševnib. zmožnosti. In BZvonček"! Mislimo, da ga ni treba priporočati še pospbej, ker se priporoča najbolj sam. Sveta dolžoost vsega učiteljstva je, da pridobi temu mladinskemu listu toliko Daročnikov, da bo za vedno rešen vseh gmotnih skrbi. Ko bi bila vsaka šola in vsaka rodovina naročena nanj. bi ne bilo treba opominjati nikogar na njegovo dolžnost, ki jo ima kot vzgojitelj ali kot vzgojiteljica do slovenske mladiae! BZvonček" bi moral v tisočih izvodih romati po slovenskem svetu in buditi v mladini čut do lepega in veselje do kDJige! Ako ni temu danes tako, je to samo dokaz malomarnosti, ki jo ne moremo trpeti! Obilo dela torej ne čaka' samo nas, ampak vsakega izmed nas. Ako snio tolikokrat povdarjali, da delajmo vsi za enega in eden za vse, se moramo tudi ravnati po teh besedah, sicer jim ostane zgolj vrednost prazne fraze, ki vnema gostilniška omizja, a zbuja v resnem življenju le pomilovalen posmeh! Nam je treba resnega, pozitivnega dela, saj so nas i?kušnje že dovolj izučile, da ni nikomur niti najmanje pomagano — s samimi besedami. Zato kličemo ob sklepu letošnjega letnika vsem in vsakemu : Na delo! Na delo! Na delo! 0 uspehih tega svojega poziva pa poročamo prihodnje leto. Od učiteljstva samega je odvisno, bo li to poročilo ugodno in zanj častno ali narobe.