XXVII duhovno življenj ,s^S|? IIiTIiHSw fe. IM Jrjt' ~v^ Na VI. kongresu mednarodne zveze katoliške mladine (od 6.—13. decembra 1959J v Buenos Airesu so bile častno zastopane tudi slovenske barve. Naša mladina, ki je lepo sodelovala pri izvedbi tega važnega dogodka v raznih komisijah je tudi pred javnostjo poskrbela za lep odmev. Objavljamo tri fotografije veličastnega sprevoda narodnostnih skupin i J Z ' LETO XXVII. ŠT. 2 FEBRUAR Slovenski verski mesečnik Izdaja konzorcij (Anton Orehar) Urejujejo Rant Jože dr. Rozman Branko dr. Starc Alojzij Šušteršič Marijan VAM PRINAŠA: Revitalizacičn por el recuerdo Po sedmini Beseda ob slovesu Glas iz Rima Skrivnost božjega usmiljenja Hlapci Katoličani v sodobni politiki Z morfijem v večnost Mračnjaki < Odrezana roka Okno v svet Odločila se je za prvo ljubezen Dve vprašanji Papeži v anekdotah Ali nas bo res kmalu preveč Kaj berejo naši otroci Domovina, mili kraj Od doma Zakon sta sklenila Ste videli deset zapovedi Ali veš? Žalost med izseljenci Kaj je novega v Argentini Ni vse zlato Novi knjigi Brez družine, pa nikdar sam 66 67 68 71 78 77 78 81 83 86 87 89 92 93 9U 96 98 102 10 i 106 107 108 111 116 121 123 Ovitek risal Franci Holosan REVITALIZACION POR EL RECUERDO Resuenan atin en nuestros corazones los ecos jubilosos del VI» Congreso Eucaristico Nacional, celebrado en Cordoba en Octubre del ano pasado. Y se eleva tambien de nuestras almas la plegaria por un exito real y duradero de esa magna asamblea del catolicismo argentino. Un exito que adquiera —en amplitud, profundidad y duracion— las dimensiones de aquel otro Congreso Eucaristico, el XXXIVo Internacional, celebrado en Buenos Aires en el ano 1934, en cuyo re-cuerdo, precisamente, se ha relizado el ultimo, trascurridos los cinco prime ros lustros. Fue esta reunion en la unidad de la caridad en torno al Cristo Eucaristico la digna preparaciön de todo un pueblo al ano que se abre y al que toča la suerte de ser ensalzado con otro Congreso Eucaristico Internacional, a celebrarse esta vez en la Munich bavara. Los representantes del pueblo esloveno asistieron a los dos congresos men-cionados en la Argentina, y, sin duda alguna, han de ser muchos los que acla-marän personalmente al Dios Hostia en Munich. Debe el pröximo ano tener un rasgo eminentemente eucaristico entre los eslovenos, ya residan ellos en el terruno natal ya en el exilio. Es que tambien el pueblo esloveno conmemora los veinticinco afios de dias gloriosos, cuando en su ciudad Capital, la blanca Liubliana, se cstaba viviendo la apoteosis de Cristo Eucaristia, en ocasičn del Congreso Nacional (Yugoslavo). Presidia las fiestas de fe, en su calidad de legado papal, el que fuera figura excelsa de la Polonia de pre-guerra, S. E. Revma. Augusto Cardenal Hlond, conocido tambien en nuestro pais por su visita en el ano 1934. Fue, sin embargo, la figura central de este Congreso, el obispo de Liubliana, Mons. Dr. Gregorio Rožman. Como presidente del Comite Permanente de los Congresos Internacionale.-» de Cristo Rey, Mons. Rožman llevo en 1939 a los eslovenos a otra grandiosa mani-festacion de su fe, en ocasion del Congreso Internacional de Cristo Rey, celebrado en Liubliana. El fruto de estos congresos ha sido una profundizacičn del catolicismo practico del pueblo esloveno, profundizacion de la que tanta necesidad ha tenido en los dias amargos de guerra, ocupacion y revolucion, como tambien en los anos de sojuzgamiento del pais por el comunismo. Sea la memoria de lo preterito la fuerza que nos impela a vi vir mds pro-funda y exitosamente las celebraciones del presente. —jr— P O SEDMINI Dokler je oče živ, za domačijo ni nevarnosti. On jo pozna do zadnjega kotička, kakor zrastel je z njo. Ve, ob katerem času je treba sejati in kdaj ob-rezati mlado drevje, kaj zasejati na to njivo, kaj na ono, kaj najlepše uspeva n® te,j zemlji, kaj na drugi. Njegova skrb za domačijo je vsa prepletena z ljubeznijo do nje. V dlan lemlje prst in jo opazuje, pogovarja se z belcem in sivko, pobožati zna mlado hruško, pobožno jemlje v roke kruh. Računa, kako bi prikupil novega polja in Sozda in raje bi dal od lastne krvi, kot da bi prodal eno samo ped zemlje. Družina gleda v očetu kneza, gospoda. Čeprav misli eden po svoje in drugemu zdi drugače bolje, vsi tiho sklonijo glave pred očetovo besedo. Ko *e dva spreta, ju očetova beseda pobota, ko kdo hodi svoja pota, ga očetov P°gled spet spravi na pravo pot. Ko oče umre, se grunt zamaje v svojih temeljih. Ni več tistega, ki bi držal skupaj domačijo in ljudi. Velika mora biti ljubezen do domačije, velika zrelost ljudi, da ne bodo začeli vleči vsakdo na svoje. Prav ta skrb pred razkošnostjo je verjetno tisto, kar dela gospodarju smrt najbolj težko. Naš slovenski grunt v tujini se je zamajal v temeljih: umrl nam je oče. °kopali smo ga, opravili sedmino in sedaj se sprašujemo, kako bo brez njega. Tudi on je poznal svoje ljudi, svojo domačijo, jo imel rad, kot more le Plemenit človek rad imeti svoje ljudi, razumel nas je in nas vezal v enoto, šzsejane po več delih sveta. Dajal je korajžo, svaril pred stranpotmi, kazal Pravo smer. In sedaj? Temelj našega skupnega doma, je edinost, povezanost med seboj. To je Gotovo. Gotova je tudi, da je ta brez skupnega očeta težka. Pa še to je res, a bo brez edinosti razpadla naša domačija. Pokojni gospod škof nam je kot v oporoko zapisal v svojem Pismu v leto 60■' „Držite skupaj, povežite se prijateljsko in v krščanski ljubezni ne glede na število. Tudi če so samo trije v enem kraju, bodite drug drugemu v oporo n spodbudo. Glejmo na to, kar nas druži, v čemer smo edini, močnejši bomo 171 bolj odporni. Kako bomo ta očetov testament izpolnili, še ne vemo. A v njega izpol-levanju bomo pokazali, koliko imamo ljubezni do skupne domačije, koliko elosti in koliko spoštovanja do pokojnega gospoda škofa. DR. ROZMAN BRANKO Beseda o b s lovesu Prodno smo se slovenski begunci ** različnih evropskih taborišč napotili * novi svet, nam je prevzvišeni gospod škof dr. Gregorij Rožman pisal očetovsko p*' smo, ki je vredno, da ga tu prvič v naŠ> reviji objavimo. Glasi se tako-le: Predragi verniki! Ko smo že tretje leto v negotovem begunstvu ,ste se začeli najprej it Italije seliti čez morje v daljne dežele Južne Amerike. V čisto nove razmere, v nove dele zemlje, med doslej še nepoznane narode odhajate. Vem, da vam je pri srcu težko, vzdržuje vas pa upanje, da boste vsaj na varnem in bret strahu za življenje. Odslej boste pod drugimi nadpastirji tistih škofij, v katerih se boste naselili. Zadnjič vam torej kot vaš nadpastir pišem v slovo in za na pot te besede, ki mi prihajajo iz ljubečega in trpečega srca, ki {Ja razjeda skrb za zveličanje vaših duš. Zakaj križ begunstva ? Zakaj je Bog dopustil, da moramo nositi križ begunstva? Pravični Bog je vsled naših grehov prisiljen, da od časa do časa pošilja kazni na grešni svet. Te kazni zadenejo grešnike, ki so pred Bogom krivi, pa tudi nedolžne, grešnikom v kazen, nedolžnim v zasluženje. In to zasluženje nedolžnih nagne božje usmiljenje, da podeli grešnikom še več milosti v spreobrnjenje. Ko živimo v dobi splošne božje kazni, glejmo, da ne bomo z grehi še bolj izzivali božje pravičnosti in ne bomo še huje kaznovani, trudimo se, da si bomo i nedolžnostjo in zvestobo v službi božji pridobivali čim več zasluženja, ki go Bogu darujemo v namen, da se grešnega sveta usmili. Luč med narodi Bog vas pošilja med druge narode, ki doslej Slovencev še niso poznali, da bi z Zgledom pravega krščanskega življenja tem narodom svetili. Za vas velja, kar je Tobija v asirski sužnjosti rekel svojim rojakom: „Slavite Gospoda vpričo narodov, zakaj on sam nas je razpršil med nje. Pokažite jim njegovo veličino, hvalite ga vpričo živečih. On je namreč naš Gospod in Bog, on je naš oče na veke.“ Ali vas bo Gospod Bog še kdaj pripeljal nazaj v domovino? Ali bo nova dežela postala za vas tudi nova domovina, v kateri boste živeli vi t’W vaši potomci? Na to vprašanje, ki vas spremlja v novi svet, ne vemo odgovora-A to je gotovo: božje usmiljenje nad nami bo tem čudovitejše, čim zvestejše uresničimo v svojem življenju božje načrte. Tako je zopet Tobija zagotavljal Sv°3e sorojake: „Tepe nas Bog zavoljo naših hudobij, pa zopet se nas bo ^milCl in nas skupaj zbral iz vseh ljudstev, med katere nas je raztresel. . ® se boste spreobrnili k njemu iz vsega srca in vse duše, da boste ravnali kreno pred njim, tedaj se bo obrnil k vam in vam ne bo skril svojega obličja. 7emislite to, kar vam bo storil, in ga že zdaj slavite na vsa tista, hvalite ‘^^vičnega Gospoda in zahvaljujte kralja vekov. Da bi tudi vas, dragi verniki, Bog v kratkem skupaj zbral iz vseh delov Veta m vas srečne vrnil svobodni domovini, ostanite Bogu in njegovim za-V°vedim zvesti, živite s sveto Cerkvijo povsod, kjer boste. Vtisnite si v spo-171 sledeča namodila, ki vam jih iz očetovskega srca dajem na pot: Očetovska navodila 1- „Vse dni svojega življenja imejte Boga pred očmi“ (Tob U, 6). Okrade si živo vero in utrdite sc v njej, da se vam ne bo omajala, čeprav bi veli v versko brezbrižni okolici. Dokler si živo vero ohranite, ne boste po-Vsem zapadli grešnemu življenju. 2. Imejte ljubezen in usmiljenje med seboj. Trdo življenje vas čaka PH fko/ dr. Gregorij Rožman v družbi papeškega legata kardinala Hlonda sprejemu v Ljubljani ob priliki II. evharističnega kongresa za Jugoslavijo leta 1935 in težaven začetek, pomagajte si med seboj. Z združenimi močmi boste vs' j najuspešnejše napredovali. „Bodi usmiljen, kolikor le moreš, tako da si zbiral krasno plačilo za dneve stiske“ (Tog 4, 10). S. Molitev pridno gojite! Vsak zase redno molite vsak dan. V družinok ne opuščajte skupne molitve. Božjo službo redno obiskujte ob nedeljah irt zapovedanih praznikih, četudi bi jezika pridige ne razumeli. Daritev svetu maše je ista povsod, milosti in blagoslovi iz nje isti kakor doma. Vaša naj' večja tolažba bodi sveta maša, obisk Najsvetejšega v cerkvi — pa naj s° cerkve še tako drugačne, kakor ste jih bili vajeni doma. Kdor v tujini cerkve več ne obiskuje, je v resnici brezdomec in zgubljen. 4. Marijo častite! Njenemu brezmadežnemu Srcu ste posvečeni. Z rož' nim Vencem se ji priporočajte, njenemu varstvu se izročajte. Spomin na Ma, rijo Pomagaj naj v vaših dušah nikdar ne obledi. Ob njeni materini roki sU doslej hodili, držite se je tudi na poti čez morje, ne izpustite te roke, dokler j vas ne pripelje v večno domovino. 5. Angelom varuhom se priporočajte; pa ne samo za potovanje, ampW i vsak dan v tuji zemlji med neznanimi ljudmi, tam boste njihovega varstva in vodstva še mnogo bolj potrebovali. 6. Zakramente redno prejemajte, kakor ste od doma navajeni, da si ob' navijate in ohranjate nadnaravno življenje milosti. Marsikdo bo pri tem naletel na težkoče, ki jih doslej ni imel. Morda bodo nekateri od cerkve in duhovnika oddaljeni, da ne bodo mogli tolikokrat priti v cerkev, kakor bi rad*• V novi deželi, kamor greste, so daljave velikanske v primeri z našimi domačimi razmerami. Drugod zopet ne bodo imeli slovenskega spovednika pri roki-Naučite se kmalu toliko jezika, da se boste mogli vsaj za silo spovedati-Nikar ne opuščajte spovedi, če slovenskega spovednika ne bo na razpolag da se ne odvadite rednega in pogostega prejemanja svetih zakramentov. pozabite Srca Jezusovega in Marijinega! Če prvih petkov in sobot ne bost? mogli opravljati, ne pozabite vsaj prvih nedelj v mesecu. Črpajte si dušnih moči, tolažbe in milosti iz svetih zakramentov. Bodite živi zgledi ljubezni do Jezusa v presvetem Rešnjem Telesu. Dragi verniki! Ni se mi izpolnila prisrčna želja, da bi vas mogel kd&i obiskati ali se pred vašim odhodom od vas posloviti. Naj bo ta zame bridkd odpoved, darovana Bogu za spreobrnjenje grešnikov. Od daleč vam pošilja1n svoj blagoslov in vam kličem: ,,Potujte srečno, Bog bodi z vami na vaSejn potovanju in njegov angel naj vas spremlja“ (Tob 5, 21). Dokler bom Hv' bom molil za vas in vas blagoslavljal, kjerkoli boste. Na. svetu se morda ne bomo več videli, toda na svidenje pri Bogu! Z Bogom! Na rožnovenski praznik, 7. oktobra 1947. . -(- Gregorij, škof ljubljanski N RIMA Vzgoja dobrih duhovnikov je prvo sredstvo za širjenje božjega kraljestva na zemlji. Dne 11. oktobra 1959 je sv. Janez XXIII. obiskal sevemoameri-papeki zavod za vzgojo duhovnikov v Rimu, ki je v tem letu obhajal stoletnico svojega obstoja. Papež je izrazil veliko Veselje ob proslavi te obletnice. Koliko duhovnikov je dal že ta zavod Združe-jum državam! S svojo vzgojo in izobraz-b° v Rimu so ti duhovniki veliko pripo-mo8li, da katolika Cerkev tako lepo na-Pj*‘eduje v tej deželi, se ustanavljajo nove škofije, katoliške univerze, dobrodelne ustanove in toliko prizadeva na socialnem Področju. Vzgoja dobrih duhovnikov pa Je sad dobre in trajne molitve. In te mo-htve ne sme nikoli manjkati. Krščansko ljudstvo more spremljati misijonarje na njihovih potih, v borbah '»težavah. Isti dan kot je papež Janez -VXIII. obiskal severno ameriški zavod za vzgojo duhovnkov v Rimu, je izročil udi misijonski križ novim misijonarjem, 1 so se napotili v dalnje poganske de-°le. Papež jim je govoril zelo prisrčno, prikazal jim je je v duhu, kako željno jih pričakujejo poganska ljudstva. Misijonar ne ponese poganom samo znamenje sv. Križa in luč vere. S Kristusom jim prinaša tudi resnični mir, kulturni in tvarni napredek. Misijonarjevo delo je zelo trdo, naporno. Ponekod ga ovirajo in omalovažujejo, ne priznajo sadov dela in truda. Misijonarji so celo preganjani in morajo prenašati največja ponižanja. Toda preganjanje ne uniči misijonarjevega dela. Preganjanja so poveličanje Cerkve! Da pa bodo misijonarji zmogli svoje težko poslanstvo, jih morajo verniki spremljati z molitvami, jim biti v pomoč v njihovih potrebah, težavah in borbah. Poslanstvo in dolžnosti krščanske družine. V sodobni moderni družbi je družina izpostavljena najrazličnejšim nevarnostim. Izgleda, da si sodobna družba zelo dosti prizadeva za pravice posameznika, prav malo pa za pravice družine. Ker se sodobna družina tako malo zanima za družino, njeno moralno zdravje in zaščito, je dolžnost katoličanov, da dosedanje delo na tem področju podvojijo. Družba ni sestavljena iz izoliranih posameznikov ampak iz družin. Tudi pravice družine so pred pravicami države in višje kot jih ima država. To je nauk katoliške Cerkve o družini in ga nenehno ponavlja. V našem času ima to posebno veliko vlogo na področju vzgoje in zakona. Tako je po naročilu sv. očeta zapisal kardinal Tardini v pismu, ki ga je poslal kardinalu Legerju ob priliki 27. socialnega tedna kanadskih katoličanov. Spoštovanje in ljubezen ločenim bratom. Sprejeti moramo krščansko razodetje in nauk v celoti brez pridržkov. Po tem se morajo poznati in odlikovati vsi sinovi katoliške Cerkve. Do ljudi pa, ki niso našega mnenja in naše vere,. pa moramo biti spoštljivi in krščansko ljubeznivi. S temi metodami je Cerkev vedno delala in se trudila, da bi pritegnila h Kristusovi čredi vse ovce, tudi tiste, ki so se od nje oddaljile. To je tudi eno izmed glavnih prizadevanj našega pape-ževanja, je dejal papež Janez XXIII. v nagovoru članom mednarodnega odbora za beatifikacijo danskega škofa Nikolaja Stenone. Vera je naj večji zaklad človeka. Ob tretji, obletnici ustanovitve katoliške hierarhije v Kanadi je papež Janez XXIII. poslal svojemu legatu kardinalu Ottavia-niju pismo, v katerem se spominja velikih sadov katoliške Cerkve v Kanadi v zadnjih 300 letih. Kanadski verniki morajo skrbno varovati in braniti svojo vero kot zaklad neprecenljive vrednosti. Cerkvena hierarhija pa mora skrbeti, da ostane nauk vedno čist in brez zmot. V naši dobi, ko veliko ljudi zapada materializmu in ošabnosti, je ta skrb še posebej velike važnosti. Izredna moč molitve nedolžnih. Vse je važno v katoliški Cerkvi, vse ima svoj pomen. Na vrhu vsega je sv. maša, obnova sv. daritve na križu. Velike važnosti pa je dobra in ponižna molitev. Kako veliko zaslugo imajo krščanski starši, če naučijo dobro moliti svoje otroke. Molitev nedolžnih otrok očiščuje svet in mu prinaša božje usmiljenje. Bog ne gleda samo na to, kdo ga prosi, ampak tudi na srce tistega, ki prosi. Moliti pa moramo vsi skozi vse življenje, da bomo tako enkrat vredni večnega plačila. Tako je priporočal papež Janez XXIII. v splošni avdijenci 24. septembra 1959 zbranim vernikom iz vseh krajev sveta. Dobrine zemlje morajo biti bolj pravično razdeljene. Vprašanje človekovega obstoja je še v velikih predelih zemeljske oble velik problem. Kljub temu, da je rešitev tega problema nujna, se nihče ne sme posluževati napačnih, zmotnih idej niti škodljivih ter prepovedanih sredstev, kot je omejevanje rojstev. Dobrine zemlje morajo biti na razpolago vsemu človeštvu tako, kot to zahteva Bog in pravica. Zato morajo biti bolj pravično razdeljene. Odpraviti se morajo različne zapreke, egoizmi in interesi posameznikov, študirati se mora možnost napredka zaostalih dežel. Neprecenljivi zakladi, ki jih zemlja še skriva, morajo biti izkoriščani za dobrobit vsega človeštva. To so glavne misli iz govora-papeža Janeza XXIII. na tajnem konzistoriju dne 14. decembra 1959 ob imenovanju novih kardinalov. Vesolni cerkveni zbor leta 1963 V petek, 30. oktobra, je državni tajnik kardinal Tardini imel tiskovno konferenco o pripravah na vesoljni cerkveni zbor. Kardinal je časnikarjem povedal, da bo priprava na koncil trajala vsaj tri leta. Na koncil bodo povabljeni vsi kardinali in škofje ter razni strokovnjaki. Ker je koncil notranja zadeva Cerkve, morejo na koncilu aktivno sodelovati samo katoličani; ni pa izključeno, da bodo prisotni kot opazovalci tudi zastopniki drugih cerkva. Koncil se bo imenoval „Vatikanski drugi“ in se bo vršil v cerkvi sv. Petra. TIHOTA V tihoti najde človek mir, da more prisluhniti božji govorici, najde svobodo, da se more odločiti za nekaj velikega, najde ,moč, da veliko nalogo tudi dovrši. Tihota blaži viharje skušnjav, tihota krepča po težkem boju in zdravi pekoče rane. V tihoti dobi človek smisel za pravo vrednotenje vsega ustvarjenega, tu se nauči obvladati svoje strasti in tu se pripravlja na darovanje samega sebe. V tihoti postane človek tenkočuten za božje navdihe, pozoren za božje lepote, hvaležen za božjo dobroto. Tihota ga nauči, da razume neme prošnje trpečih bratov in sestra, da vidi skrito bol in občuti prikrito skrb. Tihota ni vezana na kraj. Tihota ni samota. Samota ne pripelje vedno v tihoto. Kdor jo išče in ljubi, jo bo našel. Prišča bo k njemu in pri njem prebivalo, čeprav divjajo okrog njega silni viharji in ga preganjajo besni sovražniki. Šla bo z njim, kamor ga kliče dolžnost. Vedno bo z njim. Govorilo bo njegovi duši in mu bo vedno pomagala, da bo živel in umiral v čast in slavo troedinega Boga. SKRIVNOST BOŽJEGA USMILJENJA B°g je ena sama velika, neopredeljiva Nedoumljiva, prečudna skrivnost. Vse v njem je neskončno, brezmejno, nedostopno ustvarjenemu umu. če se ustavimo Pri njegovih čudovitih skrivnostih, ki nam jih našteva katekizem, ne moremo storiti drugega kot strmeti: Bog je neskončno popoln duh, večen in nespremenljiv, povsod pričujoč in vseveden, neskončno moder in vsemogočen, neskončno svet in pravičen, neskončno resničen in zvest. Ni čudno, da si nebeški angeli Pred njim zakrivajo svoja obličja in mu v občudovanju in vdanem češčenju neprenehoma pojejo: Svet, svet, svet si ti, Gospod, Bog nebeških trum; nebo in zemlja sta polna tvoje slavel Ustvarjeno mtje se pred neskončnim Bogom nikoli zadosti ne poniža. Vendar sta še dve °ožj; lastnosti, ki nam večnega Boga, skrivnostno nedoumljivega in nedostopnega, približata in storita domačega in juboznivega, da se nam srce odpre v zaupanju in ljubezni do njega, kakor se otrokom odpira napram blagemu, vse razumevajočemu, ljubečemu očetu, in to sta: neskončna božja dobrotljivost in nezmerno božje usmiljenje. Sicer so v Bogu vse njegove lastnosti združene; vsa-a J0 v vseh in vse so v vsaki izmed njih. 6 uaš omejeni razum, ki ni sposoben Premišljevati obenem o celotnem neskon-božjem bistvu, jih loči in jih pre-Pušljuje posamič. Pa tudi Bog sam, v svoji nepopisni dobrohotnosti, to naše stališče odobrava in v Svetem pismu v nekaterih lastnostih pogosteje govori kot o drugih. In ti, ki ga prav posebej vodijo v njegovih odnosih do človeških otrok, sta poleg božje pravičnosti še njegova dobrota in usmiljenje. Sam Bog izjavlja, da je njegovo usmiljenje v sedanjem redu nad pravičnostjo, zakaj takole govori na sinajski gori izraelskemu ljudstvu: „Jaz, Gospod, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog, ki pokorim krivdo očetov na sinovih do tretjega in četrtega rodu tistih, ki me sovražijo, izkazujem pa milost do tisočerega rodu onih, ki me ljubijo in moje zapovedi spolnjujejo“ (2 Mojz 20, 5-6). Za nas vse, vzdihujoče in objokane Evine otroke v tej solzni dolini svetä, pač ne more biti kaj lepšega in tolažlji-vejšega, kot je premišljevanje o nedopovedljivi božji ljubezni in dobroti in o neskončnem božjem usmiljenju do ubogega, grešnega človeškega rodu. čim bolj so naši časi težki, zmedeni in negotovi, čim manjše je upanje na človeško rešitev svetovnih problemov in osebnih težav, tem bolj naj se naša srca naslanjajo na neskončno dobrotljivega, vsemogočnega in usmiljenega Boga, čigar usmiljenje traja od roda do roda in nikdar ne zavrne njih, ki ga zanj prosijo. V začetku človeške zgodovine Ko je Bog ustvaril naše prve starše, je imel glede njih in vsega njihovega potomstva najlepše in najljubeznjivejše namene in načrte. Adam in Eva sta njih uresničitev s svojim grehom preprečila. Kako je morgl biti dobri Bog, po človeško rečeno, razočaran, ko sta njegova ljubljenca, določena po njem za roditelja vsega človeštva in za gospodarja zemlje in vseh stvari na njej, poslušala glas peklenske kače in lahkomišljeno, predrzno, prelomila zapoved, ki jima jo je bil dal njun Stvarnik in Gospod. Pričakovali bi bilo, da bo Bog v silni jezi zavrgel oba in vse njuno potomstvo, kakor je zavrgel uporne angele in jih za večno pahnil v pekel. Pa Bog tega ni storil, ampak že isto usodno uro človeške zgodovine pokazal napram človeku posebno usmiljenje in blagohotnost. Sicer pa Adamu in Evi v svoji pravičnosti napove in naloži zasluženo težko kazen, a v pekel ju ne zavrže, čeprav sta to zase in za vse svoje no-tomce zaslužila. V svoji usmiljeni dobroti Bog že na samem pragu izgubljenega raja obljublja Odrešenika, ki bo strl oblast pekla in bo prinesel človeškemu rodu milost odrešenja in sprave, človeški rod na to obljubo ni pozabil. Skozi dolga tisočletja Stare zaveze je misel na to božje usmiljenje in na obljubljenega Odrešenika tolažila, krepila in varovala obupa ne samo izvoljeni narod, ampak tudi ostali človeški rod, ki je iz globine svoje izgubljenosti in nesreče le vedno sanjal o zlati prvotni dobi in hrepenel po odrešenju iz svoje telesne in še bolj iz svoje duševne bede. V dnu svojih duš so ljudje v časih pred Kristusom, Četudi mnogi le podzavestno, čutili to, kar je pel prerok Jeremija v svojih žalostinkah: „Usmiljenju Gospodovemu se moramo zahvaliti, da nismo pokončani“ (3, 2). Jezus Kristus — usmiljeni Odrešenik Misel o božjem usmiljenju, ki sc nad ljudmi ne .utrudi in se nikoli ne izčrpa, gre skozi Sveto pismo Stare zaveze kot prelepa, tolažbe in upanja polna pesem. Ko se dopolnijo časi, določeni po večnih božjih načrtih, pošlje Bog svojega edino-rojenega Sina na svet. Sam Jezus takole govori o tem Nikodemu: „Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinoroje-nega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje. Bog namreč ni poslal svojega Sina na svet, da bi svet sodil, marveč, da bi se svet po njem zveličal“ (Jan 3, 16-17). Sveti Pavel pa piše o tem svojemu učen- cu Titu: „Razodela se je dobrotljivost in ljudomilost Boga, našega Odrešenika, ki nas je odrešil ne zaradi naših pravičnih del, ki smo jih mi storili, marveč po svojem usmiljenju, da bi bili opravičeni z njegovo milostjo in bi po upanju postali dediči večnega življenja" (3, 4-7). Te prelepe besede apostolove se berejo pri sveti maši v božičnih dneh, ko v vsej čudoviti milini vsako leto doživljamo sladko skrivnost Jezusovega rojstva. Ko nastopi Gospod Jezus s tridesetim letom svoje javno delovanje, se predstavi v nazareški shodnici svojim rojakom z besedami Izaijeve prerokbe: „Duh Gospodov je nad menoj; zato me je mazilil, da oznanim blagovest ubogim; poslal me je naznanit jetnikom oproščenje in slepim pogled, da izpustim zatirane v prostost in oznanim leto božjega usmiljenja“ (Lk 4, 18-19). Vse Jezusovo življenje je en sam čudovit izraz neskončnega bož jega usmiljenja do ubogih, zapuščenih, žalostnih in nesrečnih ljudi. Z ljubečo besedo jih vabi k sebi: „Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil“ (Mt 11, 28). Grešnike išče in jih ljubeče kliče na pot pokore in spreobmenja, ne glede na očitke, ki mu jih zato delajo farizeji: „Zdravi ne potrebujejo zdravnika, ampak bolni“ — jim odgovarja (Mt 9, 12). „Sin človekov je prišel iskat in zveličat, kar je bilo izgubljenega“ (Lk 19, 19). V prelepih prilikah o izgubljeni ovci, o izgubljeni drahmi in posebej še o izgubljenem sinu spodbuja grešnike, naj se Bogu približajo z vsem zaupanjem, zakaj v njem je vir usmiljenja in pri njem je obilno odrešenje ( prim. ps. 129). In ne le v besedi, tud; v dejanju izkazuje usmiljenje in deli odpuščanje najbolj izgubljenim grešnikom, kot Magdaleni, Samaritanki, pre-šestnici; k cestninarju Zaheju se povabi v hišo; drugega cestninarja Matevža izbere in pokliče za svojega učenca in apostola; Petru odpusti njegovo zatajenje in e 'vla križu umirajoč moli za svoje sovražnike ter odveže od vseh grehov in kazni spokorjenega desnega razbojnika, »ama ljubezen,samo usmiljenje, sama Judomiiost in potrpljenje z grešniki ga Prešinjajo. V svoji neskončni blagosti ne zavrže nikogar, pri komur najde le troho dobre volje, po besedi prerokovi, ki je o ajem napovedal, „da tlečega stenja ne 0 ugasnil in nalomljenega trsa ne bo zlomil“ (Mt 12, 18). Vse njegovo življenje in delo je res prelepo izraženo in povzeto v njegovem imenu Jezus, ki pomeni Odrešenik, kakor je bilo po angelu sve-emu Jožefu naročeno: „Daj mu ime Je-zus, zakaj on bo rešil svoje ljudstvo njegovih grehov" (Mt 1, 21). Usmiljenje do ubogih in grešnih ljudi — vodilno načelo svete Cerkve Sveta Cerkev, ki je Kristusova ustanova, ki naj nadaljuje njegovo odrešilno delo na zemlji do konca sveta, živi iz •vnistusove resnice, jz njegove ljubezni, iz njegovega duha. V apostolskih pismih najdemo iste izraze in ddkaze usmiljene jubezni do ubogih in grešnikov kakor v evangeliju. Na neštetih mestih se omenja Kristusova odrešilna smrt, dokaz neskončne božje ljubezni do ubogega človeštva. Na to tolažilno resnico navezujejo apostoli spodbudo k neomejenemu, popolnemu zaupanju v božje usmiljenje. osebno ganljive so v tem pogledu be-®ede, ki jih je zapisal sveti Janez, učenec Jubezni, v svojem prvem pismu: „Otrobi1®1 moji, to vam pišem, da bi ne grešili. • i 0 se Pa kdo pregreši, imamo zagovornika pri Očetu, Jezusa Kristusa, Pravdnega. On je sprava za naše grehe; l)a ne samo za naše, marveč tudi za ves svet" (2, 1-2). Duh krščanstva je in mora vedno biti ljubezni, dobrote in usmiljenja. To Jo Jezusovo naročilo za vse čase: „Lju-*te se med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako boste imeli ‘Jubezen med seboj" (Jan 13, 34-35). „Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli“ (Mt 5, 7). Cerkev Kristusova se vedno drži teh Gospodovih naročil. Njena pot v zgodovini človeštva je zaznamovana z dokazi usmiljenja in ljubezni do vseh ubogih in trpečih. Tudi za skesane grešnike je v Cerkvi vedno odprta pot sprave in odpuščanja. Lahko se zgodi in se je tud; že pogosto zgodilo, da se posamezni udje Cerkve oddaljijo od teh temeljnih načel, začrtanih po božjem Odrešeniku; Cerkev v celoti tega nikoli ni zagrešila in trdno verujemo, da tudi nikoli ne bo. Zatajiti ta načela usmiljene ljubezni, bi se reklo, zatajiti Kristusa. To se pa Kristusovi Cerkvi ne more pripetiti. Za uspešno izvrševanje svojega poslanstva med trpečim in grešnim človeštvom ima sveta Cerkev od svojega božjega Ustanovitelja sedem svetih zakramentov, ki so kakor dragocene posode, v katerih so shranjene Kristusove zveličavne milosti, kakor skrivnostni vrelci, iz katerih se razliva Kristusovo zasluženje na ves človeški rod. Eden od teh, sveta pokora, je namenjen prav temu, da posreduje usmiljenje in odpuščenje grešnikom, ki so se od Boga odtrgali, pa se skesani spet k njemu vračajo. Potrjenje tega ljubečega, usmiljenega, razumevajočega stališča napram trpečim in grešnikom je tudi prelepa pobožnost do presvetega Jezusovega Srca, ki jo je sam božji Zveličar razodel v tolažbo, zaupanje in rešitev človeškemu rodu za naše čase, ki jih On sam naziva poslednje. + Naj nas te preproste misli o božji dobroti in usmiljenju napolnijo z veliko tolažbo, zaupanjem in notranjim mirom. Nič se ne dajmo begati starim prerokbam, ki napovedujejo strašne kazni za naše čase, pa jih Cerkev nikoli ni potrdila. Pokojni veliki papež Pij XII. je kljub nevarnostim in negotovosti sedanjih časov poln zaupanja gledal v bodočnost. Tudi sedanji sveti oče, blagi Janez XXIII., ne pozna nobenega strahu, mar- več je poln zaupnega optimizma. In tudi če bi Bog res pripravljal kako šibo, da kaznuje grehe sveta, ki ga ne neha ža-liti, verujmo, da se bo tudi tedaj spolnilo to, kar je zapisano po preroku: „Tedaj, ko se boš razsrdil, o Gospod, sredi svoje jeze, se boš spomnil svojega usmiljenja“ (Heb 3, 2). Zaključimo to naše razmišljanje s prelepimi besedami 144. psalma, kjer psalmist opeva božje veličastvo in moč, prav posebno pa božjo dobroto in usmiljenje: „Velik je Gospod in vse hvale vreden in njegove veličine ni mogoče izmeriti. Blag in usmiljen je Gospod, počasen za jezo in obilne milosti. Gospod je dober do vseh stvari in usmiljen napram vsem svojim delom. Blizu je Gospod vsem, ki ga kličejo, če ga kličejo z iskrenostjo. Njimi ki se ga boje, bo spolnil njih želje, njih klic bo čul in jih bo rešil. Gospod varuje tiste, ki ga ljubijo, hudobneže pa razpršuje. Naj zato vse človeštvo na veke slavi Gospodovo sveto ime.“ ALOJZIJ KOŠMERLJ, Argentina KAKO VELIKI DUHDVI PRIZNAVAJG BOGA? Veliki nemški slikar Albrecht Dürer: Ni mogoče, da se tisti, ki lepo žive, ne bi od tega sveta lepo ločil» kajti Bog je poln usmiljenja. Zaradi tega usmiljenja naj nam Bog da za tem bednim življenjem veselje večnega blaženstva po Očetu, Sinu in Svetemu Duhu.“ + Ludwig van Beethoven je napisal te vrstice iz neke tolažilne knjige v svojih najtežjih dnevih: „V slavo tvoji dobroti moram priznati, da si preizkusil vsa sredstva, da me pritegneš k sebi. Bila je kdaj tvoja Volja, da si mi dal občutiti težko roko svoje jeze in da si z raznimi nadlogami poniževal moje srce. Bolezen in druge nesreče si poslal nadme» da bi mi vzbudil premišljevanje o mojih zablodah... Samo za eno te prosim, moj Bog, ne nehaj z delom na mojem po-boljšanju! Daj mi samo, da na kateri koli način obrodim mnogo dobrih del.“ + Kopernik: „Ne želim si milosti, ki j° je prejel Pavel, niti prizanesljivosti, 9 katero si odpustil Petru. Prosim te sam» za milost, ki si jo izkazal razbojniku na križu.“ + Grof Zeppelin: „Res, Bog je umetnik in jaz sem njegovo orodje.“ PREBERI. . . PREMISLI... ZIVI PO SPOZNANEM. . . HLAPCI 1. Cankar pravi nekje nekako takole: „Človek imej glavo na vodljivem ko-n°Pcu, da se s pridom priklanja na vse štiri strani neba. Koleno imej iz mehkega, testa, da poklene sredi ceste v blato, ako tako zahteva potreba ali nanese slučaj." v dramatski obliki je naslikal nravstveno podobo svojega naroda, kakor jo je tedaj videl, in mu ogorčeno vrgel v obraz oznako: Hlapci. — Cankar ie že precej let pod zemljo. A najdem njegovo misel izpod drugega peresa zapisano med nami takole: „Smo idealni delavci; Židje že vedo, zakaj nas iščejo. Garamo, ne tožimo; kadar se naposled le pritožimo, nas malo potrepljajo po ramenih, pa smo spet dobri za nekaj let. Drugi pa nam jezdijo na hrbtu in si fP'ddijo week-end hišice ob morju." 2. Nastane vprašanje: od kod to v nas? Korenina te poteze je verjetno 'l°bra. Ali ni to naša velika sposobnost za trpljenje? Ta lastnost je lepa, velika. ^ l(l se je ponekod skvarila, zašla v slabost, prav to samoponiževanje, hlapčevstvo. Prav je, da delavec brani gospodarjeve pravice, a svojim naj se ne odreče. Prav je, da spoštuje svojega gospodarja, a hlapčevali mu ne sme. Prav je, da ga za gospoda, a tudi sam naj ostane gospod. 3. Veliki duhovnik je vprašal Jezusa o njegovih učencih in nauku, pa mu Jezus odgovoril, naj po vsem tem vpraša učence. Služabnik ga je za to besedo udaril; „Tako odgovarjaš velikemu duhovniku?" In mu je Jezus odgovoril: „Če Se?n nupak govoril, spričaj, da napak; če pa prav, kaj me biješ?" Ko so Jezusa Speljan pred Heroda, se je ta razveselil njegovega prihoda, češ da ga bo videl storiti kak čudež. A Jezus mu je na mnoga vprašanja odgovoril z — kolkom. Naš Gospod je vedno ostal gospod. Tudi v trenutkih, ki so se najbolj P°nujali za hlapčevanje. Pa je bil obenem najponižnejši. B. A. TI KATOLIČANI V SODOBNI POLITIKI Francoska revolucija iz leta 1789 je v Evropi spremenila temelje političnega življenja. Ko je bila v Franciji odpravljena monarhija in je bila oklicana prva republika, se je začelo politično vodstvo države prenašati v druge roke: cesarji in kralji so se umikali drugim osebnostim, ki so prevzemale oblikovanje narodnega in političnega življenja. Zgodovinarji nazi-vajo 19. stoletje kot stoletje liberalizma: ljudske množice so postale nosi-teljice političnega življenja in najmočnejši izraz tega gibanja se je izoblikoval v snovanju političnih strank. Politična stranka je postajala počasi najvidnejši izraz demokracije v posameznih predelih sveta. Kjer ni bilo normalno delujočih strank, tam ni bilo prave demokracije. Med strankami raznih smeri se je začela tekma; razni programi in idejne smeri so se v zdravi politični borbi merile med seboj in prevzemale odgovornost za vodstvo državnih poslov. Med strankami se je zlasti zagovarjala ideja svobode in politična svoboda je bila najmočnejše geslo liberalizma 19. stoletja. In prav ta svoboda je narekovala, da je morala demokracija dopuščati nastajanje gibanj, ki so demokracijo rušila: vzklikala so totalitarna gibanja social- Hočeš vedeti: Kakšna je sodobna politika? Kako je s krščansko demokratskimi strankami? nega in nacionalističnega značaja. In kakor je liberalizem rušil monarhistični princip vladanja, tako so totalitarni režimi in stranke s totalitaristično usmerjenostjo začele rušiti demokracijo, ki je slonela na pravilnem razvoju in uveljavljenju posameznih političnih strank. Kakšna je sodobna politika? Sodobna politika je vsa v znamenju borbe med demokracijo in totalitarnimi sistemi. Na zunaj je ta borba kaj enostavno zastavljena: na eni strani demokracija, na drugi strani totalitarni sistemi (komunistični in nacionalistični). Ker je totalitarno gibanje najbolj homogeno in se naslanja na diktatorsko obliko vladanja, je demokracija proti njemu navidezno šibkejša. Demokracija ni homogena, ne terja okorele istosmerjenosti vseh samo za eno samo idejo ali program in zato marsikdo misli, da je demokracija dospela na konec svoje poti. Ta vtis Se povečujejo vzgledi iz življenja posameznih glavnih strank v Evropi in v svetu: v Angliji že desetletja in desetletja vladata stranki, ki se izmenjavata na vladi, programatično pa na znotraj ne živita v skladu z idejami časa. V Združenih državah je podobno: dve stranki se borita za oblast» ideološki ali delovni program ene ali druge stranke pa je le malokomu znan in se za njegovo vsebino niti v vodstvu strank mnogo ne menijo. Tik pred drugo svetovno vojno so v raznih evropskih državah (Nemčija, Italija, Španija, Avstrija) stranke sploh odpovedale in prenesle vodstvo države in množic v druge roke. Ob nastopu nove dobe — po drugi svetovni vojni — so “••e zlasti v Evropi razne politične stranke ob svoje dobro ime. Prišel je čas za novo orientacijo in ^a nove oblike političnega življenja, v Franciji, Nemčiji, Italiji so vzklila nova gibanja; v Srednji Evropi so prevzemali oblast komunistični režimi in so morali v katakombe tisti, ki so hoteli reševati demokracijo za nove nase in oblike. Liberalizem je zlasti v Evropi odstranil z vodstva državnega življenja {Judi, ki so bili zagovorniki katoliških 1(!ej. Demokracijo so mnogi razume- vali tako, da mora biti proti tistim, ki so bili opore monarhij in med nje so šteli zlasti katoličane, v protestantskih deželah pa krščansko usmerjene tokove. Priti so morale katastrofe prve in druge svetovne vojne, da se je izkazalo, kako trhlo je bilo tisto, kar je rodila evropska demokracija, ki je napačno tolmačila ideje liberalizma. Še pred drugo svetovno vojno je fašizem v Italiji in nacizem v Nemčiji pometel z nosilci demokracije; po drugi svetovni vojni je komunistični totalitarizem strl demokracijo v Srednji in Vzhodni Evropi. V Franciji, domovini liberalne demokracije, je po drugi svetovni vojni morala vznikniti četrta republika, izvedla nekaj poskusov in se zadrgnila v lastni igri strankarskih spletk ter je deset let za tem, morala priti peta republika. Krščansko demokratske stranke najdeš: v Nemčiji, Franciji; Italiji, Švici, Belgiji, Avstriji, na Nizozemskem, v raznih državah Južne Amerike Krščansko■ demokratske stranke Politične stranke gredo skozi veliko krizo, demokracija se izčiščuje in dobiva nove temelje. Najbolj vidni izraz tega gibanja pa so ravno nove stranke, ki so nastale zlasti v Evropi in v Južni Ameriki po letu 1945. Evropa, kolikor je še svobodna, se razvija pod vodstvom strank, ki so v veliki meri katoliške. Francija, Nemčija, Italija, Belgija, Nizozemska, Avstrija in Švica imajo režime, kjer so na oblasti katoliške ali krščanske stranke. Izrecno katoliška je stranka katoličanov, na Nizozemskem, delno bi se lahko nazi-vala tako tudi ljudska stranka v Avstriji in krščanska demokracija v Italiji, vsa krščansko demokratska gibanja v Južni Ameriki štejejo v svojih vrstah samo katolike; v drugih državah (Nemčija, Francija, Belgija) se katoličani ne zbirajo v izrazito katoliških strankah, pač pa so nosilci programov, ki so odločno krščanski in demokratski. Petnajst let razvoja evropske politike je v znaku te premoči modernih katoliških in krščanskodemo-kratskih strank. Nevarnosti Poleg raznih prednosti, ki jih more katoličanom pomeniti tako stanje, pa se je treba zavedati velikih nevarnosti, ki se prožijo ob vsaki priliki. Stranke ne smejo ostati statične, ampak morajo stremeti v iskanje odgovorov za vsak obrat, za vsak trenutek. Ker so na vladi, so vedno podvržene kritiki in to kritiki predvsem iz lastnih vrst. Krščanska demokracija ima v Evropi, zlasti pa v Južni Ameriki največ pro-tivnikov med katoliškimi krogi, ki menijo, da so njena pota zmotna. Ker je nacionalizem najmočnejši zlasti v romanskih državah, je ravno v Franciji, Španiji in deželah, ki so pod njunim vplivom, prejel največ opore in najstrašnejše zagovornike. V mnogih državah (tudi v Argentini) se ti nacionalisti imenujejo celo integralisti, da bi dokazali, kako globoko skušajo zasaditi svoje temelje. Cerkev sama je zlasti v našem stoletju ta ekstremna gibanja med sicer celo dobro mislečimi katoličani pogosto obsodila in zavrnila. Krščanska demokracija mora računati z delom teh nasprotnikov, ves katoliški svet pa se mora zavedati, kako ravno taka nacionalistična gibanja v krščanskem svetu izvajajo, ali pa pripravljajo teren za totalitarizem, ki končno ne služi katoličanom, ampak odpira le vrata tistim, ki so za njim še bolj radikalni in brezobzirni — marksističnim režimom raznih smeri. Južnoameriški kontinent vstopa mlad v politiko in je zato odprt vsem najmodernejšim tokovom sodobnosti. Nacionalizem integralistov je zlasti med katoličani najnevarnejša oblika sodobne politike. RUDA JURČEC Veselje je za življenje to, kar je olje za svetilko, če olja zmanjka, začne sten goreti. Tako je tudi življenje. Brez veselja začne postajati življenje trudno in zagrenjeno; toda to veselje ni v tem, da se kdo hrupno smeje, ne v duhovitih dovtipih in besedni igri, temveč v neki jasni duševni milini. Z morfijem v večnost Zdravnik odhaja iz bolnikove sobe, Vef> zaskrbljen za življenje svojega pa-c‘enta, čigar pljuča so že čisto na kraju. Iliadi časnik Edmund Gardenay bo v kakih štiriindvajsetih urah odpotoval v večnost. .. Bolnik vpraša: „Kaj mislite, gospod doktor, kako je z mojo boleznijo?“ „Malo boljše vam je, mladi mož." „Jaz pa se počutim zelo slabo...“ Ko pride zdravnik ven, pravi zelo nesno: „Ako želite, da pride duhovnik k bolniku, ne čakajte niti trenutek več!“ »Ah, saj se tako ne mudi,“ pravi mati, „to bi bolnika silno potrlo, mogoče celo ubilo.“ „Delajte, kakor veste, moja dolžnost Je bila, da vas opozorim.“ „Mi se vam zahvaljujemo, gospod doktor.“ „Sedaj pa se vam priporočam, klanjam se.“ „Kdaj pa zopet pridete?“ „Kakor hitro me pokličete.“ „Ali je res tako slabo z njim?" „Ponovno -vam pravim, da je ne varno.“ Ko odhaja, si zdravnik prižge cigaro 'n skomigne z rameni v znamenje, da ima zelo malo upanja v ozdravljenje svoje-K:l Pacienta. Malo nato pride mati v sobo: „Dober dan, Edmond." „Dober dan,“ zastoka sin. „Kako je s tvojim tekom ?“ Edmond napravi z glavo znamenj«, da ni dobro. „Pa kaj želiš, sinko? Morda mleka, mehko kuhana jajca, samo ukaži, srček moj.“ V četrt ure pride tudi njegova soproga: „Kako je Edmond ? Vidim, da si danes zelo slab. Saj ni čiida, zunaj je deževno in hladno in tudi zidovi so vlažni. še jaz čutim, da mi danes ni najboljše.“ Malo za tem pride v sobo k bolniku stric in pravi: „No, moj dragi, povej mi, kako ti je! Vidim, da te ta nesrečni katar zelo muči. Pa nikar se ne boj, barometer se že dviga in upam, da ti bo kmalu odleglo." Nato prideta dve teti, očetova in materina sestra. „Hvala Bogu, mrzlica je že malo popustila. Samo toliko potrpi, da ti popravimo blazino." Bolnik s težavo spravi iz sebe: „Kaj pravite, ali sem res nevarno bolan?“ Tete obupno vijejo roke po zraku in zagotavljajo: „Kaj nevarno! Samo nikar vsega mogočega ne tuhtaj! Pravkar je zdravnik rekel, da se danes mnogo boljše počutiš, kakor včeraj. Izbij si črne misli iz glave! Zdi se nam, da si malo preveč bojazljiv." „Prav nič! Nobenega strahu nimam,“ pravi mladi mož, čigar oči so se nenavadno svetile od vročice. „Da, da, ti imaš ta nesrečni katar. Končno pa, kdo ga še nikoli v življenju ni imel ? Čudno pa je, kako mošM in celo oficirji ne znate prenašati bolečin. Lahko je s sabljico žvenketati po terasi, kakor hitro jih pa kaj malega zaboli, že stokajo. Rajši pripravi prtljago, da bomo lahko kmalu odpotovali v Cannes." Mala sestrica Beatrice pride na večer v sobo svojega bolnega brata Edmonda. Edmondu je zelo ljubo, da sta sama, ker ta nedolžni otrok se še ne zna pretvarjati in lagati. Mala ga sočutno gleda in je grozdje. Edmond ji pravi: „Boš dala meni kako jagodo?“ Mala mu daje v usta jagodo za jagodo. Edmond jo potegne malo k sebi in ji reče: „Povej mi, Beatrice, ali sem res nevarno bolan ? Saj vendar veš, da sem dober kristjan in da ne bi hotel umreti kakor pes.“ Mala zajeclja: „Res je nevarno. Ti si zelo bolan.“ Edmond pobledi, zenice se mu razširijo, s pestjo udari po postelji. V glavi se mu je vse preobrnilo. „Edmond bo umrl,“ zakriči Vsi pridrve v sobo. Ko se bolnik malo osvesti, mu dajo dvojno dozo morfija. „Ne poznaš več svojega strica?" ga sprašuje stric. Nesrečnik z zadnjim naporom še pove: „Za božjo voljo, pošljite mi po duhovnika!“ „Ali ne bi šl; po duhovnika ?“ pravi mala jokaje. „Boš tiho!“ jo nahruli oče. „Ne znaš bolj tiho govoriti ? Kdo je še videl, da bi klicali duhovnika s tisto štolo in lučjo! Ali hočeš res ubiti svojega brata? Če bi v resnici želel duhovnika, bi bil to že prej povedal.“ PIERRE L’ERMITE BOLEČINA IN VESELJE Bolečina je plug, ki rahlja zemljo, da je sprejemljiva za seme. Veselje pa je seme, ki klije v naročju zemlje. Bolečina je blagodejen dež, ki napaja zemljo. Veselje pa je sonce, ki daje rast drobni bilki. Bolečina je vihar, ki čisti ozračje in uničuje škodljive klice. Veselje je mirna toplota, ki daje zdravje. Bolečina je lestev, ki vodi v nebesa. Veselje je sončni žarek, ki prihaja iz nebes na zemljo. Bolečina in veselje — božja poslanca do človeka. Oba imata isto naročilo. Pripovedujeta nam, da Bog ljubeče misli na nas in da nas hoče nekoč večno osrečiti. Sprejmi bolečino kot božjega poslanca. Ne bo odšla brez. blagoslova. Ko nas zadene trpljenje, se nas dotakne božja roka. Trda je ta roka, a vendar vsa lju- beča. Seka rane, a obenem zdravi prejšnje, ki so bile še hujše. Bolečina postavi človeka v burjo in vihar. Tam se zbudijo in zdramijo vse plemenite sposobnosti in sile, ki so doslej spale. Trpljenje šele odkrije globine človekove duše. Je kakor preizkusni kamen človekovega bistva. Slabotne duše mnogokrat podležejo. Močne duše pa se osvobodijo in odtrgajo same od sebe in od slučajnosti življenja. Usposobijo se za reševanje velikih nalog in tako pomagajo človeštvu. Če trpljenje prav razumemo, ima v našem življenju tak pomen kot višaj v glasbi. Trpljenje zviša vrednost življenja. Slava, ki jo prinašamo Bogu, je čistejša in prijetnejša. „MRAČNJAKI“ Neki univerzitetni profesor je poseb-n° rad udaril po duhovnikih. „Duhovniki so krvosesi človeške izobrazbe, škodljivci znanosti in umetnosti, °viralci vsakega napredka, mračnjaki in nazadnjaki." Tako in podobno je frazaril v svojih predavanjih. Med njegovimi slušatelji je bil tudi mlad, zelo nadarjen fant, kateremu je bilo končno dovolj profesorjevih izbruhov. Ob neki priliki ga je obiskal in Se spustil z njim v razgovor. „Gospod profesor, mučijo me težki znanstveni dvomi. Prosil bi vas razjasnitve.“ „Drage volje, mladi prijatelj! Izvolite sesti." Kdo je ohranil stare klasike? „Predvsem bi rad vedel, kdo nam je °hranil stare klasike, da se niso izgubili v nevarnih časih zgodnjega srednjega veka, ko so barbari uničil; skoro vso kulturo ?“ „To je vendar splošno znano dejstvo! Redovniki po samostanih šo jih Prepisovali in jih na ta način rešili Pozabe." „Glejte si — redovniki!“ „Pa da! V prvi vrsti benediktinci.“ „Torej menihi ? Duhovniki ? Ti so ohranili spise ? To je pač moralo biti strašno naporno delo. Koliko bi jih lahko zbolelo na plučih, ko so morali dan za dnem in leto za letom vdihavati debeli Prah po mračnih knjižnicah! Kajne gospod profesor, to je bilo v dobi, ko često niti vladarji niso znali podpisati svojega •mena? In v teh čudnih časih so svoje-yrstni samostanski bratje našli veselje v tem, da so črko za črko prepisovali Divi ja, Cezarja, Cicerona, Vergilija, celo Propercija, Tibula, Ovidija in Horacija. Mar so res vsi ti skrbno prepisani rokopisi delo pobožnih menihov ? Saj je vendar vsaka posamezna črka kakor naslikana, inicialke pa so prava mojstrska dela! O, ti duhovniki! Toda .dovolite gospod profesor, da nadaljujem! Ali drži, da bj brez duhovnikov ne bilo niti Kolumba, niti Vasco de Gama? Pripovedujejo namreč, da je samostanski brat fra Mauri že 1. 450 izrisal ono slovito zemljepisno karto, ki je v Kolumbu vzbudila misel na veliko potovanje v Ameriko?" „Je tako, mladenič," odgovori nekako tesnobno profesor, „četudi pri tem ne smemo pozabiti, da bi tisto karto mogel prav tako dobro izrisati kdo drugi." Kdo je vpeljal arabske številke? „O gotovo, gotovo! Čudno, da se je ta genialna misel rodila ravno v glavi samostanskega brata? — No, gremo dalje! Bral sem, da je bil papež tisti, ki je mesto neenotnih rimskih, vpeljal v aritmetiko arabske številke." „Da, Silvester II. To bi gotovo storil kdo drugi, vendar samosvoja vsiljivost duhovnikov...“ Kdo je iznašel prvi dalnogled, prvi mikroskop „Nekaj sem čul, da je duhovnik iznašel prvi daljnogled in prvi mikroskop. To pa gotovo ne bo držalo ? Ali naj vse dobro pride od duhovnikov?" „Dejstvo se ne da zanikati. Oba in- strumenta je izumil frančiškan Roger Bacon. Opomnim le, da je bil Bacon moderen duhovnik, ne pa omejeni, nazadnjak v srednjeveški kuti.“ Kdo je prvi učil, da se zemlja premika? „Pa je vendar umrl že 1. 1292. Torej so že takrat živeli moderno misleči duhovniki? — še nekaj! Kajne, prvi, ki je učil, da se zemlja giblje okoli sonca in ne obratno, ni bil Galilei?“ „Naravno da ne, temveč Kopernik.“ „Torej spet duhovnik. A zatrjujejo celo, da je že sto let pred njim regens-burški nadškof Regiomontanus učil isti sistem.“ „Možno,“ je hladno pritrdil profesor. Akademik pa je vljudno nadaljeval: Zakaj „zlati vek Leona X.“7 „Prosim še malo potrpljenja, gospod profesor! Zakaj se ona doba, ko je bila znanost in umetnost ter literatura v polnem razcvitu, imenuje zlati vek Leona X.?“ „Zakaj ? Ker je Leon X. izredno podpiral učenjake, umetnike in pisatelje.“ „Kako je to mogoče? V kolikor je meni znano je bil Leon X. poglavar katoliške Cerkve!“ „Gospod moj, zdi se mi... vi ste prišli...“ „.. .da bi se rešil svojih dvomov, svojih morečih dvomov, gospod profesor! Jaz duhovnikov ne morem obsoditi za mračnjake in nazadnjake, dokler tu ne pridem do jasnosti.“ Kdo je ustanovil prve ljudske šole, prve šole za gluhoneme Ali naj nadaljujem z vprašanji, gospod profesor? Bo držalo, da je prve ljudske šole ustanovil Janez de la Salle?“ „Kajpada, Francoz Janez de la Salle!“ „Duhovnik de la Salle, svetnik?“ „Mhm, duhovnik, ...svetnik.“ .......in da so redovniki prvi učili ljudstvo smotrno in umno obdelovati zemljo?“ „Seveda redovniki... v glavnem..." „... in da se je Španec Pedro de Pon-ze prvi zavzel za gluhoneme in za njim de 1’Epee ?“ „Točno! Španec de Ponze, potem de 1’Epče.“ In kdo še to... in še to... „Menih de Ponze in duhovnik de 1’Epče! čudno! Ali ni bilo dovolj, da je samostanski brat Berthold Schwarz iznašel smodnik, redovnik Guido d’ Arezzo odkril tonsko lestvico, neko bavarski brat v Tegernsu slikanje na steklo, jezuitski pater Cavaleri zakone mnogobarvnosti in jezuit Secchi spektralno analizo?“ „Moj dragi prijatelj, če ste samo zato prišli, da me jezite... grom in strela!“ Kdo prvi strelovod? „Nikakor ne, gospod profesor! Toda ob vaših besedah sem se spomnil — tudi strelovoda ni izumil Franklin, kajti že v letu 1754 ga je izdelal Diviš. Tako pravi tudi Kiirschnerjev leksikon." „Vaša jezičnost je res občudovanja vredna I“ Kdo je bil prvi poliglot? „K besedi jezičnost. Največji mnogo-jezičnik našega stoletja je bil kardinal Mezzofanti. Obvladal je 72 jezikov, ne oziraje sc na različna narečja.“ „Pa je kljub temu ostal nazadnjak!" „Sličen nazadnjak je bil tudi kardinal Mai, ki je učenemu svetu razkril skrivnost palimpsestov.“ „Dobro, dobro, mladenič! Toda karo merite z vsem tem?“ Kdo je izdelal prvi kompas? „Kam v katero smer? To bi morali vprašat; Flavia Gioia, ki je okoli leta 1300 izdelal prvi kompas. Tudi Gioia je bil duhovnik.“ Kdo je uvedel parne brizgalne? »Jej, jej, kako ste se razvneli, kakor °8enj.“ »Ogenj ? Ogenj gasimo z brizgalnami. Samo da so tudi brizgalne iznajdba duhovnikov, namreč cistercijancev. In duhovniki kapucini so do sedemnajstega stoletja tvorili požarno hrambo mesta Pariza.“ Profesor je videl, da je debata zanj Zgubljena. Vendar še ni izgubil potrpežljivosti, ampak je pikro opomnil: uče ne bi stresali takih zanimivih, k* vas že davno postavil na zrak!“ Kdo je izumil prvi zrakoplov, prve naočnike, prvo uro? Akademik ga je spet prijel za izraz 'h nadaljeval: ,,Kam^ gospod profesor? Morda v zračne višine? Tu mi prihaja na misel zrakoplov, če sem prav poučen, je zrakoplov približno že 60 let pred Mongol-fiejem izumil menih Bertold Gusmae, ki Se je leta 1720 dvignil v zrak vpričo vsega portugalskega dvora. Ko si„ gospod profesor, ravno čistite naočnike — tudi te je Izumil dominikanec Aleksander Spina. Na uro gledate, gospod profesor? Tudi za to praktično pripravo se imamo zahvaliti duhovniku. Prvo jo je naredil Casiodorius; Gerbert, poznejši papež Silvester II., pa jo je izpolnil." Kdo je uvedel plinsko razsvetljavo? „Gotovo sem vam že v nadlego, gospod profesor! Takoj grem. Po ulicah so pravkar prižgali plinske svetilke. Gotovo van ni neznano, da so plin odkrili mračnjaški jezuiti. V Stonyhorstu na Angleškem je v letu 1794 zagorela prva plinska svetilka. Jezuitski pater Duan pa je leta 1815 v Prestonu ustanovil prvo plinsko tovarno." Kdo je sestavil prvo dvokolo? Priporočam se, gospod profesor, pa oprostite! O, tudi dvokolo imate! Ta mehanizem je prvi sestavil duhovnik Pian-ton in se že leta 1845 vozil z njim. Lahko noč, gospod profesor!“ Mladi akademik je bil rešen „znan- >,Življenje duhovnika vedno neka skrivnost. Uganka je sebi tw uganka drugim. Zato, ker nosi v sebi nekaj večjega in viš-ieQa od sebe. Nosi Poslanstvo, ki je za človeške rame, pa naj oodo še tako plečate, nedno pretežko in Preveliko. Človek je In ostane človek, a rnora vršiti nadčloveška dela, ker mora nadaljevati Kristusovo poslanstvo in njegovo božje delo." september 1959 ODREZANA Švicarski pisatelj Camenzinde s svojega potovanja po Mandžuriji pripoveduje to-le: Obiskal sein dekliško srednjo šolo, ki jo vodijo misijonske sestre. V učilnici za ročna dela sem postal pozoren na prijazno in lepo dekle osemnastih let — brez leve roke. Z desnico pa spretno izdeluje umetno vezenje. „To je junaško dekle iz Laochengki,“ pripomni spremljajoča sestra. Izvedel sem vso junaško zgodbo tega dekleta. stvenih dvomov“, profesor pa odslej ni nikdar več zabavljal čez „mračnjake“ duhovnike. Čeprav' ni smoter Cerkve, da bi pospeševala in širila materialno kulturo, se vendar ne da utajiti, da je moderna civilizacija otrok krščanstva. Dokler se je razvijala v okviru Cerkve in si utirala pota oziraje se na duhovne in moralne vrednote, ki jih je pridigovalo krščanstvo, je res služila človeštvu v dobro in blagoslov. Ko pa se je osamosvojila, se je čimdalje bolj razvijala v orodje človekovih nagonov, nasilja in pohlepa ter postala bič, ki prav v naših dneh strašno tepe človeški rod. M. B. V času roparskih napadov so roparji radi tudi žene in dekleta odpeljevali in najlepše so preoblekli v svoje uniforme, da so jih spremljale na njihovih pohodih. Uboga dekleta se niso upala ustavljati. Nekega dne proti večeru so roparji prišli tudi v kočo tega dekleta. Mladenka je bila sama doma, izročena jim je bila na milost in nemilost. Prilizovaje so vabili dekle, naj gre z njimi. „Nič rada ne grem z vami,“ je previdno odgovorila. — Smejali so se in prisilili so dekle, da je oblekla njihovo uniformo, nataknili so ji na prst tudi prstan ter zahtevali, naj jim dobro postreže. Dekle kuha in streže, oni pa se smejejo in pijejo, kolnejo in jedo in norčije uganjajo. Mladenka pa izrazi željo, da bi si rada pripravila pred odhodom še malo čaja. Pustijo jo v kuhinjo. In sami si strežejo. Dekle najprej misli na beg. Toda na dvorišču je straža. Na beg ni misliti. Tedaj pa dekle vzame naostrejši kuhinjski nož ter si začne rezati levo roko ob komolcu. štirikrat je močno zarezala v roko, da je spodnji del odpadel. Nato pa tudi nezavestna obleži. Ko se zave, tedaj že ni več nobenega neprijetnega obiskovalca. Pred njo pa stoji starejša soseda s posodo olja ter ji ukaže, naj roko položi v olje, da ne bo izkrvavela. Uboga. Brez vsake obveze in zdravniške pomoči dalje časa ostane doma. Toda zaradi ureza v kost se ji rana ni hotela zaceliti. Nekega dne slučajno izve za misijonsko lekarno, ambulanto. Sestre so jo prijazno sprejele in ji roko negovale. Medtem pa je začela spoznavati tudi krščanstvo in zaprosila je za sprejem v srednjo šolo ter za sv. krst. Tako je pogansko dekle sredi nemirnega 20. stoletja z odrezanjcm roke junaško obvarovalo najlepši kras mladenke: čistost, devištvo. Ali ne osramoti ta junakinja marsikatero kristjanko? OKNO V S V E T Konferenca škofov latinske in Severne Amerike Od 2. do 5. novembra so zborovali v Ameriki škofje predstavniki vseh dežel Severne in Južne Amerike. Skupno so obravnavali pereče probleme katoliškega življenja v svojih deželah in skušali najti skupno pot za pravi procvit verskega življenja. Angleški katoliški tisk Angleški katoličani imajo štiri velike časopise za vso Anglijo. Najstarejši list je „The Tablet“, ki ima že nad sto let življenja, dočim dva lista letos obhajata 100-letnico obstoja; ;to sta „The Catholic Times“ in „The Universe“. To stoletnico bodo verjetno slovesno praznovali prihodnjo spomlad in bo slovesnost zavzela veči obseg. Četrti katoliški list v Angliji «The Catholic Herald“ pa je že tudi 75 let pri življenju, če pomislimo, da bo vatikansko glasilo „L’osservatore Romano“ šele čez dve leti praznovalo 100-letnico izhajanja, moremo trditi, da je v Angliji aktivnost katoličanov s pisano besedo najstarejša. Značilnost angleškega katoliškega tiska je, da ni navezano samo na določene pokrajine ali škofije, marveč da se Razteza preko vse države. To pospešuje enotnost formiranja in informiranja angleških katoličanov, ki so v manjšini med večino anglikancev. Priprave na svetovni evharistični kongres V dneh mednarodnega evharističnega kongresa, ki se bo vršil letos v začetku avgusta v Miinchenu na Bavarskem, se bo darovalo 30.000 svetih maš. Sto in sto tisoč vernikov bo prejelo sv. obhajilo. Moko za hostije bo poskrbela mladina baden ske pokrajine. München šteje danes trilijon prebivalcev, od teh 800.000 praktičnih katoličanov. Najstarejša župnija sv. Petra je iz leta 1170. Vseh cerkva v mestu je 87, od katerih jih je bilo v zadnji vojni nad polovico porušenih. Za enotnost družine Poljski škofje so pred kratkim naslovili na svoje vernike skupno pastirsko pismo, s katerim se obračajo posebej do staršev in do mladine. Škofje spominjajo na odgovornost družin in priporočajo staršem, naj skrbno čuvajo enotnost družine in naj vcepijo svojim otrokom čut za odgovornost. Mladini pa posebej priporočajo povezanost in navezanost na tradicijo krščanskega življenja. Katoliški sindikati na Holandskem Na Holandskem praznujejo katoliški sindikati letos 50-letnico svojega obstoja. Pred 50 leti je bilo v njih včlanjenih 27.000 delavcev, danes je članstvo naraslo na 400.000 članov. Predsednika teh sindikatov dr. Middelhousa je kraljica Julijana odlikovala z visokim odlikovanjem. Nemška pomoč Japoncem 100.000 nemških mark so dali nemški škofje tokijskemu nadškofu iz fonda nabirk v lanskem postu, kot prvo pomoč nemških katoličanov ob zadnjih velikih vremenskih nesrečah, ki so .zadele Japonsko. Ponovna aretacija ukrajinskega nadškofa Ukrajinski dnevnik „America“ je poročal, da je bil nadškof Josyf Slipyi (63 let star), ukrajinske nadškofije Lvov, ponovno aretiran in obsojen na sedem let v sibirsko taborišče. Vzrok je pastirsko pismo, ki ga je napisal svojim vernikom pred enim letom. Nadškof Josyf Slipyi je bil že 14 let v ječi. Prvikrat je bil sojen aprila 1945 v Kievu. Sovjetska vlada je uničila njegovo cerkev in škofijo skupno s 4.500 cerkvami, ki so bile spremenjene v pravoslavne cerkve. Bel križ nad Washingtonern Ob prihodu Hruščeva v ameriško prestolico, 15. septembra 1959, je neko letalo naredilo velik bel križ nad celim Washingtonoin. To se je izvršilo na pobudo neke protikomunistične Lige, ki je na ta način hotela manifestirati vero ameriškega ljudstva. Mnogo ljudi in organizacij je izobesilo ameriško zastavo narobe, v znamenje protesta proti obisku Hruščeva. Za kardinalu Stepinca Angleški katoliški tednik „The Uni-verse“ je objavil poziv na maršala Tita, da bi vrnil svobodo zagrebškemu nadškofu kardinalu Stepincu, ki je interniran v svoji rojstni vasi Krašiču. Tudi angleški radio BBC je ponovil ta poziv v svojih oddajah za Jugoslavijo. „Pustite ga, da se vrne v Zagreb ne leta 1962, ampak zdaj za božične praznike,“ pravi med drugim ta poziv. Zagrebški nadškof je bil obsojen leta 1946 na 16 let ječe. Leta 1961 so mu ječo zamenjal; z internacijo. Kongres katoliških univerz V Limi v Peruju se je zaključil tretji kongres katoliških univerz Južne Amerike. V Južni Ameriki je 20. katoliških univerz, ki jih obiskuje okrog 130.000 akademikov. Organizacija katoliških univerz je bila ustanovljena pred štirimi leti. Katoličani v vzhodni Nemčiji Po zadnjih statistikah je v Vzhodni Nemčiji in v vzhodnem delu Berlina okrog 20 milijonov prebivalcev. Med njimi je 11 odstotkov katoličanov, za katere skrbi 1000 škofijskih duhovnikov in skorn 200 redovnikov. Število duhovniških poklicev je precej visoko, a nezadostno za potrebe. Katoličani v vzhodni coni imajo dva katoliška lista. Dvakrat mesečno izhaja list „Gospodov dan“, ki se tiska v 100.000 izvodih; tedensko pa izhaja list „Sveta Hed-viga“, ki se tiska v 26.000 izvodih. Spoved v pravoslavni cerkvi Vrhovni svet bolgarske pravoslavne cerkve je obnovil dolžnost spovedovanja. Uradno obvestilo o tem je dal bolgarski „Cerkveni list“. Odločba je vzbudila živo zanimanje med duhovniki in verniki. Cerkveni list daje tudi navodila, kako se je treba pripraviti na prejem‘tega zakramenta. Komunistično priznanje Glasilo osrednjega odbora komunistične stranke v Pragi „Nova mysl" priznava odkrito, da se protiverska propaganda med mladino ni obnesla in uspehi niso bili taki, kakor so jih pričakovali voditelji protiverske propagande. Istočasno list priznava, da edino krščanstvo odgovarja idealom in pričakovanju mladine. Znameniti slikar Fujita je postal katoličan Znameniti japonski slikar Fujita je dne 14. oktobra skupaj s svojo ženo Ki-mijo prestopil v katedrali v Reimsu v katoliško vero. Oba sta prejela sv. krst, sv. birmo in prvo sv. obhajilo. Fujita se je odrekel svojemu prvemu imenu, ki pomeni „naslednik miru“, in si je privzel ime Leonard, ker je to ime slikarja, ki mu je najbolj pri srcu. Njegova žena pa je dobila ime Marija, Angela, Klara. Marijina cerkev v Nazaretu V kratkem bodo začeli z gradnjo novega velikega svetišča na kraju Marijinega oznanjenja v Nazaretu. Svetišče bo stalo na istem prostoru, kjer so v teku stoletij kristjani zgradili pet svetišč, katere so pozneje podrli. Poleg cerkve bodo zgradili samostan frančiškanov, ki so čuvarji krščanskih spomenikov v Nazaretu. Ukrajinsko malo semenišče v Rimu V Rimu so otvorili novo stavbo malega semenišča za sinove Ukrajincev, razpršenih po svetu, ki gojijo v srcu željo, da bi postali duhovniki. Moderno stavbo je dala zgraditi sv. Vzhodna kongregacija, ki ji je močno pri srcu duhovniški naraščaj slovanskih narodov. Novo semenišče je posvečeno sv. Jozafatu, mučencu za cerkveno edinost, in je že sprejelo 80 gojencev iz ukrajinskih družin, raztresenih po svetu. Prostora pa je v njem za 120 gojencev. Cerkev gleda v bodočnost in pripravlja misijonarje za Cerkev molka, ko bo napočila ura. ODLOČILA SE JE ZA PRVO LJUBEZEN Vroče sredozemsko sonce je neusmiljeno žgalo na strehe cesarskega Rima. “užnji so morali biti pripravljeni, da vsak trenutek skočijo po vodo, jo zajamejo v vodnjaku in še hladno poneso v hišo, da se z njo osvežijo njih gospodarji. Vedno tega niso mogli dovolj hitro storiti. Vsaj njih lastniki jih niso “°teli zadosti dolgo čakati. Tedaj je ^Pel bič nadzornika sužnjev in krvave maroge na golih hrbtih so pričale, kje Jo usnje pustilo svojo sled. Pesem biča je bila posebno močna v bližini cesarske palače. Tam je bilo dvorišče, kjer so stali izpostavljeni sončnim žarkom jetniki vseh vrst in hjer je stotnik Kinerijan s svojo četo dan za dnevom brezčutno izvrševal svoj kruti posel. „čuj, Lori j,“ je zaklical stotnik ene-mu svojih podrejenih. Poklicani se je obrnil k Kinerijanu. Pravkar je bil z bičem iz kože povod-uega konja po človeku, ki je ječal privezan na steber. »želiš, stotnik ?“ „Zakaj tolčeš s tako malo navdušenjem po onem izrodku ?" Lorij je za hip postal, nato pa omahujoče izdavil: „Bil mi je moj prijatelj !“ Stotnik se je sarkastično nasmehnil. „Cesar hoče vojakov, ki se jim oslad-na čustva nepoznana reč! Poglej človeka ob onem kolu, ki me neprestano gleda! Moj polbrat je. Tepec je postal kristjan. S tem je nehal biti moj brat. sonca ne zasluži več, da posije nai>j. Rad sem ga imel, pa kaj mi to ®edaj pomaga, če je kristjan? Lorij, daj mi svoj bič!" Vojak mu ga je izročil. Bil je že ves lepljiv od same krvi. Kinerijan se je približal polbratu. „Pozdravljen brat!" ga je nagovoril. „Kajneda, kristjan si postal ?“ „Tako je, brat moj!" „Ali veš, da boš zato moral umreti ?“ „Da! In se čudim, da še čakaš. Začni s svojim poslom!" „In še takoj," je zaklical stotnik. Ko je končal z udarci, je bil vidno utrujen. Zagnal je bič v Lorija, ki ga je oplazil po licu. Ostali vojaki so se škodoželjno zasmejali, medtem ko je stotnik mrmral bolj zase kot za druge: „Tako se dela s cesarjevimi sovražniki." Dva vojaka sta hotela spet čvrsto privezati Kinerijevega brata ob kol. Pa sta takoj videla, da ni bilo več potrebno. „Stotnik!" sta istočasno vzkliknila. Toda stotnik se ni zganil. Vedel je že, kaj mu hočeta povedati. „Stotnik, ta človek je mrtev!" Sedaj je stotnik vzdivjal.. Besen se je obrnil k ostalim in zavpil: „In kaj ? Ali ste mislili, da ga bom samo božal ? Kristjan je bil in s tem je užalil sončni Rim. Sedaj pa začni ti, Lorij! Če dela ne boš zadovoljivo opravil, bomo preizkusili tvojo kožo, koliko časa bo vzdržala." Pa ni bilo potrebno. Slišali so se srce trgajoči klici in nato je nastal molk. Lorij je temeljito izvršil svojo nalogo. „Kaj bi, kristjan je bil," se je Lorij v mislih opravičil pred samim seboj. Glasno pa tega ni povedal. ❖ „Stotnik, sedaj so na vrsti ženske," se je oglasil vojak, ki so mu bili odrezali en uhelj. „Koliko jih je danes?“ „Zelo malo. Zasledili so jih sinoči, ko so onstran Tibere opravljale svoje molitve.“ „Prav! Pripeljite jih! Najprej samo z biči. Morda se katera premisli in spet podvrže rimskim bogovom!“ Prestrašene so ženske gledale mučilne naprave in surove obraze vojakov. Le ena, deklica dvanajstih let, je zrla pogumno in se ničesar bala. Stotnik je nehote postal nanjo pozoren. Približal sc ji je in jo vprašal po imenu. „Agnes mi pravijo.“ „A tako! In se ti ne zdi, da si tu S pomočjo rožnega venca in milosti sv. maše je množica sledila zgledu številnih svetnikov po kakem zmotnem naključju. Gotovo so te prisilili, da si sodelovala pri molitvah kristjanov. „Ne, stotnik, nihče me ni prisilil.“ „Toda ti nisi kristjana!“ „Sem!“ Stotnik bi ji bil rad pomagal. Bil jo že utrujen in bi se rad vlegel k počitku. Toda njena odločnost ga je silno razdražila. „Privežite jo k stebru! Naj bo prva! Užalila je bogove in cesarja!“ Surovo so jo zagrabili in zvezali, dasi se ni nič upirala. Že ob stebru je mirno zaklicala stotniku: „Nisem te hotela užaliti. Ti si mi hotel pomagati, razumem te. Toda jaz tvoje pomoči ne potrebujem, ker mi pomaga moj Bog, ki je mnogo močnejši kot ti!“ On ni ničesar odgovoril. Samo gledal jo je. Kaj takega se še živ dan ni zgodilo, da bi obsojenec tako pogumno govoril v trenutku, ko naj bi bič začel s svojo pesmijo. „Dajte mi bič!“ je zavpil Kinerijan. Že je zažvižgalo v zraku, ko se je z drugega konca dvorišča začul glas: „Stotnik, ne udari!“ „Kaj hočeš?“ se je stotnik nevoljno ozrl na vojaka visoke postave, ki se mu je bližal z naglimi koraki. Bil je slaven po svojih junaških dejanjih in že večkrat od cesarja odlikovan. „Daj mi jo za ženo!“ Bila je navada, da so spustili obsojenko, če se je odpovedala krščanstvu in se je kak vojak hotel poročiti z njo. „Hm, baš ti, Navt?“ „Da, stotnik! Pogumna je. Zato mi je všeč." „Pa to ni pogum, Navt! To je trma, to je upornost, to je zaslepljenost, to je obsedenost. Pa dobro! Zakone je treba spoštovati. Naj se odreče svojemu krivoverstvu, in bo tvoja.“ Kinerijan se je znova obrnil k deklici, krepko stiskajoč bič v svoji roki. -Eden mojih najboljših vojakov te zeli za svojo ženo. Če prekličeš svoje ZI»ote, si takoj prosta!" Agnes ga je mirno pogledala. „Stotak, Navt ima dobre namene. Le žal, t*a kristjan." -.Vprašal sem te, če se odpoveš krščanstvu, ne, kakšne namene ima Navt. Odgovori na vprašanje!" Oči vseh vojakov so počivale na Agnes. Prvič je Kinerijan občutil, da ne obvlada položaja. Še bolj se je zmedel, ko sta se oglasila še dva in dejala: „Stotnik, če noče Navta, jo vzame eden od naju!" -Ali ste res vsi ponoreli... ali pa Postali kristjani?" je stotnik že kar divjal od jeze. Pa ni nič opravil. Na-ookrat je videl, da je obdan od vseh strani z vojaki, ki so ga grozeče gledali. -.Tudi mi jo imamo radi. Naj izbere ona!" . -Izberi torej že enkrat," je bruhnila ,z stotnika vsa nevolja poraženega člo-Veka. Izbire imaš dovolj. Prvič se dodaja med temi zidovi, da ženska izbira svojega moža." -Ostanem last tistega, ki me je izbral prvi!" -Torej Navtova!" -Ne!" -čigava potem?" je stotnik že ko-bmj krotil svojo togoto. -Bog je bil prvi!" Sedaj pač stotnikova jeza ni več po-zoala meja. „Ta ženska mora biti obglavljena, in to takoj!" je tulil tako zelo močno, da so začele teči skupaj tudi straže iz drugih poslopij. Toda nobeden od vojakov se ni ganil. . -Kaj, nočete, prekleti psi?" Stotnik te bil že ves zaripel v obraz. Zalučal Je bič, ki ga je še imel v rokah, od sebe in se obrnil k Navtu: „Ti, Navt, 81 bil prvi, ki si jo zaprosil »a ženo. Zato jo boš obglavil. In ti, Lorij, boš pri tem pomagal. Drugi pa, na delo z ostalimi ženskami!" Vojak mora ubogati. Tudi Navt in Lorij in ostali so se tega zavedali. Izvršili so ukaz. Toda, kar se še nikdar ni primerilo, odkar je stal cesarski Rim: v njih očeh so bile solze. Iz knjige „Velikani Cerkve“ Prevedel Jože Jurak * Na žalost vemo iz zgodovine le malo o sv. Neži (lat. Agnes). Tradicija je zlasti vedno poudarjala njeno mladost in njen pogum ob priliki mučeniške smrti. Večina zgodovinarjev misli, da je.umrla okoli leta 254. So pa spet drugi, ki menijo, da je trpela 1. 304 pod cesarjem Dioklecijanom. Njen pogum je ohrabril omahljivce, njej pa pospešil zmagovito smrt. Ta smrt je bila v prvih časih krščanstva, mnogim njenim sodobnikom kot mogočen nagib, da so se odločili za pravo Cerkev. LEPE ROKE V veseli družbi so si žene ogledovale svoje roke. Rade bi vedele, katera ima najlepše. Ker same niso mogle razsoditi, so prosile bližnjega moškega, naj razsodi to kočljivo stvar. In res je to storil. Žene so mu pokazale svoje roke, on pa je dejal: „žal ne morem najlepših rok prej pokazati, dokler ne vprašam revežev in siromakov, katerim izmed njih so te roke največkrat delile miloščino in pomoč. Najlepše roke so namreč tiste, ki dajejo miloščino in bližnjega ljubijo z dejanjem, ne samo z besedo.“ I— > < CL co o < V SKLAD Z VESTJO 2 VPRAŠANJI Koliko odstotkov ? Obresti namreč, bi po Vašem smel jemati. Samo na sebi prav niči če posodite liter mleka, ne boste zahtevali od sosede, da Vam drug dan vrne liter in pol. Denar je kot vse take stvari: poraben. Njegova vrednost je le v rabi in nima nobene še posebne vrednosti. Zato je Cerkev vedno prepovedovala jemati obresti. Lahko pa so drugi razlogi: nevarnost, da Vam ne vrne; škoda, ki jo lahko imate; dobiček, ki ga ne morete imeti; kazen za prekršitev dogovora itd. Seveda mora biti primeren, če boste posodili nekomu, ki bo iz denarja delal dobiček, ker si bo uredil trgovino, postavil tovarno in podobno, bodo obresti nedvomno precej višje kakor pa ob navadnem posojilu morda za zidavo potrebne hišice, nakup domačih potrebščin ali morda za zdravila in hrano. Pred leti je sodišče v Argentini odločilo, da je dovoljeno jemati do 12% letno. Morda bi danes tudi sodišče precej dvignilo mero. Vprašanje pa je, če je zmerom dovoljeno jemati po 3% mesečno ali 36% letno, kar je danes precej sploš' no. Kar je več, je gotovo že redno ode-ruštvo. Res je danes tudi denar nekako rodoviten: naložim ga kam in dobivam obresti, ker drugi z njim služi še vet-Da smem vzeti visoke obresti, na primer 36%, moram torej: 1. vedeti, da so & dovoljenega, ne čezmernega dobička doli' nika; in 2. da dolžnik na to radovoljn0 pristane. Glede posode potrebnim pa velja opozorilo svetega pisma, da je zatiranje vdov in sirot vnebovpijoč greh. Nisem vedno dolžan posoditi potrebnemu. če mu, mu pa ne smem tako, da mu stanje samo na videz izboljšam, v resnici Pa poslabšam. Koliko minut? bi smel zamuditi v tovarni ne da bi bil v vesti dolžen na povračevanje ? Minut ? Danes govore o dnevih in tednih ali vsaj urah. Vendar tudi minuta more pomeniti in dejansko pomeni dolžnost vračanja škode, ki jo ima delodajalec s katerim sem se pogodil *a 6, 7, 8 ur ali kolikor že in ne za 6.55 ali 6.53 ali 7.43. Tako je soditi tudi o tistem pogostem obiskovanju stranišča med delovnimi urami, „obiski“, klepetanjem, umivanjem pred potekom dela itd. Ne gre za veliko stvar ne za velik greh. če pa imam namen, da vsak dan skrajšam za pol ure ali manj, se lahko sčasoma nabere za težko krivdo. Seveda mnogo razlogov govori za to, da je človek opravičen in tako oproščen vračanja pod smrtnim grehom v težki stvari in pod malim v majhni stvari-Tem hitreje, kadar gre res za majhno, za minute. Ali pa je to vestnost pri delu, ali Je v smislu „slovenske“ točnosti in poštenosti, ali je to krščansko pojmo vanjo delovne pogodbe ? J. ^ papeži v anekdotah nagovora. Ko je bilo nagovora konec, so prišla na vrsto imena novih kardinalov. Pred zadnjim je papež prenehal za hip z narekovanjem, zatem pa počasi dejal tajniku: „Zdaj pa napišite še zadnje ime!“ Msgr. Albani ga je vprašal, katero ime naj zapiše. „Kako,“ se je začudil Aleksander VIII., „niti lastnega priimka in imena ne znate napisati?“ In zadnji v vrsti kardinalov, msgr. Albani, je kasneje postal papež Klemen XI. (1700—1721). Sikat V. (1585—1590), v mladih letih n tJr’ Jo izhajal iz skromne družine. V lnKi°V°ru na rimske plemiče je nekoč da. ° uPrav>čeno dejal: „Tudi jaz pripa-7-ivPv*kCSVe^* hiši, kajti moji starši so Ve 11 brez strehe in otroci smo se tako blesk ‘,n nemo*;eno kopali v sončnem do ro,5asa vladanja Urbana Vlil. (1628 aarn umrlo 76 kardinalov. Urban jc Jjb je imenoval 78. Ob koncu svo-Jan ■ z‘vlj®nja se je spomnil besed sv. . eza: Niste me vi izbrali, ampak sem klink®8 izbral (Janez XV, 16), pa jih o»! 1 vsemu ni mogel pregovoriti, kajti m kardinalov, ki jih je imenoval nje-TT.,, Prednik, je živelo dalj časa kakor Urban Vlil. Ča rancija je bila v XVIII. stoletju v v: notranjega vretja, skorajda kaosa. vPra5 St.anje j° Benediktu XIV. služilo za 8]a .?anje, ki ga je zastavil nekemu poten j,' »Kaj mislite, ekscelenca, v ka- __ -deželi imajo sedaj najboljšo vlado?" ma nesposoben za učenje in sploh za ^snejše delo. Ni vse za vsakogar Zato naj bi gospa N. S. postopoma nabavljala otroku tiste knjige in revije, katere so poleg moralne in umetniške višine tudi primerne za njegova leta. Pri tem naj upošteva, da bo šestletnega ali sedemletnega otroka zadovoljila z bajkami o živalih in pravljicami kot Rdeča ka-P*ca, Sneguljčica in drugimi sličnimi. Od sedmega do devetega leta bo otrok z Večjim zanimanjem čital pripovedke, v katerih prevladujejo skrivnostne sile, čajnice, čarodeji. Povesti naj bodo večinoma kratkega °bsega s primernimi ilustracijami. Proti devetemu, desetemu letu, se mu bodo take povesti zdele nesmiselne, ker Jim več ne verjame. Od tedaj ga bodo zanimale tajnosti narave in človeški izu-bai- Najbolj primeren čas, da mu podari-rcm Robinsona, Karla Maja, knjige Julija Verna, kajti zanimajo ga potovanja in Pustolovščine. Naravno; tedaj otrok ne ■šče v čitanju le razvedrila, temveč ga v°di k temu tudi zanimanje za vsoko- vrstne novosti. Tudi je treba upoštevati, da se zanimanje deklic že razlikuje od svojih tovarišev, zanimajo ja bolj dogodki iz družinskega življenja in pripovedke nekoliko romantične vsebine. Izmed argentinskih revij so primerne za šolsko mladino „Billiken“, „Seleccio-nes escolares“, salezijanski mesečnik ,.Mies Divina", prvi dve predvsem poučnega značaja; pa seveda „Božje stezice". Kar se tiče nabožnih knjig, so primerna življenja svetnikov prilagodena za otroško mentaliteto, kakor tudi nekatere zgodbe iz svetega pisma, ali popis življenja otrok, ki vsebujejo dosegljiv moralni lik. Zelo važen je privlačen način popisovanja. Pripraviti je torej treba otroka, da bo znal v življenju najti najboljšega in naj-zvestejšega prijatelja v dobri knjigi. Priredila A. V.1 SPET PROTI LJUBLJANI Čas je hitel.Bila je sobota in moral sem gledati da odpotujem tako, da pridem v Ljubljano do pete ure popoldne. Ob pol dveh je bil avtobus za Ljubljano. Prišel je točno in tudi prostor je imel zame. Spet smo brzeli mimo Bajte, proti Šempasu, skozi Črniče proti Ajdovščini. Skozi megleno kopreno je gledal na nas sivi Čaven. Vročina je puhtela čez vipavsko dolino, ki je dremala v žarečem pol-danskem soncu. Za nekaj minut smo postali v Ajdovščini. Zadržal sem se pred veliko planinsko stensko karto, ki kaže vse gore in doline, steze, pota in ceste, potoke in drage, gostilne in planinske postojanke v okolišu med Trnovskim, Idrijskim in Vipavskim gričevjem ter po Hrušici. Vse bolje sem se mogel orientirati sedaj, ko sem zajel pred dnevi velik del te pokrajine s pogledom iz Svete gore. Spet smo pognal; naprej, skozi častitljivo Vipavo, šent Vid (sedaj Podnanos), više in više ob Nanosu do Razdrtega in naprej v Postojni. Napenjal sem oči, da bi opazil, kje stoje televizijski objekt; in cerkvica sv. Hieronima na Nanosu. Cerkvica je že stara in menda še stoji, a opaziti je nisem mogel. Televizija je tedaj imela na Nanosu relejno postajo, da so prenašali italijanske programe, ker slovenske do tedaj še ni bilo. Sedaj menda že dela na Kumu nova slovenska televizija. V Postojni vidiš povsod puščico, ki kaže proti slavni Postojnski jami, ki še vedno uživa sloves najznamenitejše pod" zemske jame in ima vsako leto večje število obiskovalcev. Mi smo kar jadrno pognali naprej proti Planini. Iz Logatca sem poslal pozdrav petkovski cerkvici, katero je videti iz logaškega polja. Ob petih sem bil v Ljubljani. LEPO Ml POJE TA TRNOVSKI ZVON. . . Obljubil sem trnovskemu župniku g-Fricu, svojemu prijatelju iz nekdanjih dni, da se bom oglasil, da kaj povem, saj je iz Trnovega in ICrakovega precej rojakov v Argentini. Na potu v Trnovo ne vidiš nič posebnega. Vsaj zame ni bilo nič, ker sem to pot v tednih svojega obiska večkrat premeril. Stopil sem v knjigarno na nekdanji Dunajski cesti. Menda nosi naslov „mladinska“. Nič ne bo iz tega. Sobota je. Danes je zaprta. Pozneje sem ponovil obisk. Marsikaj zanimivega in tudi lepega! Seveda je vse v skladu s programom „zgradjtve“-Božje ime, angel varuh, Jezušček. . . teh svetih imen ni najti! Upal sem zadeti na kako odprto hišo s planinskimi slikami. Pa tudi tega ni bilo. V soboto popoldne so vse trgovine zaprte. Le pri Šestici teče življenje norr malno, da lahko poješ golaž za 120 dinarjev s kozarcem cvička. Da ne bo kdo mislil napak, popravim: s kozarčkom. Ko sem se tako malo podprl, sem kre-_ dalje čez kongresni trg. Pozdravil gospoda Jezusa v uršulinski cerkvi, nato mimo Križank, kjer vrši svoje programe »ljubljanski letni festival“; dalje med hišami, ki stoje menda še iz časa stare Kmone, čez Gradaščico, nad katero sanjata trnovska zvonika in „lepo mi poje ta trnovski zvon, svet Janez je njegov Patron“... Znamenita je trnovska cerkev, ker , ji Je dal poseben sloves Prešeren, a tudi 'vme pisatelja Finžgarja, dolgoletnega župnika te fare, je postavilo trnovsko jme na vidno mesto slovenske kulturne in verske javnosti. Finžgar je danes upokojen, gluh starček, katerega je strla najprej bomba, ki Je posula njegovo hišo, potem pa razočaranje, ko je doživel realnost ofarske poezije, kateri je preje pel slavospeve. Sedaj pride v Trnovo še darovat sveto mašo (pravim: tedaj je še hodil, ali še danes, ne vem). Prijazno me je sprejel gospod župnik, katerega sem komaj našel. Vse spodnje nadstropje je naseljeno z „zaslužnimi“ in nezaslužnimi „tovariši“ in „tovarišicami“. Le v gornjem nadstropju je župnik komaj rešil tri sobe: eno za pisarno, eno zase in eno za kaplana. Naslednji dan, nedelja, naj bi spregovoril božjo besedo trnovskim župlja-nom. To se je tudi zgodilo. Po končani maši se je prijavilo več ljudi z vprašanji o svojcih v Argentini. Onstran župnijskega vrta je dom rajnega arhitekta Plečnika, ki je sedaj spremenjen v muzej, ne javen, temveč dru žinski. Finžgar in Plečnik sta bila velika prijatelja, da sta odstranila celo mejni plot. Ogledal sem si nekatere osnutke in načrte, deloma še neizvršene, fotografije zgradb, katere je njegov genij zamislil. Soba, v kateri je snoval načrte, se hrani prav taka, kot jo je on sam opremil. Še in še sem občudoval Plečnikove znamenitosti, ko je prišel glas iz župnišča, da je kosilo na mizi. Čakal me je pa tudi stric Jakob, brat mojega rajnega očeta, kj mi je prinesel veselo novico. * » ► " II l| t JUmUŠ Pogled na Ljubljano ponoči (Kongresni trg in ljubljanski grad) Gorica, središče vaše Primorske — ponoči Hitro smo pojedli in treba je bilo stopiti, da ujamem omnibus za domov. VESELI DRUŽINSKI DOGODKI Veselih novic je bilo kar več na vrsti. Tista, ki mi jo je prinesel stric, je bila ta, da imam na domu novega nečaka. Povedali so mi, že ko sem domov prišel, da bo krst, predno odidem. Jaz pa sem prihajal domov, pa spet odšel na pota, o katerih sem že pisal, toda dogodka pa kar ni bilo. Tisto jutro, ko sem odhajal v Gorico, sem opravil na Petkovcu sveto mašo za mečen porod. Opoldne sem odpotoval, še :isto noč je "prijokalo in je bil fantek. Jasno je bilo torej, ko sem zvedel to lovico, da mora biti Krst še danes, to se >ravi, to nedeljo, to je že pet dni po ojstvu. Saj so krstili nas že drugi dan! Ob dveh je odhajal omnibus iz Ljub-jane. Ob treh sem bil pri Sivcu. Ko sem rišel domov, je pa že tudi pripeketal onjiček z otrokom, botro in botrom. So e od krsta! Niso me čakali, ker pač iso - vedeli, kdaj in od' kod pridem in er je bil naslednji dan na vrsti drug isel družinski dogodek: Reški Tonček, ičak, sin najstarejše sestre, se poroči sicer z vso slovesnostjo in navadami arih kmečkih „ohceti“... Tako je krstil Janezka domači žup- nik, kot je po pravici; stric iz Amerike, gospod Janez, pa je imel besedo pri mizi, kjer smo jedli in pili in dobre volje bili, kot je navada za tak dan... Naslednji dan je bila pripravljena še bolj velika žlica. Nečak, reški Tone, si je izbral nevesto pri Sedeju v Doleh. Bojda je on sam imel opravka, da je ločil prav svojo izvoljenko od njene dvojčice. Poroko naj opravi ženinov brat, litijski župniki, g. Ivan Merlak. Poroka z mašo ob desetih, ali pa, kakor je bilo potem popravljeno, kadar prideta novoporočenca, v Zavratcu, kamor spadajo Dole, to se pravi tisti del Dolov, kjer je Sedejevina. Gospod župnik Ivan Merlak je pri-vršal iz Reke, iz ženinovega doma z motociklom, da se midva oba odpeljeva v Zavratec. To je bil načrt in to je bilo tudi dejstvo. Ob desetih sva že bila na mestu. Cerkev seveda lepo na red, vsa v cvetju in svečah, čez dobro uro je prihru mel najprej kamijon, ki je pripeljal svate, za njim pa osebnj avto z ženinom in nevesto. Stopila sta ženina pred oltar. Ganljivo je govoril bratu ženinu in nevesti župnik Ivan Merlak ob poročnem obredu. Petje, molitev, ofer, vse po starem običaju, potem pa še v gostilno na prvo na- Pitnico in tudj zato, da bodo imeli doma ,.es.> da vse pripravijo, predno se pripeljejo svatje. Z gospodom Ivanom sva pa hotfla izrabiti čas, da še kak obisk napraviva. Želel sem obiskati č. g. Likarja, župnika na Gorah nad Idrijo. Pognala sva navzgor, proti Vehar-sam, kamor pelje iz Zavratca cesta, ki je kar dostojna. Za hip sva na vrhu vstavila, da pogledava na okrog. Veharše so znana zemljepisna točka razvodja med Savo in Sočo, med Jadranskim in črnim morjem. Od tam se ti °dpre čudovit pogled na vse strani, še sem se hotel napiti lepote slovenske zemlje, katero imaš pred seboj v čudovitem okviru gora, na zapadu, jugu in vzhodu zelenih in sinjih, na severu pa belih. *'ri dni je, ko sem bil tamle v JeloVci in !skal od tam pogled v to stran; sedaj Pa spet „na gorenjsko oziram se skalnato stran, Triglava bleste se vrhovi"... Pognala sva dalje. Med senožeti in njivami, na katerih šele ječmen zori — drugod so že pšenico poželi — sva brzela dalje, že se je odprl pogled tja doli v idrijski kotel. Saj to je že Kovačev Rovt! Se dalje, tja gori naprej, tamle je pa že cerkvica sv. Magdalene na Gorah. Cerkvica stoji. Župnišče tudi. Župnika Pa ni. Odpotoval je na Sveto goro, kjer imajo goriški in kranjski duhovniki duhovne vaje. Doli v globini se beli Idrija, nesrečno knapovsko mesto, kjer so v slepoti podrli cerkev, češ da je razmajana od bomb. Podrli so jo; razpeljali ruševine. Sedaj pa jokajo, ker nimajo dostojne hiše božje, kajti oblast ne dovoli zgraditi nove cerkve, češ da je trg bolj potreben. — Franček, ali res že hodiš v šolo? — Čakam, da je konec pouka. Med tem pa se nekdo oglasi za najinim hrbtom. Bil je župnik Likar. Avtobus mu ni hotel ustaviti in je ostal na cesti. To se duhovniku kaj rado zgodi in se pač mora spomniti besed Gospodovih: „Ne čudite se, če vas svet sovraži, mene so sovražili, zato bodo tudi vas. Učenik ni nad učiteljem." Poslovila sva se, da prideva pravi čas na svatbo. ■ Tik tak, sva bila na mestu. Prav tedaj so sedali za mizo, kjer so postregli z vsem, kakor je bila nekoč navada, od špehove potice, ki naj bi služila za „ape-ritivo" do štraub, katere pridejo na mizo šele naslednje jutro kot poslovilo. Pele so harmonike, svatje so se vrteli, možje modrovali in šale zbijali. Kaj vse smo se pomenili! Saj je bilo zraven dober del naše žlahte in starih znancev, s kateriim sem se želel kaj pogovoriti., Pripovedovali so, kako so fantje varovali domačije iz Veharš, kjer je bila postojanka vaških straž in so hodili pomagat dolovskim kmetom v košnji in žetvi. Kar hitro je bila ura pozna. Zato sva se z gospodom Merlakom poslovila in odbrzela na Petkovec. Dolga je bila tista cesta nekdanje čase, ko sem vozil s „pramčkom" v Idrijo. Ne konca ne kraja. Sedaj pa z motorjem malo zabrni, pa so za teboj ovinki in daljave in že sva bila v Rupi, kjer naju je čakal počitek. Naslednje jutro naju je zbudil zvon in poklical k maši. Kar dve maši na Petkovcu! Stric in nečak! Kakor prod 31 leti, ko sva imela stric župnik Hladnik in jaz-nečak-novomašnik, mašo isti dan v Petkovški cerkvici Učitelj vpraša Jakoba: „Zakaj imamo ušesa na glavi?" Jakob odgovori: „Da bolje vidimo.“ „Tega pa ne razumem,“ se začudi učitelj. „Tako je, gospod učitelj,“ Jakob potrdi. „Če ne bi imel ušes, bi mi klobuk zlezel prav na nos in tako ne bi videl ničesar!" O D DOMA Sporočilo sv. očeta oh novi izdaji slovenskega sv. pisma Meseca septembra 1959 je lavantinski apostolski administrator škof dr. Maksimilijan Držečnik poslal sv. očetu izvod nove slovenske izdaje sv. pisma, 1. del. 'Dne 8. oktobra je dospel odgovor Državnega tajništva, ki se glasi v slovenskem prevodu: Prevzvišeni gospod! Z iskrenim veseljem Ti sporočam, da je k vzvišenemu Kristusovemu namestniku dospela knjiga, ki vsebuje nemajhen del sv. pisma, prevedenega na.slovenski jezik. Sv. oče je čedno delo hvaležno sprejel ter se zelo razveselil, ker bo začeta nova izdaja božjih knjig pripomogla, da sc bodo večne božje besede bolj in bolj razširjale in bolj goreče ljubile. Ko zaradi tega Njegova Svetost tebi in prevajalcu čestita, podeljuje v ljubezni tebj kakor tudi vsej duhovščini in vernikom tvoje škofije apostolski blagoslov, zagotovilo nebeških darov. To priložnost rad porabim, da ti izrazim dolžno spoštovanje tvoji Prevzviše-nosti vdani E. Carnagnu. Duhovniška imenovanja v ljubljanski škofiji P. dr. Roman Tominec, OEM, je bil imenovan za upravitelja župnije sv. Cirila in Metoda v Ljubljani; p. Krizolog Zajc, OEM, za župnijskega upravitela na Viču pr; Ljubljani; p. Otokar Dernovšck, OEM, za rektorja božjepotne cerkve na Brezjah; Jakob Turšič, SDB, za upravitelja v Mostah pri Ljubljani; dr. Janez Jenko, SDB, za upravitelja v Cerknici in Pokrajina v zimskem sijaju soupravitelja v Grahovem, Jože Pušnik, SDB, za upravitelja presv. Trojice v Tržišču; Jože Peternel pa je bil imenovan za upravitelja župnije Rova. Razstava srednjeveških fresk V Narodni galeriji v Ljubljani je bila od 30. julija do 30 septembra zelo zanimiva in poučna razstava srednjeveških fresk na Slovenskem. V nekaj dvoranah je bilo zbrano lepo število slik, kopiranih po naših cerkvah od Slovenske Istre čez Dolenjsko in Gorenjsko tja do Prekmurja. Videli smo — tako poroča list Družina — najznačilnejša dela našega cerkvenega slikarstva iz 15. in 16. stoleta, pa tudi nekaj starejših in nekaj mlajših del. V svetopisemsko snov, ki govori o stvarjenju, o grehu in delu Adama in Eve, o življenju Jezusovem in Marijinem ter o življenju in trpljenju svetnikov,^ so umetniki položili toliko splošno človeške ^pline in domačnosti, pa tudi pristno 1 (!Venskih značilnosti, da nas njihova ae'a še dandanes ogrejejo. Z marsikatere Podobe nas gledajo dobrodušni al; hudo-Piusni, mladeniški ali starčevski obrazi 'lavnih prednikov, ki so živeli na sloven-sk' zemlji. Ob tej priložnost; se je šele prav pokazalo, kakor je nekdo zapisal, kakšno "ORastvo skrivajo v sebi naše dostikrat '•dročno stoječe cerkve. rržaški škof med Slovenci „ Na praznik Kristusa Kralja je tržaški stk°f dr. Santin obiskal faro sv. Ivana. '!v *"? mestna župnija, v kateri je slovenji živel zelo močno zastopan, škof se je tam mudil dva dni ter se udeležil raznih slovesnosti. V govoru se je dotaknil vseh naših jgodkov v župniji, ki je zelo velika, 'n k°t je omenil, zaradi sožitja dveh narod-Post; zelo delikatna in terja od obojih jrnikov. zrelosti, širokega obzorja in krščanske ljubezni. Sestanek Slovenske demokratske zveze v Gorici V nedeljo, 8. decembra, se je vršil v Gorici sestanek volivcev, zaupnikov in somišljenikov Slov. dem. zveze. Na sestanku so razpravljali o zelo važnih zadevah, ki sc tičejo naše narodne manjšine na Primorskem. Izgleda namreč, da misli vlada priznati in spoštovati tržaškim Slovencem vse, ali vsaj dober del jezikovnih pravic tudi v javnih uradih, Soriškim pa samo šolske pravice, našim bratom v videmski provinci pa prav nič, Piti same osnovne šole ne. Smrt, slovenske uršulinke Dne 4. novembra je umrla v uršulin-jem samostanu v Gorici č. mati Regina ipajce. Pokojna mati Regina se je rodila pred 78 leti v znani družini Majce v Ljubljani. V uršulinski samostan je stopila pred 50 leti v Gorici in se kot mlada Učiteljica posvetila Bogu in vzgoji mla-I ue. Bog ji je še dal dočakati zlati jubi-*ej, ki ga je praznovala na praznik Kristusa Kralja, deset dni pred smrtjo. Naj počiva v miru. Obisk škofa dr. Srebrniča v Gorici V nedeljo, 22. novembra, smo imeli goriški Slovenci izredno čast, da je prišel med nas škof dr. Srebrnič s Krka. OU devetih je imel za slovenske vernike sv. mašo v cerkv; sv. Ignacija, pri kateri so mu goriški pevci zelo lepo peli, prevzvi-šeni sam po nam je govoril in nas blagoslovil. Tako se mu je izpolnila goreča želja, da bi še enkrat obiskal Gorico, kjer je služil kot profesor najprej na javnih šolah, nato v cerkvenih zavodih, ter ustanovil še tiskarno in knjigarno za kulturno izobrazbo našega ljudstva. Poleg Gorice je g. škof obiskal še Čedad, Staro goro, Barbano, predvsem pa svoje sorodnike, ki živijo v Gorici. Maša zadušnica v goriški stolnici ob osmini smrti škofa dr. G. Rožmana Mnogi goriški Slovenci in tudi verniki iz okolice so se v ponedeljek udeležili v goriški stolnici maše zadušnice ob osmini smrti škofa dr. G. Rožmana. Mašo za-dušnico je daroval stolni župnik msgr. Velci ob asistenci dveh slovenskih duhovnikov. Na koru je moški zbor pod vodstvom prof. Fileja z globokim občutjem pel Perosijev „Requiem“. Po sv. maši je msgr. Velci ob katafalku zmolil „Reši me“. Globoko zbrani so verniki prisostvovali vsem tem obredom in molili za pokoj duše velikega škofa vseh Slovencev. msgr. Rožmana. Prvi. kulturni večer v Gorici Slovensko katoliško prosvetno društvo je zopet začelo s kulturnimi večeri, katere je tudi letos otvoril č. g. Vinko Zaletel s Koroške. Prikazal nam je lepoto Švice in Tirolske ter Dolomitov, še prej pa se je predsednikSKPD z lepimi besedami spomnil umrlega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana. Misijon za slovenske vernike v Gorici Potem, ko so v goriški stolnici zaključili sv. misijon za italijanske vernike, se je v soboto, 5. decembra, začel sv. misijon za slovenske vernike. Vodijo ga trije očetje lazaristi in sicer č. g. Ludvik šavelj iz Trsta, č. g. Ciril Demšar iz Dunaja in č. g. Lojze Luskar s Koroškp. O uspehu sv. misijona bomo še poročali. zakon sta sklenila Znani psiholog Miiller-Freienfels pravi v „pismu nerazumevani ženi“ tako-le: „Nespameten način izražanja imamo, ko pravimo, da smo zakon „že sklenili". Zakon s poroko šele začnemo, ne pa, da bi bil že sklenjen, končan; zato se mora vsak dan trdneje „sklepati“, se vsak dan bolj „zvezati“.“ Res je ta izraz lahko dvoumen, a ALI JE VAŠ MOŽ TAK? = Ali se spomni Vaših obletnic? = Ali Vam kdaj prinese rož? = Ali pozna Vaš okus in ga spoštuje? — Ali hitro pozabi, če ga kaj polomite? = Ali Vas skuša tedaj hitro potolažiti? = Ali je zadovoljen z Vašo družbo? = Ali se pogovori z Vami o svojih težavah? = Ali skuša potrpeti in Vas potolažiti, če ste živčni? = Ali ve, kaj so Vaši vzori, kakšna je Vaša želja po sreči? čudno je, da se nekateri zakonci res tako vedejo, kakor da so s poroko zakon že sklenili, končali, češ „zdaj jo že imam" ali „zdaj je že moj“; zdaj mi ne bo „ušla“ ali „zdaj mi ga ne bo nobena več prevzela“. Kako narobe ravnajo nekateri možje: dokler je bil fant, se je z veliko vnemo potegoval za deklico, da bi je ne odbil od sebe. Nobene prilike ni opustil, da bi ji ne skazal pažnje in občudovanja, da bi jo pritegnil nase in si pridobil njeno zaupanje. Kako skrbno se je premagoval in skrival svoje napake. Kazal se ji je vedno le v najlepši luči. Ravnal Je, kot da hoče samo pobožati plaho grlico, ki se izmika njegovi roki. Zato je bila ta roka tako rahla, obzirna in krotka, samo da bi je ne žalil, da bi je ne plašil. Komaj pa je „zakon sklenil“, je že nastopil tako, kakor da je grlico v „kletko zaklenil“, češ zdaj mi ne moreš več uiti, zdaj si moja; delam, kar hočem, in s teboj ravnam, kakor hočem-Zdaj je vseeno, kako gledaš name; zdaj mi ne smeš zameriti, imam vse pravice. In kar je še hujše: zdaj me tvoje zamere nič več ne prestrašijo, mi niso nič več mar. Na mah je manj tenkočuten, ni več prejšnje krotkosti, obzirnosti, skromnosti, že se začne kazati njegova prirojena, nikoli premagana odurnost, nadutost, brezobzirnost, oblastiželjnost, ne-odjenljivost .To je prvo razočaranje. Nihče ne ve zanj, le žena sama zase ugotavlja: „Torej tako bo; nisem mislila, da bo tak... “ Kvečjemu materi, ki jo ob prvem obisku po poroki vpraša, kako se počuti, pove solza, ki se zaiskri v hčerinih očeh... Za takega moža je zakon s poroko res „sklenjen“. Prav nič se ne zaveda, da se je takrat šele začel, da se mora ljubezen, ki sta jo pred pričami prižgala, nadaljevati, da ji mora vsak dan prilivati olja nove gorečnosti, da mora kot dober *n°ž ženo vsak dan na novo zasnubiti njeno ljubezen in so zavedati, da bo •lun zakon sklenjen šele z njegovo ali njeno smrtjo. . P°dobno ali še huje večkrat ravna ena z možem. Ne zaveda se svoje dolž-nosti, ki jo je v zakonu sprejela v vsem °bsegu. Mnoge žene imajo do moža — J1® da bi se tega prav zavedale — pri-«žno tak odnos kakor čebele do trotov. Njegova naloga je, da ji pomaga utešiti "Jeno osnovno nagnjenje: hrepenenje po ntnoku. Ko pa ji je dal toliko otrok, kolikor si jih je želela, je zanjo svojo dolžnost za vselej opravil. Ničesar več Sl ne želi, ne mara. Zanjo je takrat zakon že docela sklenjena zadeva. Mož Pa je prepuščen sam sebi, postavljen v k°t; pa ne kot nekaj, kar je pri hiši nepotrebno, ne: dela, gara in denar naj 6 še služi; to je dolžnost, ki jo ima do žene, otroka; žena-pa, kakor da je brez Vseh dolnosti do moža, ni pripravljena niozu ničesar dati; ga v njegovih naj-'sjih težnjah ne razume in mu življe-nja po pravicah in dolžnostih zakona n°če olajšati. Mogoče se potem še pri-tožuje, češ da je mož ne razume, da S'eda za drugimi. Ne pomisli pa, da le mož samo zato prav ne razume, ker ®e ona sama vede narobe, tako, kakor bl se žena ne smela. Zato ga pa tudi več Prav ne razume, ker ga je s svojim zgrešenim ravnanjem spravila v tako v‘°go, ki je njemu „tuja“. Vsaki ženi se zdi namreč samo po ®ebi umevno, da se je kot dekle za svo-lega moža „potegovala“, si prizadevala, da bi ga kot fanta pridobila in ohranila zase; hudo bi ji bilo, če bi ga izgubila. . aj se ji zdi, da je drugače, ker zdaj _->njen“, zdaj ga ne more več „zgu-in nato pride še tretje: zdaj ga tudi več ne „potrebuje“. Taka žena se prav nič ne zaveda meljne zakonske resnice: za moškega 6 »Potegovati“ je v zakonu še važnejše ko pred zakonom. Zavedati se mora svoje očarljive moči, ki je z njo vplivala na moža pred zakonom in ki se je je takrat gotovo zavedala. Po mnenju Miiller-Freienfelsa „mora žena moža očarati“ s čari, ki so v zakonu njena pravica in dolžnost, če tega ni, potem ni vedno mož kriv, da življenje v zakonu ni tako srečno, kot bi moralo biti. če je v ženi vsaj iskrica ljubezni in če ima kaj smisla za trdno vez zakonske zveze, mora ta plamen vzdrževati, potem bo mož kot vroče, žareče železo, ki se da kovati. Že to je sumljivo, ako žena govori samo o „telesnih odnosih“, ker s tem duševne izloči in jih nekako poniža, kajti v pravem zakonu je telesna združitev samo simbol ali znamenje duševne enote. Kjer pa ta enota živi, pomeni oživljajoč čudež, ki v njem vse drugo dobiva luč in toplino. Žena, ki tega ne razume, je res zakon že kmalu po poroki „sklenila“, končala, a veliko prezgodaj! D HAT KAKŠNA JE VAŠA ŽENA? Ali opazi, kdaj se vrnete utrujen? Ali dobro pozna Vaš okus, Vaše želje? Ali Vam pomaga v vsem, ^tolikor more? Ali Vam daje pobude pri Valšem delu? Ali Vas zna poslušati, kadar ji pripovedujete o svojih zadevah? Jo zanimajo? Ali pa te stvari zna pozabiti, kadar je huda? Ali Vam meče v obraz Vaše navade? Ali se je naučila pomiriti Vas in ublažiti slabo voljo? Ne morda tistih, ki jih je Mojzes vsekal v skalo, temveč tiste, ki jih je Cecil B. Mille ujel na celuloid in ki bi mu prinesle toliko dohodkov, kakor doslej še noben film, da ni bil prej umrl. če ste jih, ni namen tega člančiča spreminjati mnenje, ki ste si ga morda ustvarili; saj vemo, da ni oporekanje nikomur ljubo. Ne bo morda odveč, če sc vprašamo, koliko ta takoimenovani „svetopisemski film" res zasluži ta pridevek. Da je naslov vzet iz svetega pisma, ni dvoma, in da nastopajo v filmu osebe s svetopisemskimi imeni v zvezi z dogodki, ki jih poznamo iz Zgodb Stare zaveze, je tudi res, a zdi se, da je to tudi vse. Na vsak način je glavna pomanjkljivost filma v tem, da je glavno osebo Svetega pisma precej porinil v kot. Sveto pismo nam opisuje dogodke iz hebrejske zgodovine, riše junake, nasilnike, bitke, preganjanja, navaja zakone in navade različnih dob in krajev; slika veličino in slabosti človeštva, a visoko nad vso to zemsko neznatnostjo in bedo se dviga lik zglavne in edino važne svetopisemske osebe — Boga. Vse, kar je pisanega v tej knjigi, ima pomen in smisel le pod tem vidikom. Brez Boga je knjiga knjig nesmiselna in nerazumljiva. V tem Okviru beg Izraelcev iz Egipta ni več le navaden upor sužnjev, njih voditelj Mojzes je več kakor nekak ljudski „osvoboditelj“ v malem in nasprotstva med Ste videli deset zapovedi? . poganskim Egiptom in vernim Izraelom ne moremo primerjati, recimo, z rojstvom „demokracije". Režicer pa, kakor smo videli, ni bil istega mnenja. Svetopisemsko zgodbo je zbrusil tako, da ne bi „motila“ modernih poganov in je odbrusil iz nje božjega Duha. Boga je postavil s prvega mesta na vlogo statista, da, še manj, na stopnjo filmskega „efekta“. Prizori in tehnični učinki, ki bi nas navdušili na primer pri Disneyevi „Fantaziji", so premalo za ponazoritev božje veličine. Če ta ne veje iz vsega filma, iz vsake osebe, je ne more nadomestiti ne „goreč grm“ ne strele v tehnikolorju. Mojzes zdrkne v filmu od preroka in posrednika med Bogom in ljudstvom do nekega egiptovskega Robin Hooda z močnimi „čarovniškimi“ nagnjenji. Prepad med njegovo osebno zgodbo in usodo izvoljenega ljudstva je tako močan, da ga občutijo celo ljudje, ki niso ravno strokovnjaki v filmski umetnosti ali svetem pismu stare zaveze. Če so avtorji filma pazili na to, da bi bilo delo „neškodljivo“ nevernikom, so uspeli. Noben pogan, naj bo že moderen ali klasičen, ne bo odšel iz dvorane s trohico vere v judovstvo ali krščanstvo, in noben kristjan ne bo zaradi tega filma za spoznanje bolj prepričan o božji navzočnosti v zgodovini človeštva. Zgodovinski del filma je točen, obleke v skladu z arheologijo, stavbarstvo in obredi baje tudi. Vendar je arheologija ocividno preslaba podlaga za film, ki je saradi pomanjkanja duha kot sijajen okvir, v katerega so pozabili dati sliko. Je torej film slab? Nikakor! Film ni slab. če bi mu dali za naslov recimo „Čudoviti doživljaji Abdul-Kogarkoli“, bi bil t0 najsijajnejši pustolovsko-fantastičen za mladino. A ker nosi naslov „Deset zapovedi“ in ker ni dvoma, da je to Poskus prikaza najveličastnejšega dogodka iz stare zaveze, je pač najmilejše, kar jnoremo reči tole: film je sicer dokaz bogastva in tehnike, a tudi praznote v ameriški filmski industriji. Režiser, ki Prišli, da bo z množico ljudi in živali nadomestil Duha, je zmožen celo iz božjega ‘ibreta „ustvariti“ — pravljico. M. K. La Pira v Moskvi Bivši firenški župan La Pira je bil pred nekaj meseci s skupino uglednih osebnosti v Moskvi. Tam je imel tudi zanimiv govor, v katerem je poudaril, da kot katoličan trdno veruje v prihod miru. „Jaz verujem v prisotnost Boga v zgodovini in v zgodovinsko moč molitve. Zato sem sklenil, da naredim most molitve med zahodom in vzhodom. In ker mora imeti vsak most dva stebra, sem šel najprej na Zahodu v Marijino svetišče v Fatimi, kjer je Marija obljubila mir, in potem na dan Marijinega Vnebovzetja sem šel molit v vaš samostan Zagorsk na grob sv. Sergeja.“ Potem je nadaljeval: „Nekateri imajo atomske bombe, drugi imajo bombe molitve. In jaz sem pisal v vse ženske samostane po svetu, naj molijo, da bi bil most miru trden.“ La Pirov govor so v Moskvi poslušali z velikim zanimanjem. ALI VEŠ?... . . .Katero je prvo ime za sv. mašo? (1 točka) .. .katero je bilo prvo,krščansko svetišče? (1 točka) .. .katere tri vrste prostorov so prvi kristjani uporabljali za bogočastje? (3 točke) . . .kateri so štirje klasični slogi cerkva? (U točke) .. . katere so velike rimske bazilike ? (7 točk) . . . katera cerkev nosi ime „mati in glava vseh krščanskih cerkvai“ ?' (1 točka) . . .kakšen je izvor kamnov z blagoslovljeno vodo ob vhodu v cerkev? (1 točka) .. .s katerimi simboli upodabljajo sv. Petra, sv. Jožefa, sv. Janeza Krstnika, sv. Cecilijo, sv. Barbaro, sv. Klaro? (6 točk) .. .kaj so katakombe po svojem izvoru? (1 točka) .. .zakaj Cerkev prepoveduje sežiganje mrličev? (1 točka) Ocena: 26 točk —'odlično znanje; 21 točk — prav dobro; 16 točk — dobro; 11 točk —zadostno; manj kot 11 — nezadostno. Glejte odgovore na strani 110. v Žalost med izseljenci Smrt prevzvišenega gospoda škofa dr. Gregorija Rožmana je močno pretresla vso slovensko izseljensko skupnost po širnem svetu Kjerkoli živi večja ali manjša skupina rojakov, povsod so priredili žalne proslave. Rajnega gospoda škofa so se spominjale na svojih sejali razne organizacije. Sožalja so izrazili razni tuji cerkveni in svetni dostojanstveniki. Da pa bomo bolj živo spoznali, kako je naša izseljenska skupnost ljubila škofa dr. Gregorija Rožmana, naj v nekaj potezah orišemo posamezne kraje. VELIKI BUENOS AIRES Slovenska skupnost v Velikem Buenos Airesu je takoj prvo nedeljo po smrti priredila slovesno zadušnico. Bila je, kot smo že poročali v prejšnji številki, v eni izmed naj večjih bazilik v Buenos Airesu. Udeležba je bila izredno velika. V soboto, 5. decembra, pa je bila zelo dobro obiskana druga javna zadušnica. Bila je v stolni cerkvi v Moronu, v središču škofije, kjer živi mnogo Slovencev. Sveto mašo je ob asistenci župnika g. Franceta Novaka ter stolnega kaplana g. Franceta Himelreicha opravil generalni vikar moronske škofije msgr. Presas. Pri maši je bil navzoč tudi moronski škof msgr. Mihael Raspanti, ki je po končani sv. maši izmolil tudi molitve „Reši me“ za pokoj duše škofa dr. Rožmana. Po opravljenih molitvah je škof dr-Raspanti nagovoril slovenske rojake »" ostale vernike svoje škofije. V govoru jr poudaril, da je bil pokojni škof velik kne* katoliške Cerkve, znan po svoji gorečnosti in delu za dušni blagor vernikov v svoji škofiji pred vojno, med komunistično revolucijo in nato po velikem misijonskem delu, ki ga je opravljal iz Severne Amerike za slovenske izseljence, razkropljene po svetu. Poleg teh dveh zadušnic so slovenski dušni pastirji po posameznih središčih Velikega Buenos Airesa opravili sv. maše za pokojnega gospoda škofa. Bile so v slovenski kapeli v mestu, v Lanusu, San Justu in San Martinu in seveda v Adro-gueju. Za 30. dan smrti pa so rojaki v mestu Ramos Mejia, kjer je redna slovenska sv. maša, imeli ob štirih popoldne slovesno zadušnico za pokoj njegove duše. Sveto mašo je ob veliki udeležbi rojakov imel direktor g. Anton Orehar. V govoru je zlasti poudarjal, kako je rajni škof učil svoje vernike doma in po svetu razkropljene slovenske izseljence z molitvijo, besedo in osebnim zgledom. Molitve „Reši me“ je izmolil ob asistenci naših bogoslovcev iz Adrogueja g-župnik Gregor Mali. Pel pa je ramoški slovenski pevski zbor pod vodstvom Gabriela čamernika. MAR DEL PLATA Tudi rojaki iz Mar del Plate so sc lepo spominjali g. škofa. V tednu priprave na izseljensko nedeljo, katero je organiziral krajevni škof msgr. Rau, je g-Slavko Tršinar kot zastopnik Slovencev v škofijskem odboru za izseljence, po radiju počastil spomin pokojnega g. škofa- S temile klenimi besedami je javnosti predočil škofa Rožmana: „Ko se slovenska skupnost pridružuje proslavi Dneva priseljencev, izkazuje obenem tudi poslednjo čast svojemu velikemu rojaku dr. *reKoriju Rožmanu, škofu Ljubljane, * avncKa mesta Slovenije, ki je dne 16. ®vembra, v starosti 76 let, umrl v Cle-d)! an<*'v* v Združenih državah. S smrtjo ■ »tožmana Slovenci nismo izgubili sa-“svojega velikega škofa, pač pa tudi 6 ™ega Slovenca in svojega duhovnega v°ditelja. »Sam izseljenec, je dobro poznal vse Nevarnosti, zlasti moralne, ki na vsakem oraku preže na nas, zato se je z vso orečnostjo posvetil svojemu visokemu aslanstvu učenika, duhovnika in pastir-la vseh slovenskih izseljencev. Da je mo-"c vršiti svoje odgovorno poslanstvo, *e «i strašil dolgih in utrudljivih poto-''^j pri obiskovanju svojih rojakov, razrešenih po tej rezsežni celini, kakor tudi 1)0 različnih državah zahodne Evrope. Spominjajoč se njegovega obiska v Mar del Plata, pred točno 10 leti, se obra-am« s svojimi molitvami k Vsemogož-keitiu s prošnjo, da bi našemu pokojnemu °fu naklonil izpolnitev tudi drugega „e,a njegovega škofovskega gesla: „Kri-zn breme in plačilo“ MENDOZA Smrt škofa Rožmana, ki je skupino "Nendoških Slovencev vedno obiskal, ka-ar Je prišel v Argentino, je tudi močno Prdhdtela iz sobe, med tem co je govorila: „Moški, ti ugrabi ženo, je sedaj la j večji junak. In to celo r očeh gospoda župnika.“ Gospa Ferrandičre je johitela za njo, da jo jotolaži. čez čas ce je zrnila in mi dejala: „Mo-ia hči vas prosi, ;da ji iprostite, če se ne bo reč vrnila k mizi...“ Moj poraz je bil popoln, /idel sem, da se nisem •odil za te vrste poslan-itvo, kako spraviti sku->aj ranjena srca. Najraje li vse pustil na miru, to-la držala me je pokoncu ibljuba, ki sem jo dal laksimilijanu. Nisem molel ostati brezbrižen v ;adevi, ki sem ji sam dal Irugo smer, kot bi jo mo-ala imeti. Med potjo proti Uome-iayu sem še enkrat pre-nislil, kako pripraviti Camilo k odpuščanju in pravi. Odločil sem se za lačrt, ki je bil drzen, a ato najbolj učinkovit, lil sem prepričan, da iom uspel. Saj me je celo iarava vzpodbujala, naj e ne dam oplašiti. April e bil v deželi in toplo pomladansko sonce je ilo priča splošnega vsta-enja iz naročja matere emlje. Mehki vetrič mi je ovoril o prihodu pomla-i. Beli in črni trn sta že ila polna popkov in sta amo še čakala, da jih odpreta sončnim žarkom. Veje na drevesih so bile muževne in vsepovsod je bilo videti poganjajoče listje... Kako biti torej malodušen, ko pa mi je vsa narava klicala, naj bom pogumen ? * Zapustil sem stezo in zavil na cesto, ki pelje v Romenay. Zadel sem na lekarnarja Cobicheta, ki je peljal pod roko svojo hčerko Ernestino. „Oho, gospod Cobichet — sem ga ogovoril — vi pa gotovo greste pomladi nasproti." „Nikakor, gospod župnik — je lekarnar odgovoril — le rad bi nabral nekaj vijolic za svoja zdravila.“ „Ti že, jaz pa ne — je popravila Ernestina — jaz si želim trobentic in marjetic, da z njimi naredim šopek.“ „Nikdar ne boš življenjska,“ jo je nežno pokaral oče. „Narava nam daje cvetke zato, da z njimi lajšamo bol bližnjemu.“ Nato se je obrnil k meni in mi dejal: „Gospod župnik, prosim za oproščenje. Zadnjič sem vas prosil, da bi posredovali glede Ernestine pri gospodu Asselerju. Jemljem sedaj svojo besedo nazaj. Spoznal sem, da sem prosil preveč, saj vidva ne pripadata isti veri.“ „Bila sem jaz tista,“ se je vmešala Ernestina, „ki sem očetu razkrila nespametnost njegovega početja. Poleg tega se mi je ljubezen že prešla. Dokler sem mislila, da ga je žena zapustila, se mi je zdel simpatičen. Toda odkar vem, da jo je on pognal iz hiše, imam strah pred njim. Nikdar se ne bi upala poročiti se z moškim, ki lahko vzdrži en mesec brez žene, ne da bi šel ponjo in se spravil z njo.“ „Hči moja,“ sem pohvalil Ernestino, „vesel sem, da ste ozdravljena svoje bolezni. Načrt, ki ga je imel vaš oče, je bil neizvedljiv. Pač pa sem mnenja, da bi bilo prav, če bi mislili na zakon, ki bo res zakon v vsakem oziru.“ „Saj si sama to tudi želim,“ je vzkliknilo dekle. „Že,“ se je vmešal lekarnar, „kaj vse to pomaga, če pa zavrže vsakega kandidata, ki ji ga jaz predložim.“ „Ko pa m; vedno ponuja nemogoče moške," je sramežljivo izustilo dekle. „Ah, ta deklina!“ se je hudoval lekarnar, „od mene zahteva, naj ji najdem moža, ki naj odgovarja njenim sanjam. Toda kje naj ga dobim, ko pa imam tako ozek krog prijateljev? In če bi ti kdo drugi, Ernestina, preskrbel moža, postavimo gospod župnik, bi ga sprejela?“ „In še kako rada, kajti želim se poročiti.“ Namig je bil preočiten, da-bi mogel ostati tiho. Slovenska pokrajina je vedno lepa, naj bo v poletju ali pozimi, spomladi ali v jeseni . »Ce vam torej predsta-v*m fanta, bi ga vzela za moža?" sem se obrnil do dekleta. »V primeru, da je zdravnik, gotovo. Celo Vzljubila bi ga morda..." »Že vem dosti," sem veselo potrdil. „Prav te dni sem dobil pismo od duhovnega sobrata. Prosi jne, naj njegovemu nečaku, ki opravlja zdravniško službo v enem sosednjih okrožij, „odkrijem" Primerno življenjsko dru-21=o. In, dobro: danes sem »odkril" vas. še to noč bom sporočil sobratu, naj Pride čim preje z nečakom k meni na obisk. Slučajno se boste potem dobili pri meni v župnišču. ..“ »Je to mogoče?" je bil Cobichet presrečen. »In jaz si moram takoj Urezat; novo obleko vijo-Iične barve," je bila vesela Ernestina. »Kaka čast zame," je vzklikal lekarnar. „Imeti zdravnika za zeta. Zdravniki niso kot oni nesrečni literati, lci „umirajo od lakote". Zdravniki rešuje jo ljudi, so dobrotniki človeštva...“ , »...in so spoštovani," le dodala Ernestina. »Ljudstvo jih voli za poslance, pridejo v parlament, časopisi govore o njih. Vsi okrožni poslanci s° zdravniki." Izrabil sem trenutek, ko me je Cobichet pro-S]asil za prvega dobrotnika družine, da sem se Kloboko priklonil in ubežal zgovornima znance- ma. Kar dobro se mi je zdelo, da sem končno le mogel tudi Cobichetu storiti uslugo. Saj sem mu vse doslej le podiral, kar si je on v svoji domišljiji zamislil, čudil sem se sam sebi. Tak sem bil, da če bi na potu v Romenay našel zaljubljene pare, bi jih pri priči nagovoril, naj gredo z menoj v cerkev, da jih povežem za vso večnost. Kajti tisti dan bi si bil upal brez strahp poročiti ves svet! * Osem dni nato je pridrvel k meni Oktavij Fe-rrandiere. „Gospod župnik," je zasopleno pripovedoval, „Maksimilijan je „ozdravel" in čaka v gradu Randon, da ga pokli- čete in spravite s Karmin. Da bi pomiril svojega očeta, mu je sporočil, da se bo poročil s Kamilo, v upanju seveda, da boste vi vse prav uredili, če ne uspete, bo stari Thury spet zahteval, da vzame Garetinovo, ki je vse preje kot brihtna, pa še žabje oči ima. Tega Maksimilijan ne bi prenesel. Odšel bi v svet.. „Prav,“ sem prekinil Oktavija, „sedaj potrebujem vašega sodelovanja.“ „Tu me imate!“ „Dobro. Privedite mi jutri ob dveh popoldne Kamilo v župnišče!“ „Prijetna naloga. In če ne pride?" „Mora.“ „Toda, kako naj jo prepričam?“ „Vaša stvar!“ „Pripeljal jo bom, čeprav bi jo moral preje zvezati,“ je bil Oktavij odločen stvar dobro izvesti. „To še ni vse. Pol ure preje naj bo tu v župnišču tudi Maksimilijan. Toda Kamila ne sme nikakor zvedeti, da se mladi Thury mudi v njeni bližini.“ „Razumem,“ je potrdil Oktavij. „S te strani ne bo težav.“ Naslednji dan je Maksimilijan prišel ob dogovorjeni uri. Povedal sem mu, da pričakujem Kamilo. Vest ga je vznemirila. „Bojim se, kaj bo,“ mi je zaupal. „Bodite močni, kajti zmaga bo naša,“ sem mu ■ dajal poguma. Točno ob dveh aem zaslišal Oktavijev glas. Hitel sem k vratom, da jih odprem. Hvala Bogu! Kamila je bila z njim. Oblečena je bila zelo okusno in na glavi je imela klobuk, poln pomladanskih cvetlic. Če ne bi bile tako lepe, bi jih smatral za naravne. „Gospod župnik,“ me je med smehom ogovorila, „doma trdijo, da sem se zadnjič pri kosilu do vas neprimerno vedla. Pa sem prišla, da vam dokažem, da sem dostojnega značaja.“ „O tem sem tudi jaz prepričan,“ sem odvrnil, „in to tako zelo, da boste imeli takoj priliko to dokazati.“ Spremljal sem ju v obednico. Kamila se je vsedla v naslonjač, Oktavij pa se je oprl na skrinjo. Vprašal sem najprej po zdravju gospe mame, nato pa kar naravnost udaril: „Kamila, eden vaših prijateljev vas želi videti.“ Njeno čelo se je narahlo nagubalo. Videlo se je, da mi ne zaupa. „Eden od prijateljev? In zakaj ?“ Namesto da bi odgovoril, sem odprl vrata svoje spalnice. Prikazal se je Maksimilijan. Kamila je zardela, poskočila iz naslonjača in prav nevoljna vzkliknila: „Pa to je čisto navadna zaseda! In kar je še grje, pripravili ste jo vi, gospod župnik.“ Pograbila je plašč ter rokavice in hotela oditi skozi vrata, ki odpirajo v vežo. Toda brat jo je prehitel. Zaprl je vrata in ključ mirno vtaknil v žep-Revica je nato stekla k vratom, ki držijo v mojo 'spalnico. Pa je bil Oktavij spet preje pri njih in se polastil ključa. „Hočem, da me spustiš domov,“ je Kamila sikala v Oktavija. „Ne preje,“ je brat odgovoril, „dokler gospod župnik ne da dovoljenja za to.“ „Pomirite se, Kamila,“ sem sedaj jaz spregovoril. „Saj boste lahko šli domov, a preje bi rad jaz z vam; malo spregovoril." „Dobro, tu šem!“ je bila mladenka odrezava. Sedaj šele je prišel Maksimilijan do glasu. Boječe se ji je približal in ji dejal z nežnim glasom: „Kamila, prihajam, da vas prosim odpuščanja.“ Dekle je odločno zamahnilo z roko. „Prepozno! Ne maram vas več.“ Začela je hoditi razburjeno po sobi, ponavljajoč neprestano: „Prepozno, prepozno!“ Oktavij je postal negotov in je molčal. Maksimilijan me je vprašujoče gledal, še sam za trenutek nisem vedel, kako nadaljevati. A zmagati sem moral. „Gospodična,“ sem začel, „ali bi bila toliko dobra in me poslušala eno minuto ?“ „Poslušam,“ je odvrnila, potem ko se je postavila predme s prekrižanima rokama in me nepremično gledala. „Gospod Maksimilijan Thury bi rad pojasnil svoje vedenje!“ »Zelo lepo vedenje! Go-ki pobegne s poro- n J^fisegätn vam,“ je Maksimiljan z vso Ročnostjo, „da nisem kdar ničesar čutil do Asselerjeve žene.“ * , dobro, že dobro,“ je vsknila Kamila in zno-, začela koračiti po obednici. Obrnii sem se k Maksimiljanu. „Kot vidite, tu „ Pomoči, želeli ste se «Praviti 7, gospodično, P edno odidete v preko-. orske dežele. Pojdite v lca^eni *mcnu in pozabite, ste v tem kraju nehotnega doživeli.“ »Prav, gospod župnik, , s svet se m; zdi dosle-Jutri bom v Parizu Maksimilijanu se je ,cel glas tresti — pod-v'Sali bodo mojo imeno-aaJe> in čez osem dni že le bom več v Franciji." „ Ob teh besedah se je divSa’ ki je,v.edno,b.olj «Jjala P° sobi, v hipu “davila. Sklonila je gla-0 in čez čas zapičila oči »nravnost v Maksimili-rP^a.*n 8a vprašala: „To-„•*, je res, da je nikdar n,8te ljubili?“ »Ge vam prisežem!“ je dvrnil mladenič. »Dobro, potem vam od-n 8tlm,“ je dejala Kamila L zb° in mu ponudila ro-- " »Sicer sem vam že l. anjiž odpustila v srcu, Je bil gospod župnik s 1 aas, toda odločila sem > da se ne predam tako a®ni. Kaj bi pa sicer ‘slili o meni ? Hotela ?etn v a?tela ?e,n vzdržati en mesec bjt'aT. 1 jezna in morda bi sem vas sovražiti, tudi uspela, če ne bi začeli govoriti o kolonijah. Res, kakšna misel! Pustiti dekle in oditi v prekomorske dežele!“ Pustila sva mlada zaljubljenca, da si naprej pripovedujeta vse, kar se je v zadnjem času nabralo v trpinčenih srcih in se z Oktavijem tiho odstranila iz sobe. „Čestitam, gospod župnik, bili ste čudoviti. Zadeli ste Kamilo na najbolj občutljivem mestu.“ Čez čas sem se vrnil. Maksimilijan in Kamila sta se držala za roki in smejala. „Gospa Ferrandičre mi je dala glede vaju vsa polnomočja“ — sem dejal. „Ker vem, da se ljubita, bom vse storil, da se čim preje poročita. In ker ne bom mogel biti na poročnem slavju — določbe naše škofije mi to prepovedujejo — vama bom že danes povedal nekaj misli na pot življenja. Smešno se sliši, a je tako: hvaležna mi morata biti, da sem nasprotoval vajini ljubezni. Če bi tega ne storil, bi bila že eno leto poročena in morda že naveličana drug drugega. Tako pa sta svojo ljubezen očistila, utrdila in poglobila. Najlepši pri vsaki sreči je začetek. Doživela bosta sladke mesece: mesec zakonske pomladi. Srečna bosta, ker Kamila iskreno ljubi Kristusa in bo tudi vas, Maksimilijan, nekega dne privedla do njega. In še to bi vaju rad opozoril, da bo vajina ljubezen šla pot svojega razvoja. Sčasoma bodo čustva zgubila svojo nadvlado in se umaknila globokemu prijateljstvu. Tedaj se bosta spominjala vseh, ki so vama ustvarili to srečo. Vključita v svoje srce tudi mene in tako bom odšel s tega sveta v zavesti, da sem osrečil dva človeka, ki sta se imela iskreno rada. Sedaj pa: pojdita in oznanita svojo radost svojima materama.“ Nista si dala dvakrat reči. Gledal sem za njima in zazdelo se mi je, da je v sobi ostal vonj po vijolicah. * Marsikdo bi mislil, da je naša povest že končana. Pa ne smemo pozabiti, da je prav Maksimilijanova zgodba bila povezana z imenom pastorjeve žene. Nekaj dni potem, ko sta se dve srci spet našli, me je obiskal gospod Asseler in mi sporočil, da odhaja. „Kaj? Vi nas zapuščate za zmeraj?“ sem bil v resnici presenečen. „Da! Vračam se k očetu v Alzacijo. Samo on mi lahko vrne srčn; mir in me potolaži. Moje poslanstvo ... Le kaj naj še tu delam po vsem tem, kar se je zgodilo ? Pridigal sem o zakonski zvestobi in bila je moja žena, ki jo je nesramno poteptala. Vedeti morate, da je ves čas mojega bivanj» v Romenayu vzdrževala pismeno zvezo z nekim ljubimcem v Parizu. Ta pisma sem odkril in 8o neizpodbiten dokaz njene verolomnosti.“ „Toda,“ sem ga sočutno prekinil, „sedaj mora biti vaši ženi gotovo hudo, kar je storila.“ „Zame to ni več važno. Vsak dan prejmem od nje proseče pismo. Zadnje je prišlo danes. Vrgel sem ga v ogenj, ne da bi ga prebral.“ „Pa ji boste kdaj odpustili?“ sem vprašal. „Ne, nikoli!“ Bilo je v tem odgovoru toliko odločnosti, da sem takoj uvidel, da bi bilo vsako pregovarjanje zaman. „Ah, gospod župnik, kolikokrat sem v zadnjem času mislil na pogovor, ki sva ga imela na potu v Romenay. Takrat sem vam proslavljal zakonsko srečo. Nisem vedel... to morem navesti kot edini izgovor. Srečni, ki so zmožni odpovedati se ljubezni do žene, ko hočejo služiti svojim bratom v Kristusu! še se spomi-minjam, da sem vam s sočutnim glasom takrat dejal: „Oh, vi samec!“ Danes sem samec tudi jaz, a drugače kot vi. Ne smem iskati tolažbe v spominih preteklosti. Ljubil sem... in ljubezen je vzbudila v meni potrebo po nežnosti... postaral se bom, ne da bije ob meni srce v taktu z mojim, ne da me čustva ljubečega bitja spremijo na pot proti večnosti. Preteklost mi je postala neljub spomin. Bodočnost pa me plaši. Kar sedaj potrebu- jem, je sočutje. Zato pa gospod župnik, boljši del ste si zvolili vi!“ Pastor je umolknil. Oči so se mu zapičile v tla, plavajoče v žalostnem premišljevanju. Nato sem zapazil solze , ki so mu začelel polzeti po licih. Stresel je z glavo, kot da bi se hotel prebudit; iz morečih sanj. „Z Bogom!“ je kratko dejal. Približal sem se mu in ga iskreno objel. „Ne pozabite name, gospod pastor! Župnik v Rome-nayu bo ostal vse življenje vaš prijatelj!“ Spremil sem ga do vrat. Ni več obrnil obraza prot; meni. Sledil sem mu s svojim pogledom, dokler ni izginil v svoji hiši. Vedel sem, da ga ne bom videl nikdar več. Nikdar! Je to beseda, ki včasih zven; v naših dušah kot udarec, ki ga zada agonija poslednjih ur življenja. Vrnil sem se v župnišče. V veži sem srečal kuharico Prudencijo, ki je iz kuhinjskega okna opazovala, kako se je nesrečni pastor poslovil od mene. Menim, da bo najbolje, če našo zgodbo zaključim z njenimi besedami: „Ah, gospod župnik, kako bi premikastila ono žensko, ki je pustila pastorja zaiti v tako žalostno dušno stanje! Dober ta človek, pri moji veri! Če bi bila jaz na njeS0-vem mestu, to bi ji pok*' zala, kaj se pravi zlora"' ljati plemenita čustvi kot je ljubezen. Toda, zakaj se je poročil? kdo hoče biti duhovni»' naj se ne poroči! Duhov" nik ne sme imeti drug* žene kot vere. Duhovni»1 ki se poroči, je enak sv°" tu. Se zaljubiti in joj, vl' deti zaljubljenega duhovnika, to je višek! Ves da* bo klical po župnišču-„Moj mucek! Moja zlata' Moj srček!“ In groz»’ Poročen duhovnik, ki ob-jemlje v župnišču in gr* nato pred oltar. Po stanovanju je videti obešen0 žensko obleko, duhovnikov brevir kje med ženskim nakitom, duhovnikov talar kje med ženskimi krili. In zakonska spalnica! Bog se na8 usmili! Najprej b; jo bi'-0 treba pokropiti z blagoslovljeno vodo, poten) šele vstopiti, kajti notri se je naselil sam hudič.-Poročen duhovnik, oh, oh, oh... Gospod župnik, verjemite mi, to ne gre, zares ne, s tem ne bi biH zadovoljni ne ljudje ne Bog!“ Nič nisem rekel na t» izliv zgovorne Prudenci-je. Zatekel sem se v obednico. Skozi napol odprta vrata pa sem jo moral še dolgo poslušati, ko je ropotala z lonci in stresala nad njimi svojo sveto nevoljo. KONEC Editor responsable: Pbro. Antonio Orehar, Ram6n Falcon 4158, Buenos Aires Registro de la Propiedad Intelectual No. 574.991 Tiska tiskarna Vilko, Castro Barros 917, Buenos Aires, Argentina Vsi letni časi so lepi, a najlepše je pozimi, ko beli sneg pokrije našo domovino. POVERJENIKI: Argentina: Dušnopastirska pisarna, It. Ealcfin 4158, Buenos Aires Brazilija: Marija Mestnik, O. Postal 7058 Sao Paulo, Brasil U.S.A.: „PamlUa", 3116 Glass A ve, Cleveland, Ohio Kanada: Ivan Marn, 83 Victor Ave, Toronto, Ontario Trst: Marijina družba Via Risorta ", Trleste, Italia Italija: Zora PiSčanc, Riva Piazzutta 18, Gorizla Avstrija: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec Celoletna naročnina za Argentino in države, ki nanjo mejijo, (razen Uruguays) 230 pesov; za Uruguay Je naročnina 300 $; zu U.S.A. in Kanado 5 dolarjev; za Avstrijo 95 šilingov; za Italijo 2000 lir; drugod protivrednost dolarja. r