NARAVNA
TEOLOGIJA
A MAGNITUDINE ENIM SPECIEI ET
CREATURAE COGNOSCIBILITER
POTERIT CREATOR HORUM VIDERI


Kazalo
Stran
Uvod...1
I. Zgodovinski razvoj naravne teo-
logije.
A. Izraelci .. 4
B. Grki .. 5
C. Krščanska doba .. 20
Zmote o Bogu v krščanski dobi-
1. Judovska kabala .. 20
2. Mohamedanci .. 20
3. Gnostiki in Manihejci .. 22
4. Ajvuorizem in ontologizem . 22
5. Kant in njigova šola .. 27
A. Kant .. 14
B. Pantersti .. 30
C. Atersti .. 38
D. Vera v bivanje božje .. 43
6. Tradicionalisti . 45
II. Dokazi za bivanje božje.
1. Možnost in potreba dokazov . 46
2. Dokazi.. 42
I. Metafizični dokazi
a. ex motu.. 49
b. dokaz iz vrste tvornih vzrokov. 51
c. dokaz iz kontingentnosti stvarij. 52
d. dokaz iz raznih vrst popolnostij. 53
e. ugovori.. 53
D. Fiziški dokazi.
a. iz smotrnosti . 57
b. ugovori .. 58


Stran
c. entropološki dokaz . 63
d. bivloški dokaz .. 64
e. tavmatološki dokaz .. 64
b. Moralni dokazi.
a. evdajmonološki dokaz.. 65
b. deontološki dokaz .. 62
c. ugovori .. 10
d. etnološki dokaz ... 21
Afrika .. .25
Avstralija .. 23
Amerika .. 26
Azija .. 25
Ugovori .. 80
3. Ateizem .. 83.
III. Bistvo božje .. 86
Svojstva božjega bistva... 87
Svojstva glede na delovanje božje .. 30
IV. Stvarjenje.. 30


Uvod.
Naravna teologija ki jo
imenujejo nekateri novejši krščanski
filozofi teodicejo, je po naravnem raz-
umu pridobljena veda o Bogu. Veda je
spoznanje, pridobljeno po dokazovanju.
Torej je teologija spoznanje o Bogu, pri-
dobljeno po dokazanem spoznanju narav-
nega razuma. Predmet vedi je dvojen:
materialni in fovmalni. Materiarni pred.
met teologiji je Bog; fovmalni pa se deli
v fovmalni quod in quo. Zormale quod je to-
zar se da na Bogu spoznati z razumom-
quo pa ji dokazovanje razuma. Peologija je
zadnji in naivišji del metafizike, ker po-
jasnjuje bivanje in bistvo najvišjega vzro.
ka. Iilozofija odgovarja na zadnji zakaj-
Najvišji odgovor o tem daje naravna teolo-
gija.
Materialni predmet naravni teologijer
je torej Bog, latinsko Deus, sanskrit Deva,
grško Očož, nemško Gost iz staronemškega
Djutt, kar znači nekaj svetlega, bliščečega.
Slovanska beseda, Bog je enega debla z bo
gastvom, ki ponienja množino, dobrin. To-
rej je Dog po slovanskem pojmovanju bitje
v katerem so mnogobrojne dobrine. Bogastvo
pomenja sirer materialne dobrine a iz
materialnega sveta zajemamo pojme in
znake za nadčutne stvari. Semitski na-


2
rodi imajo Ela č visok; odtod Eloah, bl.
ohim, Allah - vzvišen. Poleg blohim jo v sv.
Pismu tudi razodeto ime za Boga: Zahve
od havah, bivati; tisti ki je.
Bog pomenja bitji, ki je samo iz sebe-
O tem oziru se vsi, ki to ime spregovore, skla-
dajo. Ni pa skladnosti 1) v tem, ali jo takih
bitij več ali je le eno (politeizem in monotei
zem); 2) pa sti v monoteizmu dve obliki: a)
panteistrški monoteizem, ki istoveti to bit.
je s svetom in b) pravi monoteizem, tei-
zem, ki pravi, da je Bog bitje samo od sebe-
različno od sveta in ki jo po svojem delo-
vanju stvarilo svet iz niš. S čistim teiz-
mom je zvezan jasen pojem o stvarjenju.
Kjer tega ni, tam tudi ni jasnega pojma o
Bogu, tam je le bolj ali manj jasen pantei-
zem; β.) s tem je zedinjeno vprašanje, ali je
Bog osebnost. Osebnost jo umska substana
ki je samostojna, individualna. Mnogo jih
je, ki govore o Bogu; osebnosti same pa mu
ne prilagajo. V najnovejšem času prevladujeo
med izvenkrščanskimi filozoli strija, ki
trdi, da mora biti prvi vzrok brezoseben.
brezzavesten. Tako Hartmann, Drervs. Die
deutorhe Spečulation seit Kant. "Dao "Zehi
als Grundproblim der Metaphzsih; cl. Alo
ner ("Der spučulative gottesbegviff. Puderbim
1894) in drugi trde, da je to v hrotislovju:
vitje samo iz sebe in osebnost, ker vsaka
osebnost je vezana. Če pravim jaz, tedaj
se zo ločim od vsega drugega. "Zaz je pa


3
znamenje osebnosti. Torej se bitje, ki jo ab-
solutno ki vse obsega, ne sme osebno pojmo-
vati, ker je osebnost nekaj omejenega. Odgovarja.
mo: Osebnost pomenja neko popolnost, ne
nekaj negativnega. Pri osebnosti se povdarja,
da je v njej izražena najvišja popolnost bit
nosti. Popolno je kako bitje, da je, še bolj, da
je živo; vega popolnost jo, da je nmsko; da
pa je samostojno, je najvišja popolnost. V
tem se moti moderna filozofija, ker prav ne
pojmuje osebnosti. Najpopolnejša osebnost rz.
žljučuje vsako omejenost.
Nasprotniki, ki taje bivanje bitja, ki
je samo iz sebe, se imenujejo atelsti, ki so
dogmatiški in skeptiški. Ti trdijo, da je
negotovo, ali biva tako bitje ali ne, dvomi-
jo torej o njegovem bivanju in v nekoliko
priznavajo dokaže in ugovore. Oni pa pra.
vijo, da je dokazano, da ni Brga. Poleg atei-
stov so še gnostiki, ki trde, aa do tega, ali
je Bog alo ne sploh priti ne moremo, ker
to ne more biti predmet naše - gnože.
danostičižem je posebno povdarjal Hurlerj,
Darivinov prijatelj. Da je kot radikalni-
mehanični evolucionist ložje shajal na
Angleškem, navzdel si je ime agnostika-
da je tako zlasti iz strahu pred anglitansko
duhovščino zakril grobo svoje ateistiško sta
lšče.
Peologijo bomo razvili na sledeš načini
1) Zgodovinski razvoj naravne teolo-
je.


4
2.) Dokaz za bivanje božje na podlagi
krščanske filozofije.
3.) Bistvo božje po svojstvih.
4.) Delovanje božje, zlasti stvarjenje.
I. Zgodovinski razvoj naravne
teologije.
A. Izraelci.
Deuvs trdi in za njim mnogo drugih,
da se je judovski monoteisem razvit iz poli-
teizma; soda dokaza za to podmeno nima,
ker o kakem prapoliteizmu pri Zudih sploh
sledu ni. V Er. 3. 14 se govori o enem Bogu ki
pravi o sebi: Eh je, ašer eh-je. Njegovo bitje
je torej istovetno z bivanjem. Ne le to, temveo
v Er. 3. 15 se kaže vpliv tega bitja, čegar bistvo
in bivanje je istovetno, na človestvo in po ten
vplivu se ga spozna. An je Bog Abvahamov
Irakov.. je bitji, čegar vpliv se spozna na
očakih Izraela. Poleg tega vpliva v zgodovini
človestva je izražen v Sen. 1. 1 De drug vpliv
vpliv Boga na svet, ki je njegovo delo, tore-
njemu podložno. V Er. 28, 2. 11 se kaže Bog
1) kot edino živo, duhovno, mogočno, milost-
ljivo bitje, ki ima vso oblast v rokah; 2.) vse
stvarstvo je iz Boga, ki je različen od sveta
in 2) človek je dolžan religijo nasproti božan-
stvu, ljubezen Keut. Čβ), molitev. Bog je edin
Deut. 6, 4), je vsegamogočen Deut. 10. 12), je
sset (Led 26. 26). Zveza ljudi z Bogom jo opisa


5
na v Sen. q. 11.13. Krasno izraženi pojem
čistega božanstva se zrcali v psalmih in pre-
rohih. Sv. Pismo kaže čisti, teistiški pojem:
Bog je edin, oseben, Stvarnik, ohranjevaveč sve
sa. Zudovsko prepričanje o božanstvu je krasno
orišano v II. Mak. 2, 20-23. Makabejska mati
govori svojim sinovom o Bogu; dokaz zanj si
jemlje ne iz razodetja, ampak potom spo-
znanja. Shrivnost življenja priprosto ženo sili-
da prezre vse, kar morajo prestati njeni si-
novi, in v živem svojem prepričanju dobi
moč, da prenese vse materne boli. To prepri-
čanje se ne da drugač razlagati kot pripri
čanje o bivanju živega, osebnega Boga. To
je dokazovanje v najhujem trpljenju, to ni
vera, marveč prepričanje iz spoznanja. Ni
jim dala življenja, duše, ampak telo, in
njihovih udov ni sama zložila ampak bre-
ator mundi, ki je vse ustvaril, qui omnium
invenit originem. Tako znanstveno prepričanje
o božanstvu je živelo vv Zudih.
B3. Grki.
V prvih krošanokih časih je bilo več
cerkvenih očetov, ki so izvajali pri grških
filozofih nahajajoče se resnire iz sv. judovskih
knjg. Klemen Dleksandrijski pravi:
sraka filozofija je podobna luci na stenju
ki so jo umetno ukradli ljudje solncu, in
prižgali. I. Stromata S. pogl.). "Odkod imaš
slutnjo resniče, o Platon? - Zaz poznam
nčitelje, če sudi jih hočeš skrivati. Pravo
svoje innenje zahvaljad Hebrejcem. (1. Sromav


Č
ta; 2. pogl.). "Vse nauke so dobili od Mojnesa-
pravi Evzebij Kaeparatio evangelica) in
povdarja resničnost nekih filozofskih naukov,
reš da izvirajo iz skupnega razodetja.
Sv. Zustin v "Dialogu čum Pruphone povdarja
soglasje med krščanstvono in filozofi ki je
vzeto iz skupnega razodetja. Minucij teliks
v "Oktavijiv se skličuje na filozofi in pravi-
da je skupni vir razodetje. To je vsaj nepo-
polen dokaz, da so gvške teološke resmiče vze-
te iz sv. judovskih knjig.
Sv. Pavel je rehel na Areopagu: "En
par je Bog ustvaril, iz katerega so izšli vsi
ljudje, katerih glavna naloga je "quaerere De.
um. Vsa grška tilozofija se suče okrog vpra-
šanja oBogu. Tu ločimo tri stopnije filozofoš,
ki so
1.) iskali prvega principa, absolutneg
neškončnega bitja v tvari sami;
2) iskali to bitje izven materiji, v du.
sevnosti, a analogno človeški duši. Ti so se
povspeli iz materializma; spoznali so, da
ne more biti Bog materialno bitje da pa i-
ma svet v sebi dušo, večno in absolutno ki
je Bog, kakor ima človeško telo dušo v sebi.
Ta struja nima pravega pojma o sdnosu
sveta do Boga in s sivarjenju;
3.) priprsovali Bogu osebnost, samo.
stojno, od sveta nezavisno.
Materialisti. Ihaleo iz Mileta pravi-
da je voda ona prasnov, iz katere je vse
ki je večna, neskončna, vsemogočna. I sto-


1
tam sta živela Anaksimander in Ana-
ksimen. Prvi pravi: Prapočelo mora bsti ne.
skončno ne iz stirih elementov sestavljeno,
mora biti iz nečesa nežnanegd) V toliko je
Anaksimander popolnejši ov Taleta, ko meni-
da tista stvar, iz katere je Bog, ni znana.
Anaksimen pa je nazadoval. Zrak mu je
božanstvo. Vrnit se je torej k enemu izmea
stirih elementov. Heraklit se je bojeval
Čllemens Ale. v "Kromata4) proti poganstvu.
Homerja bi bilo treba s šibanoi pretepsti"-
češ da je zakrivil, da so se razširile zmotne-
bajke o bogovih. O bogočastju svoje dobe jrani.
Te podobe molijo, kot bi se kdo hotel z zidom
pogovarjati. Bojuje si tudi pvoti pražnoverju.
Vpraša se, kaj je prvi vzrok. In odgovarja:
Ogenj; toda ta je živ in razumen. To je
prvi vzrok vsega- Bog. Bripisuje mu torej um.
bleati. Med temi pobija zlasti Kseno-
fan mitološke pravljie. Tudi ta povdanja, ka
mora imeti Bog življenje, in pravi: sam pa-
se ne giblje, ker gibanje je nepopolnost.
Torej velik napredek. Bog je vseveden, vse sli.
di in vidi, ne diha. To je gotovo naperjeno
proti Dnaksimenui, ki pravi, da je zrak
božanstvo. Bog je eden; dveh najvišjih biti-
si ni mogoče misliti. D kljub temu se Kse.
nofan ne more oprostiti materializma in
ne more umevati duhovnega bitja. Bog bi--
va po njegovem v prostonu. Zato pravi, di
prostor napolnujo, je brez gibanja in ima
podobo froglje. Vendar pa pravo: Edino,


8.
kar biva, je bitjo, no to, kar nam javljajo
čuti, temveč kar javlja um, to biva. Svet
je eden, nespremenljiv v celoti in ta svet jo
Brg. Zaide s tem v panteizem.
Pitagora je napredovat: slavi previd.
nost božjo; prizna, da Bog vlada življenje
posamnikov in narodov. prvi občuduje on
red v stvarstvu; teleološko plat presoja
z tvari; pravi, da je Bog le eden; ker pravi,
rdanje število bistvo stvarij, sodi tudi o Bo.
qu tako. Pvarne zmote se torej ni znebil.
Diogen iz Apolonije povdarja smo-
trnost stvarij, ki jo pupisuje Bogu kot
njenemu vzroku. A zraven povdarja tudi
njegovo tvažnost.
Dristotel pravi (v I. Met. 3. pogl), da
vsi ti ječljajo. Prvi, ki govori trežno o bo-
zanstvu, je po njegovem Anaksagora iz
Klazomen, ki sodd, da je Bog umz 1o, ki
vse giblje in ureja. Toda ta um biva prav-
zapvrav tušj v naravi, v živalih; celo rast.
line čutijo. Pojma o samostojnem duhu
še nima, o osebnosti božji tudi ne. Nje.
gov Bog je svetovna duša, ki vse nreja,
giblje, ki biva v človeku, živalih, rastli-
nah in neživi naravi. Zaradi tega "brež.
verstva - prvi napredek iz materializma
jo veljal za brizverstvo - so ga baje obsodi-
lo na smrt. Na tej hodlagi sta osnovata
Demokrit in Levkip bvor ateizem. Ka.
vita mamreč: be Bog le ureja gibanje, po-
tem se da shajati brez njega; red in giba-


9.
nje se dasta razložiti tudi mehansko. Po.
skušala sta to razlagati z atomskim se-
stavom. Anaksagora in Empedoklej
iz Agoigenta povdarjata red v stvarstviv-
Poda odkod nered, zlo. Oba sta prišla
dozmote dveh glavnih principov. Even je
dober, ki vsi rodi po Gubezni, drugo jo
pa slab, ki po sovraštvi vse unčuji.
Kljub temu pravi Empedoklej, da je Bog
duh, - P gago ga imenuje - da je sam
prvotno blažen, da je v njem vse v mi-
ru, da ni gibanja. Tozneje pride, okdod ne
pove, slab princip, in na tem obstaja raz.
dor v sobrem Bogu, in poleg pozitivnega
nastopi tuvi negativno. Ta zmota ni ime-
la veliko naslednikov; pogreli so jo Manihejci-
Vtomrsti taje Boga in vsled tega ta-
je tudi bivanje duše, njeno nesmrtnost
in resničo sploh. Ne priznavajo nič nad-
čutnega. Umljivo je da se je razvil iz teg-
protrlilozofski skeptiazem. Njegovi
zastopnuki so se imenovali po načinu
kako so visputirali, sofisti. Protagora
pravi, da se ne more nič vedeti, je li
Bog ali ne. Slično pravi Pražimah:
Bogovi ne vodijo človeških del, ker se ne
brigajo za največjo dobrino človeško, za
pravičnost. Kritija pravi, da so bogove
iznašli razumno zakonodajavči, da bi
tako ljudi prisilili k zvrševanju njiho.
vih zakonov. Podik pa meni, aa je
korist za človestvo rodila bogove. Tako


10
so Egipčani častili Nib, Srki boga kruha,
ognja ete. Bogovi so torej koristne stvari in
site v naravi.
Prvi znatni napredek nashroti sohstom
se je pokazal v Sokratuv. Sofistiško delovanjo
je bilo že silno nevarno. Zavladal je sploš-
ni skepticirem. Sorgia pravi: "Niš ni. če
je, se ne da spoznati, če se pa da spoznati, se
ne da izraziti. In vendar "spozna svoi nič
ni. Platon polaga sofistoni v usta besede-
Kakor se mi kaj zdi, tako je zame; kakor
se tebi zdi, tako je zate. To je popolinsub--
jektivizem zvezan s skepticizmom. Jofisto
ss se sami po sebi sddaljili od resniče; de
lali so, govoriti, učili - vse za honoras. Aken.
ska dožava je po perških bojih prebolela
sila težavno krizo. V teh težkih bojih
se je konsolidirala. Periklej jo je dvignt
do velike veljave. Začela se je kolonizacija,
trgovina je cvetela, povsod je vladalo bla.
gostanje. In v tem časui je bilo mlado
izobraženstvo prepuščeno sofistom. Umev-
no je, kolikega ponena je bil ravno nastop
Sohratov. Ta mož je bil rojen okoli s20- 469.
umrl pa je 1. 399. živel je torej okrog zo let.
Oče njegov je bil preprost atenski meščan
delal je malike, mati njegova pa je bita
babira. Na to je Sokrat večkrat šegavo
namignil: "Tudi jaz sem porodniska babi.
ca- za resnico. O sebi je trdil Sokrat, da
čuti hoklič od Boga, da se mora upreti
sofistom. V Ksenofontovih in Platonovih


11
spisih so jasno izražena njegova načela.
Sooje modrovanje o Bogu pričenja s tem-
da vposteva vero v bogove pri ljudstvu, ki
priznava vero v bogove, ima orakle. Temu
mora biti stvarna podlaga. Prvi, ki je
jel znanstveno dokazovati bivanje božje
je bil Sokrat. (lf. judovsko prepričanje, ko
smo poprej omenili.) Vsi drugi pred njim
govore o Bogu in njegovem bistvu, Sokrat-
pa dokazuje njegovo bivanje. Sokrat rabi
teleološki dokaz. Pričenja pa s človekom.
Brez dvoma je nanj vplivala metoda ss.
fistov ki so vse svoje modrovanje pričeli
rs človekom. Elovek ima urejene ude, organe
ki so na pravem mestu, katerih delovanje
ije čudovito. Občudovanja vredno je plojenje.
Razmere z ozirom na življenje so kaj lepo
urijene, tako ogenj, voda, zrak: Solnce stu.
ži človeku. Tvet je lep, krasen in nič ni
v njem brez smotra. Človek edini vživa
lepoto sveta. Njegovo oko vidi barve in
svetlobo, uho sliši raznoubrane glasove,
njegovo srce - in edino li njegovo- ljubi. B8.
končna hoja ga ovlikuje pred dvugimi
stvarmi. Človeški um gleda bistvo in spo.
znava red vesoljstva; ko pa to spozna,
spozna že, koliko več je vredna njegova
duša. S poznava splošna načila - za zad-
oov - izven časa in prostora. blovek je
nekak bog med druaimi stvarmi. Na.
rava je za živa bitja ustvarjena. Ta slu-
žijo človeku. Vsaka stvar je smotrna in


12
nižja služi višji. Ta red narave pa zahteva
um, ki je iz surove snovv, ki jo ustvaril
kozmos, zahteva stvarnika. sokrat supo.
nira še sirovo tvar poleg Boga.
V 1. Anjigi Memorab. 4. c. pripoveduje,
kako se je sestal z ateistono in dokazuje
božansivo: "Ali ne opažaš, da so vvžave in
narodi, ki uživajo slavo najidaljoega obsto.
ja in največje modrosti, ravno tisti, ki je
njih vernost in pobožnost najznačilnejša,
in da je človek tem bolj pripravljen služiti
božanstvu, čim bolj prihaja v leta, ki se
v njih um veseli polne sile in zrelosti.
Tam si stavi le en ugovor: "Bog se ne vi-
di.. Odgovarja pa: "Duša tudi ne. Solne
gotovo biva, pa ga ne mored gledati. Stre-
la ima veliko moč, in vendar jo ne moreš
opazovati. Veter je močan, pa ga le ne
oidiš.
O bistvu božjem pravi: 1.) Bog je en
narava, en stvarnik, ki je iz neurejene
tvari ustvaril urejem svet.
2.) Bog tvori in ohranja harmonijo,
vesmira; čuva mu večno moč in večno
mladost. Ze večnomlad in vsegamogočen.
3.) Bog ni, liki misli, vezan na en
kraj; povzod je lahko.
4.) Kakor je duša v telesu, tako je
duša v stvarstvu iz katerega diše božja
moč v raznih oblikah, ki jih časte kot
bogove. Kanteizem.
α.) Bog je vseveden, čuva naravni za.


13
kon, po vesti govovi s človekom.
c) Bog po svoji previdnosti vodi človeka.
Veliko skrivnostij je, ki jih ve le on, zato pa
jih more tudi razodeti. V občevanju z ljud-
mi se kaže gi ta v dovst id.
Iz tega sklepa: Olovek je dolžan hva.
ležnost nasproti Bogu, dolžan, da ga prost;
obenem pa naj se zaveda, da Bog bolje ve-
česa on hotrebuje nego sam.
Platon je imel lahko pot. On spro-
jemlje, kar mu je dalo Sokratovo učenje
katero še bolj določuje. Pravi namreč: Spo.
znanje božje je čilj modroslovju. Keligija je
največja volžnost človekova. Vsled tega bo-
lestno zdihuje nad spačenostjo, ki jo zana-
šajo filozogi med mladino. Povdarja, da je
vzrok ateistiški smeri v materialistični
prakoi. Tam kjer se povdarja, da ni resnice-
da je sila pravica, tam se potrebuje ateizma-
(Čj. Sap. 2, 1. 10.) Zato je prišel do misli, da
je v tem času bolj kot kedaj poprej doka.
zov za bivanje božje. Becker jih je zbral
iz njegovih del.
1.) Kozmološki dokaz. Kar je nastalo
mora imeti svoj vzrok. Tako mora imeti
tudi red v stvarstvu svojega dnuov oja.
Ari tem pa se ne povspne do našega pojma
rob stvarstvu. (ch. Timej.
2) Poihološki (v Sedonui). Nesmrtna
duša človekova zahteva nesmrtnega Stvar
nika, ker se duša ne more poroditi iz ma-
terije.


l-
23) Zdeoloshi. Lepota, rešnica, dobnina na
svetu zahteva lepoto, resnico, dobrino v Bogu.
4.) Etiški. Zdeja popolnosti, po kateri
stremi človek, zahteva neko najvišjo real.
no popolnost.
Bistvo božje je tu bolj izraženo kot
pri Pokratu, in sicer pravi Platon o Bogu-
da je:
1.) edin, enovit, dober;
2) svet je produht božjega dela. Bog
je samo vzrok dobrine. Bog ni vzrok zla,
hi ima drugod svoj izvov. Ko pa razlaga
zlo, splava v panteizem. Bog ustvarja vse
po idejah. Torej spoznava ideje. Toda svo-
bode Stvarnikove Platon ne pozna. Bog ni
svoboden; Bog mora delati najbolje tega pa
ne more, ker ga ovira materija. Torej sle.
di per accidens slabo iz dobrega. Materijo
je pojmoval skoro gotovo hot prazen pro-
stor. Boga pa smatra popolno imanent.
nega v svetu. Oba spadata vkup. Resnica,
ko je jasno izražena v Gen. 1. 1, mu je no.
znana.
Oblike bogočastja niso poljubne. Vsah
naj se ozira na navade svojega kraja, hjer
živi. Bog je svetost; človek se mora držati
reda; pobožen je kdoč je krepostin.
Niti pri Sohratu niti pri Platonu ni
spoznati stvarnika tvari in lika: Načelo
pa, da smoter vodi vzrok pri delovanju, je
ostalo. Na tem temelju ss ostali tudi Ari-
ototel, baiceron, sv. Tomaž Akvinoki in drugi


15.
do danes. Kant šele je prvi vrgel bombi
proti teleologiji. Da zahtevamo um kot
vgrok svetovnemu redu po lastni analogi-
ji, ker svoja dela uravnamo z umom, je
subjektiono. L. 1898. je Lachelies izdal knjv-
go o "temelju indukcije. Drži se popolnoma
Pz1
Kanta. Telesloški dokaz mu nič ne velja.
Pravi namreč; Red, ki je v božjih idejah,
ni plod uma; torej ne izvira vsak red iz
uma; red in duh sta koordinirana, čemiv
torej iskati nadčutnega urejevavca?
Platon in Aristotel se lahko imenu-
jeta panteistiška tevloga, dasi veliko bolj
popolna nego Shinoza ali novejši, ker pori-
znavata umsko, zavestno dušo v svetu in
samostojno vlado božjo nad svetom in
človeštvom.
Aristotel se je povsnel še višje. t384
filozofija je v metafiziškem delu naj-
visja veda, ker se peča z Bogom. Ni bol.
je vede od te. (Metaf. 1. kngiga.). O tem
priča splošno prepričanje ljudstva o Bo.
gu. Resnica sama pa je hatvorjena v
ljudskih naziranjih. Bistvo ljudske vere
je pravo. Bivanje božje se da umsko do.
kazati. Iz njegovih del zajemljemo tri vo.
kaže za bivanje božje.
1. Gibanje (z14. Ta dokaz je me-
tafiziki natančno izveden. Opaža se spre-
minanje. Nič se ne more samo po sebi
spreminjati. Torej mora biti vzrok. Vrsta
vzrokov ne more biti neskončna. Mora


16
biti prvo bitje gibajoče, ki se ja samo ne
giblje: Kečtov rio drizto. Ta misel
se povdarja že pri Eleatih.
2. Pelevloški dokaz, ki pa ni ohran.
jen v njegovih spisih, pač ga pa navaja
biceron v "Natura deorum. Člp smotrnost.
3. Dokaz iz raznih stopinj popolnos.
ti, ki so nerazložljive, če ni nekega naj-
popolnejšega bitja. Pravimo namreč, da
je to bolje od onega, od tega je zopet tret.
je se bolje. To ha bi bilo nemogoče, če
ni bitja, po katerem se popolnosti merijo-
O božjem bistvu pravi Aristotel:
Bog je večen; je čisti dej; bistvo Boga je
istovetno z bivanjem; je nespremenljiv
netvaren in eden. Met. 12. knj. 8. c.) Nač-
tor i se sam ne spreminja, tako
more biti le eno bitje po pojmu in ste-
vilu. Iz teleološkega dokaza sledi tudi,
da mora biti le en urejevaveč vesoljstva-
S Komerjevimi besedani ,odz aja dov
stotvzagasn. čig nooa r, e Ba.
čiševj sklepa Metabiziko.
Govori tudi o bogovih, ki so pa niž
ji duhovi; bivajo v sgerah, zvezdah, ka?
tere vodijo. Tami niso popolnoma ne-
spremenljivi, vendar popolnejši od tvari.
Bog je transcendentna substanca, razi
lična od sveta. Platonova svetovna duša
ne more biti prvo počelo, ker je odvis-
na od sveta. Bog je razumna oseba, ki
ima najpopolnejše življenje.


12
Pi tei priliki razpravlja, katero življenje
je popolnejše. Kontemplativno življenjo je tam-
hjer se duh neposredno sreča z resnics. Drugo
je pa aktivno. Pri Bogu je le kontemplativno
ki pa ne more biti odvisno od diskurzije pved
metov, ampak Bog vidi v sebi vse in v teno
je najblaženejši, ker spoznava sebe kot naj-
verjo dobrino.
Zeller govori, kako sodi Aristokel o
transcendenci: "Dilse Satre des Aristoteles
uber den gottlichen Seist enhalten die erste
vissenschafsliche Begrundung des Preismuš
sofern hier zuerst die Bestimmungen der
sebostbevvnpsten Intelligenz in Solt aus den
Principren eines philosozhischen Sustems ab-
geleitet verden.
Dristotel opisnje tuvi delovanje božje.
Bog je ne le smotmi ampak fuidi tvovni
peni po njegovi hodobnosti. bem bolj se ji
vzrok. Deluje pa kot liubežen; vse teži, hne.
stvari blizajo, tem popolnejše so. Slede pre-
vivnosti božje pravi, da je Bog ohranjevaver
vovitelj vesoljstva. - Tako je bivanje in bistoo
božje po dristotelovem naziranju.
Stockl pravi o "Geschichte der Philo-
sophie im Mittelalter, da se tisši let ni
zasledila v Aristotelovi filozofiji nobena zno-
ta. Drugi trde, da je dristotel prednik Kri-
stov, in natrralibus. llo, da je njegova fi.
lozofija naiboljša; kar jih more sestaviti
kristijan ali pogan, menijo tretji. Poda to ni
ris. Iv Dristotelu se nahajajo protislovja.


18
Glede spoznavanja božjega ne razloži
dristrtel vprašanja, kako Brg spoznava svet.
Da, zveni celo misel iz njegovih spisov, da
Bog sveta ne more spoznavati, ker je sved
nepopolen. Tudi ni govori o božji voljo er
probesso; dokazuje pa, da si in mogoče raz.
lagati, kako more Bog težiti po kaki stvari.
O svobodi božje volje ni govora pri njem.
Popslnost božjo razlaga tako, da se razri.
di, da Bog ire teži po ničemer in tudi u-
stvarjenih bitij ne pozna. Aristotel ne
pozna stvarjenja, pač pa Bog ustvarja duši-
obenem pa govori o večnem svetu. O od-
nosu Brga do sveta, da bi svet bil tako
odvisen od Boga, ki bi tvar z liki vred iz
nič ustvaril ne ve ničesar. Kak je stik
Boga s svetom nam ne pove, pravo pa-
da je vsak stik nepopolen. Njegove misli
o osebnosti, ki je zrok vsemu, so s temi
počeli v nas protju. Tudi pošelo previdnosti
božje in pa ta stik božji nikakov nista
v soglasju. Vendar je treba upoštevati:
1. Takrat so vladale v ljudskem na
ziranju o Bogui najtnije zmote.
2. Tudi največji umovi se pred njim
niso povspeli do oistega umovanja božan-
stva. On je celo Platona radikalno izpo-
polnil.
3. Seologija je najtežji del lilozofije.
2. Arisrotel je silno hitro delal. Voa
ovoja dela je spisal zadniih 12 let soo-
jega bivanja v Atenah. D2. Elsrrjeva


13
sodba o njem: "Vir, dia vir eine pliloso.
phische brfahrung von Zahrtausenden hin.
ter uno haben, und zudem so manches aus
der Kevlogie einfach herubernehmen, veib
es einmal geboten, in seiner Vahrheit so-
fort einlenchtet, konnen uns kaum eine
richtige Vorstellung machen, mit velchen
Shvierigkeiten ein erstmals nuchtern auf
strebender, und mit seiner Sedankenschar-
je narh den hochsten Regionen ringender
Seist in diesen sublimen fragen zu kam.
pfen hatte. D. K. Elser: Dič Lehre des
dristoteles uber das Virken Dottes. Muin-
ster 1393. Sr. 215 s9.
Kaslešnihi dnstotelovi o obnovilis
treh trujah zmote, ki so oladale pred njin:
1. Stviki. Hrižip, Kleantes in
e
denon govore o redu v stvarstvi ino.
Siširnoig, da Bog prebiva v stvarstvu.
Zmanentno stran božjo so pa tako pov.
darjali, da so pozabili Aristotelovih be-
sedij, da je Bog transcendenten, in zašli
so v trdstev aa je Bog svetovna duša, ka.
kor je nuil Heraklit. O božji moči so
trdili, da Bog le giblje in spreminja tvar.
2. Novoplatoniki so sicer pov.
darjali transcendenco Boga nad svetom,
toda tako, da so slikali vzvišenost božjo
na način kot jo je pojmoval Aristotel
v svojih zmotnih srdstvah. Dog je tako
popolen, da ne more biti v neposrednem
stiku s svetom. tato so si izmičlili raz-


20.
ne posredovavce med Bogom in svetoni, ki
vznikajo (emanirajo) iz božjega bistva. Dva
emanacija je logos, druga eoni.
Epikurejci z radikalnim odrast-
kom birenejčev so se postavili na sta-
lišče starih atomistov. Vse je po njihovem
slučajna zmes atomov.
Krščanska doba.
Krščanstvo ji podalo jasen pojem o
Bogu, ki je duh, oseben: Oče, Sin in sv. Duh
ki je vse ustvaril iz nič ima tudi nepo-
sredno zvezo s svetom, ki ga ohranja, vlada
in vodi. Bog je sodnik človestva in cilj vsemu.
Zmote o Bogu v krščanski dobi.
1) Med Judi se je razvila kabala
skrivnosten nauk. Rabini so toliko časa
filozofirali, dokler niso vzagazili v pan-
teizem. Boga pojmujejo kot svetovni prin-
cip, iz katerega vse izvira. L. 1891. je izdal
A. Pike v Washingtonu neko delo o kabali
kjer pravi, da je kabala izvov vseh dogma-
tiških religij. Tudi framasonstvo (pisatelj
je ud te družbe in njen veliki mojster) in
illuminati (Weißhaupt) so baje zajemalo
iz nje. Timbolizem pramdsonov je povzet
iz kabale. Tudi protestantovske mistike
rarlaga na isti natin. Bohmer, Schiveden
borg in drugi se po njegovem naslanjajo
na judovsko kabalo.
2) Mohamedanci. Aefarabi (q50)
je zastopal panteizem. Iz spisov sv. Po
maža se razridi, da je bil vpliv moha.


21
medanskih hantustiških filozofov v 12. veku zelo
velik na krščanspi svet. Dronizij Areonaško
je prvi razvil panteistiško naziranje. Dišel jo
oo teh misli na krščanskem temelju. Tako je
povdarjal božje bivanje v duši po milosti
da je pri tem zašel v panteizem. Po odre
šenju postane človek nikak bog - Djča  18
imenuje ta pojav. Da je s takim misjen-
njem zvezan panteizem, je umljivo. Iz nje.
govih spisov je zajemal Shot Erigena.
ajo
I svoji "De divisione natarae pravi, da je
Bog bistvo stvarij. Zivljenje naše je živ-
ljenje božje v nas. Stvarstvo izvira nujno
iz Boga. Te misli je povdarial tudi Al-
marih bharfres (12o4), David de Di.
ranto Durand) (1210.), o katerem pravi
sv. Doktor: "Stultissime dičit Duranduš De-
um esse materiam primam. Od 140-14 61.
je živel panteistiški spekulativni teolog
Nikolaj iz Kuže, ki pravi, da ima Bog
vse stvari realno v sebi, je bistvo bistev,
lik likov. Svet je njegov razvoj. Današnji
panteisti se silno radi nanj skličujejo.
Siordano Brano (1548- 1650)
trdi: Bog je monas (enota) rerum čuncta-
rum essentia; st esse. Akt in potenca je
vseeno v Brgu, ki je pasiven in ahtiven
hhrati. Bruno si misli, da je Bog svetoo-
na duša, ker govori, da ima vesoljstvo duše-
Tudi panpsihist je, ker pravi, da imajo
ose stvari dušo. Svet je po njem divinitas
sečunda. Pri najvišje pojme razlikuje:


22
svet, svetovna duša in Bog. Ti pojmi so le
logjško, ne realno različni.
3. Zzmed hristijanov so Gnostiki in
Manihejci zanesli zmote goške filo.
zofije v tlologijo. Temeljito so jih zavva.
čali cahoeni očetje.
4. Apriorizem in ontologizem.
že v srednjem veku se kažejo sledi onto-
logizma in apriorizma. Vprašanje, odkod
dobivamo nadčutne pojave, se je že tedaj
sempatja napačno razlagalo. Niskončne-
nadčutne pojme, pravijo, da gledamo ne-
posredno, da je to umu prirojeno, da poj.
ma neskončnosti ne dobimo iz stvarij.
Tudi pojma o Bogu ne dobimo iz stvarstva,
ampak gledamo ga in spoznamo nepo-
sredno. Sr. Tomaž obravnava v S. Kh. q. 48.
a. 5; q. 88, a. 3. dvojno vrsto spoznavanja
enega pridmeta v drugem:
1. Mi moremo spoznati nekaj kot v
spoznanem predmetu. N. pr.: V podobi
ji predmet tistega, ki ga podoba pred-
stavlja. Na ta način je podoba vir za spo-
znanje predmeta.
2. Mi spoznamo nekaj v drugem
kot v viru spoznanja. Vidimo cvetke, toda
vir, sredstvo za to je svetloba. Na ta dru-
gi način spoznamo vse v večnih idejah
ki so končni vir našega spornanja. To-
da neposredno jih ne gledamo. Bog ni
prvo, kar spoznamo. Duhovnih bisteo in
Doga ne morenio neposredno spoznati.


23
Pri tej priliki naj se opomni kam me-
rijo dokazi sv. Tomaža o bivanju božjem. Čn
pruvi, da imamo pri spoznanju božjem dvs
metodi, aprioristiško in aposterioristiško. D po.
steriori dokažemo da mora bitje bivati, ko
je samo iz sebe. Iz tega pa a priori razvi.
jemo da mora biti to bitje večno, nespremen
ljivo, nes končno, nematerialno, duhovno oseb-
no, vzrok in čilj vsem stvarem.
Prvi ajrtovist je so. Anzeln iz
banterburijja, ki v svojemMonologu
ookazuje bivanje božje iz raznih razlogov
zlasti iz smotnnosti. V 2. poglavju"Proslo.
gija pa pravi, da Bog pomenja to, čimvr
se večje niti ne more misliti. Večje pa je
to, kar je v umu in je h krati realno-
nego to kar je samo v umu. Ergo Bog re-
arino biva. Sv. Anzelm rabi luvr druge vo.
kare in ne spada torej k onim, ki so todi.
li, da moremo Boga samo a pvuori spoznati-
pravi pa, da je ta dokaz tudi veljaven.
Zmota v njegovem dokazu tiči v tem, ker
sv. Anzelm zamenjava idealni in realni-
svet. V pojmu Bog imamo sprva le nega.
tivno možnost, ,to čemur se večje ne moe
misliti, ni pa pozitivne možnosti. Odnos
do bivanja je nekaj pozitivnega, zato nika.
kr ni dokazano za bivanje, če rečemo o
kaki n pojmu, da ni protislovij v njim.
Odnos do bivanja se more le a posteriori
dokazati. Ontološki dokaz bi veljal le teda-
če bi bil Bog znan sam po sebi. Vzemimo-


24
stavek: Bog biva. V pgmu Bog je ži obsežen
pojem bivanja, a dobimo ga sele a posteriori-
kot pojem prvega vzroka. Za nas je ta sta.
sek a prišši neznan, dobimo ga iz stvarij
po izkustvu.
V to zmoto je tudi splaval oče moderne
filojolije-Kartezij. Ta mož pravi v svo-
jih "Principia philosophiae: Kar je v jasnem
in dološenem pojmu kakega prevmeta, to se
mora trditi o njem. V jasnem in določenem
pojmuBoga je bivanje. Torej se mora bi.
vanje trdisi o Bogu. A Kartezij bi moral
povedati, kje je dobil ta jasen pojem o Bogu.
Pojemo Bogu dobimo iz stvarij, Kartezrj ga
pa suponira. Njegov dokaz sloni torej na
supozičiji Umljivo je nadalje tudi to, da
je prišel do sklepa, da je neskončnost preje
kakor pa konžnost. Iz Končnega se po nje-
goveni ne more dobiti neskončno, pač pa
narobe; zato pa suponira neskončno kot
umi orojen pojem, ki se ne zajemlje iz
stvarij. Kartežij zamenjava neskončno in
splosno. Splosno se pač prej spozna kakor
posamno, nikakor pa ni treba najprej spo-
znati neskonšneaa. Do pojma neskončnosti
se pride po abstrakciji meja od končnih
pojmov. Trvv pojem, ki ga ima otrok, je
najsplošnejši, namreč, da je nekaj; poteno-
nastopi šele diferenciranje stvarij. Kartezi-
se je srudil, da bi vskazal, da čim člo-
vek samega sebe spozna, spozna tudi že
neskončno. Njegov nupotetični skepticizem


25
se naslanja na,"Čogito, ergo sui. Phavi, kočlo.
vek sam sebe spozna, spozna že niskončnost in
h krati tudi Boga.
Leibniz pravi: Možno ji, da Bog biva,
ker ni nobenega protislovja v tem. Moržno je
namreč to, kar ni v protisloju. be je možno, da
Bog biva, potem tudi ris biva ker li možno
Bog ni to, kar umevamo pod pojmom Bog. Nato
odgovarjamo. Ako je aktualno božje bivanje
a posteriori dokazano, je možnost bivanja
jasna; če pa aktualno bivanje božje ni do.
kazano a posteriori, potem tudi možnost
ni dokazana. Da bi mogli dokazati iz mož
nosti bivanje božje, ni res, ampak to zamo-
remo le a hosteriori. Oogu kot bitjui, ki
je samo od sebe, moremo le tedaj trditi, da
mora bivati ko smo bivanje takega bitja
a posteriori že vokazali. Ta njegov dokaž
torej ne velja. Zamenjava manreč, kakor
Anzelm in Kartezii, idealni red z materi-
alnim.
Deloma spadajo šem tudi takozvani
ontologisti: Malebranihe, Sratnj, Ubagh-
Saber Maret, Vorcellone, Biobati.
Malebranche (1036-1215) pravi:
Mi gledamo Boga kot pravzorno idejo, v
kateri vse drugo spoznamo. Prvo v onto-
loškem redu je tuvi proo v logiškem, to
je prvo, kar spoznamo. Dokazuje bivanje
božje sledeče: 1) Bog je povsod navzoč; to-
rej je tudi pri nas, zato ga spoznamo.
2) Bog je naš smoter. 3.) Tmo popolnoma


25.
odvimi od Boga, torej je tudi naše spoznanjo
odvisno od njega. 4) Zz čutnih stvarij ne mo-
remo dobiti spoznanja nadčutnih, katero
pa imamo, imamo torej tudi spoznanje
božje.
Mi odgovarjamo ad 1) Bog je res nav.
zoč. Po učinkih ga spoznačio, le indirekt.
Bistvo njegovo ji tudi povsod navzoče, a nad
um ni sposoben, da bi spoznal neskončno
i bitje, ker omnis cognitio incipit a sensu.
Ad 2.) Bog je res naš smoter. Toda s tem še
ni rečeno, da bi Boga neposredno spoznali.
Narava naša teži po blaženstvu, hoče
zisneti srečo. To spozna vsak. A da je ta
Kreča objektivno edino le Bog, do tega se
zudde šele po vokazovanju. Iz teženja
po sreči se lahko sklepa, da biva Bog
kot objekt sreče. Ta dokaz je pa a post.
Ad 2.) Od Boga smo vsi odvrsni. V spozman-
ju smo pa najprej ovvisni od stvarij; he-
so te ovvššne ov Boga, je sudi naše spoznan-
je. Dd α.) "Iz čutnih bitij nn mogoče spo-
znati nadčutnih; to ni res, ker se iz vsa-
kega učinka spozna bivanje, deloma tu-
di narava vzroka. Torej tudi mi iz stva
rij spoznamo bivanje, v nekoliko pa tu-
di bistvo proega vzroka.
Kekli smo že, da rabimo v naravni
teologiji aprioristieno in aposterioristuno
metodo. Aposterioristiško so, vokaže iz u-
činjenega sveta, da biva prvi vzrok. Ko
imamo prvi vzrok, sedaj se vglobimo vanj


27
in ga raziskujemo aprioristiško. Ditje, ki je sa.
mo iz sebe, je nujno; či je nujno, je nespremen
ljivo, to je, ne prihaja iz možnosti v dej; če
je nespremenljivo, je enovito nesestavljeno, a če
je to, je niskončno. Nadalje mora biti to bitje
popolno, vsepričujore, vsemogočno, vsevedno. Mo-
ra biti naipopolnejša substanca. Najpopol-
nejša oblika substance je takrat, kadar je
substanca živo, duhovno in osebno bitje. Zu
pa zastane naše raziskavanje. Da se to bitje
diforencira v treh osebah, je razodeta res
nica.
Sioberti je izpeljal 15o1. 52 Malo
branchevo misel. Pvo v outološkem je
prvo tudi v logiškem in psihološkem redu.
To prvo je Bog, ki ga torej ne spoznamo iz
nstvarij, ampak intuitivno, neposedno. ta
imjim so to ponavljali Sratrij, Ubaghs, Jaber,
Dircellone in drugi. Kongregačija s ofl. je
13. Dept. 1561 zavrgla ontologizem.
zna
Omenjati je treba tudi Spinoza, ki
pravi, da s tem, če človek sebe spozna, spa-
na tudi neskončno, Brga. S pinoza je potem.
takem apriorist, h krati pa panteist. Bog
nu je neskončna, večna substanca, ki ima
dve svojstvi: razsežnost in inteligenco.
S. Kant in njegova šola
D. Kant.
Polea teh filozofov, ki lnde z Anzel-
mom, Kartizijem, Malebranchejem in dri-
gimi, da spoznamo Brga intuitivno in da
nimamo deduhtivnega pojma o Bogu, i-


28.
mano de drugih, ki prtienjajo 3 Kantom
Kant pravi, da je Bog le subjektivna spehu-
lačija umova. T prva je priznaval opraviče-
nosi teleološkega dokaza; v svoji razpravi
Der einzig nišgliche Bevveisgrund zum Da-
deini Potteš dokazuje, bivanje božje o teleo-
loškim dokazon. Prez 22 let pa je v svojem
rdelu"Kritik der neinen Vernunft ves ta do-
kaz pobil. V stem času je namreč dobil v ro-
ke delo Huma in Zohn Locka, in v studijiv
eteh dveh mož se mu je rodil kriticizem.
Doojno izkustvo razlikuje: zunanje in no-
tranje. Objektivnost priznava pravzaprav
le zunanjemu izkustva. Neposredno čutno
spoznavanje daje pomom realnost. Če bi
bil dokaz za Boga mogoč, bi bil po njego.
vem le ontoloski -a priori. A ta ne velja-
P "Zritik der rernen Vernunft, 2. izda-
ja, od 390. 636 strami se Kant peča z bojem
proti dokazom za bivanje božje. Pravi
takole: 1.) Mi spoznamo le pojave stvari-
sveta na sebi pa ne moremo spoznati.
Le pojave možnega izkustva moremo
spoznati. Iz teh pojavov pa ne moremo
sklepati na kaj nujnega. Najprej spozna.
mo namreč le zunanje pojave, ki so slu.
čazni; nujnost pa je le subjehtivna i deja-
ki ii ne moremo priznati realnosti. Prvo
je torej slnčajno, drugs pa nima nobene
realnosti. Potemtakem metafiziški, do-
kaz, ki sklepa iz bivanja sučajnih bitij
na bivanje nujnega bitja, nima veljave.


28
2) Divanje božje se dokazuje iz vrst tvovnih
vzrokov, češ, da jo niskončna vrsta nemožna.
Toda ta je mozna, ker izkustvo nam ne podaje
nobenega protidokaza; vrste vzrokov, ki jih
spoznavamo po izkustvu so brez konca. Du
zamenjava pojma nedokončan in neskončen.
3.) e rečemo, da je vrsta končna, potem ne
more imeti dopolnila v bitju, ki je izven nje-
Mi ne moremo izven izkušiva iskati vzrokov,
izven zunanjega izkuštva ni za nas ni-
česar obiektivnega. To je njigov glavni doka-
proti kozmologiškemu dokazu. 4.) Iz bitja,
ki je nujno, samo iz sebe še ontološko skle.
pa, da jo vsemogočno, neskončno, sveto itd-
To je ontološka zmota. Po ni res A posteri
ori namreč dokažemo bivanje bitia, ki je
samo iz sebe, ki je nujno, in šele potem a
privri iščemo kaj je v njem. β.) Zmotmost
je le nekaj subjektivnega ki temelji na
notranjem izkustvu in ima le v okviru
tega iskustva svoio veljavo. Kar spoznamo
glede sebe po noranjem izkustvu, to po
analogiji prenesimo na svet. Psihologija-
kozmologija, naravna teologija so mič, ka-
kor sudi vsi dokazi zanje, solistikacije,
katerih se tudi najmodrejši čtovek ne more
otresti in obvarovati. Pofistikacija ljudij
je, da Bog biva; da je duša, nesmrtnost.
Bog je iaeal čistega uma, hi pa je sam
na sebi nedokažljiv.
Kant se bojnje proti ontologistoni in
aprioristom. Dokazuje nemožnost trditve,


30
da bi mogli a priovi dokazati bivanje božje.
Pro tem pa rabi tele napačne razloge: Ideja
absolutniega in neskončnega je samo miš.
ljeno dozolnenje relativnega. Um hoče edin.-
stveno spoznanje, zato teži po njem. Boa
je čist umov pojem, ki ga ne moremo do-
kazati. Ens realissimum si moremo mi-
stiti le kot kinčni vzrok, ki se ne dokaže
po izkustvu. Bokaz sam ne sega dalje kot
sintetiška sila duže, ki dokazuje le iz čut-
nih pojavov, pridobljenih po izkustvu.
Vidi se torej neka notranja sorodnost
med Kantom, Kartezijem, Malebranche
jem in Leibnizom, ki srdijo, da je Bogne
posredni hredmet notranjega spoznanja;
samo da ontologisti na podlagi tega pri-
devljejo Bogu realnost, ki je za ne doka-
zujejo. Kant je pa subjehtivist: Bog mu
je pojem, kategorija našega uma, o ka.
teri se ne ve, ali mu odgovarja nealnost
ali ne. Kant je torej dostedno zvršil, kar
je započel Kartezij in njegovi nasledniki.
Kantovi ,teološki nauki so se razvijali
v treh smereh: v panteistiški, v mehansko
eoslucijški in v sentimentalno mistiški.
B3. Panteisti.
V vrsti zmot za Kantom imamo Ti-
chteja, Hlegla in Schellinga. Proti
dogmatizmu (sholastiki), ki pravi, da spo-
znavamo stvari same na sebi in proti
kriticizmu, tin proti kriticizmu) ki sodi-
da se stvari same na sebi ne dado spo-


3 1
znati, so trdili, da so sdeje in stvari isto-
vetne tudi glede človeškega uma"Dogmatio.
ka filozofija trdi, da spoznamo stvari same
na sebi, take, kakoršne so. Kriticizem pa
trvi da je to spoznanje subiektivno in ne
objektivno. Nasproti tema dvema so Sichte-
Schelling in Hegel rstovetili spoznanje
in stvari. Svet je zato tak, ker ga um
tako spozna. Po Aristotelovi pilozofiji
spozna naš um svet tako, kakorden je-
po Kantovi sprzna le pojave stvarij. v
stvareh samih nima objektivnega pojma.
Ti trije so šli dalje: Spoznamo to, kar je-
ki je zato tako, ker ga kot tako spoznamo.
Po njihovem je torei Bog le projekcija člo-
veškega uma. Boga je um človekov sam
ustvaril.
V svojem delu "Versneh von derall.
gemeinen Pheorje des Himmels, narh Nevv-
tonschen Prundgesetren behandelt je
Kant izrazil svoje misli o evoluciji, ki
jih poznanio pod imenom Kant. Laplace-
ova teorija. On je podal povlago evolu.
cionizmu, ki ga že sam razteza v Dar-
vinovem smisiu tudi na živa bitja."Diese
dnalogie der Tormen, sofern sie bei aller
Verschiedenheit einem gen činsamen Vor-
bilde gemap erzeugt ču stin scheinen,
verstarkt oue Vermutung einer virklichen
Vervandtschafi derselben in der brzeu.
qung i siner gemeinschaftlichen tr-
mutter dureh die stujenartige Anreihung


32
einer Siergattung zur anderen, von) derjenigen
an, in ivelcher das Princip der Zveckg am meisten
bevahrt zu sein schernt, namlich, dem Men.
schen bis zum Poljp, von diesem sogar bis
zu Moosen, nnd Zlichten und endlich zu der
niedrigsten uns merklichen Stufe der Natur
zur rohen Materie, aus velcher und ihren
Kraften, nach mechanischen Gesetren (glereh
denen, ivmaih sie in Arustallezzeugungen
virkt) die ganze Pechnik der Natur die uns
in organisierten Vesen so unbegreifliih ist,
dap vir uns dazu ein anderes Trinžip zu
denken genotigt glauben abzustamen scheint.
Vobbermin v svoji knjigi; Da
christlirhe Pottesglanbe in seinen Verhaltnio
zur gegenivartigen Philosophie. Berlin
Duncker, 1902. str. 22. Pobro pravi, da ni pra.
oilno, da se loči zunanje in notranje irkuš.
tvo. Na temeliv notranjega izkustva za
hteva Kant Boga. A sudi notranje izkustvo
ima svojo objektivnost. Obe izkustvi se ne
dasta iščiti. Notranje izkustvo je sudi ne
kaj. Če ga Kant priznava, potem mora
suvi priznati da se da na njega podlagi
dokazovati.
Pichte pravi, da je Bog absolutni- jaz
a nezavesten. Absolutni jaz nastane ko
refleksiji, torej je Bogle jrodukt reflksi.
je. Dobbermin srvi o Kantu, da je ta prri
povdarjal božjo osebnost. Poda kakšno po.
vdarjanje je bilo to, se spozna iz dejstva,
da je njegova šola prilagala Bogu neza-


33
vestnost. Aobbermin pravi;- Aber das ist
noch nicht alles. Erst das Ehristentum hat
ubirhaupt mit der Bedeutung beživ. mit der
Uertung der Personlichkertj, des ethisch per.
sonlichen Lebens Ernst gemacht. Die ganze
Antike kennt die Begrille der Peršonlichkeit
und des personlichen Lebens im ethischen
Vollsinn des Vortes nicht. In der Geschichte
des vissensrhafllichen Denkens sind diese
Begriffe oder. besser diese Uerte sogar erst
durih Kant allgemein zur Seltung
gelangt. Das hangt damit zušammen,
dap Kant gegenuber der verstandesma-
poigen Erkenntnis so gvopes Gevicht auf
die Ubezeugungen legte, die dem Menschen
in der Piefe des Semiits, aus dem Inersten
seiner Peršonlichkeit ervvachsen. Seit und
dureh Kant ist dann die Vertuna der
selbststandigen und sebbstverantvortliche-
Personlichkeit zu ernem Srundzug mo-
derner Seistesbildung und Denkiveise ge-
vorden Str. 30). Iichtejev absolutni -jaz
je isto kar Schellingovo nezavestno-abso.
lutno. Absolutno je princip zavesti, a
samo je nezavestno, je identiteta, lo-
giškega in realnega bitja.
Hegel pojmuje Boga kot neosebni-
splošni um. Pdeja se v splošnosti razvija
in tako vse nastaja. To je panteistiško
pojmovanje božje, ki taji Dogu osebnost in
zavest.
V novejšem času sta nastopila v tem


zmiln Hartmann in Dreuos Kastmann
pravi Nobbermun, st. 105): "So venig das Be-
vupstsein aus dem materiellen Dasein ent.
stehen kann, so venig das leztere aus dem er-
steren; darum ist der Materialismuš ebenso
univahr und unbranchbar vie der subjektive
Idaalismuš und dir bisherige Spiritualiimuš,
velcher den Seist nur als bevupten kennt.
Darum kann auch Pott nicht vederiMate.
rie norn Bevvuptsein sein, veil er im erste
ren Jalle das Beivuptsein, im lezteren das
materielle Dasein nicht aus sich hervoo.
bringen konnte; das Bevvuptsein bleibt e-
vrg in seinen eigenen Krets gebannt und
mupste sich erst seiner selbst entaupern,
also in Unbeivuptsein umschlagen, bevor
es sieh zum materiellen Dasein entaupern
konnte. Vare Gott bevupt, so mupste er-
um die daseiende Velt schaffen zu konen,
erst sein Beivupstsein aufheben und als tln.
bevuptes in die Natur herabsteigen; diese
Selbstentauperung des Beivuptseins ist in
einem absolnten, reinen Seist ebenso un-
denkbar, ie der vom Peismuš angenom.
mene fortbestand des gottlichen Selbstbe-
vupstseins und Veltbevvuptseins neben
und trotz dem in der. Vatur zum uvupst.
sein herunter gekomnen Urbetvupstsein.
Sott mup vielmehr von zornherein un
bevvupter Seist sein, um der Zrund der
unbevupten Natur scin zu konnen, ebenso
vie er unbeivupter Seist sein mupo, um


35
der Srund des bevupsten Seistes sein zu konen.
So gevvip die Zmmaterialitat des Prundes
der auperen Erscheinungsivelt (zu fordern ist,
so gevip die Unbevuptheit des Srundes der
ineren Erscheinungsvelt; denn der einheitlich
Prund der materiellen Dupenseite. und be-
vupten tnnenseite des tlniversums kaum
selbst veder mit der form der Materie, noch
mit der form des Bevupstsins behaftet, son-
dern muk uber beide Erscheinungoformen
in gleicher Veise erhaben sein. Nur ein
torichter Hochmut des menschlichen Selbst.
beivuptseins in Verbindung mit einem vol-
lig mechanischen und toten Srhojfungsbe-
griff kann din genauen Parallelismuš
beider Sedankenglieder erkennen und sich
daruber verblenden, dap Materialitat und
Bevupstsein gleich phanomenale formen des
Universums darstellen und gleich venig ge-
eignet sind, dessen absolutem Srunde beč.
gelegt zu verden. Dap ein absolnter unbe-
vukter Seist mit den Attributen Ville und
Vorstellung oder Allmacht und Allvveisheit
virklich imstande ist, die dupenivelt des
materiellen Daseins aus sich hervorzubiin.
gen das lehrt eben der idealistische Beveis-
insofern derselbe zeigt, dap die Velt nur
aus einem so beschaffenen Prunde erklart
virden kann; dup ein absoluter, unbeivup.
ter Seist imstande ist, das Bevvuptsein
aus sich hervorzubvingen, das lehrt der
psjchologische Beveis, indern er das


36
vahre Vesen sogar des menschlichen Geistes
die unbevupsten geistigen Zunhtivnen auf-
zeigt. Kartmann, diereligion des Geistes-
1882, hri Vobberminu l. c. Str. 109-110.
Dreivs pa pravi: "Den hochsten ljipo-
jeljuunkt konnte der moderne Panthersmuš
nur dadurch erreichen, dap er den sprin.
genden Punkt oder den Schlussel entdeckte-
veliher die. Losung des spekulativen Srund.
problems ermoglichte, indem er alle in
ihm enthaltenen Bestimmungen, die vah
rend der ganzen vorangegangenen Entivik.
kluna in verschiedenem Prade hervorge-
treten varen, unter einem ernheitlichen
Degriff zušammenschlops. Der naive Pan-
theismus vo Jiehte bis Hegel hatte die Sub
stanz im tatigen Subjekt verschvinden
lassen und Sott hiebei gls unpersonliches
und unbevvuptes Vesen bestimmt, nicht
blop deshalb, veil er den Begriff der Der.
sonlirhkeit mit dem Begoiff des Absolu.
ten uberhaupt fir unvereinbar hielt,
sondern anch, veil zum Bevvupstsein neben
der Tatigkeit noch ein ruhender Hintu-
grund gehorte, der sich in jener Tatigkeit
als Ieh vidiropiigelte und diesem mit denj
Begoiff der absoluten Tatigkert nicht bei
zukommen var. Der Keismuš, der diehub-
stanz bestehen liep, aber den Begriff des
Subjekts mit der Subjektivitat der Peršon-
lichkeit identifizierte, hatte durch alle
deine Anstrengungen nur das eine vider


32
Villen klar beviisen, dap der Begniff der Ser.
sonlichkeit mit der Substanz nicht ziv vereinen-
sei, oder dap das Absolute als Substanz niiht
Bevvujstsein besitzen konne. Der Atheismuš
hatte sich ibenfalls gegen die absolute Ker.
sonlichkeit erklart; er hatte durih seine
Lugnung des gottlichen Vesens zum venig
sten den Boden vorbereitet, um sich an
den Begriff des unpersonlichen A bsoluten
zu gevohnen, velches doch immer nočh
bisser ersihien als gar kein Absolutes.
Poviel var mithin aus allen diesen Speku
lationen hervorgegangen, dap, vie immer-
man auch sonst das Absolute fassen moge-
dasselbi jedenfalls niiht peršonlich ge
dacht verden konne, oder mit anderen tor-
ten: der Bezviff des Un bavupsten, nicht
im Sinne iines untirpersonlichin und un.
geistigen Vesens, sondern im Sinne eines
ubervupten Seistes, gina aus dem gesamten
Kampfe als positives Kesultat hervor.
Var dieser Begriff einmal gelunden, dan
bedurfte es nur noch eines genialen Blik.
kes, um zu erkennen, dap sich in ihm al-
le scheinbaren Viderspruche aufhoben
und alle Bestimmungen zur Einheit zušam.
ienschlossen, velihe die orientierenden
Merksteine des spekulativen Geistes auf
senemn bisherigen Vege gebildet hatten.
Das Absoluite ist Substanz, veil nur von
dieseni gleichartigen Bindegliede die V iel.
heit der Erscheinungen zur Einheit zu


38
sammengehalten verden, nur in diesem festen
Srunde ein žuerkvolles Dasein vurzeln kann,
aber nur als unbeivupte kann die Substanz
absolute, d. h. allen Modis gemeinsame Sub.
stanz sein. Das Absolute ist Subjekt, veib
ohne diese Bestimmung die vechselvolle
Patigkeit der Erscheinungsvelt unerklar
lich vare, aber nur als unbeuvuptes, d. h.
allen besonderen Junktionen und Sonder.
betvuptseinen gemeinsames Subjekt. Das
Absolute ist Geist, veil es nur so Subjekt
šein kann; aber nur ein unbeivupter Geist
kann absoluter Serst, d. h. die gemeinsame
Vurzel der Materic und des bevvupsten be-
schrankten Seistes sein. Das Absolute ist
das Unbeuupte: als dubstanz ist es die
Vereinigung oder der Prager der dstribute
vor ihrer aktuellen Betatigung im Aelt
prozesse und ohne Kuchsicht auf ihre Duhe
oder Betatigung, der in sich ruhende
Muttersrhovp alles desjenigen, vvas in der
Velt zur Erscheinung gelangen soll; als
Subjekt ist es Prager der aktuellen Be-
tatizung der Potenzen, der Produžent des
Aktus, die Substanz, vie sie in endlichen
Veltprožesse den ganzen inhaltlichen
Keichtum ihrer Bestimmungen in Kaum
und zeit auseinanderbreitet. Nur aber veit
es selbst das absolnt Unbevvupste ist, sovvohl
als Substanz vie als Subjekt, kann das Ab-
solute Substanz und Subjeht zumal und
in einem sein, ohne in sich dualistisch ge.


33
spalten zu sein, oder in ein unbeivuptes und
bevuptes Sein ausernanderzufallen. (M. Drevs-
"Dui deutrche Spekulation seit Kantr. S. 65 5g;
vgl. dasselbi Buih: Das Sch als Srundpro-
blim der Metaphijsih, 1897. S. 22 959; pri
Dobbermunu, l. c. St. 110.112).
Tako je prišla po velikem tnidu s pe
kubacija do tega da je Bog nezavesten duh.
bisti pojem božanstva kot ga je imel dri-
stotel, se je zaubil. Krščanski pojem se je
zavrgel. Vidi se, kako ti ljudje s silo taje
vse, kar jim je podala krščanska vzgoja, da
pridejo do absolutnega, nezavestnega duha-
Pee tega razvoja se po pravici imenuje
Kant. Tako so na eni strani zašli v pan-
teizem, na drugi pa v ateizem.
b. Ateisti.
Glavni moderni zastopniki ateizma so:
1) Ludvig Seuerbach, ki spaja a.
teizem s panteizmom. Bog je človekovo
bistvo, predstavljeno kot drugo objektivno
bitje. Vsa vsebina religije je le objektivira.
no subjehtivno življenjo človekovo. Krst
n. zr. Kaže potrebo, da se mora človek vča
sih umrti. Iichti, Schellina, Hegel isto.
vetijo idealno z realnim. V tem ozračju je
tako naziranje umljivo. Bog je le pro.
jehcija človekova. blovsek objektivira ne.
kaj, čisar ni zunaj, anipak je le v umu.
Umljiv je tedaj seuerbachov izrek: "Keine
Religion ist meine Keligion, keine P hiloso.


40
phie ist meine Philosophie. Drastiena je nje
gova knjiga "Das Elend der Philosophie.
2.) Marz in njegova šola trde še po-
drobnejse, da so gospodarske razmere pod.
laga, na kateri se snuje božje nažiranje.
Pojem Bog je le hroj gospodarskih sib, ki jih
skuša človek. Pospodarske sile, ki se javljajo
človeku kot tlačiteljiči, so objektivirane po
človeku, se. pvojicirajo izven sveta in po.
stanejo bogovi.
2) Straup, popolen ateist. Universum
se mova tako spostovati, kakor doslij Bog,
ki ga ni. Pri vsem tem je vendar dosleden in
trezen materialist.
4) Moleschotte v svoji knjigi "Kreis.
lauf des debens, Str. 416 pravi, da čim bolj
čisto se pojem božanstva raziskuje in raz-
vija, temi bolj se um odmiče (verzluihtet sich).
Nemo contra Deum, nisi Deusipse je bogo-
klitni koneo njegove knjige. Osebnost, zavest
in bivanje božje tolmacv na podlagi zmotne
metafizike, potem mu u seveda lahko, da
činieno biji reoniči v obraz
β) Büchner povdarja tvar in silo.
Pri tem pa ima včasih nekaj postenja: Rajši
imam tevloški pojem, kakor surogate, ausder
philosophischen Kuche eines perschvomenen
und unklaren Pantheismuš. V nenščino
je predilal darvinista Liela knjigo-Das
Alter des Menschengeschlechtes, kjer pravi
Lul, da premaguje dith materijo pri raz.
voju, Buchner pa je dostavil opazko: fev


44
lich nur in und durih die Materie.
a) Hdeckel je šasih ateist in se podlo
noreuje iz pojma božanstva. Zelo mučno je brati
njegovo neokušno, blasfemično govorjenje o
krščanskem Bogu, ki mu je , gasformiges
Virbeltier" Tako de naravnost norčuje. Hkrato
pa je tudi panteist. Posebno povdarja svoj
monizem, o kojem pravi da se sklada s pra-
vim pojmono o Bogu. Njegova substanca je raz-
voj vsega, sestoji iz etra in mase, je večna,
vsemogočna, vsevedna, vsevstvarjajoča, je Bog.
2) biolbe nedosledno izključuje vse
nadčutna bitja, hesneje pa srdi, da se mora
ločiti anorganska, organska telesa in sve
tovno dušo. Končno se vrača zopet k senzu-
alizmu, Sicer velja on mnogo pri ateistih,
toda dosleden ni. Kadar pa govori o svetov-
ni duši, o organshih in anorganskih bitjih,
tedaj izvestno ni aterst.
β) Duhring pravi, da je duhovna
substanca ,ein Pobelbegrilf. Koliko časa
tudi sile in ovir je morala prestati gvška
filozofija, da se je povspela do tega "T obel.
begrijfa. Najplemenitejši duhovi so si ga
po težkemjvoju pribovili, in sedaj ga
Duhring in njegovi oholo zametujejo. Po njem
je Bog- narava.
3) Spiritista Hellbach in Du Prel
se izgubljata v sanjavih hipotezah o meta
organskem bitju, o četrti dimenziji, o trans-
cendentalneni subjektu z astralnim telesom
Kkrati tajita boranstvo; spiritista, ki sto.


42
jita na materialistiškem temelju
1o.) Vundt pravi: Bog je svetovna vol.
ja. Toda ta je možna la individualno. To
rej je svetovna volja, prvi vzrok, le imagi-
narnega značaja.
11.) Schopenhauer se oprijema Kant
ovega načela. Svet je subjektivna predstava.
Nadaljuije pa: stvar na sebi je volja. Do-
sledno ostaja ateističen. Bivanje božje se
ne da dokazati, torej Boga ni. To misel
podaja v svojih spisih v silno prešerni
obliki.
12.) Naidalje je prišel v boju proti bo.
zanstvu Nietzsche. "Zriedrich Nitzsche-
der Modephilosoph unserer Tage, hat
gelegentlich gesagt, man solle allen Snj-
stematikern miptranen und ihnen
aus dem Vege gehen, denn der i ille
zum Sjstem beiveise einen Mangel an
Rechtschaffenheit. Vobbermin, l. c. It. 1;
citat iz Totzendammerung ivutm, sti b17
On sooraži božji pojem. "So dart das dn
gefuhrte genugen, um das Recht zu be-
grunden, uber Nietzoche und seine ste-
tig zunehmende, in den letzten Sihvif.
ten bereits den iahnsinn ankižštigende
feindschalt gegen den christlichen Got-
tesglauben die eine grope innerliche
Verdorbenheit, den einen unsterblichen
Schandfleck der Menschheit, denn so
schatrt er jenen zuletrt ein (Uiv. 211,
st. 186 Antichrist)) - zur Tagesordnung


43
ubezugehen. Nobbermin, l. c. str. β) .. Pot sind
alle Gotter, nun vollen vir, dap der Ubermenscl
lebe. Dies sei einst am gropen Mittage unser
letrter Ville. Aloo sprach Zarathustra, -, Vor
Sott sind vir alle gleich (so blinzelt der Bo-
bel).. Vor Gott, - nun aber starb dieser Sott.
Ihr hoheren Menschen, dieser Kott var eure
gropte Gefahr. Sest er ini Srabe liegt, seid
ihr erst vreder auferstanden. Nun erst komt
der grope Mittag, nun vv rd der hohere Mensch-
Herr... Pott btarb: nun vollen vir, dap
der Menseh lebe. U1. I4. St. 115 in 117 sg.
pri Vobberminu čitirano l. c. str. 5).
D. Vera v bivanje bočje.
Pretja vrsta ljudij, ki se je razvila iz
Kanta, so možje vere, ki trde, da se Bogne
da dokazati, da se ha mora vanj verovati.
1.) Kant je prvi med njimi trdil, da ni
možno dokazati Boga, a nasa notranja zavest
ga zahteva. Bog je postulat praktiškega u-
ma. Zato, ker je zant to priznal, se prote-
stantovska teologija se vedno zateka k nje-
mu hot pospiševavcu religije.
2.) Začo bi iz Korzike, znani sentimen.
talist, ločuje dve zmožnosti v unui: Ver-
stand in. Vernunft. Prvi zajemlje snov iz
zunanjega sveta druga pa spoznava po
čustvu višje resniče in iih drži po veri, Ta
višja zmožnost po. Gefuhl" spozna Boga in
ga drži po veri. To je sanjarija; v njej pla.
va današnja protestantovska teologija.


44
2) Vobbermin pravi:"Begrundungj des
christlichen Pottesglaubens. Bedarf der Slaube
uberhaupt emer besonderen Begrundung, einer
Begrundung, auperder, die in sernem Aesen als
Glaubentegt. Viderspricht nicht vielmehr ein
solches Vorhaben eben diesem Vesen des Slau.
bens? Nach evangelischem Verstajndnis ve-
nigstens ist ja der Slaube eine innere Uber.
zeugung, čin, personlishes Uberzeugtsein, eine
im steten Kampf immer vieder neu zu tref.
fende Entscheidung des Villena. Čl. c. 1. 18.
Boga torej čutimo. V nas je neko čustvo, ki
nas sili, da ga sprejmemo.
4) Hdmilton pravi. Hdeja neskončne
ga bitja se ne da spoznati. Po naravnem spo-
znanju umovem in naravni dolžnosti mo-
remo spoznali osebnega, a ne neskoncnega
Boga, ki ga spoznamo po verv.
5.) Mansel pravi: blovek ne more
niti tega spoznati, ali si niso božja svojstva
v protislovju med seboj. Ugovorov, da so si v
prstislovju, ne moremo rešpti z umom; zato
spoznamo bivanje božje le po veri.
c) Kuhn trdi isto. Ideja božja nam
je nejasno vrojena: Nenravnost, v katero se
človek tikom svojega življenja zaplete, je vzrl-
da se vrojena božja ideja še bolj pokvari.
tato jo jasno spoznamo le po seri. Iz knnč.
nih učinkov je nemogoče sklepati na neskonč
ni vzrob. Mi pa v njih vidimo vzrok ki sam
nima vzroka in v katerem je sele neskončnost.
Temu ugovarja Kuhn: To je ontologizem. Po


ni res, ker a posteriori dokažemo da biva kon-
ien svet, ki ima svoj vzrok. Potem šele razvi-
jemo bistvo prvega vzroka a privri. Dalje pravo
on. Panteisti imajo tudi pojem o Bogu; ta je
pa nezavesten in ošeben. Nasproti temu: nas
pojem je logiško dosleden. Vsaka stopnja se da
strogo logiško dokazati, dočim je panteistiški
pojem božanstva polen protislovij.
o. Pradicionalisti-
Na hrščanskih tlih so zrasli filozofi, ko
todijo, da človeški um ni sposoben za spo-
znanje nadčutnega. Ti možje hočejo pa rešiti
onoznanje bistva stvarij, nadčutnega Boga.
Pravijo takole: Kar človek spoznava izven
čutnega sveta, bistvo slvarrj, duh, Bog-, je
dar božjega razodetja. To je Bog razodel pr-
vim starsem, po ieziki se pa ohranja in
izroča od rodu do rodu tradicionalno. Od-
tod izviva ime tradičionalizmu, ki se deli-
v strožjo in manj strogo stnijo.
Trva trdi: Vsi pojmi so od Boga raz
odeti. bovek sam nicesar splošnega iz
stvarij ne spozna. Vse spozna od Boga joo
jeziku. Ko je Bog naučil človeka govoriti,
mu je dal zajeano pojme, ki so, bodisi s
čutnih bodiši o nadčutnih stvareh, raz.
odeti, in ki se po tradrciji ahranjajo.
Druga pa pravi: blovek spozna pojme
o bistvu čutnih stvarij, ne more pa spozna.
ti pojmov religijskih. Boga torej ni mogoče
spoznati. Bog se je razodel, in to se ohranja


46
po tradičiji.
) Dohazi za bivanjo božjo.
1. Možnost in potreba dokazov.
Moremo li dokazati bivanje božje
in je li potrebno dokazovanje bivanja bož
jega?
1) Na to vprašanje odgovarja Kant.
Ne. Tako trdijo tudi vsi subjektivisti, ki
taje temelj metalizihe. Najskrajneja
vrsta trdi, da splon Boga ni; to so ate.
isti. Da o Bogu ni treba govoriti, trde
agnostiki. Da se ne da dokazati, da se
pa mora Boga sprejeti trde možje vere
Panteisti pa pravijo, da ni možno oseb-
nega Boga dokazati
2) Dprioristi trde, da se da Bog
a priori dokazati. Vntologisti pravijo, da
človek Boga neposredno gleda.
2.) radicionalisti trdijo, da ni mo-
goče, da bi z lastnim umomi prišli do
spoznanja božjega bivanja; zato pa da
je razodetje potrebno.
Mi pa pravimo:
1.) Bog se da dokazati, ker se da do-
bazati da biva učinjeni svet, in po njem
po zakonu vzročnosti pridemo do Boga.
2) Boga je teba dohazati, ker ga a
priori ne moremo razviti iz pojma sa-
mega. Preba ga je dokazati, ker je njegov


4 2.
pojem hotreben.
Tu še vidi, kako ogromnega pomena
je katolicizem za svetovno kulturo. Edini
hatolicizem trdno varuje pojem božanstva
pred valovi zmot. Vatikanski koncib je,
zavrgel krivi nauk, da se z umom ne da
spoznati bivanje božje. Katolicizem je za-
vrgel ontologizem, subjektivizem, apriovi-
zem. Pot do bivanja božjega je edino v ka.
tolicizmu. Protestantje se skrivajo za. Te-
lihlom, razkolna cerkev pa se zateka
ali k protestantom ali pa k nam. V prven-
slučaju propade v račionalizem. Predišče
vsega človekovega mišljenja je bib in je Bog.
Zgodovina filozofije tv jasno dokazuje."Duae.
rere Deum je in ostane naloga vsega člo-
veštva. Čim čistejši pojem o Bogu je imel
kak narod, tem popolnejše je bilo tudi nje
govo narodno življenje, o čemur priša zgo-
dovina. Čisti pojem božanstva in varno
pot do njega je ohranil in še ohranja edi.
no le katolicizem. Ne tiče se to razodetja,
ampak bilozofije, ki jo varuje. Slikajo
ga pa kot kulturi nevarnega.
2. Dokazi.
1) Metafiziini dokazi za bivanje božje.
Ti izvirajo iz metafizičnega razmotri-
vanja sveta; iz bistva sveta sklehamo na
bivanje božanstva. Sv. Tomaž jih ima prve
stri v S. Ih. I. qu. 2. a. 3. Ti so:
) ez motu, iz spreminjanja; kivno


48
dristotelova; sgoror ri žn Bog;
b) iz vrst tvornih vzrokov, ki so na sve-
tu. Dokaz se imenuje kozmologičen (svet-
roguož), ker se dokazuje, da se svet ohranja
otem, da se vedno nove stvari snujejo po
vrstah vzrokov;
c) dohaz iz kontingentnosti bitij, iz ka.
terih se sklepa na nužno bitje;
d) iz raznih vrsi poholnosti v svetu, iz
katerih sklepamo na bivanje bitja, ki i
ma vse popolnosti v absolutni meri na se-
bi. Resnica dobrota, lepota na svetu so
relativne. To stopnje na svetu kažejo bit
je, ki je absolutno, resnično, dobro in lepo.
2) Piziški dokazi iz fiziškega raz
motrivanja sveta:
a) Tri fiziškem razmotvivanju sveta
pri študiju narave in človeškega rodu
vidimo, da so stvari smotrno urejene in
da vsled tega biva bitje, ki je najvišja
inteligenca in vzrok tej smotrnosti,
b) pri tem zapazimo tudi, kako se
gorkota spreminja v mehansko gibanje
in obratno. Vsled tega mora biti koneč
svsta, in s tem pvudemo do njegovega za.
četka. Svet se je zatel. Zato biva njegov
začetnik. Dokaz se imenuje entropološki;
c) v naravi so živa bitja, ki iz li-
ziskih razlogov ne morejo imeti začetka
vzroka) v anorganski materiji, ampak
le od živih bitij, ki niso večna. Bil je
čas, ko jih ni bilo. Torej mora biti prvi


49
vzrok. Zmenuji se ta dokaz biološki dokaz-
d) v zgodovini človestva nahajamo dogodke-
ki presegajo naravne sile. Ti pričajo, du bi-
va absolutno bitje, ki deluje preko naravnih
sil. To je tavmatološki dokaz.
I2) Moralni dokazi, ki imajo le
moralno vrednost. Moralne vrednosti so tisti
dokazi, ki slone na človeški moralnosti;
n. hr. ez sensu communi dokaz. Zmamo v
človeškem rodu pojave, ki se ne dado naz
ložiti, če ne priznamo bivanja božjega.
Splošnost teh pojavov moralno dokazuje bi-
vanje božje. Ti dokazi so;
a vsi ljudje hrepene po sreči: evdai-
monološki dokaz;
b) pri vseh ljudeh se opaža zavest
moralne dolžnosti, ki spričuje, da biva mo-
ralni zakonodajaveč Deontološki. dokaž):
c) vsi narodi na svetu brez izjeme i-
majo pojme o božanstvu. To prejviicanje je
splošna last človeškega rodu. Na povlagi
tega sklepamo na bivanje božje. (btnološki
okaz).
I. Metafizični dokazi.
a) ez motu.
Sv. Tomaž, obravnava ta dokaz podrob-
no v S. Kh. q. 2. a. 3., obširno pa v svojem delu
"bontra Sentiles. Dokazuje sledeče: Zzvestno
je, da se na svetu bitja opreminjajo. Vse-
kar se spreminja, se ne spreminja samo


.50
od sebe, ampak od drugega. Vsled tega mora
vsaka stvar, ki se spremeni, imeti vzrok spre-
minjanja v drugi. Neskončna vrsta slvarij
pa, ki se spreminjajo in imajo za svoje
spreminjanje vzrok v drugih bitjih, je ne.
mozna. Ker je nemožna, moramo končno
priti do bitja, ki vse spreminja, samo se pa
ne spreminja. Biva torej nespremenljiv
sprenuinjevaveč, primus motor immobilis,
teč tor kiro arn.
Dokazi za stavke. 1.) za prvi stavek-
da se vse spreminja, jamži empirija. So To.
maž pravi: "Sensu constat.
2.) Drugi stavek: vse, kar se spreninja-
se ne spreminja samo od sebe, ampak od
drugega, dokazuje sv. Tomaž takole: Kar se
sprement se spremeni, v kolikor je v mož
nosti do tega vkar se spremeni. Ppremeni pa-
v kolikor je v aktu. Spreminjati se pravi
nekaj izvesti iz možnosti v dej. Vdeistvo
vanje možnosti je spreninjanje. Iz mož
nosti se ne more nič proizvesti v dej, razen
po bitju ki je že v deju. Ni pa možno, da
bi kaj bilo glede iste stvari v možnosti in
v deju. Torej ni možno, da bi nekaj spre
minjalo in se hkrati spreminjalo pri istemi
spreminjanju. Vse kar se opremeni, mora
imeti drugod svojega spreminjevavca.
2) Da je neskončna vrsta stvarij, bi se
spreminjajo in imajo vzrok svojega spremin.
janja v drugih bitjih, nemožna, se doka-
zuje tako: Niskonina vrsta takih bitij


51
je in artu metafizično nemožna, ker je neskon-
čno stevilo in artu nemožno. Nemožno je tudo
osled tega, ker se vsaka stvar spreminja vslev
sile onega, ki spreminja. be bi prvega spre.
minjevavsa ne bilo, bi tudi ne bilo vmesnega
spreminjanja. Ppreminjanje pa je učinek,
ima torej vzrok izven sebe. Neskončna vrsta
sprenunjajočih se bitij je neskončna vrsta
učinkov brez vzroka.
Breminjanje nabi sv Tomaž v naj.
diršeni pomenu besede. Tisti, ki prevajajo
motuš z gibanjem, ne poznajo sv. Pomaza,
ki pravi: Movere nihil aliud est, quam
edušere ez potentia in actum. Gibanje pa
pomeni gebati se iz kraja v kraj. Motus
rabi torej sv. Pomaž v najširšem pomenu-
ki je lahko generatio, corraptio, augmen
tatio, diminutio, alteratio in latio.
Vse se spreminja. Kaj pa je z dušo-
ki spreminja telo. Na to odgovarja sv. To-
maž. Duša spreminja telo, a je hkrati tiv
di sama spreminjana. Pama namret ne
more delovati, če ne dobi po čutih pred-
metov vase. Vsako spoznanje je sprememba-
ker duša sprejemlje predmete; pri tem
je ona pasivna. Torej duša res "movet, a
preje je sama spreminjana. V bolikor je
v dejio, more spreminjati možnost v dej.
b) dokaz iz vrste tvovnih vzrokov.
Izkustvo javlja, da so v čutnih bit-
jih vrste tvornih vzrokov. Noben tvornv


52
vzrok ne more biti vzrok samemu sebi, ker mo-
ra biti vsak vzrok preje kakor učinek. Poteno-
tahem bi moralo nekaj, kar jo sučinek, če bi
imelo vzrok v sebi, preje biti nego jo. To je
nemožno. Tudi ni mogoča neskmčna vrsta
tvornih vzrokov ker je neskončno stevilo v
dejio metafizično nemožno in ker je v vsaki
vrsti tvornrh vzrokov prvo vzrok vzrok na.
slednega, vmesnega in končnega učinka.
Vmesnih je lahko več. be prvega vzroka ni
tudi učruka ni. Če ni prvega vzroka, po.
tem tudi vmesnega vzroka ni in tudi ne
kononega učanka. Torej je nujno, da biva
prvi ivovno vzrok, ki sam ni učinjen. Do-
kaz je jasen iz prejšnjiga, podan pa je v
drugi obliki.)
c) dokaz iz kontingentnosti stvarij.
V čutnih stvareh vidimo, da so kon-
tingentne, zato je skupina teh stvarij tudo
kontingentna, t. j. v nobenem bitju, ki ga
opažamo, ni nujnosti, da bi movalo bitu
Vsako je indiferentno za bivanje in nebi-
vanje. To nam priča rojenje in rmičenje
substancialno nastajanje in substanciahu
pogin čutnih stvarij. Ni pa mogoče, da bi
bila vsa bitja taka. Kar je namreč kontin
gentno; je indiferentno za bivanje in nebi.
vanje; ne more torej imeti bivanja iz se
be. Vzrok, da biva, mora imeti v nekem
nujnem bivanju, v bitju, ki nni indefe-
rentno za bivanje in v katerem je bivanje


5.
istovetno z bistvom. Vsled tega mora mijno bi
vati bitje, ki ima bivanje istovetno z bistvom.
d dokaj uo rarnih drst popolnostij
V bitjih vidimo vežjo ali manjšo dob
rino, večjo ali manišo resničnost, večjo ali
manjšo lepoto, plemenitost, popolnost.:
Več ali manj pa moremo trditi le primer-
jaje. Prinierjanje se more vršiti glede neče
sa, kar je v isti vrsti najvššje,  Travimo-
namreč, to je manj ali bolj dobro, s tem ka-
že primerjamo z bitjem rste vrste, ki je
najbolje. V kolikor se temu najboljšemu
kaj bliza, je bolj dobrs. Ker imamo torej te
popolnosti v bitjih, sklepamo na najno.
polnejse bitje. Kar je najpopolnejše v raz.
polni, je vzrok vsem bitjem dotrčnega raz
pola. Ggenj je vzrok gorkote, obenem je
tudi najvioji v vršu gorkih bitij. Torej
mora biti najpopolnejše bitje vzrok po.
polnostij v druaih bitjih.
Kovejši filozofi spajajo s tem, doha
zom dokaz iz človeške duše in človeških
idej. Po empiriji so namreč dokazani po-
javi; iz katerih sklepamo na bivanje du-
še, ki je nepopolna v vrsti spoznavanja
in hotenja in zahteva vsled lastne svoje
nepopolnosti najpopolnejše bitje glede u
ma in volje, katero je hkrati njen vzrok.
e) ugovovi.
značilno je, da ni modroslovca, ki bi


54
skušal spodbiti logiko prvega metafizjškega
dokaza, ker če ta pade, padejo tudi drugi,
bi so nekako njegove indirektne izpopolnitve.
Spencer pravi v svojih "Povih principih:
a) Človek ne more zasledovati narave
prvega vzroka. Porej sam priznava prvi oznok-
Zsto trde tudi vsi pantersti. Mi z metalo
zičnim dokazom nikakor ne zasledujemo
narave prvega vzroka, ampak z njim le do-
kazujemo, da biva nespremenljiv spremin-
jevaveč, da biva neučinjeni tvovni vzrok,
da biva nuijno in najpopolnejše bitje. Iz te-
ga šele razvijemo, da je to bitje Bog, osebno-
niskončno. Dokazujemo pa a posteriori, ker
še naslanjamo na izkuštvo. Dokaz je pač iz
bistva, a ne iz bistva božjega, ampak iz
bistva stvarij. V kolikor se namreč v bistvu
učinka spozna božji vzrok, v toliko ga poj.
mujeno.
3 Bitje, ki je samo iz sebe, se ne da
poimovati. Priznamo, da ga ne spoznamo
airektno, moremo pa spoznati a posteriori
da mova bivati bitje, ki je samo iz sebe. To
je zadosti. Kajti Bog ni neposredno predmet
našega spoznanja, anpak šele a posteriori
pridemo do tega, da biva nespremenljiv spri
minjevaveč, poteni šele, da mova la biti
sam iz sebe. Isto je tudi pri prvem vzroku-
o katirem vemo a posteriori, da je nespre.
menljiv: iz tega pa sklepamo, da je ens
a se. Lahko bi kdo vprašal Spencerja, kar
pa one stvari v materiji kot so sila, ivar,


55
katerih tudi ne umejemo.
I Prostor ne more biti učinjen, ker posito-
da biva Bog, mora bivati tudi prostor, da mo-
re Bog stvariti stvari. te Platon se je spotaknib
ob to zmoto. Prostov je pa la accidenca čutnih
stvarij. Bogu je sreba le sile, ki ustvarja kvan-
titativne stvari in z njimi ji ustvarjen tudo
prostov.
Kazun Spencerja ngovarjata Buchner
in Ptraup, da je neskončna vrsta tvornih
vzrokov mozna, ker je mozna večna materija.
Zato se tu ne prerekamo, ali je materija veš-
na ali ne, anipak mi le trdimo, da je ma
terija hobenca, da ni sama iz sebe in da
potrebuje bitja po žegar sili je in deluje.
be abstrahiramo od dokaza, da ne more
biti neskončnega števila in actu, ni nobe-
nega protislovja v teni, da bi poleg večnega
Boga ne bivala v nepronehnemčasui od njiga
ustvarjena in vzdrževana materija, ker se
neskončna sila božja nikakor tenu ne pro-
tvi; ni da bi morali izvzeti kako brenotje-
ko bi rehli, da ne more biti v njem poleg
Boga tudi njegov nčinca. Platon in drugo
zato niso mogli pojmovati stvarjenja, ker
do z Bogoni pojmovali vedno tudi nčinek.
Materija ni večna, ker je vedno v času in
se spreminja. Materija-večna je s seboj
v prstislovju.
zohn Stuart Mill pravi.
d) Izkustvo uči, da so vedno bili mate-
rialni elementi. Nimano torej in tudi ne


56
moremo imeti pravire, da bi rekli: Bila je do-
ba, ko jih ni bilo. Po izkustvu o zašetku teh
elementov niš ne vemo. Po izkustvu vemo le
toliko, kolikor daleč sega naše spoznanje.
Ko bi bib Mill zraven pri stvarjenjiv sveta,
bi ga imel. Izkustvo pa nas uči, da so ti
dementi kontingentni, da nimajo vzroka za
svoje bivanje v sebi. Ker pa bivajo, mora-
jo imeti vzrok drugje.
S Vse kar je v učinkiv, ni treba, da bi
bilo v vzroku, ampak kje drugje. Poda kje. Sa
mo po sebi? - Kes ji, da se dobi marsikaj v
učinku, kar ni izvira iz neposrednega tvor-
nega vzroka; iz tega pa nikakor še ne sle-
di, da nima vzroka. blovek ni le produkt
staršev, in zastlina ne le semena, anpak
tudi mnogih drugih accidentalnih vzrokov-
ki so učinki, končni in povzročeni od prve.
ga vzroka.
Darivin ugovarja. Pri sklepanju, da
je prvi vzrok umno bitje, se srdi, da je člo
veski um nezmotljiv. Le kdor se popolnoma
zanese na človeški um, da se ne more moti-
ti, more pritrjevati, da je prvi vzrok umno
bitj. bloveski uni pa je zmotljiv, zato se
tudi pri tem sklipanju lahko moti. Dar.
ivin iorej tu ne pobija pzma prvega vzroka.
Slede bivanja božjega menjava svoje mnen.
je. V zadnih svojih litih kaže nek pante-
izem, ker ne izključuje pvivega vzroka,
ampak mu odreka le umnost. - Mi pravi.
mo na to. Človeški um je nezmotljiv gledi


51
sebi lastnih predmetov. Spoznanje človeškega
uma je izvestno glede zakljuškov, ki slede iz
direktnega dokazovanja, samo po sebi. Zmota
je možna le per accidins-
Kant (" Kritik der režnen Vernunft
pravi: D takon vzročnosti velja pri stvareh
glede izkustva, ne pa izven njega. - To ni
res, ker je ta zakon absolutno splošen zakon.
Kant se moti, ker pravi da je stavek ,vsak
učinek ima svoj vzrok sintetišk a priori.
V resnici pa je ta stavek analitičen in
nima nič sintetišhega na sebi.
β) Kozmologieni dokaz zapade v onto-
logijo. Ni res. Povdarjali smo že, da se
bivanje prvega vzroka a posteriori dokaže
pstem se šele razvije a priori njegova vzebina.
B. Siziški dokazi
a iz smotrnosti.
Ta dokaz je v ožjem smislu teološki duio-
Dejstvo je, ki ga spričujejo čutila. da je v
tvarnem sveru raznoliki svet, ne samo v
materialnem ampak tudi v formalnem o.
ziru. Smotrnost tedaj ni le materialna
anipak tudi formalna. Red zahteva ureje
vavca, smotrnost pa uma, ki jo je dal.
Biva torej urejevaveč sveta, izreden um-
ki obsega smotrnost stvarij in jo je po
dvojem umu dal stvarem.
Dokari za stavke: 1.) Da je smotrnost
v organski in anovganski naravi, smo že


58
dokazali v kozmologiji.
2.) Stavek, da red dokazuje urejevavca,
je razviden sam po sebi. Edina druga raz.
loga bi bila, da je red slučajen kar pa no
res, ker slušaj ne more biti vzrok reda. Huo
lerj, ki je spisal S. pogl. za knjigo živ-
ljenje in spisi Karla Darvina, izdano po
Prancu Darvinu, pravi: "Splošno vlada red
v stvarstvu in ima absolutno veljavo v vseh
časih in vseh okolnostih po zakonu vzročno.
sti. To je edino dejanje vere v vedi. Poda ta
vera ni slepa, ampak je razumna, ker je ne.
pobitno posrjena po izkustvu in tvovi edi-
ni (edini) nezmotni temelj za vse delovanje.
Hučleuj torej izključuje slučaj.
Kako je ta zakon na Darvina vplival,
pripoveduje on sam v isti knjigi. "Drugo
vir pvrepričanja, da biva Bog, je zvezan z
umom in ne s čutenjem. Ta ima poseben
vpliv name. Potem pravi: "Ee premišlju.
jem, da je skrajno težko ali bolje nemogo.
če, to vesoljstvo, inčlusive človeka, ki je
sposoben gledati naprej in delovati za
pviihodnje, kot rezultat slepega slučaja;
če to premišljujem, morami priznavati nuj-
ni vzrok, ki ima inteligenten um v naj-
višji stophrji analogno človeku. zdi se mi-
da se takrat imenuijem teista.
b) Ugovori.
("Kritik der reinen Vernunft)
Kant
pravi: α) Ta dokaz nima nobene razvid-


59
nosti, ker je le analogija med umetnini in
natornimi stvarmi vzrok temu dokaku. Ta
analogija ni dokazana po izkustvu, torej tudo
sklep ni. Ee vidimo uro, sklepamo na urarja
isto sklepamo tudi pri naravi. Korenina Kanto-
ve zmote tiči v subjektivizmu in v njegovi pod
meni o sintetiško aprioristiških sodbah.
3 Ta dokaz kaže le stavitelja sveta, ne
pa stvarnika snovi- Pega tudi nihče ne trdi
ampak, da biva inteligenva, ki je svet uredi-
la. Toda če to inteligeno, katere bivanje sem
a posteriori dokazal, razmišljam, potem mora
biti ta inteligenca gospodar stvari, da so te
nele po redu, anipak tudi po substanci ov-
visne od njega. Vendar pri tem lahko padeni
v zmoto, kot sta Sokrat in Platon, ki se nista
povspela do Stvarnika, ampak urejevavsa
sta smatrala panteistiško kot duha, ki
biva v svetu.
Stuart Mill o, Essaijo on Keli-
gion pravi: Bog je neskončen in kot tak
ne rabi končnih sredstev za smotre. Trej ni
ustvaril sveta. - Kes je, Bog ni ustvaril
sveta zato, kot bi brez njega ne bil neskon-
čno blažen in ne mogil doseči svojega smotra.
Bog ni le neskončno blažen, ampak je tudi
neskončno dober. Dobrina ima tendenco, da se
razmnoži. Iz dobrine je Bog svet ustvaril, da
je veliko bitij udelezenih njegove sobrine, ki
se je ne bi udeleževala, ko bi ne bib sveta iv
stvaril. Tako zadovoljujejo bitja sebe in po-
velitujejo božjo čast.


60
Darvvin pravi v istem delu: a be bi
bil kak najvišji urejevaveč, potem bi spa
dale tudi malenkosti v njegovo urejevanjo;
da bi se pa najvišja inteligenca brigala za
nje, si ne moremo misliti. Če lastavica uja.
me muho v tem trenotju, potem je to na-
redba, ki je nevredna božjega urejevavca.
Tudi take malenkosti so določene od Boga.
To določilo ni različno od onega, ki je ž njino
določil bivanje stvarij, končni imoter in po
samne smotre. Bog ni dal dekreta: Zdaj bos-
ti lastavica Z ujela muho u. Ustanovil
je red, da je lastavičja hrana muha, in
da bo dosti muh in rastavic. Taka malen.
kostna dejanja nisv radi samih sebe kot
smoter od Boga določena, ampak kot sred.
stva k smotru. Bog nreja po svoji neskon-
čni modrosti z enim večnim sklpom vse
kar se vrši. Tod njega spada tudi življenje
lastavio.
β) Koveški organizem ni smotrno u
rejen, ker ima rudimente in nehotrebne or-
gane. - Na to onio že odgovorili. Čudimenti
se deloma še ne dado razložiti. Posamni
del v organizmu ima lahko tudi arhitek
toniino ali estetiško smotrnost. Vendar je
teh delekov tako malo, da se zaubi njihovo
število v primeri z drugims. Testava orga-
nizma je čudovito lpo urejena n. pr: uho-
ali oko ali obtok krvi, kar tudi Darivin sam
pviiznava.
c) Neštevilne bolesti, ki jih morajo


61
trpeti živa bitja, se ložje razlagajo, če se trdi-
da izvirajo iz naravnega razbori in boja za
obstoj, nego, če se razlagajo iz določila večnega,
neskončno modrega in dobrega Boga. - be bi
bil naravni razbor dokazan, bi se moral re-
dicirati na Boga kot prvi vzr ok. Kavno tako
tudi boj za obstoj. Poda oba nista dokazana-
Pameti človeški je neumljivo, da bi Bog bo-
lesti določil zato, da bi bile smoter božji. Pro-
tislovja pa ni, da Bog hočo bolesti v stvareh
kot sredstvo za dober smoter. Bog pripušča
slabe stvari za končno hopolnost, ker vse kon
čne stvari so nepopolne, kot take so slabe,
ker niso neskončne - Bolesti bolj bude skrb
za obstoj. Ljudje živali, ki kaj trje, se bolj
ogibljejo nevarnostim. Po darivinu je nemo-
goče razložiti bolesti, ki si jih človek sebi
ali drugim ali živalim prostovoljno priza.
dene. Pri nas je to razložljivo, ker jih Bog
dopušča. Dal nam je namreč sriosto, svo-
bodno voljo, po kateri morem i dobro i sla
bo delati,
muš) pravi. Če bi bil kak urejevaveč sve
Lange(Geschichte des Materialis.
ta, potem ne moremo reči, da bi bil naj-
modrejši ker se veliko semen živih bitij
zgubi, ki ne dosežijo svojega smotra, ker se
kmalu uničijo, ko nastanejo. - Hipoteza
je napačna, ker trdi, da morajo vsa semena
doseči svoj smoter s tem, da se vsa oplode.
Po ni res. Ker je toliko semen vsakega bit-
ja, da se jih veliko bahko zgubi, je dokaž


O8
kako je oshrbljeno za ohranenjo vrst. be bi bi-
lo le toliko semen, kolikor bi jih bilo treba,
potem bi mnogo vrst izumrlo. be bi pa vsa-
ko seme obrodilo, bi bila zemlja kmalu pre-
9
majhna. Tu sta dva nevarna ekstrema, ka-
terih se ogiblje od Boga dani red-
baird v svoji ,"Zntrodukciji v filo-
zofijo trdi: Mi ne potrebujemo inteligent.
nega vzroka za razvoj organizmov, ker ima.
jo ti sami v sebi moč za razvoj. - Dis.
trnguo: Da imajo organizmi moč sami v se.
bi poprej nego je inteligentni vzrok materi.
jo disponiral in ji dal vitalni princip, nego.
Ko je pa to storil, subdistinguo: Tako se raz.
vijajo sami po sebi, da je sila, ki jo imajo,
bližnji vzrok razvoja, concedo; da je prvi
vzrok razvoja, nego.
Drugi pravijo: Slučaj lahko dokazuje
ta red. Tamo v sebi ni v pviotislovju, da ne
bi kdaj irke tako skup padle, da bi pome
nile nekaj besedi; tako tudi ni protrslovja-
da se atomi tako postavijo, da tvorijo red.
Na to odgovarjamo: Matematiško lahko
rečemo, aa je dozdevnost, da bi črke kaaj
tako skup padle, da bi pomenile nekaj
besed, skoro enaka ničli. Da bi črke, veže
ne kvišku, padle na tla tako, da bi tvo-
rile eno samo razumno besedo, je pa še
nezmerno lažje, nego da bi biljoni in biljo.
ni atomov, ki jih suponiramo, tvorili red
v naravi. Rer oe trdimo, da je to metafi.
ziško mogoče, stejemo to med fiziške doka.


63
ze. Iiziško je to nemogoče; pozitivne možnosti
za to ni v svetu.
Herbart prav trdi: "Ljudje se srudi
jo z umom in z umetnostjo, da zagovarjajo
kako neprebavljivo mnenje, kakor da bi bib
11 5.
v besedah duh, v svetiv pa ne. Kepler
trdi: "Svet ni velik nasproti Bogu, a mi
smo majhni proti svetu" be malenkostne
igraco pripisujemo umnemu človeku ko.
liko večja je naša dolžnost, da zahtevamo
za to sivaratvo umnega urejivavia. Ta do-
kaz so že čurkveni očelje gojili. Miniicij
Ieliks silno lepo popisuje red v stvarstviv
v svojem "Ohtaviju. Plodoret iz bira
omenja v 10. Pvojem govoni božjo previdnost.
c) entronološki dokaz
Entropija dokazuje, da ima svet v se.
danji obliki koneč. be ima koneč, ima
tudi začetek, sicer bi bil že davno končan
be pa ima začetek, mora imeti vzrok
za svoje bivanje irven sebe, - mora imeti
začetnika.
Nekateri pravijo. Kur se je doslej
tako malo gorkote izrabilo, se bo šele v
neskončnem času zjednačila. Torej lahko
rečemo: nikoli.
Duugi pravijo, da je večen krogotok
mogoš. To izrednem ušaju se znova
začne gibanje in zenačevanje gorkote. To.
da večen krogotok ni mogoč, ko se gorko-
ta popolnoma izravna. Mogoče bi bilo le-


64
da bi se sedanji svet na kak drug način kon.
čal in bi se potem znova začel razvoj. H
končno bi se moral enkrat krogotok končati.
be bi bib svet od vekomaj, bi se bib že mo-
ral končati. Ker pa krogotok še ni zvršen-
mora imeti svet začetek. be pa ima za.
četek, potem ni sam od sebe, ampak mo-
ra imeti začetnika
a) biološki dokaz
Naravoslovji kaže, da so živa bitja
le od živih bitij. Bila je doba, ko jih še
ni bilo. Iz tega sledi, da so nastala; ker
pa ne morejo nastati iz anorganske ma
terije, nora potemtakem življenje imeti
svoj vziok v bitju, ki je nad materijo.
To bitje, ki je dalo življenje, mora samo
biti tudi živo.
Edini ugovoč je gineratio aeg nivoča,
ki po mnenju ugovarjavcev samih nu nio
drugega nego bilka za katero se oprijemja
jo, da ne irtonejo v trizmu. Pprejeh se
mora, pravijo Haeckel in drugi, ker si-
cer bi se moralo priznati bivanje božje.
e) tavmatološki doka-
Zgodovina davnih in današnjih časod
kaže čutne dogodke, ki se ne dado narav-
no razlagati. Podili so še v jvud človeštvu.
Vzgajajo ga namreč k resnici, posredujejo
miv izredno dobrote, ozdravljenje, ožrvlje.
nje. Tidogodki zahtevajo bitje, ki je mo-


63
dro, dobrotljivo, višje kot narava, ki more s
silami narediti učinko brez naravnih sib.
Iz tega sledi, da ti dogodki, čudeži, prišajo
bivanje izvensvetvonega bitja izredne mo.
drosti, dobrotljivosti in moči.
Ta dokaz ne more imeti ugovora kadar
je dokazano dejstvo čudeža. O čudežih govo.
rimo tu splosno. V fundamentalki smo go.
vorili o čudežih, ki so se godili zato, da se
je od Boga overovljena verodostojnost kake pu-
če in kakega nauka potrdila.
Sem pa spadajo tudi vsi duugido.
godki, ki ni izvirajo iz naravnih sib, n. pr.
ušlišanje molitve. Ugovariati se da le, da
je to nemožno. Ta proti faktu se ne more
ugovarjati. Zakt je fakt. Mi branimo dej.
stvo na podlagi zgodovine.
b. Moralni dokazi
Moralni dokazi se imenujejo zato, ker
imajo moralno vrednost
a) evdaimonološki dokaz.
Vsak človek hrepini po sreči. Po ji iv
temeljeno v njegovi naravi. Oblažiti more
človeka le duhovno bitji, ki obsega v sebi
vso arečo, dobrino in remnico. Ker torej v vsa.
kem človeku biva teženje po blaženstvu-
ki ga more utežiti le človeka presegajoče
bitji ki ima v sebi vso resniro in dobri.
no, mora to bitje bivati sicer bi bil člo.


66
vek himera. Teženje po blaženstviv, ki se ga ne
more doseči, je nemogoče. To teženje je v vsakemo
človeku. Predmet človeškega teženja more bi.
ti le dobro. In sicer človek teži po popolno do-
biem, ki uteši vse njegove zmožnosti.
Ugovarja se: kaj pa ji z onimi ljudmi-
ki so izroče trpljenju samomorivci). Odgovor.
tudi ti teže po blaženstvu ker si vzamejo
življenje, da bi se rešili nadaljnih bolestij.
blovek je po svojem višjem delu duhov.
no bitje. Telesne dobrine ga ne zadovoljuje.
io; zadovoljujejo ga sicer, toda le do gotove
meje, potem mui postanejo ostudne. blo
veško telo je omejeno, torej more le do goto-
ve meje vživati. Elovek pa hoče trajno bla
ženstvo, ki ga nikdar ne ovira. Duhovne do-
brine sotake. bini bolj spoznava resnico-
teni srečnejbi je.
Bponiin na telemne dobrine se zgubi ved.
no bolj in bolj, duhovne dobrine pa se vtis
nejo globlje v spomun, in ko ožive, osreču
jejo znova človeka. To je psiholvsko dokara
no. Res je, da so telesne dobrine v trenot-
ju užianja močneji, ker je subjeht večji,
sodelnje i teloi duša, ko pa preninejo,
se kmalu pozabijo.
Iz tega sledi. Dušeona dobrina edina
more osrečiti človeka. Resnica je taka. Elo
vek ne bo nikdar rikel: Dovolj spoznam.
želja po spoznanju je lrez meje. Splošen
predmet njegovega uma je resnica sama
na sebi, kot je volji predmet dobro samo na


67
sebi. Zato človek ni blažen, dokler ne obseže
resniče in dobrine na sebi. Zato more človeka
zadovoljiti le višje bitje ki ima voo resnico
in dobrino. Ker ima človek tako hrepenenjo
in ker ga nobeno drugo bitje ne more uteži
ti, sledi, da mora tako bitjo bivati.
Peženje po blaženstvu namreč izvira
iz narave. be bi ne bilo objekta, ki bi ga
moglo utešiti, bi narava silila do nečesa-
do česar bi ne mogla priti. Narava bi bila
potemtakeno seboj v protislovjio; človek bo
bil živ konkreten nesmisel.
Nasprotniki so tisti, ki taje nesmrt.
nost duše, njeno delovanje in bivanje po
smrti. V prvi vrsti torej materialisti. A
tudi ti imajo teženje po blaženstvu; ne
morijo ga zatajiti, pa tudi ne raaložiti s
svojega stališča. Todobno kot skeptiki mo-
rajo reči: blovek ne more sleči svoje natore.
b) deontološki dokaz
Splošno nahajamo v človeškeni rodu
spoznanje principov naravnega zakona.
Splošno se nahajajo tudi v človeškeni ro-
du praktične sodbe, izvirajoče iz teh za-
konov, po katerih se gotova dejanja steje.
jo za dobra in slaba. Ta praktična sodba
je vest. spoznanje praktičnih načel te-
ga zakona pa se po Aristotelu imenuje
sindereza. Iz tega sklepamo, da biva nevi-
den nravni zakonodajaveč, kateremu je
ves človeški rod podložen.


68
Pojamimo te posamne stvari. Da se sploš-
no nahaja poznanje principov nravnega
zakona, spričujo zgodovina narodov. Pov-
sod so dokaži za to poznanje: bogovi se
morajo častiti, starši spostovati; bodi do-
brolljiv, usmiljen, pravičen ... Povsod tudo
sodijo po teh načelih. Vest hvali dejanja
in jih obsoja. Podba, ki hvali dejanja, je
umljiva; sodba pa, ki strogo graja in obso-
ja dejanja je značilnejsa. In vendar je pov-
sod, pri poganih, tudi pri divjakih. Nih-
či ji ne uide; nosi jo vsak seboj. Ona je
najhuji in najgotoveji sodnik, ki zasledu.
je človeka, kamor gre. Iz te sodbe izvira
duševno trpljonje nemir, ki se ga ne more
nikdar otresti. Pofoklej krašno opisuje to
sodbo v Edipu, Antigoni in Djantu.
Iz bivanja sindereze in vesti, ki sta
moralno spiošni v človeku, sklepamo na
nevidnega, moralnega zakonodajavca, -
kateremu je podvržen ves človeški rod. blo-
vek priča v svoji vesti, da ni avtonomen, da
je odvisen; priznava zakon, ki si ga ni
sam dal; ko bi si ga sam dal, bi si nedal
takega, da bi bil po njem vezan, da bi si
odrekal ugodnih stvarij, da bi trpel, am.
pak dal bi si zakon, da bi si čini več
slasti zadobil. Bitje mora torej bivati,
od katerega je človeški rod oavisen, in kv
vzdržuje moralni zakon.
Torej sklepamo tako: Eloveška na.
rava bi bila sama seboj v protislovju, ako


63
bi prepovedovala nekaj, kar ne pomaga v dose.
go osebnega blaženstva. be pa ni Boga kot nrav-
nega zakonodajavca in sodnika, potem čisto
nii ne pomaga, če si človek kaj odrečo. Ne-
umno bi bilo želje slasti ne ubogati. Vsled
tega bi bila narava človekova brez nravne ga
zakonodajavca, ki ima v sebi nravni za-
kon, monstrušozna.
Pri živalih ni nikake ljubežni do
staršev, ni nobine svetosti, ne usmiljenja
dobrotljivosti ali pravičnosti, ker jvu njih
olada le ozir na telesno dobrino, ohrane.
nje individua in vrste. Pri človeku pa
vlada drug zakon, ki ga ni pri živalih,
priznanje načel, ki dajejo merila za člo.
veška dijanja.
Zgodovina človeštva priča, da so ljid.
je, ki so ta glas poslušali, dosegli visoko
stopnjo popolnosti, da so tisti ljudje, ki
so živeli po načelih moralnega zakona
vzvišeni nad drugimi. Svet se jim klanja-
Oni, ki pridejo z njimi v dotiko, čutijo
veličastvo moralne dobrine, popolnosti in
se je vesele. Poznejši rodovi se naslajajo
na njihovem vzgledu. Ppomin nanje bla.
ži in povzdiguje človestvo. bloveški rod
raste ob takih reprezentantih. Ozira se
nanje kot na svoje vzore. Kako je to mož
no, ako ni to spoznanje nravnega zako-
na nikaj mijno zvezanega s človeško
naravo, nekaj popolno realnega, ne na-
mišljenega?


20
tivali nimajo idealov. Tam je vsako
bitje samo zase. Kar žival za seboj za.
pusti, je edino le potomstvo; ne zapusti
za seboj nobenega spomina. Po čutnih
zmožnostih je pač ena žival bolj razvita
kol druga, glede na nraono dobrino sta
pa obe enaki: nimati je in je tudi ne
poznati.
c) Ugovori.
a) Tudi agnostiki, ateisti, ki niso pri-
znavali Boga so živeli posteno, so bili do.
bri ljudje. be je to možno, potem sledi-
da ni treba za nravno življenje spoznanja
božjega. bloveštvo lahko stremi po nrav-
ni popolnosti brez Boga. - Na to odgovar
jamo: Da so res živeli posteno, je treba do-
kazati. Resnica je, da je splošno meda.
telsti večina, ki ni nravno dobra. Iz-
kušnja nas nadalje uči, da čim bolj
gine religivžnost, teni bolj gine tudi mo.
ralnost.
boncesso, da so nekateri brezbožni
ki živeli nravno dobro, moramo reči, da
so bili boljši kot njihov nauk, da so
se teoretično silili v zmoto, praktično
pa so sprejeli načela od ljudij, ki pri-
znavajo Boga,
slasti je težko v krššanoki družbi-
kjer se priznavajo dobra načela, da bi-
se človek ne ravnal po njih. V teh nau-
kih se giblje življenje, zato se človek


21
ne more otresti teh načel, če tudi se sili v
zmoto glede bivanja božjega.
Ne gre tiv za posamne osebe v pozam-
nih slušajih, anpak kako bi bilo živknje
človeškega rodu brez božje idejo. be se ta
zgubi, se zgubi tudti obvežnost etiška; ko
bi bilo treba zrtev, ne bi nihče vzdržal. ta-
stonj bi bil ves trud, da bi se ohranilo člo-
veštvo etiško dobro. tavladal bi splošni e.
hikureizem in z njim zvezan individua-
listiški boj, silovitost, raba ljudij kot sred.
stvo v dosego lastnih strastij. Le če se prš-
znava etiški zakonodajaveč, se vpošteva tu
di jednakopravnost ljudij in etrško načelo,
da ne smeš rabiti sočloveka kot sredstvo-
v dosego svojega namena. Le po etiških na
celih je človeštvo smoter in oredstvo stvarstva.
β) Mnogi so verovali v Boga, v pekel,
nebesa in vendar so postali zločinci. - O
binimo ta ugovor: be so strasti tako moč
ne, da jih celo vera v Boga in kazen za greh
nista mogli odvrniti, kaj bi šele bilo, če bi
te vere sploh ne bilo.
d) etnološki dokaž.
Moralno so bili vsi ljudje, vseh krajev-
in vseh casov in so še prepricani o biva-
nju božjem. To preprišanje se tiče resniče-
najožje zvezane s človeškini življenjem.
Kar so moralno vsi ljudje vseh krajev in vseh-
časov trdili, ker je ozko zvezano z njihovim-
življenjem, je moralno res, ker ni more od


22
drugod izvirati nego od jasniga spoznanja
vseh ljudij. Iz tega sledi: Moralno izvestno
je, da biva Bog.
Dejstvo splošnega prepričanja o božjem
bivanju dokazuje etnologija. Zmamo ne-
kaj narodvpiscev, ki skušajo dokazati, da
bivajo narodi, ki ne priznavajo Boga. Tako
trdi Zohni Lubock, najznamenitejši
med njimi, o prebivavcih ognjene zemlje,
Andamoncih, o Paragvajcih, Polinezih, Sa-
movajcih, da ne priznavajo Boga.
Nato pravimo: β) Tisatelji, ki to pi-
šejo, so naravoslovei in ne psihologi.
3) Med rodovi, ki jih opisujejo, so bi-
li le kratek čas; ne poznajo jezikov in ver.
ske zveže z življenjem. Divzaki ne izdaje
jo radi svoje vere; so narodi ki nimajo be.
sede Bog, a pojem imajo; kjer so šarovnije-
tam je vera v bogove. Ptarejši misionarji
so pvreveč glede vere zahtevali; zato so tu
di nekateri izmed njih pisali o raznih
narodih, da nimajo vere.
Oskar Seschel pravi v svoji,Vol
kerkunde: Ein Reisender mup jahrelang
unter den Vilden vie einer der Ihrigen ge.
lebt haben, ehe seine Ansicht uber ihre
geistigen tuštande irgend anen Vert be-
anspruchen kann.
I. Pulor trdi v"Die Anfange der
Kultur: "Po smem z gotovostjo sklipati iz
nebrojnih dokazov, ki so nam dostopni, da
se nahaja pri vseh narodih, o katerih ima-


23
mo poholnejo vednost, vera v duhovna bitja.
Tiele ("lompendium der Zeligionsge
schichte) pravi: "Domnevanja, da nekatero
narodi nimajo pojma o Bogu, slone na pre.
malo natančneni opazovanju.
Maks Muller pravi v svoji, Vis
senschaft der Sprache: "Vsi narodi se spa.
jajo na ta ali oni način v besedah psalmi
stovih: On je, ki nas je naredil in ne mi
sami..
Sustav Koscos trdi v "Keligions
vesen der rohesten Naturvolker: "Doslej
se še no našel noben narod brez vsake
sledi religiožnosti.
belo Kenan trdi, da vzvišenejši
duh, opazujoč divjih narodov zmote, ne
zaničuje teh revežev, marveč le pride do
prepričanja, da je človestvo verno.
Avstralija.
Dvstralci imajo Kojana, dobrega
boga in Pejaneja zli- boga. Poznajo vstvar.
jenje. Bog je zapihal in vse se je vstvarilo-
Zaklical je: zenilja, voda .-, prikaži se;
in se je zgodilo. Imajo svete knjige. Poznajo
bajke o stvarjenju prvih ljudi, o potopu.
Verujejo v drugi svet, kjir bodo vsi srečni
lovili in ribarili. V Katholische Missio-
nen za l. 1880. se nahajajo jako lepi po-
datki o njihovem pojmovanju o Bogu.
O Papuancih pravi Doibat, da verujejov
Boga, ki je eden, vladar raja, ni človek, ni


24
duša; njegovo kraljestvo se v moči časov ne
zgubi; nikdar ne neha; nisprementjiv stojo
na enem mestu; njegovo orlovo oko vse vi-
di; hoče in more vse osrečiti.
Novogvinejci imajo dva principa,
žrtvujejo pa le dobremu.
Na Salomonskih otokih imajoče
lo vrsto bogov -atori se imemujejo - in ve-
rujejo v drugi svet.
Polinezi Havajci n. pr. imajo le
pe zgodbe o stvarjenju. Izprva je bila noč;
iz nje so se razvila vsa bitja v z vrstah. V
osmi se je rodil človek:
Kodi se človek kot list,
rode se tajni bogovi
sivobrad, sivolas je človek
rudeče je čilo bogovom
Nastane mir. V svitlobi pa se rodi ženska-
Imajo temiplje. S človeškimi žrtvami se ho.
čejo prikupiti bogovom. Kanibalizem je
v zveži z religijo.
Pidzanci poznajo stvarjenje sveta
iz enega para po N dengu in potop-
Maoriji v Novi telandiji imajo le
po bajeslovje. Bila je noč; nastopili so bo-
govi in prikazala se je lavi. Preh ljudijje
kriv da ne živimo vekomaj, ker brez greha
bi večno živeli. Templjev ne poznajo, imajo
pa duhovnike.
Na Tahitih je najvršji bog Paaroo,
ki je neskončen, vsegapričujoč stvarnik. I.
majo pesem: "Bil je, njegovo ime ji Paaroo,


25
bil je v praznem prostoru, ni bilo še zemlje,
nebesa, ljudii. Taaroo, reliki urjevatelj svetov,
je razvil zemljo; Taaroo nima očeta, nima olnok.
Afrika.
Bušmani in Hotentotje imajo dva
principa: Smiji Tiguoa - dobri- in Tuguog.
zli duh. Verujejo v življenje po smrti. Setiš
ni bog, marvev le čarovno dredstvo. Bogo.
častje se vrši na prostem, v logih; najoijaj.
nejši način bogočastja do verski plei z god.
bo.
Bečuanci imajo Marinisa, nevidne za
boga.
Marušanci imajo vero v enega Boga.
Njambeju-, ki je "zgoraj; kar se zgodi, ji
Njambova volja.
tamorci poznajo jutranjo molitev;
ko se umijejo v reki, si potresejo peska na
glavo in molijo.
Uaitz pravi o njih v"Anthropolo.
gie der Naturvolker, da so na meji mono.
terzma, daši imajo veliko vraž.
Schneider Naturvolker 1.):"Zdeja
najvišjega bitja je pri zamoriih povsod,
četudi je otemnela in zavita, a nikjer se
ne kaže kot klica novejšega razvoja, mar-
več kot veli list prejsnjega, čistega mo-
noteizma.
Kathol. Missionen 189) pravijo:
Nikogar ni med zamorci, ki bi ne bil po-
polnoma prepričan, da je Bog, n. pr. celo


76
pri najbolj divjih, Mandingos ob Senegalu no.
Amerika.
Vsi misionarji pišejo, da imajo Indi.
janci vero v Boga, Velihega Duha, hi je
stvarnik.
Vartz o. c.: "Indijaneč je v veliki me
ri bogabojeo. Boga šasti tako, da mu pri-
nasa zrtve.
V Mehiki so Azteki častili bogove.
Doegli so žo prej visoko stopnjo kulture. to.
da bili so krvoločni kanibali.
Prescott v svoji angleški zgodovini
osvojenja Peru piše, da večina Indijancev ve-
ruje v duhovnega Boga, ki se ne more in ne
sme predstavljati.
Bokotudi in Savanti v brazilskip
obrežnih govah verujejo v Boga. Peschel trdi-
da so ti najbližji "dem Naturzuštande.
S Samuel de Lodi O Čap. pravi, da veru
jejo v Boga. Deloval je med njimi zo let.
Seseri na skrajnem jugu ameriškem
verujejo v bogove; polarni narodi, Eskimc-
verujejo v enega samega Boga, dasi pišejo
o njih, da so brez religije.
Hzija.
Polarni narodi: Čukči, Dunguzi
Zakuti, Samojedi, serujejo v bogove. Obli-
ka bogočastja je šamanstvo, t. 1. vera, da
si more človek umetno pokoriti zle bogove.
Parzi imajo zelo razvito religijo. ta.


22
rathustra je pričetnik vere. Imajo dva prin-
cipa Ormuzda in Ahrimana.
Pri Indih ji prvotni Bog Varuna.
Budisti v Kini so bistveno religiožni-
dasi ji budistiška filozofija aterstiška.
O Andamancih trdi Lubbock, da
so se razvili iz živali in vendar imajo lepo
razvito religijo. Renan pravi: Kultura na-
rodov more propasti religija ne more umrete.
Iz teh dokazov je razvidno, da je zgo.
dovinsko dokazano splošno prepričanje
narodov o božjem bivanju. To dijstvo služv
za moralni dokaz bivanja božje ga. S tudi.
ja o splošnem religijskem prepričanju
nam pa tudi pojasnjuje še drugo važno
stvar, da je namreč monoteizem prvot-
nejši od politerzma.
Kaj sodijo učenjaki o tem. Maks
Muller pravi v; Vissenschaft der
Sprachi II. Str. 383 sg.: "In entscheidendin
Augenblicken, venn das mensihlichi Herž
bis in seinen Tiefen aufgeregt vird, schei-
nen dii alten Priechen Homers plotzlich
alle gelehrten und muthologischen Meta
phern vegzuvverfen und in die allgemeine
Sprache der vahren Religion zuruckzufallen-
Nagelsbach v "Homerische Pheologie
pise: "In der turuckfuhrung gottlicher Ta-
tigkeiten auf teuis als deren Urgnell ver.
rat sich deutlich eine der honverischen Vett
anschauna eingepflanzte monotheistische
Pendenz


28.
Patulijan trdi, da pogano kličejo v
sili le Boga na pomoč in ne bogov. Tačit
piše o Germanih, da jim je Bog "seoetum
illud, quod svla reverentia vident.
Tudi jezikoslovje nam dckazuje prvotni
monoteizem. Beseda ,Pur v runah je staro-
nemški Lio, anglosaški Pir, gotski Puis.
Deus- teus; koren Duva.) Ajuimm pravi v
"Deutsche Muthologie, 1844: "Dus dem Scho.
pe der Einheit Sottes entvand sich leicht
dem kindlichen Verstande Vielgotterei. Dies
Vahaltnis ergeben alle Mjtinologien, die
unseri, dinkt mich, vorzugličn klar.
Dristotel čitira Komerja na koncu Med.
2I. dedeče:" Pr Ti dr jo tov ἄdesio
sažrov zor ua dzuatižor zai odrvz dii
aUn čo učVz odoar kai žeza čka-
otje a Ua, čteia Tn j o sar
odolar soošči (odšer jao j ččlea čj č-
čega. o vupd ietai odea n u odoa)
kai dazag soaj ta Te dra od Bov te
1
rai Totoo dai zakšz. odz a jd do-
totvzaaarn e koaV 5.
Stari Kitajei imajo le enega Boga
Tang di ja.
Semitje ima Ela, Ilu, Allaha,
Allohoa. Renan razlaga judovski mono-
teizem s tem, da trdi, da imajo semitši
narodi monoteističen nagon. Tudi pred.
niki Semitov Sumerci in Akadi so
častrli enega Boga. To dokazuje Anuba-
nipalova knjižnisa.


29
O Egipčanih piše de Page Kenon v. Vor.
lagen uber Ursprung und Entvirklung der Ke
ligion sledeče: "Es bleibt unantastbar, dapo
gerade die erhabenen Teile der agjptischen Ke-
ligion keine verhaltnismapig spateren Resul.
tate iines Entevicklungsprozesses und dap sie
nicht aus groeren Veranstaltungen hervorgegan.
gen sind und dap sie geraste die Altesten
sind. Naivižji Dog je Nutar (sila. Pzi Kim
ljanih, Srkih in agipčanih so politične raz
mere množile bogove. živalski kult se je pov-
sod šele pozneje razvil.
Livingstone pravi o Atrikancih:
Ihr ursprungliche Glaube scheint derzu sein,
dap es einen allmachtigen Sehopfer Himelo
und der trde gibt; dap er die verschiedenen
Bflanzen der Erde den Menschen gegeben hat.
Iz tega sklepamo: Splošno prepričanje
človeštva je bilo, da biva Bog in sicer en sam
Pog. P jaepričanjeni narodov se druži tudi pre.
pričanje znamenitih mož, ki so nadkriljeva
li sodobnike po svojem duhu. Najduhovi-
tejši možje pred- in krščanshe dobe so naj.
večji častivci Boga. Omenjamo le Platona,
dristotela; izmed nekatolikov je Kepler
sklenil svojo "De Harmonia mundi s kras.
no molitvijo. Slično tudi Bako Verulanv.
ski, Nesoton in Leibniz slave Boga.
Dvoni o bivanju božjem ima vedno
enake korenine. Hužlej pravi:" Niti naj
manjšega problema ni, ki bi ga ne imel
teist današnje dni, ki bi ne bil eksistiral


80
odkar se je jelo misliti o logiških vzrokih in
posledicah teizma. Ddrckes (bharakter u.
Veltansehauung, Pubingen. 190. pravi: No-
bena nova težkoča se ni porodila tekoni časa
glede tega vprašanja. Le tiste težkoče so, ki jih
je znašel skeptrški človeški duh že s početko,
drugih ni na razpolago.
Slulej pravi. Da se je svet začel, je
popolnoma predstavljivo in nič ni protislov-
ja v tem; zdi se mi, da je znanstveni preisko.
vaveč hopolnoma nekomprtenten sploh kaj
reči, kar se tiče izvora materialnega uni-
verga.
Pvarina moralnega dokaza se tako glo-
boko tiče človeškega življenja kot nobena druga
stvar. Pplošno prepričanje o božjem bivanju
obsega temelj vsemi umskemu spoznavanju,
človeško čustvenost, nalaga človeku velike
dolžnosti, zrtve, zatajevanje samega sebe. To
je prepricanje, ki se ne obnavlja le tu pa tam,
ampak spremlja celo človeško življenje, vse nje
govo delovanje. To preprišanje je ozko zvozano
z ohranenjem- spopolnenjem človeštva, in
vsled tega je razvidna tudi moralna vred-
nost tega dokaza.
Ugovoro.
1.) Mnogo je narodov, ki verujejo v več
bogov, torej ne priznavajo enega Boga, am-
pak ga taje. Odgovarjamo: a) Nr res, da bi
ne bilo prlpričanja splošnega o eneni naj-
višjemBogu;


81
postto, sed non concesso: stevilo je nekaj
sekundarnega, - Vsi priznavajo bitje, različno
od sveta, od katerega je svet in človek odvisen.
2) Kdor iz prepričanja narodov dokazuje
dokazuje, da biva vič bogov, ker je preprišanje
tako. Oda.: Glede bivanja več bogov ni todne
ga soglasja, pač pa glede bivanja enega bo.
zanstva.
2) Tako prepričanje, ki ga kulturni razvoj
oslabi, nima objektivne resničnosti. Prepriša
nje človestva o bivanju božanstva oslabi s
kulturo. Odg: Najboljši zastopniki kulture
se vedno čistijo v pojmu bozanstva in po.
stanejo srečni v religiji do Boga. . Zžjeme
ki so se po kalužnih tokavah strasti same
zmedle, ne morejo biti noben dokaž.
4) Nad 500 miljonov je Budistov ki so
ateisti. Odg.: Budisti niso ateisti, dočini je
sistim res ateistiški. Nekaj budistiških fi
lozofov je aterstov, concedo; splošno, nigo.
β) Unogo ateistov ne priznava nad
svetnega Boga. - Odg.: D istinguo: So pan.
teistiški narodi, ne go. So panteistiški ljud.
je, subdistinguo. Absolutno mnogo jih je
conc.; z ozironi na človeški rod jih je nino.
go, nego.
c) Prepricanje človeškega rodu ni do.
kaz. Skožv mnogo stoletij se je motil ves
človeški rod, češ, da se zemlja suče krog
solnca. - Oda.: a) Svet je to trdil z isto iz
vestnostjo, kakor bivanje božje, nego. Sv. To
maz sani je bil n: pr. mnenja, da ši da


82
glide Ptolemejeve ga sistema dobiti kaka dru.
ga razlaga. Trdib je to kot mnenje podpi.
rano od izkustva.
β) Ta zmota glide vrtenja zemljo okrog
solnca se je tikala etiškega in umskega
življenja, nego. Z nravnostjo nima ta res.
nica nič posla. Bepričanje o bivanjiv
božjem pa je ozko zvezano z življenjem
človeškim.
2) Lange in Straup pravita. blovel
se po naravi boji velikih nevarnostij, ki
so nerazločljive od naravnih sil; hkrati pa
ima teženje, da abstrahira idealne like
od bivajočih stvarij; na podlagi tega se je
razvila vera v bivanji božje. Iz strahu pred
nevarnimi silami se razviji želja po po-
moči nasproti tem nevarnostim. Iz te želje
se je, po zmožnosti človekovi abstrahirati
idealne like iz bivanja stvarij, in iz ne
he estetrške slasti stvorila fiktija, da je
Bog. In ker je strah pred naravnimi si-
rami zvezan s teženjem po pomoči proti
nevarnostim in je teženje po idealnem bi.
vaniju stvarij splošno, zato ji tudi pripri.
čanje kot rezultat, da biva Bog, splošno.
Odg: Svoistva, ki jih navaja Lange v
razlago vznika vere v bivanje božje, pod.
pirajo človeka, da objektivno resnico bivanja
božjega tem trdneje sprejme in ten stal-
neje drži. Poda sama po sebi ne rode splož.
niga prepričanja, da biva Bog.
Daši človek rad verjame, da je res-


83
kar nam je všeo, vendar nima za res tega, kaz
ji brez vsake objektivne podlage. Ves človeški
rod ne more zaiti v zmotno prepričanje,
ki je tako ozko zvezano z življenjem.
Lange in Straup priznavata, da je
človek sposoben tvoriti idealne like iz
čutnh stvarij. Odkod pa to teženje Na-
rava sama sili po idealnih likih in jini pvu
devlje realnost. Torej ni vse materija kot
menita Lange in Straup; to teženje po
idealnih likih spričuje, da mora biti bitje,
ki je absolutno nadčutno.
3. Nterzem.
Kazdelitev njegovo smo že podali na
strani 3. Sedaj pa bono razmotrivali 1.)
njegov odnos do resniče in kreposti, 2) odno-
do posamnih oseb.
1) Ateizem v svojem odnosu do res.
niče najodločneje nasprotuje umu, ker
nasprotuje principu vzročnosti. Mnogo
stvariz smatra tudi aterst za resnične sa.
nio na podlagi neke moralni izvestnosti,
hkrati pa taji to, kar je nele moralno in
jizieno, ampak tudi metafizično izvest.
no. Taji to, kar je bilo največji ponos v
spoznanju najznamenitijših oseb na sve
tu, kar je bilo teženje kulturnega. živ-
ljenja posamnikov in narodov. Kdo ne
prizna Boga, taji nekaj, kar človeka naj.
bolj dviga, mu bistri uni, krepi voljo. Vse


84
dobro ima v tej ideji oporo, vse slabo nasproti
stvo. Ljudji, ki taji Boga, bi morali tajiti
lo magis vse drugo. Nasproti vsaki drugi
resniči se da navesti več protirazlogov
kot proti bivanju božjem. Ni je bolj izka.
zane resnice.
Dterzem nasprotuje kreposti, ker uni-
čije vse nravno in socialno življenje;
nravno življenje zato, ker daje neomejeno
svobodo ctoveškim strastem. blovek brez
Boga nima nikake nravne obvežnosti,
ne sme imeti vesti. Človek brez Boga ne
more biti drugačen nego tak, hakor je.
svobodna volja je izkljucena. Iaključeno
je, da bi veljali nravni zakoni; nravno
življenje je nemogoče.
Tocialno življenje uničuje aterzem.
Socialni red temelji na nravni dolžnosti
posamnikov do skupnosti. Kjer se posani.
niki ne zavedajo tega, tani ni sočialnega
reda. Ateizem ne priznava nravne ob-
seznosti, zato nemore biti socialnega reda.
Ni pravičnosti; avtoriteta se ne prizna.
Ateizem podpirajo Haerkel in drugi
tudi še s dledečim razlogom: Znanstvena
edincst zahteva, da se dobi enotna for-
mula, po kateri se razlaga vesoljni svet
inclušive človeka. Eloveška narava ga
sili, da si vse vazlaga po enotnen na?
ziranju. Ta monizen podpira tudi kon-
tinuiteta, ki je v vesoljstvu. Narava
namreo prihaja brez skokov iz elemen-


83
tov do posamnih tvorb anorganskega in or-
ganskega stvarstva.
Odg.: Seženje po edinosti v spoznavanju
je res utemeljeno v človeški naravi. S teni-
pa ni rečeno, da moramo priznavati samo
eno podstat vesoljstva. Tpoznamo pa, da je
materija bistveno različna od človeškedu.
še in da ima svet v Bogu svož vzrok. (l.
Mart. Pečarič: "Panteistiška in krščanska
enota v Almanahu, 1901)
Tudi teistiško naziranje je v nekem-
smislu monistiško. Voe se reducira na
Boga kot vir vsega. Bog pa ni substanca
sveta. Monizem, ki zahteva, da sprejme-
mo absurdne stvari na pr. da je končni
svet neskončen, je napačen.
2) Glede odnosa ateizma do posani-
nih oseb veljajo sledeša načela a Noben
človek zdravega razuma ne more biti
dalj časa aterst. 6 Po svoji krivdi more
svuti človeški um do dvoma o bivanju
božjem. Resnica, da biva Bog, je resniča,
o kateri je možno dvomiti; toda tega je
človek sam kriv. c) Salen ateist ne more
noben pameten človek ostati dalj vasa,
da bi bib namreč preverjen, da ni Boga.
Plato pravi v"De legibus, l. 2. to.
le: Nobeden trstih, ki so v mladostniih le.
tih spreželi trdrtev, da ni Boga, ni o.
stal pri nji do svoje starosti
Santhibal, radikalen ateist 18. ve.
ka, pravi: V moji sekti nima nihče daru


86
stanovitnosti. Pred smrtjo se vsak spreobrne.
babanis, ciničen tajitelj Boga, pri-
znava, da je aterzem v nasprotju z neposred-
nimi dnevnimi otiši in s splomnim glasom
človeške narave
Kaj pravi sv. Pismo o ateizmu, gl. Sap-
13. 139; Kom. 1. 19-25; Aet. ap. 12, 2 4. 28;
prvi vers 13. psalma: Dičit insipiens in
corde sio. non est Deus. V svoji volji, že
lji vi namreč insipiens pravi, da bi ne bi-
lo Boga, zato ker želi za svoje življenje več-
ji svobode nego jo ima, či priznava Boga
in v tej želji se porodi: nen est Deuo.
II. Pstvo božjo
Dve mnenji sta ki odgovarjata na
uprašanje o bistvu božjem; obe se skliču
jeta na sv. Pomaža. Prva trdi, da obstoji
bistvo božje v asertas sam iz sebe), druga
pa, da v tem, da je Bog najvišja rnteli.
genca.
Obe struji imata prav. be se ozi
ramo na človeka in njegov način kako
pride do Boga, moremo reči: bistvo božje
je v tem, da je Bog sam iz sebi. Do te.
ga pridemo a posteriori; iz tega razvi.
jemo druga svojstva. le Boga a priori raz
mišljamo, vidimo, da je temelj bistva bož-
jega tani, kjer je izražena najvišja po-
pobnost, t. j. v umu. Torej ji Bog najvio


j87
ji uni. Ker uposteva sv. Tomaž oba nači-
na, zato se lahko obi mnenjo nanj opirati.
Dokazali smo, da biva 1) nespremen-
ljivi sprenunjevaveč vsega, 2.) prvi vzrok
β.) nujno bitje, 4) najpopolnejši bitje, .) 4.
rejevaveč, c.) začetnik sveta z) in življenja,
β.) gospodar nad naravnimi zakoni, q-
objikt blaženosti človeške, 10.) nravni za
konodajaveč, 11) titje, ki ga vsi narvdi
priznavajo in kličejo - Boga.
V teh dokazih vidimo kot glavni znak
bistva božjega, da ni iz drugega, ni uči.
njeno, da je samo iz sebe. Iz tega bistva
slede božja svojstva, da je edin, enovit,
neskončen, nespremenljiv, vean in neizme-
ren. Slede svojstva božjega delovanja, ki
de tičejo uma in volje. Bog je neskončno
popolen um najmodrejši, neskonžno po-
polna volja, voegamogočen, zvest.
Svojstva božjega bistva-
1.) Bog je edin. a) Sv. Tomaž razvija
to v Č. Gent. I. c. 42 slideče, Lastne bivanje
je le eno. Bog je svoje lastno bivanje.
Porej je le en.
b) V S Khz. qu. 11. a. 3. pa takole. To-
po čemer je nekaj individualno, se ne mo.
re z nikomer drugini združiti. Bog je in.
dividualen po bistvu. Porej je le en. Poteni
navaja vzgled. V Sokraui imamo z stva-
ri: naravo človeško in individualnost
To pvi more biti Sokrat z drugimi ljud


88
mi združen, more komunicirati z naravo
drugih ljudij. To pa, kar tvori njegovo indi-
vidualnost, ji le njegovo. - Pri Bogu nimamo
dveh realno ločenih bitij; nimamo nečesa,
po čemer on spada v razpol, in nečesa, po
čemer je individualen. Bistvo božje je indi
vidualno, nima ničesar zraven, kar bi ga
delalo individuialnega. Individuum je pa
le en. Porel je Bog en.
) b. Gent. I. c. 42.: Več absolutno nuj.
nih bitij ni možnih. Sicer bi bila realno
različna. Vzrok razliki more biti v bistvu
stvarij ali izven njil Pri Bogu je to nemo-
goče, ker je bistvoabsolutno nujno in ker
je vse v Bogu bistvo, torej ni v njem nič
kar bi moglo tvoriti razliko.
D) Navadni dokaž: α red, edinost v na
ravi zahteva enega urejevavca; β) več vsega.
mogočnih bitij ne more biti.
2.) Bog je enovit, kor je sam od se.
be. Vse, kar je v Bogu, je bistvo. Vse, kar
je v njeni, je realno in istovetno z bistvoni,
Bog torej nima sestave, je enovit.
Bog je prvi vzrok. Vse, kar je sestavljo.
no, ji ucinek. Bog ne more biti učinek, to-
rez ji absolutno enovit, ker vse, kar je sestav-
ijino; jo učinek delov. Kar ji sestavljeno-
je Zestavljeno iz možnosti in deja. V prvem
vzroku ne more biti pasivnosti, potence,
torej mora biti absolutno enovit.
Bog ne spada pod noben razpol. Voe
kar je v razpolu, je sestavljeno iz razpola


89
in vrstni razlike. V Bogu ni nobene sestave
med natoro in osebo. Pri človeku je njegova
individualnost različna od narave, pod-
stat in hipostaza sta realno različni. Pro
Bogu sta istovetni, je torej enovit.
3 Bog je neskončen, ker kot bitje
samo iz sebe ni odvisen od nobenega vzro-
ka; vse je odvimo od njega po svojem bist
vi in bivanju. Iz tega sledi: Bog je stvar
nik vsega; mora toej biti neskončen.
Toslidica tega je, da je Bog absolutno
popolen. Kar je končno, spada v kak raz
pol. Bog ne spada v noben razpol, je
torej neskoncen in vsled tega tudi absolutno
popolin.
Popohnosti delimo v sinipliciter sini
plices in sečundum quid. V Bogu so po.
polnosti aimpličiter siniplices formalno in
sicer eminenter formalno, ker je pri njem
vsaka nepopolnost izključena. sopolnosti
sec. quid so v njeni vvtualiter.
Iz tega vdimv, kaka imena popolno-
stij se smejo Bogn pridevati. Pridevati sme.
mo imena takih popolnostij, ki so simpli.
čiter simplices, a odločiti moramo vse to-
kar je nepopolnega v stvarjenih bitjih.
Zmena popolnostij seč. quud, ki izražajo
nepopolnost; morejo se Bogu jridevati le
antropomorfistiško.
Zgledi: a) Popolnosti seč. quid: zalosten-
razzaljen, jezen.
b) Pozohusti simpliciter simplices so:


30
živ (S. Zahve, resničen, moder, svet, dober, lap.
4.) Bog je neshremenljiv, ker je sam
iz sebe in enovit. Vse spremenljivo je se-
stavljeno; vse sestavljeno je od drugega.
Vse je spremenljivo, v kolikor je v možno.
sti v možnosti je v toliko, v kolikor je
sestavljeno iz možnosti in dija.
β.) Bog je večen. Vsaka časovnost
je združena s spremenljivostjo. Pri Bogu
se ne more steti trajanje sukcesiono dru-
go za drugini z pri njem je večni zdaj; to
je znak večnosti.
δ.) Bog je neizmeren, ni navezan
ne na prostor in ne na čas, ker je nespre-
menljiv in ker je neskonšen.
Svojstva gledte na delo
vanje božje
Svojstva glede delovanja izvirajo iz
uma in iz volje. Glede uma imamo: mo-
drost, vsevednost; glede volje pa vsegamo.
gočnost in svetost.
VV Svarjenje.
Sv. Tomaž obravnava stvarjenje v
Ouaestiones de potentia, qu. 1. a. 1. 2.; qu. 3.
a. 4. in Č. Gent. 1I. c. 15-1q.). Definira ga pa
tako: Productiv alicuius reč sečundum to-
tani substantiam, nullo praesupposito,
quod sit vel increatuni vel ab aliguo


91
rreatum (S. Kh. I. qu. 65. a. 3.).
Svojstva stvarjenja.
1) Stvarjenje ni motus (spremrnjanje)
Pri stvarjenju a) ničesar ni, kar bi se spre-
minjalo,
b) ni subjekta, ki bi sprejemal nove
like. Spreminjanje je od nekaj na nekaji
3 stvarjenji ne traja. Vsako spremi-
njanje jo prejo ko učinek. Pri stvarjenju
ni subjekta, ki bi se spreminjal. Torej
stvarjenje ne traja,
d) stvarjenje se ne meri po časui, ni-
ne začetek in ne koner spreniinjanja. Pni
vsakem spreminjanju jo nekaj v sredi med
terminoma a quo in ad quem. Tu imamo
nebitje in bitje, vmes ni nič.
2.) Druge vrste vzrok ne more ustvar
jati, ker se zato potrebujo niskončne moči
Vzroki druge vrste delujejo nepopolno-
a) Delovanje izvira iz bistva po poten.
cah, pri Bogu pa neposredno iz bistva.
Vse delnje, v kolikor je v deju. Končno
bitje deluje nepopolno. Vsako končno tvar-
no bitji je sestavljeno iz lika in tvari.
Bitji deluje po liku, trpi po materiji.
Bitji, ki je nematerialno in končno, pa
je sestavljeno iz bistva in bivanja, iz mož-
nosti in deja; kot tako delnje nepopolno.
b) Nobeno sestavljeno bitje nima
vseh dejev, ker je določeno po razpoliu in
vrsti; zato ne more proizvajati bitja
samega po sebi. Končno bitje deluje tako,


32
da spreminja nekaj. Zato potrebuje subjekta-
na katerei spreminja lihi. Iz nič ne moe
ničesar napraviti. Bog je pa čisti dej, obse
ga vse deje; zato more proizvesti deje brež
subjekta; on ustvarja. Aktivna božja mod
je neomejena, je neodvisna.
Le Bog move ustvarjati; a) Pvorna zmož-
nost se meri po razstoju med tem, kar
je in kar nastane. Pri stvarjenju je med
nič in nekaj neskončen razstoj.
b) česar v tvornem vzroku ni, tudiv
učinku ni. Pri stvarjenju je cela podstat
ki jo more stvariti, le ta, kdor s clo pod.
satjo delnje. To je mogoče le pri neskon
čnem bitju, končna bitja delujejo po po.
tencah.
c) Pvari ne potrebnje pri delovaniju le
tisti, čegar delovanje je bistveno. Bni de
lovanju sprejema iuinek delovanje tvor
nega vzroka. Če je delovanje akcidental.
no, mora ta pritik imeti subjekt, v ka-
toega se sprejme. be subjekta ni, potem
tudi pritika ni. Bitji, pri katerem je de-
lovanje le pritik, posrebuje za dilovanje
subjekta, na katerem delnje. Čegar
delovanje je bistveno, tako ne potrebuje
subjekta za delovanje. Pri stvarjenju si
rabi niskončna moč.
α) Čim bolj je oddaljena pasivna
zmožnost od deja, tem vežja mora biti
ahtivna zmornost, ki jo udejstvuje. Pri
stvarjenju je neskončen razstoj, torej


93
mora biti niskončna moč.
Iz tega sledi:
Bog je vzrok vsemu, kar je. Za svoje
delovanje ne potrebuje tvari.
Stvarjenje je formalno imanentno de-
lovanje, materialno transeuntno.
Bog je ustvaril vse po svobodni
volji: a) Stvarstvo in smoter.
b) Učinek mora biti v vzroku po
načinu vzroka. Bog je pa um. Torej mo-
rajo biti vse stvari v njegoveni umu;
kar je v umu, se pa more proizvesti le
po volji.
V. Š. 25. X. 1905