JuoMala ib “Jtati+b
niVMdf
POŠILJA t IVAN UČENIKOV - KAIRO RUE MANSMAET EL MAHRANI ŠT. A
£eia: 4.
St. 121
30. iutiia 1944.
JUGOSLOVANSKO VPRAŠANJI
Pod gornjim naslovom je tukajšnji dnevnik “La Bourse Kgvpticnne” objavil uvodnik, ki ga zaradi boljšega razumevanja sedanje notranje-politične situacije naše domovine, prinašamo v prevodu tudi našim čitatcljcm.
Jugoslovanski ministcrski predsednik, dr.lvan Šubašic se je vrnil v London po kratkem bivanju v Italiji, kjer se je sestal z generalom Sir Maitlandom Wilsonom, vrhovnim poveljnikom Sredozemlja. Z dr.Šubašičem sta prispela v London, dr.Sreten Vuko-savljevic in dr.Drago Marušič, prvi Srb, drugi Slovenec, oba pa zastopnika maršala Tita v novem kabinetu.
Jugoslovanski krogi na Srednjem vzhodu so z naj-večjim zanimanjem sledili naporom dr.šubašiča za združitev glavnih jugoslovanskih borbenih sil in za aplaniranje razlik med političnimi organizacijami Jugoslavije. Marljivost, s katero se je dr. šubašič lotil dela, dokazuje, da so si jugoslovanski krogi svestni nujnosti, ki zahteva rešitev krize, ki se je sprožila pred 8 meseci med vlado Puriča in maršalom Titom. Gotovo je, da je rešitev jugoslovanskega problema eden od glavnih elementov v načrtih zavezniškega vrhovnega poveljstva, posebno, ker stoje zavezniške armade že pred vrati Jugoslavije in sc na jadranskih obalah že svita zarja osvobpjehja.
Še predno se je dr.šubašič lotil delikatne naloge, je izjavil časnikarjem, da je potrebno najti rešitev, da bi se preprečila meščanska vojna v Jugoslaviji in tildi zato, da se izvršijo vse priprave, da bi Jugoslavija mogla po osvobojen ju prevzeti svoje mednarodne funkcije, kakor tudi, da bi normalizirala svoje nacionalno življenje v federativni državni tvorbi. Povdaril je tudi, da mora biti rešitev pravična, ker bodo z njo ustvarjeni solidni temelji skupne države Srbov, Hrvatov in Slovencev. Vsaka krivica proti kateremu koli izmed treh jugoslovanskih narodov bi rodila defetizem, ki bi ogražal državo. G.Šubašič je nadalje izjavil, da se ne smejo nikoli pozabiti dragocene usluge, ki jih je srbski narod storil Združenim narodom in da je preporod Jugoslavije nemogoč brez širokega sodelovanja Srbov, ki predstavljajo nad polovico države. (Podčrtano tudi v originalu. — Oj).ur.) i Pri tej priliki je treba omeniti, da pripada dr,šubašic tisti skupini hrvaških voditeljev, ki so se sstvarnostjo oprijeli Jugoslavije in . iz spoznanja potrebe 'po zedinjenju Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Zavedali so sc, da je vsak izmed treh narodov sam zase prešibak za neodvisno življenje. Med prvo svetovno vojno 1914-1918 se je dr.šubašič boril kot prostovoljec v srbski vojski, v vrstah “Jugoslovanske divizije”, na solunskem bojišču. Skozi 20 let življenja Jugoslavije je sodeloval s pok. Stepanom Radičem, kasneje pa z dr.Mačkom, s katerim je v bližnjem sorodstvu. Po srbsko-hrvaškem sporazumu 1.1939., ki je preoblikoval Jugoslavijo v federativno državo, je bil imenovan za hrvaškega bana, ki je to zaupanje užival vse do nemškega napada 1.1941.
Očitno je, da je imenovanje dr.šubašiča na čelo jugoslovanske vlade zelo povoljno odjeknilo na Hrvaškem, v Dalmaciji in v Sloveniji, to je v jugoslovanskih predelih, ki predstavljajo za zaveznike velike strategične važnosti, ker jih vežejo po Jadranskem morju z zavezniškim bojiščem v Italiji. Ni treba biti ravno velik strateg za uočiti, da je Jugoslavija eden prvih zavezniških objektov. Važna pa je organizacija, ki se gradi po zaslugi tesnega sodelovanja jugoslovanske vlade z zavezniškim vrhovnim poveljništvom in ki ima za končni cilj, zajamčiti zedinjenje Jugoslavije in ustvaritev vseh ustanov, ki naj služijo kot temelji nove države.
Dejstvo, da je dr.šubašič prvi Hrvat na čelu jugoslovanske vlade od 1.1918 dalje, dovoljuje sklep, da je bilo osvojeno načelo politične enakopravnosti in da bo to načelo obveljalo pri vseh reformah upravnega, političnega in socialnega življenja Jugoslavije, katere izgraditev, naj bi za vedno pokopala vse žalostne preizkušnje v preteklosti.
Prezgodaj bi bilo prerokovanje, da je dr. Subašič že uspel rešiti vsa odprta vprašanja. Gotovo pa je, da.se je svoji nalogi posvetjl z veščim taktom in razumevanjem in da je našel podporo na vseh straneh. Danes, ko se že rušijo temelji Nemčije, morajo biti sile vseh Jugoslovanov uperjene proti enemu samemu cilju : nujna osvoboditev zasužnjene domovine.
* * *
Tudi ostali tukajšnji resni listi spremljajo sedanji razvoj jugoslovanskega vprašanja z velikim zanimanjem in simpatijami. “Le Progres Egyptien”, “Egvptian Gazette”, “Parade” in drugi listi, ki izhajajo v francoščini in angleščini. Pa tudi domači egiptski tisk redno prinaša poročila lastnih in tujih agencij o novi situaciji v Jugoslaviji. Posebno vestno pa beleži te dogodke in jih komentira tukajšnje grško časopisje.
IAKA1 1IE IBM. HinrilEIR POKAŽEM?
General-major M.Galaktijanov
Porazi so lahko provizorični in tudi popravljivi, ali porazi nemške armade na sovjetskem bojišču so nepopravljivi. Ves vojni sistem našega sovražnika se je izkazal kot neučinkovit in vsi napori spremeniti ta sistem, so odpovedali.
Utrjene obrambne linije vzdolž meja so bile pred drugo svetovno vojno zelo priljubljene. Francoski generalni štab je ves svoj obrambni sistem utemeljil z zgraditvijo močno utrjene Maginot-jeve črte. Francozi so ogromno važnost polagali na takozvano pozicijsko vojno.
Vsa vera v nepremagljivost utrdb in trdnjav izgloda močno naivna. Ves svet je opazil, kako je Rdeča vojska v nekaj dneh zbrisala močno utrjene nemške postojanke. Že pred vojno je bilo jasno, da bo človeški duh našel sredstva, s katerimi bodo tudi najmočnejše utrdbe podlegle. Mnogi vojaški strokovnjaki so bili prepričani, da bo misel zajamčenega zavetja izza trdnjavskega pasu, odpovedala. Leta 1940 je bila francoska armada žrtev pretiranega zaupanja v Maginot-jevo linijo.
Vojaški strokovnjaki, ki so vestno in razumno sledili modernemu razvoju vojnih operacij, so lahko uganili, da bo tank zrevolucijoniral vso vojno umetnost. Utrjene črte so nepremakljive. Nasprotno so oklopna vozila celo zelo gibljiva in nudijo zaščito tudi v največjem bojnem metežu. Pod okriljem oklepnikov lahko napreduje topništvo proti bojišču do same točke, kjer je topništvo potrebno. Najtežji problem v zadnji vojni, kako uničiti strojnična gnezda in kako odstraniti žične ovire, je rešil tank.
Z uvedbo hitrih mehaniziranih vozil so bili postavljeni popolnoma novi temelji maneverske vojne in to v najučinkovitejši obliki: bočni napadi in predori v sovražnikovo ozadje s ciljem uničiti glavne sile sovražnika in njegovo težko vojno gradivo. Na ta način je bilo mogoče z nenadnimi in bliskovitimi udari oklepnih enot predreti globoko v ozadje sovražnika, razbiti vojno upravo, preskrbovalno omrežje in transportna sredstva, brez katerih je vsaka armada obsojena na smrt.
Nemce so proglašali kot goreče zagovornike ok -lopne maneverske vojne. Nacisti so bili prepričani, da so predori širokih obsežnosti in z uporabo velikih operativnih sil, s katerimi je mogoče uničiti življcns-ko važna središča nasprotnika, ne samo izredno koristni za uspeh neke bitke ali za pridobitev važnega ozemlja, pač pa da taki predori zajamčijo lahko tudi samo končno zmago.
Na zahodnem bojišču so se ta načela v polnem uveljavila in samo zato so se nacisti s svojimi oklop-nimi armadami vrgli na sovjetsko ozemlje.
Zakaj je nemška “bliskovitost” na sovjetski zemlji odpovedala ? Glavni razlogi so genijalna strategija maršala Staljina, visoke sovjetske vojaške sposobnosti, kolektivno junaštvo Rdeče vojske in hrabrost notranjega sovjetskega bojišča ter nedoživlje-no domoljubje vseh Rusov. Poleg tega je nemško vojaško vrhovno poveljstvo napravilo po kako vojaško, gospodarsko in politično osnovno napako. Tako so n.pr. podcenjevali važnost topništva.
Na vsem dolgem sovjetskem bojišču so bile nemš-
ke oklopne sile gladko ustavljene. Iz taktičnega in operativnega stališča je Rdeča vojska to dosegla s stalnim povečanjem protioklepne obrambe. Kakor smo lahko pričakovali, se je topništvo izkazalo za smrtnega sovražnika tankov. Kljub temu, da so bili Nemci v glavnem na tekočem o vseh tehniških izboljšanjih, so pazabljali na — topništvo.
Že med prvo svetovno vojno je topništvo pokaza lo, da bo v prihodnjosti najsilnejše orožje. V Rdeči vojski, kjer smo vzdrževali pravilno razmerje med posameznimi vrstami orožja, se je pokazalo nekaj čisto izrednega. Sovjetsko topništvo je bilo sposobno izvajati popolnoma samostojno zelo važne tak tičite naloge. Nastale so popolnoma nove topniške enote. Pri obrambi Staljingrada so ruski topovi odnesli sijajno zmago proti nemškim “pancerjem” in proti nemškemu letalstvu.
Ko je nemška “bliskovitost” doživela polom, so Nemci padli v nasprotni ekstrem. Oživeli so pozicijsko vojno, ki so jo zaničljivo omalovaževali ob pričetku sovražnosti. Prisegali so na veljavnosti močno utrjenih "zidov”, ki so jih pričeli graditi vzdolž vsega vzhodnega bojišča, včasih v globino po več sto kilometrov.
Tako je pričela vojna, o kateri se jim nikoli ni sanjalo. L. 1941/42 je Rdeča armada ustavila nemške “pancerje” in ustalila bojno črto. Kasneje so Nemci poskušali popraviti svoje bojišče, pa so jad-no propadli. V tem trenotku je pričela Rdeča vojska nevzdržno napredovati. Uspela je tam, kjer so ga Nemci polomili.
V teku te vojne sta se teorija o utrjenih bojiščih in teorija obsežnih premikov močno spopolnili. Še več, povezali sta se v eno samo celoto. Nemci pa nikoli niso razumeli, kako bi uspešno obe teoriji ostvarili. Rdeča vojska, ki je bila ravno tako močna v defenzivi, kakor je bila predorna v napadu, je stvar razumela.
Ne smemo pozabiti, da se izvajajo premiki Rdeče vojske v sredi največjih sovražnih utrdb. Sovjetske armade napadajo sovražnika, ki je opremljen z najmodernejšimi obrambnimi sredstvi. V Bitkah na sovjetskem bojišču so bila preizkušena vsa dosedanja moderna bojna sredstva in to v največjem obsegu. Sovjetska vojska ima zaradi tega vso pravico, da postane klasični primer modernega bojevanja.
Kakšne so ofenzivne značilnosti današnje vojne? Rdeča vojska najprej zasipa z uničevalnim ognjem vse fortifikacije sovražnika. Nadaljni manevri se opirajo na defenzivne postojanke, ki so bile pred tem nanovo zavzete; medtem, ko oklopne enote prederejo točke, ki jih je določilo vrhovno poveljstvo Rdeče armade. Skozi predore, ki se z velikodritrostjo širijo, se zlivajo oklopne in motorizirane enote daleč v sovražnikovo ozadje.
Hitrosti in gibčnosti operacij Rdeče vojske so dovolj otipljive, ali nič manjša ni solidnost obrambnih postojank Rdeče vojske, da bi se novopridobljene bojne linije mogle dovolj učinkovito zavarovati. Brez
solidnih obrambnih postojank bi bila vsaka ofenzivna operacija neodpustljivo tvegana. Rdeča vojska potem takem veže solidno obrambo s silovito predor-nostjo ofenzivnih podvigov. Vse operacije na vzhodnem bojišču, posebno zadnje velike zmage, so bile zasnovane po teh načelih.
Orjaške obrambne konstrukcije na črti Luck-Tar-nopol so bile pravi čudež gradbene tehnike. Nemci so se sovjetskemu pohodu obupno upirali. Masirali so ogromne oklopne sile, da bi blokirali ceste južno od Kijeva. Ali ravno v tem trenotku je sovjetska vojska prevotlila nemško obrambno črto Rovno-Luck. Žep, ki so ga s tem napravile sovjetske divizije smo solidno utrdili in s tem je bila bitka za Ukrajino za Nemce takorekoč že izgubljena. Ta operacija je bila spočetek splošne ofenzive treh ukrajinskih armad proti jugozahodu, ki so že kmalu dobile ime'beloruske armade in so sedaj na tem, da se prekrstijo v baltiške operativne sile. Čudovita vojaška znanost maršala Staljina in njegova modra navodila, vse to je dvignilo Rdečo vojsko na stopnjo najvišjega činilca moderne vojaške umetnosti.
KAJ SE DOGAJA V NEMČIJI?
Že zadnjič smo poročali, da je bil v Nemčiji izvršen atentat na Hitlerja. Pri samem atentatu je bilo ubitih nekaj generalov, Hitler pa je bil samo lažje ranjen. Nemška propaganda in ž njo sam firer sta zagnala krik, da je sama božja Previdnost ohra-
nila firerju življenje. Po cerkvah pa so pridno molili zahvalnice.
Atentat na Hitlerja ni delo nezadovoljnega posameznika, pač pa je to znak težke krize, ki jo preživlja Nemčija in ne nemški nacizem, kakor bi mogoče na prvi pogled izgledalo. Vse do najnovejših dogodkov na vseh treh bojiščih so bili nemški generali najtesnejše povezani s Hitlerjem in njegovim "navdahnjenjem.” Ko pa so vojni dogodki na vzhodnem bojišču zavzeli še nikoli v zgodovini zazname-novani obseg in ko je izginilo zadnje upanje, da poženo Nemci Angleže in Amerikance v morje na
zahodnem bojišču, so generali obrnili Hitlerju hrbet. Mogoče sedaj šele razumemo ves trdovratni odpor Nemcev na zahodnem bojišču, ki so ga'trmoglavo vzdrževali kljub velikim nevarnostim, ki so na vzhodnem bojišču pretile samemu Berlinu. Bojišče
na dveh frontah, to je največji strah v kosteh pruskih generalov že od Bismarcka dalje. Generali so se nadejali, da bodo onemogočili ustvaritev drugega bojišča in da bodo vse svoje razpoložljive sile postavili Rdeči vojski nasproti. Ko bi se to zgodilo, bi pričeli z mirovno ofenzivo.
Vsi ti generalski računi so se razpršili kakor balonček iz mila. Generali so zaigrali zadnjo kvarto. S silo so hoteli odstraniti Hitlerja, da bi nemško barko speljali v tirnice leta 1918. Druga svetovna vojna je za njih samo druga izgubljena runda v nemških namerah, zavladati svetu. Generalska vlada
- tako so sodili - se bo že na kak način poravnala z zavezniki in zopet bo prišlo do malega 20 ali 30-lctnega oddiha. Med tem časom bodo izdelani novi načrti za tretjo in - po generalskih računih - zadnjo rundo.
Ali bi generali, če bi se jim namera posrečila, mogli še kaj rešiti ? Na to vprašanje so že padli odgovori v Londonu, v Washingtonu in v nekoliko spremenjeni obliki tudi v Movski. V splošnem so ti odgovori potrdili, da med nacisti in generali'ne more biti nobene razlike glede mirovnih pogojev, ki jih bodo zavezniki diktirali Nemcem. Če bi se odstranitev Hitlerja posrečila, potem je verjetno, da bi se vojna skrajšala. Prihranjenih bi bilo svetu na stotisoče človeških življenj, ohranjena pa bi bila tudi ogromna materialna sredstva, ki jih bo sedanja vojna še zahtevala na obeh straneh. Odstranjenje Hitlerja pa bi nemške usode v ničemer ne spremenilo. Tako pravijo ta zatrdila. Moskva je v izjavah bolj rezervirana in tudi previdnejša: Sovjetska propaganda, to smo že enkrat povedali, je izredno vešča in zelo malo žlobudrava. Pove samo to, kar je v danem trenotku povedati potrebno. V Moskvi dobro vedo, da so upi in nadc pruskih generalov
kar dobrodošli, če pomagajo skrajšati vojno, obenem pa nikogar k ničemer ne obvezujejo ...
Hitler je generalsko revolucijo Zadušil s krvjo. Reš je, da so vešti iz rajha zelo nezanesljive, nobe1 nega dvoma pa rti, da ima Hitler še vedno močna notranjem nemškem bojišču. Atentat bo vseka: kor imel posledice na zunanjih bojiščih. Preprosti nemški vojak se bo Spraševal, ali je sploh vredno, da žrtvuje svoje življenje za prazen nič. Kakšen je dejanski položaj - tako bo sodil nemški vojak -vedo generali pač boljše od nas, preprostih vojakov. Hitler bo- tudi na zunanjih bojiščih poskušal 'š svojimi SS divizijami mašiti luknje. Poročila vseh treh bojišč pa pravijo, da so ti novopečeni SS vojaki drugačni 'od svojih prednikov iz let 1940/42. Na vzhodnem bojišču so SS divizije pokazale popolnoma iste nesposobnosti kakor ostale divizije nemške vojske.
Druga svetovna vojna se bliža svojemu zaključku. Atentat na Hitlerja je začetek konca. Dnevi prusi1 jaške oholosti, nacističnega divjanja, umorov irt-požiganj po Evropi so šteti. Marljivo sc že pripravljajo računi in obračuni. Prvo besedo pri tem pa bo imela Sovjetska zveza.
BRITANSKO PREVOZNO LETALO ZA VSAKO RABO
LETALO “AVRO-YORK” PRENAŠA POTNIKE,
TANKE ALI RANJENCE
Britansko prevozno letalo št.l “Avro-York” je prav za prav civilna prilagoditev bombnika “Lancaster”, ki služi v glavnem za prenos koristnega bremena. “Avro-York” ima mnogo podobnosti z "Lancastrom”, glavna razlika med obema je v tem, da ima ”Avro-York” tri stabilizatorje in štirioglati trup.
Novo britansko prevozno letalo je izpolnilo že mnogo važnih nalog v vojni. Iz Kanade va Veliko Britanijo je preletelo Atlantik v 10 urah 25 minut, s povprečno hitrostjo 215 milj na uro. Pred kratkim je letalo pripeljalo iz Londona v Kairo osem potnikov v 18 urah z enim samim pristankom.
Akcijski doseg znaša 3.000 milj. “Avro-York” ima štiri motorje “Rolls-Royce”, tipe "Merlin” s tekočim hlajenjem. Razprta krila merijo 31.5 metrov, dolžina pa znaša 24.5 metrov. Letalo lahko prevaža
najmanj 50 potnikov. Z malim trudom ga lahko preuredijo za prenose tovorov.
Najvišja nosljivost koristnega tovora znaša 10 ton za razdaljo 500 milj. Nosljivost se seveda zmanjša z večanjem dosegljivosti, ker mora letalo pač nositi s seboj večje količine goriva.
V notranjosti letala je dovolj prostora za razmestitev težkega gradiva, kakor so lahki tanki, razstavljena lovska letala, letalski motorji, kolesa bombnikov in propelerji. V letalu se lahko razvrstijo 4, Jecpi. Letalo lahko preuredimo tudi kot zračno ambulanto, če namestimo kovinaste nosilke vzdolž sten, na katere lahko pritrdimo 24 bolniških nosil.
ČUDNA ZADEVA
Najpopularnejša osebnost na Angleškem — to je precej čudno — je človek, ki se je najbolj potrudil, da je Angležem odtegnil tiste stvari, ki jih imajo najraje. Lord \Vulton je kot prehranjevalni minister Velike Britanije izdelal načrte za racioniranje živil in vseh drugih potrebščin. Ti načrti pa se tudi izvajajo z največjo strogostjo. Svoje velike priljub ljenosti si ni pridobil kar tako na lahko. Priljubljen je zato, ker je s svojimi sposobnostmi in z veliko disciplino uvedel na Angleškem popolno enakopravnost v pogledu racioniranja. Na Angleškem seveda to ni tako težko. Narod se dobro zaveda vseh sedanjih težkoč in svojega prehranjevalnega ministra z vsemi močmi podpira. Ko je pred letom povedal, da je moke na razpolago samo še za tri mesece, so Angleži smatrali uživanje kruha za defetizem, čeravno jim tega nihče nikoli ni očital. Takšna je demokratična vzgoja.
NEOBOROŽENI V BORBI Z NACISTI
(VVALLACE KING, STOCKHOLM)
V zadnjih dneh so neoboroženi Danci, posebno oni iž Kopenhagna, sijajno zmagali nad svojimi nemškimi tlačitelji. Ti bojevniki so dokazali vso svojo medsebojno povezanost in tudi to, da imajo svojega nepremagljivega in obenem nevidnega voditelja: Danski osvobodilni odbor.
Sabotaže na Danskem so pričele zadnjo zimo, sledile so dogodkom meseca avgusta 1943. ko so Nemci veliko število uglednih Dancev pozaprli in internirali. Kmalu pa so ta preganjanja prenehala, ustanovljen je bil Danski osvobodilni odbor, ki je ostal popolnoma prikrit. Voditelje pozna le neznatno število oseb. Nikoli ne stori ničesar, kar bi ga lahko izdalo. V tesni zvezi pa je z danskim gibanjem v Londonu. Pripravlja načrte za sabotažna dela v delavnicah, v katerih so zaposljeni Nemci.
Saboterji na Danskem so izredno spretni, zlasti gledajo na to, da je čim manj žrtev. Navadno nastajajo sabotažna dejanja v času, ko so delavci pri kosilu. Pazijo tudi na to, da delavstvo spravijo v zaklonišča pred eksplozijo. Ravno zaradi tega so jih pričeli Nemci' strahovito preganjati.
* * #
Ko so pognali v zrak tovarno orožja “Dansk Industri Syndikat”, ki je edina v Kopenhagnu te vrste in Nemcem neohodno potrebna, so Nemci kar ponoreli. Tovarna stoji v luki. V njej so Nemci izdelovali strojnice, pištole in drugo lahko orožje. Tovarno so stražili gestapovci in posebna protisa-boterska policija.
Postavili so v treh dneh osem bomb. V zmedi, ki je sledila po eksploziji, so se vsi saboterji rešili. Svoje delo' so temeljito opravili, trajalo bo precej časa, predno bodo Nemci tovarno zopet lahko postavili v obrat.
V tem času so Nemci postrelili 30 Dancev, v pouličnih bitkah jih je padlo 70, 700 pa je bilo ranjenih. Za Dance je bila najhujša kazen to, da so morali biti ob 8 uri zvečer doma. Razburjali so se, da so morali domov še po dnevu in da so morali zapirati °b tem času vsa okna. Obnašali pa so se tako, kakor 'la se vse te zapovedi njih ne tičejo. Delavci v arzenalu “Burmcistcr & Wains”, so sklenili da bodo en 'lan v tednu praznovali. Poslali so pismo dr.Bestu, pooblaščencu nemškega rajha, v katerem so mu sporočili, da ne stavkajo, pač pa da rabijo en dan v tednu zato, da si lahko preskrbijo živila. "Tako dolgo, dokler traja vojna v Nemčiji” - tako so pisali, “nam nihče ne more jamčiti za redno preh-rano. Za nas pa je važnejše pridelovanje krompirja, Paradižnikov in drugih pridelkov, kakor pa delo v arzenalu za nemško vojsko.”
* * *
Toda sedaj je nastopil zločinski Schalburg Corps s protisabotažo ter razdejal vsa zabavišča v Kopen-bagnu: Dijaški dom, Rovving Club, Golf Club in koyal Danish Yacht Club. Temu je sledilo razde-Janje poslopij v svetovno znanem parku Tivoli. Tu
so se zbirali vsi Danci ne glede na politično pripadnost. Vse to pa je bilo meščanom ne samo zadosti, pač pa kar preveč. Proglasili so generalno stavko.
Vprašal sem Danca, ki živi sedaj na Švedskem, kaj je bilo prav za prav v teh hišah v Tivoli, da so se ljudje tako razburili?
Odgovoril mi je: “Ni šlo za poslopja. Vedeti pa morate, da so ti domovi predstavljali dansko demokracijo. Če bi ta stavka veljala vladi, potem bi jo lahko označili za revolucijo. Ker pa je ta stavka uperjena proti zavojevalcu, jo imenujemo “narodna vstaja”. V resnici je bilo tako, saj je vstal ves narod proti okupatorju.
Zloglasni Schalburg Corps je bil ustanovljen lansko leto, Z.februarja kot čista nacistična institucija. Sestavljali so ga danski kvislingi po vzorcu Danish Free Corps. Štei ni niti 2.000 članov. Rdeča vojska je ž njim na vzhodnem bojišču pomedla. Voditelj tega zbora je bil Schalburg, bivši častnik danske kraljeve garde. Pred 20 meseci je padel v Rusiji. Njemu na čast so krstili nov zbor izdajalcev.
Danci so kmalu spoznali, da je mnogo članov zbora navadnih ubijalcev. Med 30 prostovoljci, jih je 28 priznalo, da so bili po zaporih zaradi kriminalnih prestopkov. Kljub temu so vse sprejeli.
Schalburg Corps je nekam izginil. Pravijo, da so ga Nemci sami odstranili. Obsedno stanje v Kopenhagnu je bilo ukinjeno. Nemci so kapitulirali. Železnica zopet obratuje. Nacisti so zapustili dela pri plinu, elektriki in vodi in svečano obljubili, da stav-kujočih ne bodo več kaznavali.
To je bila v resnici veličastna zmaga hrabrih in hladnih danskih domoljubov!
To je bil v resnici poraz za Nemce, zlasti pa poraz njihovega danskega priganjača dr.Besta . . .
STOLP V PIZI — NEMŠKA OPAZOVALNICA.
Reuterjev vojni dopisnik pri 5.armadi poroča, da so Nemci, ki imajo v svojih rokah manjši del mesta, namestili na slovitem stolpu v Pizi topniško opazovalnico. Če se Nemci ne bodo umaknili, bodo Ame-rikanci primorani stolp obstreljevati, pravi vojni dopisnik.
19. THE EARTH
Things
(earth) direction quality range moon distance powder root mountain dust motion seed star	existence month substance
attraction grovvth middle year
Qualities
thick-thin
fixed
physical
present
OTHER WORDS
air, island, land, mine, river, sea, sky, sun; country (e) ; coal, map, metal, nation, oil, salt, sand, Stone, sytem; space (e).
19. THE EARTH
At one time men said that the earth was fiat, and fixed in space like an island in a great sea. But now everyone has the knovvledge that the earth has almost the form of an orange, and is ali the time going round. It has tvvo sorts of motion. Every 24 hours it makes a complete turn, like a bali with a rod through the middle when you give it a push with your finger. And ali the time it has been doing this, it has been going forward, till at the end of a year it has gone completely round the sun.
. The motion of the earth round the sun gives us summer and winter; its other motion gives us night and day. The direction of the turn is from yrest to east, and that is why we sec the sun going across the sky from east to west.
The earth goes round the sun and not out into space because the distance betvveen the earth and the sun is kept fixed by the attraction of the sun. Everv star in the sky is kept in its plače by attrac-fion. Our earth is a cold star. It is one of the 8 great stars which go round the sun.
Ali physical things have this quality of attraction for other physical things. The attraction betvveen the earth and the moon keeps the moon going round the earth, and other stars have other moons which are kept near them by their attraction. The moon goes round the earth in a shorter time than the earth goes round the sun. The moon goes round the earth in a month.
A very long time before the existence of men, the earth was a mass of fire going round in space. It got colder till something like a liard skin came over it, thin at the start, but slowly getting thick, though even now the substance in the middle of our earth has not got cold.
At a later time the earth had water ali over it. Then, herc and there, a mass of land came up through the sea, making a mountain or a range of mountains, and the first dry land came into exis-tence.
But this new dry land was not like dry land at the present time. It had no plants or animals on it, and not even any earth for the seed or root of a plant. The earliest plants and animals did not have their existence on the land, but in the water, and some books sav that ali plants and animals have come from a substance like jelly in the sea. The grovvth of plants was not possible till powdcr from the stones had made a cover of dust for the land. Then, slowly, some of the animals came from the
water on to the land, and from them the first land animals came. But men did not come into existence till much later .
QUESTIONS
1.	VVhat did men say at one time about the earth?
2.	What are the tvvo motions of the earth?
3.	Why does the sun seem to go from east to vvest ?
4.	What keeps the earth from going out into space?
5.	What sort of body is the earth ?
6.	VVhat goes round the earth?
7.	VVhat vvas the first dry land?
8.	Why vvere there no plants on the first dry land ?
9.	VVhat are the first plants and animals said to have come from.
10.	VVhat made a cover of dust for the land?
ANSVVERS
1.	That it vvas fiat and fixed in space.
2.	It makes a turn and it goes round the sun.
3.	Because the turn of the earth is from vvest to east.
4.	The attraction of the sun.
5.	It is a cold star.
6.	The moon.
7.	Mountains or ranges of mountains vvhich came up through the sea.
8.	Because it had no earth for their seeds or roots.
9.	A substance like jelly in the sea.
10.	Povvder from the stones.
»•••■•••••«*eee#«eeseeeeeeeeeeeeeeeeei*e«eeee*eee*eeeee*«eeeeeeeeeee*e*»e#e»*e*»
POLJSKA KRIZA
Zmagovite Rdeče armade prodirajo z nezmanjšano bliskovitostjo na vseh bojiščih od Murmanska pa do Karpatov v Finsko in Poljsko. Sovjetske čete so že davno prekoračile takozvano Curzonovo črto (glej “Bazovico” št.110), ki jo sovjetska vlada smatra kot bodočo mejo med Z.S.S.R. in Poljsko.
Poljska vlada v Londonu je na žalost vodila pristno “nojevsko” politiko. Poslušala je nacistično propagando in ji nasedla. S takim obnašanjem nasproti zaveznici si je Poljska vlada v Londonu zaprla vrata v Moskvo.
V Cholmu so poljski domoljubi ustanovili Narod-no-osvobodilni odbor, ki je s sovjetsko vlado sklenil dogovor glede civilne uprave v zasedenem ozemlju Poljske. Poljska londonska vlada je spoznala kam vodi nojevska politika. Predsednik poljske vlade v Londonu je objavil, da je pod vsakim pogojem pripravljen priti v Moskvo na razgovor z maršalom Staljinom. Najnovejše vesti pripovedujejo, da je predsednik Mikolajczik že na potu za Moskvo. Politični krogi v Veliki Britaniji so prepričani, da bi samo neposredni stik lahko odpravil sedanjo napetost. Pravijo tudi, da še ni prepozno. Nam se zdi pa da so ti napori vendar le zelo, zelo kasni. Tako politiko je vodil pri nas Purič. Vsaka politika je usodepolna, če jo narekuje lastna domišljavost in puhla vera v lastno "navdahnenje”. To sta pač prepričevalno dokazala oba osna diktatorja. Iz tega bi se ljudje lahko kaj naučili . . .
VOJNA V SLIKAH
1. NORMANDIJA: KORAK ZA KORAKOM NAPREJ. Razstavljanje topov v zelo nerodnem položaju. Kovan držaj obme topovsko cev, tako da jo je lahko razstaviti in pripraviti za prevoz. 2. NORMANDIJA: NA BOJIŠČU TILLV-CAEN. Čete z novimi jeklenimi čeladami so se vkopale zraven najnovejšega tanka “Sherman”, v bližini Rawray-a, da bi zavarovale osvojeno zemljišče. 3. WINSTON CHURCHILL PREGLEDUJE OBRAMBNE POSTOJANKE PROTI ‘LETEČIM BOMBAM’. Predsednik britanske vlade v razgovoru s svojo hčerko, Mary Churchill, ki je poročnik A.T.S., ob obisku mešane protiletalske baterije, kjer je poročnik Mary Churchill v službi. 4. ANGLEŠKE BOLNIČARKE SO PRVE ŽENE, KI SO SE IZKRCALE NA FRANCOSKEM. Bolniške sestre pospravljajo postelje v strelskih jarkih, zavarovane pred bombami. 5. GENERAL MONTGOMERV NA OBISKU BOJNE LADJE “H.M.S. RODNEV". General Mont-gomery v razgovoru s posadko ladje. 6. ANGLEŠKA PATROLA V BURMI. Patrola armade generala Wavella na poizvedovalnem pohodu vzdolž reke v divii džuntrli. 7. ZASF.DRA OTftKA fi rf
bojišč:
ZGODOVINSKI DOKUMENTI
14/1140 $0 SK0IHEU W01W0 Z CRČ1J01
V	teh dneh, ko praznujemo obletnico zloma fašizma v Italiji, ki je bil pokopan s podobno mizerijo, s kakršno je bil rojen, ni odveč, če si pobližje ogledamo dokumente, ki so z zločinskimi fanfaronadami speljali Italijo v vojno. Rimski dnevnik “II Tempo” je objavil celotni zapisnik “zgodovinske seje,” na kateri so fašistovski razbojniki skovali zaroto proti grškemu narodu in z največjim imperialističnim cinizmom obsodili na smrt sto in stotisoče človeških življenj.
Stenografični zapisnik pravi o tej zaroti tole :
“Zapisnik sestanka v delovnem kabinetu Mussolinija, v Palazzo Venezia, dne lS.oktobra 1940, ob 11 uri. Prisotni so : duče, Ciano, Badoglio, Soddu, Jacomini, Roatta, viconte Prasca in tajnik, podpolk. Trombetti.
Duče : Svrha našega sestanka je določiti postopke podviga — v splošnem obsegu — ki ga nameravam uperiti proti Grčiji. Ta akcija ima v svojem začetku pomorski in teritorialni značaj. Dosega teritorialnih ciljev nas mora voditi k zasedbi celotne južne albanske obale in k okupaciji Jonskih otokov : Za-kynthosa, Kephallenije in Krfa, in k osvojitvi Soluna. Ko bomo te cilje dosegli, se bo naš položaj v Sredo-zemlju-nasproti Veliki Britaniji-znatno zboljšal.
V	drugi fazi, ali še bolje istočasno s tem podvigom, bomo v celoti zasedli Grčijo, da jo izločimo iz borbe in da si v vsakem slučaju zajamčimo, da ta država ostane v okviru italijanskega politično gospodarskega prostora.
Vprašanje je izdelano, določil sem tudi datum, ki — po mojem — ne sme biti zamujen niti za eno uro; ta datum je 26. oktober. To je akcija, ki dozoreva že mesece in mesece, ki je bila v naših načrtih še pred našim sodelovanjem v vojni in celo še pred začetkom evropskih sovražnosti.
Glavne točke so že utemeljene, ostaja nam samo preiskovanje, kako sc mora ta akcija razviti. Zaradi tega sem povabil glavnega poveljnika italijanskih oboroženih sil v Albaniji, da bi nam predočil vojaško in politično situacijo, na podlagi katere bi mogli določiti ukrepe za dosego svojih ciljev pod najboljšimi pogoji in v najugodnejšem času. Povdarjam, da ne vidim komplikacij na severu. Jugoslavija ima ves interes, da ostane mirna, kar v ostalem potrjujejo tudi uradne izjave, ki izključujejo vsako možnost komplikacij, razen v slučaju lastne obrambe. Izključujem tudi komplikacije s strani Turčije, posebno odkar se je Nemčija vgnezdila v Romuniji in se je Bolgarija okrepila. Bolgarija bi lahko pomenila važen adut pri naši igri in preskrbel bom za vse potrebne ukrepe, da bi Bolgarija ne zamudila te edinstvene prilike za realizacijo svojih aspiracij v Mace-doniji. (Duče je nato pozval vrhovnega poveljnika za Albanijo, naj pojasni situacijo),
Jacomini : V Albaniji pričakujejo, to akcijo z veliko nestrpnostjo. Dežela je vsa navdušena. Lahko rečem, da je navdušenje tako živo v zadnjih časih, da so ljudje kar razočarani, ker akcija še ni pričela. Zelo resno smo skrbeli za aprovizacijo dežele. Luka Drač predstavlja vsekakor veliko nevarnost, če bi bila
bombardirana in bi bila naša preskrba s tem otež-kočena. Cestno omrežje smo v mnogem izboljšali, vendar ga ne smemo smatrati kot rešeno. Kakšna je situacija v Grčiji ?
Duče : Ravno to hočemo zvedeti.
Jacomini : Težko jo je določiti. Nič ne moremo vedeti, kakšno je javno mnenje. Objavili smo, da je bila nečakinja slovitega albanskega domoljuba umorjena, ali odgovorili so nam z demantijem tega dejstva. Po informacijah naših zaupnikov je pred dvema mesecema izgledalo, da se Grki ne bodo resno upirali, danes izgleda, da se bodo zoperstavili vsaki naši akciji. Ilegalno radijsko postajo, ki smo jo postavili v Argirokastru, po zaslugi katere razširja-< mo živo propagando, ljudje radi poslušajo in je svojo nalogo izpolnila. Mislim, da bo grški odpor v mnogem odvisen od tega, ali bo naša akcija hitra in odločna, ali pa oprezna in omejena. Važno je tudi vedeti, kakšno pomoč lahko nudijo Angleži Grkom po morju.
Duče : Popolnoma izkl jučujem, da bi mogli Angleži poslati pojačanja v moštvu: tudi letalstvo ne razpolaga z odvišnimi silami.
Jacomini : Edina skrb bi nastala, če bi samo delno zasedli Grčijo. V tem slučaju bi Angleži s svojih še svobodnih oporišč —če imajo na razpolago velike letalske sile — direktno napadli južno Italijo in Albanijo. Grško letalstvo ima 144 letal, kar ne predstavlja nobene resne nevarnosti.
Duče : Kakšen je duh med grškim prebivalstvom ?
Jacomini: Izgleda, da so Grki zelo demoralizirani.
Gano :	Med prebivalstvom in voditelji politične
plutokracije vlada velika razcepljenost, ki pač vzpodbuja odpor in vzdržuje anglofilske tendence v deželi. To je izredno bogata kasta, ali tudi izredno-majhna, medtem ko je ostali del naroda indiferenten za vse dogodke, vključno za našo morebitno invazijo.
Viconte Prasca : Pripravili smo načrte za operacijo proti Epiru. Vse bo pripravljeno do 26.tm. pod najboljšimi auspicijami. Zemljepisna lega Epira ne nudi ostalim grškim oboroženim silam ugodnih možnosti intervencije, ker leži na eni strani morje, na drugi strani pa se razprostirajo neprehodni gorski venci. Ta razcepljenost grške vojske, ki jo ocenjujemo na 30.000 mož približno, nam dovoljuje okupacijo Epira v zelo kratkem času : 10 do 15 dni.
Ta operacija — ki nam dovoljuje popolno likvidacijo grške vojske — je bila pripravljena do najmanjših podrobnosti in je popolna v okviru človeških moči.
Izvršitev te akcije nam bo omogočila zboljšanje našega položaja, nam bo nudila sigurnejše meje in nam bo tudi dovolila okupacijo luke Preveza, kar bi popolnoma spremenilo naš položaj.
DATUM NAPADA
To bi bilo prvo poglavje naše operacije. Akcija pa je vsekakor odvisna od vremenskih razmer. Čez nekaj tednov pričnejo deževja, ki pomenijo resno oviro za zasedbo Epira in oporišča Preveza.
Duče : Datum pričetka operacij se lahko samo skrajša, podaljšati se ne more.
Viconte Prasca : Morala naših čet je zelo visoka in navdušenje je doseglo najvišjo stopnjo. Nikoli sc nisem pritoževal nad četami v Albaniji. Edina manifestacija nediscipline, s katero sem imel opravka, je bila, da so gotovi častniki in vojaki bili le preveč vneti, da se vržejo v boj proti Grkom.
Duče : Kakšno oboroženo silo imate na razpolago ?
Viconte Prasca : Približno 70.000 mož, poleg tega pa še nekaj špecijalnih bataljonov. Po poročilih je na drugi strani približno 30.000 mož, v premoči smo torej 2:1.
Duče : Kakšna so druga sredstva sovražnika : tanki, poljske utrdbe ?
Viconte Prasca :	Edino skrb predstavlja pomoč,
ki bi jo nasprotnik prejel s strani angleškega letalstva. Grško letalstvo zame več ne obstoji.
POHOD NA SOLUN
Duče :	Pohod proti Solunu je zelo važen, ker
je treba preprečiti, da bi Solun postal britansko oporišče.
Viconte Prasca :	Potrebno bo nekaj časa za to
akcijo. Luka Drač leži približno 300 kilometrov od Soluna. Potrebna bosta dva meseca.
Duče: Na vsak način bo treba preprečiti Angležem izkrcanje v Solunu. Važno je, da tudi na to bojišče pošljemo dve diviziji, ker bi ta okoliščina lahko odločilno vplivala na Bolgare.
Viconte Prasca : Za pohod na Atene je temeljni pogoj okupacija Epira in luke Preveza.
Duče : In zasedba treh otokov: Zakynthosa, Ke phallenije in Krfa.
Viconte Prasca : Gotovo.
Duče : Te akcije bi se morale razvijati istočasno. Ali veste, kakšna je morala grškega vojaka ?
Viconte Prasca : Nič niso navdušeni za borbo.
Duče : Neko drugo vprašanje. Datum je bil določen ; gre za to, da določimo opravičilo za to našo operacijo. Splošno opravičilo je, da je Grčija zaveznik naših sovražnikov, ki se poslužujejo grških oporišč. Ali v nadaljnjem so nam potrebni incidenti, s pomočjo katerih lahko rečemo, da smo vpadli v Grčijo, da bi obnovili mir. Če boste provocirali tak incident, bo dobro, če ne toliko slabše.
Jacomini : Na meji lahko nekaj storim; incidente med manjšinami in grškimi oblastmi.. .
INCIDENT JE DOLOČEN ZA 24...
Viconte Prasca : Preskrbeli smo francosko orožje in francoske bombe, da napravimo “finto.”
Duče: To zame ni popolnoma nič važno; to je samo zato, da napravimo malo dima.
Ciano : Kdaj želite, da bi prišlo do incidenta ?
Duče ; 24.
Ciano: 24. bo incident napravljen.
Duče : Seveda ne bo nihče verjel v to pripovedko, ali za opravičilo se bo vendarle reklo, da je bilo potrebno najti neko rešitev. Pri takih operacijah je potrebna uajvečja odločnost, kajti tu leži skrivnost uspeha, pa četudi je treba nastopati proti tuji pomoči.
Alibi je treba predstaviti tako, da se lahko reče : Ni nič za napraviti ! Kako hočete pomagati ljudem, ki so že premagani ? ”
Tako bodo modrovali Turki in tudi za Angleže bi Lilo najboljše, da jih posnemajo.
Viconte Prasca : Operacija je tako pripravljena, da bo zagotovila utis, kakor da je grški polom samo vprašanje nekaj dni.
Duče : Glede odgovornosti, ki jo mislim uporabiti v tej operaciji, izjavljam, da si ni treba delati prevelikih skrbi zaradi žrtev, čeravno sem zaskrbljen za človeška življenja. To povdarjam zato, ker so večkrat pozaprli poveljnike samo zaradi težkih izgub, ki so jih utrpele njihove enote.
SINHRONIZACIJA
Viconte Prasca :	Zapovedal sem, da bataljoni v
vsakem slučaju napadejo, če treba bataljon proti celi diviziji.
Badoglio : Potrebno je, da podčrtamo dva argumenta : grško stvarnost in angleško pomoč. Popolnoma soglašam v tem, da je vsako angleško izkrcanje popolnoma izključeno. Angleži so mnogo bolj zainteresirani v Egiptu kakor pa v Grčiji. Po Sredozemlju ne puste posebno radi krožiti ladje natovorjene z vojaki. Edina mogoča pomoč pa je vsekakor s strani letalstva. To okoliščino bi lahko zboljšali tako, da bi združili podvig proti Grčiji s pohodom proti Marsa Matruh. V tem slučaju je zelo malo verjetno, da bi Angleži umaknili svoja letala iz Egipta in jih poslali v Grčijo. Potrebno bi bilo torej stvar urediti itn ko, da bi bit za 26. oktobra pripravljen tudi Graziani.
Duče : Sem za to, da Graziani svojo akcijo pospeši za nekaj dni. Zavzetje Marsa Matruha bo še bolj zamotalo možnost letalske pomoči, predvsem, ker se v Marsa Matruhu ne bomo ustavili. Ko bodo Britanci izgubili to egiptsko oporišče, pa če bi se nam London tudi še nadalje upiral, bo Velika Britanija preživljala težke dneve. Indija je v zelo težkem položaju in Angleži ne bodo mogli več dobivati pomoči iz Južne Afrike po Rdečem morju. Če k temu dodam še moralni značaj, je jasno, da bi afriški u-spehi vzpodbudili naše vojake v Albaniji. Zato tudi Želim sinhronizacijo obeh podvigov, tako da bi afriška operacija pričela nekaj dni poprej.
NEKAJ VPRAŠANJ IN VOJNA JE BILA SKLENJENA...
Badoglio :	Pril proučevanju grškega problema
povdarjam, da se smemo ustaviti v Epiru. Nočem pretiravati s trditvijo, da moramo zasesti tudi Kreto in Peloponez, če hočemo okupirati Grčijo. Operacija v Epiru, takšna kakršno je popisal Viconte Prasca, je dobro utemeljena. Ker je ž njo zavarovano naše desno krilo, ne bi mogle sovražne sile predstavljati težkoč. In končno imamo letalstvo.
Duče : V prvo linijo bomo postavili najmanj 4tX) letal, upoštevajoč angleško pomoč.
Badoglio : Potrebno je, da zasedemo vso Grčijo, če želimo grško kapitulacijo. Za to je treba 20 divizij, medtem ko jih imamo v Albaniji 9 in še eno konjeniško divizijo. Pod takimi pogoji je jasno, da so nam potrebni trije meseci časa.
Viconte Prasca : Z zavzetjem Aten presečemo Grčijo in se usmerimo proti Solunu.
Duče : Kolikšna je razdalja od najskrajnejše točke zasedenega Epira do Aten ?
Viconte Prasca : 250 kilometrov s cestnim omrežjem, ki je srednje kakovosti.
Duče : In kakšen je relief ?
Viconte Prasca : Samo strmo nerodovitno gorovje.
Duče : Kako potekajo doline ?
Viconte Prasca :	Od vzhoda proti zahodu, to se
pravi naravnost v smeri Aten,
Dučc : To je zelo važno.
Roatta : To je točno samo do gotove meje, kajti premagati je treba gorsko verigo z višinami do 2000 metrov (pokazuje Mussoliniju ozemlje na zemljevidu).
Viconte Prasca :	To je ozemlje, na katerem je
vse polno poti in steza.
Duče : Kaj ste že hodili tam ?
Viconte Prasca : Da, večkrat.
Duče : Še dvoje vprašanj : Koliko nadomestnih divizij bi bilo po vašem potrebno poslati v Albanijo za okupacijo celotnega ozemlja, ki vodi v Atene ?
Viconte Prasca :	Izgleda, da bi zadostovale tri
planinske divizije; seveda je to odvisno od okoliščin. Te sile bi lahko prevozili v Artski zaliv v eni sami noči.
Duče: Kakšna bo albdnska pomoč redovne vojske in gerilcev? V nekem oziru je tudi to važno.
Viconte Prasca: Tudi v tem pogledu smo že izdelali načrt. Potrebno bi bilo organizirati gerilske odrede po 2.500 do 3.000 mož, ki bi jih vodili italijanski častniki.
Jacomini: Pametno bi bilo, da ne bi pošiljali preveč muslimanov, ker bi na ta način preprečili maščevanja.
Duče: Koliko gerilskih odredov mislite, da lahko organizirate ?
Viconte Prasca : Vse se je že organizirano. Brzojavil sem in ukazal najstrožjo pripravljenost.
Duče: Kakšno orožje imajo gerilci.
Viconte Prasca: Po nekaj lahkih strojnic in ročne granate.
KAJ PA JUGOSLAVIJA?
Duče: Kakšne ukrepe ste podvzeli na jugoslovanski meji ?
Viconte Prasca: Tam imamo dve diviziji, en bataljon karabinijerjev in en bataljon graničarjev. To se pravi precej diskretno kritje.
Duče: Ne verujem, da bi moglo priti do napada s te strani. Naše čete pa se lahko naslonijo na pripravljene utrdbe.
Viconte Prasca: Moram dodati, da je zemljišče za obrambo zelo pripravno. Ničesar se nimamo bati, ker je vsa meja zasedena. Vsakih 500 do 600 metrov je postavljena močna straža.
Jacomini: Ali bi v Albaniji lahko poklicali pod orožje nekaj letnikov?
Duče: Koliko mož daje vsak letnik?
Jacomini: Približno 7.000.
Duče: Temu vprašanju je treba posvetiti vso pažnjo. Ne smemo pa tem četam dovoliti previsoke udeležbe, da ne bi izgledalo, kakor da so Epir zasedli Albanci. Gotova soudeležba Albancev bi bila koristna, ne bi pa smela vznemirjati prebivalstva. Jaz bi mobiliziral dva do tri letnike. Zanimati pa nas mora tudi protiletalska obramba, da bi se preprečilo bombardiranje petrolejskih področij in albanskih mest po načinih, ki so potrebni za najboljšo obrambo petrolejskih vrelcev. Potrebna so nam torej precejšna protiletaska sredstva.
Soddu: Ukazal sem, da pošljejo v Albanijo 75 Ško-dinih topov, ki smo jih prejeli iz Nemčije.
Viconte Prasca: Obramba Tirane se omejuje na dve skupini, celotna obramba Albanije šteje samo pet takih skupin.
Duče: Za Albanijo je potrebnih najmanj 100 baterij, ker je potrebno preprečiti bombardiranja po-
dnevu, ki vplivajo demoralizujoče na prebivalstvo. Potrebno je torej poslati v Albanijo vse baterije Škoda in Oerlikon.
Soddu: Nismo še vseh dobili. Ko jih prejmemo, jih bomo odposlali.
Duče: Kopni obrambi je treba priključiti lovska letala. K sreči jih imamo dovolj na razpolago. 1 .oktobra smo imeli v Albaniji 52 aparatov takoj razpoložljivih, 15 pa takih, ki so na bojišču neuporabni.
DUČE ZAKLJUČUJE
Duče: Izgleda, da smo proučili vse podrobnosti problema:
Badoglio: Podrobnosti bo izdelal glavni generalštab.
Duče: V kratkem: Prvo poglavje: ofenziva v Epi-ru; pritisk na Solun. Drugo poglavje: Pohod na Atene.
Sestanek je bil zaključen ob 12.30 (“II Tempo” pravi, da je to ura kosila).
Zapisnik je odobril duče v Palazzo Venezia, 16.ok-tobra 1940 ob 14.uri.
Tajnik:
podpolk. TROMBETTI
J/zpad Satnika
SIJAJNA ZMAGA N.O.V. ZADNJE POROČILO J.T.A. PRAVI, DA JE N.O.V. PRI ANDRIJEVICI V ČRNI GORI POPOLNOMA UNIČILA NEMŠKO KOLONO, KI JE ŠTELA 5.000 MOŽ. NEMCI SO PUSTILI NA BOJIŠČU 900 MRTVIH IN VELIKE KOLIČINE VOJNEGA MATERIJALA. NARODNI BORCI PRIPRAVLJAJO ŠE DRUGA PRESENEČENJA.
VSI MINISTRI V LONDONU. Reuter poroča: Notranji minister nove jugoslovanske vlade dr.Sava Kosanovič in prosvetni minister dr.Izidor Cankar sta 28.tm. prispela v London. Dobro poučeni krogi pravijo, do so bile sklenjene v vladi velike spremembe, posebno glede zasedbe visokih upravnih mest. V nekaj dneh bo vlada izdala obširno deklaracijo. Javlja se tudi, da je bil imenovan za ministra dvora g.Dušan Marinovič.
BORBE V JUGOSLAVIJI. Enote N.O.V. so napadle polotok Pelješac in otoka Korčulo in Mljet. Pri tem so Nemci izgubili nad 70 mrtvih, okrog 80 Nemcev pa je bilo ujetih. Narodni borci so razdejali vse nemške vojaške naprave in zaplenili veliko količino vojnega gradiva. Tudi na drugih odsekih so borci N.O.V. dosegli v zadnjih dneh znatne uspehe. Borbe so se raztegnile v Srbiji do Kopaonika. — V Sloveniji so narodni borci porušili na več mestih progo Gorica-Jesenice in progo Zidani most-Ljubijana. Zavezniško letalstvo pa je bombardiralo objekte v južnih predelih Jugoslavije.
Č.Č.SLOVENSKE ŠOLSKE SESTRE V KAIRU IN ALEKSANDRIJI se prav prisrčno zahvaljujejo vsem darovalcem denarnih in materijalnih prispevkov za prvoobhajence v taborišču El Shatt! Veselje je bilo veliko in praznik jugoslovanskih malčkov zelo pomemben.
“LE PROGRES EGVPTIEN" z dne 28.t.m. priobčuje fotografijo neke jugoslovanske pehotne enote ha paradi v Sovjetski Rusiji. Verjetno je v tej enoti tudi več slovenskih vojakov.
TRETJI DEL — VANDEJA TRETJA KNJIGA — MATI GLAS GILJOTINE
"l.n razbojnik,” je srdito dejal nek rcpubličanski kmet.
.. Boisnoveau, razbojnik; oba brata ,Režiles’, razbojnika; Housard, razbojnik..In imenoval je še celo vrsto imen, devetnajst vsega skupaj.
“Vsi možaki, kakor treba,” je zagodrnjal nekdo.
...Vsi imenovani, kjer koli in na kakršen način koli se bodo zalotili, se bodo takoj po ugotovitvi identitete usmrtili. Kdor pa jim je ali bo še dal zavetja ali pomagal k pobegu, bo postavljen pred revolucijsko vojno sodišče in enako ■obsojen na smrt ter takoj kaznovan. Podpisan ..
Vsi so napeto brez sape poslušali.	,
"... Komisar in opolnomočenec odbora za splošno’blaginjo: '■"Cimourdain.”
“Duhovnik,” so zašepetali kmetje, vsi obenem.
“Bivši župnik v »Parigne-u.”
“Tunncaii in Cimourdain, beli duhovnik in modri duhovnik.” "Oba sta črna.”
Zdajci j c župan zavihtel klobuk in zaklical:
“Živela republika!”
Ponovni udarci na boben so naznanili, da kliear še ni končal.
“Poslušajte,” je dejal, “še par besedi, podpisanih od komandanta letečega odreda. Gauvaina!”
“Poslušajte, poslušajte!”
“Pod smrtno kaznijo je prepovedano izkazovati pomoč ali dajati kakršno koli potuho imenovanim devetnajst vstašem, Tei so sedaj oblegani v stolpu La Tourgue.
“La Tourgue!” Bil je to ženski glas, ki je to zaklical, glas matere
Mihaela Flechard je stala sredi množice. Ni bila poslušala oklica, to besedo pa je. takoj razumela: La Tourgue. “Kakor La Tourgue ?” je še enkrat vzkliknila.
Ljudje so jo ogledovali. “Tzglcda kakor kakšna ciganka,” so zamrmrali nekateri. Kmetica, ki je nosila košaro s hlebčki ajdovega kruha, sc je ženski približala in zašepetala :
“Bodite no tiho!”
Mihaela Flechard je kmetico začudeno pogledala. Zopet ni ničesar razumela. Beseda “Tourgue” se je bila zabliskala v njeni pameti, zdaj pa je zopet bila temna. Ali nima pravice spraševati ? Zakaj jo ljudje tako sumljivo ogledujejo?
Medtem je bobnar zabobnal vzadnjič, mož z loncem kleja je priklejil lepak na zid, župan se je vrnil v občinski urad, oklicevalcc pa se je podal v drugo vas. Množica se j c počasi razhajala. Nekaj ljudi, med katere se je pomešala tudi Mihaela Flechard, je ostalo pod lepakom; bili so beli in modri.
Neki krnet je dejal: “Prava reč; vseh le nimajo. Devetnajst je pač devetnajst. Priou-a nimajo, Benjamina Moulir.s-a oimajo, Gouvila iz fare Andouille tudi nimajo.
“In Lori cula iz Monieana tudi ne,” je dejal drugi.
"Brice Dcnysa tudi ne.”
“Gregisa tudi ne.”
“Tri brate Logerais tudi ne.”
“Gospoda Lechandelier plemenitega Pierrcville tudi ne.”
“Tepci!” je dejal strog starec s sivo glavo. “Vse imajo, če imajo Lantenaca."
“Pa ga še nimajo,” je zagodrnjal nek fant.
“Če Lantenaca vjamejo,” je odgovoril starec, “so vjeli vse. Konec Lantenaca pomeni konec Vandeje.”
“Kdo pa je pravzaprav ta Lantenac ?” je vprašal nek meščan.
"Bivši plemenitaš,” je odgovoril drugi.
“Eden iz tistih, ki streljajo ženske,” je dejal nekdo iz “belih”.
“To je res,” se je naenkrat oglasila Mihaela Flechard.
Ljudje so sc obrnili k njej.
"Tudi mene je velel ustreliti,” je nadaljevala. Ljudje so sc začudili. Stvar je izgledala zelo neverjetno. Ali je ta ženska vstala od mrtvih ? Kmetje so je gledali po strani. In res jo je bilo strah pogledati. V obupu slabotne ženske je nekaj, kar zbuja grozo. Toda kmetje gledajo, stvari bolj enostavno. Ta ženska bi utegnila biti špionka,” je rekel nekdo.
“Bodite no pametni in izginite,” je rekla tiho dobrosrčna kmetica, ki je bila že preje opomnila Mihaelo, naj ho tiho. "Jaz ne delam nič slabega,” je odgovorila le-ta, “samo svoje otroke iščem.”
Dobra kmetica je potrkala s prstom na čelo, ljudem pomežiknila in dejala. “Ni pri pravi.”
Potem je potegnila Mihaelo nekoliko vstran in ji dala hleb kruha. Mihaela Flechard je vgriznila vanj, ne da bi se zahvalila; bila je lačna ko sestradan pes. “Zre ko žival”, so dejali kmetje, “res ne bo pri pravi pameti."
In so se eden za drugim razkropili.
Ko se je Mihaela Flechard najedla, je rekla kmetici: “Kako se pride na Toruguc-o?” — “ležeš Marija”, je vzkliknila kmetica, “jo je že spet_ prijelo!” — “Jaz moram na Tourgue-o, povejte mi pot!” — “Nikoli!" je odgovorila dobra ženska “da bi vas ubili, kajne ? Sicer pa poti ne vem. Vi ste torej res nori ? Ti revica ti, tako ste utrujeni, ali hi ne bilo boljše, če bi se pri meni malo odpočili?"
“Ne,” je rekla Mihaela, “saj vam pravim, da so mi ukradli moje otroke. Malega dekliča in dva fantka. Prihajam iz brloga v gozdu. Ljudje lahko vprašajo Tellmarcha, Caimanda, zame. In pa moža, ki sem ga srečala na polju. Caimand me je zopet ozdravil. Vojaki so me streljali. Tudi narednik Radoub vam to lahko potrdi. On nas je našel takrat v gozdu. Mene, Rene-Jeana, Alaina in malo Georgeto. Mojega moža so ubili. Imel je kmetijo v Siscoignardu. Vi ste dobra duša, pokažite mi pot! Nisem nora, mati sem. Izgubila sem svoje otroke, zdaj jih iščem. Danes ponoči sem spala v nekem skednju. Moram na Tourgue-o. Nisem tatica. Ljudje mi lahko verjamejo. Pomagajte mi, da najdem svoje otročiče. Nisem tukaj doma. Ustrelili so ine; kraja ne vem, kjer je to bilo.”
Ženska je skomtzgnila z rameni in dejala:
“Poslušajte, v revoluciji se take stvari nc pripovedujejo, ki jih nobeden ne razume. Lahko vas zapro.”
“In Tourgue-a?" je vzkliknila mati. “Ljuba žena, prosim vas pri Bogu in pri naši ljubi Materi božji, rotim vas, povejte mi pot, kako se pride tja!”
Kmetica se je zdaj res razsrdila. “Nc vem; pa četudi bi vedela, ne bi vam povedala. To je kraj na slabem glasu, tjakaj ne hodi noben pošten človek.”
“Jaz pa bom šla,” je dejala mati in se odpravila.
Kmetica je nekaj zagodrnjala, potem pa je stopila hitro za njo in ji pomolila v roko še en ajdov hlebec.
“Tukaj imate za večerjo!”
Mihaela Flechard je vzela kruh in korakala dalje, ne da bi se obrnila. Naposled je izginila v gozdu.
POMOTA
Istega dne, še preden se je zdanilo, se je bilo v temini na poti, ki preseka gozd med vasema Janeve in Lecousse, zgodilo sledeče:
Vse poti po bretonskih šumah so liki soteske; ta pot pa, ki vodi iz Javene skozi Parigne na Lecousse, je pa posebno globoko vrezana in poleg tega zelo vijugasta; na desno in levo zadelana od nasipov in grmovja, je bolj podobna globeli nego potu. Bolj pripravnega mesta za napad iz zasede kmetje ne bi bili mogli najti.
Tega jutra, eno uro, preden je bila Mihaela Flechard v prvi vasi srečala pošastni voz z žandarji, je v tem gozdu na obeh straneh poti mrgolelo divje izgledajočih postav. Za hosto in grmičjem so se skrivali ljudje, vsi odeti v takozvani “grigo", to je suknjič iz kože, kakor so ga nosili v šestem stoletju bretonski kralji, v osemnajstem pa bretonski kmetje. Bili so oboroženi s puškami in sekirami ter si na neki jasi napravili iz dračja grmado, pri kateri so sc zaporedoma greli. Tisti, ki so bili v “službi”, so oprezovali z nabitimi puškami na obeh straneh poti. Če bi bil kdo mogel z očmi prodreti gosto listovje, bi bil videl povsod med vejami prežeče cevi in pa prste na petelinili. Vse puške so bile namerjene na pot, ki sc je bledo razločevala v jutranjem mraku. Čuli so sc šepetajoči glasovi:
"Ali si pa tudi gotov, da je ona?”
“Vsi pravijo.”
“Pa bo prišla tukaj mimo?"
“Kod pa!"
"Ne smemo je pustiti skozi."
“Se razume. Sežgali jo bomo."
“Zato smo pa tukaj — tri vasi.”
“Kaj pa spremstvo?”
"Ubili bomo vse po vrsti."
“Samo, če bo res prišla po tej poti.”
"Nikjer drugod ne more skozi.”
“Eni pravijo, da prihaja iz Fougeres, drugi, da iz Vitre.” "To je čisto vseeno."
“Imaš prav; naj prihaja iz Fougeres ali iz Vitre, od hudiča vsekakor prihaja.”
“In k hudiču jo moramo spet poslati.”
“Pravijo, da se pelje v Parigne."
"Zdi se tako.”
“Pa nc bo prišla tja.”
"Čisto gotovo ne!"
"Nikoli!”
Začelo se je daniti. Možje so zašepetali: Pozor! Naenkrat so zadržali vsi sapo: bil je čuti ropot koles, prskanje konj. Ostro prežajoč skozi veje, so kmetje spoznali v globeli nejasne obrise dolge lojtmice, ki so jo spremljali jezdeci.
"Tukaj je!” je zašepetal kmet, ki je bil očividno vodja. — "Da in še žandarji zraven,” je odgovoril drugi. — "Koliko mož?" — "Dvanajst.” — “Pravili so, da jih je dvajset." — "Dvanajst ali dvajset, vseeno, treba je vse pobiti.”
Kmalu so se kola na nekem ovinku prikazala v celoti. “Živio kralj!” so zavpili kmetje in dvajset pušk je ustrelilo hkrati. Ko se je dim razkadil, spremstva ni bilo več. Pet žandarjev jc padlo, pet jih je zbežalo. Kmetje so planili k vozu.
“Hudič! To pa ni giljotina!” je razočarano vzkliknil vodja. “To je lestva!”
V resnici je na vozu ležala dolga lestva. Oba konja sta ranjena ležala na tleh, voznik je bil ubit.
_ “Vseeno,” je dejal voditelj. “Tudi lestva, ki jo spremljajo žandarji, je sumljiva. Vozili so jo proti Parignč-u, to se pravi, da je bila namenjena za naskok na Tourgue-o”.
“V ogenj z njo!”so zavpili kmetje.
In so lestvo zažgali. Strahotni voz z giljotino, ki so ga bili kmetje pričakovali, pa se je pomikal po drugi poti in je bit že dve milji od tu dalje ob solnčnem vzhodu prispel v ono-vas, kjer ga je bila videla Mihaela Flčchard.
PRED CILJEM
Mihaela Flechard je hodila po gozdu. Ker ji nihče ni maral povedati poti, jo je pač morala iskati sama. Hodila je, posedala, pa zopet hodila dalje. Lotila se je je tista posebna trudnost, ki jo čuti človek najprej v mišicah, potem pa preide notri v kosti — trudnost sužnja. In sužnja je res bila: sužnja svojih izgubljenih otrok. Morala jih je najti. Vsaka zamujena minuta je lahko otrokom prinesla smrt. Bila je sužnja dolžnosti, ki ji ni dajala niti pravice dihati. Toda bila je tako utrujena, da jc bilo vprašanje, če more sploh še napraviti korak dalje. Hodila je že od ranega jutra in ni bila ugledala niti ene same hiše, kaj še vasi. Nekaj časa jo jc ubirala po pravi poti, potem je zašla na napačno, končno se je zapletla v gosto grmovje, iz katerega ni bilo več izhoda.
Ali se je bližala cilju ? Ali je bilo konec njenega trpljenja? ‘Sla je križev pot in obhajala jo je smrtna zona zadnje postaje. Ali ji je bilo usojeno, do sc tukaj-le zgrudi in izdihne ? Zdelo se ji je, da ne more več naprej, solnce je zahajalo, gozd jc temnel, steze so se izgubljale v senci trave.
Ni vedela več nikamor. Samo Bog ji je ostal. Začela jc klicati, toda nihče se ji ni odzval. Še enkrat se je ozrla, kar zagleda svetlo liso med vejami. Pospešila je korak in obstala no robu gozda!	,
Pred njo je bila dolinica, ozka ko jarek, skozi pa je tekel čez kamnje bister studenček. Pokleknila jc in je žejno pila, I Ker je že klečala, je opravila molitev, potem je vstala in prekoračila vodo.
Onstran dolinice se je, kakor daleč je segalo oko, razprostirala daljna, z nizkim grmičevjem poraščena planota, ki se je počasi dvigala tja do obzorja kakor puščava. V gozdu se človek ni čutil samega, v njem je dihalo skrito življenje, na tej planoti pa ni bilo čutiti nobene žive stvari. Samo par tic je zafrčalo po grmičju, kakor da hočejo zbežati.
V tej neskončni zapuščenosti so se začela materi šibiti kolena in kakor brezumna jc zakričala: “Ali ni nikjer nikogar?” In čakala je odgovora.
Topot, ne zaman. Nekaj je zadonelo z daljnega obzorja globoko in zamolklo ter se lomilo v sunkovitih odmevih.
To jc bil grom topa. Zdelo se jc, da odgovarja materi: da! Potem je zopet nastal molk.
Mati se jc poživljena vzravnala: ni več sama! Zdelo se ji jc. da ima zdaj vsaj nekaj, s čemer lahko govori. Požirek vode, molitev in odjek neznanega groma so ji dali moč, da je stopala urno dalje napram oni točki planote, odkoder se je bil razlegel daljni ogromni glas.
Naenkrat je zaštrlel pred njo na daljnem obzorju visok stolp. Stal je na sametn in zahajajoče solnce ga je odevalo v škrlaten plašč. Bil je oddaljen nekako eno miljo. Za njim se je v meglenem soju izgubljala zelena gošča, fougerski z| gozd. Od tam je prišlo grmenje, ki se je bilo zdelo Mihaeli * Flechard kakor pozdrav. Dospela je na vrh planote in imela pred seboj ravnino. Po tej je jadrno korakala proti stolpu.
TIK PRED NASKOKOM
Odločilni trenutek je bil prišel.
Neizprosni mož je imel v rokah usodo neusmiljenega.
Lantenac je bil v kleščah Cimourdaina.
Stari rojalistični puntar je bil vjet v pasti. Uiti je bilo čisto izključeno. Cimourdain mu je namenil smrt na licu mesta: lasten fevdalni grad naj bi bil priča, ko se bo glava njegovega gospodarja skotalild z giljotine v košaro. Zato je bil Cimourdain naročil giljotino iz Fougčresa, ki je že bila na poti. Ubiti Lantenaca je pomenilo ubiti Vandejo, smrt Vandcje pa je bila rešitev Francije. Cimourdain se ni obotavljal. Mož je užival, ko si jc predstavljal svojo krvavo dolžnost,
Marguis je bil gotov; zaradi njega si Cimourdain ni delat nobenih skrbi, pač pa ga je vznemirjalo nekaj drugega. Bitka bo gotovo zelo krvava, tako jc ugibal komisar, Gauvain jo bo vodil in se bo hotel osebno vmešati v spopad; že večkrat je na čelu vojakom bil, klal in rezal ko najstarejši grenadir. Lahko pade. Gauvain! Njegovo dete! Najdražje, kar ima na zemlji! Res jc dozdaj imel srečo, toda sreča je opoteča. Cimourdain se je tresel. Usoda ga je postavila med dva moža, ki sta se oba pisala Gauvain; enega je želel usmrtiti, za drugega se jc bal, da ga ne bi doletela smrt.
(Dalje prihodnjič)
JLETEC/t IBCMIBAV
prof.Gregorije Lukjanov
Z zadnjo vojaško pogodbo med Nemci in Finci so se nacisti obvezali, da bodo poslali nekaj divizij na Finsko, ki da bodo ponovno omogočile bombardiranje Ljeningrada z novim nemškim skrivnim -orožjem VI — leteča bomba.
Zračna razdalja med Ljcningradom in sovjetsko-finsko črto znaša trenot.no 180 kilometrov, do nemš-ko-sovjetskega bojišča pa je okrog 200 kilometrov. To se pravi, da bi Nemci lahko na obeh ozemljih zgradili betonirana vzletišča, ali so sovjetska bojišča, vsa po vrsti tako “elastična”, da bi najbrže ne imeli časa jih tudi uporabljati. Zato so nacisti tudi opustili vsako misel, obnoviti bombardiranje Ljeningrada.
V resnici je najuspešnejše sredstvo za obrambo proti novemu nemškemu orožju zasedba vzletišč. Glavni cilj generalov Eisenhovverja in Montgome-ry-a ni samo osvoboditi Pariz in Francijo, pač pa onemogočiti z okupacijo bombardiranje Londona in južne Angleške. Samo bombardiranje vzletišč ni prineslo zadovoljivih uspehov.
17./18.avgusta 1943 so britanski bombniki ogorčeno bombardirali nemške tovarne v Peenemunde pri Stettinu na Baltiku. Proizvodnja letečih bomb pa s tem napadom ni bila popolnoma ustavljena pač pa je bila znatno otežkočena. Letos 11.maja so Nemci spustili prvo letečo bombo iz Peenemunde na južno Švedsko. Razdalja znaša okrog 200 kilometrov.
13.junija letos so Nemci spuščanje na Švedsko ponovili, verjetno ne zgolj zaradi poskusa samega, pač pa tudi zato, da bi omehčali švedsko nevtralnost. V obeh slučajih pa je švedski poslanik energično protestiral v Berlinu. Istega dne 13. junija so Nemci pričeli z bombardiranjem Londona in južne Anglije.
Bombardiranje z letečimi bombami je bolj psihološke prirode, kajti strategične veljave so hudo dvomljive. Tega bombardiranja ni mogoče primerjati z letalskimi napadi, kjer sodelujejo živi letalci, posebno če so ti napadi množenstveni. ZNAČILNOSTI LETEČIH BOMB
Kakšno je prav za prav novo nemško letalsko orožje ?
Iz različnih uradnih poročil in popisov vojnih dopisnikov si lahko predstavljamo, kaj je prav za prav leteča bomba s 1000 kilogramov težkim razstrelivom. Pravijo ji tudi “leteči robot”, “kivik-bomba” itd.
Je to model letala z' omejenimi razsežnostmi, zgrajen ves iz jekla in tudi poenostavljen. Koles nima. Opremljen je z motorjem na zračni pritisk. Trup letala je dolg 6.30 metrov, celotna dolžina pa znaša 7.83 metrov. Razprostrtost kril je 4.87 metrov. S 180 galoni goriva lahko napravi 230 kilometrov poti. Hitrost varira med 450 in 550 kilometrov na uro.. V sprednjem delu trupa je 1000 kilogramov razstreliva. Gorivo je spravljeno med krili.
Pod trupom letala je nameščena posebna priprava, ki po betoniranem vzletišču požene letalo na višino 1000 metrov.
Trajanje poleta je odvisno od zaloge goriva. Nemška leteča bomba je v zraku 15 do 20 minut in napravi pot 200 do 230 kilometr. Posebni ropot in ponoči dobro viden rdeč plamen za letalom povzroča faketni motor.
Ko doseže letalo višino 1000 metrov, leti v vodoravni smeri, kakršna je bila v letalu pred odhodom na posebnih aparatih določena. Smer avtomatično vzdržuje letalo s pomočjo treh žiroskopov, ki delujejo na stisnjeni zrak. Ti žiroskopi ohranjajo stalno navpično lego proti zemlji in so zvezani s posebnim samodelnim motorjem, ki avtomatično upravlja pilotska opravila. Vplivi vetrov, ki dosežejo do 30 metrov na sekundo, so za letalo zaradi svoje visoke hitrosti, ki znaša približno 140 metrov na sekundo, neznatni.
Celotna teža letala znaša približno 3.000 kilogramov.
RUSI-IZNAJDITELJI
Načelo takozvanih raketnih motorjev je prvi uporabil angleški kapitan Whittle na svojem letalu. Sama iznajdba pa ni nič novega. L. 1907 je profesor Žukovski s svojim asistentom Bubekinom postavil v tehničnem institutu moskovskega vseučilišča sobo s pritiskom desetih atmosfer, da bi preizkusil upor zraka pri zelo visoki hitrosti. Pri tem so bile dosežene hitrosti 340 metrov na sekundo. Med prvimi poskusi je prišlo do nepričakovanih odkritij. Ko so odprli pipo, da bi spustili stisnjeni zrak skozi malo cev je pritisk zraka napihnil svinčeno cev, da smo lahko zmerili zračni upor na kilogram, sek. Spuščanje stisnjenega zraka skozi cev pa je povzročilo tako brlizganje, da je rektor prepovedal vse nadaljne poskuse z izjemo ob nedeljah. Glede materijala, ki bi bil dovolj odporen, so bili takrat v največji zadregi. Takega gradiva takrat niso našli.
IZ MOSKVE NA LUNO
Nekaj let kasneje je prof. Jur jev na tehniki v Moskvi in član letalskega krožka predložil načrt velike rakete, v kateri bi bilo prostora za dve osebi in s katero bi bilo mogoče zleteti na luno in se tudi vrniti tja in nazaj v 16 minutah: Ali tudi ta fantastični izumitelj ni mogel najti zadosti odpornega gradiva, ki bi preneslo tako močan pritisk.
Sedaj je prof. Jur je v akademik v Sovjetski zvezi in se pridno ukvarja s problemom.
Z novimi jeklenimi zlitinami, ki so jih iznašli angleški in nemški izumitelji, so svoječasno tehniško oviro premagali.
PROTINOŽCI
Kakor smo že dejali, je najboljše sredstvo za obrambo proti letečim bombam, zasedba vzletišč.
Izredni trušč, ki ga povzroča leteča bomba in daleč vidni ogenj ponoči, vse to izdaja prisotnost leteče bombe in omogoča, da se orožje že po poti onesposobi. Pot leteče bombe z oporišča v Anglijo traja 15 do 20 minut. To je čas, ki je britanskim letalcem na razpolago, da sklatijo leteče bombe na njihovem poletu. Lovska letala “Spitfire” in “Tempest” letijo s hitrostjo — če je potrebno — 750 do 800 kilometrov na uro in s tem znatno nadkriljujejo hitrost letečih bomb, ki znaša približno 500 kilometrov na uro. Ti lovci bi morali biti opremljeni z magnetičnimi pripravami, kakršne uporabljajo pri iskanju morskih miti. Tako letalo namreč leti nad morsko površino in sproži magnetsko mino. Lovci z magnetskimi pripravami, bi po istem načelu 6dvračali leteče bombe iz že v naprej določenih smeri. Magneti bi tudi zmotili žiroskope in s tem tudi delovanje avtomatičnega pilota. Na neobljudenih mestih bi lovci ua ta način zapeljevali leteče mine v morje ali pa na zemljišča, kjer bi bila njihova učinkovitost neškodljiva.