Cankarjev glasnik Mesečnik za leposlovje in pouk. Izdaja CANKARJEVA USTANOVA Uredništvo in upravništvo Urednik: Etbin Kristan 6411 St. Clair Ave.,Cleveland, Ohio. Upravnik: Louis Zorko Naročnina za Zedinjene države: Na leto $3.00, pol leta $1.50, za 4 mesece $1.00, posamezen zvezek 30 centov. Za inozemstvo $4.00 na leto. CANKARJEV GLASNIK (CANKAR S HERALD) is published monthly by the Cankar Foundation, 6411 St. Clair Ave., Cleveland, Ohio. ■ntered m Second CUu Mutter August 31, 1937, at Cleveland, Ohio, under the Aet of March 3. 1879 Subscription rates: Domestic — One year $3.00. Half year $1.50. 4 months $1.00. Foreign $4.00. Single copy 30 cents. Editor: Etbin Kristan Manager: Louis Zorko "Vsebina KAPITALISTIČNI EVANGELIJ NA DEŽELI .......................................208 ETBIN KRISTAN: MAJKOVA UGANKA ............................... 207 O, DA — VERSAILLES ........... .............................................................212 IVAN VUK: INDUSTRIJA KRVAVEGA ZLATA ................................214 POTUJOČE VSEUČILIŠČE ................... ..............................................216 E. K.: OBUJEN SPOMIN ........................................................................218 JURIJ RUS: ŠPANSKI DNEVNIK (konec) ...........................................221 2ENSKO POGLAVJE: MATERINSTVO ............................................224 E. K.: JULKINA ZMOTA (nadaljevanje) ...............................................226 E. K.: DREJCETOVA POT (nadaljevanje) .............................................229 ZA GOSPODINJE ........................................................................231 C9 Hurricane pravijo viharnemu vetru, ki Je sposoben, da podira hiše, meče ladje ob pečine, roje drevje s koreninami ln se v svojem divjanju sploh ne ozira na to, kar je ustvarila priroda ali človek. Večinoma mislijo, da je beseda nastala, ker vihar na sladkornih poljih roje in odnaša trije—"hurries the canes away." V resnici je izvir besede /se drugačen, dejansko amerikanski. Nekatera indijanska plemena so imenovala boga viharjev "Hurakon" in to so prvi naseljenci popačili, da Je zvenelo bolj angleško. Sedaj uživa ta beseda v angleščini vse pravice. Nevtralnost. V pariški "Evrope" je dobro označil "nevtralnost." ki igra zadnja lete v medna- rodni politiki svojo zahrbtno vlogo. In pravi: 'Nevtralnost Snenk ne vtikaj se v reči. ki se te ne tičejo Toda ker vse, kar se godi v družbi in po svetu, na katerem živimo, prizadeva posredno ali neposredno vsakega člana družbe je vedno težko, ostati nevtralen. Mrtev človek je nevtralen. Nevtralnost je neka vrst smrti." iJuhovl. Kako globoko je vkoreninjena vera v duhove ceio v krogih, v katerih bi bilo pričakovati najmanje praznoverja. kaže sledeči slučaj. Neki Nemec je oglašal v londonskih listih, da Je za gotovo nagrado pripravljen, pregnati duhove iz hiš in gradov, kjer "straši." Stopetdeset lastnikov starih graščin se je oglasilo, da potrebujejo njegovo službo. Schweinehund. Londonski "New Statesman and Nation" ima sledečo se non e vero, e ben trovato: Neki pijanec, ki Je povzročil precejšno rabuko, ker je imenoval Ooe-bbeisa "Schweinehund" (zelo navadna nemška psovka, ki pomeni "svinski pes"). Je bil aretiran, tožen in obsojen za tri grehe: prvič, ker je bil pijan in nereden, drugič, ker je rabil grde besede o uradni osebi, tretjič se je pregrešil zoper varnost države s tem, da je izdal uradno tajnost." Kampanja za "Cankarjev glasnik" Zadnji občni zbor je naložil direktoriju, da uvede posebno kampanjo za večje razširjenje Cankarjevega glasnika ne le v Clevelandu, kjer izhaja, ampak povsod, kjer žive Slovenci, ki se zanimajo za svojo kulturo. V Zedinjenih državah in v starem kraju si je Cankarjev glasnik v poldrugem letu svojega obstanka pridobil veliko priznanja, ki nas mora spodbujati, ne le da ohranimo revijo, ampak ji tudi utrdimo podlago in zagotovimo bodočnost. Cankarjev glasnik je našemu ljudstvu potreben — ne namej-sto ampak poleg dnevnih in tedenskih listov, ker ima svoje posebne naloge na svojem posebnem polju zdravega razvedrila in pouka; ne izhaja torej, da bi delal konkurenco drugim li stom, temveč da bi vzgajal več in več mislečih čitateljev in vzpodbujal v njih večjo željo po duševni hrani, brez katere je vsak napredek nemogoč. Da doseže čim boljši uspeh, je direktorij sklenil za to delo zainteresirati ne le svoje moške prijatelje, ampak tudi ženske, ki so v splošnem že pokazale mnogo zanimanja za Cankarjev glasnik. To je veselo znamenje, zakaj vsako napredno gibanje se poživi, če ga ženske ne ovirajo, temveč pospešujejo. Z ozirom na to je direktorij sklenil, da razpiše za razširjenje Cankarjevega glasnika KAMPANJO, ki se prične 1. marca in zaključi 31. maja t. 1. Vsi prijatelji Cankarjevega glasnika so vabljeni, da se u-deleže te tekme, za katero so razpisane siedeče NAGRADE Za 100 celoletnih naročnin: Ledenica (Izdelka General electric) vredna $164.50. Za 55 celoletnih naročnin: O-prava za spalnico (Sleeping room set), vredna H00.00. Za 50 celoletnih naročnin: Peč (Grand stove), vredna .$80.00. Za 40 celoletnih naročnin: — Pralni stroj (Washing machine) vredna $60.00. Za 30 celoletnih naročnin: Radio (Zenith), vreden $40.00. Za 20 celoletnih naročnin: Čistilnik za preproge (General E-lectric), vreden $29.00. Za 5 celoletnih naročnin: Ročni čistilnik (Breezell), vreden $6.00. Za 15 celoletnih naročnin: E-lektrična ponev (roaster Ne-sco), vred m $19.50. Za 10 celoletnih naročnin: Pražilnik (Automatic electric bread toaster — Sun beam), vreden $12.00. Za 5 celoletnih naročnin: E-lektrična ura (General Electric), vredna $5.25. Če živite v Clevelandu ali o-kolici. si vse predmete lahko sami ogledate, ako stopite v Dol-gan's Hardware Electric Appliance store. 15617 Waterloo Rd.; Mr. Dolgan Vam jih bo rade volje pokazal. Na ta način se lahko sami prepričate, da so predmeti vredni označene cene in da je vredno iti na delo za novimi naročniki. Naročnina na Cankarjev glasnik je za celo leto $3.00, za pol leta $1.50 in za 4 mesece $1.00. V tej tekmi se boste šteli dve polletni naročnini ali pa tri šti-rimesečne za eno celoletno. Kdor koli bi namesto razpisanega predmeta rajši imel nagrado v gotovini, dobi (30%) tri deset procentov provizije po številu pridobljenih naročnin. Kdor pa bo za časa te kampanje poslal en dolar direktno v urad Cankarjevega glasnika, mu bo naročnina kreditirana za pet mesecev. Na vse agitatorje in agitato-rice, stare in nove in na vse prijatelje in somišljenike Cankarjevega glasnika apeliramo, da skušate v tej kampanji storiti vse, kar se more, da bo prihajal Cankarjev glasnik v vsako hišo. kjer žive Slovenci in imajo Ivana Cankarja v svojih srcih. Vsa nadaljna pojasnila vam da tajnik in upravnik Louis Zor-ko, ako pišete na naslov: Cankarjev glasnik, 6411 St. Clair Ave., Cleveland, O. Vsak zastopnik ali zastopnica za Cankarjev glasnik mora i-meti poverilno knjižico, drugače ni upravičen nabirati naročnine Pišite ponjo še danes! Za kampanjski odbor: Direktori j Cankarjeve usta now Za kopelj. Neki zdravnik nam svetuje, kako naj pripravimo kad za kopelj. Večina ljudi—pravi—puste, da se nateče vroča voda. potem pa jo oblade z mrzlo. Mnogo bolje je, če se to stori narobe, najprej mrzlo vodo. potem pa dodati gorko. Na ta način se zrak v kopalni ne ogreje do neznosnosti in ne napolni z vlago In kopalec ni v taki nevarnosti. da se prehladi, kadar zapusti kopalno. Vroča para. Kadar se kdo osmodi z vžigalico, Je r*>-prijetno. če se popari s kropom, je slabše, če se pa opečv s paro, je lahko se hujše. Para. ki se razgreje za pogor. turbine, je tako vroča, da lahko vžge les. To se Je dognaK-s poskusi. Toda manj kot eno sekundo pozneje, ko prid? ista para iz turbine, Je že tako hladna dn bi se marsikomu: zdela premrzla za kopelj. MESEČNIK ZA LEPOSLOVJE IN POUK CANKARJEV GLASNIK Kapitalistični evangelij na deželi Zdelo bi se, da ni vredno, posvečati kaj pažnje listom po malih mestih in po deželi, ko je po naših metropolah toliko velikih dnevnikov vsake barve, ki navidezno ustvarjajo javno mnenje, četudi trdijo, da ga le izražajo. Toda če pride človeku kakšen zakoten kos natisnjenega papirja v roke, izpremeni včasih svoje mišljenje. Na tisoče je takih listov in skoraj bi dejal, da je njih vpliv večji od ponosnih Tribun, Heraldov, Timsev i. t. d., ki se bahajo z mlijonskimi cirkulacijami in dajejo čitateljem, zlasti ob nedeljah toliko papirja, da noben normalen človek ne more prečitati vsega. Lastniki teh velikanov si pač domišljajo, da delajo zgodovino Zedinjenih držav, izkušnja pa kaže, da varajo v tem ozira sami sebe. Pri zadnjih narodnih volitvah so, na primer v Chicagu vsi listi razen enega, razmeroma majhnega nasprotovali Rooseveltu, takozvani demokratični nič manj od republičanskih in do zadnje ure so poročali o nedvomni zmagi njegovega republičanskega nasprotnika. Na dan volitev pa so bili blamirani do kosti; čitatelji so pač kupovali Tribuno, Examinerja, Amerikanca i. t. d., glasovali pa vendar niso po njihovem navodilu. V velikih mestih je mnogo skeptikov. Dnevnike čitajo največ zaradi novic; prav mnogo jih je, ki se niti za politične novice, bodisi domače ali svetovne, ne zanimajo, ampak najprej poiščejo športno stran ali pa "humoristične" ilustracije. Poznal sem trgovca, ki ni mogel povedati razlike med kongresom in senatom, ampak nobena dogodivščina Popeyeva mu ni ušla. Neki učitelj mi ni znal povedati, kje je Jadransko morje, ampak imena vseh nogometnih igralcev od Atlantika do Pacifika so mu bila znana bolje od očenaša. V malih mestih so listi razmeroma majhni; če prečita člo- vek vsega, začne iskati, ali ni česa prezrl, ali ni še kaj na tej ali oni strani in marsikdo pregleda še enkrat, kar je že prečital. Nekoliko milijonov ljudi v deželi ne čita ničesar razen svojega lokalnega lista in morda še kakšno farmarsko ali podobno glasilo. In tem ljudem je večinoma tiskana beseda evangelij. Še vedno verjamejo, da mora biti resnično, kar je črno na belem. In kar je v člankih, mora biti čista modrost. Seveda se najdejo tudi tukaj izjeme, ampak v splošnem vendar velja pravilo. "Provinca" je konservativna, lena, ne-gibčna — kakor koli jo že hočete imenovati. Vsa zgodovina kaže, da so se vse odločilne izpremembe zgodile v velikih mestih, vse revolucije, duševne, politične ali socijalne so se porodile v metropolah. To pomeni, da je tukaj več samostojnega mišljenja, več naprednega čuta, več odločnosti; kolikor je tega po deželi, ne pride do veljave in ne prinese rezultatov, ki bi bili vredni vpoštevanja. Kdor veruje v demokracijo, ga ta dejstva ne morejo veseliti. On noče črede, ki sledi vodnikom in sprejme nove pastirje in jih morda celc navdušeno pozdravi, če so slučajno — brez njihove podpore, tudi brez njihovega zanimanja prišli na površje, če se kakšnemu predrznemu reakcijonarju posreči, da jih strmoglavi, bo čreda njemu sledila. Za dosego najsvetlejših in najbolj vzvišenih ciljev je treba večine, zelo velike večine, ki jih dobro pozna in razume, ki veruje vanje in jih hoče. Le v taki, ne le številni, ampak tudi duševni večini je garancija, da bodo cilji doseženi in ohranjeni, če pridejo v nevarnost. Ni dovolj, da se v delavskem razredu ustanovi neka elita, ki spozna težo jarma in pot do osvoboditve; uresničiti se more odrešenje še le tedaj, kadar ne bo več elite, ampak ji bodo vsi zatirani enaki v spoznanju in odločnosti. Kar koli vpliva na izkoriščane množice, je torej važno, pa naj prihaja od Hearsta ali Howarda ali od kakšnega zakotnega izdajatelja na tem ali onem Main Streetu. In naprednjaki v metropolah, če jim je res kaj do naprednosti, bodo morali po-svetiti več pažnje in brige ne le za rezidenčne oddelke in za slume svojih milijonskih mest, ampak tudi za Gopher Prairie. Zenith in Middletown. Pred kratkim mi je prišel v roke edini list takega komaj znanega mesta. Vedoč od prej, da je navadno prazen kakor buča, iz katere so naredili masko, sem ga le površno prelistal, potem pa sem vendar pogledal uvodnik, edino, kar bi moglo biti originalno razen par brezpomembnih domačih vesti. Pozneje serc se prepričal, da tudi ta članek ni prišel iz urednikove glave, zakaj našel sem ga enakega ali pa z majhnimi izpremembami v slogu tudi v drugih listih. To je le toliko zanimivo, ker kaže, da gre za sistem; ampak prav to dejstvo je navsezadnje važno. Ne le v oni večji vasi, ampak po vsej deželi naj bi možgani uživali to medicino. V vseh teh člankih, oziroma v tem enem, kdove kolikokrat pomnoženem članku ne gre za nič drugega kot da se v čitateljih utrdi vera v kapitalizem in da se ta hrana ljudstvu napravi slastna. Filozof, ki se je lotil tega dela, si je naredil nalogo dokaj enostavno. Kdor ne razume kapitalizma, mu je tu pojasnjen. "Če se oprosti vseh pritiklin, ni kapitalizem nič drugega kot sistem izmenjave. V najbolj primitivnih družbah so imeli barantanje in izmenjavanje. Imajo je v komunistični Rusiji in v nacij-ski Nemčiji. Lahko izmenjate svojo spretnost ali svoje posebne talente za ameriške dolarje ali pa za visoke sedeže v sovjetski zvezi. Lahko prihranite svoje dolarje in povečate svoj vpliv; prav tako lahko porabite svoj um in povečate svojo politično moč. . Zelo priprosto, kajneda? Človeku bi se taka nevednost raziagatelja kapitalističnega sistema smilila, če ne bi bilo popolnoma neverjetno, da je leta 1939. človek, ki piše o gospodarskih in političnih problemih, resnično tako naiven. Namen tega modrovanja je preveč očiten. Toda tisti, v katerih službi se kuha in razpečava ta duševna hrana, špekulirajo na tem polju kakor so vajeni špekulirati na borzi. To ne zahteva od čitateljev napenjanja možganov; namenjeno je ljudem, ki se ne ukvarjajo s kritiko, z analizami, s prebavljanjem; videti je nedolžno in doseglo bo namen. . . Kaj za to, da je definicija kapitalizma v svoji navidezni enostavnosti lopovsko zlagana? V vsem odstavku je resnično edino to, da je bilo zamenjavanje znano v primitivnih družbah. Duševno lenemu čitatelju pač zadostuje to, da sprejme vse, kar sledi, z enakim kimanjem. Kdo naj mu razloži, da se kapitalizem bistveno razlikuje od onih primitivnih družb, od nikakor ne primitivnega fevdalizma in da se celo sedanji kapitalizem, dasi ne v «vojem bistvu, že razlikuje od prvotnega? Seveda bi se sam lahko domislil, da je pogostoma hotel zamenjati svojo spretnost za ameriške dolarje, pa je nihče ni maral kupiti in da se je tako godilo in se še godi milijonom. Gotovo se nekateri "posebni talenti" lahko zamenjajo za dolarje; predsedniki nekaterih bank in velepodjetij, nekoliko finančnih carjev in industrijskih kraljev, za nameček še par hollywoodskih zvezd priča to — ampak koliko izmed 130 milijonov jih je, ki se jim je ta kupčija posrečila ali pa, ki so bilo dovolj previdni, da ho prišli v Rockefellerjevi ali Du Pontovi hiši na svet? Kapitalizem je sistem izmenjave. . . ! Če bi res to bilo zračilno zanj, v čem se torej razlikuje od drugih sistemov? Zakaj ni kapitalistična buržvazija mij-ovala, dokler ni bil fevdalizem strmoglavi jen? Zakaj se upira vsakemu drugemu sistemu? Zato, ker je — česar v Ameriki celo mnogi delavski voditelji ne spoznajo — sistem gospodovanja, ki je zagotovljeno tistim, ki imajo kapital v svojih rokah. Za delavno ljudstvo pa je to sistem sužnosti, ki ga sicer s svojimi strokovnimi organizacijami in s pomočjo kakšne dobrohotne vlade lahko nekoliko omilijo — pa res le nekoliko, katerega se pa ne morejo iznebiti, dokler z združenimi močmi velike, zavedne večine ne odpravijo vsega sistema. Za kapitalizem ni značilno izmenjavanje, ampak moč kapitala, ki si je prilastil rudnike in vode, tovarne in plavže, železnice in stroje in vsled tega lahko dovoli množicam, da si v potu svojega obraza zaslužijo boren kruhek, ali pa jih obsodi na stradanje. Svojo spretnost, svoje znanje, svoje "posebne talente" lahko nosiš na trg; ampak vredni so le toliko, kolikor jih ceni kapitalist. Če imaš, recimo, poseben talent za priganjanje, lahko upaš, da bo kupljen; če znaš svoje znanje prilagoditi "potrebam" in vtepati mladini v glavo nauke, prijazne kapitalizmu, je mogoče, da postaneš profesor, če se pa drzneš predavati po svojem prepričanju, ki slučajno izvira iz znanja, pa ne iz kapitalističnih ukazov, boš prav tako lahko stal v dolgi vrsti pred ljudsko kuhinjo kakor "navadni" delavec, ki je po izgubljeni stavki prišel na črno listo. Člankar, ki poje otroško slavo kapitalizmu, bi se o tem sam lahko prepričal, če misli, da je res, kar piše. Poglobi naj se malo v socijalizem — v tisti socijalizem, ki ni potvora ali ugibanje, temveč znanost — in naj potem objavi članek ali dva na podlagi pridobljenega znanja. Kaj se mu bo tedaj zgodilo, se lahko ugane brez težav. Ampak tega ne bo storil, ker je hlapec, boječ se za svoj vsakdanji kruh in skuša vdihavati hlapčevskega duha v vse, ki čitajo njegove z enim resničnim stavkom začete dolgovezne laži. Tisti trpini kapitalizma, ki so prebujeni in razumejo, da ne bo sužnosti kraj, dokler ne bo konca kapitalizma, morajo vzeti to v poštev. Le romantični revolucijonarji morejo sanjati o dnevu, ko se bo v New Yorku, Chicagu in Detroitu zbralo par sto tisoč proletarcev in bodo "strmoglavili" tiranstvo denarne mošnje. Sto milijonov jih morajo poučiti, prepričati, pridobiti in utrditi, preden zmagajo in zavarujejo sadove zmage. Vsi ti milijoni ne žive v Bostonu, Clevelandu, Los Angelesu in Seattlu, ampak velik del jih je po one horse townih in med divjim pelinom. Oni štejejo prav tako kakor New Yorčani in Chicažani. Majkova uganka ETBIN KRISTAN A VOGALU je bila majhna gostilna in poleg nje je imel Stapinski svojo trgovino. V obeh prostorih so bili poljski delavci kakor doma. Največ jih je bilo samcev in v stanovanjih ni bilo nič prijaznega, gospodarji pa tudi niso radi videli družbe v svojih hišah. Stapinski jih ni podil, kadar ni bilo v trgovini kupcev in navadili so se, da so jo kar sami zavili k sosednim vratom, če so opazili, da so na poti. V gostilni sem se seznanil z Majkom; kdor koli je prišel tja, se je moral seznaniti ž njim, ker je smatral vse goste za eno družino. To je bilo pred leti in včasih sem ga videl vsak dan. Postala sva dobra znanca; ali pa sem j/a poznal ? Čez nekaj časa sem mislil, da sem '/a, pa vendar ni mogoče, zakaj ko se je zgodilo, mi je bilo kakor da me je kdo s cepcem udaril po glavi in niti verjeti nisem mogel, kaj še, da bi bil razumel. Pa vendar se zdi, da se je mora-lo zgoditi, kakor da je bilo usojeno. Ko sva se bila že nekolikokrat sešla, sem začel odpirati vsa predala, pa nisem našel nobenega, kamor bi ga bil mogel vtakniti. Še povedati bi ne bil mogel, kaj me je na njem zanimalo ; nemara so bile njegove oči, ki so bile vedno velike kakor da iščejo in vprašujejo. Pa pravzaprav sem opazil to le mimogrede, gotovo ni sam pogled naredil posebnega vtisa name, na druge pa menda še manj. Saj med njegovimi tovariši ni bilo velikih opazovalcev in za notranje življenje svojega bližnjega se niso zanimali. Dovolj jim je bilo, da je bil dober družabnik, a«i je bil včasih siten, kadar se ga je malo pre-več nasrkal, zlasti če mu gostilničar ni hotel več postreči. V tovarni so ga radi imeli, ker je bil dober delavec, močan, priden in izurjen; le tisto leto, ko se je začelo neko gibanje in so delavci ustanovili neko društvo, so ga začeli po strani gledati, češ da je eden glavnih pun-tarjev in potem, ko je prišlo do stavke, je dolgo oh tal brez dela. Nekateri so mislili, da tega ni mogel preboleti, toda v tem se na vsak način motijo. Prepričan sem, da me prve čase ni nič kaj rud imel. Imel je razlog za to. Gostilničar Frank, kljub vsej zunanji osornosti zelo dobra duša, mu je včasih dal kaj na kredo, vedoč, da mu lahko bolj zaupa kot mnogim drugim, včasih bolj "imenitnim" gostom. Toda to je veljalo le, kadar je bil popolnoma trezen; kdor je imel dovolj, tudi za najboljši denar ne bi bil mogel dobiti nobene kapljice. Enkrat, ko Franka ni bilo v gostilni, je bil Majk široke volje in je naročil natakarju, naj prinese vsej družbi piva na njegov račun, žan je bil že pripravljen, da natoči, mene je pa nekaj pičilo, da-si me v resnici vsa stvar nič ni brigala, pa sem dejal natakarju: "Na tvojem mestu ne bi postregel; če bi Frank bil tukaj, mu ne bi nič dal." — Majk se je ujezil, žan se je pa popraskal za ušesi in, misleč, da imam prav, odšel na drugo stran, pa se nadalje delal gluhega. Prizor je bil precej mučen. Pozneje sem poklical Majka in mu dejal: "Ne bodite neumni, saj veste, da bi vam bilo na plačilni dan žal. če bi bili v družbi sami prijatelji, bi bilo drugače, dasi bi prav oni najmanj zahtevali, da zapravljate zanje denar, ki ga nimate." Majk je nagnil glavo daleč nazaj, me premeril in odgovoril, "Gospod Bratkovič, ali ni moja stvar, če vidim rad vesele ljudi?" "Pijane ljudi, ste hoteli reči, zakaj razen dveh ali treh vaših tovarišev bodo vsi pili vaše pivo, dokler ne bodo začeli razsajati in roban-tati, pozneje se vam bodo pa smejali. Potrebni niso pijače, ampak dobro bi se jim zdelo, da vas pomolzejo." Iz njegovih oči so švigali bliski, toda motili me niso, ker sem že vedel, da se od njega ni bati nobene sile. Z besedami se je sicer delal zelo hudega, pest jih pa ni podprla. In ko je neki tovariš, ki je imel avto. odhajal, sem ga, dasi se je nekoliko upiral, brez posebnih težav odpravil ž njim. Nekako teden dni ga nato nisem videl. Frank mi je pravil, da ga je vprašal, ali imam jaz kaj pravice v gostilni in ker ni vedel, kam meri s tem vprašanjem in mu je dejal, naj bolj natanko razloži, ga je Majk omeril z dolgim pogledom, ki se je—crescendo—vrtal v njegove oči, potem pa, ko se je zdelo, da ga mora pre-bosti, se na kratko obrnil in počasi odšel. čez nekaj časa me je videl v kuhinji, kjer je vladala Frankova sestra in sem si jaz pridobil pravice kuhinjskega mačka. Prišel je in njegove oči so bile še večje kot po navadi in vse okoli njih je odseval veder smehljaj. "Smem nekaj reči?" je vprašal, ne ponižno ali boječe, ampak spoštljivo in obenem nekam dostojanstveno. "Zakaj pa ne? Saj ne grizem in na Olimpu tudi ne prebivam," sem odgovoril. "Prav ste storili zadnjič, gospod Bratko-vič," je dejal in če se primeri še kaj podobnega, se nič ne ozirajte na moje besede, kadar sem — jezen. Takrat nisem ... kako bi dejal ... nisem odgovoren za svoja dejanja. Ne vidim jasno. Zdi se mi, da moram razveseljevati vse ljudi, pa se le vedem neumno kakor navaden pijanec. Saj nisem nič drugega . . ." "Kako, da bi ne bili nič drugega? Večkrat vas vidim treznega kot pijanega—" Segel mi je v besedo: "Vi me ne zaničujete? Res ne?" Začudil sem se potencirani resnobi, s katero je izgovoril te besede. "Zakaj bi vas zaničeval ? Ne spominjam se, da bi bil storil kaj, po čemer bi mogli soditi tako. Sploh ne zaničujem ljudi." "Lahko bi me zaničevali. Včasih se sam zaničujem. Kaj bi človek sam s seboj, če nič ni vreden?" V meni je zbudil silno željo, da bi zvedel, kaj se godi v njegovi duši, pa nikakor nisem vedel, kako bi se mu približal, ne da bi ga užalil. Zdelo se mi je. da odevajo njegove grenke besede nerazodete rahle čute, ki se jih je nevarno dotakniti.. . "Nikar ne govorite tako," sem dejal; "vsak človek je nekaj vreden in najhujše je. če pozabi na to. Tedaj res lahko izgubi samega sebe. Vam pač ni treba tega." Pogledal me je s tistim čudnim pogledom, ki se je zavrtal v oči kakor da bi jih hotel držati za vedno, potem se je pa naenkrat nasmejal. "Kaj pa sem?" je dejal malomarno; "navaden 'Polak,' dober za kožarno in za drugega nič." Postal sem malo nejevoljen. "Jaz ne bi znal opravljati vašega dela, torej morate biti nekaj vreden," sem odgovoril. "In kar se tiče Poljaka, smo vsi priseljenci." "Mogoče. Pa vsi ne govore tako," je odvr- nil in glas mu je šel za pogledom v daljavo, kdo ve, kam. Pokimal je, se obrnil in odkorakal. Gledal sem za njim. Kdo ima take kretnje? Kdo stopa tako? — Spomnil sem se: ljudi, ki so bili dlje časa pri vojakih, se je to prijelo. Pa sem zvedel, da je bil v času svetovne vojne v nekem kanadskem oddelku v Franciji. Kako je prišel v Kanado? Ko sem ga pozneje vprašal, je zamahnil z roko: "To je bilo davno in je vse minilo. Govorimo o čem drugem." Ali se mu je zgodilo tam kaj neprijetnega, da bi rad pozabil? Ali ga je svojeglavost, katere ni nikdar skušal zatajevati, spravila v kakšno sitnost? ... Nekoliko odgovora na ta vprašanja sem dobil kmalu, ko je prišel v gostilno z nekim pismom in ga obračal v rokah kakor uganko, za katero ni rešitve. Za njim je prišel Stapinski in naročil čašo piva. "Kaj pa vrtiš tam? Ali si dobil pismo od neznane ljubice, pa ne moreš med vsemi svojimi nekdanjimi dekleti najti prave?" ga je podražil. Majk mu je molče izročil pismo. Stapinski je prečital in ga debelo pogledal: "To vendar razumeš, saj je jasno." V nasprotju z večino svojih tovarišev je Majk res znal dobro angleško. Vendar je pa skomizgnil: "Ne vem, kaj hočejo od mene." "Ne veš?" se je začudil Stapinski. "Citati vendar znaš." "To nima ne repa ne glave. Vojna je davno minila. Sploh ne vem več, ali je bilo res. ali ne." "Pojdi se solit!" je vzkliknil Stapinski. "Podpiši, kar je pismu priloženo, pa jim vrni in na to dobiš povojno nagrado, določeno vsem. ki so se častno udeležili vojne v kanadskih četah. Nobene velike učenosti ni treba, da razumeš to." "Ne gre mi v glavo," je dejal skomizgo-vaje; "kdaj sem prosil za tako nagrado? Kako so me našli?" "Ne ukvarjaj se s takimi neslanimi vprašanji! Nagrada je tvoja in menda nisi tako neumen, da bi se je branil. Če so jo zaslužili vsi drugi, si jo moral tudi ti zaslužiti pošteno. Vlade ne mečejo denarja za nič za ljudmi." Izraz začudenja je izginil z Majkove>rs obraza in nekakšna otroška veselost se mu je zasvetila v očeh. "Pa naj bo, če misliš, da je tako," je dejal. "In ti misliš, da je prav tako?" "Podpiši, durak, pa ne govori tako neumno. Toliko denarja obenem že menda nisi imel, kar pomniš," ga je Stapinski zavrnil, že nekam jezen. "Imaš prav. Moj spomin ne sega daleč." Potegnil je roko preko čela in potem dvakrat zamahnil z dlanjo kakor da je hotel prepoditi nekaj, kar mu je stopalo pred oči. "Torej mora biti pravilno. Ha—človek nikdar ne ve . . ." Čez nekoliko tednov je prišel denar in Majk se je vedel kakor otrok. Najprej je vprašal Stapinskega za račun in mu plačal dolg, potem je storil to tudi v gostilni. Petak je vtaknil v žep, vse drugo pa je dal Stapinskemu, da shrani zanj. "Ampak ne daj mi niti centa, če bom pijan, niti ne, če ti grozim, da te ubijem. Saj še nisem nikogar, četudi sem že dostikrat žugal in bi bil včasih kdo zaslužil." Tone, Slovenec, ki je rad koga podražil, je posegel vmes: "Kaj ti veš, koliko si jih ubil! Zapisaval jih nisi." "Kašna neumna šala je to?" se je začudil Majk. "šala? Neumna? — Saj si bil vojak, bil si na drugi strani in zdaj si celo dobil nagrado." Majku se je lice tako izpremenilo, da ga je bilo komaj spoznati. "Ali je to res? Nagrade so dali za — za—" Frank je slišal zadnje stavke, pa je za-klical: "Pustite take neumnosti!" "če je nagrada za—za tiste grobove," je sugestiji hudičevi in se njemu na ljubo poten; kolje do blaznosti. — Kakšno pa je to vaše delo ? — Enostavno, bi lahko rekel. Mi se tako-rekoč samo izprehajamo po raznih sektorjih nekdanjega bojišča. Če na pogled ne opazimo ležišča materijala, preiskujemo teren s kopjem. Z njim sujemo v zemljo na krajih, ki se nam zde, da je v njih zakopan materijal. — Kako pa se vam to zdi ? — To je že vprašanje spretnosti in izkušnje. Redko se motimo. Sama oblika zemlje, če nima prave naravne lege, nam je sumljiva. In nas vodi na pravo sled. Te znake lahko opazi vsak, ki le malo pogleda. Res je, včasih se zmotimo in ne najdemo ničesar, ali pa samo 'Stanke padlega bojevnika, ali okostje konja. Tudi vaščani nam pomagajo. Orač, na primer orje in če najde topovsko tuljavo, sporoči to občini in ta obvesti podjetje bodisi telefonično, bodisi pismeno. Podjetje nas pošlje s svojimi strokovnjaki in pripravami na mesto, da iz-kopljemo potem materijal. Ves najdeni vojni materijal se prepelje najprej do izoliranega skladišča v okolici Altera. Tu se ves materijal najprej sortira. Mu-nicijo, ki jo smatrajo še za nevarno, odložijo na stran ter jo razvrste po kategorijah v nekake okope, obdane z valovito pločevino, ki je rned vojno služila za strehe v okopih. Tudi te pločevine je mnogo na bivših bojiščih. To mu-nicijo potem polagoma uničujejo. Sežgo jo ali ;>a razstrele v pečeh, ki so pokrite s to valovito pločevino in z zemljo. Izoliran teren, kjer se ta materijal uničuje, je obdan z bodečo žico ter so na nji pritrjene rdeče zastavice in napisi, ki opozarjajo vsakega, naj bo oprezen. Vso ostalo municijo, ki jo strokovnjaki označijo za varno, spravijo v dobro zavarovane »hrambe. Tu delavci s posebnim orodjem odvijajo vžige s tuljav. Vsi kovinski deli tega materijala so po !. času. PRVO DEJANJE. Pisarniška soba v tovarni "Excelsior Leather Co." — Na desni vrata v druge pisarniške sobe, zadaj v gospodarjevo pisarno. Spredaj na levi nekoliko obrabljena pisalna miza, za to lesen naslonjač; na desni manjša pisalna miza za pisalni stroj. Ob steni na levi omarice za spise; zadaj na desni miza, na kateri je nekoliko debelih knjig in raznih kožnih vzorcev. Nekoliko navadnih stolov. V desnem zadnjem kotu obešalnik za obleko; na njem Hodzinskijev klobuk in Dor-i.un klobuk in lahek površnik. HODZINSKI sedi za pisalno mizo. Spisi in knjige so pomaknjene na stran, na tako iz-pražnjenem prostoru je kupček drobiža. DORMA stoji pred mizo in ga opazuje. HODZINSKI (vzame četrtak s kupčka, ga ogleduje in polem položi predse.) — Ti si že precej vreden, torej boš vodil knjige. Pa glej, da se ne zmotiš. Številke so številke. Če najdejo napako v njih, bodo rekli, da si hotel krasti. Le gosp>odar se sme motiti; on je odgovoren le Bogu in sebi, to se pravi, le sam sebi. DORMA (smeje) — Pa se ne zmoti, ker se ne more. HODZINSKI — Seveda ne; bogovi se ne morejo motiti. (Vzame desetak s kupčka.) — Ti se mi zdiš, da imaš nekoliko sposobnosti. Likal boš kože. To je važno, zakaj če si neroden, lahko pokvariš vse, kar so drugi naredili. DORMA — Kako pa naj bi denar kaj pokvaril? HODZINSKI — Res, res; pozabijiv postajam. Vedno mislim, da imam opraviti le z ljud mi, z navadnimi ljudmi— DORMA — ki niso bogovi— HODZINSKI — ampak le roboti. (Vzame nekoliko centov.) Vi ste pa umazani. Odkod to? (Geizig vstopi neopazen in ostane blizu vrat.) DORMA — Pa ne, da so delali ? HODZINSKI — Glej, glej . . . Aii prihaja u/nazanost le od dela? . . . No, vse eno. Ko ste že taki, boste nategovali kože. Ampak pazite na žeblje, ker nimate izkušnje. Zadnjič se je f-nemu zaletelo, ko jih je imel polna usta; nekoliko jih je izpljunil, druge je pa pogoltnil. Te hrane ni bil vajen in dva meseca je bil v bolnišnici. DORMA — Morda bo treba bolnišnice tudi za denar. HODZINSKI — E—denar si jo lahko sam /zida, če hoče. Denar lahko stori vse. GEIZIG — Ali sta oba pijana? HODZINSKI in DORMA (se zdrzneta.) HODZINSKI (nehote stisne cents v pest.) — Ne, gospod Geizig. Tukaj ni pijače in zunaj še nisva bila. GEIZIG — Kaj mi je to mar? Pisarna ni igralnica. HODZINSKI — Igral sem se z denarjem; nisva igrala za denar. GEIZIG — Neumnosti sta počenjal;'.. l'o znam vas, Hodzinski; že dolgo vas opazujem. HODZINSKI — To je vaša pravica. GEIZIG — Gotovo! In vem, da se igrate z ognjem. HODZINSKI (mu pokaže cente v roki) — Ne z ognjem, le s centi in nikli. GEIZIG—Pazite! Na moji mizi je deset prošenj, vse od mladih ljudi, ki so gibčnej: i od vas. HODZINSKI—Le deset?—Tisoč jih lahko dobite. Vsi bi radi živeli. Ampak vsi-.k spozna, da se ne more živeti od papirja in črnila. GEIZIG (vzroji) Hodzinski! . . . (Mirne-he.) — Zapomnite si, kar- sem vam dejal. Dobro si zapomnite. (Pogleda na žepno uro.) Kmalu bo ena. Pokličite mi Matonija. Potem poglejte, ali so torbice za Chicago pripravljene. HODZINSKI — Dobro. (Vzame klobuk z obešalnika in odide na desno.) GEIZIG (gleda za njim, potem se obrne k Dormi.) — Svetoval bi vam, Dorma, da ne poslušate tega pijanca. DORMA (ga pogleda začudena.) — Gospod Geizig, saj ni pijanec. GEIZIG — Vede se kakor da je pijan. Če ne od žganja, je pa pijan od muh, ki mu roje po glavi. Dolgo ne bom več trpel tega. Če se mu je zmešalo, spada kam drugam, pa ne v pisarno. DORMA — Kako, da bi se mu bilo zmešalo? GEIZIG — Sam ne vem. Vsa ta leta je bil tak, kakršen mora biti dober knjigovodja. Naenkrat se je začel družiti z ljudmi iz delavnic. — Misli, da ne vem, pa se prokleto moti. Vse vem, kar se godi tu okrog. DORMA (boječe) — Hodzinski je pošten. Nič slabega ni mogel storiti. GEIZIG — Zdi 3e mi, da ne razumete, kaj je v službi dobro in kaj slabo. Poslušajte moj svet, pa vam ne bo žal. Najbolje je ravnati tako, da je gospodar zadovoljen. Ali razumete to? DORMA — Ali—ali ne opravljam svojega dela kakor je treba? GEIZIG — Dal sem vam le dober svet. Uvažujte ga. Mladi ste, lepi, lahko imate lepo bodočnost. V vaših rokah je. Saj vam glava ni prazna . .. In spomnite se na to, da dela vaš oče v moji tovarni. DORMA (zelo začudena) — Gospod Gei-zig . . . MATONI (vstopi) — Poslali ste pome, gospod Geizig. GEIZIG — Da. Pridite z menoj. (Gre proti zadnjim vratom, pa si premisli.) Počakajte. — Dorma, na moji mizi je vse razmetano in pomešano. Pojdite, pa pospravite in uredite pisma in spise. DORMA — Da, gospod Geizig. (Odide zadaj.) GEIZIG — Sedite. (Ga pogleda.) Kakšen pa ste? Kakor da ste izgubili milijon na borzi. MATONI — Ne vem, kako bi bilo vam, če bi vam bila žena tako bolna kot je moja. Človek potajuje svoje skrbi in bolečine, dokler gre. ... Pa kaj! Za to me niste klicali. GEIZIG — Ne, za to vas nisem klical. Sedite. (Sede sam za pisalno mizo, Matoni na stol blizu mize.) Kaj se godi v tovarni, Matoni ? MATONI — Kaj se godi? Saj sami veste. Kože se stroje, izbirajo se, usnje se pripravlja za čevlje, za podplate, za avta, ročne torbice se izdelujejo— GEIZIG — Ali se hočete delati neumnega? Kaj se godi med delavci. To hočem vedeti. MATONI. — Kaj naj bi se godilo? Predobro se jim ne godi, tudi to vam je znano. GEIZIG — Ne, to mi ni znano in ni resnično. Zakaj v sedanjih časih si lahko obliznejo vse prste, če imajo zaslužek. MATONI — Gospod Geizig, te pesmi ne morete peti sto let. Ko je bil položaj res slab, četudi ga niso zakrivili oni, so vsi potrpeli. Sami so vam predlagali, da razdelite delo tako, da bo za vsakega nekaj. Res, za nikogar ni bilo mnogo, pogostoma za nobenega nič. Danes je drugače. Ni še dobro po vsej deželi. Ampak vam se množe naročila in dobiček. Ljudje niso slepi. GEIZIG (nestrpno) — Mojih knjig ne vidite, v mojo blagajno ne morete vtakniti svo- jih nosov. Tudi jaz ne kažem svojih skrbi na sejmu. MATONI (skomizgne) — Tako se je včasih lahko govorilo in če vas veseli, lahko govorite tako do konca dni. Le škoda je vseh teh besed, ker so nesmiselne. Besede niso več močnejše od oči. Ljudje vidijo, koliko se dela; to se ne da skriti. Tudi polni vagoni ne, ki odvažajo izdelke. Tudi računati znajo. Nobena skrivnost ni, koliko dobi kmet za kože, kadar jih pripelje in koliko— GEIZIG (udari po mizi) — Kdo vas je vprašal za to? . . . Saj vem, Hodzinskemu se je zmedlo, pa se je zvezal z vami in vam prodaja laži. MATONI — Ni treba Hodzinskijevih številk za to, kar je očitno. GEIZIG — Sploh, vse to ne briga delavcev nič, čisto nič. Kupčija je znanost in te se niso učili. Vse to je prazno blebetanje. Jaz plačujem toliko, kolikor je delo vredno; to je vse. kar se jih tiče. Matoni (počasi vstaja) — Kot je delo vredno? . . . (Zamahne z roko—) Čemu bi govoril? — Koliko cenite vi delo, je ena reč. koliko je res vredno, je druga. Tako ne dose-ževa nikdar soglasja in menda potrebujete tudi vi čas za kaj drugega. (Gre proti desni.) GEIZIG — Počakajte! Kadar vas kličem pomeni to, da določim jaz, kdaj sva končala Sedite. MATONI (se obrne, ga pogledu, sicvmizgm m potem sede.) — Kaj bi torej? Resnično, nisem razpoložen za prazne prepire. GEIZIG — Jaz tudi ne. To bi pravzapra\ lahko vedeli. — Kako je z vašo ženo? To me zanima, mene, barbara, ki nima srca in sesa kri svojim sužnjem. MATONI — Iz mojih ust ne prihajajo take psovke. Niso lepe in nič se ne opravi i njimi. Včasih sem ljubil boj, zmerjanja nikdar ne. GEIZIG — Včasih . . . Verjel naj bi. da ste se naveličali zdražbe. MATONI — Prav, prav. Amerikanci, ki so se uprli četrtemu Jurju, so bili le zgagarji . Vidite, tako sem utrujen, da se mi ne ljubi prepirati. GEIZIG — Trudni ste, a? — Jaz imam drugačna poročila. MATONI — Ne zanima me, kar vam pri- i/ovedujejo ovaduhi. Ce bi jaz bil gospodar, se ne bi zanašal nanje, ker je naravno, da jim resnica na more zadostovati. Ampak če mislite, da jih potrebujete, vam ne morem braniti. GEIZIG — Ce bi bili na mojem mestu, bi hoteli vedeti, kaj se godi. Morali bi. In jaz vem. MATONI — Ce mislite— GEIZIG — Pustiva to. Vi me ne boste nikdar razumeli. Vprašal sem vas, kako je z vašo ženo. MATONI — Zakaj se dotikate moje naj-olj skeleče rane? GEIZIG — Ker nisem tak divjak kakor mislite. MATONI — Divjaki najbrže niso najslabši ljudje na svetu. V takih razmerah žive, da jim ni treba teptati drug drugega. Mi smo civilizirani; ubijamo zaradi bogastva in umiramo zaradi revščine. GEIZIG — Bridkost vas je prevzela. Ampak vsaj tega mi ne morete očitati, da sem komu vcepil jetiko. — Kako je ž njo? MATONI — Kako je zdaj? . . . zdaj? . . . Ce bi jo bil mogel lani poslati v zdravejši kraj. kjer je čistejši zrak . . . Zdaj bi bila nemara zdrava. GEIZIG — Morda še ni prepozno. MATONI — Leto je dolga doba, če gre bolezen lahko ne zadržana svojo pot. Ce bi ne bilo prepozno — oh! — Nikar me ne mučite! .. . Zadnje dni pravi, da se počuti bolje, jaz pa ne vem, kaj to pomeni. Jetika je polna zvijač. Včasih poda človeku najsvetlejše upanje in kadar se zdi, da je rešen, ga nenadoma zadavi. GEIZIG — Ali vam ni nič na tem ležeče, da bi jo rešili? MATONI — Nič ležeče . . . ? Kako se le drznete, vprašati? Ce bi s svojim življenjem mogel rešiti njeno — ali mislite, da bi se obotavljal le eno sekundo? GEIZIG — Razburjati se vam ni treba; to nikdar ne koristi. MATONI — Ne koristi . . . Zato se vi ne razburjate. GEIZIG — Človek mora imeti samega sebe v oblasti; ne sme dovoliti, da bi ga kakršna koli druga oblast osvojila. MATONI — Tako se menda doseže uspeh — kar ljudje dandanašnji imenujejo uspeh. Pa vendar—vsak človek ima nekaj pod rebri; ali vam tam ne utripa nič? Ali morete tudi tistemu živemu stroju ukazovati kakor svojim podložnikom ? GEIZIG (nekoliko vznemirjen)—Kam merite? — Ne govorite tako skrivnostno kakor da hočete namigovat; na bogve kaj. (Dalje prihodnjič) Španski dnevnik JURIJ RUS H. Kaj je torej storil Mihael Kolcov? V njegovi zadnji knjigi o Španiji sta dva ako značilna odstavka, značilna za misel, ki jo hočemo razviti v tem članku: "V brzojavkah ne opisujem ter celo ne o-t, en jam več vseh bombardiranj; preveč je vsega, preveč strašno je in zmirom eno in isto." In še, pri odpotovanju v Rusijo: "Vrnil sem se na cesto. Pred menoj, na jlici Alkala, vlada nepredirna tema. Slišijo se streli, tuljenje nekoga in potem smeh. Šofer je vznemirjen, ker ga niso premenili, prosi, naj ga pustim, da si poišče hrane. Kazalci ročne ure se svetijo, kažejo deseto in štiriinpetdeset minut. Cez uro in četrt bo sedmega novembra. Ne, to noč te ni moči zapustiti, dragi Madrid." Ti dve "Urmelodien," kakor bi rekli Nemci, ta trezno-pretresljivi "preveč strašno je in zmirom eno in isto" ier toplo-osebni "ne, to noč te ni moči zapustiti, dragi Madrid," — to je pisatelj-žurnalist Kolcov. Ta dva čustva pisatelja-žurnalista je bilo treba povdariti z ozirom na nekatere meglene izjave v Sloveniji, kjer neki člankar nov literarni pojav imenuje "vojno, preneseno v območje duha" in ki ga mi razumemo kot umetnost dejstev. Dotični člankar je vse svoje misli zavozljal v en vodilni leitmotiv, ki izzveni približno takole: Pojavlja se vedno več del, ki v leposlovni obliki razširjajo miselnost, kot bi si jo želela razna politična vodstva . . . Saj to je tisto! Navedena misel člankarja je istotako starodavno nova kot njena nasprotnica, že zdavnaj dokazana misel o nemogočnosti apolitične umetnosti. To so zakrpane hlače, zmirorn lepo zlikane, zato bomo molčali. Člankar je mnenja, da ta literarni pojav ni nov, da ga pozna že fevdalizem, ko je mecen poveljeval u-metnosti. Med tedanjim časom in sodobnostjo je občutna razdalja in ves ta čas, to se razume, je plavala umetnost svobodna, odreaena vseh spon. Kajne, to se lepo sliši? Po mnenju člankarja bi morala mladina še zmirom iskati odgovora na pereča vprašanja o bistvu sveta in življenja. Le kdaj bo mladina smela živeti, kdaj bo lahko zavrgla pravljice Rudinov o brezmejnih "bistvih" ter stopila v dolino sedanjosti, ki edina da opojno srečo? Razumljivo je stokanje po le nh časih neoma-deževanih ljudi in neomadeževane umetnosti: cilj stoletne evropske miselae borbe vidi v stremljenju k . . . osebnemu življenju. Člankar kljub vsemu ozadju sožalja dosledno riše obliko današnje fašistične literature: "Vojna dejanja so zavita v legendaren he-roizem, do neba je poveličana vrednost zavestnega osebnega žrtvovanja, č< prav v praksi nima toliko veljave kot sape list, ki pade v jesenskem miru z veje, saj poedinec preprosto nič ne tehta in ga nihče ne vpraša po njegovi volji za žrtvovanje." Člankar je konsekventen, ko o-pisuje knjigo te vrste in s tem dokazuje, da ima kot opazovalec trdno politično prepričanje. Vsa beda se začenja, ko gre za pozitivno miselnost. Pri tej priči splava na površje stremljenje po osebnem življenju, ali, da se filozofsko izrazimo, stremljenje po Osebnem Življenju, ki je bilo, kakor nam dopovedujejo, zrno in plod vsega miselnega nehanja novejše dobe. . . Mi gledamo na osebno življenje drugače. Veliki ruski kritik Belinski si je za časa svojega hegelijanstva mislil osebno življenje do skrajnosti idealistično. Zanj sta bila objektivni svet in subjektivni svet edinost protislovij in smisel človeškega življenja je ležal v neprestanem dvoboju teh dveh razdeljenih svetov. Objekt in subjekt sta antitezi, sta si sovražna. Subjektivni svet obstoja sam po sebi, je človeška narava, na vsak način pa člove- ka že od narave vleče k njemu; objektivni svet pa človek doseže le tedaj, kadar premaga svojo subjektivnost. Omahovanje sem ter tja je brezkončno, je naravno, je neobhodnost, je tudi smisel življenja. Danes, pri grandijoznih spremembah, ko politični dogodek čez noč stare človeka ali rodi junaka, pri silovitih dvigih in padcih vsečlo-veškega dogajanja si moramo biti na jasnem, da človek še le nekaj pomeni, če je vprežen v brezkončni roj svetovnega doživljanja. Razredni boj je rezek, zato je to doživljanje prežeto izključno s politiko. Toda osebno življenje je ojačeno v neprestanem stiku s sebi podobnimi. Pomen resničnega človeka je po Pleha-novu v tem, da je "njegovo delovanje zavesten in svoboden izraz neobhodnega in podzavestnega stvarnega teka. V tem je ves njegov pomen, v tem je vsa njegova moč. Toda to je ko-losalen pomen, strašna moč." (Plehanov, O vlogi osebnosti v zgodovini.) Zaradi tega pa še ne postane osebno življenje mulj, čim se vpreže v verigo dogodkov. Narobe, izvršiti mora neko nalogo. In Plehanov pravi: "Rešiti nalogo, se še ne pravi biti samo simbol in označba tega, kar je že izvršeno." Mi vidimo jasno mesto človeka v svetovnem stanju. Ostane samo vprašanje svobodne miselnosti. Da je dandanes miselnost lahko v svojem bistvu samo politična, je samo po sebi umevno. Zadostuje kaka "Bekenntnis zur Vernunft" kakega Thomasa Manna: že to je velik politični dogodek! To pa ni padec pisateljske in čitateljske kulture. Pisatelj ne sme biti slep izraz političnih vodstev, mora pa biti zavesten izraz naprednih političnih idej. Kaj more zato, če se tudi kakšna politična skupina bliža istemu smotru, — močnejša bo obramba, silovitejši bo napad. Mihael Kolcov ni v "Španskem dnevniku" napisal niti ene vrstice samo z belo in črno barvo. Španska prokleto prozajična epopeja ni zatrla niti enega intelektualnega čuvstva pisatelja. Nasprotno, raznetila je čuvstva. ki niso bila pisateljem prejšnih dob tako neposredno dodeljena kakor sedaj. Svetovno doživljanje še nikdar ni bilo tako toplo in prisrčno. "Die Epoche der Weltliteratur ist an der Zeit" so velike besede starega Goetheja. Ta epoha je zdaj med nami, v srcih novih pisate- ljev, pisateljev, ki si, kadar jih premaga spanec, polagajo pod glavo portativni pisalni stroj. Španska epopeja je osebno življenje ali makar Osebno Življenje Mihaela Kolcova. Toda pisateljeva fantazija se je vlila v novo strugo. Da pojasnimo to misel, bomo privedli znane besede največjega romanopisca sodobne Rusije M. Solohova, ki jih je izrekel že pred leti: "Pisal sem 'Zorano ledino' po svežih sledovih leta 1930. ko so mi bili še sveži spomini o dogodkih. Ko pa sem jo začel pisati ter končal prvi del, sem stal pred dilemo, da to v tem momentu že ni več glavno, kar zanima čita-telja. Drugi dogodki so prišli, druge smeri se pojavile. Dogodki preraščajo ljudi in v tem je težava naših nalog." Nepotrebno bi bilo dokazovati, da se je ;oiožaj v tem oziru akutno poslabšal ali pa narobe, kakor se vzame ... Mi poročemo: narobe,—ker smatramo posledice tega pojava za sveže in prepotrebne. Tu imate formulo: Dogodek in pisatelj sta danes neločljiva elementa. eden prerašča v drugega, na vsak način pa korakata skupno, roko v roki. V zadnjih desetletjih opažamo krizo in prehod k novemu v ruskem literarnem življenju. Mnoge j/omembne lirične pesmi so bile odmev, ne pisateljevega mimohodnega čustva, marveč dogodkov in vendarle se niso izprevrgle v visoko-loneče ode. Na drugi strani se isti šolohov že leta in leta muči z drugim delom "Zorane le-'iine." "Dogodki preraščajo ljudi . . ." Dogodki drvijo! Sovjetska književnost se polagoma premika iz Zveze Pisateljev med letalce, strf;hanovce, vojake. Sem očividec! Vidim, kako se ljudje tržejo za arktične dnevnike Papanina. Znani sovjetski letalci pišejo knjige. Nikdar še nismo bili tako blizu strnitvi poklicne in lajične kulture . . . Fašistična bojna literatura je vzorec cinični- hlinjenosti, hinavskega heroizma najslabše vrste. Poglejte, kako opisuje junaštvo Kolcov, junaštvo, ki ga vidi pač samo kot soudeleženec. Citat je sicer raztegnjen, toda nič ne de. "Tankista Simona so izvlekli ter zdajci vsi Vskočili. Njegove noge so ostale v stolpu. Ena noga do kolena, druga z bedrom vred. Strašno je bilo zaradi svoje nepojmljivosti. Najbržc ni eksplodiralo nad stolpom, vanj je udarilo. Edi- nole po tanku se ni dalo soditi; kovina ob kraju se ni posebno izkrivila. Ko so se zavedli, so Simona sneli. Položili ga na odejo. Obveza je zlezla z glave, popravili so jo, čeprav po nepotrebnem. Ni dihal, naenkrat pa se je obrnil postrani z vsem telesom. Spet je vse izpreletelo, eden ali drugi pa se je nasmehnil: kakor kaže, je Simon živ. Obrnili so ga spet na hrbet in omotali ostanke nog. Nemogoče je, zadržati toliko krvi. Odeja je hipoma počrnela, se prepojila. Simon je vendarle živel. O takih pravijo: "Mogočen organizem." Motorist se je odpeljal v Leganez po sanitarni avto. Izredno hitro se je vrnil. V Legane-7M ni avtomobila. Pravzaprav je, pa noče. Šofer pravi, da je vožnja sem že onemogočena. Sa-nitarji bi bili pripravljeni, ni hotel šofer. Ozrli so se na motorista. Njegova suha pleče in velika u esa so obsovražili. "Zakaj nisi ustrelil šoferja in pripeljal avtomobil ?" i Motorist je odgovoril in to ga je še hitreje uničilo: "Tudi tako je že preveč žrtev." Tankist Timoteo, ves umazan od krvi, je pristopil k njem a in zamahnil z roko. Vedeli so, da ne bo udaril, a motorist je vendarle od-bežal. S tem je wil popolnoma uničen. "Ali veš, kaj je poveljnik ?—je grenko dejal Timoteo—odkod naj bi vedel, kaj pomeni, če je poveljnik v boju ubit!" Postrani se je ozrl na Simonovo telo in dodal: "Težko ranjen." Ampak to ni glavno v knjigi. Navsezadnje, koliko pretresljivih slik iz svetovne vojne so nam podarili pisatelji-soudeleženci. Poglavitne sotipične osebnosti v "španskem dnevniku." Oprostite, mi boste zopet ugovar jali, ali niste še za prvim vogalom govorili o neki umetnosti golih dejstev? Kje je perspektiva, kje posplošnjevanje! Pomirite se. Seveda smo govorili in vendar ste se urezali, če nas mislite zasačiti v neprijetnem protislovju. Ne odklanjam tipizira-nja, posplošnjevanja. Ampak kdo so danes tipi?—Largo Cabalero, tip pristnega reformista. Durutti, strasten anarhist v svoji naivni arhi-revolucijonarnosti, dramatični gesti ter z velikim srcem na eni strani in organizacijskimi napakami na drugi, ki pa se seveda smatrajo za malenkosti. Pasionarija, velika govornica in mati svojih otrok ter cele Španije. Vsa Španija, njena politična razkosanost v medenih mesecih vojne, mogočni ter obenem za resen boj nevarni temperament—to so tipi, to je posplošnjevanje! Kako smo že rekli, pisatelju prihaja na pomoč dogodek, roko v roki si prebijata pot. Težko bi bilo drugače najti vsebinski razvoj, razvoj dogodkov je obenem razvoj knjige. Mogočen in rezek je pisatelj, ko s sveto jezo opisuje zmešnjavo prvih mesecev, ko odgrinja z mehko ironijo duše nekaterih anarhistov, ko zasluti globino vrelcev ljudske revolucionarne sposobnosti. In edina slaba oseba knjige je mehikanski komunist Miguel Martinez, izmišljena avtorjeva trobenta. Moti celoto kot pozavna v strunski serenadi. Pisatelj po- stopa radikalno, zakaj ni penetrantno radikalen, zakaj ni radikalen od nog do glave! Hote nismo govorili o čisto umetniški kakovosti "Španskega dnevnika." šlo nam je za nov literarni pojav, za "vojno, preneseno v območje duha." Iz istih razlogov nočemo razpravljati podrobno o posledicah te knjige. Preneumno bi bilo zgraditi na enem pojavu nov literaren sistem, akoravno se pojav usta-lja. Belinski je bil še leta 1840 mnenja, da Rusija nima literature. (V tem času sta bila že znana "Evgenij Onjegin" in "Revizor"!) Nihče tudi ne trdi, da je roman že izčrpan. Ampak doba "Jeane-Christophov" (v njihovi sedanji obliki) je minila. Ljubim velikega nemškega glasbenika, vendar vzklikam: Prav je tako! Žensko poglavje MATERINSTVO V fašističnih državah se je kazalo na uri pomaknilo daleč nazaj. Kar so ženske pridobile v dolgih, težkih bojih, je skoraj vse izgubljeno, ker se ne vjema s "potrebami totalitarne države." Zasebno življenje nima nobene veljave, človek ne sme imeti nobenega svojega stremljenja, vse je le naloga in dolžnost in določa jo država, kar je le prazna beseda, za katero stoji diktator, ženi je v taki družbi namenjen le en poklic: stroj naj bo za proizvajanje otrok. Včasih se je zdelo, da so otroci posledica ljubezni; sedaj so namen, pa naj bo pri tem kaj ljubezni, ali pa le izrabljanje živalskega nago-ma za "državne potrebe." Čudne so te potrebe! Italija nima dovolj zemlje za svoje ljudstvo, pa je morala osvojiti Etijopijo, da dobi več prostora. In kljub domači tesnobi se Italijani, ki so jih sladke obljube speljale v Afriko, v trumah vračajo, odkoder so prišli. Enako se godi Nemčiji. Pohru-stala je Avstrijo, pozobala Krkonoše, izgnala Žide, pa vendar stoka, da ni dovolj pristrešja za njene ljudi, zahteva kolonije, iztega roke po Ukrajini in njena poželjivost zija na vse strani. Japonska je požrla Korejo in Mandžurijo in rogovili po Kitajskem in zbira čete ob sibirski meji—za več zemlje. čemu več in več in več otrok, čemu parade in nagrade za velike družine, če še sedanjega ljudstva ne morejo preživeti? Treba je znati misliti s fašistično bučo, da se to razume. Otroci, ki jih diktatorji zahtevajo od žena, niso človeška bitja, namenjena boljšemu življenju; materijal za klanje so, brez katerega morajo vse diktature prej ali slej počepati. Ne za življenje, ampak za smrt naj rode žene in v svojih največjih bolečinah naj se tolažijo z zavestjo, da dajejo "patrijotičnim" topovom novo hrano. Medtem ko gre tam blaznost v klasje, se pa žene po drugih deželah vprašujejo, ali so res ustvarjene le za to, da spravljajo potomstvo na svet in se odrečejo vsemu, kar mika in vabi in goni moški spol in kar daje življenju vsebino. Tudi v Ameriki se je razvilo tako gibanje in dasi so njega začetnice morale pretrpeti zasmehovanje in zasramovanje, zapore in vsakovrstne progone, se je v teku dveh decenij tako okrepilo in je doseglo toliko uspehov, da ga nobena sila ne bo več mogla zatreti. V začetku so hipokriti kričali, da služi porodna kontrola edino zakrivanju nemoralnosti. zlasti nemoralnosti mladine. Toda za tako zakrivanje ni bilo treba nobenega novega gibanja; vršilo se je, odkar so se v družbi razvili moralni nazori in moralna pravila; kakor na vsakem polju, so tudi na tem bogati fantje in bogata dekleta lože ušla posledicam kot siromašna mladina. Ampak v splošnem ni bila moralnost—ki ima naposled v raznih krajih zelo različne zakone—pred porodno kontrolo nič boljša od sedanje; če slišimo tarnanje, da ve današnja mladina preveč o spolnih zadevah, je pa nekdaj vse premalo vedela in ta nevednost je morali več škodovala kot koristila. Wedekin-dovo "Prebujenje pomladi" je to pred več kot štiridesetimi leti prikazalo s silno močjo trafike ; v Prešernovi dobi je bila nezakonska mati znana prikazen, še mnogo prej je Schiller napisal svojo "Kindesmoerderin"—sezite v literaturi in v zgodovini nazaj v Kristovo in v predkršč°nsko dobo, povsod, celo v svetem pismu najdete dokaze o čudnih potih človeške nature. Izkušnje so pa pokazale, da nima porodna kontrola nič opraviti ne z moralo ne z nemoral-nostjo, še prej bi se lahko trdilo, da podpira in utrjuje resnično moralnost. Margaret Sanger, ki je težko trpela za svoje prepričanje in za delo, namenjeno resni potrebi njenega spola, pravi: "Da je več kot edemdeset tisoč mater, protestantskih, katoliških in židovskih brez razlike iskalo našo pomoč pri uradu raziskovalne klinike porodne kontrole, je živ dokaz, da obstoja taka potreba. Nadalje tudi zgovorno izpričuje splošno zanimanje in splošno željo ženstva, da izpolni inteligentno veliko odgovornost, ki izvira iz materinstva." Organizirano gibanje je na delu; zanimanje žena narašča. Toda za žensko, ki ne živi blizu take klinike ali pa ne pozna poti tja, je še vedno skoraj nemogoče, dobiti zanesljiv pouk, če .se noče zanašati na dvomljive nasvete znank in "vsegavednih" modrijank; vsled tega je materinska umrljivost pri nas še vedno ena najvišjih na svetu in znaša trinajst tisoč smrti na /-to, od katerih imata dve tretjini razloge, ki bi se dali preprečiti, številke na drugi strani kažejo še strašnejšo sliko. Računa se, da je v Zedinjenih državah od osem sto do devetsto tisoč aborcij na leto, kar je enako skoraj tretjimi živih porodov. Preden zinejo moralisti, ki imajo vedno r/oln koš "pravičnih" obsodb, je treba takoj povedati, da teh osem sto tisoč žena niso lahkomiselna dekleta, ki poplačujejo svojo zablodo, tudi ne bogate mlade žene, katerim bi otrok ieial preveč sitnosti. Večinoma so to ženske, ki ne bi smele imeti otrok, ali ki jim revščina ne dovoljuje pomnožitve družine, pa vedo, da jim je pot do dobrega zdravnika zaprta in rajše iz-roče svoje zdravje in življenje "specijalistu," čigar naslov so dobile od kakšne sosede, ki operira brez anestezije, ki ima obraz zakrinkan kakor član Ku Klux Klana in ki pošlje svojo klijentijo čez eno uro domov v takih bolečinah, da si grize ustne, ker bi sicer morala kričati na cesti. Tudi otroci trpe, če se nosečnost matere prečesto ponavlja. Kakor so očetovi dohodki važni za otrokovo zdravje, tako je važno materino telesno stanje, ki ga česta nosečnost slabi. To dokazuje tudi statiska; izmed tisoč otrok, ki so bili rojeni v presledku enega leta, jih umrje 147, ampak le 99 tistih, ki jo bili rojeni v dveletnem presledku. Zdravega, krepkega naraščaja ne bomo dosegli s fašističnim evangelijem velikih družin. V Nemčiji in Italiji imajo mnogo otrok, ampak kakšni so? Arijci, seveda. Ampak naborne komisije ne dobe niti tretjine dovolj sposobnih za vojaštvo, torej pač tudi ne posebno sposobnih za civilno življenje, matere pa se bodo v dveh generacijah tako iztrošile, da vse tekme v produciranju otrok ne bodo nič zalegle. Ne kvantiteta, ampak kvaliteta naraščaja odločuje bodočnost. Mnogo težav je bilo v dvajsetih letih premaganih, mnogo zaprek odstranjenih, ampak mnogo več dela še čaka, preden bo dosežen cilj. 412 klinik je ustanovljenih po raznih mestih, toda nekoliko tisoč bi jih bilo treba. Po manjših mestih in zlasti po deželi so matere še vedno odvisne od sveta, ki ga dobe od kakšne sosede, ki sama le ugiba, ali pa od sredstva, ki ga dobe v lekarni, kjer imajo eno zdravilo za vse slučaje. Treba je splošnega zanimanja vseh žena, da se pospeši nujno delo, od katerega je odvisna blaginja tisočerih mater v sedanjosti in vsega rodu v bodočnosti. Pljučnica. Kakor poroča urad federalne zdravstvene službe, se sme pričakovati, da bo kmalu cepljenje zoper pljučnico mogoče. Dosedanji poizkusi z novo, sladkorju podobno snovjo, ki se ima vedno lahko pri roki v obliki praška, so se zelo dobro obnesli. Poročilo ne pove tega izrecno, ampak zdi se, da je cepljenje uspešno zoper vsako obliko te bolezni. Znanih Je namreč 32 raznih vrst bakterij, ki vse povzročajo pljučnico. Von Euler v Stockholmu, ki Je dobil Noblovo nagrado za kemijo, pa poroča, da je našel v soku nekaterih vrst sadja, zlasti v limonah in ribizlu neko novo snov, ki pobija infekcijo, povzročajočo pljučnico. MAREC, 1939 E. K. Julkina zmota (Nadaljevanje) 13. rejjr-lO JE RIKO drugo jutro vstal, je Jul-WMd\ ka še trdno spala. Gledal jo je dolgo R—CIjtoI kakor zamaknjen in zdela se mu je l^SŠff^ll pomlajena in lepša kot vsa zadnja leta. Nič trdega ni bilo v potezah njenega obraza in okrog zaklopljenih oči je či-tal nekaj blagega, česar že tako dolgo ni opazil, da se komaj spominja. Bilo mu je kakor da jo mora zbuditi in prižeti k sebi, toda obzir je bil močnejši od njegovih čutov in želja, če spi, je potrebna počitka in on ji ga ne bi kratil, tudi če bi si s tem mogel kupiti uro raja. Obrnila se je na drugo stran in podvila roko pod glavo, on je pa po prstih odstopical, zaprl vrata za seboj kakor da ima v rokah rahlo torto in odšel. V pisarni ga je pozdravil šef. "Veliko pošto imate danes na svoji mizi," je dejal s smehljajem na ustnah. Riko ga je pogledal: "Kaj, pritožbe?" Šef se je glasno nasmejal. "Ali ne morete pričakovati nič boljšega, če omenim veliko pošto? Tudi meni se zdi skoraj čudno. Pa le preglejte sami naročila in ukrenite po svojem. Zdi se mi, da so vsa zdrava. Eh — morda prihaja naša zvezda na nebo. Bil bi že čas, ali ne?" "Gotovo bi bil čas," je vzkliknil Riko. Veselje in navdušenje je bilo v njegovem glasu. "Če vidim vsakovrstne liste in revije, ki niso vredne svojega črnila, polne najdražjih oglasov, se mi zdi, da ljudje res nimajo smisla za dobro čtivo." "Saj vi niste urednik," se je pošalil šef. "Ne, če bi bil, ne bi smel govoriti tako, ker bi to bila baharija. Torej pravite, da so se zdramili in spoznali, kaj je dobro?" "Nič ne vem, kaj so spoznali. Naročila za oglase so tu in dela boste imeli dovolj. Zdi se, da je to dobro, kajneda? Pa vendar ..." "Kaj, vendar?" se je začudil Riko. "če so oglasi pošteni—" "Videti je, da so. človek bi moral računati z dejstvi, ne bi se smel brigati za občutke, vdajati se slutnjam in dvomom." Videti je bil zamišljen, ko je to govoril in Riko ga ni razumel, pa je le gledal. šef je nadaljeval. "To nenadno oglaševanje bi kazalo, da morajo biti kupčije dobre, sicer ljudje ne bi trosili denarja. Lahko pa pomeni tudi kaj drugega." "Večjo potrebo, mislite?" je vprašal Riko. "Slabe kupčije, pa je zato treba poskusiti tudi pri nas?" "Ne vem, odkod mi prihaja ta misel, če či-tate finančne strani po dnevnikih, bi dejali, da ni nobene podlage za to. Trgovina se hvali, borza je trdna, svetovni položaj je neizpremenjen in državniki trdijo, da jim ne dela nobenih skrbi ..." "Zakaj bi torej vi gledali črno?" "Ti časi, ki jih imenujejo dobre," je počasi odgovoril šef, "trajajo že predolgo. V našem gospodarstvu se ni izpremenilo nič takega da bi smeli verjeti v stalnost. Seveda, ljudje ne verjamejo več v krize, ali vsaj ne mislijo nanje. Nekoliko let je šlo vse gladko, prodajalo se je, cene so bile dobre, pa se je izdelovalo__ crescendo, forte, fortissimo." "Zakaj ne, dokler je trg dober?" "Da. Toda — kdo ve, kako dober je v resnici? če bi vsi ljudje lahko kupili vse, kar potrebujejo in česar si žele, bi bilo vsaj nekoliko drugače. Toda kaj je s tistimi, ki Imajo komaj dovolj za vsakdanji kruh in s tistimi, ki niti tega nimajo? Zakaj tudi v naših dobrih časih je nekoliko milij onov takih. Pustimo na stran sočutje, usmiljenje in podobne, baje slabotne človeške občutke ;tudi v popolnoma prozaičnem, realističnem gospodarstvu so to močne točke Zato—" "Zato vam dela oglaševanje skrbi," se je namuznil Riko. "Gospodarska kriza vendar ne more priti tako nenadoma kakor ciklon. Saj meteorologi celo take viharje napovedujejo. Sami pravite, da ni nobenih znamenj, ki bi dala slutiti poslabšanje. Vas pač ne bi smelo potreti to, da so se vas veliki oglaševalci naposled spomnili." "Ne, to mi ne sili solza v oči in slabih časov gotovo ne kličem. Moje govorjenje jih sploh ne bi zadržalo, zato se ne ozirajte nanje. Sicer pa—tudi name čaka delo." Kljub temu, da je bil pripravljen, se je Riko začudil, ko je uzrl kupček na svoji pisalni mizi. Začel je pregledavati pisma in pisati opazke. V nobenem ni našel nič sumljivega. Večinoma so bili le podatki, po katerih je bilo treba sestaviti oglase. Nekaterim so bili priloženi klišeji. Smehljal se je, ko se je v pismih ponavljala želja, da bodi oglas "originalen," "impresiven," "ne pogreta kaša" i. t. d. Lahko bi si prihranili te opazke, zakaj to je bilo baš, kar je sam želel; tudi inserat lahko pokaže, da se ga je dotaknil prst umetnosti; ponavljanje je sovražil .enoličnost ga je morila in posnemanje se mu je zdelo kakor plagijat v literaturi. Poglobil se je v delo z vso vnemo. Bil je razpoložen in šlo mu je gladko od rok. Eno pisem mu ni bilo dovolj jasno; poklical jetvrdko po telefonu, pa so mu odgovorili, da se zavedajo pomanjkljivosti, ampak da bi najbolje ustneno opravili; če more priti, bi mu tudi pokazali slike raznih umetnikov, o katerih bi radi slišali njegov nasvet. Zazdelo se mu je, da k> res najbolje, če pojde sam tja, da poizve vse potrebno in da ugodi veliki tvrdki, s katero doslej niso imeli nobenih zvez. Odpeljal se je tja. na drugo stran mesta, in dosegel najlepši uspeh. Zadržal se je precej dolgo in ko je od-«•1. ga je želodec dokaj odločno opomnil, da ima tudi svoje pravice. V bližini je bila mala gostilna, ki se mu je zdela primerna. Na drugi strani je bila odlična restavracija z mramor-nim portalom, pred katerim je stal vratar v paradni generalski uniformi kdove kakšne fantastične dežele in se vedel tako dostojanstveno, da se je Riku zdelo smešno. "Tudi če bi hotel zapravljati denar za ju-iino, ki jo drugod dobim za desetino njihove ueae, bi bil že ta pozlačeni vratar dovolj, da bi se obrnil na pragu," si je mislil in stopil proti vratom svoje gostilne. Preko ulice se je ustavil avto in Riko je postal. Sam ni vedel zakaj; lični prizori navadno niso bili predmeti njegove radovednosti. Vratar je pristopil kakor knez, sprejemajoč sebi enake goste, iz avta je stopil neznan mož in pomagal ženski, vratar je zaprl avtna vrata in dvojica je odkorakala proti vhodu. "Julka!" Skoraj da je zaklical na glas, toda beseda je ostala v duhu. Takoj na to se je nasmejal. Ona dva sta že izginila v veži. "Fante, kaj je s teboj? Ali se ti je res vrnila pomlad, ali pa si postal star in bedast? Povsod je Julka, povsod jo vidiš. Kaj bi ona delala tukaj? Vidiš žensko njene rasti, malce ji podobno, pa se ti izpremene oči in slede tvojim mislim, pa je—Julka. Ena sama je tvoja, pa jih vendar vidiš na tisoče." Zmajal je z glavo in stopil v gostilno, kjer je naročil skromno južino. Ko je čakal, je vzel s\-oje beležke iz žepa in začel misliti, kako jih porabi za imeniten oglas. Toda zbrati ni mogel misli; kar po tihem so uhajale k Julki. "Tako se ljudje zanašajo na svoje oči—in kaj vse lahko nastane iz tega? Ce bi bil kak znanec stal na ulici in videl, kar sem videl sam, si ne bi domislil, da se oko ne more zanašati na to, kar &e mu je prikazalo tako ubežno. Komaj je začelo gledati, pa je slika že izginila. Gledal si le s svojo mislijo, pa si prepričan, da si videl. Tako ljudje po krivem pričajo v trdni veri, da so prisegli sveto resnico. Pa bi znanec prišel k meni in mi pravil, da je videl mojo ženo s tujcem, ko sta šla v milijo-narsko restavracijo ... Ali bi si jaz razložil, kako se moti, ali bi mu verjel? Kako bi mogel misliti na zmoto, če bi trdil, da ju je videl? Ce je videl, je moralo biti resnično. Pa kdo ve, kaj bi storil, kakšne misli, kakšne sumnje bi to sprožilo v moji glavi? . . . Neumnost! Ženska ima pravico, da gre kosit, kjer ji ugaja. Ti poznaš ljudi, o katerih ona nič ne ve, ona pozna lahko take, ki niso tvoji znanci. In kaj bi se sploh moglo zgoditi v restavraciji? . . . Neumnost! ... Pa vendar so se iz takilh neumnosti porodile strašne tragedije. Fante, naučil si se nekaj in lahko ti pride še prav. Ce ti pride kdo pripovedovat, da je kaj videl, ali pa slišal, zakaj uho se lahko vara kakor oko ali nos, ne bodi lahkoveren. Ne žali svoje žene niti v mislih in ne dovoli nikomur, da bi jo žalil, tudi če misli, da ima dober namen . . ." To pot pa se je Riko motil, ko je mislil, di se je zmotil. Oko ga ni bilo varalo. Bila je res Julka in če bi se ji bilo nekoliko manj mudilo, pa bi bil mogel še enkrat pogledati, bi jo bil natančno spoznal. Čakale so jo vsakovrstne priprave za veliki večer in z Lipmanom je šla v restavracijo le pod pogojem, da se ne zadr-žita ne minuto več kot je potrebno. Popolnoma odkloniti ni mogla njegovega vabila, zakaj v trgovini je vztrajal na tem, da plača večerno obleko, katero si je bila izbrala. Takoj, ko je prišel, mu je povedala, da ne more zapravljati časa in da je po opravkih v trgovini. Dovolila mu je, da jo spremi v oddelek ženskih oblek, češ da ne bo zamude. Tui ni protestirala, ko ji je pomagal pri izbiranju. Njegov okus se je največ ravnal po cenah. Ona se je vedla, kakor da ne mara najdražjega in je odložila obleko, katero je dolgo časa ogledovala kakor da ji posebno ugaja, nakar je on silil, da jo pomeri. Vdala se je, da bo videl, kako se ji podaja, pa ne, da bi jo res hotela kupiti. Prodajalka je hvalila haljo s ciceronsko zgovornostjo. "Kakor vlita je. Nihče ne bi mogel misliti, da vam ni bila narejena po meri. Pa potipajte to blago! In barva kakor nalašč za vašo polt" . . . In še sto drugih krasot in vrednot. Naposled je morala odnehati Lipmanove-mu prigovarjanju in ko je vzel listnico iz žepa, se je branila le, dokler ni prodajalka prišla z računom. Premagal jo je s tem, da ji je dejal, naj prevdari, kakšno napačno mnenje bi prodajalka imela o njunih odnosa jih, če bi jo pustil, da sama plača; navadno pač plačujejo možje, kadar spremljajo svoje žene. Tej sugestiji se ni mogla upirati in dosegla je svoj namen, kakor je Lipman mislil, da je dosegel svojega. Ko je Riko prišel iz gostilne, ni bilo več avta na drugi strani, pa se je sam sebi rogal. Nobena ženska, ki bi šla zaradi zabave s tujini moškim v restavracijo, ne bi tako hitela, da bi končala kosilo prej kot on svojo južino. Ni mu prišlo na misel, da je zapravil več časa kot navadno s čakanjem in modrovanjem, še manj pa je vedel, da je Julka lahko zapravljala cele ure s posedanjem, če se ji ni tako izredno mudilo kot ta dan. Bil je dobre volje in na podcestni železnici je nevede začel žvižgati. V pisarni je bilo kakor namazano in opravil je več dela kot je pričakoval. Ko se je peljal domov, bi bil najrajši pel, kar je znal bolje od žvižganja. Večerja je bila pripravljena, Julka pa je imela vsakovrstno šivanje okrog sebe. Poljubil jo je kakor ognjevit mladenič. Začudena ga je pogledala; njegova veselost se ni dala zatajiti. "Kaj se je zgodilo s teboj?" ga je vprašala. "Ha ha! Mnogo se je zgodilo. Na koše naročil smo dobili. Sami dobri oglasi, če pojde tako, postanemo sčasoma največja revija v deželi." "Tebi se sanja." "Sanja? Našli sc nas, spoznali so razliko med literaturo in besednim džezom, razumevati začenjajo, da je oglas toliko vreden kolikor prostor, kjer je objavljen." "Torej si vendar spoznal važnosti gospodarskih vprašanj?" "Gospodarskih . .. ? O, da. Seveda. Tudi to. Ampak glavno je, da zmagujemo." Julkina glava je bila polna misli. Če je res kaj na tem, bodo morali Riku zvišati plačo . . . Največja revija v deželi... Pri takih podjetjih so zaslužki veliki... Kakšno izprememba bi to bila ... Riko si je v kopalni umival roke. "Pa pomisli, kaj se mi je danes pripetilo. Ne z oglasi. Pa vendar — zaradi nekega oglasa sem moral na Lincolnov trg." Dobro je bilo, da ni mogel videti, kako se je zdrznila ob zadnjih besedah. "Ko sem opravil, sem bil lačen in ko sem zavil proti mali gostilni, se je na drugi strani ustavil avto. Neka ženska je stopila iz njega in s svojim spremljevalcem odšla v famozno restavracijo. . ." Če bi bil imel ostrejši sluh, bi bil lahko slišal utripanje njenega srca. Pa ga ni, temveč se je glasno nasmejal: "Če hočeš dokaz, da sem zaljubljen, tu ga imaš. Mislil sem, da vidim tebe." "To si mislil ?" Komaj je izjecljala te besede, ampak čutila je, da mora nekaj reči. "Seveda, le en trenotek. Kaj bi ti delala tam? In kdo naj bi te spremljal tja?" Ali govori, kar misli? Ali me je spoznal in me izkuša? Ali igra komedijo, da bi me mučil0 "Prav imaš: kaj bi delala tam?" Nekoliko se je umirila. Če je to igra, je ne sme izgubiti. Posilila se je in nadaljevala. "Preveč opravka imam z vabilom gospe Hickney, da bi mogla misliti na neumnosti. Ampak vendar — če bi kdaj videl, ne kakšne tujke, ki mi je malo podobna, ampak mene in bi imela spremljevalca — ali misliš, da bi to bil greh?" (Dalje prihodnjič.) Drejčetova pot E. K. (Nadaljevanje.) V one skrivne, temne kote, kjer je misli čudni vir silile so vse besede in kalile leni mir; ropotalo je in bilo kot da mu je v glavi stroj in šumelo pod lobanjo kot sršenov besnih roj. Veličastna je beseda, slastno pije jo uho — kakor pesem, ki po maši gor na koru jo pojo. Kot Te Deum je skrivnostna, v harmoniji njen je kras, srce polni melodija, dušo vso opaja glas. Vse bi Drejče rad razumel, kar tovariš govori. Kakor v kotlu, kjer mogočna para sika in šumi, v duši želja po spoznanju silovito mu kipi-- pol besede mu je jasne, druge pol umeti ni. . . "Mučno ti je, ej prijatelj? — Jezik tuj ti govorim. Vse se zdi ti kakor tujcu, kadar prvič pride v Rim. Le nasmej se kakor mladec, ki ljubezni je pijan; le ozri se: vse je jasno, sonce sveti, lep je dan . . . "Vsi smo se vrteli v krogu, kjer izhoda bilo ni, ko ume van je hotelo seči nam je v mlade dni, ko odpirati začel se nam dotlej neznan je svet in je čutil vsak tovariš kot da je v temo zaklet. "A če nočeš vedno biti nakovalo iz mesa, ki ne sme imeti volje, lepših upov in želja, če pogled strmeč uhaja včasih ti čez širno plan in če duh sanjav ti sluti tam v daljavah lepši dan; "če si človek in ne maraš vedno gledati le v tla, hrbta kriviti tak dolgo, da se nič več ne vzravna, moraš kopati in riti, da preriješ se do tam, kjer resnico zakopali v najtemnejšo vseh so jam. "Mika li te, da bi našel do skrovišča tega pot? Bi li zrušil, če ovira nogo neresnice plot? Potnik včasih potrebuje dobre palice pomoč in svetilko, da ne zvede ga v prepad sovražna noč. "Pridi v društvo, v naše kolo, kjer je vsakdo bratu brat; nič ne de, če ta mehak je in če oni je robat; ena tam smo vsi družina, eno breme tlači vse, skupno vsem je hrepenenje, ki za enim ciljem gre. . ." Praskal si je Drejče brado. Lahek se odlok ne zdi. Nov korak na novi cesti — kdo bi vedel, kam drži? Tiha želja pa ga sili: saj bi rad odprl oči, videl, česar ne doseže, kdor za hribom sam stoji. "Prag je nov ti in le noga se prestopiti boji; vsi smo krila se držali, ko smo majhni še bili; ni te mikalo s kmetije, kjer si brazde vse poznal, mesta si se v svojem srcu kot tujine daljne bal. • "A življenje ne vprašuje, kaj ti ljubiš, kaj želiš, kaj diši ti, kaj sovražiš, kakšne rože rad škropiš. Neslutečega s pestjo te pograbilo je trdo in pognalo te od doma in te brcnilo krepko. "Šuma v mestu in vrvenja pa se nič več ne bojiš in pred nekdaj strašnim strojem smehljajoč se zdaj stojiš. — Iz davnine, nam neznane, ki jo krije debel prah, spremlja nas kot naša senca preoblasten, lažen strah. "Kar novo je, je sumljivo; rajši šel bi naokrog. Kraj neznan je, — ne zaupaj!.. Morda škratov poln je log . Vedno strah za tabo hodi, ti šepeče, te plaši, a če se ožreš pogumno, glej — strahu nikoder ni. "Laž prekanjena rodila ga iz prazne vere je; če jo primes, ji posvetiš, v zrak ves strah razbline se. Sonce danes po navadi pojde spat za gorsko stran, jutri pa iz nove zarje porodi se nov nam dan. "Koder stopaš, vse, kar gledaš, nekdaj bilo je novo. Kadar zvezde zažarijo, brez bojazni zreš v nebo — pa poglej še, kaj na zemlji za drevesom skriva se, kaj v dolini, kaj za hribom tebi še neznano je. "Noga tvoja le se plaši. Ti ukaži — stopi naj! — Svet je večji in pestrejši kot domači dragi kraj; če ne gledaš in ne iščeš in ostal bi rad, kjer si, slep boš hlapec, tuj sam sebi vse do konca svojih dni. "In ne boš se grel pri peči in doma ne boš ostal ; danes eden, jutri drugi bo suval te in pehal Ti boš taval in se sukal, se spotikal kot pijan, duša ti bo kakor kamen, v srcu vedno boš bolan. "Pridi k nam, ki smo ti bratje in živimo kakor ti; tvoje butare so naše, tvoje boli in skrbi. Po puščavah in goščavah z muko iščemo stezo — noga stopa po pečinah, a v višave zre oko. (Dalje prihodnjič.) Za gospodinje Neka čitateljica nam je poslala vprašanje, kako se ravna z zajcem, da je tečen in misli, da bi to zanimalo tudi druge kuharice. To je verjetno, torej se bomo za enkrat malo seznanili z zajcem. Predvsem bodi omenjeno, kar je pač večini gospodinj in menda tudi njihovim možem znano, da se ta—bodisi divji ali domači—lahko priredi na različne načine. V sledečem podajamo tri navodila, iznajdljive kuharice bodo pa z malenkostnimi zamenami ali dodatki 'ahko same pomnožile te recepte. Ocvrt zajec. en zajec žlico masla, dve žlici masti dvoje jajc moke po potrebi kupico drobtln malce popra soli po potrebi. Za cvrtje vzemi mladega zajca, ga razreži, oziroma raz--«kaj na primerne kose in jih dobro osnaži. Ce imaš divjega zajca, položi kose v hladno, slano vodo in jih namakaj «ve uri, pa večkrat menjaj vodo. Z domačim zajcem to namakanje ni nujno. Potem odcedi ter posoli in popopraj kose Stepi jajci toliko, da se beljak pomeša z rumenjakom. Povaljaj vsak kos v moki. namoči v jajcu, pa povaljaj v drobtinah. (Ce nimaš suhega kruha za drobtine, lahko rabiš tiste, ki se dobe v trgovini pod imenom cracker meal.) Otresi kose ,da odpadejo drobtine, kar jih je odveč in bi se začmile v masti. Razbeli v kožici maslo in mast, zloži kose vanjo in jih obračaj, da zarumene na vseh straneh. Potem znižaj ogenj, pokrij in pusti, da se počasi cvre. Kadar je meso mehko, odkrij in če so kosi pobledeli, povišaj vročino toliko, da dobe lepo rumeno barvo. Ce hočeš omako, odlij masti, kar je Je preveč. Dobro -,?/>pi pol žlice moke v pol kupice vode in polagoma vlij v mast. pa ves čas mešaj, da ne nastanejo "strukeljčki." Ko ima omaka lepo barvo. Jo precedi in serviraj v posebni posodi z zajcem. V tej deželi delajo cvrtje pogostoma tako, da povaljajo meso le v moki, pa ne rabijo jajc in drobtin, ali pa narede r«lko testo kakor za piškote (bisquite dough) in namočijo meso v njem. Komur to bolje ugaja, se seveda lahko poslu-a tega načina; pri nas pa je meso, povaljano v jajcu in 'Jrobtinah, tako vdomačeno, da našim gospodinjam najbolje ugaja. Zajec s kislo smetano. en zajec kupico kisa dve kupici vode eno veliko čebulo pol limone dve kupici kisle smetane en lovorjev list malo dišave (allspice) Štiri ali pet zrezkov slanine malo paprike soli po okusu Zreži in dobro osnaži zajca. Pokrij kose s kisom in »odo: zreži v to čebulo in limono, dodaj dišavo in lovorjev ijjrt, posoli in pusti tako vsaj čez noč, ali pa tudi dlje. Zloži kose v ponev, dodaj čebulo, limono in dišave, potresi z malo paprike, pokrij s slanino in dolij nekoliko oklsane vode, v kateri se je zajec namakal. Daj v zmerno ali. če ne moreš tega, postavi pokrito ponev na ognjišče rad zmernim ognjem. Od časa do časa polivaj s tekočino, U jo imaš v ponvi. Kadar je meso že skoraj mehko, ga polij s kislo smetano, v katero vtepeš dobro žlico moke in žlico sladkorja, pa pusti odkrito na ognju, dokler ne bo meso popolnoma mehko in lepo rumeno. Zajeec v črni omaki. Preden sc lotiš tega dela, moraš vzeti v poštev, da je za ta način treba nekaj več časa. Zajec se mora namreč v tem slučaju namakati vsaj dva dni. ena velika čebula en manjši koren pol limone pol zelene (korenine, takozvani celeriac) žlico masla pol funta suhih češpelj žlico soli kisa in vode po potrebi štiri vejice timijana (thyme) dva lovorjeva lista žličico dišav (pickling spices) žlico sladkorja pol funta kolačkov (ginger snaps) Razreži in osnaži zajca kakor v gornjih slučajih. Položi kose v veliko skledo in polij povrh toliko kisa, kolikor vode tako da bo meso dobro pokrito. Seveda bo treba tega za večjega zajca več kot za majhnega. Dodaj zrezano čebulo zrezan koren, zrezano zeleno, zrezano limono, timi-jan lovor sol in dišave. To naj se namaka vsaj dva dni. Kadar si pripravljena, zlij vse to v veliko ponev in daj na ogenj Dodaj suhe češplje in kuhaj, dokler ne bo meso mehko Medtem namoči kolačke (ginger snaps) z malo vode, da se omehčajo. Kadar je zajec mehak, poberi kose iz tekočine, vanjo pa vrzi kolačke. Raztopi maslo in mu dodaj sladkor, da zarumeni; vsuj to v omako, premešaj in pusti kuhati, da bo gladko. Precedi omako, zloži zajca na velik krožnik, polij z omako in serviraj. S takem zajcem se izvrstno vjemajo cmoki, za katere se najdejo navodila v prejšnjih številkah. Res, da je za ta način treba nekaj časa, toda po mojih izkušnjah ugaja tak zajec vsem, ki imajo radi divjačino. Domač zajec se. kajpada, lahko pripravi na enak način. TISKOVNI FOND CANKARJEVEGA GLASNIKA Prispevali od 20. januarja 1939 do 22. februarja 1939: Dr. Carniola Tent, št. 1288 Maccabees; Cleveland, O................$12.00 Pevski zbor Slovan; Euclid, O. 12.00 Dr. Blejsko Jezero, št. 27 SDZ; Cleveland, 0..........12.00 Skupaj v tem izkazu ........................$36.00 Zadnji izkaz 63.65 Skupaj od 20. dec. 1938 do 22. februarja 1939 . .............$99.65 Odbor Cankarjevega glasnika se zgoraj omenjenim organizacijam iskreno zahvaljuje. Želeli bi, da bi dobili mnogo posnemovalcev. Aspirin OTOVO poznate tiste male, bele tablete, ki prihajajo na trg pod imenom "aspirin." Da je to zdravilo zelo znano, se lahko sodi po tem, da se ne dobi le v lekarnah, ampak tudi po gostilnah, po slaščičarnah, po branja-rijah i. t. d. Morda pa vendar niste mislili, da se ga porabi toliko kot se ga v resnici, vsaj v Zedinjenih državah. Leta 1936 se ga je prodalo 4,115.308 funtov, lani pa 5,143.617. Prvo leto je bil funt po 54, lani pa po 51 centov — na debelo — in prodaja je prinesla izdelovalcem prvega leta 2,208.679, lani pa 2,624.133 dolarjev. To se torej že lahko smatra za precej veliko industrijo. Poprečno je prišlo na vsakega prebivalca Zedinjenih držav po 58 tablet, ker je pa seveda mnogo ljudi — predvsem otrok — ki niso povžili niti ene tablete, je jasno, da so tisti, ki so ga jemali, porabili mnogo večje množine. Vprašanje je, kako vpliva aspirin na človeški sistem in kakšno vrednost ima. Odgovor ni tako enostaven kot bi se zdelo prvi hip. To velja seveda tudi za druga zdravila, za hrano in še za mnogo reči. Človeški sistemi niso vsi enaki in reagirajo ne le na to, kar zavžije-jo, ampak tudi na mnoge druge reči zelo različno. Vzemite pijačo; eden lahko vlije precej vase, pa se mu ne bo nič poznalo in sam ne čuti nič izrednega, drugi pa popije dva kozarca, pa ne sme, ali pa sploh ne more več. Eden prenese par litrov vina, pa se ne sme dotakniti žganja, drugi pije pivo z lahkoto, vino mu je pa strup. Seveda se motijo tudi tisti, ki mislijo, da jim nobena množina alkohola ne škoduje; vsaka nezmernost je škodljiva in se maščuje, le to je, da zmernost ne pomeni za vse ljudi isto. Ali pa vzemite jagode. So ljudje, ki jih ne smejo niti pokusiti, ker dobe takoj srbeč izpuščaj na vratu ali kje drugod na telesu. Strupeni bršljan, katerega so v Ameriki zlasti gozdovi vsi polni, je silna nadloga za večino ljudi, a na nekatere vpliva najrahlejši dotik tako, da jim oteče ves život in je zastrupljenje včasih nevarno. Videl sem pa ženo, ki ga je našla na vrtu. kar jo je tako ujezilo, da ga je prijela z golo roko, izpulila in sežgala, ne da bi bila imeU kakršne koli posledice. Nekateri ljudje ne smejo pogladiti mačka, ker jim to prizadene hude bolečine, mozole in druge simptome. Zadnje čase se zdravniki precej temeljito bavijo s temi "alergijami," ki so jih pre; smatrali za sitnarjenje namišljenih bolnikov. Tudi z aspirinom je tako, da nekaterim čudovito pomaga in ga lahko prenesejo velike množine brez vsakih škodljivih posledic, mec. tem ko ga drugi sploh ne smejo rabiti, ker vpliva nanje zelo neugodno, ženske so takim slabim posledicam bolj podvržene kot moški. Te posledice so lahko različne; poročilo klini, ke drjev Mayo našteva sledeče: naduha, huds srbečica, neka vrst nahoda, krči v trebuhu. Včasih nastopa po več teh simptomov. Kdor spozna, da vpliva aspirin nanj na ta način, se mu mora enostavno odreči. Kdor ni tenvj podvržen, se mu ga ni treba bati, dasi je tudi tu treba zmernosti. So pač izjeme; nekateri ljudje lahko užijejo neštete tablete brez sla. bih posledic, le da v takem slučaju navadne tudi dobrih posledic ni, ker se sistem tako pri. vadi, da ne vpliva aspirin nanj v noben; smeri. Na normalne ljudi vpliva na ta način, ds odpravi bolečine. Nobeno drugo sredstvo n: za ta namen tako dobro kot aspirin. Toda preden se ga človek poslužuje, mora biti prepričan, da ni bolečina posledica dru$e bolezni, ki jo je treba zdraviti. Zakaj tejrs aspirin ne stori. Bolečine so vedno simptomi in pogostoma zdravnik le po njih spozna, ka-je bolniku in tako najde pravi način zdrav-ljenja. Glavobol, na primer, ima lahko petdeset različnih vzrokov. Aspirin lahko od-pravi glavobol, ne pa vzroka, in če se glavo-bol po aspirinu vrača, je to znamenje, da ;e treba vprašati zdravnika. V Siemcnsovi elektrarni delajo poskuse z novo, : kom ohlajeno svetilko z živim srebrom, ki bo dajalo približno eno sedmino toliko svetlobe kot soncč. Ce bi se uis svetilka obesila pol do eno miljo visoko, bi lahko r«--. svetljevala celo mesto. Louis Pečenko 7308 HECKER AVENUE ENdicott 2759 Barvar, papirar in dekorator Unijsko delo